Rekatolizacija slovenske družbe

slovenski

2008

letnik 45, številka 1/2

Katoliška cerkev    Družba    Sekularizacija   Komunizem    Socializem    Morala    Slovenija    rekatolizacija

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede

Avtorica izhaja iz ugotovitve, da rekatolizacijske težnje niso izum 21. stoletja in tudi niso značilne le za slovenski prostor. Čeprav se vnanje izražanje teh teženj glede na spremenljivo družbeno okolje nekoliko spreminja, gre v bistvu za odgovore Katoliške cerkve na radikalne izzive, ki jih predstavljajo konkretna prizadevanja za odpravljanje različnih vidikov družbene neenakosti. Okrepljeno delovanje Cerkve namreč ni (bilo) namenjeno zgolj znotrajcerkveni skupnosti, temveč predvsem celotni družbeni skupnosti. Zato šele umestitev tega delovanja v oprijemljivo okolje omogoča odgovore na vprašanja o njegovi smiselnosti in ciljih. Glede na to spoznavno izhodišče avtorica predstavlja ključne značilnosti rekatolizacijskih teženj na Slovenskem - zlasti ob spoprijemu Cerkve s socialnim vprašanjem - v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja ter konec 20. in v prvem desetletju 21. stoletja. Rekatolizacijska prizadevanja, ki naj bi odpravila različna "družbena zla" na vseh področjih življenja, so bila pred stoletjem - podobno kot v sodobnosti - teleološko upravičevana s potrebo po "pravi" (versko utemeljeni) moralnosti. Podlago oziroma strategijo za oživljeno delovanje Cerkve v sodobnosti vsebuje Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem Izberi življenje iz leta 2002. Če sodobno uresničevanje te strategije primerjamo z vsestransko katoliško prakso konca 19. in začetka 20. stoletja, lahko upravičeno sklepamo o drugi rekatolizaciji slovenske družbe, katere cilj je, da "bomo vsi eno".

21.11.2011