276
govorov. V teh letih je zael pisati tiste pesmi, v katerih tako lepo slika prirodo. On je v resnici pesnik prirode in vesne", ki je peval, ne da bi na literarnem polju iskal slave. Ker so sodili vse preve laskavo, se je pripetilo, da je marsikatera mlada dua trpela na megalomaniji. A 1.1820. je Pukin izdal svoj epos Ruslan in Ljudmila", vsa Rusija je pogledala nanj, ukovski sam je odstopil svoje prvo mesto kot premagan uitelj zmagovalcu - uencu ..." Javnost je zaela zreti s pomilovanjem na slabe stiho-tvorce", in ti so v strahu utihnili, in le skrivaj so e poetje izlivali na papir svoje ute, v javnost si pa niso upali, ker se njih stihi" niso mogli meriti s Pukinovimi. Med temi je bil tudi Tjutev. L. 1822. je konal svoje
tudije na univerzi v Moskvi in istega leta odel v Petrograd, kjer je bil prideljen v Kolegij vna-njih zadev". Pa e drugo leto so ga premestili v Monakovo. Tu se je pa stoilo domoljubnemu Tjutevu po Rusiji. Spomnil se je lepih dni v domovini in opeval prirodo v udovito izrazitem jeziku. L. 1825. je mogel le za kratek as priti zopet v Moskvo. Leta 1826. se je oenil z vdovo ministra Pettersona in si priredil udobno ivljenje. A sluba mu je velela na razna pota. L. 1833. so ga poslali na Jonske otoke, 1. 1837. je moral v Turin kot dravni svetnik in kamerher". Vtem asu je poslal nekaj svojih pesmi Pukinu, ki jih je natisnil v Sovremeniku" pod zaglavjem: Stihotvor-jenijaizGermanije". Pesmi seveda niso mogle zbuditi nobenega posebnega zanimanja e zaradi naslova, kajti bil je as romantike, ki ljubi le domae tvarine. Vse je bilo eljno le omamljujoe poezije Kavkaza. Zato poslej ni ve pesnil. Od leta 1840. do 1854. ni izdal ni leposlovnega, pa pa je pisal v
tem asu politine lanke, ki kaejo, kako dobro je poznal evropske razmere. Kakor pozneje v domoljubnih pesmih, je pokazal v teh lankih ljubezen do Rusije, obetajo ji mo in bodonost. e tu je pokazal, kako razumeva poklic Rusije, na primer v lankih Rusija in Germanija", Rusija in revolucija" i. dr. L. 1838. je Tjutevu umrla ena. Takoj drugo leto se je enil drugi s Francozinjo ... L 1840. je moral zopet v Monakovo in ele tri leta pozneje je priel zopet v Rusijo, v Moskvo. Tu je nael Vja-zemskega, znanega prijatelja Pukinovega. Zelo se je izpremenila Rusija, odkar jo je prvi zapustil l 1823. Takrat se je vse naslajalo ob zvon-kih Pukinovih verzih, vse je ivelo v sanjavih romantinih sferah, a zdaj so tavale e Gogoljeve Mrtve due" po Rusiji in uile ljudi misliti. Dva meteora ruske literature sta se prikazala in izginila, Lermontov in Koljcov sta padla drug za drugim v grob. Doba romantike je bila konana. e so doneli lepi verzi Pukina in Lermontova, oboevatelji Pukinovi so hoteli nadaljevati staro pot a ni lo ve. Pukina ni bilo in romantika se je preivela. Oglaal pa se je resni glas Belinskega: Mi nimamo literature, ne poznamo se, ne ivimo resno, s cilji in tendencami; sanjamo o neem, in to je brez pomena za narod. asi so se zresnili, nova d6ba se je pribliala: leto 1848. je bilo pred durmi. Privrenci strem-ljenija sorokovih godov" (tiridesetih let) so hoteli naprej, na pozitivno delo. Njim nasproti pa so se oglasili slavenofili" in hoteli nazaj k stari Rusiji. Prodrl je pa veliki duh Belinskega in pokazal pot za bodonost, in po tej poti je postalo rusko slovstvo svetovno in veliko, kakor stoji e dandanes na astni viini.
F. J. Tjutev.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si