Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejemali velja: Za eelo leto predplaean 15 gl(l., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 priti. 40 kr. V administraciji prejemali volji: Za eelo leto 12 gld., za pel leta 0 gld., za četrt leta 3 gld., za en niesee 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji\ tristopna petit-vrsta: 8 kr., če so tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se no vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Trcdništvo je v Somoniškili ulicah h. št. 2.
Izluija vsak dan, izvzemši nedeljo in praznike, ob 1/a6. uri popoludne.
^tev. 48.
V Ljubljani, v torek 1. marca 1887.
Leti i i li XV.
Gabilo na naročbo.
»SLOVENEC",
edini katollško-konservatlvni slovenski dnevnik
veljd za Ljubljano pri opravništvu ali v „Katol. Bukvami" prejeman:
Za eelo leto predplaean 12 gl. „ pol leta .... G „ „ četrt leta .... 3 „ „ jeden mesec ... 1 „
Za pošiljanje na dom se računi 10 kr. več na mesec.
Po pošti prejeman za vse avstrijske dežele pa veljd:
Za celo leto predplačan 15 gl. — kr. „ pol leta .... 8 „ — „ „ četrt leta . . . 4 „ — „ „ jeden mesec ... 1 „ 40 „
Opravništvo »Slovenca".
l&iiium /bor.
Z Biuiiija, 28. februvarija.
Razpor med Nemci.
Čedalje očitnejši se kažejo nasledki najnovejšega razpora med strogo-nemškimi poslanci. Klin, ki jih je raignal, je koroški poslanec S t e i n \ve n d er , ki se je te dni podal v svoj volilni okraj ter je za včeraj sklical svoje volilce v Beljak, da jim razloži, kako in kaj. Nedavno je govoril v tako imenovanem nemškem društvu na Duuaju, ki je sprejelo resolucijo, v kteri je odobravalo ravnanje Steinvvender-jeve stranke. To društvo je bila pred 17 leti ustanovila prejšnja nemško-liberalna večina in dr. Ivopp mu je bil skoz 15 let načelnik. Pred dvema letoma pa se je začela v njem čedalje bolj šopiriti nemško-narodna stranka Steimvonderjevega kopita, kar je dr. Koppa pripravilo, da je odložil predsedništvo. Ko se je pa društvo unidan tolikanj spozabilo, da je Šteirnvenderju izreklo zaupnico, dr. Koppa ni več
trpelo v njem, ter je načelništvu naznanil svoj izstop. Ravno to je storil njegov politični prijatelj in tovariš dr. Jaques. Kaj poreko Korošci k početju svojega poslanca, ki ga je neki tukajšnji list naravnost imenoval malega Herostrata? Najbrže mu bodo v vsem prav dali, ker je ravno na Koroškem glavno gnjezdo tiste prenapete nemško-liberalne stranke, ki preslavlja Bismarka in ji je velika Nemčija od severnega do jadranskega morja najglavniši namen vsega političnega delovanja in nehanja. Med sedanjimi poslanci je edini Moro, ki ga navdaja rodoljubni avstrijanski duh in s kterim bi bilo mogoče složno delovati, ako bi ga glede slovenskih prebivalcev na Koroškem ne vodila enaka načela, kakor njegove tovariše, in bi njim nasproti ne razodeval brezobzirnega sovraštva, ki jim hoče s tem storiti najboljše delo, da prej ko mogoče zamori njih slovensko narodnost.
Foregger pa Bloch.
Celjanom si ne bode treba glav beliti in po-vdarjati, koga bi namesto Foreggerja volili za državnega poslanca. Foreggerju je menda že žal, da je odstopil in hoče neki še enkrat poskušati svojo srečo iii kandidirati. Ali tolikanj vendar le čuti, da so najnovejše pripovedke o njegovem odvetniškem poslovanji napravile velik vtis ne samo med njegovimi nasprotniki, ampak tudi med dosedanjimi prijatelji, in da ga tudi najvdanejši privrženci volilcem ne morejo priporočati, ako omouje-nega madeža prej ne opere. Prvo oznanilo o čudnih njegovih odvetniških načelih stalo je v listu „Oesterr. "VVochenschrift", ki ga izdaja židovski rabin in državni poslanec dr. Bloch. Iz tega lista prešlo je v raznotere domače in vnanje časnike, in vsled tega se je dotičua jako zanimiva novica raznesla tudi po dosedanjem Foreggerjevem volilnem okraju. Ker se jim hoče Foregger zopet ponujati za poslanca, ga je hudo speklo, da je ravno sedaj tako umazana reč prišla med volilce. Človek bi mislil, da bode Foregger pri sodniji iskal pomoči zoper predrznega napaduika svoje časti in se očitno pred svetom opral. Ali to ni tako lahko, zlasti ako reč
ni izmišljena, ampak ima vendar le neko dejansko podlago.
Namesto k sodniji prišel je dr. Foregger 25. t. m. v državno zbornico ter se je obrnil do predsednika dr. Smolka iu menda tudi do nekterih drugih poljskih poslancev, zlasti do načelnika imunitetnega odseka, poslanca Zavadckega, s prošnjo, naj Blochu prigovarjajo, da prekliče svoj spis, ker ni res, kar se v njem trdi. Reč se je vršila marveč tako: Dotični plemeuitaš imel je veliko dolgov, ki so bili poplačani. Še le potem se je njegovo premakljivo blago in neki gradič prepisal na njegovo ženo. Toda omenjeni gospod je bil nepoboljšljiv ter je pri glasovitem oderuhu H. naredil novih dolgov. V dokaz, da je bilo res tako, hoče Foregger dotičua pisma predložiti poljskemu klubu v razsodbo. Ali tudi Bloch trdi, da ima uradna pisma v rokah, iz kterih je posnel omenjeno novico, in ki jih hoče predložiti sodniji, ako Foregger proti njemu prične tožbo. Dozdaj je baje samo žugal, da toži; zbornica in dr. Bloch o tem šo ne vesta ničesa in bi morala to vendar precej zvedeti, ker mora zbornica v tož-beno preiskavo še le privoliti. Na vsak način je jako sumljivo, da išče Foregger namesto pri sodniji najprej zadostenja pri poljskem klubu, češ, da naj se on potegne za njegovo čast in Blocha prisili t preklicu. Radovedni smo, kako se bo reč obnesla, še bolj pa, kaj store Celjani, ker se jim Foregger zopet vsiluje za kandidata.
Delegaciji
se pričnete jutri in sicer avstrijska o poludne, oger-ska pa ob petih zvečer. V nekterih listih se trdi, da boste imeli za vojne zadeve privoliti 53 milijonov goldinarjev, od kterih se bode 28 milijonov takoj porabilo, 25 milijonov pa ostane vojnemu ministru na daljno razpolaganje, ako bode treba. Cesar so se sinoči ob desetih odpeljali v Budapešt, eni skupnih ministrov so včeraj tje odšli, drugi in večina naših delegatov pa se odpeljejo danes.
LISTEK.
0 Bolgarski.
(Dalje.)
V prvem času svojega spreobrnenja se odlikujejo Bolgarji z otročjo podložnostjo do namestnika božjega in z veliko gorečnostjo v veri. Njih udanost do svetega stola je bila tolika, da so mu v last ponudili svojo zemljo, in morda še očitniše dokazuje njih versko gorečnost to, da so sv. očetu v razsojo predložili 106 prašanj in potniseljkov. Papež jo odgovoril na prašanja v tistem redu ali neredu, kakor so mu bila stavljena. Ruski učenjak Hiljferding*) je pobral najzanimiviša (G4) prašanja, ter jih zvrstil v skupine; vsebino tega podajemo tu.
Odgovor papežev veličaustveni spominek modrosti in milote svetega stola. Slišimo, da govori naslednik onega, ki ima oblast. V hudodelstvih in grehih za-vračuje ljudstvo, oslabil je ga v malenkostnih zapovedih, naloženih mu po Grkih, ter od novoizpreobr-
#) Najdejo so tudi v „Auslard" 18G7. s 970.
nencev ne zahteva, razuu kolikor morejo. Vendar ni kriv v ničemur kaznjive prizanašljivosti. Ne laska se. Kjer razumnost zahteva, se ne boji ljudstvu in kralju odbijati prošenj. Bolgari prosili so n. pr., naj se jim pošljejo postavske knjige rimske; papež Nikolaj tega ne usliši, ker bi napravljale samo zmešnjave. Tudi posebnega patrijarha jim ne dovoljuje, dovoljuje pa jim njih narodno nošo. „Ne zahtevamo, da spreminjate obleko, pač pa da izprevrnete svoja srca: skrbi nas vaš napredk v veri in dobrih delih." Takisto se glasi odgovor na prašanje, je-li smejo dajati svojim hčeram zlata, srebra, konj ... za doto. Tudi ob nedeljah in praznikih in v postu se smejo vojskovati v obrambo domovine, le križ naj imajo za prapor namestil konjskega repa. Kar je med ljudstvom barbarskih iu nekrščanskih navad, to papež naravnost obsoja. Kot vredni spoznovalci usmiljenega Izveličarja naj si prizadevajo, vsem ohranjati telesno iu dušno življenje, in skrbe, da bodo podpirani ubogi, oproščevani sužnji. Ta opomin je bil prav na svojem mostu, kajti razvidimo iz raznih mest papeževega pisma, da Bolgari so bili še bolj divji, bojoviti in trdi.
Tako izvemo iz papeževega pisma, da nobenemu
Bolgaru ni bilo dovoljeno izseliti se. Meje so obhajali stražarji, iu kogar so našli državo zapuščajo-čega, so ga morali usmrtiti; ako jim je pa begunec ušel, so sami zapali smrti. Preden so odhajali na vojsko, so preiskovali oborožbo vsakega, in kdor ni bil zapovedano oborožen, je bil umorjen. V sodiščih so imeli trapila. „Kader vjamete tatu ali roparja, pa neče obstati, bijete ga s palicami po glavi, bodeto ga, dokler ne obstoji. Takega ravnanja ne odobruje ne človeška ne božja pravica, ker dotični mora obstati prostovoljno, ne prisiljen. Kader pa vkljub mučenja v okrivljencu ne najdete krivice, kaj potem? Vas li ne bo sram? Kaj pa, če okrivljenec muke prestajati ne more, ter pravi, da je storil, česar ni? Na koga pada vsa velikost krivice, če no na onega, ki ga jo silil, da je lagal?" Kralj bolgarski se je mislil vzvišenega nad vsem ljudstvom. Pri skupnih pojedinah je samo kralj jedel za mizo, njegova soproga pa in najviši državni dostojanstveniki so jedli na tleh. V tej stvari papež ne ukazuje, spominja pa bolgarskega vladarja na vzgled krščanskih kraljov, na kralja vseh kraljev, ki ni jedel le s prijatelji in učenci, ampak celo s cestuinarji iu grešniki. — Pisanje sklepa z opominom, naj sc trdno drže vere
Odkod nam pomoč?
Pojo, pojo zvonovi ...!
Bil je krasen popoludan minulega petka. Gorko pemladnje solnce je prebilo ledeno skorjo; solzil se je sicer ledeni mraz pred solnca vročo jezo; a njegove solze ne omečijo solnca: smlrt mu je pisana, grob je zauj že izkopan — izkopala ga mu je bližajoča se pomlad 1 Pomlad 1 oj sladka beseda! Pomlad — oživljenjel Ščinkovci se oglašajo glasneje poleg pota in trobentice klijejo na dan izpod ledene odeje; povsod okrog mene krasna, oživljena vesela narava in tam v daljavi snežniki, ti čarobni snežuiki!
—	Kdo bi z natoro spomladi ne oživel, kdo se ž njo ne veselil? —
In vendar! — Jaz nisem bil vesel! Okrog mene se je vse radovalo v naravi in oživljalo — a v meni pa je srce žalovalo in mrlo. Kako tudi ne? Kakor mora težila mi je srce nemila disharmonija: Na tako vesel dan jaz otožen spremljam mrliča na pokopališče; povsod okrog mene življenje, a pred menoj nosi nosilec britko „smrt" iu za menoj nosijo mladeniči, polni življenja, „rudeči kakor kri", mrliča — dvajsetletnega svojega tovariša! Oj, oživela je pomlad, ti pa si umrl v svoji pomladi; in kaj ti je ostrupilo cvet življenja? — Težko povem, a resnica mora na dan! Žganje se mu je vnelo iu — umrl je! A kar me še bolj peče : mladeneč ni bil pijanec; zapeljali so ga pustni norci in slušal jih je in postal je žrtva žganjepitja na pepelnično sredo večer! — Pojo, pojo zvonovi!
—	In jaz naj bi se veselil?
Vsaj so tudi meni dobra mati dali v spomin dve svetinji na pot v življenje. Na eni se svetijo besede: Sin moj, kristijan si — ne pozabi Boga! Drugo zaljša napis: Slovenec si! In v vencu okrog teh dveh besedi se lesketajo sledeče: Ljubezen za dom neizmerno — za dom in nesrečni svoj rod! ... In jaz naj bi bil vesel, stoječ ob zevajočem grobu mladeniča, kimijebilbratpoveriinpo krvi? Vesel naj bi bil, ko se spomnim, da je ta le eden izmed toliko drugih ponesrečenih po žganji; ko se zmislim, kako srečen bi bil lahko moj narod, pa si sam koplje nesrečo; vesel naj bi bil, ko primerjam svojo „ljubezen za dom neizmerno" in pa svoje slabe moči, narodu pomagati? . . . Pojo, pojo zvonovi . . . ! in grob se odpira in vanj pokladajo, narod, tvoje otroke, ki ti jih mori nesrečonosno žganje; ozri se v grob in poglej, koliko jih je že žganje pokopalo! . . . Jaz nisem bil vesel: prevelika disharmonija mi je težila srce! ... Pojo, pojo zvonovi . . . !
Vprašam se, ko se zdramim: Odkod nam pomoč proti tej kugi? in spomnim se na letošnji postni list Ljubljanskega mil. kneza in škofa, in ga zopet berem iu v njem najdem odgovor svojemu vprašanju: Iz družb treznosti; od tam pride narodu pomoč, ali vsaj pripomoček, ki naj po moči zabranjuje žganjepitje; ker naš Prevzvišeni dobro ve, da proti tako vkore-ninjeni razvadi sama cerkev mnogo ne opravi, da je treba tudi državne pomoči; a ker se država ne gane, naj vsaj cerkev stori, kolikor ji je storiti mogoče z duhovnimi sredstvi; naj se loti dela pogumno, ker je vsemogočni Bog njen pomočnik.
Vreden je naš postni list, da prodre ozko cerkveno zidovje, kjer so ga poslušali kristijsni; da odmeva tudi po slovenskem časopisji, da se rsilega in razlaga po vsi slovenski domovini, da vnema in spodbuja vse rodoljube naše na delo; na delo, s kterim si sicer ne bodo pridobili zlaM, in zaslužnih križcev, pa bodo pokazali, da njih rodoljubje niso le prazne besede, pokazali bodo, da vedo: d a narod nima samo volne, ktero oddaja, ampak tudi usta, za ktere veliko potrebuje. Ne, čast in imetje se nam pri tem delu ne bo množilo, pač pa žrtve in trud; zato pri tem poslu ne bo prostora sebičnim, vne-marnim talmi-rodoljubom, tu bo zbran le naroda cvet.
Zato, rodoljubi slovenski, ki res ljubite svoj narod, na noge; vsaj „Bog nam ni dal duha strahu, ampak moči, ljubezni in treznosti!" (Tim. II. 1., 7.) Naš vrhovni pastir je govoril in prepričani smo, da bo tudi storil vse, kar bo njemu mogoče; vsaj se vidi gorki pisavi v listu, da so besede privrele iz ljubečega srca; tako perečo rano razkriva naš vla-dika svojim vernim in vendar priča vsaka beseda, da razkriva rano nerad in le zato, ker narod ijubi, ker želi, da jo tudi narod spozna in si poišče zoper njo pripravnega zdravnika. V svoji očetovski skrbi podaja nam navod, kako prijeti za delo, kako pri delu vstrajati: družbe treznosti nam priporoča in nam zanje obeta duhovnih milosti ; v svoji modrosti ne daje strogih pravil, kako naj rodoljubi to vravnavajo, ker ve, da ima vsak kraj svoje posebne razmere in potrebe, ktere rodoljubi v tistem kraji najbolje poznajo; le nekako splošno vodilo nam podu, da toliko sigurneje do-spemo do namena.
Zares vreden je letošnji postni list za Ljubljansko škofijo, da ga prebirajo vsi: nesrečni pijanci, pa tudi tisti, kterim velevati krščanska in rodoljubna dolžnost: pomagati palemu bratu, da zopet vstane !
Duhovnikom Prevzvišeni priporočajo, da naj poleg težavnih drugih dolžnosti še to prevzamejo na svoje rame in preteklost slovenske duhovščine nam je porok, da bodo slovenski duhovniki odgovarjali svojemu škofu z deli: z ustauovljanjem družb treznosti. Vem, mili mi bratje, in poznam težo Vaših dolžnosti, saj tudi z Vami prenašam težo dneva; znano mi je, da nam svet plačuje z nehvaležnostjo in sramotenjem, a prepričan sem tudi, da nas teža ne bo strašila, da na hvaležnost ne bomo čakali, ker ne delamo za bogastvo in čast, ker je, in bodi naše delovanje idejalno, posvečeno dušni in telesni sreči slovenskega naroda, ki nam je dal prostor za zibelko, ki nam daje potrebni živež in obleko, in ki nam bo dal tudi prostorček, kjer bomo počivali mirni med svojimi! ... O duhovski stan, kako si vzvišen in lep! Ko bi se stokrat rodil, stokrat bi hotel biti duhovnik!
Prepričan sem pa tudi, da bodo duhovnike pri tem plemenitem delovanji podpirali vsi rodoljubi, ki so dobre volje — in skupnemu delovanju je vspeh zagotovljen. In če tudi sami brez pomoči tistih, ki so tudi dolžni pomagati ne rešimo naroda, vendar vsaj lahko rečemo: Mi smo storili svojo dolžnost! In dolžnost svojo izpolniti: to nam bodi najlepše plačilo!
Toda čas beži in zahteva vsak dan svoje žrtve; kdor hitro pomore, veliko pomore, torej pogumno, urno in previdno na delo! Bog je z namii! . . . .
Pojo, pojo zvonovi .... zopet bodo peli, a peli bodo veseli, ker pri grobu bomo stali, a grob bo zasut in gledali bomo narod, ki je vstal ia groba — prerojen, prenovljen!
Na delo toraj vsi rodoljubi Slovenski! „Ker zima je že minula, dež je jenjal in prešel; cvetice so se pokazale .... čas obrezovanja je prišel, grlični glas se je zaslišal v naši deželi" (Vis. pes.. 2, 11, 12). Pojo, pojo zvonovi..........—n.
Politični pregled.
V L j u b lj ani, 1. marca.. Notranje dežele.
„Politike" večerua priloga z dne 27. februvarija t. 1. peča se v dopisu z bivšim deželnim glediščem v Ljubljani in vgiba, kdo in kedaj ga bo zopet postavil. Dopisnik pravi: „Nikakor nečem deželnemu zboru predčasno v besedo segati, toda jako dvomim, da bi le-ta dovolil novo gledišče zopet na deželne stroške zidati. Deželni zaklad je preslab, deželne doklade vže sedaj prevelike in priklade na užitnino se že sedaj za leta in leta ne bodo dale prav nič več zvišati. Oziraje se na vse to, moram reči, da bo deželni zbor na predloženo mu vprašanje: ali naj se novo gledišče na deželne stroške zida, odločno odgovoril: „No!" Novo gledišče bi moralo stati na drugem prostoru, ker ga na sedanjem postava nič več ne dovoljuje, ter bi po današnjih zahtevah, ki jih stavi stavbarska tehnika na moderna gledališča, po malem veljal svojih 250.000 ali tudi 300.000 gld. Kdo bo glasoval za tako zgradbo na deželne stroške, morda 16 zastopnikov kmečkih občin? Izvestno ne, ker nimajo prav nobenega povoda in bi tega koraka nikakor ne mogli svojim volilcem nasproti opravičiti. Morda 6 zastopnikov mest in trgov? Tudi ne. Jih prav toliko zanima, ali stoji v Ljubljani gledišče ali ne, kakor njihove tovariše, zastopnike kmetskih občin, posebno, če bi bilo gledališče zopet'nemško. Ostalo bi toraj le še 10 zastopnikov velikega posestva, ona dva ljubljanskega mesta in zastopniki trgovinske zbornice, iz med teh bi morda nekteri iz lokalnega interesa za zidanje gledišča glasovali. Pa tudi če bi vsi ti glasovali zanj, bi vendar ne imeli večine. Od kod pa denar? Deželni zaklad ima sicer še za kakih 700.000 gold. obligacij, ki jih je ob času Francozov na Kranjskem za inkamerirano deželno premoženje prejel. Toda zopet ga ni v deželnem zboru ne Slovenca in ne Nemca, ki bi za to glasoval, da se za zidanje novega gledišča tega denarja dotakuemo. Še nekdo je tu, ki ima groš. Ljubljansko mesto ima namreč posojilo. Toda tisto se sme porabiti le za plodonosna dela, kakor je zidanje vojašnic, zgradba vodovoda, kanalizacija itd. Za gledišče ta denar ne bo. Posebno pa že za nemško gledišče ne. Še ena zvezda se blišči, če tudi od daleč in ta bi bila kranjska hranilnica, ki bi morda s kakimi 50.000v goldinarjev na pomoč prišla, če bi vlada dovolila. Oe bi se pa to zgodilo, je pa zopet cela vrsta vprašajev. Nemcem bi toraj druzega ne ostajalo, kakor da sami sežejo v žep in si pozidajo gledališče, toda tudi iz tega ne bo nič, če ga jim ne pozida hranilnica — pod roko, kajti tudi pri nemškem bogastvu je več krika, kakor pa požrto-valnosti. Slovenci si sami tudi še ne morejo postaviti gledišča, kakoršnega bi radi, toda če bi se skupno pričelo zopet vstrajno nabiranje za zgradbo »Narodnega doma", bi se s pomočjo naših
rimske cerkve, zakaj njena vera je bila vselej brez madeža in marog.
Tak opomin je bil le prepotreben. V Carigradu so bili silno razdraženi, da se Bolgarska druži z Kimom, posebno še, ker so si močno prizadevali, da bi deželo potegnili v nakanjeni razkol Focijev. V podvojeni gorečnosti so delali zdaj s spletkami in zvijačami; s kovarstvom so žalili in uničevali začetek katoliške cerkve na Bolgarskem.
Že v'letu 870 so v cerkvenem zboru Carigraj-skem izrekli priklop Bolgarske na Carigrajski patri-jarhat. Patrijarh Ignacij, ki je vedo priznaval prvenstvo rimskim papežem, je vendar poslal Bolgarom grškega škofa iu grških duhovnikov, sejočih raz-kolsko seme po Bolgarski. Zadnje svarilo papeževo Ignacija ni našlo živega, in tako so ostali grški duhovniki. Glavni nagib, da so Bolgari odpadali, je bil strah pred Nemci, ki so prav takrat Moravsko oropali politične samostojnosti. Oklenili so se Bizan-tiucev, upajoči, da na njih bodo našli trduo uporišče proti nemški premoči.
Videti je bilo, da je Bolgarska zgubljena za pravo cerkev, a previdnost božja je bdela nad deželo. Prijateljstvo z Grki ni dolge trajalo; nove
vojske z njimi so se vnele, ki so se vlekle skozi vse deseto stoletje, in moč okoličnosti je narod silila, da išče rešitve v Rimu. Okoli leta 915 je prišel Simeon, sin Borisov, Bizantince večkrat premagavši, obravnave pri rimskem stolu, ter se je podvrgel pravi glavi cerkve. Ustanovljenje patrijarhata v Preslavu, kraljevi stolnici, škofij v Ohridi in Belemgradu, je imelo dovrsevati cerkveni red v zemlji. Simeon sam je prejel iz rok papeža Inocencija I. kraljevsko krono ter si nato pridejal naslov: „Oar Bolgarske in samo-vladar Grkov."
Zdaj se pričenja najslavniša doba v zgodovini kraljevine bolgarske. Zmagoviti boji so širili meje države na vse strani. Valaški, Sedmograjski, Banatu je bil Simeon vladar, vrhu tega je priklenil k državi del Srbske do Drine, Epir, Macedonijo, Tracijo, Tesalijo. Tri morja so oplavljala bolgarsko državo; Dunav, nekdaj mejna reka, je postal notranji, tekoč po sredi zemlje.
Zlasti je zacvetel Preslav, stolnica države, ktere sijaj in kras divno opisuje eksarh Jovan v predgovoru k svojemu delu „Šestodnev". Ne more presla-viti veličastnih zidavin iz marmorja in stavb iz rezanega kamena, okrašenih soban, slik, rezbin, srebra,
zlata, bogatih in z biseri prevdelanih oprav cesarjevih in boljarjev, bakrenih opasov, zlatih verink, mečev ... ter končuje z besedami: Kdor pride od daleč, pa vidi vso to veličanstvenost, njega objame strmenje, in ne more najti, kar bi se dalo primerjati toliki krasovitosti, in koder se vrača domov, pa ga vprašajo, kaj je videl v Preslavu, pravi: „Ne morem dopovedati; da veste, kolika je sijajnost, jo morate videti sami." Danes staremu veličanstvu ni sledu; na mestu stare prestolnice stoji zdaj borno mestece Eski-Stambul*), nekaj milj južno od Šumna2).
Žal, zveza z Rimom tudi takrat ni bila dolga. Po carja Simeona smrti se je njegovemu sinu Petru zopet primerno zdelo, da se nasloni na Bizantce. Grški cesar Roman Lezaken se je potrudil za njegovo prijateljstvo, ter mu v zakon dal svojo vnukinjo Ireno; tako jo bil bolgarski vladar zopet pridobljen za bizantsko politiko. Mesto da bi bil nastopil slavno ostaliuo po svojem očetu, se je car Peter obrnil od Rima, in po besedah zgodovinarja ni bil več pre-magovalec cesarja Carigrajskega, ampak njegov vazal.	(Daljo prih.)
') Stari Carigrad. - ') Tako pišejo Bolgari, ne Šumla.
bratov Čehov, dala stvar v nekterih letih izpeljati. Bogatašev, ki ua tisoče premorejo sicer res nimamo na ostajanje, ali toliko jih je pa že, da bi nekaj delnic po 1000 gold. lahko pokupili, ktere naj bi se za zgradbo »Narodnega doma" izdajati pričele".
Vnanje države.
Pisateljstvo je prišlo dandanes do velike slave, kajti celo vladarji pečajo se z njim. O črnogorskem knezu je znano, da je na dobrem glasu kot pisatelj gledaliških iger, rumunska kraljica Elizabeta je po celem velikem svetu znana kot izvrstna pesnica »Silva Oarmen", našemu cesarjeviču Rudolfu pero gladko teče, kakor bi svoj živ dan ne imel druzega opraviti, kakor s pisateljstvom pečati se. Ali je potem čuda, če je tudi srbski kralj Milan na tem polji svojo srečo poskusil. Lansko leto razpisalo je ravnateljstvo srbskega narodnega gledališča v Belemgradu darilo 100 cekinov za najboljšo srbsko dramo. Med drugimi je vložil tudi nekdo dramo »Nemanjič", o kteri je po oceni vsih vloženih del takoj počil glas, da je izmed vsih najboljša in da se di z najboljšimi Shakespearjevimi deli primerjati. Tej drami se je priznala prva cena 100 cekinov. Takoj so pričeli odpečatovati dramam pri-dejane imena, da bi zvedeli, kdo je nova zvezda, ki se je na srbskem literarnem polji kar h krati s takim sijajem posvetila. Toda tudi v kovertu niso našli druzega, kakor, da naj le še nekoliko časa potrpe za ime, da se bo videlo, kaj bodo ljudje rekli, kako bodo dramo v gledališči obsodili. Potem še le se bo morda pisatelj oglasil. Vsebina drame obrnjena je proti sedanji srbski opoziciji, kteri njeno slepoto dokazuje, kar pa opozicijo strašno jezi. Govori se, da je kralj Milan spisal tvarino in dejanja osnoval, dr. Vladan Gjeorgjevič je pa na to dramo po književnih pravilih dovršil in opilil. Da bi opoziciji dokazal, kako neumestno je njeno spodkopavanje kraljeve veljave, kaže ji Nemanjiča, ustanovitelja prve srbske kraljeve dinastije Nemanjičev, ki se je imel prav veliko boriti z ljudsko slepoto in trmoglavostjo. Ker se ji pa le ni hotel vdati, in je znal narod strogo brzdati s svojo pametno vlado, se mu je posrečilo, vpogniti si sčasoma vse veljake po deželi, ki so počasi drug za drugim sprevideli, da ima kralj prav, in da so sami po napačnih potih hodili. Drama »Nemanjič" je namenjena za 6. marca, da jo bodo s posebnim sijajem v spomin ustanovitve sedanje kraljevine, ki se je leta 1882 tega dne oklicala, na oder spravili. Opozicija se pa silno jezi, ker misli, da je drama proti njej naperjena in pravi, da bo napravila grozne demonstracije, kakor jih je 1. 1882 ob predstavi »Rabagasa", ko je celo kri tekla po ulicah. Redarstvo in vlada že sedaj delata priprave, da se bo vsaka demonstracija že v kali zatrla. Predstave se bo vdeležil kralj in ves njegov dvor.
Izid nemških volitev na podlagi uradne objave je sledeči: Centrum ima 92 udov, narodno-liberalci 88, nemško-konservativcev je 72, prosto-konservativcev 33, protestnikov 15, nemško-ireisin-nige 14, Poljaki 13, socijaldemokratje 6, Welli 2, Danci 1. Vladi prijaznih poslancev je 193. Da bodo imeli pri polni hiši absolutno večino, si morajo še 6 mandatov pridobiti. Nasproti pa tudi centrum vtegne še kaj pridobiti pri ožjih volitvah. 8 glasov, pravijo, da lahko še dobi, da bo imel potem ravno 100 mož. Po sedanjem izidu volitev soditi, imata izmed vseh liberalnih in anti-liberalnih strank na Nemškem le dve bodočnost in to centrum in pa — socijalisti, ki so si pri poslednjih volitvah Berolin priborili. Centrum in socijalisti so si pa že tako navskriž. S kom se bo Bismark sprijaznil? Kakor nitro seže enemu v roke, ima druzega proti sebi. Tako bo najbrž pri drugih vprašanjih, a septenat mu je gotov.
Poraz nemške vlade v Alzaciji - Loreni o poslednjih volitvah jih je v Berolinu silno spekel. Z Bismarkom v ožji dotiki stoječi listi pišejo: »Volitve v Alzaciji-Loreni vzbudile so v Berolinu veliko ne-voljo, ki je tem večja, ker se je vlada nadjala s pravičnim in rahlim postopanjem pridobiti si zaupanje prebivalstva, če že ne tudi njegove ljubezni. Vlada se je sedaj pač lahko prepričala, da je ves njen dosedanji napor zastonj, da bi si ua ta način pridobila srca prebivalcev. Odvaditi se nam bo treba takim prebivalcem dovoljevati preveliko prostost in dobrote, kakoršuih ne znajo ceniti. Ljudje, ki so bili vajeni strogega francoskega gospodarstva, pač ne razumijo nemškega rahločutnega vladanja. Šestnajst dolgih let prizadevala se je vlada zastonj, da bi prepričala prebivalce, kako da jim je naklonjena, toda brez vspeha. Morda bo druzih šestnajst let strogega gospodarstva ljudem oči odprlo, da so nemški in ne francoski podaniki, morda bo druzih šestnajst let strogega gospodarstva zatrlo duha upornosti, ki se goji po društvih nam sovražnih. S starimi prebivalci ne opravimo nič, to se je že pokazalo. Treba bo toraj pozornost obrniti na mladino, ktera so uam v rezervi še dosti povoljno obnaša. Res se je jo kakih 20°/o vojaški dolžnosti v rezervi umaknilo odpoto-vavši čez mejo na Luksemburško in v Švico. Toda to ni nič pomeuljivega, kajti toliko jih izostane navadno povsod, kedar in kjer smo rezerviste sklica-vali. Tega se nam toraj ui bati." Gotovo je, da si Nemci tako dolgo ne bodo pridobili sočutja med Alzačani, dokler ne bo izmrl ta rod, ki je sedaj star
od šestnajst let dalje do najvišje starosti gori. Med tem znajo pa Nemci omenjeni pokrajini že zopet zgubiti.
Izvirni dopisi.
Iz Zatičine, 28. februvarija. Naj pove »Slovenec" svojim bralcem tudi iz Zatičine kako malenkost. Zato prosim, gospod vrednik! da mi odprete predalček med dopisi zdaj ter se Vara priporočim tudi za prihodnje čase. Ne bojte se, da bi Vas nadlegoval z domačimi prepiri, privijal napete strune med Šentvidci in Zatičani glede občinskih volitev, ali sploh sejal neslogo. Tudi drugače hočem se ogibati osebnih zadev in naznanjati le dostojne, po moči koristne reči. Zarad tega prosim, (la mi ne podtika nihče slabih namenov, če bi se komu primerilo, da bi ga »Slovenec" krenil, ker njegovemu geslu: za vero, dom, cesarja — se ne sme krivica goditi tudi v Zatičini ne, hočem reči: Vaš dopisnik ne sme v to privoliti in mirno gledati, da bi se delala krivica temu čvrstemu geslu. Toliko bodi rečeno v uvodu, da me vsaj nekoliko spoznate v mišljenji. Zdaj pa ad rem !
Zdravilo za oči. Prileten mož povedal mi je nekaj, kar bo veliko vredno, ako se še kje skaže kot zdravilo za oči. Rekel je mož, da ga je silno po glavi trgalo. Eno oko je okrvavelo in solze so neprenehoma tekle iz njega. Obeže si oko z ruto. Ko čez nekaj dui pogleda, bila je na očesu mrena in mož ni videl vsled tega. Gre k zdravniku, pa to zdravilo ne pomaga. V tem se spomni, da so njegovo mater tudi oči bolele, pa da so v Krko hodili po neke polžke, so jih stolkli, v cunji otisnili in s to vodo oči sperali. To poskusi tudi on. Gre po polžke v potok pod Višnjo goro, ker tudi tu živi ona živalica, ter si naredi tak »pelinovec", s kterim spera oko — in v kratkem času zgine mrena in rudečica z očesa in zdaj mož zopet vidi. — Kako se pravi polžku, ne vem, ker ga nisem videl. Ako ga dobim, bom skrbel, da se zve ime, da tudi drugi lahko poskusijo. Velik je baje tako, kakor grah, druzega pa ne vem.
Želodec prodal. Zdaj pa še eno tistim v spodbudo, ki skušajo zatreti žganjarstvo. Hudo mora biti človeku, ki si s to pijačo ožge želodec, sicer bi si ne prizadel toliko, da bi dobil zopet kozarček šnopsa. Nekteri si ga sprosi, drugi ga vzame na upanje, kaj tacege pa, kar se je nekje zgodilo, ne slišiš povsod. Žganjarja je žejalo, denarja ni imel, zastonj mu niso hotli ničesar dati in na upanje tudi ne. Kaj stori junak? — Svoj želodec prodA zdravniku za — 20 kr, naj ga po njegovi smrti dene v špirit, ker to bo lep »eksemplar". Revež je že umrl, zdravnik pa še živi, zato ne imenujem ne kraja, ne imena.
Zenitnina pri šnopsu. Reven par prejel je zakrament sv. zakona. Ker je navada, da ob takem slučaji napravijo novoporočenci veselico, ženitovanje, ta dva pa sta bila revna, — kaj storita? Ali gresta v gostilno? Ne, ampak v prodajalnico, kjer spijeta s pričami vred za 1 gld. žganja in — ženitovanje je končano. To kaže zadosti jasno glavni vzrok žganjepitju, ki ne bo poprej nehalo, da se zatre ta vzrok z vpeljavo cenejše pijačo.
Pohaj kovale c.
Domače novice.
(Bnrjava v »Slov. Narodn" št. 46) je bila pa že malo čez mero prevelika! Kaj pa je bilo ? Kaj pa je bilo vzrok temu? »Slovenec" je v svoji 45. številki omenil, da je neka tiskarna v Ljubljani napravila „parte" z zgol paganskimi znamenji na vogalih; tamkaj pa, kjer celo nekatoliki postavljajo k r i ž , je tista neka (imenovali nismo nobene) postavila pagansko spako, golo in tako obrnjeno, da se mora ob njenem pogledu sramožljivo oko takoj proč obrniti". Toraj paganstvo in nesramnost skupaj! Dostavljeuo je bilo še: »Videli smo že mnogo po svetu, a kaj takega ne" iu pa: »Naj bi bil umrl kak brezverec ali frajmavrer, bi bil tak »parte" umljiv". — To je bilo vse, kar je »Slovenec" prinesel; toraj graja napake, a sicer — še nikdo tudi imenovan ni bil.
In kako odgovarja »Slov. Narod" na to? »čujte: Včerajšnji »Slovenec" kliče ognja in žvepla iz nebes na našo tiskarno zarad pogrebnega lista. — Hm, hm; kje neki je to v »Slovencu" ? Za veči, vsaj gotov učinek pristavlja: »Z očmi proti nebu zasukanimi kriči: Olepšava, olepšava." Dragi »Narod", kakor vse kaže, imaš jako slabe čutuice. Ne mara, da vpliva ua-te še zmirom sosedni gledališčni požar, sicer ne vemo, kako da bi Ti še vedno »žveplo in ogenj" po glavi rojilo. Dalje, ljubi »Narod", Ti si naš nasprotnik, tega saj ne boš tajil. Odgovori: Smo Ti le kedaj očitali, n. pr: Z v tla obrnjenimi očmi. Veš, da nikoli, in ko bi bil Ti le nekaj strani »Olikanega Slovenca" čital, gotovo bi nam ne očital: »Z očmi proti nebu zasukanimi". Glej, to so osebne reči in olikani človek jih drug drugemu nikdar ne očita, in kdor to stori, je surov človek brez omike.
Surovost svojo še v tem dokazuješ, da sotrud-nikom »Slovenčevim" nevednost očitaš, kakor ne bi bili nič videli, nič skusili po svetu. Dragi, na to Ti ne odgovarjamo druzega, kakor »Si tacuisses" . . . Brez oholosti in pretirave smemo reči: Če si bil Ti v Trstu, na Dunaji, v Pragi, v Rimu — celo v sv. Petra cerkvi in Vatikanu, Ti na tihem in v prijaznosti povemo, da bili smo povsod v navedenih mestih, pa še mnogo in mnogo dalje; naš sotrudnik pa, ki je ravno te nedolžne opazke zapisal, še veliko veliko dalje, le na voglih Evrope so ostali še kraji, kterih ni videl, čemu toraj ohola babarija ali pa očitanje?
Dalje praviš podučevaje: Golota še ni toliki greh; Ti moramo povedati, da golota sama na sebi ni kar n o b e n g r e h ; a kje se razkazuje, to je drugo vprašanje. Glej, marsikaj samo na sebi ni greh , znabiti celo potrebno, a kteri človek — da ne rečemo, olikan ali pobožen, ampak človek na najnižji stopnji nravnega čutila bo to javno na ulici opravljal? Nikdo, nikdo! Zarad tega je Tvoja prilika o »A d a m u in Evi v kožuhu" jako bedasta. Ali si že tako do čistega krščanski nauk in zgodovino pozabil, da ne veš, da takrat sta bila Adam iu Eva še v stanu nedolžnosti, kot dva angelja božja. Ali si pa po grehu mar nista takoj predpasnike iz figovega perja krpala, ker druzega ni bilo pri rokah! Taki, kakor je Tvoja spaka na mestu odrešilnega križa Kristusovega, taki niti zamurci v Afriki ne hodijo, nekakošne pasove ali predpasnike že imajo.
A zakaj ni »Slovenec", varuh sramožljivosti, svojega glasu povzdignil v kričečih prilikah, n. pr. o dogodku na Kopanji? Zakaj ne? I, zato ne, ko celo Ti nisi o tem nič govoril, dasiravno sebe ne prištevaš med varuhe sramožljivosti, kar tudi ne smeš, sicor bi tudi Tvoji podlistki preglasno protestirali. In — cui bono — bili bi mi o tem govorili? Tudi mi rečemo: Sapienti sat; le to še dostavljamo, da nikdo drugi, kakor le popolni sovražnik duhovščine in krščanstva ne bo osebnih grehov in slabosti pripisoval celemu stanu. Po Tvojem uačelu je bilo toraj zarad enega Iškarijota vseh 11 aposteljuov s ap. Pavlom iu Barnabom vred nič vrednih. Znabiti bili so tudi vsi izdajalci? Naj bi mi začeli vaše zakone preiskovati — oj, oj, kaka gnjiloba! Še Tebi, nesramožljivi »Narod", bi znabiti lasje ježili se, če tudi imaš jako zelo pooljene; ali mar je tega zakon kriv?
»Vse to diši po umazani konkurenci. Zal, da je že to skoro versko načelo gl. N." No, tu moramo pri-poznati, da je nekoliko resnice; a ne na naši, ampak kolikor jo taiste, je na »Narodovi" strani. Da, odkar časa obstoji »Slovenec", še zlasti »Katoliška Tiskarna", čujemo to očitanje vselej, naj bode še tako za lase pritirano. Rečemo samo to: Vsaki meri hlače po sebi in tudi »Narod" jih po sebi meri. Vendar o »Narodu" molčimo, če je le mogoče — znabiti bi večkrat še ne smeli ne — pa smo zarad — miru. Se ve, da pri takem sosedu miru ohraniti, ni mogoče, a krivda — z dobro vestjo in javno smerno izreči — nas ne zadeva.
Pa kaj se bomo temu čudili, saj »Narod" ne neha, učenega, povsod le dobro hotečega, najvišjega našega pastirja, mil. knezo-škofa krivice dolžiti. Zarad prepovedi nekterih liberalnih časnikov v seminišči sedaj vsaj že tretji — ali četrtikrat svoj nepoklicani jezik brusi. Zakaj je »Narod" i. dr. prepovedan, ni treba nikogar sumničiti. »Narod" naj le pregleda svojo politiko in nravstveno mišljenje, svojo strast, slovensko duhovščino z blatom ometavati in svoje ne-nravne podlistke, takoj mu bode jasno, zakaj je
„Slov. Narod" & compagni v semenišči prepovedan. „Nar." piše: »Zato so bili prepovedani, da se „Slovencu" malo na noge pomaga sicer pogine", bil je odgovor o d li čn ega duhovnika na prašanje narodnjaka (ali Narodovca?) odgovarjamo 1. je to res krivično sumničenje mil. knezo-škofa, saj še več: Podtikanje krivice: 2. grdo sumničenje duhovščine. Kdo je tisti odlični duhovnik? Na dan z njim; potem bomo z njim in z »Narodovci" govorili. Ne vemo sicer gotovo, a nam se hoče dozdevati, da ta »odlični duhovnik" je le iznajdba »Narodova". Koliko se je pa »Slovencu" s tem pomagalo, česar pa tudi nikdo iskal ni, naj pričajo naši novi naročniki od tistega časa — vsem damo pooblastilo v to. In recimo , da bil bi »Slovenec" že ros tako blizo pogina, bi mu tudi ne bilo pomagati na noge, naj bi se bilo takoj drugi dan pol semenišča na »Slovenca" naročilo. Kaj pak, da so »Narodove" prve in zadnje, male iu velike želje, da bi „Slovenec" skoraj poginil, a te ljubavi »Narodu" ne mislimo tako hitro storiti. No, pojasnili menda smo stanje vsem —lahko noč!
(Po vodstvu družbe sv. Cirila in Metoda) razposlali so se pobotnični obrazci onim podružnicam, ki so se zanje oglasile. Ako jih še ktere žele, naj to blagovoljno prijavijo vodstvu.
(Družba živega rožnega venca.) Nove, lične podobice za družbo »živega Rožnega venca" so izšle z dovoljenjem v. č. knezoškofijstva Ljubljanskega. Dobivajo se: ena roža == 15 listkov po 50 kr. (in poštnino) pri vodstvu bratovščine pri sv. Jakopu v Ljubljani, pa tudi potom vseh knjigotržnic.
(Za dom rokodelskih pomočnikov,) ki bo letos dodelan in blagoslovljen, podarila sta: mil. prošt g. dr. J ar c 25 goldinarjev, g. Oroslav Dolenec, hišni posestnik tukaj pa 100 goldinarjev.
(Redka pravda) bila je^v soboto v Vipavi. Dva Ljubljančana gg. I v a n Z e 1 o z n i k a r , vrednik »Slov. Naroda", in Anton Zagorjan, notarski koncipijent, ter dr. K e u d a iz Vipave, tožili so g. viteza Schvvarza, c. kr. okrajnega glavarja v Postojni, zarad razžaljenja časti. 0. kr. okrajna sodnija v Vipavi, ki je bila za to pravdo pooblaščena, obsodila je g. okrajnega glavarja na 20 gold. globe.
(Občnega zbora dramatičnega društva) v nedeljo dopoludne se je sicer precej lepo število narodnih mož vdeležilo, vendar pa ne toliko, kolikor se jih je bilo nadjati. Iz tajnikovega sporočila (g. prof. Luka Pintar) posnamemo, da je društvo prav zdateu korak naprej storilo s tem, da je dalo gosp. Ignacija Borštnika na Dunaj v dramatično šoloS kjer se je izvrstno izučil, da sedaj vodi z vidnim vspehom tukajšno dramatično šolo. (Je nam bo sreča mila, utegne se postaviti poleti arena, kjer se bodo dajale dramatične predstave. G. M urnik na-svetuje proračun za leto 1887 sedanjim razmeram primerno prenarediti; g. Ivan Hribar pa nasve-tuje zahvalo deželnemu zboru kranjskemu in mestnemu magistratu Ljubljanskemu za naklonjeni podpori. Konečno nasvetuje še g. Dre ni k, da naj se društvenina pobira leto za letom, če se tudi ne izda. noben zvezek »Slov. Talije". — V novi odbor so izvoljeni gg.: dr. T a v č a r za predsednika, dr. Stare za blagajnika, vitez dr. BIeiweis, D r e n i k , Iv. Hribar, prof. Leveč, M u r n i k, prof. Pintar, prof. Pletoršnik, Stegnar, T e r s t e n j a k in V a 1 e n t i n č i č pa za odbornike. — Naj bi slovensko razumništvo prav obilo pristopalo k dramatičnemu društvu, ki ima jako pomenljivo nalogo pri nas. Letnina znaša 2 gld.
(Gledališko pogorišče) jeli so podirati. Delo se jo izročilo tukajšnjim prisiljencem. Pri tej priliki padel je nekemu prisiljencu kos opeke na glavo iu ga je močno pobil in jo prisiljenec že umrl.
(O podnčevanji v nemščini) po trojo- in več-razrednih ljudskih šolah na Kranjskem izdal je tukajšnji c. kr. deželni šolski svet sledeč ukaz: „0. kr. deželni šolski svet ukazuje na podlagi dotičnega sklepa v svoji seji, da se mora po vseh troje- in večrazrednih ljudskih šolah s slovenskim podučnim jezikom od leta 1887/88 začenši nemščina kot ob-ligaten predmet podučevati od tretjega razreda naprej. Poduk se ima kolikor moč vršiti v nemščini to se ve da, kolikor to sposobnost in napredek učencev dopuščata.
(Služba računskega oficijala) pri računskem oddelku c. kr. tukajšnjega finančnega ravnateljstva, oziroma služba računskega asistenta je razpisana. Prošnje v 4 tednih predsedništvu c. kr. finančnega ravnateljstva.
(Razpisana) je služba c. k. okrajnega komisarja iu oziroma služba vladnega koncipista pri c. k. vladi na Kranjskem. Prošnje do 15. marca.
(Služba inženirskega adjunkta) razpisana je pri deželnem stavbenem uradu na Kranjskem. Neso 1000 goldinarjev in pa 4 kvinkvenijo po 100 gold. ter pokojnino. Prošnje do 31. marca deželnemu odboru.
(Znamenja bližajoče se pomladi.) Med tem, ko v Ljubljani in na Gorenjskem še huda zima vlada, cveto marjetice in v nekterih krajih tudi trobentice iu še druge cvetice na solnčnatih krajih Medvedjka pri Trebnjem. Videl sem tudi že lepo žoltega metulja veselo ferfolati na omenjenem kraju. Tudi med Mokronogom in Zborem pod Klevovžem, in sicer v okrajini Loknice sem nabiral cvetoče trobentice, teloh in zvoučike, kajti, da-si tudi so razvaline starega Creteža (Reutenburg) z visokim snegom pokrito, sije v solnčno stran Loknic tako toplo solnce, da so že vsi vinogradi po večem prosti snega. Pod Šmarjeto, kjer sem zvončike nabiral, prileteli ste dve pastari-čici k raemo šumljajočemu potočku ter iskali žalostni svojega živeža, kakor bi hoteli reči: pač sve se prezgodaj vrnili v mrzlo Kranjsko. Proti Rudolfovemu in pri Kostanjevici je zopet več snega in tudi bolj mrzlo. V Rudolfovem jo hotelo deževati, v Kostanjevici pa je danes dne 20. februvarija močno dež lil.
F. Š.
(Iz okna skočil) je v Trstu slikar Alessandrini te dni iz tretjega nadstropja. Padel je na neko žensko, ktero je le nekoliko na plečih poškodoval, sam se je pa tako pretresel, da je čez eno uro umrl. Neznosne denarne razmere so bile povod.
TeSe^rams.
Dunaj, 1. marca. Delogacijski predlog zahteva za 52 xj2 milijonov kredita. Porabil se bo tako-le: 1G'2 milijonov goldinarjev za vojna dela previdnosti, ki so žo dovršena; 8'3 milijonov za druge nujne pripravo; ostalih 28 milijonov pa za potrebo. Vtemeljevanje povdarja, da te izredne naprave nimajo nika-kega ofenzivnega (sovražnega) namena.
Budapešt, 28. febr. Cesar so je pripeljal danes zjutraj ob 6. uri 35 minut semkaj z osobniin vlakom avstro-ogerske državne železnico.
Rim, 28. febr. Danes opoludne umrl jo po daljšem bolohanji papežev državni tajnik kardinal Ludvik Jak o bi ni v 5G letu svoje dobe. Pokopali ga bodo v sredo,
Gradec, 28. febr. Dividenda štajarsko eskomptne banko znaša letos po 6 gld. 50 kr.
Bukarest, 1. marca. „Havas" sporoča: Zasobni telegram iz Gjurgjeva dne 28. februvarija zvečer sporoča, da so so v Ruš čuku vsi železnični vozovi pobrali za najhitreji prevoz vojakov v S i 1 i s t r i j o. kjer so jo posadka vladarjem uprla. Posadki iz Varno in Šuinle ste vžo tudi na poti v Silistrijo.
Umrli s«:
20. febr. Elizabeta Bregant, gostija, 85 let, sv. Petra cesta št. 47, ostarelost. — Anton Marinka, delavčev sin, 3 leta, Opekarska costa št. 20, slabost.
T Ulj C i.
27. februvarija.
! n Maliču: D. Junk, mostni stavbar, z Dunaja. — Roth, Golsehol in Just, trgovci, z Dunaja. — 0. Lauschnor, potovaleo, iz Brna. — J. Hammerer, potovaloe, iz Trsta.
Pri Slonu: M. pl. Simclinger, zasebnik, z Dunaja. — Viljelm Brody, potovaleo, z Dunaja. — Janez Glantschnigg-kupčovaloe, iz Solnograda. — Anton liadt, tovarnar, iz Maribora. — Morie Krotschinar, tovarnar, iz Poličan. — Ernst Buzzi, ravnatelj, z družino, iz Fužin. — Janez Kohlor, urad. nik, iz Zagreba. — Ignacij Schvvarz, potovaleo, iz Ogorskega, — Marija Marassovich, zasobnica s sinom, iz Laškega. — A. Malikosoc, c. k. uradnik, s soprogo, iz Trsta. — JI. James, zasebnik, iz Roko. — Maks iu Andrej Lavrenčič, trgovca, iz Postojne. — Dolenc, posestnik, iz Razdrtega.
Vrcnifiifiko »poročilo.
? čas	Stanje
--Veter V r e m o J2 g
.,„,,„,,,zrakomoia toplomera
opazovanja v mm p0 c0i«ijn	H g
7. u. zjut.l 7r>21I4~| 14 si. Hvzh. oblačno 28.2. u. pop. 751-80 + 4-8 si. svzh. jasno 0 00 !). u. zvoe. 752-00 — 0-fi si. vzh.
I>mmJ*kn borza.
(Telegrafieno poročilo.1 1. marca.
Papirna renta o% po 100 gl. (s 16% davka) 78 gl. 75	kr.
Sreberna „ o% ., 100,; (s 16% davka)	80	.	15	„
K avstr. zlatu renta, davka prosta	108	.	90	„
Papirna ronta, davka prosu	96	.	85	„
Akcije avstr.-ogersiie banke	851	„	—	„
Kreditno akcije . .	276	„	40
London.......128	»	15	„
Srebro.......—	„	—	„
Francoski napoleond......10	„	13'/»	,,
Ces. cekini.......6	„	02	„
N«inško marke . . 62	„	72'/a	„
Zjutraj oblačno, okoli poludno so jo zjasnilo. Srednja temperatura 19° C., za 0-5" pod normalom.
- 1kIC:»X.
Za Erjavčev spomenik in ustanovo došli so	goriškemu odboru šo naslednji doneski:
Sila Matija, župnik v Ropentabru ....	2	gl.	— kr.
Sitar Franc, župnik na Bukovom.....1	„	—	„
Filtrin Janez, vikar v Tribuši......1	„	—	„
»Brez odkod in kodo"........2	„	—	„
Fon Jakob, vikar v Stržiščik......1	„	50	„
Pahor Štofan, vikar v Pevmi......2	„	—	„
Golob Jožef, vikar v Podgori......2	„	—■	„
Poncin Karol, duhovnik v Tolminu ....	1	„	—	„
»Slov. jez" pri zabavnem večeru nabral . .	10	„	77	„
V Crničah pri vesolom večeru nabral Kodrič .	6	„	20	„
Anton mejni grof Obizzi. tretjo odplač.lo . .	2	„	—	„
njegova delnica so je odprodala za ....	10	„	45	„ Ljubljanski odbor poslal po Dragotinu Žagarju
v „Slov. Narodu" izkazanih ....	204	„	—	„
Vitez Jekšo Andr., dekan v Kobaridu ...	3	„	—	..
Pipan Anton, kaplan v Kobaridu ....	1	„	—	„
Manzini Anton, vikar v Starem selu ...	1	„	—	„
Muravoc Ivan, vikar v Logeli......2	„	—■	„
Peternel Jurij, župnik v Breginji.....1	„	—	„
Pavša Anton, duhoven........1	„	—	„
Marinič Franc, vikar na Livku.....1	„	—	,,
Kokelj Jurij, vikar na Trnovem.....1	„	—	„
Kurinčič Ivan, vikar v Srponioi.....5	„	—	„
Goljer Jo^ip, vikar v Komnom......2	„	—	„
Jarcc Ivan, vikar v Libuši.......1	„	—	„
Hvalica Ant., vikar v Drežnici.....2	„	—	„
Mahorčič Rajmund, dež. poslanec etc. ...	5	„	—	„
Dugulin Ivan, župnik v Ajdovščini ....	5	„	—	„
Lokar Ant., veleposestnik v Ajdovščini ...	5	„	—	„
Godina Danijel, župan v Ajdovščini ....	5	„	—	„
Vidmar Ant., trgovec v Ajdovščini ....	5	„	—	,>
Casagrando A., trgovec, v Ajdovščini ...	5	„	—	„
Rutar S., adjunkt v Ajdovščini.....2	„	—	„
Cibej Fr. v Ajdovščini........1	„	—	„
Juoh Fr. v Ajdovščini........1	„	—	„
Jochmann W., posestnik v Ajdovščini ...	1	„	—	„
Bianehi A. v Ajdovščini........1	„	—	„
Ilohn II. v Ajdovščini........1	„	—	„
Volkov J. v Ajdovščini........1	„	—	,.
Ballogh K. v Ajdovščini........1	„	—	„
Laoovig Jan. v Ajdovščini.......—	„	50	„
Fegec Jan. v Ajdovščini........—	„	50	„
Spazzapon A. v Ajdovščini.......1	„	—	„
Lohajnor A. v Ajdovščini.......1	„	—	„
Ukmar Anton, vikar v Marijinem Celji . .	1	„	—	„
Sedej Frana, profesor bogoslovja.....2	„	—	„
Nekateri udjo »podpornega društva" ...	2	..	—	..
Znesek . .	313	gl.	92 kr.
Vsled I. in II. izkaza . .	600	.,	365	„
Vkup . .	974	gl.	28r, kr V Gorici, dne 26. febr. 1887.
Odbor.
lviBii€*f€> Talec.
Gospodarski list s podobami.
Štev. IV. toga najboljšega, največjega in najcenejšega slovenskega gospodarskega lista prinaša sledečo vsebino:
Katere sorto grozdja naj bi so po Dolenjskem na ameriške trto cepilo. — Kje zvemo za dobro jabolčne sorto V — Štajercem priporočeno jabolčno sorto, kipa tudi drugod ugajajo. — Dolenjsko sadjarstvo. — Vzorni načrt govejega hleva. — Gospodarske novico. — Vprašanja in odgovori. — Uradno vesti e. kr. kmetijske družbo kranjsko. — Tržna poročila. — lnserati.
»Kmetovalec" izhaja dvakrat na mosoc na celi poli, ter stane za celo leto 2 gold. Gg. učitelji in šolsko knjižnico dobivajo list za polovico cono.
(2)	y MftMlI B'.«.! i.
priobčeni v »K ni o t o v a 1 c u" i m aj o najboljši vspeh, kajti list jo razširjen posebno po dožoli, zlasti pa v premožnejših kmečnih krogih. Zelo priporočljiv jo »Kmetovalec" za objavljenja pri nakupu ali prodaji gospodarskih pridelkov, izdelkov ali potrebščin.
'""V

H tPgr l:a«ii> asnižamej <'yiii.-3jBg~ K||
I Kmetom v pomoč. 1
S Narorino-gospodarska razprava. |k S (22) IVAN'belec,	9
Cen« ltii jijji .j<» /.iii/nna »d 25 kr. na S i 59 > lir., po pošti 5 kr. voo; kdor jili vzame dosot CDj j g skupaj, dobi jednajsto ii rozplaono. — Knjiga obsega gl
A „KatolWca tiskarna" K