290
Alenka: Lovec.
Grajak je zdvajal. Izgubil jo bodem, klical je obupno. Ako je ne bi toliko ljubil, bi morda ivela. Taki ive, za katere se nihe ne briga! Videti je, kakor da ima svojeglavna in brezsrna smrt najveje veselje, da sega po ivljenju onih, ki umirajo s sabo odnaajo tudi drugih ivljenje, drugih srce!
Jaz sem ga tolail, kolikor sem ga mogel, dasi sem bil do dna due presunjen. Ali ni ivljenje najveja, najgrozneja aloigra, ki jo more ustvariti najbolj bujna domislivost? Jutro nam je bilo prineslo brezkonno radost in obo zadovoljnost, a veer nas je nael v trepetu, alosti in obupu.
Drugi dan se je bolezen obraala na bolje. Napadi so se redkeje in redkeje ponavljali; zael sem upati, da se skoro popolnoma poleejo. Nekaj sem pa vedel za gotovo, da okrevanje bode muno, nevarno, dolgo. Zato je grajak brzojavil v blinjo bolninico po strenico. Toda dobili smo odgovor, da pred tremi dnevi ne more priti nobena. In tako sem skoro jaz jedini no in dan bedel pri bolnici. Hortenzija je uvala mater ter samo zdaj pa zdaj soutno povpraevala po grajakinji. Zopet se je ona angeljska miloba in soutnost razprostirala po nje bledem obrazu, kadar se je bliala gospejini postelji povpraevat, kako se kaj pouti. Nato je nemo stiskala graj-aku roko, ki se zdaj ni ganil od soproginega vzglavja, epetala mu nekaj tolaljivih besed, potem pa lahno in tiho kot sapa la iz sobe.
Mene sedaj nikoli ni pogledala v obraz; a zato sem jo jaz tem ostreje opazoval, toda z drugimi ustvi nego nekdaj.
(Konec prihodnji )
Love c.
Dekleta me zavidno zro In cesto tajno govore : Pod kroglami mu srne mro, Vmoril i njeno bo srce.
Da, da, zadel me je v srce, A rana ta nevarna ni, Saj on i za zdravilo ve. Naj svet, kar hoe, govori. Alenka.
f
redragi moj je lovec mlad, Ki ljubi pu^ko, samokres, A bolj ima e mene rad, Reko, da sem mu lu nebes
Kadar odpravlja se na lov, Podam mu zelen romarin, In 011 prinese mi domov Planink najlepih iz planin.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si