To so eseji o vzvišenih trenutkih, o mreži sijaja, v katero so ti vzvišeni trenutki ujeti, a hkrati tudi o sestopanju v temo. Knjiga je nekje na meji med esejistiko in esejističnim dnevnikom, ki pa si jemlje to svobodo, da ni kronološki, ampak poljubno skače po časovni osi iz sedanjosti v preteklost. Eseji so tematsko različni, a osnovna nit, ki jih povezuje, je pretok časa in spremembe, ki jih v človeškem telesu in človeškem duhu ta pretok, imenovan tudi minevanje, prinaša. Največ besed je sicer namenjenih dogajanjem v zadnjem letu, a določeni eseji kot nekakšni predori segajo globoko v preteklost, v obdobje metafizične celovitost, ki pa že kaže jasna znamenja neizogibnega rušenja; izgona iz raja. To niso eseji o književnosti, ampak književnost; predvsem poezija v njih služi kot nekakšna vrata, ki odpirajo prostore v življenjske situacije. To je zagotovo Zupanova najbolj iskrena knjiga, napisana v značilnem zupanovskem stilu z nekakšno nežnostjo do sveta, ki se izmika prijemu, nežnostjo, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, ali pa se spominja, da je videl. Uroš Zupan (1963) je slovenski pesnik, esejist in prevajalec.

Pravice