glas pa mu je bil tenak in trd, kakor iba, ki vigne po zraku. Krial je v drugo izbo, skoz priprte duri:
Kaj ? Sto f orintov za kouh ? Ali misli, da sem z Rotildom bratovino pil ? Sto forintov za babji kouh! Ob vojskinem asu! , , , Kaj bi radi?
Samo e en hlebec v imenu bojem!
Kolikor hoete, le denarna mizo! enka so obesili!
En sam hlebec na upanje !
Vraga, saj ste bogati! Saj vas drava zalaga, ko imate moa v vojski!
Kam bi s tisto miloino ? Za stanovanje je komaj, za tisto luknjo; za drva e ne!
Jaz e take miloine ne dobivam od nikogar! Ste e opravili!
Vstal je ter je el poasi proti durim, odkoder se je slialo pritajeno ihtenje,
Samo e en hlebec, v imenu bojem! je e-petaje ponovila enska, ko je bil pek e zaloputnil duri za seboj. Droben, iglast sneg ji je buil v lica, ko je stopila na ulico. Hitela je skljuena po spolzkem tlaku in kakor je bila tenka in majhna, je bila vsa podobna otroku, zavitemu v predolgo materino haljo. Kolikor bliji je bil dom, toliko poasneji in trudneji je bil korak; globoko je klonil hrbet, kakor da bi tialo na plea silno breme. Le ena tolaba je bila v njenem srcu, epetajoa kakor molitev:
Da bi spali! Vsaj spanja jim dodeli, o Bog! Saj spanje je tvoja miloina, ne pekova in ne cesarjeva!
Otroci so bili utihnili. Zunaj pred durmi, na temnem hodniku, je stala enska, v ruto zavita, in je trepetaje prislukavala. Mati si ni upala k otrokom,
CESTE -----------
Zloil JjOS, Lovreni.
Pod mano v daljo vijejo se ceste, krive kae, tu, tam demantne glave jim blee v stoterih arkih.
Sestale so se v mestih, da o svoji poti se poda zvite nove si zamislijo zvijae, [govore, ki hrepenee bi podleglo mlado jim srce; da poizvedo spotoma po sennih parkih, kjer lazi toliko tevilo njih zaroda stez, ob nogah palm, kostanjev, lavora in belih brez, e ktera v novi misli jim prekanjenost pove.
NOVO LETO VRH TRIGLRVH.
Demantne krone jim polagoma ugaajo,
oko jih je zgreilo v temi a srce jih vidi,
kako gredo ez polja mimo hi in vsako vpraajo
Ima mladost? e tvoji skrivajo jo zidi,
priklici solze in ji reci: idi!
Odpri ji dveri meni jo poveri,
in pojde pot, ki li so jo e tisoeri!
In ko se vrne, ji lase bo videla srebrne
in v srcu misli udno rne,
a nauki, ki ji dam jih, bodo zlati . . .
Ti ji kaj takega ne more dati! -
Ne vidim, vem: odpirajo se nizka vrata in cesta hrepenenja je bogata!
27
4*
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si