-------
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr.
Tečaj VI. V LJubljani 1. februarja 1866. List 3.
d 3? D 3E"
B » %
Po dnevi, po noči	Al kaže, da hitro
Mi tolče serce,	Življenje beži-:
Kaj neki mi hoče,	Trenutek trenutke
Povej mi, kdor ve?	Nam meri, dervi?
Al hoče odpreti Si vrata do dna, Da vsak bi vanj vidil, Kaj znotraj ima?
Sirovost.
Človeku, kteri se neotesano, nepristno in nepriljudno obnaša, kteri se rad prepira, kteri v togoti razsaja in razgraja, pravimo, daje sirov. Tak ne spoštuje svojega bližnjega, ne višjih; je terdoserčen in neusmiljen do živali in ljudi. Sirovost pa izvira iz nevednosti, iz jeze, togote, ošabnosti in oholosti, in naj več iz neusmiljenega in hudobnega serca, in je tedaj nasledek hudih nevkrotenih strasti. Sirovost po nevednosti ni prav za prav sirovost, tirnveč nevkretnost in neotesanost, ktera človeka sicer ne lepša, pa se lahko odpravi, ako se ne edini z nespametjo in terdovratnostjo, pa tudi ni tako nevarna, kakor una, ki izvira iz ošabnosti, jeze ali hudobije. Kakor več reči
na svetu, se rabi tudi to ime napačno, n. p. gizdalin, ki svojega konja boža, sluga pa stradati pusti, je gotovo večji si-rovež od priprostega kmeta, ki se usmiljuje reveža, in gospodi-čina, ktera svojega kužeta pestuje, posla pa psuje, je gotovo bolj sirova, kakor mali, ktera nevbogljivemu otroku da šibo pokusiti.
Dan danes je ves svet poln olike in omike, in brezštevilne šole preganjajo neotesanost in sirovost. Čuda, da iz sveta ne zginete, a zginete ne bote dotlej , dokler bodo hude strasti imele učene in neučene ljudi v svoji oblasti. Od velikih hudodelcev se bere, da so bili že v svoji mladosti veliki siroveži, neusmiljeni do živali in ljudi. Skerbnemu učitelju se vsiluje vprašanje: kako vaditi otroke vljudnega in prijaznega obnašanja, in kako odpravljati sirovost in neotesanost pri mladosti ?
Med nauke, ktere človeka goje in izobražujejo, je v pervi versti keršanski nauk in vsi pripomočki, kteri človeka napeljujejo k bogoljubnemu življenju. Lepe zglede tihe krotkosti imamo v sv. pismu nad egiptovskim Jožefom, nad kraljem Davidom, —v novi zavezi pa nad zveličarjem samim, nad njegovimi učenci in sploh nad vsemi kristijani, kteri so tega imena vredni. Kdor se ravna po Kristusovih besedah: „bodite krotki in poterpežljivi, kakor sem bil jaz® in „v svoji poterpežljivosti bote ohranili svojo dušo", ne bo nikdar terd in neusmiljen ne do ljudi, ne do živali; prizadeval se bo pa tudi, da bo vljuden in prijazen do slehernega, posebno do tistih, ktere mora častiti in spoštovati. Poslušamo, kaj od tega govori Galura, briksenski škof v svojih bukvah od keršanske vljudnosti. „Tudi nauk od vljudnosti", pravi, „naj bo na verski podlagi; tesno je zvezan s sveto vero. Dog je ljubezen, in keršanska vera je vera od razodete božje ljubezni; ljubezen je zapopadek vere, je čednost, ki vekomaj ostane, potem ko neha vera in upanje. Imenitno je vse, kar ljubezen pospešuje; in keršanska vljudnost po svojem bistvu ni drugega kakor ljubezen, ktera se kaže v vsakdanjem življenji. Sv. Pavel pravi: „Čast, komur čast! z vljudnostjo eden k drugemu pristopajte"! Z ljubeznijo so združene ponižnost, pohlevnost velikodušnost, v kratkem vse, kar to življenje lajša in ga dela prijetnega. Verske vodila človeka po notranje izobražujejo, daje ponižen, veren, radoljuben, na kratkem, keršansko dober; vljudnost pa daje ali doveršuje njegovo vnanjo oliko, brez ktere kristijan ne sme biti, kakor dragi kamen ne brez
obrobja. Pobožni, radoljubni, nravni dobri in sploh dobro iz-rejeni ljudje so lepota svete vere; ali ni vera, ktera je izobrazila človeški rod !
Iz roke stvarnikove je prišel človek čisto nedolžen in dobremu vdan. Po pervem grehu so se zbudile v njem hude strasti, in pervega togotneža na svetu je svaril stvarnik s pomenljivimi besedami, rekoč: „Glej, hudo poželenje čaka kakor rjoveč lev pred tvojimi durmi, toda premagaj in gospoduj ga!" Ali sirovi Kajn ni poslušal božjega glasa, in v divji togoti ubije svojega brata ; hude in nevkrotene strasti so gospodovale človeškemu rodu in mu še sedaj gospodujejo, ker ljudje ne kroté svojih strasti, tedaj ostanejo vedno sirovi, tem hujše, če je njih sirovost olikana. Posvetna učenost ne prežene sirovosti in ž njo hudobije in neusmiljenosti v sercu. Mogočni Rimljani, ki so iz kratkočasnosti gledali, kako so divje zveri ljudi ter-gale, in kako so se ljudje med sabo do smerti bojevali, niso bili manjši siroveži, kakor nevedna in neomikana ljudstva, ktera so napadale njih razširjene dežele in jih poslednjič zmagale. Sveta vera je še le odpravila sirovost, neusmiljenost pri njenih spoznovavcih, če so ji bili serčno vdani in njene nauke zvesto spolnovali. Ko bi dan danes keršanska vera iz sveta zginila, nastopila bi ravno takošna sirovost, takošno neusmiljeno zatiranje ubogih in slabih, kakor je bilo nekdaj. Vsa posvetna učenost bi tega ne ubranila, ker le keršanska vera uči posamesnega krotiti in berzdati svoje strasti ; kaže mu v bližnjem sobrata, in tako odvračuje sebičnost in samopridnost. Kdor namreč gleda le samega sebe, ljubi svojega bližnjega le toliko, kolikor mu ta služi, da dosega svoj namen, neprijatelja in zo-pernika pa divje preganja in sovraži.
Vsi pripomočki, kteri človeka napeljujejo k bogoljubnemu življenju, pripomorejo tudi k vljudnosti in prijaznemu obnašanju. Kdor namreč prav moli in po vrednem prejema svete zakramente, varoval se bo tudi terdoserčnosti, neusmiljenosti in sirovosti.
To je pred vsem dolžnost učenika keršanskega nauka, kajti on ni le učenik, temuč tudi svečenik božji, in ima tudi več vpliva in veljave pri vernem ljudstvu; pa tudi učeniku niso roke zavezane, da bi ne mogel odganjati sirovosti, tudi on veliko more storiti za požlahtnjenje mladega serca ; tudi on more in mora učiti otroke, da se vljudno in prijazno obnašajo.
Fomenki o slovenskem pisanji. v.
U. Mali kova v ci so se latinski imenovali pagani, in malikovavstvo se je zvalo paganisinus. Kakor pogani, poganstvo pišejo eni tudi molikovavci, molikovavstvo — ali po istem pravilu?
T. Mali k je gr. lat. idolum (^¿'idmlov, Götze, Götzenbild), malikovavec je idololatra in malikovavstvo idololatria; v inih slovanskih: krivi bog, lažni božek, idol, kumir, balvan i. t. d.
U. Ali drugi Slovani nimajo naše besede? Jeli že spet
tuja?
T. „Hoc germ. est originis" — piše Miklošič.
(7. Ki vrabec! Kakor jeseni izgerma, kadar se potrese, vrabci —tako letijo iz njegovega germ. — a besede tujke sim ter tje po slovarju! Ali mi znaš kaj več povedati o tej besedi?
T. Razlagali so jo eni a) iz moliti, češ, neznabogi (Heiden), ki ne poznajo pravega Boga, molijo stvari, krive bogove, ter jih po božje čestijo, in le—ti pisarijo po tem moli k, molikovati, molikovavec.
17. Vodnik piše tudi tako; ali ni to razlaganje dobro in ovo pisanje pravo?
T. Molik, čes. m odi a (das Idol o. Götzenbild, st. das Modell), modlaf (der Götzendiener, Abgötter), je po Jung-manu iz lat. modulus.
U. Sej pravi Čeh modliti (slov. prositi) in modliti se (slov. moliti), kakor kridlo, šidlo, pisadlo nam. slovenskega krilo, šilo, pisalo i. t. d. Čemu toraj razlagati iz latinščine!
T. Drugi razlagajo ime m a lik b) iz mali, mali bog (lar, Hausgötze), in Jarnik piše malik- malic (kleiner Abgott), maljčik (homunculus, infantulus), slov. mali, malič, maličko, parvus, parvulus; čes. malik, maliček — mališek, rus. maloj, maljčik v tistem pomenu.
U. Ali ne popisuje po teh mislih sv. pismo malikovavstva in njegovega začetja (cf. Modr. 14, 15.)? Tudi česko-sloven-ska pesmica poje: Kar je malo — Res je zalo — Res je ljubo i. t. d.
T. Spet drugi likajo besedo malik c) iz gotovskega m a n-1 i k (manleik-lih), svn. manalikho t. j. človeku podoben,
ker so bogove ali nialike delali si po človeški podobi (cf. Modr. 13, 13).
U. Ali je to Miklošičev germ.?
T. iMiklosič piše d) k besedici stsl. mal' (parvus, pauci): nsl. mali, nota m al i k (mal'k malika) statua meg. idolum meg. malus genius lex. hišni malik lar lex. echo; malik leti o-berkr. malikova služba trub. malikovati trub. croat. malik, rna-Iičac, maličie spirito folletto Veglia glasn. 1860. II, 8: hoc germ, est originis cf. ags. m a e I signum, imago ztschr. 7, 225. Pott. 2. 1. 293.
U. To je previsoka nemščina! Iz nemškega Malt. j. Denkmal (Bild, Figur, Zeichen) je slovenski malik, malikovati, malikovavec? Zakaj pa ne pravimo po tem malo vati, m alovec?
T. I meni se to čudno zdi. Malik je v slov. edina beseda na ik-îka (cf. molek — molka t. j. čislo, kronica, bro-janice, Rosenkranz); k se vseskozi derži, torej gre k deblu; in kaj velja, daje malik razlagati e) iz hebrejskega mik — melek (ntalek, milko, molok-ch), kar pomeni gospod, vladar; sej so mislili neznabogi malike si gospode in vladarje svoje (cf. Modr. 13, 2. „rectores mundi" in Miki. bolvan'nik %»)' prin-ceps, moloch).
U. Da se malik reče jek, odmev (echo), in da je po gorenjem Kranjskem v navadi, to vém. Ne sme se toraj [pisati m al ne k (prim. „Malnek duhovnih vaj" Dan. 1852).
T. Malik, malicac, maličie, v benetačkom narečji „spirito foletto" in „malus genius* se vjema, in o unem pravi Glasnikov dopisnik, da cekinov prinese, če še mu da dobrih jel!
VI.
U. Pustiva malikovavstvo, kakor so pustili Slovani poganstvo in malikovavstvo, in so sprejeli kristjanstvo in s kerščanstvom vred so še le dobili pravo pisanje. Preden govoriva o tem, pomeniva se o imenih kristijan — kristjan — kerstjan, kerščenik — kerščanski — kerščan-stvo, in o njihovi različni pisavi.
T. Da razvidiš njihov pravi pomen, védi, kar nam kaže staroslovenski kr'st': a) iqiarog in sicer «) Christus, ß) Christus aliunctus; b) ßanritrTTjg-fTfKjg, to je«) Baptista, ß) baptismus; c) cravQÖt crux. To so poglavitni pomeni,
po kterih se dajo določiti vse te besede v kteri koli pisavi pri teh ali unih Slovanih. Da jih bolje spoznaš, razdrobiva si besedo in preiskujva jo po čerkah in zlogih kar po versti.
U. Bere se v slovanskih knjigah Hrist in K ris t in od tod Kristijan in ftristijan, uno po gerški, to pa po latinski ali zahodnji šegi.
T. Kršeanin — „tako sebe zovu Srbi zakona Rimskoga (jer oni mjesto Isus Hristos kažu Isu A'rst), a one, koji su zakona Grčkoga, zovu /iriščanima (jer ovi govore //ristos)"— piše Vuk Stefanovič.
(7. Zakaj pišemo zdaj kristjan, zdaj kerstjan, kristjan-stvo pa kerstjanstvo?
T. Da se nam je i v kristjan ohranil iz gerš., lat., nemškega, je gotovo. — V stsl. je kr'st', torej polglasnik za r, ki ga pa v novosl., kakor v tisuč in tisuč besedah devamo za pervim koreninskim soglasnikom (p. poln, solnce, smert, berdo, berzda nam. stsl. pl'n, sl'nce, smr't, br'do, br'zda itd.), da pravimo kerst nam. krest, kerstjan n. krestjan. V češkem je še v rabi oblika kfest'an, mn. kfest'ane, stč. kfestene kakor v srn. kerstene, christen t. j. krestiti (baptizare, christianum facere), in v rus. krest, krestjanin i. t. d.
U. V slovenskem pa nam nič več ne rabi ta oblika?
T. Nahaja se pač v brizinskih spominkih: 1. 3. „i zue-ternu c rez tu" (kr'stu) jure pro (Joanne) baptista accipimus, prout et aliae confessiones habent: quamquam Dalmatae nune Christum ipsum vocent Kerst, etlsukerst, ut videbis ex speciminibus, ipsoque Nostro inferius. In I. 20. „creztu" (kr'stu) vides hie usurpari alio sensu, i. e. baptismi aut fidei christianae, aut ipsius Christi, quod vidisti supra 1. 3. usur-patum pro (Joanne) baptista (Kop. glag. cloz.). —
V. Ktero je bolje pisariti krisfiy'an, kmiij'anski ali krisi-Jan, kmijanski ?
T. Staroslovenščini, kakor tudi sploh jugoslovanskim jezikom, se bolje poda perva pisava. Tudi v novoslovenščini pišejo mnogi kristijan po vsi pravici. Ker se pa končnica an, z vstavljenim soglasnikom /, ali prav za prav končnica j an brez težkote veže s samostavnikom krist - kerst, toraj nam je že tudi gotova pisava kristjan, kristjanstvo. Po navadni menjavi soglasnikov se nam je napravila oblika kerščan-
ski, kerščanstvo n. kerstjan-ski, kerstjanstvo (cf. mestjan — meščan, Korintjan — Korinčan).
U. Kerščenik je pa iz deležnika terpne dobe od glagola kerstiti — kerstien — kerščen, in od tod kerščenik (stsl. kr'stenik' christianus), kerščenica. Kako je vendar to, da po mestih deklam pravimo kerščen ice — keršenice?
T. Kopitar piše nato: „Nota Russis dominis servos rústicos vocari krest'jane, itemque Carniolis servas (ancil-las) kr'ščenice; nescias »trum a paganismi tempore, an quia sacerdotes plebem suam pro charissimis christianis salutent* (glag. cloz.). In prijatel njegov, serbski starina Vuk: „Kalu-gjeri (monachi) zovu svakoga čovjeka hriščaninom (kad mu ne znadu imena), kao i ženil hriščanicom ili hrisčankom".
Ime. Ti si Janez Gradnik; tako je tebi ime. Vsak ima dve imeni: kerstno ime in primek. Kerstno ime je tisto, ki ga človeku dajo pri sv. ker-stu, primek pa je ime, ki ga ima njegova rodovina. Ktero kerstno ime, ktero rodovinsko ime ali primek imaš ti? Dečki, imenujte mi 10 moških in \6 deklice, naštejte mi 10 ženskih kerstnih imen! Imenujte mi 10 rodovinskih imen ali primkov! Kedar imenujemo ime kakega človeka, tudi precej mislimo na človeka, ki ima to ime. Ravno tako imajo tudi živali svoje imena. Kako pravimo tisti živali, ki laja? kako tisti, ki mijavka? kako tisti, ki je velika, ki ima roge in nam daje mleka ? — Imenujte mi več živali, ki imajo štiri noge, potem pa takih, ki imajo perute, da letajo i. t. d.! Imenujte mi več ptičjih imen! Naštejte mi še kaj takih živali, ki nimajo štirih nog, pa tudi niso ptiči! — Ljudje in živali se lahko prostovoljno gibljejo, sopejo in potrebujejo živeža; za tega voljo pravimo, da žive ali da so žive, in njih imena so imena živočih stvari. — Stvarem pa, ki ne žive, ki niso žive, pravimo nežive, in njih imena so imena neživočih stvari. Imenujte več imen neživočih stvari! Kaj vidite vse v šoli, v cerkvi, na vertu, na polji?
Ozrimo se k dušnemu gospodstvu, ktero ima človek čez živali , ali ga utegne imeti. V tem okrožji je dokaj čudnega, skrivnega, sočutnega in posebnega, kar navadna pamet ne
Narava in človek
v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov.
3.
ve do dlake razcepiti. Takošne skrivnosti so, p. s samo besedo ali s samim pogledom živali ukrotili ali jih panati*), ali jih s tem, da se jih čutno gleda, zazibati v nekako spanje. To pa se more zgoditi le pri boljših živalih, kakor pri opicah, psih, mačkah i. t. d. Znano je, da nekteri človek živali lahko mahoma ukroti, in jih nauči čudovitih umetnosti, drugi pa skoro ničesa. Neki grek je zdivjanega bika s samo besedo tako ukrotil, da ga je lahko na traku dalje gnal. Neki kmet je naj bolj divjega konja ukrotil, da se ga je le dotaknil. Nasproti se pa tudi namerijo taki ljudje, ktere skoro vsak pes popade in vsak konj udari. Prigodi se tudi, da čisto divji jeleni, seme, lesice i. t. d. obstoje pred človekom, ali se mu pridružijo inž njim grejo, pa ne zato, ker bi bile morda lačne, ali, ker se ga boje. Gosi in drugi ptiči so včasi čudovito prijazni, nekterikrat iz hvaležnosti, nekterikrat pa iz bolj skrivnostnih vzrokov. Papige ali papagaji imajo nektere ljudi kaj radi, drugih pa ne morejo viditi. Taka je tudi z bčelami.
Neki Lah je ukrotil in podučil več različnih rib. Na njegov ukaz so priplavale k njemu, se na okrog gonile, ali pa se nazaj vračale. Požrešna šuka je na povelje zgrabila kako ribico, jo v lapah prinesla in na njegovo besedo zopet mirno spustila. Celo tigri in levi se dajo krotiti, berzdati, sedlati in vpregati.
Če take reči morejo storiti že posvetni ljudje, zakaj bi ne verjeli tega, kar se bere od svetnikov in svetnic božjih? Če se že v navadnem življenji prikazujejo take čudne reči, koliko več je mogoče to pri svetnikih, kteri so se ljubeznjivo in milo pečali z živalmi!
Če že žival sploh sluti in čuti človeško gospodstvo, jo višje čuti pri svetih in blagih dušah. Pri Gubji je nekdaj volk hudo davil in razsajal. Prebivavci se ravno oborožujejo in pripravljajo na to zver, ko jih sreča sveti Frančišek. Ta jih zaverne, in jim reče, da bode sam strahoval volka, kteremu gre brez orožja naproti. Ko volk svetnika zagleda, koj priteče k njemu, in se ves krotek uleže k njegovim nogam. Svetnik se potem,
*) To stori celo kača ropotača pri manjih stvareh, da nehote pred njo obtsoje.
**) Levi so za prejete dobrote tako hvaležni, da niso več divji, in človeku dobrotniku vse dni strežejo, kakor se bere od Bajardovega leva ali tistega rimskega beguna i. t. d.
kakor se bere, „s bratom volkom" pogodi in gre popolnoma krotek ž njim v mesto. Tii ga pusti mestnjanom, naj zanj skerbé, in reče, da jim ne bo nič žalega storil. Uve leti mestjani volka lepo redé, in ko pogine, ga težje pogrešajo, kakor kako drugo domačo žival. — Zanimivo je, da so živali mesečnim ljudem kaj vdane. Človeka, kije mesečno zamaknjen, ima mačka kaj rada, se ob njega gladi i. t. d. Posebno znamenit v dušnem oziru je bil najdenček Kašpar Hauser. Zgolj mlečnih jedi privajen je bil močno magneticen in mesičen. Ptuja mačka ga je zelo rada imela. Vedno ga čaka, in ko pride, se mu gladi in ž njim igra^ kakor z nobenim drugim domačim. Vsa drugača pa se mu je kazala in obnašala potem, ko je začenjal jesti mesene jedila. Zginjaloje tedaj njegovo mesečno zamaknjenje in magne-tičnost. Mesene jedila ga slabé in topé. Njegov život ni bil več tako živahen in nježen; tudi njegov duh peša, ter ni več nenavaden, temuč ves navaden človek, kakor drugi. Od tega časa ga tudi živali ne čislajo bolj od drugih ljudi.
4.
V	prav prijazni zavezi živi človek tudi lahko s takimi živalmi, ktere so po svojem životu od njega jako različne, posebno z bčelami. Bčele poznajo svojega gospodarja ravno tako dobro, kakor ena drugo; ako pride ktera v sosedni ul ali panj, jo domače koj izpodijo; če pa gospodar polne peščice bčel iz enega ula v drugega predeva, so si koj dobre — gotovo le zavoljo gospodarja. Pa vsakemu gospodarju niso tako pokorne in vdane, temuč le nekim — bi rekel, izvoljenim ljudem, ktere častijo kakor svojo matico. Neki ljudje so jim očitno zoperni; drugim se koj privadijo, in jih potem vedno rade imajo. Kdor pa se poti ali se jih boji, tistemu se ne dajo mirno spravljati. Lab a t pravi, da je v zahodnji Afriki dobil človeka, kterega so imeli za bčelskega kralja, ker so bčele povsod za njim letale, in so se mu na glavo, rame in roke usedale. Pri sv. Cirilu se bere, da so nekdaj na Egiptovskem bčele imele svoje pastirje, ravno kakor ovce; na žvižg so izletale in se vračale; vse v eni vezi so šle za svojim pastirjem, kamor mu je drago bilo.
V	francoski knjigi „Naravni čudeži" se bere sledeča povest : „Blizo Nant je neka gospa v lepem poletji na svojem gradiču prebivala in tü dosti bčel imela. Pri teh ljubih stvaricah je močno rada bila in za tega voljo vse storila, kar jim je bilo ljubo.
Majnika I. 1777. zboli in umerje v Nantu. To dobo preminejo vse njene bčele od gradiča, priletijo v mesto, se usedejo na rako (mertvaško trugo") svoje dobrotnice, in ostanejo tu, dokler si pogreb ne začenja. En sosed hiti na gradič in najde vse ule prazne". Ta prikazen je kaj čudna in neobična. Zraven svoje ljubezni in zahvale do svoje dobrotnice in matere razodevajo te živalice svoje skrivnostno znanje njene smerti in merličnega počivališča*. — Kjer so taki zgodovinski dokazi, kdo bi še dvomil? Sv. Modomnoha je več rojev na Irsko spremljalo. Danešno naravoslovje že barem spozna, da žaževke ne služijo neogibljivo svojemu nagonu, temuč da vejo napravljati svoje satovne pogače močno različne od navadnih, če to tirja kaka posebna sila, potreba ali okolnost. Vhod zagradijo n. p. s satovjem, da se ovarjejo mračnih metuljev ali šfinksov. V Delfi so iz voska sozidali tempel Apolov, v Altenbiirgu hišico za sv. rešnje telo i. t. d. Očitno je, da ne delajo po samem nagonu, temuč tudi po neki pameti — v sili celo iz drugega gradiva, kakor po navadi. Stoteri prigodki od tega so po knjigah zapisani.
5.
Veliko važnost v dušoslovni vedi ima delfin ali pliskavica. Starodavni spisavci ne morejo prehvaliti njegove ljudomilosti in zaupnosti. Ce je sihdob dosti drugače, ni temu kriva ta ljudoljubna riba, temuč slabo obnašanje človekovo do stvari, posebno do živali. Njegovo grozno trinoštvo plaši in divja živali.
„Delfin", piše naj starji gerški pesnik Pindar, „štima glasbo, pred vsem pa žveglo, zato se mu pravi žvegloljub". Plutarh pravi v svojih gostijah sedmerih modrijanov: „Pač vsi vemo, da to ribo glasba mika. Na petje in žveglanje priplavajo k barkam, in kraj njih vesele poskakujejo. Tudi rade plavajo z otroci in se ž njimi igrajo. Za tega voljo, če ravno ni prepovedi, jim tudi nikdo ničesa ne stori, jih nikdo ne lovi; samo če v sake zajdejo in lov motijo, jih našeškajo, kakor stočne otroke, in jih spodijo". Od njih se pripovedujejo komaj verjetne, prečudne pripovesti. Samo neke omenim. Za cesarja Avgusta so spustili v lukrinsko jezero vlovljenega delfina. Tu se mu močno prikupi neki deček, kteri mu je kruh drobil. Priplaval je tudi iz glo-bočine, kader koli ga je deček klical: Simon; mu je jedel iz pešice, se mu dal jezditi, in je nosil ljubega jahača prek jezera v pu-
teolsko šolo in zopet nazaj nektere leta. Ko je deček umeri, prihaja k navadnemu bregu, pa očitno žalosten in skoro pogine, naj beržeje same žalosti po dragem dečku.
Enaka se je zgodila s nekim jasianskim dečkom; vsak dan je delfin priplaval k njemu in se ž njim igral, se mu pustil zajahati, in gaje daleč v morje in pa nazaj k bregu nosil. Na taki poti ju enkrat ujame nagla nevihta, in zverne jahača na dno, da se utopi. Delfin prinese merliča k bregu, in ne pobegne, dokler sam ne umerje kraj njega. Za tega voljo imajo Jasianci na denarjih delfina, kterega deček jaha. Iz podobnega vzroka ga je imel Odisej na gerbu in perstanu, ker mu je sinka iz morja rešil. Ravno tako so pevca Arijona delfini rešili. Celo potujočim pticam pevkam ponudijo delfini preradi svoj herbet, da si opešane v preletu opočijejo. Za voljo teh blagih ljudomilih lastnosti so jih stari pesniki kaj slavno prepevali. Med sabo so si delfini jako radi. Mlajše sprevaja in varje vedno neki starji. Če mladega vlovijo ali zakoljejo, se tudi njegova mati da ujeti. Te in enake pripovesti iz resničnih ust so dovolj priče nekdanje lepe zaveze ined ljudmi in stvarmi. Zalibog, da jo človeška sebičnost in lakomnost do konca razdira!
Pašnik.
Pridnost. Pridnost je tista lepa lastnost, ktera učenca priganja, da vse rad dela in stori, kar mu velevajo donui starši in v šoli učitelji. Če učenec ni priden, se ne uči kaj prida in slabo kaže, zakaj lenoba je pri mladini začetek vsega hudega in šola mnogoverstnih vterjenih hudobij. Zato naj vsak učitelj nevtrudeno skerbi, da so njegovi učenci pridni. On naj kaže, da je 1) sam priden; v vsem obnašanji naj kaže, da so mu šola in učenci globoko pri sercu, da ne zamuja nobenega časa, v kterem bi učencem kaj koristil. 2) Učitelj naj učencem na tanko odmerja delo, naj jih z delom ne preobložuje, pa tudi nikoli ne pusti, da bi kdo brez dela sedel. To velja posebno tam, kjer so učenci več oddelkov v eni učilni sobi. 3) Učitelj naj učence tudi večkrat lepo spodbuja, da so bolj pridni. Človekov duh potrebuje vedne podpore, da ne omaga, ali da ne pride na kriva pota. Večkrat je pri mlačnem učencu ena spodbudna besedica dovolj, da se zdrami iz lenega spanja in začne zopet
veselo delati. Za tega voljo zelo napak ravnajo tisti učitelji, kteri nektere učence vedno le grajajo in psujejo, ter jim nikoli ne privoščijo dobre, prijazne besede. Nevolja rodi nevoljo, in po nevolji ni pridnosti. Pridnost izhaja iz zadovoljnega in mirnega serca.
Iz Štajerskega. (Število šol in učencev v lavantinski škofiji.) V preteklem šolskem letu je v lavantinski škofiji hodilo v vsakdanjo šolo 39.771 učencev, in sicer v spodnjo realko 165, v glavne šole 1616 dečkov in 508 dekličev, vkup 2289 učencev in učenk; v malo šole je hodilo 15.122 dečkov in 13.519 dekličev, vkup 28.641. Vseh učencev in učenk je bilo tedaj 30.930, — 8841 manj, kakor jih je za šolo vgodnih, kteri pa so naj več iz krajev po hribih, kjer še ni šol in imajo daleč do bližnje šole. Naj več učencev je bilo v šolskem okraji Keču, kjer jih je v šolo hodilo 1045, za šolo vgodnih pa jih je bilo le 997, — potem v Celji, kjer jih je iz med 1749 za šolo vgodnjih v šolo hodilo 1724. Naj slabeje so hodili v šolskem okraji Vidmu, kjer je iz med 2564 za šolo vgodnih otrok hodilo v šolo le 1401. Za ponavljavno šolo vgodnih učencev je bilo 14.993, iz med kterih jih je hodilo v šolo 11.006, tedaj 3987 manj, kakor bi jih bilo moglo. V obeh učiteljskih pripravnišnicah t. j. v Mariboru in v Celji je bilo 31 pripravnikov. Reči pa se mora, da je bilo to leto po šolah sploh več učencev kakor vlani.	CnGr- Zt9u0
Iz pod IJubelja na Gorenskem. Kaj velja? dragi moj „Klatež", da si boš mislil vsled mojega dolgega molčanja, da sem jo tudi jaz enako gorenskim Begunjcem iz drage naše domovine pobegnil v daljno Ameriko, da si tam, v tuji deželi poiščem boljega nastanišča. In — glej! zadel si jo; kajti ne le v Ameriki sem bil, odkar nisi dobival podljubeljskih dopisov, temveč zaputivši Kalifornijo, ki leži v južno zapadnem delu severne Amerike, odrinem po tihem morji naravnost do alevtivških otokov ter stopim na otoku „Unalaska" na suho. Ni me volja, da bi ti popisaval čudne naprave, šege, navade in druge znamenitosti, ki se tu nahajajo; kajti moj dopis bi preveč narasel v popisovanji tujih narodov in njih čudovitih zaderžajev. Omenim le mimogrede , da so tu prebivavci, ki nimajo skoraj nikakovih pojmov o izobraženosti ali izomiki, in da sem bil neznansko vesel, da sem zapustil omenjeno otočišče z zdravo kožo, kajti tu se nahajajo tudi ljudje, kterim je človeško meso ravno tako slastno, kakor tebi tolsti, pitani purani o veselem božičnem času. Odtod veslam po širokem morji proti vshodni strani velike Azije, ter pridem na rajski japanski otok. Glavno mesto japanskega cesarstva je Jedo na otoku Nifon, ki šteje čez 2,000.000 prehivavcev, kteri so veliko bolj olikani in priljudni, nego pa jim sosedni, prevzetni Kinezi. Japanci iinajo na vsakem večem kraji šolo, v kteri se mladina uči brati in pisati; tudi ženska mladost
se ravno tako pozorno in marljivo izrejuje, kakor moška. Ta narod ima veliko učenjakov, posebno v zvezdoslovji, lekarstvu, nravstvu, naravoslovji in rastlinstvu. Pesništvo Japauci zelo čislajo, in v tej umetniji tudi že precej napredujejo; samo v godbi in likarstvu so še jako, jako zaostali. Ogledavši še druge bolj zanimive reči pri tem narodu, zapustim Japan, ter grem mimo kurilskih otokov v merzlo Kamčadko, kjer sem se ravno pretekle božične praznike po debelem snegu vozil na precej ličnih saneh, kterih pa niso konji, ampak dobro rejeni — psi vlekli. Kajti gotovo ti je že znano, da Kamčadal-cem naj več psi mesto naših konj služijo. Iz Kamčadke jo brišem peš naprej po daljni merzli Sibiriji, ter ogledujem bolj znamenita mesta Irkuš, Smolensk, Tobolsk, Moskvo i. t. d., dokler ne dospem v Petrovgrad, glavno mesto rusovskega cesarstva. Da tudi Rusi verlo napredujejo, se lahko razvidi iz tega, da so samo sibirski kantoni v letu 1856. šteli 313 sol, v ktere je hodilo 17.113 učencev; sedaj pa so se te šole gotovo še za veliko več pomnožile, in tudi število učencev je v preteklih devetih letih dokaj narastlo.
Zapustivši veliko rusovsko carstvo vernem se zopet v avstrijske deržave, ter obiskujem le bolj zanimiva mesta; kajti tu vidim po kavarnah in gostivnicah raznih političnih in zabavnih listov, ki mi vse na drobno naznanjajo, kaj se godi v bližnjih in daljnih krajih širokega sveta. — Glej tedaj, dragi moj, da sem precej velik kos naše zemlje obhodil in tudi marsikaj vidil in slišal. — Pa kaj! — že davno vidim te, da med tem, ko ti jaz to pripovedujem, si ti ušesa tiščiš, me debelo gledaš, se zavzemaš, zijaš kakor žaba , kedar po dolgi suši dežja prosi, ter godernjaš: „Tete! to mi je pak vendar le preveč, da bi se mi kdo tako debelo lagal, kakor podljubeljski Klatež. Kje bo neki vzel toliko denarja, da bi se klatil po daljni zemlji in pa še celti, kakor Nemec pravi: „zum Zeitvertreibe". — Toda potolaži se, dragi moj; ne razgrajaj preveč, ampak poslušaj me, in povedal ti boni, da se prav lahko potuje po daljnem svetu brez vsega cvenka in plenka. — Jaz sem namreč božične praznike, ko si znabiti ti zlati čas tratil in pa lenobo pasel (ne zameri, kajti ne mislim ravno tako hudo), lepo mirno doma sedel pri topli peči; razgernil sem po mizi zemljevide, vzel v roko knjigo, popisovaje mi razne kraje, narode in njih običaje, prižgavši svojo pipo in — hajdi! potoval sem prav po učiteljski po zgoraj omenjenih krajih, in se marsikaj naučil, kar mi je bilo poprej neznano. Stori tudi ti tako, in ne boš raztergal niti opank, niti ne boš zapravil novcev; k večemu, ako pušiš — pipo tobaka. Povernil se pa boš zopet zdrav in vesel nazaj — k topli peči, ter ves zavzet zapazil, da se nisi kar premaknil iz svoje stanice. — Dodro vede, da si ne boš dal poprej miru, da tudi širokouhemu Vedežu naznaniš mojo iznajbo, ki je učiteljem gotovo veliko koristnejša, nego pa vsi vozovlaki, hlaponi, berzovozi in druge enake naprave , po kterih se večidel, vozijo le ljudje, ki niso br/ez okroglega v žepu. — Povedal bom pa tudi vama, kaj sem bral dospevši v Beč, t. j. v mesto, kjer se naše šolske knjige tiskajo, v nekem nemškem političnem časniku. Tu sem našel namreč pod prav debelo čei;to
neki sestavek pod naslovom „Schulwesen*, kteri kaže, da tudi učiteljem po drugih neslovenskih krajih huda poje. Omenjeni sestavek pravi, da je učiteljski stan res vsega milovanja vreden, ako človek pomisli, da je vsaki hlapčon bolje spoštovan in plačan, nego pa —učitelj.
„Vsaki gimnastikar", pravi nadalje omenjeni sestavek, „vsaki igravec, vsaki glumač iu komikar ima bolje plačilo, ima več spoštovanja, nego pa učitelj, ki je pa vendar le on tudi tem ljudem dal pervo podlago k njihovemu izobraženju". Komikarji , igravci in gimnastikarji bili so njega dni najbolj zaničevani med narodom, in se jim je prav slabo godilo. Sedaj pa, ko vse napreduje, sedaj ko je doba narodovega izobraženja nastala, se omenjenim ljudem po končani igri pletejo lavorjevi venci in denarji jim vkup ferče, da je le veselje. — Ktere osebe pa sploh ljudje dan danes najbolj zaničujejo, najmanj spoštujejo, ki jih le malo kdo kaj pozna? Odgovor je lahek: Učitelji so, brez kterih ne bi bilo niti umetnikov uiti izobraženja med ljudstvom. Ako učitelj oslabi, ako mu materijalne moči k njegovemu že tako slabemu življenju pomaujkuje, malo kdo se bo zmenil za njegovo terpljenje, k večemu se mu bode le reklo: „I, zakaj si je pa izvolil ta stan, ako ne more izhajati". — Naj pa pride kakšen jahač, igravec ali goslar v še tako revno mestice, nabral si bode berž potrebnih pripomočkov, kajti on je dan danes olikana oseba; on olikuje narod, od njega izvira vse, kar oblagruje družinsko življenje. Naj se pa pritoži učitelj pri svoji srenji zarad nerednega plačila, ki mu gre postavno; ali pa zarad obrekovanja, s kterim ga čemijo neprijatelji šolske mladine, reklo se mu bode berž: „Ako ti ni ljubo v naši fari, poberi svoje kopita in idi; svet je velik; išči si drugej boljšega kruha!" — Toliko dunajski političen časnik. Kaj pa praviš ti k temu ? — Jaz pravim, da je, žalibog, res tako. Dokaj časa staviuio svoje upanje v slavno mi-nisterstvo in pa v deržavne in deželne zbore, pa — tako upanje, nas je dosedaj še vselej zapustilo. Prosimo verle naše domoljube še enkrat in recimo: „Slavni deželni zbori, spomnite se tudi nas — in unibra mortis sedentiuni — kednr sedite v zbornici!!!"
Nadalje naj ti povem, da se najdejo tudi učitelji, ki ne vedo, da jim je izročen naj dražji zaklad narodov — olikovanje nježne mladine v pravem kerščanskem duhu. Tako sem čul, dospevši v Gradec in pa v Maribor, da tu hodijo na dan neke čudne prikazni, ki se „učitelje že bolj odrastle mladine" nazivljajo. Ali so pa ti vredni svojega imena, ako ena tih prikazni uči, da nismo ljudje, ampak nekaj več, (sie?) namreč: izobražene opice (inerkovce)! Druga tih prikazni pa podira najdražji zaklad človeštva , namreč sveto vero! Bog ga vedi, kje so ti gospodje opičarji zajeli svoje . . . slovje! Ako si so svesti svojega uka, naj bi šli raji med svoje brate in sestre, opice in druge divje pošasti v vroči Afriki, gotovo jim bodo večji hvalo vedili, nego pa mi.
Močno sem bil vesel, ko sem se iz svojega potovanja zopet v svoje domovje priklatil in vidil zopet svoje šege, svoje ljudi. Nekaka vesela mirnost zbujala se je neprestano v mojih persih videči kako verlo dobro napreduje naš dolgo zapuščeni narod in kako lepo likajo
krepki sinovi nase matere Slave njegov jezik, ki se čedaljebolj razvija in razcveta. Kako rado posluša uho lepe, vesele božičnice v milem, gladkem slovenskem jeziku in gotovo je vsaki pri enakih pesmicah veliko bolj ginjen, nego pa pri starih, ki dan danes gotovo niso nikakor več primerne, da bi se razlegale po hiši božji. Človeka, naj si bode še tako zatopljen v svojo molitev, smeh napade, ako zasliši v cerkvi učitelja peti po starem kopitu, u. pr: „Se še nisem sprebu-diu, sem že cajtinge dobiu"; ali pa: „Zadobit ta večni leben" i. t. d. Človek bi zopet ne verjel, da se še zdaj kaj tacega čuje, pa je vendar le — resnica. To so tisti učitelji, ki jim je za pravo omiko še vedno toliko mar, kolikor za predlanski sneg. Bog daj, da bi se tudi ti v letu 1866 spreobernili in pa bolj narodni postali.
Konečno, ako bi nam v tekočem letu osodina roka še vedno nemila bila, svetujem ti, dragi „Klatež", da si napišeš z debelim čerkami na hišna vrata v resnici veljavno latinsko prislovico, ki pravi : j,Quem dii odere, paedagoguni fecere" ; po naše: „Kogar so bogovi sovražili, so ga učitelja izvolili", ter se tolažiš s tem, da so že slavni Rimljani milovali naš revni učiteljški stan. Da si mi zdrav ti in goriški pisatelj !	T.
Iz Ljubljane ( Tz deželnega zboraï) Dolgo smo že vlekli na uho, kdaj pride v našem deželnem zboru kaj o šolah na versto. Pretečena tedna smo slišali predlagati o tem dr. Ivana Bleiweisa. Ta važni predlog je, naj bi zbor sklenil deželno postavo, po kteri se vstanovi učni jezik v ljudskih šolah, realkah in gimnazijah na Kranjskem iu sicer po sledečih pravilih: V nižih ljudskih šolah, pa tudi v tako imenovanih glavnih in nor-inalkah, izvzemši šole v nemških srenjah kočevskih, je slovenski jezik učni jezik; v 3. in 4. razredu glavnih ljudskih šol se uči nemški jezik kot predpisan nauk; — v realkah je slovenski jezik učni jezik za verski nauk, za prirodopisje, kemijo, stavstvo, slovenski jezik in zemljepisje v 1. razredu, nemški jezik pa za zemljepisje v vseh sledečih razredih, povestnico, aritmetiko z znanstveni eolstva in menic, geometrijo, matematiko, fiziko, risanje in nemški jezik; — v gimnazijah je slovenski jezik učni jezik za verski nauk, prirodopisje, povestnico avstrijsko in domače dežele, latinski jezik, slovenski jezik, zemljepisje v 1. razredu, — nemški jezik pa za zemljepisje in zgodovino v vseh sledečih razredih, matematiko, fiziko, gerški in nemški jezik. Ta predlog je bil le z en i m (!) glasom čez polovico sprejet, da se o njem posvetuje.' Stermeti mora vsak, kteri ima količkaj pravičnosti v sebi, da jih je toliko naših poslancev zoper ta nasvet glasovalo. „Novice* imenujejo posebej vse, ter pravijo, da zdaj m i vemo, od kterih mož imamo pravice pričakovati, da se po šolah omika naš narod in na bolji stan pripelje; vidi pa tudi slavna vlada, kaj ima pričakovati od zdajnih vradnikov. 4 kancelijski gospodje sedijo v našem deželnem zboru ; ali vsi so glasovali zoper to, da šola dâ pomočke, da more postati kdo za slovensko deželo pripraven vradnik. Prav radovedni smo, kaka pogača bo iz te moke!
Ker se že govori o »notranji soli, naj bi se pri tej priliki še kaj poravnalo in vterdilo enkrat o plači ljudskih učiteljev , kteri tu pa tam še vedno globoko zdihujejo in kažejo svoje nezaceljene rane!
(Jezičnikov svet.) Ko bi Jezičnik deželnim poslancem svetovati smel o gimnazijskih šolah, bi jim svetoval, naj si prizadevajo za ravnopravnost tako, da nam prisvetvajo jezično vzajemnost. Gimnazijski učenci se učijo latinskega, gerškega, nemškega in slovenskega jezika. Pri latinskem in gerškem samo nemškutarijo, ker klasike prestavljajo samo nemški, in naloge spisujejo tudi le nemški t. j. iz nemškega v latinski in gerški, in nasprot spet le v nemški jezik. To ni ravnopravnost! Prisvetvajte nam torej, da se ukaže in čuje nad tem, da gimnazijski učenci Slovenijo tudi latinske, gerške in nemške klasike, in da ravno tako iz slovenščine spisujejo nemške, gerške in latinske naloge. To bi bile vzajemne in ravnopravne vaje! Koliko bi se pri tem učenci več naučili! V ta namen tudi ni treba nobenih posebnih knjig. In sposobnih učiteljev — ali se jih ne manjka? Sej jih poznate. Kar jih ni doma, pokličite jih domu — in jezična ravnopravnost je tu. Brez zamere!
—	Naznanjena Gerbičeva „Lira sionska" bode prišla na svitlo, ker se je zadnje dni vendar nekoliko naročnikov oglasilo. Bog daj srečo!
—	V Terst je zagledal beli dan tudi „Ilirski primorjau", podučen, omika ven in kratkočasen list, za slovensko ljudstvo, ki ga vreduje g. Ivan Piano. — Želimo, da bi bil mladi „Primorjan" vedno krepkeji!
—	G. Fr. Goršič, orglar v Ternovem, ima po ceni naprodaj prav mične male orgle s sedmemi spremeni, kakoršne bi bile kaki bolj mali cerkvi prav primerne.
—	39. preteč, m. je umeri obče znani c. k. gimn. profesor v pokoji g. Janez Pogorele c. Naj bo blažen njegov spomin!
Imenik p. n. g. naročnikov (po vcrsti, kakor so se zglaševali): 44. Janez Trojar, učitelj v Šmartnem. — 45. Tomaž Kajdiž, duh. pomočnik na Dobrovi. — 46. O. Gregor Lovšina, učitelj v glavni šoli v Kamniku. — 47. Juri Agrež,
učitelj v Braslovčah. _ 48. Miha Kotnik, duh. pomočnik v Dobu. — 49. Matija
Torkar, duh. pomočnik v Pliberku. — 50. Alojzi Pibernik, fajmošter v Loškem potoku. — 51. Gašper Gašperlin, lokalist v Bučki. — 52. France Zajec, učitelj v Poljanah na Dolenskem. — 53. Janez Majnik, fajmošter v Žireh. — 54. Primož Remic, fajmošter v Škofji Loki. — 55. Miha Potočnik, nunski spovednik v Ljubljani. — 56. Anton Potočnik, fajmošter v Planini. — 57. Jane/. Brence, fajmošter na Unci. — 58. Janez Markovič, ravnatelj realke v Reki. — 59. O. Ferdinand Gotzl, ravnatelj glavne šole v Kamniku. — 60. Ignaci Božič, učitelj v Dolenji Vasi. — 61. Matevž Juh, učitelj v Hrenoveah. —62. Janez Furlani, učitelj v Križi pri Tersti.
Listnica. G. J. Z. v Beg. pri C. — na vprašanje, ktere knjige naj učitelj bere, odgovoril je „Tovarš" II. tečaj I. 24. 1. 1862 . . Če vam pa je že to vse znano, berite Kellner-ja in Wurst-a. Posebno podučiven list je časopis „Schulfreund", ki vzhaja vsake kvatre. Naroča se nanj v knjigarnicah.
Odgovorni vrednik:
Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik:
Jož. Rudolf Milic.