Razprava poskuša osvetliti prispevek katoliške teologije zadnjih dveh stoletij k vprašanju laikov v Cerkvi. Iz kratkega zgodovinskega pregleda je razvidno, da se je teologija osredotočala zlasti na tri vidike: sprva na čut vere pri vernikih (sensus fidei fidelium), pri katerem je v skladu z novozaveznim razodetjem soudeležen sleherni krščeni in ki ga je prvi izpostavil J. H. Newman; na teologijo darov oz. munera, ki jih vernik prejme pri krstu, v času pred koncilom pa jih je poudarjal Y. Congar; na vprašanje služb in karizem v Cerkvi, ki je posebejznačilno za teologijo po drugem vatikanskem koncilu. Teološko razmišljanje o laikih je že od antike spremljala delitev Cerkve, ki je sicer vzpostavljena po Božjemu pravu, na posvečene služabnike in neposvečeno ljudstvo – kar pa nikakor ne utemeljuje delitve na aktivno vlogo prvih (klerikov) in pasivno drugih (laikov) ali njihovega podrejenega položaja. Koncil je to razdeljenost želel preseči tako, da je poudarjal, da so po moči krsta vsi udje Cerkve najprej vključeni v Božje ljudstvo – zato imajo ne glede na svojo vlogo in službo vsi enako dostojanstvo. Resnici na ljubo je treba priznati, da ločnica med obema kategorijama v življenju Cerkve še zdaleč ni presežena. Na to ne morejo vplivati ne kanonične rešitve ne teološke opredelitve, temveč le spreobrnjenje – kenotična drža vseh udov Cerkve in poslušnost Svetemu Duhu.

Pravice