278 Jos. Skrbinšek: Češka krajevna imena v slovenščini.
Jos. Skrbinšek:
Češka krajevna imena v slovenščini.
V praških »Narodnih listih" sem čital opazko, da delajo slovanska krajevna imena češkemu časopisju težave, ker se mnogokrat rabijo nemška imena namesto pristnih slovanskih. Isto velja tudi za slovensko žurnalistiko; saj si glasila političnih strank včasi očitajo celo nevednost domačih imen. Kaj čuda, da se tem huje godi v slovenščini na primer češkim imenom, ker smo jih v šolskih klopeh slišali le po nemško!
Pa to ni edina hiba. Če nam je tudi znano pravo češko ime, glaseče se popolnoma drugače nego nemško, grešimo še potem cesto proti slovnici, ker napačno sklanjamo. In ravno tej drugi napaki posvečam naslednje vrstice.
Kaj bi rekel Slovenec, ako bi kdo trdil, da sta^ Ptuj in Celje ženskega spola? Ptuj je majhna, Celje je lepa . . . Čital sem take reči že večkrat v čeških listih in celo v neki praški reviji, kjer je zakrivil to pregreho slovenski sotrudnik. Kako je prišel do tega? Dotični gospod zna dobro češki in znano mu je, da so v tem jeziku krajevna imena mehkih debel rada ženskega spola: Boleslav (prvotno Boleslav == slov. Boleslavj), Časlav, Pfibram (prvotno Pfibram = slov. Pfibramj), Chrudim, Jaromef, Olomouc, Dobfiš i. t. d.
Ali bi se ne zavzel Slovenec, ko bi slišal, da se na Jesenic/ na Gorenjskem križata dve železniški progi, da je rajni dr. Jos. Vošnjak umrl na Visolah pri Slov. Bistrica/*? Ednina in množina sta torej tudi uvaževanja vredni. Nič drugače me ni dirnilo časopisno poročilo, da je podpornemu društvu za slovenske visokošolcev Pragi podelil denarno podporo okrajni zastop v Roučmcah na Češkem, namesto v Roudnic/. Jasnosti primanjkuje torej na obeh straneh.
Hočem podati navodilo, kako nam je ravnati s češkimi krajevnimi imeni. Kar se tiče imenovalnikove oblike, je upravičena zahteva, da naj ostane kolikor mogoče neizpremenjena, in kjer je izprememba potrebna, n. pr. v končnicah, naj ne bo preveč radikalna. Tako bo Plzefl v slovenščini Plzenj, ne pa Polzenj, Cheb ostane Cheb, ne pa Heb, Nvmburk ni predrugačiti v Nimburk, Nemecky Brod bo po naše Nemški brod, Uherske Hradišle = Ogrsko Hradišče, Kralovske Vinohradv — Kraljevski vinogradi, Brezove Hory = Brezove gore, Vrchlabi = Vrchlabje, Skalice = Skalica, če
Jos. Skrbinšek: Češka krajevna imena v slovenščini. 279
je končnica -ice ednina, v množini pa ostane prvotna oblika, kakor Budejovice i. t. d. Tudi Čehi si dovoljujo isto s slovenskimi imeni, ko jim je naša Gorica s češko omehčano ali preglašeno končnico Gorice, iz Ljubljane so naredili Lublaii. V prilagojenju tujih imen nismo dosledni niti Slovenci niti Čehi, ki govorijo in pišejo Gorice, ne Horice. Spol pa je brez tehtnih razlogov nedotakljiv, čeprav se včasi protivi domačemu čutu.
Češka krajevna imena so samostalniki in pridevniki. V oklepajih stoje Češka in pa nemška imena, kjer jih je treba.
1. Po vzgledu „riba" se sklanjajo: a) ženska edninska imena na -a: Praga (Praha), Češka lipa (Češka Lipa, Bohmisch-Leipa), Kutna gora (Kutna Hora, Kuttenberg), Polička, Moravska Ostrava (Mahrisch-Ostrau), Opava (Troppau), Jihlava (Iglau), Sobotka, Sazava, Bfiza; — b) edninska imena na -e in e, ki je postalo pri mehkih deblih iz starejšega -a: Michla (Michle), Chuchla (Chuchle, Kuchel-bad), Bechynja (Bechyne, Bechin); sem spadajo posebno edninska imena na -ice: Roudnica (Roudnice, Raudnitz), Jilemnica (Star-kenbach), Sušica (Schiittenhofen), Bfeznica, Češka Skalica i. t. d. c) množinska ženska imena na -e ali -e, -y, posebno na -ice: Ma-rijanske Laznje (Marianske Lažne, Marienbad), rod. Marijanskih Lazenj, Frančiškove Laznje (Františkovy Lažne, Franzensbad), Pod-čaple (Podčaple), Brezove gore (Birkenberg), Kašperske gore (Kaš-perske Hory, Bergreichenstein), Teplice, Hranice (Mahrisch-Weifi-kirchen), Budejovice (Budweis), Domažlice (Taus), Horaždovice, Horice, Pardubice, Prachatice, Strakonice, Vršovice, Litomefice, (Leit-meritz) i. t. d.
Le nekoliko množinskih imen na -ice je v češčini ženskega spola, kakor Teplice, Hranice; večina jih je moškega. Prvotno se je imenoval kraj po prebivalcih, n. pr. Pardubici; sčasoma je prešlo ime živih bitij, prebivalcev, na naselbino, neživo bitje. To pa ima v češčini v množini pri mehkih deblih končnico -e. Odsihdob se glasi imenovalnik Pardubice. Sklanjatev je seveda moška: rod. Par-dubic, daj. Pardubicum, tož. Pardubice, mest. Pardubicich, or. Pardubici ali pa, kar je za nas jako važno, novejša, tudi v književni jezik sprejeta oblika Pardubicum/, toraj z žensko končnico. Zategadelj smemo, mislim, v slovenščini smatrati vsa množinska imena na -ice za feminina, ko nam že gre drugi češki orodnik sam na roko.
Iz češkega imenovalnika na -ice ni jasno, ali je ime edninsko. Uradniki, profesorji in učitelji, ki morajo v uradnih listinah in izpri-čevalih rabiti strogo pravilne oblike, se zatekajo v dvomnih slučajih
280 Jos. Skrbinšek: Češka krajevna imena v slovenščini.
k Ottovemu Naučnemu slovniku, ter stikajo v tekstu po sklonih, ki se na njih spozna število.
2. Po vzgledu „travnik" se sklanjajo: a) moška edninska imena, kakor Benešov (Beneschau), Beroun, Brandvs (Brandeis), Brod, Kralove dvor (Kralove Dvur, Koniginhof); oblika Kraljev dvor bi bila napačna, ker je Kralove edninski svojilni rodilnik = Kraljice dvor. Kralove se torej ne sklanja, ampak le dvor, in zato pišimo in govorimo tudi v slovenščini tako. Na Češkem pa je še pri Be-rounu kraj Kraluv Dvur, ki je po naše pravilno Kraljev dvor. Isto velja o mestu Kralove gradeč (Kralove Hradec, Koniggratz), ki ga ravno tako napačno imenujemo Kraljev gradeč. Se nekoliko imen: Jindfichov gradeč (Jindfichuv Hradec, Neuhaus), Jičin, Karlin (Ka-rolinental), Kostelec, Melnik, Nachod, Pelhfimov (Pilgram), Rakovnik (Rakonitz), Rvchnov (Reichenau), Terezin (Theresienstadt), Hodonin (Goding), Kyjov (Gaya), Pferov (Prerau), Prostejov (Prossnitz), Vvškov (Wischau), Zabfeh (Hohenstadt), Novy Jičin (Neutitschein), Josefov (Josefstadt), Krumlov (Krumau), Horšov Tyn (Horšuv Tyn, Bischof-teinitz), Bor (Haid), Cheb (Eger), Jacbvmov (Joachimstal), Cho-mutov (Komotau), Žatec (Saaz), Most (Briix), Duchcov (Dux), Dečin (Tetschen), Tešin (Teschen), Loket (Elbogen), Liberec (Reichenberg), Jablonec (Gablonz), Broumov (Braunau), Trutnov (Trautenau), Vim-perk (VVinterberg), Šumperk (Schonberg) i. t. d.; — b) množinska imena moškega spola na -y, ki je končnica za neživa bitja pri trdih deblih, na pr. Kladruby (Kladrau), Rokycany (Rokitzan). V slovenščini je nepotrebno nadomeščati češki y z /, ker se oba enako izgovarjata. Češka sklanjatev je ta-le: imen. in tož. Kladruby, rod. Kla-drub, daj. Kladrubum, mest. Kladrubech, or. Kladrubv. V rodilniku se je ohranila stara oblika brez končnice -uv, slov. -ov ali -ev. * Istotako smemo v slovenščini rabiti krajšo obliko, ker imamo tudi sami nekaj takih množinskih genitivov: las, mož, rob, konj. Mi torej sklanjajmo: Kladrubv, Kladrub, Kladrubom, Kladrube, Kla-drubih, Kladrubi; dalje: Klatovy (Klattau), Louny (Laun), Podebradv, Podmokly, rod. Podmokel (Bodenbach), Nepomukv, Karlovy Vary, rod. Karlovih Var (Karlsbad), Podbofany (Podersam), Velvary (Wel-warn), Volary (Wallern), Hradčany (Hradschin) i. t. d. Vsa ta imena so bila prvotno imena stanovalcev, v češčini torej Kladrubi, pozneje šele Kladrubv, kakor Pardubici — Pardubice.
3. Po vzgledu „mesto" se sklanjajo imena na -o, kakor Kladno, Myto (Maut), Brno (Briinn), Jevičko (Gewitsch), Stfibro (Mies), Blansko, Bilsko (Bielitz), Znojmo (Znaim) i. t. d.
Jos. Škrbinšek: Češka krajevna imena v slovenščini. 281
4. Po vzgledu „polje" imena srednjega spola a) na -e in -e: Ogrsko Hradišče (Uherske Hradište, Ungarisch Hradisch), Sveto polje (Svate Pole); b) na -i, ki mu odgovarja v slovenščini -je: Ustje (tisti, Aussig), Vrchlabje (Vrchlabi, Hohenelbe), Valaško Me-zifičje (Valašske Mezifiči, Walachisch - Meseritsch), Novo Strašecje (Nove Strašeči, Neustraschitz), Jezerje (Jezeri), Veseli - Mezimostje (Veseli-Mezimosti) i. t. d.
5. Po vzgledu „nit" se sklanjajo ženska imena mehkih debel, n. pr. Pfibram, Plzenj: im. in tož. Pfibram, Plzenj, rod., daj., mest. Pfibrami, Plznji (kakor povodnji), or. Pfibramjo, Plznjijo; dalje: Zbraslav (Konigsaal), Časlav, Boleslav (Mlada Boleslav, Jungbunzlau), Sobeslav, Bfeclav (Lundenburg), Koufim, Vlašim, Chrudim, Boh-daneč, -nči, Tfebič (Trebitsch), Pfelouč, Telč, Dobfiš, Hluboš, Lito-myšl (Leitomischl), Olomouc (Olmiitz), Kromefiž (Kremsier), Jaromef, Chocenj (Chocefl, Chotzen), Kadanj (Kadafi, Kaaden), Tfebonj (Tfebofi, Wittingau), Libenj (Libefi, Lieben), Uhfineves i. t. d.
S temi imeni se v slovenskem časopisju najbolj kruto ravna, ker se navadno rabijo kot maskulina: v Pfibramu, iz Pfibrama, namesto v Pfibrami, iz Pfibrami. V češčini so ženskega spola in ni vzroka, da bi jih v slovenščini preoblekli v moškega.
Sklanjatev po vzgledu „nit" sicer ni popolnoma pravilna, ker se v češčini sklanjajo ta imena po mehkih a-deblih kakor „duše" (namesto duša): im. in tož. Pfibram, Plzefi, rod. Pfibrame, Plzne, daj. in mest. Pfibrami, Plzni, or. Pfibrami, Plzni. Imenovalnik nima pripone, kakor v slovenščini cerkev namesto cerkva. Tožilnik je v obeh jezikih enak imenovalniku, rodilnik torej pravilno Pfibrame, Plzne kakor duše, končnice ostalih sklonov pa se strinjajo s končnicami ženske i-deklinacije. To je povzročilo pri narodu napačno mnenje, češ da mora rodilnik imeti končnico -i, torej Pfibrami. V resnici narod tako govori, pa le pri ženskih imenih na -v in -m, torej: do Pfibram/, z Boleslav/, ali do Plzne, z Jaromefe, od Olo-mouce i. t. d. Ta po napačni analogiji utvorjeni genetiv na -i je prešel iz narečja deloma tudi že v književni jezik, čeravno z zgodovinskega stališča ni upravičen. Ker nam torej češčina sama podaja rešilni drog v podobi rodilnika na -i, mislim, da nam nikdo ne bo zameril, če bomo sklanjali vsa ženska soglasniška imena po i-de-klinaciji. Za vzgled „cerkev" se ne moremo odločiti, ker sklanjamo tako le samostalnike na -ev, ne pa tudi na -v ali celo na -m. Čitatelj naj še pomisli, da sta slovenska „povodenj" in češka „povodeii" istovetni; vendar spada naša povodenj k i-deklinaciji, češka povoden
»Ljubljanski zvon" XXXIV. 1914. 6. 19
282 J. R. Glaser: Poleten popoldan.
pa k mehki a-deklinaciji brez končnice. Rodilnik se torej glasi v slovenščini povodnji, v češčini povodne, ne pa povodni. Iz tega sledi analogija v edninskem rodilniku : č. Plzne — slov. Plznji.
6. Nekoliko imen ima obliko pridevnikov na -y, a, e, kakor Slany (Schlan), Tfebova (Triibau), Vrane. V imenovalniku in tožil-niku ne izpreminjajmo -y morebiti v slovenski -i, ker je izreka obeh ista; le imena srednjega spola na -e je treba prilagoditi slovenščini s končnico -o, rod. -ega, namesto -e, torej Vrano, -ega. Prvotno so imeli taki kraji imena, obstoječa iz pridevnikov, ki so se ohranili, in samostalnikov, ki so se sčasoma zanemarili ali pozabili. N. pr. Slany pramen, t. j. Slani vrelec, studenec. Še zdaj priča latinski napis, da je tam baje izvirala slana voda; tekom stoletij pa je v njej soli zmanjkalo in zdaj teče navadna. Stara ženica, ki je prišla po studenčnico, mi je pravila, da je iz nje izborna — kava. Sklanjatev je pridevnika: Slany, Slanega, Slanemu, Slany, Slanem, Slanim; — Tfebova, Tfebove i. t. d. kakor v slovenščini Vransko, -ega. Dalje moškega spola, n. pr. Jeseny; ženskega Hluboka (Frauenberg pri Budejovicah), Blatna, Tepla (Tepl pri Marijanskih Laznjah), Plana (Plan); srednjega spola Jilovo, (Jilove, Eule), Jablonno (Jablonne, Deutsch-Gabel), Hostinno (Hostinne, Arnau).
Potrebovali bi češko-nemški in nemško-češki seznam krajevnih men z označbo spola in sklanjatve in sicer le onih imen, ki so sedeži državnih uradov ter industrijskih podjetij in rojstni kraji čeških zaslužnih mož na Češkem, Moravskem in v Šleziji.
J. R. Glaser:
Poleten popoldan.
bediva v senci sama
in vse je tiho nad nama —
le veter rahlo skozi les
od smrek in hoj v višavi
vonj krepak k nama plavi,
le veter žubori prek brez
in hlad njegov teče na naju —
vse tiho v najinem kraju . . .
In že je ljubezen kot kaplja vedno težja, in rada bi tvojega obrežja.
Digitalna knjiĹľnica Slovenije - dLib.si