Opombe
V praksi glede neposrednega oglaševanja zdravil na recept zasledimo dva nasprotujoča si normodajna pogleda: prvi neposredno oglaševanje zdravil na recept širši javnosti prepoveduje (npr. v Sloveniji in Nemčiji), drugi pa ga dovoljuje ob določenih regulatornih omejitvah (npr. v ZDA). Da bi potrdila oziroma ovrgla hipotezo, da je prepoved oglaševanja zdravil na recept širši javnosti v naši pravni ureditvi pravno utemeljena, sem v nalogi s primerjalnopravnega vidika analizirala razloge, ki bi lahko govorili v prid prepovedi neposrednega oglaševanja zdravil na recept širši javnosti, kot tudi razloge, ki govorijo v prid svobodi neposrednega oglaševanja zdravil na recept širši javnosti. Kot razloge, ki bi lahko govorili v prid prepovedi oglaševanja, sem identificirala predvsem argument varstva potrošnikov, negativen vpliv tovrstnega oglaševanja na odnos med pacientom in zdravnikom ter vpliv na javna sredstva. Kot razloge, ki govorijo v prid svobodi neposrednega oglaševanja zdravil na recept, sem identificirala predvsem svobodno gospodarsko pobudo in z njo povezano svobodo komercialnega izražanja, pravico do obveščenosti (v zvezi s pravico do zdravja) ter tudi pozitiven vpliv tovrstnega oglaševanja na odnos med pacientom in zdravnikom. Analiza mojih ugotovitev v zvezi z vsemi izpostavljenimi argumenti pokaže, da je v ozadju temeljno različnih pristopov k ureditvi neposrednega oglaševanja zdravil na recept širši javnosti različno razumevanje relacij med informativno in pospeševalno komponento oglasov na položaj različnih deležnikov. Ureditve držav, ki sem jih proučevala v doktorski nalogi, vpliv teh dveh komponent oglaševanja na različne vrednote, ki naj jih pravo varuje (npr. varstvo potrošnikov, odnos med pacientom in zdravnikom, javna sredstva, svoboda izražanja, pravica do obveščenosti...), različno vrednotijo. Različen pristop obravnavanih jurisdikcij do regulacije te aktivnosti pa izvira iz dejstva, da očitno v ZDA v tovrstnih oglasih v večji meri, kot to velja za Nemčijo oziroma Slovenijo, prepoznavajo njihovo informativno vlogo oziroma identificirajo večji pomen informativne komponente tovrstnih oglasov. Glede na izvedeno analizo ugotavljam, da slovenska ureditev stremi k temu, da omejuje pospeševalno komponento oglasov; tiste vsebine, ki imajo (pretežno) le informativno naravo, pa še vedno skuša omogočiti s formalno izključitvijo uporabe pravil o regulaciji oglaševanja zdravil. V tem smislu slovenska ureditev zadosti varovanju potrošnika, upošteva vidik javnih sredstev ter varuje odnos med pacientom in zdravnikom, po drugi strani pa, sicer v precej manjši meri kot v ZDA, vpeljuje tudi pravico do obveščanja pacientov preko neposrednega oglaševanja. Glede na navedeno je po mojem mnenju treba izhodiščno potrditi postavljeno hipotezo, torej da je omejevanje oglaševanja v naši ureditvi pravno utemeljeno.