Modernost v Latinski Ameriki lahko beremo v luči napetosti med utopični-mi in distopičnimi diskurzi. V prispevku najprej obravnavamo nekatera dela, ki so v tem smislu v Latinski Ameriki zaznamovala in še zaznamujejo 20. in 21. stoletje. Nato se osredotočimo na roman nikaragovskega pisatelja Sergia Ramíreza Tongolele no sabía bailar (2021), ki ga umestimo v latinskoameriško distopično tradicijo, obenem pa tudi v tradicijo neokriminalnega romana v španskem jeziku zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Ta roman je tretji del trilogije, katere osrednji lik je policist/zasebni detektiv Dolores Morales, opi-suje pa demonstracije, ki so leta 2018 pretresle Nikaragvo, ter obsoja represijo vlade Daniela Ortege in Rosario Murillo, ki sta jo izvajala nad demonstranti. Osrednja tema romana, tiranija, je tako analizirana kot revizija obravnave na-silja in paranoje kot elementov, ki služita ohranjanju hegemonistične politične moči. V ta namen smo uporabili konceptualna orodja politične antropologije, zlasti ugotovitve F. G. Baileyja v delu Stratagems and Spoils (1969). V zaključku ugotovimo, da je vladajoči režim sposoben ostati na oblasti.

Pravice