Moderni roman in invencija narativne neskončnosti : premisleki ob branju Pianistovega dotika Mirta Komela

slovenski

2018

letnik 41, številka 3

evropska književnost   Komel, Mirt   literarne študije   naratolologija   pripovedna struktura   slovenska književnost   teorija romana

Slovensko društvo za primerjalno književnost
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Na podlagi branja Pianistovega dotika, novejšega slovenskega romana Mirta Komela, članek raziskuje razliko med tem, kako je svojo naracijo smel končati klasični evropski roman, predvsem roman devetnajstega stoletja, in vedno večjo nezmožnostjo dvajsetega stoletja, da bi še lahko oblikovalo "konec zgodbe". Medtem ko je devetnajsto stoletje junaku še dovolilo, da se njegova zgodba konča, pa čeprav večinoma tragično, dvajseto stoletje prikazuje svet v procesu izgube simbolne strukture, kar junaka obsoja na "narativno neskončnost": denimo na Kafkov sram Josefa K., ki preživi njegovo smrt, utelešenje Časa pri Proustu, čisto nadaljevanje gona govorjenja pri Beckettu, ali celo nezmožnost ujetja točke smrti pri Márquezu. Pri Pianistovem dotiku, romanu enaindvajsetega stoletja, pa izgine še celo ta poslednja razlika med simbolno investituro in zaostajanjem realnosti, ki je denimo interpelirala in zadolževala Kafkovega junaka, zato lahko Komelov junak postane le še povsem nedotakljivi monument sredi razčaranega sveta.

10.06.2020