Problemi slovenskega zaporskega sistema v luči judikature Evropskega sodišča za človekove pravice

slovenski

2013

letnik 64, številka 4

bivalne razmere   Evropsko sodišče za človekove pravice   pogojni odpust   prezasedenost zaporov   Slovenija   zapori

Narodna in univerzitetna knjižnica
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Danes velja, vsaj na načelni ravni, da je bistvo zapora omejitev posameznikove svobode, druga prikrajšanja pravic in svoboščin pa so nedopustna, če niso neločljivo povezana z omejitvijo svobode. Katera prikrajšanja so neločljivo povezana z izgubo svobode, je stvar interpretacije; s tem vprašanjem se je v zadnjih desetletjih obširno ukvarjalo Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče). Namen prispevka je analiza njegove judikature, predvsem 3. člena (prepoved mučenja) in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) (1950/1994). To sta člena, zaradi katerih je bila nedavno obsojena tudi Slovenija. Največja problema njenega zaporskega sistema sta trenutno prezasedenost zaporov in nezadostna učinkovitost pravnih sredstev, ki so na voljo zapornikom (zakonodaja sicer zagotavlja pravna sredstva, vendar se v praksi kažejo kot ne dovolj učinkovita). Na podlagi analize judikature skušajo avtorji kritično ovrednotiti zaporske standarde, ki jih postavlja Sodišče, hkrati pa predlagajo ukrepe za izboljšave položaja zaprtih oseb v Sloveniji.

14.03.2025