se je rogal pajek, veliki farizej in Sina lovekovega je bilo strah in je molil: Pridi, Duh! Oe, ne zapusti me!
7.
In kakor je prosil, Mu je bilo.
Vstala je zvezda jutranjica, da bi svetila do dne. Pesem jutranje zvezde, ki je svetila do dne:
Vstanite, popotni, vstanite! No je minila, prepelica se budi. Vstal sem in si manem spanec z oi.
Kakor brat-gospodar je bridek dan. Le k delu priganja in goni na pot. Kakor sestra-gospodinja pa je dobra noc. Postilja trudnim nogam, spati da tekim oem. S sanjami baja moji dui vse ure noi. . .
Vstanite, popotni, vstanite! No je minila, prepelica se budi. Vstal sem in si manem spanec z oi. ..
8.
Tedaj je Sin lovekov odloil svoje breme in molil:
Oe, Tvoja volja se zgodi vekomaj! Pa saj nisi dal, da bi tat raznesel, nisi dnevu sejal, da bi mrak poel. Glej puavo, Oe! Tudi to najbolj bedno in bridko na zemlji, iz Tvojih rok se je vsejalo, iz Tvojih sanj se spocelo. Pa e si hotel: Tvoja volja, Oe! Naj jo strahu je hudi. Ubiti je ne sme. Radi Tvojega in mojega v njej, Oe. Radi Tvoje besede, da bodi in ivi, radi moje bridkosti, da sem jo videl trpeti. In e zaradi najinega skupnega nad njo. Zaradi m i r u v Bog u Tebi in meni, ki je nad njo, zaradi tega blagoslova, ki samo dele hudiev nikoli ne bo. Amen.
9.
Glej, in je solnce vzhajalo nad pustinjo in pua ga ni ve klela: Zakaj si vzlo? Dan se je razgrnil pod nebom kakor pla in zemlja ni tulila: Ugasni, umri! Sin lovekov je tedaj roke raziril in molil: Tvoja volja, Oe, se je zgodila od vekomaj do vekomaj! In stopili so angeli z neba in mu stregli. In ker je bil ejen, je rose zajel. In ko je pokrepan pogledal v boji svet, glej, stal je v solnen poldne in nobene sence ni bilo ob njem. Zakaj nebo in zemlja sta strmela ob tem udeu lovekovega prvega dne. Sin lovekov je odreil. Obudil je mrtvega: ubita molitev lovekih src je ivela ...
Ljudje ob cestah
Tine Debeljak
Mo, otrok in ena
druina za pot rojena,
s ceste padejo v pokoen breg:
hoja jim strla je sklepe v kosteh.
Kamen razgal jim podplate je bose. V priakovanju so topo onemeli. Oi zapro: hej! po cesti beli kot belci krilati jim misli neso se.
Oj, belci jadrno v lep svet hite, s perutmi vzdigujejo se nad prah mo in ena in otrok se smeje, oi odpro: lee ob cestah,
ob dolgi, dolgi poti do groba . . . Poivajo: suh kruh, vode prgie. Oko, oko za svetlim hipom ie krvavo slepi jih peena svetloba . . .
Krist
Joe Poganik
Samotna pot v goro.
Kot v jei sredi vrta
kri. In izozad
namesto prta je pogrebnega
nebo Mu modro spletla vinska trta.
In v njej se ugnezdil siv je mrak:
tema do udara tretjega-------
Trije eblji tri studence so izgrebli : o, v dolini vas kot podojena spi . . . Vro popoldanski as ehti, ehti . . .
Tri kapljice krvi od bledih senc so pale
na suha tla:
tri rdee vrtnice so se pognale
Mu do srca.
ez prsi nage so tri potne srage mu zdrsele:
tri solnne roe okrog glave so tri zarje vnele.
In teden veliki tri dni
hodili k Njemu so vaani,
a od velikonone rosne zarje
jim mrtev Krist na vekomaj ivi . . .
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si