tem, e je epos ali ne. In to konec devetnajstega stoletja! Mislim, da je dr. Prijatelj enkrat e nael te misli; ne vem, zakaj jih je pri Akercu izpustil. Pravilno pa je, da je upoteval v popularni izdaji samo pesnika, ki se je v Moji Muzi zavestno oddelil od Gregoria in Stritarja, kajti izbral je pesmi le iz prvih treh zbirk, ki so izle do L 1900. in so bile plod Akerevega dela v osemdesetih in devetdesetih letih; to je bila moka doba pesnika in loveka, ko se je pod njegovo roko materija izpreminjala v suho zlato, doba balad in romanc par socialnih pesmi in par izvodov miselne poezije. Znaaj in slog Akerevih pesmi je predoil dr. Prijatelj s podkupljivo plastiko, kot je samo njemu lastna. Izpustiti je moral mladega Akerca, kot pesnik ni bil mlad nikoli, in samo oznail je pot, po kateri je hodil miselno in umetniko onemogli starec, ko je bilo njegovo delo prepesnjevanje uvodnih lankov dnevnega asopisja (str. 25); a razloil nam ni vzroka, zakaj je bilo tako, zakaj je Akereva pot drala samo navzdol. Ali je bil tega kriv klerikalizem, kot govore nevednei, ali njegov boj za svobodno misel, kar si dr. Prijatelj ne upa rei, on konstatira samo, da se je vpisal za navadnega prostaka, najprej med socialistine in drugi med svobodomiselne ete ali slovenska moderna, ki je bila zaverovana v nove fineje svetove (str. 25) in je odslovila temeljnega zidarja, ko je stavba zahtevala ne samo zidu, ampak tudi proelja, okraskov, ornamentov, vznesene in lehkotne strehe (str. 21). Akerca, prepojenega z omejenim pro-vincialnim liberalizmom, je presenetila nova doba, ki jo je v kulturnem in politinem oziru pripravljal na kladivar A, Mahni, kakor ga prelepo dr. Prijatelj imenuje; kmalu potem se je kulturni tok Evrope razlil v velikih strugah ez nao provinco ; tak konsekventen znaaj kot Akerc ni mogel ve umariti, moral se je odloiti za to, kar mu veleva srce ali stan. Samouk je zael na stara leta tudirati, kar je nekdaj zamudil, da bi se potrdil v svoji poti, kajti on, ki je doslej oznanoval Kristove nauke v cerkvi, je izstopil iz nje in se pojavil na socialistinem zboriu s svojim Kristom vred (str. 16). A socialistien evangelij je bil v njegovem ivljenju bolj epizoda, da bi se literarno rehabilitiral, kajti debacle misleca, ki se je z znojem v svojem boju za svobodno misel dokopal le do obiajnih dnevnih novic, je e izpodjedal tudi pesniko silo. Prvi hipi zadovoljnosti in duevnega ravnovesja so e rodili nekaj pesmi, a ko se je zavedel, da so njegove teorije prazna iluzija, sta bila zlomljena mislec in poet in od prejnje kristalne ase so ostale samo e re-pinje (str, 25). Vse to lahko beremo iz dr. Prijateljeve knjige, dasi ni hotel tako povedati. Za literarno sliko Akerca pa so v njej temeljne rte sigurno zarisane, le tuintam bi bilo kaj pripomniti. Kako je mogoe imenovati List iz kronike Zajke predvsem veren in toen zgodovinski dokument, mi je neumljivo. Kaj briga pesnika svobodne misli toen zgodovinski dokument iz samostanske kronike ! eprav so dr. Fr. Lampeta v to pregovorili, bi jaz ne verjel, magari, e je Akerc pesem doslovno prepisal. Naj se vzame pesem, kot je, pa ne bo ni slaba. isto za lase je tudi privleena misel, da je imela pri asi nesmrtnosti Hegelova teorija o objektivnem duhu kaj opraviti, saj to je vendar skoro tako stara misel kot poezija sama. Glede Prve muenice, v kateri neka deva taji nam red stari svetovni, svetost taji naih bogov, bodo
glede kvantitete poezije mnogi nasprotnega mnenja kakor dr. Prijatelj. Sicer pa sta Akerc in njegova poezija tako enostavna, da se o njiju z malo besedami vse pove, kar je bolje znamenje za kritika kakor za poeta. Dr. J. ile.
F. M i 1 i n s k i: Kjer Ljubezen, tam Bog. Igra v enem dejanju. Ljubljana 1913. L, Schwentner. 160, str. 32. F. Milinski: Volkain. Roparska pravljica v enem dejanju. Ljubljana 1913, L, Schwentner, 160, str, 74. Milinski rad izbira lepe motive, katere potem zelo okusno razprede in ponudi obinstvu. Nai enodejanki sicer ne spadata k njegovim boljim tekstom, a sta dosti edni, kajti Milinski se potrudi, da svoj motiv lepo zaokroi. Kljubtemu utimo, da v njegovih delih nekaj manjka, manjka one toplote, ki jo mora izarivati vsako pesniko delo. Vse je preve logino, preve ravno in premiljeno, da dobimo vtis, kot bi bilo umetno sestavljeno ne pa zrastlo iz svoje kali. Dramatina uprizoritev Tolstojeve pripovedke je gotovo slaba kot original in enodejanka Volkain slaba kot oni verzi iz narodne pesmi, ki so bili povod zanjo, zadnja pravzaprav ne slaba, kajti znaaj Kate je precej originalen in bi zasluil, da se ga uporabi v veji igri, ampak to ni ve pravljica, ker pravljica in Milinski sta dva nesorodna elementa.
Leo Pibrovec: Pred vakim znamenjem. Ljudska igra v tirih dejanjih. Gorika tiskarna, A. Gabrek. 80, str. 68. Igra je dolgoasna. Siroto Anico, ki slui pri bogatem kmetu, osumijo, da je ukradla gospodarju 1000 kron, toda pokrivem, kajti tatvine je kriv domai pastir. Da se spozna njena nedolnost, da se pastir spokori in seveda tudi gospodar uvidi krivico, je treba tirih dejanj. Na koncu Anica celo umre; pa tudi e bi iva ostala, bi bila igra alostna kot poprej.
Dr. J. ile.
Starogorski: Junaki svobode. Povest in rtice z Balkana. Izdal in zaloil Slovenski ilustrovani tednik v Ljubljani. 80, 141. Osem slik in povesti z bojnega polja. Strahota vojne je tako velika tragedija, da bi Starogorski napravil veliko delo, e bi jo znal le prepisovati. A on je zbral nekaj ginljivih momentov, jih zabelil s predstavami iz narodnih pesmi in slovanskim navduenjem. Ne bom dejal, da kaka sliica, kakor Usmiljenka ali Bela roa, ne napravi dobrega vtisa, a vse je tako asnikarsko, da bi navduen petoolec ne napravil ni slabe. Ni ve nam ni povedal kot to, kar nam je bilo e davno znano.
Marko Stojan: Za svobodo in ljubezen. Roman z Balkana. 1. zvezek. Zaloil Slov. ilustrovani tednik, Ljubljana, 1913. 80, 265. Starogorski je navduen mladeni, M. Stojan pa rutiniran pisa, ki hoe govoriti o Balkanu v obliki undromana. Motiv o odpeljani deklici, tukaj Slovenki, ki gre skozi roke Nemca, Italijana in Grka v turki harem kako prozorno, trozveza v drubi Grkov in Turkov je uporabljen, da se oznaijo zastopniki omenjenih narodnosti za lopove, nivred-nee, sleparje, tatove, strahopezljivce in dovodnike. Gorenjski fant pa jo mahne s srbskim prijateljem in tovarii v Carigrad za ukradeno deklico, kjer koljejo in bijejo Turke, da je veselje ; naposled se zdruijo z zastopniki tripelentente, ki tudi iejo svoje dekle, in skupno delajo aventure po carigrajskih luknjah. Rad bi, da bi roman z drugim zvezkom, ki se napoveduje, na alost vseh starih penzionistinj in jare gospode svoj konec vzel, eprav moram priznati, da je slovenski
438
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si