Der Wortschatz als "Wahrheitsvermittler" im außenpolitischen Pressekommentar

nemški

1998

letnik 38, številka 1

tekstna lingvistika   besedilne vrste   besedje   sporočanje 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Kot je znano, izkazuje izbrana besedilna vrsta komentar značilno besedilno zgradbo. Le-ta temelji na vzorcu sporočanja, ki pomeni obširneje, s pojasnili, pripombami in ocenami poročati o čem. Vrednostne presoje so torej obvezne sestavine komentarja, ki ga komunikologija uvršča med besedilne vrste, opravljajoče vlogo oblikovanja javnega mnenja in prepričevanja naslovnika. Z vidika teorije govornih dejanj je komentar skupek hierarhično prepletenih govornih dejanj, v katerem prevladuje govorno dejanje vrednostne presoje predmeta sporočila. Sporočevalno oz. sporazumevalno namero komentarja je mogoče razumeti in razložiti tako, da govorec želi vplivati na naslovnika in povzročiti, da le-ta prevzame izrečene vrednostne presoje. K temu bistveno pripomore besedje, vendar vsakokratnega izbora besed ni smotrno razlagati le na osnovi značilne zgradbe in namena vsakokratnega besedila. Prav tako je odvisen od splošno veljavnih načel jezikovnega sporočanja, saj si govorec načeloma prizadeva za slogovno in pragmatično primerno oz. učinkovito ubeseditev predmeta sporočila. Obeh vidikov, ki narekujeta izbiro in rabo besed v besedilu, ni možno popolnoma ločeno obravnavati, saj se prepleta. Na osnovi izbranega in analiziranega besedila pa je možno tudi sklepati, da besede, ki so že same po sebi nosilke vrednostnih sodb in vsekakor prispevajo k tipični besedilni zgradbi in slogovno zaznamovani ekspresivnosti besedila, ne izražajo nujno osebnih sodb posameznega govorca, pač pa pogosto podružbljene, ustaljene oz. željene vrednostne presoje širšega jezikovnega okolja. Njihovo rabo v časopisnem komentarju je torej možno razlagati tudi na osnovi tovrstnih pragmatičnih zmožnosti

09.06.2016