Vojeslav Mole: Ob solnnem zatonu. 617
ga nekdo tii naprej, da bi mu skoil za vrat kakor zver in ga ugriznil, da bi zakrial bolesti . . .
A kmalu se je zopet umiril, leno je zael pogledavati oeta in ustnice, tesno stisnjene, je razklenil, kot da mu hoe povedati nekaj skesanega . . . prav ni podobnega prejnjim mislim . . .
Oe, kje pa bova prenoila?" ga je povpraal skoro bojee, vide, da se oe ni kaj ne zmeni zanj.
Bova videla," se je odzval oe prijazno in obstal, ker dospela sta do vrbe.
(Konec prihodnji.)
->*-
Ob solnnem zatonu.
Trst. Molo San Carlo.
j lamen krvi je zaplal ez brezmejno ravan, zlate oblake zagal in ves sinji obok nemo umira nad vali drhteimi dan, alost je v dui moji, moj Bog!
Jadro samotno v brezmejnost od solnnih bregov nosi se kje so mu cilji in kje mu poti? Misel zaplula je moja ez morje mi snov, ni ji poti in cilja ji ni.
Roe toneega solnca, kako sem nekdaj ljubil va ametni, va plamenei krlat danes otonost preveva va zlati smehljaj, v dui jesen je, ni ve pomlad.
Kam je vse lo, vse ivljenje, ves blesk in ves hrum! Tak neprebuden jeka nad lesom mre zvok. Prazno srce je in tih valovanja je um, alost le duo polni, moj Bog!
Misli, va sen je konan, v dnu morja pokopan, sen o blestenju dveh marmornih, liljnatih rok V ognjih umira nad vali drhteimi dan, alost je v dui moji, moj Bog!
Vojeslav Mole.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si