137
Knjievnost
J. Flis, kanonik, Umetnost v bogoastni slubi.
V Ljubljani 1908. Tisk J. Krajec nasled. v Rudol-fovem. Vel. 8. Str. 281 in XIX. G. kanonik J. Flis, ki nam je s svojo knjigo o stavbinskih slogih podal prvo temeljito teoretino delo o umetnosti, nas uvaja s to svojo najnovejo knjigo v notranjost cerkve. Bogoastje je bilo vedno zdrueno z umetnostjo, in ravno katolika cerkev, ki hoe podati verski misli povsod tudi najpopolneji zunanji izraz, je dajala umetnosti vsikdar tudi najkrasnejih misli in najhvale-nejih predmetov.
Prvi del knjige, ki govori o raznih liturginih predmetih, bo zanimal bolj duhovnike in dotine umetnike obrtnike, ki izdelujejo bogoslune predmete: oltarje, kelihe, monstrance, knjige, oblaila itd. Pri vsaki najmanji stvari podaje gospod pisatelj natanni opis njenega namena in zgodovinski razvoj njenih oblik. Tako je vsa tvarina ivahna in zanimiva; pred omi so nam neprenehoma vsa stoletja, ki so se trudila po svojih najboljih moeh, da za bogosluje izberejo to, kar je najkrasneje in najdragoceneje.
Posebno pa bi opozarjali e na drugi del te lepe knjige, ki se bavi s cerkveno umetnostjo v irem smislu, s slikarstvom in kiparstvom; opozorili bi nanj radi zlasti mlade nae umetnike, ki se hoejo posvetiti cerkveni umetnosti. Ni mogoe, da bi bil dober cerkven umetnik, komur je srce napolnjeno z onim strupenim in vse nadnaravno zaniujoim duhom protiverskega sarkazma, ki sedaj mnogo mladih umetnikov tira po brezplodnih pustinjah prazne negacije. Duh sedanje moderne je karikatura, in ta duh je diametralno nasproten cerkveni umetnosti, ki je umetnost afirmacije, dopolnjenja in ideala. Prvo je, da umetnik veruje v ideale, potem more ele stremiti za njimi; v prsih mora nositi hrepenee slutnje brezkonnih lepot, da more bojei opi pokazati duhu vsaj senco tega, kar naj misli in uti, zavedati se mora sam, da je vsaka ustvarjena lepota samo simbol neskonno vije krasote, in poglede lovetva mora voditi nad najvije sfere vidljivih krasot v solnno kraljestvo netelesnih duhov.
Ni mogoe tega v besedah dopovedati, kajti umetnik ustvarja z vso svojo duo in vsak njegov proizvod je slika njegove notranjosti. Zato pa ne more biti pravi cerkveni umetnik, kdor ni pozitivno tudi cerkvenega duha. Izsiliti in izhliniti se ne da ni: prosto se mora notranje preprianje izlivati v barve in v oblike. Kdor pa goji cerkveno umetnost zato, ker ljubi njeno vsebino, bo nael v Flisovi knjigi dobre migljaje za to in ono.
Ko je oznail pisatelj vrednost renesanse (str. 228.), podaje navodila za razne slike in kipe. Posebno pa nas je razveselila razprava o umetnosti in umetnem obrtu (str. 247. si.), v kateri podaje pisatelj osnovne misli o kranski umetnosti. Kaj se zahteva od kranskega umetnika? vprauje pisatelj in podaje sliko znaaja, ki edini je zmoen in vreden z delom svojega genija povelievati vero in dajati izraze pravi religioznosti.
V naem narodu, kakor sploh med kulturnim svetom, opazujemo veje zanimanje za versko ivljenje. Kakor se na eni strani loujejo od vere moderni odpadniki z vedno vejim sovratvom, tako so na drugi strani najbolji duhovi e nali pot do zdruenja s cerkvijo. Vsled tega naraa potreba cerkvene umetnosti, in alostno je, da nai mladi umetniki v svoji produkciji ne slede temu toku. Zagnalo jih je na drugo stran, in zdaj teko tavajo nazaj. Zato pa zanje namestu njih neumetniki tovarniki obrt, ki izdeluje trno blago v masah, ali pa krasi nae cerkve tujec, med tem ko domain strada.
Te razmere se morajo predrugaiti. Cerkev je na najhvaleneji in najsolidneji umetniki odjema-vec, da govorimo v prozainem tonu vsakdanjega tr-govstva. Zato je s isto navadnega praktinega stalia
MflNUEL II., NOVI PORTUGIKI KRALJ
potrebno, da se zdruita domai proizvajavec in od-jemavec, in to je le tedaj mogoe, ako se sreata na skupnih tleh, zdruena po enakem svetovnem na-ziranju, oba napolnjena istih verskih idej. Preden se to povsod dosee, je bolje, da poakamo z umetniko opremo cerkva. Vsekako bolj ugaja tehniko manj popolni umetnik religioznega duha, kakor pa najveji mojster barve in konture, ki naslika nekaj necerkve-nega ali pa mora delati silo samemu sebi, da poveliuje to, kar se je navadil karikirati in zanievati.
Flisova knjiga nam je zato jako dobro dola. Toplo jo priporoamo vsem, ki so po svojem poklicu dolni sluiti cerkveni umetnosti in skrbeti za krasoto hie boje, pa tudi vsem drugim, ki hoejo umevati duha in obliko tega, kar naj polni nae cerkve in dviga nae verske misli, kakor tudi estetski ut vsega kranskega ljudstva! Dr. E. L.
Ivan Cankar: Zgodbe iz doline entflori-janske. Uboga dolina entflorijanska! Kaj si vendar storila, da si prila kar naenkrat v pregovor in si postala v zasmeh ljudem, ki se imajo za enialne in nad-
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si