Čeprav ne ravno filologov zvezek o pandemiji Covid-19, je pričujoči esej vendarle »jezikovna raziskava« pandemičnega besednjaka, ki se je pojavil in nato okostenel v etimološke fosile. Cilj eseja je poskusiti »cepiti« naš javni jezik proti temu, kar je Orwell imenoval »zaspanost našega jezika« in »pokvarjenost« našega mišljenja. Vsak jezik je hkrati oblika življenja in pogled na svet, zato je cilj besedila razkriti, kakšni svetovni nazori se skrivajo v navidezni neškodljivosti besed, ki jih uporabljamo za označevanje ne le virusa, ki je povzročil pandemijo, temveč tudi za ukrepe, ki smo jih v tem svetovni zdravstveni krizi izvedli ali jih nismo izvedli. Esej vsebuje besede, kot so: socialno distanciranje, pomoč, spodbuda, domača pisarna, cepivo, proti-cepilec, ekonomski in finančni čas, vektor, tuje, globoka država in druge besede, ki so postale tako vseprisotne, a tudi skrivnostne in prikrivajoče.

Pravice