Za avtorja je bistven odnos do drugosti, razčlenjuje ga s pomočjo hiperkompleksnega modela, sestavljenega iz štirih (sub)modelov: 1. Identiteta (Id); 2. Dvojček (Dč) oz. bratomornost (Bm); 3. Dvojnik (Dv) oz. liberalna družba (LD); 4. Odrešenjsko krščanska cerkev (OKC). Na mnogih primerih iz slovenske dramatike avtor pokaže, da vsi modeli razen zadnjega nujno privedejo ali v Bm in sveto vojno ali v avtizem-narcizem in blodnjo, torej v avtodestrukcijo in v praznino niča. Le OKC (sub)model je zmožen dojeti in sprejeti drugost kot drugost ter s tem omogoča svet, ki se ne izgublja ali redigira k niču.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:doc-FPLGV712

COBISSID

6493229

Objavljeno

05.12.2014

Metapodatki

Citiranje

APA:

Kermauner, Taras (1997). Identiteta in drugost v slovenski dramatiki. Traditiones (Ljubljana), številka 26, str. 247-255. URN:NBN:SI:doc-FPLGV712 from http://www.dlib.si

MLA:

Kermauner, Taras. "Identiteta in drugost v slovenski dramatiki." Traditiones (Ljubljana) številka 26 (1997) str. 247-255.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-FPLGV712>

Traditiones
1972-
(Zbirni zapis)