»Bog je položil svoje upanje, svoje ubogo upanje v slehernega izmed nas, v najnižjega izmed grešnikov. Bo mar rečeno, da mi najnižji, da mi grešniki nismo položili svojega upanja vanj?« (Péguy 2012, 89) Upanje predpostavlja vero. Krščansko upanje, ki se popolnoma razlikuje od zgolj človeškega upanja, pa je razumljivo samo tedaj, če ga dojemamo kot izrazno obliko ljubezni. Jezus Kristus je upanje sveta zaradi svoje zavzetosti za nas – s svojo zmago nad smrtjo in vstajenjem. Občutje nezadostnosti se v človeku kar naprej in vedno bolj presunljivo ponavlja. Ob tem pa se dviga poslanstvo kristjana, ki s tem, ko v njem živi Kristus (prim. Gal 2,20), Kristusa prinaša svetu. To ne osramoti, »ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Pravice