Janez Jalen I Na STOgem
Sonce je zlato obrobljalo svetle oblake, se skrivalo zanje in spet pogledovalo izza njih, sipalo na iroko skozi ozka okna na nebesu zdaj navzgor pa spet navzdol pramene arkov, obsevalo v preudno prelivajoih se barvah zemljo pod sabo, kakor bi hotelo razkazati vso lepoto svoje svetlobe, preden zaide za oddaljene grebene razdrapane krlatice. Po polju so valovila ita, zelenela sta krompir in turica in rdele so planjave detelje. V razcvetelih travah so poumevale ebele in e obletavale tudi lipo, kakor bi kar ne mogle doakati, kdaj se razpusti.
V Eebri pod Pemi so pozvanjale rdeelisaste krave. Poleg njih so se uila pasti spomladanska teleta. Okrog kobil pa so tekala rebeta.
Na nizki skali vrh hribca pod melmi je sedel Matija Dovan. Rahel veter se je poigraval z njegovimi siveimi in na temenu e kaj redkimi lasmi. V strmo odsekani skali nad njim, v Skokvo, se je rezko oglaala postovka. Odkar pomni, gnezdi v nepristopni votlini visoko pod vrhom. Tudi e so postovke kako leto v zvoniku spodaj v vasi umanjkale, v Skoku niso. Mirnejega kraja si niso mogle izbrati.
V gabrih nie spodaj je zagrulil golob. V smrekah na strani proti Svetemu Petru nad Begunjami pa je vigal drozd: Kje s' pa biv? Kje s' pa biv?
Matija je razumel neutrudnega pevca, kadar ga je bil, otroka, uil posluati ptie oe. Nasmehnil se je in odgovoril: Sem u na pecirk.
Presnet! Presnet! se je kakor zaudil drozd. Matija pa je potegnil iz epa prepognjeno polo papirja, jo razgrnil, si popravil naonike in e enkrat pogledal podpise in ige gosposke. e nikoli v svojem ivljenju ni bil nobenih rk tako vesel. Pa je e prenekatero sam napisal. Matija Dovan je dral v roki kupno pogodbo, ki mu je potrjevala, da je svet, na katerem sedi, bil od njega kupljen in plaan in v zemljiki knjigi prepisan na njegovo ime. Zadovoljen se je nasmehnil, si z roko pogladil zjutraj na svee obriti obraz, se za spoznanje pridvignil, spet trdo sedel na skalo in glasno pribil: Na svojem sedim.
Kdo bi si bil kdaj mislil!
Matija se je prav natanno spomnil, kdaj je prvi poival na skali vrh hribca pod Skokom. e v domao olo je hodil. Na debelo se je bilo nakadilo rnih saj v dimnik in je bilo nevarno, da se ugo. Omesti jih je bilo treba. Pa je prav njega poslal oe v Reber po smrekov tr, mu zabial, naj ne oskrbi sekirice ob kamenje in naj pazi, da se ne useka. Dandanes je za ometanje pripravnih trev ko j za plotom dovolj, takrat je pa komaj pod Pemi dobil dovolj velikega. Kozo si videl s polja, e se je pasla na hribcu pod Skokom. Sedaj pa rastejo tam naokrog smreke, ki bi dale e po dva hloda za na ago.
Z odsekanim trem pred sabo na tleh in z neokrbljeno sekirico v roki je gledal olar Matija polja in vasi pod sabo, bele ceste in lesketajoe se Blejsko jezero. Bohinjskim in Dolinskim goram se pa kar nauditi ni mogel. Poznal je po imenu samo ele ostri Babji zob in
103
skalni Triglav. In si je prav po otroko zaelel, da bi mogel kdaj imeti na hribcu pod Skokom malo koico, ni vejo, samo da bi mogel lei vanjo in si zakuriti za ped visok ogenj. Izpred nje bi se razgledoval po gorah in po poljih in za Savo navzdol prav do Ljubljane.
Kasneje, ko je pasel ivino, je rad gnal pod Skok. Pa tam naokrog ni bilo niti dovolj velikih vej, da bi si napravil pastirsko zavetje proti deju.
Svet pod melmi se je od leta do leta bolj zaraal. Matija se je pa blial maturi. e vedno je rad pasel. Vejevja je bilo dovolj. Da bi si pa sedaj postavil koico iz vej ali lubja? Nak! Bi se mu vsi smejali in ga imeli za otrojega, e ne celo za malo prismuknjenega.
Zahajajoe sonce je zlato obrodilo grebene gora. Ni ga bilo skoraj vrha, na katerem bi v teku let Matija Dovan e ne bil stal. Kolikokrat je bil pa e na vrhu Triglava, se mu ni zdelo ve vredno teti. Pre-plezaval je stene in videl dokaj divje lepote. Marsikje si je zaelel postaviti koo. Izbral si je e celo na samotnem Viku nad Perinikom prostor. Pa kaj, ko se je moral le tesno prerivati skozi ivljenje! Hvala Bogu! Drugae bi se bil kar gotovo e zaletel, si drugod zgradil koo in bi se je sedaj na hribcu pod Skokom kar gotovo ve ne elel. Je e tako, da se lovek v svoje rad preve za veruje. No, saj svet pod Pemi nikomur ni bil naprodaj, dokler je bil srenjski in ni bil e razdeljen. Prav on je bil tisti, ki je proti volji veine dosegel pri oblasteh, da srenja odraujoega lesa v Rebri ni smela posekati.
Mladi gozd je rodil eljo po delitvi. Spet je bil Matija tisti, ki je odbijal, kar je mogel, pa ni uspel. e zameril se je marsikomu. Srenji je hotel obakrat dobro. Sam proti sebi je pa delal kakor zanala.
Pa kako se na svetu vse udno presue. To kamenje, ki si ga je bil Matija zaelel kot otrok, o katerem pa dolga leta niti sanjati ni upal ve, je sedaj njegovo. Za vsakogar je lepo to zatije, zanj je pa najlepi koek sveta na vesoljni zemlji. Dobil ga ni toliko za kupnino kakor za priznanje, da bi rodna vas pod njim brez njegovega prizadevanja ne imela kar najbolj vzornega vodovoda,
Na marsikateri skali v domaih in tujih gorah je e poival Matija Dovan, pa e prav nikoli in nikjer se ni poutil tako nedopovedljivo dobro kakor tisti veer na hribcu pod Skokom. Okual je, kaj se pravi sedeti na svojem in prav na tistem kraju, kamor so se mu, odtrganemu od doma, vedno in vedno povraale misli.
Na svojem!
Mrailo se je. Matija je naglo nabral nekaj draja in zakuril, zakuril na svojem!
K zakasnelim pastirskim ognjem se radi pritihotapijo kratje, najraji nagajivi moic ate, v zelenih hlakah in rdei kapi. Sivei Matija se ga ni ve bal. Spomnil se je pa, kako se je hudobec skual vriniti v nebesa.
V davnih asih je bilo. Na svetu so gospodarile kuga, lakota in vojska, tri strane sestre. Kakor cepajo muhe v jeseni, so mrli ljudje. Trumoma so prihajali pred nebeke duri. Sveti Peter e ni zmogel ve
104
pretehtavati vsake izmuene due posebej, pa se mu je v gnei zmuznil v nebesa tudi sam hudi. Vrgel je klobuk na tla in sedel nanj. Po nebesih je zasmrdelo in sveti Peter je kaj kmalu izvohal hudobca. Pokazal mu je s koenim prstom vrata in ga nahrulil:
Pri prii se mi poberi ven!
Ne grem, se je upal rogati.
Kako da ne?
Na svojem sedim. Vrag je pridvignil opasti rep in pocencal z zadnjo oblatjo po zmekanem klobuku. Sveti Peter je kar osupnil. Zmajal je s pleasto glavo in zamrmral: Na svojem sedi. Res je. Hm ! Ni si vedel sveta. Boga samega pa ni utegnil pohiteti povpraevat.
Pa se je primerilo, da se je prav takrat za hrbtom nebekega vratarja prismukal v nebesa postaren moak. V ivljenju se je pehal samo za to, da bi druge imel v pesteh in seveda sam udobno in gosposko ivel. Nazadnje je zabredel tako nizko, da ni videl okrog sebe ne ropov, poigov in ne umorov. Neutegoma je tudi njega pograbila smrt. V vsesploni zmedi se mu je posreilo za hip pogledati v nebesa. Sveti Peter ga ni spazil, hudi ga je pa. Zagabilo se mu je. Planil je pokoncu in zarjovel: Ne! Ta ne bo v nebesih. Ta je moj.
Bolj naglo kakor misel je satan pograbil vtihotapi j enca in strmoglavil z njim vred v peklensko brezno. Sveti Peter je pa br kar z boso nogo brcnil ez nebeki prag e hudiev klobuk in kaj dobro se mu je zdelo, da se je na en mah znebil vseh treh: hudobca, napuhnea in e smrdljivega hudievega klobuka na vrh.
Posiveli Matija Dovan se je spomnil svoje rajne matere, ki mu je povedala povest o hudievem klobuku. Spet je sedel na skalo in glasno spregovoril:
Na svojem sedim. Od pekla do neba je ta kamnita zemlja moja. Moja!
Odzvonilo je Marije in ogenj je poasi ugasnil. Matija je poloil na pepel dvoje palic v podobi kria, da ob rnem kolobarju ponoi ne bo mogel hudi uganjati svojih hudobij.
Na hribu pod Skokom stoji sedaj koa. Ni e povsem dodelana. Pa Matija Dovan je e kuril v njej in tudi naspal se je e pod njeno streho. e ve kot dve leti pa do nje ne more. Niti zdale ves ta as ni videl grebenastih Pei in odsekane Skokove skale v njih.
e ni, pa ni, se uda j a v trde ase Matija Dovan ez dan. Pod veer pa, kadar sonce zahaja in sedi pred tujo koo, ga obide alost, ko ne more na svoje. Dokaj trdneje kakor takrat hudi v nebesih, ki je samo s svojim smrdljivim klobukom spravil samega svetega Petra v zadrego, bi Matija Dovan sedel
na svojem.
105
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si