Opombe
Ubogi reveži – glas tistih, ki jih redko slišimo To ni zbirka o miloščini. Ni žalostinka, ni socialni esej in ni učbenik. Je nežno kričanje, tiha prošnja in vztrajna prisotnost tistih, ki živijo v ozadju – pogosto brez luči, brez odra in brez aplavza. Zbirka »Ubogi reveži« ni napisana, da bi nas bilo sram, ampak da bi nas bilo slišati. Njeni junaki niso številke v poročilih, niti anonimni prejemniki socialne pomoči. So ljudje z imeni, zgodovino, strahovi, pogumom, zlomljenimi zobmi in pokončno hojo po pločnikih, kjer jih pogosto obidemo, ker ne vemo, kam pogledati. V tej zbirki se srečajo lirike in elegije, ki opisujejo življenje brez elektrike, dostopa do zdravnika, stalnega naslova, interneta in možnosti, da bi otroku kupil torto za rojstni dan. Epigrami zarežejo v drobovje sistema z ostrino in humorjem, ki ostane na jeziku še dolgo potem. Zahvale so nežne kot topel obrok neznanca in boleče kot prvi nasmeh otroka, ki ve, da se ne sme preveč veseliti. Pisma pa govorijo neposredno tistim na oblasti – brez strahu, a s spoštovanjem – in zastopajo vse, ki jih birokracija pogosto preskoči.