LETNIK LXV • LETO 2017 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 V tej številki revije so recenzirani naslednji clanki: Jurij Hostnik, Nejc Šarabon – Akutni ucinki staticnega raztezanja v ogrevanju; Jaša Cebulj – Motivi za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smucanju; Klara Perušek, Maja Dolenc, Vedran Hadžic – Ucinki desetminutne vadbe med delovnim casom na nekatere gibalne sposobnosti zaposlenih; Žiga Bencan, Nejc Šarabon – Najpogostejše poškodbe gležnja in stopala ter gibalno-terapevtski pristopi k preventivi in zdravljenju: pregled znanstvenih dokazov; Anže Trafela, Erik Štrumbelj, Frane Erculj – Ucinek treninga prostih metov z zmanjša­nim obrocem pri mladih košarkarjih; Kaja Bajda, Petra Prevc, Damir Karpljuk, Maja Dolenc – Vadba za zdrave starostnike; Pina Umek, Marjeta Kovac – Pri­merjava telesnih znacilnosti in gibalnih sposobnosti umetnostnih drsalk s splošno osnovnošolsko populacijo; Alen Hadžic, Ajra Poljak, Ana Košir, Vedran Hadžic – Pomen spanca pri športnikih; Eva Pecnik, Stojan Burnik, Maja Dolenc – Gibalne navade prebivalcev podrocja Kaski v Nepalu v povezavi z zdrav­jem; Darjan Spudic,Primož Pori, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Vpliv inercijske vadbe moci na gibalno ucinkovitost starostnic; Jerneja Premelc, Goran Vuckovic – Povezanost dinamike gibanja z uspešnostjo plesalcev pri latinsko-ameriškem plesu samba; Aleš Koštomaj, Jernej Kapus – Staticna apneja na vdih in izdih v vodi in na kopnem; Vedrana Sember, Gregor Starc, Gregor Jurak, Marjeta Kovac, Poljanka Pavletic Samardžija, Mojca Golobic, Shawnda A. Morrison – Slovenski otroci so med telesno najbolj dejavnimi na svetu. NAVODILA ZA AVTORJE CLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgošcene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenšcini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporecno. Izvlecek v slovenšcini in anglešcini naj v najvec 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele clanka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlecka v anglešcino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge clanke. Rokopisov in slik ne vracamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran clanka naj vsebuje ime avtorja, naslov clanka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Ce je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondencnega avtorja (v kolikor je avtorjev vec je obicajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališca, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Spodaj podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Ce je avtorjev vec, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvlecek in kljucne besede (v slovenšcini in anglešcini), besedilo clanka in literatura. Strani morajo biti oštevilcene. Tabele in slike vkljucite v besedilo. Ce so izdelane loceno od besedila, je potrebno z zaporedno številko oznaciti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, oznacevanje in oštevilcenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K clanku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino clanka (pazite na ustrezno locljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti oznaceni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine doloceno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva vec k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, LETNIK LXV • LETO 2017 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Center za vseživljenjsko ucenje Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Fakultete za šport Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Revija je vkljucena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erculj (glavni in odgovorni urednik), dr. Vedran Hadžic, Peter Škerlj, dr. Aleš Filipcic, dr. Matej Majeric, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport GIBALNA DEJAVNOST POŠKODBE GLEŽNJA IN MISELNI RAZVOJ OTROKA IN STOPALA Narocniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, UCINKI STATICNEGA VADBA ZA ZDRAVE RAZTEZANJA V OGREVANJU STAROSTNIKE VADBA MED DELOVNIM POMEN SPANCA CASOM PRI ŠPORTNIKIH Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna narocnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vkljucen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v anglešcino: Nives Mahne Cehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopic; Racunalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: PRESENT d.o.o. V letu 2017 revija izhaja s financno pomocjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici: Foto: iStock Slike v prilogi Slofit: avtor risb Drago Senica; avtorji fotografij pa so Niko Slana, Jurak Gregor, Jaka Strel, Adelina Poljanšek in Danilo Emberšic. Kazalo uvodnik/leading article 3 Gregor Jurak – Diagnoza: cil, dobro pripravljen za odraslo dobo / Diagnosis: fit and well prepared for adulthood aktualno/current topic 5 Miran Kondric – Ping pong ali namizni tenis – nekaj zgodovine najhitrejše igre z žogico na svetu / Ping pong or Table tennis – some history about the fastest ball game in the world športna vzgoja/sports education 7 Saša Masterl,Marica Žakelj, Špela Bergoc, Aleš Mrak, Branko Škof – Kaj nam sporocajo rezultati nacionalnega preverja­nja znanja? / What do the results of the examination for the national assessment of knowledge tell us? iz prakse za prakso/from practice for practice 14 Mateja Videmšek, Tasja Videmšek – Vpliv staršev in trenerja na otrokovo športno udejstvovanje / The influence of parents and coach on child's involvement in sport 20 Jurij Hostnik, Nejc Šarabon – Akutni ucinki staticnega raztezanja v ogrevanju / Acute effects of static stretching in warm-up 26 Frane Erculj – Izpopolnjevanje tehnicno-takticnih elementov košarke s pomocjo iger na en koš s prilagojenimi pravili / Improving the technical and tactical elements of basketball by means of one-basket games with adjusted rules 34 Vojko Prajnc – Pol tocke za MOK / Wazari for IOC 38 Miran Kondric – Namizni tenis - Bodocnost je v pravilni izbiri rekvizita / Table tennis – The future depends on appro­priate equipment športna psihologija/psychology of sport 41 Jaša Cebulj – Motivi za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smucanju / Motives for engaging and par­ticipating in professional alpine skiing športna rekreacija/sports recreation 47 Tjaša Ocvirk, Maja Dolenc, Vedran Hadžic – Pozitivni ucinki telovadbe na sedecem delovnem mestu / Positive effects of workplace exercises 54 Klara Perušek,Maja Dolenc, Vedran Hadžic – Ucinki desetminutne vadbe med delovnim casom na nekatere gibalne sposobnosti zaposlenih / Effectsof ten minute training between working hours on some locomotor abilities of employees šport in zdravje/sport and health 59 Barbara Jakše, Boštjan Jakše, Stanislav Pinter – Metabolno zdrava debelost: benigno stanje, izjema ali mit? / Metaboli­cally healthy obesity: benign condition, exception or myth? 65 Žiga Bencan, Nejc Šarabon – Najpogostejše poškodbe gležnja in stopala ter gibalno-terapevtski pristopi k pre­ventivi in zdravljenju: pregled znanstvenih dokazov / Most common ankle injuries of ankle-foot and movement thera­py approaches to prevention and rehabilitation: review of scientific evidence 71 Boštjan Jakše, Barbara Jakše – Ali je vegansko prehranjevanje primerno za športnike in nosecnice? / Is a vegan diet appropriate for athletes and pregnant women? strokovna in znanstvena srecanja/expert and scientific meetings 79 Herman Bercic – Sodelovanje kineziologov in medicinskih strokovnjakov naj bo temelj za uspešno delo v praksi / Co-operation of kinesiologists and medical experts should be the foundation of successful work in practice športna tehnologija/technology of sport 85 Anže Trafela, Erik Štrumbelj, Frane Erculj – Ucinek treninga prostih metov z zmanjšanim obrocem pri mladih košar­karjih / The effect of free-throw training with a reduced hoop diameter on young basketball players glas mladih / young experts 91 Kaja Bajda, Petra Prevc, Damir Karpljuk, Maja Dolenc – Vadba za zdrave starostnike / Physical exercise for healthy elderly 96 Pina Umek, Marjeta Kovac – Primerjava telesnih znacilnosti in gibalnih sposobnosti umetnostnih drsalk s splo­šno osnovnošolsko populacijo / A comparison of the physical characteristics and motor abilities between figure skaters and the general primary school population 101 Alen Hadžic, Ajra Poljak, Ana Košir, Vedran Hadžic – Pomen spanca pri športnikih / Importance of sleep for athletes 105 Nina Istenic, Jure Kolar, Tim Podlogar – Uporaba kreatina kot dodatka k prehrani pri starostnikih / Creatine use among the elderly 111 Eva Pecnik, Stojan Burnik, Maja Dolenc – Gibalne navade prebivalcev podrocja Kaski v Nepalu v povezavi z zdrav­jem / Physical habits of selected area in Nepal and connection with area population’s health 118 Darjan Spudic,Primož Pori, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Vpliv inercijske vadbe moci na gibalno ucinkovitost staro­stnic / Influence of Inertional Resistance Exercise on Functional Abilities among Elderly Women raziskovalna dejavnost/research work 125 Jerneja Premelc, Goran Vuckovic – Povezanost dinamike gibanja z uspešnostjo plesalcev pri latinsko-ameriškem plesu samba / The correlation between movement dynamics and dancers’ performance in the latin american samba dance 129 Aleš Koštomaj, Jernej Kapus – Staticna apneja na vdih in izdih v vodi in na kopnem / Static apnoea in water and on land by breathing in and breathing out 138 Vedrana Sember, Gregor Starc, Gregor Jurak, Marjeta Kovac, Poljanka Pavletic Samardžija, Mojca Golobic, Shawnda A. Morrison – Slovenski otroci so med telesno najbolj dejavnimi na svetu / Slovenian children among most physically active chil­dren in the world PRILOGA: SLOfit / SUPLEMENT: SLOfit 147 Vedrana Sember,Gregor Jurak – Brez športnih pedagogov ne bi bilo SLOfit-a / There would be no SLOfit without sports teachers 152 Marjeta Kovac, Gregor Jurak, Gregor Starc in Janko Strel – SLOfit ali športnovzgojni karton skozi zgodovinsko per-spektivo / SLOfit or the sports educational chart through the historical perspective 167 Gregor Jurak, Gregor Starc, Bojan Leskošek, Maroje Soric, Marjeta Kovac, Vedrana Sember, Janko Strel – Dedišcina SLOfit-a oz. športnovzgojnega kartona / The heritage of SLOfit i.e. the sports educational chart 176 Janko Strel, Bojan Leskošek, Gregor Starc, Gregor Jurak, Marjeta Kovac – Fantje so v povprecju manj gibalno ucinkoviti, kot so bili leta 1990, dekleta pa bolj / Boys have poorer and girls better physical abilities than in 1990 185 Adelina Poljanšek,Janko Strel – Vtisi ob jubileju testiranja za športnovzgojni karton na Osnovni šoli Žiri / Impressi­ons upon the anniversary of the testing for the sports educational chart in the Žiri primary school 190 Gregor Jurak, Bojan Leskošek, Marjeta Kovac, Maja Bucar Pajek, Maroje Soric, Vedrana Sember, Janko Strel, Gregor Starc – SLO-fit študent – pilotni projekt diagnostike telesnega in gibalnega razvoja študentske populacije v Sloveniji / SLOfit student – a pilot project for diagnosing physical and motor development of the Slovenian student population 201 Jaka Strel, Janko Strel – Pogled specialista družinske medicine na organizacijo preventivnega zdravstvenega varstva na podrocju telesne dejavnosti in vlogo športnovzgojnega kartona oz. SLOfit sistema pri tem / A family medicine specialist’s view of the organisation of preventive healthcare in the area of physical activity and the role of the sports educational chart i.e. the SLOfit system 208 Gregor Jurak, Bojan Leskošek, Marjeta Kovac, Maroje Soric,Vedrana Sember, Janko Strel, Gregor Starc – Kako naprej s SLOfit-om? / How to proceed with SLOfit? Gregor Jurak Diagnoza: cil, dobro pripravljen za odraslo dobo SLOfit oz. športnovzgojni karton je 30-letnik. Preživel je lepo otroštvo (sis­temsko uvedbo v šole) in uspešno prebrodil najstniške težave (npr. omeji­tve s podrocja varstva osebnih podatkov). Pustil je globoko sled v slovenski družbi – vanj je bilo vkljucenih že vec kot polovica prebivalcev Slovenije, vkljucevanje šolarjev vanj pa v zadnjih letih narašca. Vse od osamosvojitve je SLOfit najvecja stalnica v slovenskih šolah. Skozi vsakoletna merjenja ga dobro poznajo šolarji, pomnijo ga njihovi starši, nekoc tudi sami merjenci, ucitelji ga izvajajo že desetletja, stroka ga uporablja pri snovanju strokov­nih izhodišc, odlocevalci za strateške odlocitve, mediji pa kot verodostojen vir informacij o telesnem in gibalnem razvoju. Brez hvalisanja lahko trdi-mo, da je SLOfit edinstven nacionalni sistem za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja, ki nam ga zavida cel svet. SLOfit podatki so vkljuceni v zbirko Svetovne zdravstvene organizacije za preprecevanje debelosti pri otrocih in zbirko NCD Risk Factor Collaboration, znotraj katere s sodelavci iz celega sveta izvajamo najvecje epidemiološke študije na svetu. Analize SLOfit podatkov so tako podlaga za znanstvene objave v najbolj priznanih znanstvenih revijah. Kljub njegovi odlicnosti in posebnosti pa se pri vzdr­ževanju in razvoju sistema redno soocamo s financnimi in organizacijskimi težavami. SLOfit je postal namrec tako samoumeven, da je vcasih odnos odlocevalcev do njega prevec brezskrben, kar pa je lahko zelo nevarno za njegov obstoj. Danes je SLOfit na novem razpotju. Njegovo obdobje mladostništva se izteka in vstopa v odraslo dobo, ne zgolj v prispodobi, temvec tudi z vizi­jo vseživljenjskega spremljanja telesne zmogljivosti posameznika. Pri tem se želimo opreti na sodobne tehnologije in posamezniku omogociti vpo­gled v njegove rezultate prek spleta in to takoj, prek spletne aplikacije Moj SLOfit. Povratne informacije želimo obogatiti z novimi zanimivimi prikazi, kot so centilne vrednosti, ki kažejo položaj rezultata posameznika znotraj generacije, zdravstveno tveganje, ki izhaja iz rezultatov, ter napoved priho­dnjega telesnega in gibalnega razvoja. Da bodo napovedi bolj natancne, nacrtujemo zbiranje še nekaterih podatkov o življenjskem slogu posame­znika. Kljucna paradigma teh prizadevanj je, da od diagnostike preidemo k intervenciji, t.j. da SLOfit podatke ucinkovito uporabimo za zboljšanje ali ohranjanje telesne zmogljivosti posameznika. Hkrati si prizadevamo tudi za boljšo zakonodajno ureditev, ki bo olajšala nacrtovano zbiranje in prika­zovanje podatkov. Eden pomembnih ciljev našega dela je tudi nazorna predstavitev naših raziskovalnih spoznanj domaci splošni javnosti. Zato se nacrtno pojavljamo v medijih z zanimivimi izsledki, prek prenovljene spletne strani in Facebook profila pa na poljuden nacin objavljamo nasvete, ki slonijo na našem raziskovalnem delu. V pricujoci prilogi revije Šport predstavljamo nekaj utrinkov bogate dedišcine SLOfit-a ter razmišljanja o njegovih perspektivah. Najprej skozi intervju ustanovitelj SLOfit-a, prof. dr. Janko Strel, obudi spomine na same zacetke vzpostavitve sistema ter strne razmišljanja, kje je SLOfit danes. Ta del nadgradimo z do sedaj najbolj temeljitim zgodovinskim orisom nastajanja in razvoja sistema. Sledita dva prispevka, ki osvetljujeta pomen spremljanja te­lesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine s SLOfit sistemom. V prvem prikažemo nekaj medgeneracijskih primerjav telesnih zmogljivosti šolarjev ter s šolo povezanih intervencij, ki smo jih predlagali na osnovi rednih spremljav, ter njihovih ucinkov na telesno zmogljivost šolarjev. V drugem prvic predstavimo 27-letne trende tele­snih zmogljivosti šolarjev loceno po spolu in po posameznih starostnih skupinah ter to primerjamo z nekaterimi ukrepi izobraževalne politike. Sledita dva uporabniška prikaza SLOfit-a. Eden iz zornega kota športne pedagoginje, ki deluje v enem redkih slovenskih okolij, kjer beležijo precej pozitivne trende telesnega in gibalnega razvoja otrok. Drugi, iz perspektive zdravnika, ki skupaj z ekipo SLOfit razvija model sodelovanja športnih pedagogov in kineziologov v interdiscipli­narnem zdravstvenem timu, v katerem sta s pomocjo diagnostike telesnih zmogljivosti najbolj pomembna clana tega tima pri nacrtovanju in izpeljavi športnih programov preventivnega zdravstva. Temo zakljucujeta dva prispevka, ki orišeta vizijo nadaljnjega razvoja SLOfit sistema. Najprej predstavljamo analizo poskusne izvedbe SLOfit na študentski populaciji, kot možnost, kako bi bilo mogoce spremljati telesno zmoglji­vost s tem sistemom skozi celo življenjsko obdobje. Sledi sklepni prispevek, v katerem predstavljamo trenutne in nacrtovane dejavnosti, ki bi lahko nadgradile izjemno zapušcino predhodnih raziskovalcev Fakultete za šport na tem podrocju. Vabimo vas h kakovostni športni vadbi, ki temelji na ustrezni diagnostiki, med odmorom pa k branju naših pri­spevkov. Veseli bomo tudi kakšnega vašega odziva. Miran Kondric Ping pong ali namizni tenis – nekaj zgodovine najhitrejše igre z žogico na svetu Izvlecek Namizni tenis je ena najbolj priljubljenih in razširjenih iger na svetu. V pogovor­nem jeziku pa za to isto športno pano-go veckrat zasledimo izraz »ping pong«, ki se nanaša na eno najhitrejših iger z žogo. Žal pa se njegova uporaba veliko­krat napacno interpretira. Za vsakdanjo uporabo kakšne velike razlike med ping pongom in namiznim tenisom ni. Se pa zgodba zaplete, ko poskušamo oba ter­mina predstaviti v luci razvoja športne panoge. Medtem ko se vecina rekreativ­nih igralcev ne obremenjuje z ustrezno­stjo uporabe naziva za športno panogo, pa so nekateri »resni« igralci užaljeni, ce namizni tenis enacite s »ping pongom«. Kljucne besede: namizni tenis, ping pong, zgodovina, primerjava Ping pong or Table tennis – some history about the fastest ball game in the world Abstract Table tennis is one of the world’s most popular and widespread games. In everyday language, the term “ping pong” is often used in reference to one of the fastest games played with a ball. Unfortunately, this may lead to wrong interpretations. For the typical player, there are no great differences between ping pong and table tennis. But the story becomes more complicated when we try to present the two terms in light of the game’s development. While most recreational players are quite content with the game being given this name, one can also find some ‘serious’ players who are offended if table tennis is equated with “ping pong”. Key words: table tennis, ping pong, history, comparision Namizni tenis je ena najbolj priljubljenih iger na svetu. Mednarodna namiznoteniška zveza šteje 226 clanic in je najštevilcnejša zveza med vsemi športi na svetu. Ceprav za isto športno panogo uporabljamo dve razlicni imeni, se ustreznost izrazov kaže skozi zgodovinski razvoj same panoge. Bodimo realni NAMIZNI TENIS ali »PING PONG« – prav nobene razlike ni! Pa vendar … Pravilni naziv za to športno panogo na soncni strani Alp je NAMIZNI TENIS in ena­ko je tudi v vecini preostalih clanic Medna­rodne namiznoteniške zveze (ITTF). »Ping pong »je pravzaprav zašcitena znamka številka 233177, ki sta jo zašcitila brata Ha-mley 20. septembra 1900 za njuno verzijo namiznega tenisa. Le-to so razvili v pod-jetju John Jaques & Son. Zaradi te zašcite se pravno formalno igra sama ne more imenovati »ping pong«, saj se s tem kršijo avtorske pravice. Pri nas se je ime »ping pong« udomacilo predvsem na racun odlicnih igralcev in igralk, ki so dosegali vrhunske rezultate na svetovnem nivoju – seveda govorimo o obdobju po drugi svetovni vojni in ne o obdobju po osamo­svojitvi. Svoje pa je dodal tudi znacilni zvok, ki smo ga vcasih slišali pri odboju žogice od mize in lesenega loparja. Danes je ta zvok povsem drugacen, saj igralci uporabljajo gumijaste obloge, kjer ta znacilni zvok iz­gine. Pa poglejmo nekoliko bolj podrobno zaku­lisje lastništva nad terminom “ping pong”. Da bi lažje razumeli razliko med namiznim tenisom in »ping pongom«, moramo naj­prej osvetliti nastanek športne panoge. Govoriti o tej problematiki brez poznava­nja zgodovine športne panoge bi na tem mestu predstavljalo neresen poskus izkri­vljanja resnice. V razlicnih zgodovinskih ucbenikih lahko najdemo podatke, da sta bili na zacetku devetnajstega stoletja v Veliki Britaniji usta­novljeni dve zvezi, in sicer “Ping Pong Asso­ciation” in “Table tennis Association” – in to v razmaku le nekaj dni leta 1901. Zaradi pri­tiska lastnikov zašcitne znamke sta se obe zvezi leta 1903 združili v English Table Tennis Association. Do leta 1922 je sledilo zatišje na relaciji lastnikov patenta in funkcionar­jev ETTA. Nato pa se je z idejo o ustanovitvi svetovne namiznoteniške zveze zacela po­novna bitka za uporabo ustreznega naziva za športno panogo. “Ping Pong” je še ve­dno uradno ime v nekaterih državah, pred­vsem tistih, ki so bile kolonizirane s strani Anglije – in seveda tudi na Kitajskem. Ce pa pogledamo še nekaj let nazaj, najde-mo v razlicnih zgodovinskih virih imena, ki so danes že pozabljena. Tako je bilo prvo uradno ime za namizni tenis “GOSIMA”, ki jo je s patentom zašcitilo podjetje John Jaques & Son 16. julija 1891 in prvi znan re-kvizit je bil izdelan pod tem imenom (ce se­veda ne upoštevamo Fosterjeve zbirke iger iz leta 1890, ki vkljucuje verzijo tenisa na mizi). Še nekaj imen, ki jih skozi zgodovino razvoja namiznega tenisa lahko zasledimo v literaturi: Whif-Whaf, Pom-Pom, Pim-Pam, Netto, Royal game, Tennis de Salon ipd. Torej, kar zadeva zgodovino namiznega tenisa, sta tako ime »ping pong« kot tudi namizni tenis ustrezna izraza. Kako pa je z uporabo imena danes? V namiznoteniških krogih locimo dve sku­pini uporabnikov naziva za eno najhitrejših iger na svetu. Na eni strani je to skupina rekreativnih igralcev, ki za svojo aktivnost izkljucno uporablja naziv »ping pong« v kontekstu stare izvorne igre in bolj igre za zabavo. Na drugi strani pa so tu igral­ci v rednem trenažnem in tekmovalnem procesu, ki v izrazu »ping pong« vidijo zgodovinski izraz ter rekreacijo in v izrazu »namizni tenis« športno panogo. Ob tem je treba ponovno poudariti, da so tukaj izjema azijske države na celu s Kitajsko, ki izraza »namizni tenis« ne poznajo, ampak uporabljajo izkljucno izraz »ping pong« za vse oblike uporabe loparja, mize in žogice. Primer je tudi v zadnjem casu zelo popu­larni »talni ping pong« (Floor ping pong), ki ga igrajo predvsem v šolah in univerzah na Kitajskem. Mednarodna namiznoteniška zveza pa je na olimpijskih igrah v Riu pred­stavila še TTX program – namizni tenis na prostem (o njem nekaj vec v enem nasle­dnjih clankov). Medtem ko se vecina rekreativnih igralcev ne obremenjuje z ustreznostjo uporabe naziva za športno panogo, pa so nekate­ri »resni« igralci užaljeni, ce namizni tenis enacite s »ping pongom«. S tem jih namrec nehote enacite z zacetniki in »nedeljskimi piknik igralci«. Z vidika prepoznavnosti in resnosti v športni panogi je uporaba nazi­va namizni tenis prav gotovo primernejša. V prid temu govorijo tudi imena nacional­nih panožnih zvez, saj od 226 clanic Med-narodne namiznoteniške zveze (ITTF) le ena uporablja izraz »ping pong« v svojem uradnem imenu. Prepricanje zapriseženih igralcev namiznega tenisa je takšno, da je uporaba naziva »namizni tenis« veliko bolj ustrezna z vidika resnosti in prepoznavno­sti športne panoge. Tudi v namiznem tenisu pa v zadnjem casu lahko zasledimo pregovor: da se zgodovi­na ponavlja. V zadnjem casu so namrec vse bolj popularna tekmovanja v »ping pon­gu«. Pa smo spet na zacetku našega teksta. Ne, ne … le zgodovinski razvoj igre je po­novno prišel v ospredje. Nekoc so namrec za igro uporabljali le lesene deske ali pa deske, obložene s papirjem ali brusnim pa-pirjem. Da zgodovina ne bi šla v pozabo, so nekateri navdušenci poskrbeli za izvedbo svetovnega prvenstva v »ping pongu«. Na tem prvenstvu so igralci igrali v kategoriji »hardbat« (loparjev brez oblog) in kategoriji »sandpaper« (z brusnim papirjem obložen leseni del loparja). Prvenstvo se igra od leta 2011. Seveda pa glavno vlogo na tem tek­movanju igrajo bivši vrhunski namiznote­niški igralci – prve tri izvedbe je tako dobil ruski reprezentant Maxim Shmyrev. Na Fakulteti za šport v Ljubljani študenti izkljucno uporabljajo naziv »namizni tenis« in kot predavatelj in nosilec predmeta tudi zagovarjam uporabo naziva uradne špor­tne panoge – NAMIZNI TENIS. Seveda pa nimam nic proti, ce v »laicnih krogih« upo­rabljajo drug naziv – važno je, da se o nami­znem tenisu govori! .SKLEP Torej najbolje je, da imenujemo uradno športno panogo NAMIZNI TENIS in šport za zabavo »PING PONG« – oba termina sta ustrezna in tudi pravilna. Vseeno pa pripo-rocam, da mladi igralci, ki šele prihajajo v namiznoteniške klube in k interesnim de­javnostim na šoli, raje uporabljajo termin NAMIZNI TENIS. S tem boste vedno pra­vilno uporabili ime športne panoge, hkrati pa ne boste užalili igralcev in trenerjev, ki so leta in leta trdo garali, da so prišli do vr­hunskih rezultatov v športni panogi, ki ima pod okriljem Mednarodne namiznoteniške zveze najštevilcnejše clanstvo. Torej, ko boste naslednjic vzeli v roke na­miznoteniški lopar in se odpravili za zeleno mizo (lahko tudi modro), se predstavite kot igralec namiznega tenisa in ne “ping pon­ga” … Pa veliko uspešnih udarcev želim. Prof.dr. Miran Kondric Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si Saša Masterl, Marica Žakelj, Špela Bergoc, Aleš Mrak, Branko Škof Kaj nam sporocajo rezultati nacionalnega preverjanja znanja? Izvlecek Nacionalno preverjanje znanja (NPZ) je oblika zunanjega preverjanja znanja šesto- in devetošolcev iz materinega jezika, matematike in tretjega predmeta. Preizkus iz špor­ta je letos opravljalo 4010 devetošolcev. Sestavljen je bil iz 21 nalog – 46 vprašanj razlicnih tipov in razlicnih zahtev­nostnih stopenj. Ucenci so od 46 možnih tock v povprecju dosegli 29,64 ± 11,8 ( 64,43 %). Analiza rezultatov je poka­zala, da ucenci dobro poznajo in razumejo osnovna rav­nanja, povezana z varnostjo in športnim obnašanjem, ter nekatere zakonitosti športne vadbe oziroma njen vpliv na cloveka. Rezultati kažejo tudi, da ucenci izkazujejo slabše poznavanje in nenatancno rabo strokovnega izrazoslovja prakticno na vseh vsebinskih podrocjih ter slabše razu­mevanje osnovnih fizikalnih principov gibanja. Težje pre­poznajo vzrocno-posledicni odnos pri izvajanju osnovnih gibanj. Nujno potrebno bo vec pozornosti usmeriti v stro­kovno izrazoslovno doslednost tako pri uciteljih kot ucen­cih. Prav tako pa vec naporov usmeriti tudi v razumevanje in osmišljanje posameznih vsebin. NPZ je pomembno orodje in dobra povratna informacija stroki in ucitelju na podrocju poznavanja, razumevanja in osmišljanja gibalne dejavnosti in športa. Kljucne besede: nacionalno preverjanje znanja, športna vzgoja, analiza teoreticnih znanj. What do the results of the examination for the national assessment of knowl­edge tell us? Abstract The national assessment of knowledge (Slovenian: NPZ) is a type of external assessment of knowledge of sixth- and ninth-graders in their mother tongue, mathematics and a third subject. This year the sport examination was taken by 4,010 ninth-graders. It was composed of 21 assignments – 46 questions of different types and complexity. Of a total score of 46 points, pupils on average achieved 29.64 ± 11.8 (64.43%). The analysis of results showed that pupils know well and understand the basic concepts related to safety and sports conduct as well as some rules on sports training and its effects on people. The results also show insufficient knowledge and inaccurate use of the terminology in practically all substantive areas as well as a poor understanding of the basic physical principles of movement. They find it difficult to recognise the causal-consequential relationship in performance of basic movements. More attention must be devoted to consistency of expert terminology that is used both by teachers and pupils. More effort should be dedicated to understanding of individual contents and making them meaningful. The NPZ is an important tool and good feedback for education professionals and teachers regarding knowledge and good understanding of physical activities and sports as well as making them meaningful. Keywords: national assessment of knowledge, physical education, analysis of theoretical knowledge • Uvod Nacionalni preverjanje znanja (NPZ) je obli­ka zunanjega preverjanja znanja šestošol­cev in devetošolcev iz slovenšcine/italijan-šcine/madžaršcine, matematike in tretjega predmeta. V šestem razredu je to vsako leto tuji jezik. Za preverjanje znanja v devetem razredu pa ministrstvo izbere 4 predmete. Državni izpitni center nato pripravi vzorec šol, na katerih se preverja posamezni tretji predmet. Tako so bili po letu 2009, ko so slovenski devetošolci prvic opravljali nacionalno preverjanje teoreticnega znanja iz športne vzgoje, letos (2017) ponovno preverjani. Problemi, ki so se pojavili pri prvi izvedbi preverjanja 2009, pri uveljavitvi posodo­bljenega ucnega nacrta in uvedbi elektron­skega vrednotenja, so narekovali nekatere manjše spremembe zasnove preizkusa. Priprava preizkusov znanja Predmetna komisija (PK) za pripravo nalog za NPZ je pripravila vec kompletov preizku­sov in predvidela možne pravilne rešitve. Izmed vseh kompletov so nato na Držav­nem izpitnem centru izžrebali enega in te­ga so ucenci dobili v reševanje. V preizkus je bilo vkljuceno preverjala znanje (glede na veljaven Ucni nacrt; 2011) iz treh vsebin­skih podrocij: • Obce znacilnosti športne vadbe, ki so zajemale: poznavanje splošnih športnih izrazov, telesnih znacilnosti in gibalnih sposobnosti, zakonitosti športne vad-be in vpliv na cloveka, šport v povezavi z zdravjem in prostim casom, šport in varnosti ter športno obnašanje. • Poznavanje individualnih športnih de­javnosti: atletika; gimnastika z ritmicno izraznostjo; ples; plavanje; smucanje ter pohodništvo. • Športne igre: košarka; odbojka; rokomet; nogomet. Za razliko od prvega preizku­sa, ko so ucenci izbirali dve športni igri po lastni izbiri, so v letošnjem preizkusu vsi odgovarjali na vprašanja z vseh štirih športnih iger. NPZ poleg razlicnih vsebin vkljucuje tudi naloge razlicnega tipa (naloge obkrože­vanja, naloge kratkega odgovora, naloge z zapisom krajšega odgovora, naloge raz­vršcanja, povezovanja in dopolnjevanja) in naloge razlicnih stopenj po Bloomovi taksonomiji: • Z nalogami prve stopnje preverjamo poznavanje in znanje osnovnih poj­mov, dejstev in procesov. • Pri nalogah druge taksonomske stopnje mora ucenec pokazati razumevanje vzrokov, posledic, ucinkov, zakonitosti in prikazov ter uporabo znanja v novih situacijah. • Naloge tretje taksonomske stopnje pa od ucenca zahtevajo analizo ali sintezo dogodkov, oblikovanje sklepov, vre­dnotenje procesov, utemeljevanje od­locitev in nacrtovanje rešitev. Komisija se pri sestavljanju nalog trudi, da bi se ucenci pri reševanju teoreticnih nalog v kar se da veliki meri lahko oprli na lastne izkušnje pri športni vadbi v šoli. Preizkus je sestavljalo 46 vprašanj. Pravilen odgovor je predstavljal 1 tocko. Od tega 35 odstotka vprašanj na I. stopnji. II. stopnja je prav tako predstavljala 35 odstotka vpra­šanj in III. stopnja 30 odstotkov vprašanj. Ucenec je lahko dosegel maksimalno 46 tock. Cas reševanja je bil omejen na 60 mi-nut. Vrednotenje preizkusov zna­ nja Po koncanem preverjanju znanja je PK v razširjeni sestavi (skupaj s 25 pomocni­ki glavnega ocenjevalca) pregledala 450 preizkusov in pri posameznih nalogah, v primeru, da je bil odgovor še strokovno sprejemljiv, dodala le-tega med predvide­ne rešitve. Nastala so dopolnjena oziroma moderirana navodila za vrednotenje pre­izkusov znanja, ki so jih ucitelji ocenjevalci (626) pri vrednotenju morali spoštovati. Pri predmetu šport smo preizkuse znanja NPZ prvic vrednotili elektronsko. Preizkuse znanja so ucenci odpisali na papirju, nato pa so jih na RIC-u opticno odcitali in shrani­li. Prek racunalniškega programa so ucitelji ocenjevalci dostopali do slik preizkusov znanja in jih z uporaba programa ovredno­tili. Elektronsko vrednotenje je bilo uvede-no zaradi želje po spremljanju, ohranjanju in tudi dvigu kakovosti vrednotenja. Le to uresnicujemo s pomocjo razlicnih postop­kov: spremljanja dela uciteljev ocenjeval­cev med vrednotenjem, svetovanje s strani pomocnikov glavnega ocenjevalca in po­sledicno odpravljanja napak med vredno­tenjem, primerjava vrednotenja uciteljev ocenjevalcev z vrednotenjem predmetne komisije, spremljanje poizvedb … Pri vrednotenju in razlagi dosežkov je po­trebno opozoriti, da se z NPZ preverja cilje izkljucno teoreticnih vsebin ucnega nacrta, ki predstavljajo majhen del pouka športa, saj je pri pouku športa poudarek na gibal­nem – prakticnem delu. .Analiza dosežkov ucencev pri npz Osnovni statisticni podatki Preizkus iz športa je v letu 2017 opravljalo 4010 devetošolcev (Tabela 1). Preizkus je bil sestavljen iz 21 nalog (46 vprašanj). Ob pravilnem reševanju so ucenci lahko dose-gli maksimalno 46 tock, v povprecju pa so dosegli 29,64 ± 5,4 ( 64,43 %) tock. Najvišji dosežek, ki ga je dosegel en uce­nec, je bil 44 (96 %) tock. Štirje ucenci so dosegli 42 (93 %) tock. 90 ali vec % tock je doseglo 14 (0,35 %) ucencev. Najvecji delež ucencev je doseglo med 57 in 76 % tock. 34 ucencev je doseglo 13 (30 %) tock. Dva ucenca nista dosegla nobene tocke. Krivulja frekvencne porazdelitve dosež­kov (Slika 1) je levo asimetricna, ima precej enakomerno porazdelitev znotraj intervala med 50 in 80 odstotnimi tockami (celotna distribucija rezultatov je zamaknjena v de­ sno). Tabela 1. Osnovni statisticni podatki Število ucencev 4.010 Število postavk 46 Možne tocke 46 Povprecno število absolutnih tock 29,64 Povprecno število odstotnih tock 64.41 Standardni odklon 11,77 Indeks težavnosti testa 0,64 Indeks zanesljivosti 0,77 (Vir: Analiza dosežkov na NPZ 2017 pri predmetu šport v 9. razredu) Analiza uspešnosti v NPZ po spolu Porazdelitev povprecne uspešnosti opra­vljanja preizkusa (uspešnost v rangu med 55 do 75 %) je pri obeh spolih zelo podob­na. Razlike med spoloma pa je moc zaslediti pri višjih in nižjih vrednostih uspešnosti, in sicer: • med najbolj uspešnimi (med tistimi z vec kot 80 % vseh zbranih tock) je vec deklet kot fantov, • med manj uspešnimi (med tistimi, ki so dosegli med 35 in 55 % možnih tock) je vec fantov kot deklet, • med tistimi z ekstremno nizkimi dosež­ ki (pod 20 %) so v vecini fantje. V nasprotju z vecjim številom zelo uspešnih fantov (tistih z nad 80 % tock) v NPZ iz le­ta 2009, letošnji rezultati kažejo, da je med zelo uspešnimi vec deklet. Med ekstremno nizkimi rezultati (pod 20 % tock) pa je tako kot leta 2009 znacilno vec fantov. Takšna razporeditev uspešnosti med spoloma po­trjuje splošno dejstvo, da dekleta dosegajo boljše ucne uspehe kot fantje. Razlik med spoloma ni niti pri posameznih nalogah. Fantje in dekleta enako uspešno rešujejo naloge razlicnih vsebinskih po­drocjih in tudi naloge, ki preverjajo znanja iz športnih iger kljub ukinitvi izbirnosti oz. uvedbi obveznemu reševanju vseh nalog v tem delu preizkusa. Analiza uspešnosti v NPZ po regijah Iz tabele dosežkov po regijah razberemo naslednje podatke: • Uspešnost na nacionalnem preverjanju znanja je med ucenci razlicnih regij zelo podobna. • Dosežki ucencev v vecini regij so ena­ki (zelo podobni) povprecni vrednosti vseh v preizkus vkljucenih ucencev. • Precej nižjo vrednost od povprecne uspešnosti (64,4 %) so dosegli ucenci Zasavja (57,3 %) in Obalno-kraške regije (61,2 %). Nižjo povprecno uspešnost ucencev iz Zasavja je potrebno obravnavati z rezervo in ob upoštevanju dejstva, da sta bili iz te regije v nacionalni preverjanje znanja vklju-ceni le dve šoli z vsega 62 ucencev. Tudi po rezultatih gibalne uspešnosti (Strel, Mišic, Strel in Glažar, 2016) ucenci Zasavja in Obal­no-kraške regije sodijo na rep slovenskih regij. Prav tako kot ucenci Gorenjske in Go-riške regije prav na vrh. Iz analize uspešno­sti NPZ po posameznih slovenskih regijah lahko ugotovimo povezanost rezultatov v znanju o športu in gibalno uspešnostjo ucencev. Analiza uspešnosti reševanja nalog glede na tip naloge Analiza je pokazala, da bili ucenci zelo po­dobno uspešni tako pri nalogah zaprtega tipa (naloge obkroževanja in naloge po­vezovanja, razvršcanja in dopolnjevanja, naloge kratkih odgovorov), kot pri polod­prtih nalogah (naloge z zapisom kratkega odgovora) in nalogah odprtega tipa. Ucen­ci torej enako uspešno opišejo situacijo kot tudi navedejo odgovor z besedo ali be-sedno zvezo, vendar le, ce ne zahtevamo konkretnega strokovnega izraza (termina). Natancnost pri strokovnem izrazoslovju pa jim dela precejšnje težave. Tudi dodano slikovno gradivo pri nalogah ne vpliva na uspešnost reševanja. Analiza težavnosti nalog glede na taksonomsko stopnjo. Ceprav taksonomska stopnja (TS) naloge/ vprašanja sama po sebi ne odslikava avto­matsko tudi zahtevnosti, analiza preizkusa kaže, da so vprašanja 3. taksonomske sto­pnje (vprašanja, ki od ucenca zahtevajo analizo ali sintezo dogodkov, oblikovanje sklepov, vrednotenje procesov, utemeljeva­nje odlocitev in nacrtovanje rešitev – torej višjo raven znanja) ucencem delala veliko vecje težave kot naloge prve in druge ta­ksonomske stopnje (poznavanje osnovnih pojmov, dejstev in procesov oz. razume­vanje, prepoznati vzroke in posledice). Vec kot polovica vprašanj tretje TS se je izkazala kot težkih ali zelo težkih in le okrog 15 % teh nalog kot lahkih ali zelo lahkih. Zahtev­nejše od pricakovane zahtevnosti so se po­kazale nekatere naloge/vprašanja prve TS predvsem iz razloga nenatancne uporabe strokovne terminologije. V splošnem pa velja, da so ucenci dobro reševali lažje na-loge, še zlasti s tistih podrocij, s katerimi se pri pouku srecujejo vsakodnevno (podro-cje varnosti in športnega obnašanja). Rezultati so logicni in pricakovani (tako je tudi pri drugih predmetih), saj didaktika pouka športa v šoli (kot predvideva tudi Ucni nacrt) temelji na prakticnem delu – na ucenju in izpopolnjevanju prakticnih gibal­nih znanj. Seveda ob razlagah, demonstra­cijah in pogovorih ucenci pridobivajo tudi informacije in znanja, ki pojasnjujejo, razla­gajo – skratka osmišljajo prakticno delo in športno vzgojo obce, a seveda na specifi-cen in drugacen nacin kot pri predmetih v ucilnicah. Tudi utrjevanje in preverjanje te vrste znanj ima pri pouku športa povsem drugacno težo kot pri ostalih šolskih pred­metih. A kljub temu so ucenci dokazali, da zmorejo del svojega znanja izraziti tudi v za njih nevsakdanji pisni obliki. Analiza težavnosti nalog po posameznih vsebinskih podro-cjih Naloga s podrocja splošnih športnih izrazov je bila za ucence težka. Glede na dejstvo, da se ucenci z izrazoslovjem, po­vezanim s tipicnimi telesnimi položaji, vsa­kodnevno srecujejo pri pouku športa in da je bila to naloga obkroževanja, kjer je bilo potrebno le prepoznati pravilen opis tele­snega položaja (vzrocenje rok), je le 44 % pravilnih odgovorov presenetljivo nizek rezultat. Sklepamo lahko, da morda ucenci pri opisovanju telesnih položajev bolj kot strokovno terminologijo uporabljajo pre­proste »pogovorne/klišejske« izraze in zato niso prepoznali pravega odgovora. Pri podrocju telesnih znacilnosti in gibal­nih sposobnosti je mogoce ugotoviti, da ucenci dobro poznajo posamezne gibal­ne sposobnosti in v splošnem tudi njihov pomen v športu in v vsakdanjem življenju. Povsem drugacno (slabo in nenatancno) pa je njihovo poznavanje in razumevanje anatomsko-biomehanicnega ozadja raz­licnih položajev, vaj in gibanj, ki so sicer stalnica vsebine pouka športa in se z njimi srecujejo vsakodnevno. Ucenci prepoznajo preprosto topološko aktivnost mišic pri posameznih gibih ali enostavnih gibanjih, niso pa dovolj natanc­ni, kar izhaja iz nepoznavanje osnovnih principov mišicnega delovanja oziroma nepoznavanje strokovnega izrazoslovja. Podrocji šport in varnost ter športno obnašanje sta vsebovali po tri vprašanja razlicnih taksonomskih stopenj. Na osnovi 76 % oziroma 85 % uspešnosti lahko skle­pamo, da ucenci dobro poznajo osnovna ravnanja, povezana z varnostjo pri razlicnih športnih dejavnostih v telovadnici, špor­tnem igrišcu, v vodi, na smucanju ali pla­ninarjenju. In tudi, da so ucenci zelo dobro pouceni o športnem obnašanju in ga v veliki meri znajo prenašati tudi v okolišcine vsakdanjega življenja, kar je še posebej po­membno. Indeks težavnosti petih vprašanj s podro-cja zakonitosti športne vadbe in njene­ga vpliva na cloveka se giblje med 0,57 in 0,76. Vecina vprašanj tega vsebinskega sklopa relativno dobro razvršca ucence po znanju. Navajanje številnih in zelo razlicnih odgovorov na vprašanje o »gimnasticnih vajah« ponovno dokazuje veliko neeno­tnost pri uporabi strokovne terminologije. Ob tem pa so ucenci pokazali pomembno stopnjo logicnega mišljenja in uporabnega znanja o fiziološkem naporu med športno vadbo. Pri vsebinskem sklopu šport, zdravje in prosti cas so ucenci pokazali, da dobro poznajo pozitiven vpliv športne vadbe na dobro pocutje in razpoloženje. Prav tako znajo ter razumejo, kako (in zakaj tako) rav­nati pri prenašanju in dvigovanju predme­tov in bremen z vidika ohranjanja pravilne telesne drže in varnosti njihove hrbtenice, kar je zelo pomembno za vsakdanje življe­nje. Sklopa atletika in gimnastika z ritmic­no izraznostjo sta bila sestavljen iz dveh nalog s po dvema vprašanjema vseh treh taksonomskih stopenj. Pri teh vprašanjih se je pokazala terminološka nedoslednost, saj so ucenci npr. štartni položaj »na mesta« ali raztezno vajo opisovali s številnimi pogo-vornimi izrazi. Poleg tega tudi ugotavljamo, da ucenci slabše razumejo temeljne prin­cipe osnovnih gibanj – kot npr. princip za­poredja vkljucevanja posameznih telesnih segmentov pri metih in pomena takega zaporedja za uspešno suvanje in metanje lažjih ali težjih predmetov. Ucenci težko prepoznajo vzrocno-posledicni odnos pri izvajanju gimnasticnih elementov oziro-ma vzroke napak pri izvajanju posameznih elementov, kot sta preval nazaj in skok na prožni pojavi. Tudi pri vsebinskem sklopu plavanje rezultati podobno kot pri atletiki in gimnastiki kažejo slabše poznavanje in razumevanje osnovnih ter splošnih fizikal­nih/biomehanicnih zakonitosti gibanja. Tematski sklop ples je sestavljen iz dveh zelo težkih vprašanj, saj je indeks težavno­sti pri prvem vprašanju 0,29, pri drugem pa 0,42. Ceprav sta vprašanji prve in druge ta­ksonomske stopnje in smo jih predvidevali kot lahko nalogi, rezultati kažejo, da so te­oreticne vsebine plesa za ucence trd oreh, še zlasti, ker nimajo utrjenega strokovnega izražanja in se najveckrat izražajo bolj po »domace«. Glede težavnosti smo dobili pri sklopu smucanje in pohodništvo zelo podobne rezultate. Iz dosežkov na vprašanji znotraj obeh sklopov (IT 0,89 in IT 0,99) sklepa-mo, da prakticno vsi ucenci poznajo zelo osnovne podatke o stopnjah zahtevnosti smucarskih prog in da iz slikovnega materi-ala prepoznajo primerno obutev za pohod v sredogorje. To je pomembno izhodišce za njihovo varnost in ugodje pri tovrstnih telesnih dejavnostih. Pri vsebinskih sklopih športne igre (košar­ka, odbojka, rokomet in nogomet) ima vsaka športna igra 3 vprašanja po enega iz vsake taksonomske stopnje. Z vsebino nalog/vprašanj smo skušali ugotoviti po­znavanje pravil ter poznavanje tehnicno­takticnega znanja. Splošna ugotovitev je, da ucenci dobro poznajo osnovna pravila posameznih športnih iger in tudi tehnike posameznih elementov, veliko manj uspe­šni pa so v reševanju nalog, ki zahtevajo takticno znanje. .Vsebinska analiza dosežkov Po zgledu mednarodnih raziskav znanja, kakor so PISA, TIMSS in PIRL, je predmetna komisija za šport v sodelovanju z Državnim izpitnim centrom pripravila kvalitativne (vsebinske) opise znanja izbranih obmocij na lestvici dosežkov. Vsebinski opisi dosežkov omogocajo vpogled v znanja in zmožno­sti, ki so jih ucenci pokazali na preverjanju. Na graficni predstavitvi frekvencne poraz­delitve dosežkov ucencev so s posebno barvo oznacena štiri obmocja: zeleno, ru­meno, rdece in modro. Zeleno obmocje oznacuje ucence, katerih skupni dosežki dolocajo mejo spodnje cetrtine vseh do-sežkov. Rumeno obmocje oznacuje ucen­ce, katerih skupni dosežki dolocajo mejo med polovicama vseh dosežkov. Rdece obmocje oznacuje ucence, katerih skupni dosežki dolocajo mejo zgornje cetrtine vseh dosežkov in modro obmocje ozna-cuje ucence, katerih skupni dosežki so v zgornji desetini dosežkov. Za vsako od na­ Ucenci zelenega obmocja so izkazali temeljna znanja s podrocja varnosti, športnega obnašanja in zdravega življenjskega sloga, ki so jih pridobivali z neposrednim sodelovanjem (z izkušnjami) na rednih šolskih in obšolskih dejavnostih. Pri vecini vsebinskih sklopov so ucenci odgovore prepoznavali med vec danimi možnimi odgovori. Pri tem so jim v mnogih primerih bile v pomoc slike, s katerih so lahko razbrali pravilne odgovore. V zeleno obmocje sodijo tudi nekatere naloge, pri katerih so morali ucenci zapisati daljši odgovor (utemeljitev preprostih športnih situacij). vedenih obmocij so bile dolocene naloge, ki so jih ucenci reševali uspešno. Uspešnost reševanja pomeni, da je dano nalogo pra­vilno rešilo vsaj 65 % ucencev z dosežki v danem obmocju. V splošnem pomeni, da so ucenci z višjimi dosežki uspešno reševali tudi naloge iz nižjih obmocij. Predmetna komisija je po pregledu tako razvršcenih nalog pripravila opis oziroma sintezo vse-bin, ki so skupne nalogam iz posameznega obmocja. Kvalitativni (oz. vsebinski) opisi obmocij torej predstavljajo vsebino tistega znanja, ki ga (s 65-odstotno verjetnostjo) izkazujejo ucenci z dosežki v izbranem ob-mocju (Cankar, 2017). .Analiza izkušenj in opažanj uciteljev – ocenjevalcev npz Kakovost izvedbe elektronskega vredno­tenja ter primernosti in zahtevnosti nalog NPZ je bila preverjana tudi pri uciteljih oce­njevalcih NPZ (626) s pomocjo anketnega vprašalnika. Vprašalnik je izpolnilo 59,4 % športnih pedagogov – ocenjevalcev. Športni pedagogi so v vecini opravili vre­dnotenje brez težav, mnogi so izpostavili, da jim je pri tem koristil seminar NPZ, ki smo ga v okviru Zavoda RS za šolstvo izve­dli clani PK za NPZ. Racunalniško manj vešci so težave reševali s pomocjo sodelavcev in pomocnika za e-vrednotenje. Ucitelji ocenjevalci so delo svojega pomocnika glavnega ocenjevalca ocenili kot zelo do-bro (pravocasnost, uporabnost, nacin ko­munikacije) in poudarili, da je komunikacija Naloge rumenega obmocja so od ucencev zahtevale razume­vanje posameznih vsebin, kot so: športno obnašanje, vpliv športa na organizem, športna pravila. Ucenci so morali zapisati primer ustreznega ravnanja v konkretnih življenjskih situacijah. Naloge so reševali brez dodatnih gradiv (slik, besedil, skic …). Odgovori ucencev pri nalogah rdecega obmocja zahtevajo poznavanje in uporabo ustrezne strokovne terminologije ter medpredmetno povezovanje vsebin športa in biologije. Ucenci so morali izkazati tudi poglobljeno razumevanje zakonitosti športne vadbe. Ucenci odgovore nalog modrega obmocja zapišejo ob analizi specificnih zakonitosti nekaterih osnovnih gibanj (meti, teki, preval …). V izražanju so morali jasno izpostaviti kljucne momente oziroma položaj telesa, ki omogoca pravilno izvedbo dolocenega elementa oziroma povezave dolocenih gibanj in razumevanje le teh. potekala brez vecjih težav. Vpogled v nji­hovo delo se jim zdi koristno in jih v vecini ne moti, nekaj športnih pedagogov pa je izrazilo nerazumevanje nad »kontrolo« in se spraševalo o smiselnosti njihovega dela (nezaupanje, razvrednotenje dela, nepo­treben nadzor, vmešavanje v delo …). Ucitelji so podali svoje mnenje tudi o nalo­gah in izpostavili najprimernejše in najmanj primerne ter najzahtevnejše zahtevne na-loge ter podali komentar. Za najprimernejšo nalogo so ucitelji naj-veckrat izbrali naslednjo nalogo: (5 a) Ucitelji so mnenja, da so nacela športnega obnašanja zelo pomembna tako na špor­tnih igrišcih kot v življenju. Otroci jih morajo Pri nalogah, ki jih tudi najbolj uspešni ucenci niso rešili s 65 % verjetnostjo, pa so ucenci morali zapisati natancen odgovor (zapis termina, pravila oziroma pojma, opis položaja telesa) in izkazati globlje poznavanje zakonitosti tudi nekaterih drugih predmetnih podrocij. poznati in upoštevati. Športno obnašanje je vrednota modernega casa, ki bi morala imeti pomembno mesto v procesu pouka pri predmetu šport, kajti vzgoja mladostni­ka lahko temelji tudi na nacelih športnega obnašanja. Med najprimernejše naloge so uvrstili še naloge, ki se dotikajo varnosti pri vadbi (pravilno dvigovanje bremen, zašcita vad­bišca) in razumevanja ugodnih vplivov športa na cloveka. Izbrane naloge preverja­jo splošna znanja o varnem in ucinkovitem gibanju ter so pomembna in uporabna v vsakdanjem življenju. Kot najmanj primerno nalogo so ucitelji iz­brali nalogo: (5 c) Ucitelji kljub komentarjem pri najprimer­nejših nalogah, da je športno obnašanje pomembno za življenje, pri tej nalogi ne vidijo povezave med šolsko prehrano in športnim obnašanjem. Mnenja so, da v je­dilnici ne moremo govoriti o športnem ob-našanju, saj jedilnica ni prostor za športne aktivnosti. Izpostavili pa so tudi problem prevelikega spektra pravilnih odgovorov – vse je bilo prav. V isto kategorijo nalog so ucitelji najvec­krat uvrstili še naloge, ki zahtevajo kratke in enoznacne odgovore (sprednja stegen-ska mišica, gimnasticne vaje) ter nalogo iz plavanja, ki je bila po njihovi oceni tudi najzahtevnejša. Med najzahtevnejše naloge so ucitelji naj-veckrat uvrstili nalogo: (15 b) log usmerjena nekoliko v smer splošnih in lažjih nalog. Takšna odlocitev je bila tudi posledica dolgega osemletnega obdobja od zadnjega preizkusa znanja in s tem manjše izkušenosti clanov ko­misije za pripravo NPZ. Koristno bi bilo naloge predhodno testirati, saj bi bilo na osnovi tega postopka lažje sestaviti vsebinsko in zahtevnostno še bolj urav­notežen preizkus. • Dosežki v preizkusu so tako po spolu kot po regijah zelo podobni. Zaznati je le manjše razlike med spoloma pri ekstremnih pozitivnih vrednostih, kjer beležimo vecjo prisotnost ucenk, pri najnižjih rezultatih pa se v vecini poja­vljajo ucenci. Naloga s podrocja plavanja je po mnenju uciteljev med najtežjimi, saj poleg znanja plavanja in razumevanja gibanja, zahteva še poznavanje fizikalnih zakonitosti v vo­di. Ce pa so ucenci vedeli za kaj gre, pa so morda imeli težave pri izražanju in uporabi ustrezne terminologije. Ucitelji so tudi iz­postavili problem, da se ucenci ucijo plava-ti v tretjem in petem razredu, da se v tem starostnem obdobju še ne ucijo veliko o uporu vode in da v bazenu ni veliko casa za usvajanje teoreticnih znanj. V skupino najzahtevnejših nalog so ucitelji najveckrat uvrstili naloge, ki zahtevajo višja taksonomska znanja (izdihovanje v vodo, razlika med consko obrambo in obrambo mož na moža) ker je bilo tudi pricakovati. Pri reševanju teh nalog so morali ucenci povezovati znanja razlicnih predmetnih podrocji in uporabiti zahtevnejše miselne procese (sinteza, primerjava, analiza). Najpomembnejše ugotovitve: • Povprecen dosežek vseh v analizo vkljucenih ucencev (4010) je 29,4 od 46 možnih tock ali 64,4 %. Nihce ni dose-gel maksimalnega števila tock. Najvišje doseženo število tock je 44 (96 %). 2 ucenca nista dosegla nobene tocke. • Dosežek ocenjujemo kot visok in prica­kovan, saj je bila vsebinska in zahtevno­stna struktura v preizkus vkljucenih na- • Malce presenetljivo zelo podobno znanje/rezultate izkazujejo tako pri nalogah zaprtega tipa (naloge obkro­ževanja in naloge povezovanja, razvr-šcanja in dopolnjevanja, naloge kratkih odgovorov) kot pri polodprtih nalogah (naloge z zapisom kratkega odgovora). Ucenci torej enako uspešno opišejo si­tuacijo kot tudi navedejo odgovor z be-sedo ali besedno zvezo vendar le, ce ne zahtevamo konkreten strokovni izraz (termin). Tudi dodano slikovno gradivo pri nalogah ne vpliva na uspešnost re-ševanja. • Ucenci v povprecju enako uspešno re-šujejo naloge 1. in 2. taksonomske sto­pnje ( 71 oz 73 % pravilnih odgovorov) in pricakovano nekoliko slabše naloge 3. taksonomske stopnje, kjer je njihova uspešnost 48 %. Mocna podrocja znanja • Ucenci zelo dobro poznajo in razumejo osnovna ravnanja, povezana z varno­stjo in športnim obnašanjem. Na teh vsebinskih podrocjih izkazujejo znanja tudi na višjih taksonomskih ravneh in kar je še zlasti pomembno, znanja znajo prenašati tudi v nove življenjske situaci­je, tudi izven športa. • Ucenci dobro poznajo nekatere zakoni­tosti športne vadbe in njen vpliv na clo­ veka ter povezanost športa in zdravja, zlasti kadar lahko znanja medpredme­tno povezujejo ali pa se lahko oprejo na lastne prakticne športne izkušnje. • Ceprav obstajajo nekatere razlike v obsegu izvajanja vsebin zlasti razlicnih športnih iger med ucenkami in ucenci (pri ucencih vecje število ur košarke, pri dekletih pa odbojke), v izkazanem poznavanju vsebin športnih iger in no-benih razlik med spoloma. Praviloma vsi dobro poznajo osnovna pravila in tehnike posameznih elementov ter pri-cakovano nekoliko slabše zapletenejše takticne rešitve. Šibka podrocja znanja • Perece in morda najbolj skrb vzbuja­joce je slabo poznavanje strokovnega izrazoslovja kot temeljnega podrocja vsake stroke in pogoj za medsebojno razumevanje. Ucenci izkazujejo slabo poznavanje in nenatancno uporabo strokovne terminologije prakticno na vseh vsebinskih podrocjih, ki so zajeta v preizkus znanja. Ne najdejo ustreznega izraza, uporabljajo pogovorne (klišej­ske) izraze, so v izražanju prevec splošni in ne dovolj natancni. Nujno potrebno bo vec pozornosti usmeriti v strokovno terminološko doslednost tako pri ucite­ljih kot ucencih. S podobnimi težavami poznavanja in uporabe terminologije stroke se sicer devetošolci srecujejo tudi pri ostalih predmetih, kar je verje­tno posledica procesne naravnanosti tako ucnih nacrtov kot tudi ucenja in poucevanja v devetletki. • Razumevanje osnovnih zakonitosti gibanja je šibko. Ucenci tako slabo poznajo oziroma ne razumejo dobro osnovnih: o principov mišicnega delovanja (npr. prepoznajo preprost topološki po­ložaj posameznih mišicnih skupin, ne morejo pa ugotavljati anatomske funkcionalnosti posameznih gibov oziroma funkcionalnosti posameznih mišicnih skupin); o fizikalnih/biomehanicnih principov gibanja (npr. ucenci zelo težko pre­poznajo vzrocno-posledicni odnos pri izvajanju atletskih, gimnasticnih ali plavalnih tehnik oziroma vzroke napak pri izvajanju posameznih gi­balnih aktivnosti kot so preval nazaj, skoki na prožni pojavi itd.). • Razumevanje osnovnih takticnih izva­janj v razlicnih športnih igrah. .Sklep Cilji športne vzgoje so široki in raznovrstni. Od razvijanja gibalnih spretnosti, sposob­nosti in znanj do razvoja dobre samopo­dobe in samozavesti, socializacije in špor­tnega obnašanja. Tudi utrjevanje telesne kondicije in zdravja mladih ljudi. Razlicni cilji zahtevajo tudi ustrezne postopke in orodja za spremljanje doseganja postavlje­nih ciljev. Številna razvije in oblikuje ucitelj sam za svoje potrebe poucevanja, druga so sistemska kot dodatne možnosti za pove-canje uspešnosti ucitelja pri delu. Ucitelj pri pouku uporablja razlicne naci­ne spremljanja gibalnega znanja in spo­sobnosti ter tudi svoje nacine sprotnega in obcasnega preverjanja znanja in po­znavanja, ki osmišljajo prakticno delo na športnih terenih. Za ugotavljanje gibalne­ga in telesnega razvoja ucencev se ucitelj poslužuje tudi sistemskega orodja. SLOfit (po starem športnovzgojni karton) ucite­lju omogoca primerjavo svojih dosežkov v casovnem obdobju ali pa primerjavo s splošno uspešnostjo v državi. Tako kot je SLOfit pomembno orodje za spremljanje ucinkovitosti uciteljevega dela na podro-cju gibalnega in telesnega razvoja, je NPZ pomembno orodje in dobra povratna in-formacija ucitelju na podrocju poznavanja, razumevanja in osmišljanja gibalne dejav­nosti in športa. Zato bi bilo smiselno, da bi bil preizkus NPZ pogosteje (morda vsako leto), saj bi se s tem tako njihova vsebina, realna zah­tevnost … in sporocilna vrednost mocno izboljšale. Hkrati pa bi permanentna upo­rabnost teh podatkov uciteljem zagotovila jasnejše usmeritve pri nacrtovanju in izva­janju pedagoškega procesa. Ob tem pa bo potrebno vložiti še dodatne napore za potrjevanje povezanosti in med-sebojnih vplivov teoreticnih znanj o športu z ucencevimi prakticnimi znanji in gibalni-mi sposobnostmi. Taka spoznanja bi lahko utrdila širšo sprejetost NPZ in pomembno prispevala tudi k didakticni posodobitvi posredovanja tako teoreticnih kot praktic­nih športnih znanj. .Literatura 1. Bergoc, Š., Masterl, S., Mrak, A., Škof, B. in Ža-kelj, M. (2017). Analiza dosežkov na nacional­nem preverjanju znanja 2017 pri predmetu šport v 9. razredu, Letno porocilo o izvedbi NPZ v šolskem letu 2016/2017. Ljubljana: Dr-žavni izpitni center. 2. Cankar, G. (2017). Uvod. Opisi dosežkov ucen­cev 9. razreda in specifikacijske tabele preizku­ sov znanja NPZ 2017. Pridobljeno 19. 10. 2017 s http://www.ric.si/mma/2017%20uvod%20 2017/2017061614062360/ 3. Masterl, S., Semen, E. (2017). Analiza anke­tnega vprašalnika za ucitelje ocenjevalce o e-vrednotenju in preizkusih NPZ 2017 za 9. razred. Ljubljana: Državni izpitni center. 4. Statisticni podatki NPZ 2017. Ljubljana: Dr-žavni izpitni center. 5. Strel, J., Mišic, G., Stel, J. in Glažar, G. (2016). Telesna zmogljivost za boljše zdravje in po-cutje : vloga osnovnega zdravstva in lokalne skupnosti pri zagotavljanju ustrezne telesne zmogljivosti po vrhniškem modelu. Logatec: Fitlab. 2016 6. Predmetna komisija za šport. Opisi dosežkov ucencev na nacionalnem preverjanju znanja v 9. razredu. Pridobljeno: 19. 10. 2017 s http:// www.ric.si/mma/2017%20opisi%20mre­zni%20SPO%209/2017061614062029/ Saša Masterl RIC, Državni izpitni center, koordiniranje za NPZ Kajuhova cesta 32U, 1000 Ljubljana sasa.masterl@ric.si Mateja Videmšek, Tasja Videmšek Vpliv staršev in trenerja na otrokovo športno udejstvovanje Izvlecek Custvena in telesna izcrpanost sta ena izmed vzrokov, zaradi katerih otroci po­gosto zgodaj koncajo svojo športno ka­riero. Clanek izpostavlja pomembnost trikotnika »otrok-starši-trener«, v okviru katerega ima vsak svoje pravice in dol­žnosti. Ce starši in trener natancno po­znajo svojo vlogo, bo pot do otrokovega uspeha nedvomno krajša, bolj prijazna in zanesljiva. Trenerji in starši bi morali re-dno komunicirati med seboj in sodelova-ti tudi z drugimi strokovnjaki s podrocij psihologije, prehrane in pediatrije ter s tem ohraniti custveno in telesno stabil­nost mladega športnika. Pomembno je, da otroci pridobijo pozitivna stališca do športa ter da sprejmejo šport kot nacin življenja. Kljucne besede: šport, otrok, starši, Foto: arhiv avtoric trener. The influence of parents and coach on child's involvement in sport Abstract Many children quit their sports careers very early, because of their emotional exhaustion. The article stresses the importance of the “child-parent-trainer triangle”, where every factor has its own rights and duties. If parents and the coach know their roles in this relationship, the child's pathway to success will be shorter, friendlier and more reliable. Coaches and parents should regularly communicate with each other and collaborate with other professionals, like psychologists, nutritionists and pediatricians, in order to keep the emotional and physical integrity of a young athlete. It is crucial children grow a positive attitude towards sport, and to accept sport as a way of living. Key words: sport, child, parents, coach. .Uvod Življenjski slog vsakega posameznika, v katerega sodi tudi ukvarjanje s športno dejavnostjo, se razvija vse življenje. Zdrav življenjski slog je širok pojem, ki zajema clo­veka kot celoto. Gre za celostni razvoj, ne samo gibalni ali telesni, temvec tudi spo­znavni, custveni in socialni razvoj (Gallahue in Donelly, 2003). Številne raziskave (npr. Grund idr., 2000; Janz, Dawson in Mahoney, 2000; Strong idr., 2005) so pokazale, da obstajajo koristni ucniki športne dejavnosti na celostni razvoj otrok in mladostnikov. Poleg ucinkov na znacilnosti telesa (preventiva pred debe­lostjo, narašcanje mišicne moci in kostne trdnosti, preventiva pred poškodbami), ucinkov na izboljšanje stanja srcno-dihalne pripravljenosti ter na krepitev imunskega sistema, je pomemben vpliv tudi na cu-stveno podrocje razvoja. Gre predvsem za sprostitev, za preventivno delovanje proti depresiji, anksioznosti in stresu, zmanjšanju simptomov tesnobe in potrtosti ter spod­bujanje razvoja samospoštovanja in samo­podobe. Po priporocilih svetovne zdravstvene or-ganizacije (WHO) je za optimalni razvoj ter zdravje otrok in mladostnikov potrebnih najmanj 30 minut, veliko bolj priporoclji­vo pa 1 uro intenzivne telesne dejavnosti dnevno (Škof idr., 2016). Podobno pripo­rocajo tudi slovenske smernice za telesno dejavnost otrok in mladostnikov od 2. do 18. leta (Bratina idr., 2011); le-ti naj bodo vsak dan v tednu vsaj 60 minut zmerno- do visokointenzivno telesno dejavni (Bratina, 2011). Vecja kolicina telesne dejavnosti, vec kot priporocenih 60 minut, pomeni tudi vec ugodnih ucinkov na zdravje (Fulton, Garg, Galuska, Rattay in Caspersen, 2004). Nacionalni program športa v Republiki Slo­veniji in predlog novega dokumenta za ob-dobje 2011–2020 posebno skrb posvecata povecanju kolicine in kakovosti športne dejavnosti vseh otrok in mladostnikov (Bra-tina idr., 2011). V priporocilih za predšolske otroke strokovnjaki poudarjajo predvsem raznolikost, zanimivost in zabavnost gibal­nih dejavnosti, skladno z njihovimi razvoj­nimi potrebami (Sanders, 2002). Otroci in mladostniki so športno dejavni v okviru vrtca in šole, v prostem casu pa se lahko ukvarjajo s športnimi dejavnostmi v neorganizirani ali organizirani obliki – pod strokovnim vodstvom (Videmšek in Pišot, 2007). Njihovo športno udejstvovanje je dobra naložba za ustvarjalno in custveno polno življenje. Toda v praksi stvari pogosto zavijejo svojo pot. Pri delu z mladimi smo nemalokrat prica negativnim pojavom, ki se kažejo v vsebinsko neustrezni vadbi ali neprimernih pedagoških ravnanjih z njimi (Škof idr., 2016). .Športna dejavnost v predšolskem obdobju Otroka lahko vkljucimo v organizirano športno dejavnost že v prvem letu starosti. V Sloveniji so organizirani programi plava­nja za dojencke že od 6. mesecev naprej, prav tako tudi razlicne splošne vadbe za mamice z dojencki v športni igralnici. Pri teh oblikah vadbe je mamica ves cas z otrokom, spodbuja razvoj njegovega giba­nja, pri cemer se otrok pocuti varnega (Vi­demšek, Stancevic in Permanšek, 2014). Najpogostejši zacetek vkljucevanja otrok v organizirane športne vadbe je pri dveh ali treh letih starosti, saj je otrok takrat že nekoliko bolj samostojen, lažje razume navodila, poleg tega pa je že sposoben z besedami izraziti svoje želje in obcutke. Ker je takrat otrok še zelo navezan na starše, je pomembno, da se v takšno vadbo cim bolj aktivno vkljucujejo. Otrok je v navzocnosti enega od staršev veliko bolj sprošcen, po-cuti se varnega, poleg tega pa vaditelj lah­ko izvaja mnoge dejavnosti, ki jih sicer ne bi uspel (Bellman in Peile, 2006). Vaditelj mora poznati pomen identifika­cijskih mehanizmov v zgodnjem otroštvu. Otroci do tretjega leta starosti v vecini še niso realizirali procesa separacije (locitve) od primarnega objekta identifikacije (po­navadi matere), zato jim prihod na vadbo povzroca velike custvene probleme. Vadi­telja »naravno« doživljajo kot nadomestni objekt, ki lahko zacasno (relativno uspešno) zamenja enega od staršev, ce seveda vadi­telj skupaj z njim otroku pricara custveno stabilno in toplo ozracje (Marjanovic Umek idr., 2001; Kroflic idr., 2001). Po tem obdobju, ko otrok zacenja intenziv­neje raziskovati svojo širšo življenjsko oko­lico in vzpostavljati nove odnose z drugimi odraslimi, vrstniki in moralnimi zahtevami, pa se mora vaditeljevo razmerje z otrokom prilagoditi novim razmeram (Marjano­vic Umek in Zupancic, 2004). Takrat lahko otroka že vkljucimo v samostojno splošno športno vadbo, ki naj spodbuja veselje in pozitivna custva. Pri tem je zelo pomemb-no, da je vadba prilagojena njegovi razvoj­ni stopnji (Virgilio, 1997; Videmšek in Pišot, 2007). Organizirana vadba poteka navadno 1-krat ali 2-krat tedensko, dobro pa je, ce jo do-polnjujemo s športnimi dejavnostmi v okviru družine (Virgilio, 2006). Dokler se otrok vadbe veseli in nam cas to dopušca, ni nic narobe, ce obiskuje vadbo tudi vec­krat tedensko. Danes je v Sloveniji veliko ponudnikov športnih programov za otroke, tako da se lahko zgodi, da za vabljivo reklamo tici ne­strokovno organizirana in vodena vadba, ki ima lahko tudi negativen ucinek na otrokov razvoj. Pri vkljucitvi otroka v doloceno špor­tno dejavnost je potrebno preveriti zlasti strokovnost izvajalcev, ki morajo izvajati dejavnosti, primerne otrokovi razvojni sto­pnji. Starši bi se morali ob izbiri ponudnika vadbe za otroka dobro pozanimati, kdo in kako jo vodi, saj to lahko pomembno vpliva na otrokov celostni razvoj in tudi na njegov odnos do športa v kasnejših letih. .Športna dejavnost v šolskem obdobju Najveckrat zacnejo otroci obiskovati orga­nizirano športno vadbo, ko postanejo šo­larji. Nekateri obiskujejo rekreativne špor­tne dejavnosti, nekateri pa se že usmerijo v tekmovalni šport. Nedvomno je zlasti ne­organizirana športna vadba skupaj s starši in vrstniki zelo pomembna (Sears in Sears, 2004). Rezultati raziskave so pokazali, da so šestletni otroci, ki so v vecji meri športno dejavni s starši in vrstniki, bolj veseli – manj potrti, bolj zaupljivi – manj anksiozni, bolj strpni – manj jezni (Grgic, 2011; Grgic idr., 2012), manj plašni, manj zadržani in tesnob­ni (Pevec, 2012; Ivanušic idr., 2012). Prav tako so raziskovalci ugotovili, da imajo gibalno bolj sposobni šestletni otroci manj težav s pretepanjem, jezo, nezaupljivostjo, srame­žljivostjo, ne dogaja se jim, da bi se jih drugi otroci izogibali (Ivanušic, 2012; Ivanušic idr., 2012). Starši si velikokrat želijo za svojega otroka zgodnjo specializacijo. Ta je lahko za otro­kov celostni razvoj vcasih vprašljiva, zlasti ce ne upošteva dejstva, da naj bi šport vsaj do osmega leta temeljil na igri, med kate­ro naj bi otrok usvojil raznovrstne gibalne izkušnje. Živcni sistem otroka namrec še ni dozorel za bolj zapletene in zahtevne gibe; otroci so šele takrat sposobni vecjih custvenih in telesnih obremenitev. V specializacijo za posamezno panogo so se zaradi akumuliranega znanja in ustrezno diferencirane motorike praviloma sposob­ni usmeriti med šestim in devetim letom, pri nekaterih športih tudi že nekoliko prej, vendar pa se je potrebno zavedati, da prezgodnja specializacija in spodbujanje tekmovalnosti lahko škodujeta otrokove-mu telesnemu, custvenemu in socialne-mu razvoju. Kar nekaj najboljših vrhunskih športnikov v svetovnem merilu je zacelo tekmovati v svoji zmagovalni olimpijski di­sciplini šele pri štirinajstih oziroma petnaj­stih letih (Wylleman idr., 1993, v Jowett in Lavallee, 2007). Šport ima torej poleg številnih pozitivnih vplivov na otroke in mladostnike lahko tudi negativne. Ti pridejo na površje, ko vadba ni vec le zabava, ampak postane poveza­na predvsem z bojem za cim boljši rezultat (Pica, 2008). Ne le v športu, temvec na vseh življenjskih podrocjih se težnja po višjem, hitrejšem in mocnejšem stopnjuje. Zmaga je mnogim ljudem zelo pomembna vrednota. Še po­sebno zaskrbljujoce je, ce je zmaga edini motiv otroka – mladega športnika, ki šele zacenja svojo pot. Zlasti za otroke naj zma­ga ne bo povezana le z rezultatom, za kar pa potrebujejo pomoc staršev, trenerjev in podporo celotnega okolja, v katerem delu­jejo (Gavin, Dowshen in Izenberg, 2004). Šport je lahko odlicno vzgojno sredstvo, a pri tem obstajajo tudi nevarne pasti, v ka­tere se je že marsikdo ujel, posledice pa so bolece. Otroci se skozi šport naucijo disci­pline, pridobijo delovne navade, naucijo se biti samostojni in podobno (Tušak, Marin-šek in Tušak, 2009). Tekmovalnost postane neprimerna, ko se nagrajuje le zmagovalce. Ce je najpomembnejši cilj zmaga, se otroci hitro naucijo poiskati bližnjice, hkrati pa ne vidijo pomembne koristi, ki jih prinaša špor­tna vadba oziroma vztrajen trening. Zaradi pretirane in prezgodnje usmerjenosti k tekmovalni uspešnosti otrok v sotekmoval-cu ne vidi nekoga, ki tako kot on obožuje gibanje in šport, temvec nasprotnika, ki je samo ovira na poti do cilja – zmage. Pri tem imajo trenerji in straši pomembno vlogo. Otrok ima pravico do razvoja svojega ta­lenta in tudi pravico, da sam ugotovi, do katere mere bo sodeloval pri tem procesu. V trikotniku otrok-starši-trener ima vsak svoje pravice in dolžnosti, kljucno pa je, da se ohrani custvena in telesna integriteta otroka. • Vloga staršev Vrhunski šport je samo ena od pojavnih oblik športa. Številni starši danes otroka ne navdušijo za športno dejavnost zato, da bi postal vrhunski športnik, ampak športno dejavnost izrabljajo kot vzgojno sredstvo. S športno dejavnostjo želijo otroka nauciti, kako si zastavljati cilje, razvijati motivacijo in samozavest, krepiti osebnost in odpor­nost na stres, komunicirati z vrstniki ipd. S športom se otrok uci potrpežljivosti in vztrajnosti, doživljanja uspehov in neuspe­hov, premagovanja porazov in konstruktiv­nega spoprijemanja s težavami. Po drugi strani pa tekmovalni šport postaja vse bolj sistematicna in nacrtovana storilnostna de­javnost. Vrhunski dosežki že dolgo niso vec nakljucni, ampak plod dolgotrajnega dela, odpovedovanja in seveda tudi otrokove nadpovprecne nadarjenosti. Tudi starši imajo tu vedno bolj pomembno vlogo. Že v zgodnjem otroškem obdobju so njegovi glavni socializatorji; vzgajajo ga, navdušuje­jo, vodijo in mu z identifikacijskimi vedenj­skimi vzorci nasploh odpirajo pot v svet odraslih (Tušak, 2008). V otrokovem športnem udejstvovanju so danes vse bolj navzoci in dejavno udeleže­ni starši, posebno tisti, ki že od zacetka sis­tematicno razmišljajo o vrhunskem uspehu svojega otroka. Starši sodelujejo predvsem s financno pomocjo, pogosto pa sodeluje­jo tudi pri sami organizaciji. Vedno bolj po­gosto se dogaja, da starši posegajo tudi v trenerjeve kompetence. Do nesporazumov ne prihaja le zaradi nejasne vloge in funkcij staršev, ampak tudi zaradi starševskih cu-stev, ki za otroka pomenijo dodaten pritisk. Weinberg in Gould (1999) sta ugotovila, da starši, ki so navdušeni ljubitelji košarke, v bistveno vecji meri vkljucujejo otroke v ta šport. Pomembno je, kako starši navdušijo otroka za športno dejavnost; ali ga usme­rijo v šport, da bi v njem užival in zdravo preživljal prosti cas, ali da bi v športu razvil kariero. Bolj, ko je otrok vkljucen v šport, vecji so lahko tudi vsakodnevni konflikti otroka s starši. Tovrstni konflikti so pred­vsem posledica vsakodnevnega stresa za­radi telesnih in custvenih obremenitev, do katerih pride pri združevanju športnih in šolskih ter drugih obveznosti (Haywood in Getchell, 2005). Tušak in sodelavci (2009) navajajo pristope staršev, ki prispevajo k razvoju anksiozno­sti: • Starši, ki ustrahujejo in kaznujejo otroke ter jim odtegujejo ljubezen, poveca­jo verjetnost, da bo pri njih prišlo do anksioznosti. Vecja, ko je intenzivnost uporabe kazni ob neuspehu, prej oziro-ma hitreje se bo pri otroku razvila viso­ka anksioznost. • Spremenljivo obnašanje staršev v otro­ku vzbuja negotovost in strah. Starši pred tekmo poudarjajo pomen truda in izpolnjevanja naloge, po koncanem tekmovanja pa se kljub otrokovi izpol­nitvi nalog odzovejo tako, da je jasno razvidno, da jim je najpomembnejša zmaga. • Postavljanje strogih starševskih meja vpliva na to, kako uspešen bo otrok v razlicnih situacijah. Vec, ko je prepove­di, anksioznejši je otrok. • Tudi starši, ki otroka ob uspešnih nasto­pih ne pohvalijo, ki pogosteje izražajo negativne kot pozitivne obcutke in ki otroku ne dajejo pozitivne podpore, prispevajo k razvoju otrokove anksio­znosti. Krane in sodelavci (1997, v Weinberg in Gould, 1999) navajajo rezultate raziskave na mladih vrhunskih gimnasticarkah, ki so trenirale v izrazito tekmovalnem okolju pod hudim pritiskom trenerjev in staršev. Posledice takšnega nacina treniranja so bile pogoste poškodbe, motnje hranjenja, anksioznost, slaba samopodoba tekmovalk itd. Van Yperen (1995, v Weiberg in Gould, 1999) poudarja pomen starševske podpo-re pri oblikovanju samozavesti športnikov. Ugotovil je, da je ustrezna podpora staršev vplivala na to, da se mladim nogometašem, ki so trenirali v elitnih klubih, in trenutno ni-so bili prevec uspešni, ni porušila njihova samopodoba. Tudi Duda in Hom (1993, v Weeiberg in Gould, 1999) poudarjata, kako pomembno vlogo imajo starši pri otroko-vi motivaciji za šport; pogosto cilji staršev mocno vplivajo na cilje, ki jih ima njihov otrok glede športnega udejstvovanja. Vloga staršev je preprosta; otrok potrebuje njihovo podporo, obcutek, da mu zaupajo, da ga imajo radi, da mu stojijo ob strani v trenutkih razocaranja ipd. (Berger, 2006). Takrat nikakor ne potrebuje njihove »stro­kovne« analize vzrokov za njegov neuspeh, ampak samo njihovo ljubezen. Starši naj dajo otroku vedeti, da ga bodo na njegovi poti podpirali, ne bodo pa se vtikali v same treninge z vidika strokovnosti. Na tekmah mlajših športnikov pogosto vidimo starše, ki vpijejo na trenerja ali sodnika; otrokom je ob takšnih dejanjih seveda nerodno, obcu­tijo nelagodnost in sram. Zelo pomembno je, da starši na otrocih ne izživljajo svojih pricakovanj, ki jih sami niso uresnicili. Ne-kateri starši svoje otroke precenjujejo, po drugi strani pa ima tudi pretirana neambi­cioznost lahko negativne posledice (Cote, 1999). Najbolje je, da najdemo pravo mejo. Nekatere dosedanje raziskave o športnem udejstvovanju predšol­skih otrok Športno udejstvovanje predšolskih otrok v ljubljanskem okrožju sta preucevali Kro­pejeva in Videmškova (2003). Ugotovili sta, da se v tistem casu približno polovica otrok ni ukvarjala z nobeno dejavnostjo. Športni dejavnosti se je posvecalo 43 % otrok, z drugimi dejavnostmi pa se je ukvarjalo samo 8 % otrok. Med športnimi dejavnost-mi so bile najbolj priljubljene kolesarjenje, aktivnosti z žogo, rolanje, plavanje in smucanje. Organizirano športno vadbo je obiskovala samo cetrtina otrok, najvec enkrat tedensko. Ugotovili sta, da so bili mestni otroci bolj športno aktivni od otrok z obrobja mesta. Vec kot polovica vaških družin je preživljala pocitnice pasivno, njihovi otroci pa so bili tudi nasploh manj športno aktivni. Ceboklijeva, Videmškova, Karpljuk in Šti­hec (2009) so ugotavljali razloge staršev za vkljucevanje njihovih otrok v športne programe v ljubljanskem okrožju. Rezul­tati so pokazali, da starši menijo, da je najpomembnejši cilj za njihove otroke raz­vijanje gibalnih sposobnosti. Pomembno jim je tudi to, da se seznanijo z razlicnimi športi in da koristno preživljajo prosti cas. Staršem je všec, da otrok spoznava vrstni­ke in z njimi aktivno sodeluje. Presenetljivo je spoznanje, da vec kot polovici staršev ni bila pomembna strokovna usposobljenost vaditeljev njihovih otrok. Otroci, vkljuceni v raziskavo, so bili v povprecju stari pet let in vec kot polovica jih je bilo samih pobudni­kov za športno dejavnost, ki jo obiskujejo. Vec kot polovica staršev otrok, ki obiskujejo organizirano vadbo, je tudi sama športno aktivna. Tomceva (2010) je v svoji raziskavi ugota­vljala, kolikšen vpliv imajo starši pri vklju-cevanju otrok v športno vadbo v Kocevju in kakšno mnenje imajo o vplivu gibalnih dejavnosti na otroka. Tudi njena raziskava je pokazala, da je vec kot polovica staršev športno aktivna. Starši se zavedajo, da je gibalna dejavnost pomembna za razvoj otroka in da vpliva predvsem na njegov gibalni in telesni razvoj. Najpomembnej­ši motivi staršev za vkljucevanje otrok v športne dejavnosti so zabava, zdravje, iz­popolnjevanje in usvajanje novih spretno­sti. Starši se s svojim otrokom najpogosteje udejstvujejo v igrah z žogo, na igralih in na sprehodih. Erjavceva (2010) je v svoji raziskavi ugota­vljala, ali se starši v Kocevju zavedajo po­membnosti vkljucevanja otrok v športno dejavnost ter kakšne so dejanske možnosti za to. Ugotovila je, da velika vecina star-šev vikende in pocitnice s svojimi otroki preživlja športno dejavno. Nekaj manj kot polovica otrok in prav toliko staršev je vkljucenih v organizirano športno de­javnost. Najvec otrok obiskuje splošno športno vadbo. Vecina staršev si želi, da bi njihov otrok obiskoval strokovno vode­ni športni program, saj menijo, da je za vodenje vadbe potrebna strokovna uspo­sobljenost. Najraje pa bi svojega otroka vpisali k splošni vadbi, plavanju in v dru­štvo, kjer bi otrok spoznal cim vec razlicnih športov. Razlogi staršev, ki svojih otrok ne želijo vpisati v športne programe, so naj-veckrat povezani z denarjem, saj je za njih ponudba predraga. Nekateri tudi menijo, da ni pestre ponudbe, ali pa, da je vadba prevec oddaljena od doma. Starši so po­dali tudi mnenja o vkljucevanju otrok v športne programe. Velika vecina jih meni, da na vadbi pridobijo gibalne izkušnje in koristno preživijo svoj prosti cas. Strinjajo se tudi, da se na vadbi otroci ucijo sodelo­vanja v skupini, spoznavajo in upoštevajo pravila ter spoznavajo športne igre, rekvi­zite in opremo. Menijo, da v vrtcu otroci niso dovolj športno dejavni. Fefer (2010) je ugotavljal glavne razloge za vkljucitev otrok v vadbo akrobatike na Vrh­niki. Ugotovil je, da se je pred vpisom samo dobra petina staršev pozanimala o stro­kovni usposobljenosti vaditelja. Starši so najbolj zadovoljni s ceno vadbenega pro-grama, odnosom vaditelja do vadecega ter njegovim strokovnim delom. Ugotovil je tudi, da starši menijo, da je najpomemb­nejši cilj pri vadbi razvoj gibalnih sposob­nosti. Skoraj polovica staršev, katerih otrok obiskuje vadbo akrobatike, je športno de­javna najmanj enkrat na teden, tretjina pa dva do trikrat na teden. Ugotovil je, da ne obstajajo bistvene razlike med cilji, ki jih imajo starši za svojega otroka pri vadbi akrobatike, glede na izobrazbo in spol. Oblakova in Videmškova (2014) sta izvedli podobno raziskavo; ugotavljali sta glavne razloge, zaradi katerih starši vpišejo svoje otroke v vadbo športne gimnastike v špor­tno društvo GIB Šiška. Ugotovili sta, da je bližina dvorane najpomembnejši dejav­nik, ki je vplival na odlocitev staršev za vpis njihovega otroka v društvo. Tudi v tej razi­skavi se je pred vpisom samo 17 % staršev pozanimalo o strokovni usposobljenosti vaditelja oziroma trenerja. Starši so tudi v tej raziskavi zelo aktivni; skoraj polovica je športno aktivna dva do trikrat na teden, tretjina staršev pa enkrat na teden. Podob-no kot Fefer (2010) sta tudi Oblakova in Vi-demškova (2014) ugotovili, da ne obstajajo razlike med cilji, ki jih imajo starši za svo­jega otroka pri vadbi športne gimnastike, glede na izobrazbo. Debenceva (2013) je ugotovila, da se pred­šolski otroci iz razlicnih slovenskih krajev za plesno dejavnost, ki jo obiskujejo, najvec­krat odlocijo sami. Staršem je pomembno, da se otroci ukvarjajo s športno dejavno­stjo, ki pozitivno vpliva na njihovo zdravje in da v dejavnosti uživajo. Tudi Tomšiceva (2016) je ugotavljala razlo­ge za vkljucevanje ljubljanskih predšolskih otrok v ples in prišla do podobnih ugoto­vitev; glavni razlogi so razvijanje gibalnih sposobnosti, razvijanje kreativnosti in gibalne ustvarjalnosti ter spoznavanje osnov gibanja z ritmom. Najmanj je star-šem pomembno, da se otrok nauci špor­tne tekmovalnosti ter da bi v prihodnje postal vrhunski plesalec. Vecina staršev se je oziroma se tudi sama ukvarja s plesom. Lavriceva (2014) je ugotovila, da so bili starši, ki so se odlocili za vadbo v vodi z dojencki, tudi sami športno aktivni. Njiho-vi najpomembnejši motivi za obiskovanje tovrstne vadbe za dojencke so bili voda in njeni sprošcujoci ucinki, privajanje otroka na vodo in odpravljanje strahu pred vodo. Starši niso izrazili težnje po usmeritvi otro­ka v tekmovalni šport, ampak po vkljuce­vanju v vec razlicnih športnih dejavnosti. Logajeva (2015) je ugotovila, da starši z višjo izobrazbo pogosteje vpisujejo svoje otroke v programe športne vadbe. Starši svojih otrok k tovrstnim vadbam ne vpi­sujejo zlasti zaradi previsokih cen. Nekaj vec kot polovica staršev se je pred vpisom v program pozanimala o strokovni uspo­sobljenosti vaditeljev, kar je še vedno zelo nizek odstotek. Avtorica je tudi ugotavljala mnenje staršev o vkljucevanju predšolskih otrok v športne programe splošne vadbe; starši vkljucujejo svoje otroke v športno vadbo predvsem zaradi razvijanja gibal­nih sposobnosti. Pomembno jim je tudi to, da se otroci naucijo sodelovati v skupini ter spoznajo in upoštevajo pravila. Star-ši pa se nikakor ne strinjajo, da otroci ne potrebujejo dodatne športne dejavnosti, ker so že v vrtcu dovolj aktivni ter da se v programih splošne športne vadbe samo preprosto igrajo. Vecina avtorjev je prišla do ugoto­vitev, da imajo starši, ki vkljucujejo svoje predšolske otroke v športno vadbo, v povprecju višjo izobrazbo ter so v vecji meri tudi sami športno dejavni. Glavni razlogi staršev za vkljucevanje otrok v športne pro-grame so razvijanje gibalnih spo­sobnosti, zdravje, navajanje na sku­pinsko delo ter zabava in sprostitev. V vecini primerov starši niso izrazili težnje po usmeritvi otroka v tekmo­valni oziroma vrhunski šport. Zaskr­bljujoce je dejstvo, da se starši pred vpisom otroka v športni program v vecini primerov ne pozanimajo o strokovni usposobljenosti vaditelja. • Vloga trenerja Starši imajo torej nedvomno velik vpliv na otrokova stališca do uspeha v športu, pa tu­di na nastanek custvenih problemov (Hay­wood in Getchell, 2005). Ker so pogosto nenehno navzoci na treningih in tekmah, mora trener posredovati takoj, ko opazi prve neprimerne pristope v starševskem odnosu do otroka športnika. Trener naj bi starše tudi seznanil z nekaterimi osnovnimi pravili vedenja (Tušak, 2002). Ce starši kažejo prevec zanimanja za otro­kovo ukvarjanje s športom, ga zacnejo utesnjevati, njegovo navdušenje pa se po-casi zmanjšuje. Na tem mestu postane po­membna vloga trenerja, saj mora pri otro­ku razviti pozitivno motivacijo za šport, ki ne bo izhajala iz zunanjih vzvodov (ugajati staršem), ampak bo njegova lastna, notra­nja (Tušak, 2008). Trener pogosto upošteva pravilo, po ka­terem je treba obremenitev na treningu povecevati tako dolgo, da dosežemo višjo raven, otrok športnik pa poskuša razmerje med uspehom in vloženim naporom cim bolj optimizirati; rad bi delal cim manj za cim vecji uspeh. Na tej poti doseže tocko, na kateri narašcanje obremenitev postane problem, ceprav bi se dosežki s tem izbolj­šali. Šport nenadoma ni vec igra in zabava, marvec trening oziroma delo. Otrok, ki se znajde v taki stresni situaciji, nenehno išce lažje izhode, trenerji tega nocejo sprejeti in zahtevajo, naj sledi zahtevam športa. Gre za nekakšen športni perpetuum mobile (Tušak, Marinšek in Tušak, 2009). To težavo je praviloma nemogoce rešiti z racionalizacijo dela, ampak predvsem s povecanjem obremenitve. Žal otroci teh izkušenj še nimajo. Dokler športnik tega ne sprejme, bo prihajalo do konfliktov, pri do-seganju višjih ciljev pa bo otrok neuspešen. Tako otroci kot trener hocejo doseci uspeh in samopotrditev. V trenutkih uspeha naj-veckrat ni velikih težav, te pridejo navadno z neuspehom. Ron Smith idr. (1979, v Wei-berg in Gould, 1999) so proucevali vpliv tre­nerjevega delovanja na samozavest mladih igralcev baseballa. Trener, ki je kljub slabi igri oziroma izgubljeni tekmi spodbujal mlade igralce, je bil bolje ocenjen s strani igralcev; le-ti so bili bolj samozavestni na prihodnjih tekmah ter imeli boljši odnos s soigralci. .Sklep Starši in trener so nepogrešljivi del siste-ma celotne otrokove podpore na njegovi športni poti. Ce starši in trener natancno poznajo svojo vlogo in naloge, bo pot do otrokovega uspeha nedvomno krajša, bolj prijazna in zanesljiva. Otroci se bodo z ve­seljem spominjali otroštva in mladosti ter cenili vse izkušnje, ki so jih pridobili skozi proces treniranja in tekmovanja. Pomemb-no je, da pridobijo pozitivna stališca do športa nasploh ter da sprejmejo šport kot nacin življenja. Temelj, zgrajen v otroštvu, namrec pomembno vpliva na clovekov celosten razvoj, na kasnejše vkljucevanje v razlicne športne zvrsti in nenazadnje tudi na to, da postane šport cloveku ena izmed pomembnih sestavin kakovosti življenja v vseh starostnih obdobjih. .Literatura 1. Berger, K. S. (2006). The developing person; Through childhood and adolescence. New York: Worth Publishers. 2. Bellman, M. in Peile, E. (2006). The Normal Child. China: Churchill Livingstone. 3. Bratina Uršic, N., Hadžic, V., Batellino, T., Pisto­tnik, B., Pori, M., Šajber, D., … Derviševic, E. (2011). Slovenian guidelines for physical ac­tivity in children and adolescents in the age group 2–18 years. Zdravniški Vestnik, 80 (12), 885–896. 4. Bondy, F. (1993). When Coaches Cross the Line. The New York Times. Retrieved from http://w ww.nytimes.com/1993/05/02/ sports/when-coaches-cross-the -line. html?pagewanted=all. 5. Cote, J. (1999). The influenceof the family in the development of talent in sport. The sport psychologist, 13 (4), 395–418. 6. Cebokli, N., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Šti­hec, J. (2009). Analiza razlogov za vkljuce­vanje otrok v športno vadbo. Šport, 57(1/2), 20-23. 7. Debenec, E. (2013). Analiza vkljucevanja predšolskih otrok v plesne dejavnosti (Diplom­sko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 8. Erjavec, A. (2010). Možnosti vkljucevanja predšolskih otrok v športne programe na Kocevskem (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 9. Fulton, J. E., Garg, M., Galuska, D. A., Rattay, K. T., & Caspersen, C. J. (2004). Public health and clinical recommendations for physical activity and physical fitness: special focus on overweight youth. Sports Medicine, 34, 581–99. 10. Gallahue, D. in Donelly, F. C. (2003). Develo­pmental Physical Education for all children. Champaign: Human Kinetics. 11. Gavin, M. L., Dowshen, S. in Izenberg, N. (2004). Fit kids. London: Dorling Kindersley Limited. 12. Grgic, E. (2011). Povezanost med športno de­javnostjo šestletnih otrok in njihovim custve­nim izražanjem (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 13. Grgic, E., Grgic, E., Videmšek, M., Karpljuk, D., Štihec, J. in Meško, M. (2012). Športna dejav­nost in custveno izražanje šestletnih otrok. Šport, 60 (3-4), 55–60. 14. Grund, A., Dilba, B., Forberger, K., Krause, H., Sievers, M. in Riecert, H. (2000). Relationship between physical activity, physical fitness, muscle strength and nutritional state in 5- to 11-year-old children. European Journal of Ap­plied Physiology, 82, 425–438. 15. Haywood, K.M. in Getchell, N. (2005). Life span motor development. Champaign: Hu­man Kinetics. 16. Ivanušic, M., Pevec, A., Videmšek, M., Karpljuk, D., Štihec, J. in Meško, M. (2012). Custvene in vedenjske težave šestletnih otrok glede na njihove gibalne sposobnosti in preživljanje prostega casa. Šport, 60 (3/4), 90–96. 17. Ivanušic, M. (2012). Povezanost med gibalnimi sposobnostmi šestletnih otrok ter njihovimi cu-stvenimi in vedenjskimi težavami (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 18 18. Janz, K.F., Dawson, J.D. in Mahoney, L.T. (2000). Tracking physical fitness and physi­cal activity from childhood to adolescence: The Muscatine study. Medicine and Science in Sports and Exercise, 32, 1250–1257. 19. Jowett, S. in Lavallee, D. (2007). Social Psycho­logy in Sport. Champaign (IL): Human Kineti­cs. 20. Kroflic, R., Marjanovic Umek, L., Videmšek, M., Kovac M., Kranjc, S., Saksida, I., … Japelj 21. Pavešic, B. (2001). Otrok v vrtcu; prirocnik h ku­rikulu za vrtce. Maribor: Obzorja. 22. Kropej, V. in Videmšek, M. (2003). Športno udejstvovanje štiri- do šestletnih otrok v lju­bljanskem okrožju. Šport, 51 (1), 60–62. 23. Lavric, D. (2014). Pomen socialnega statusa staršev in njihovega odnosa do športa pri pla­vanju dojenckov (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 24. Logaj, T. (2015). Mnenje staršev o vkljucevanju predšolskih otrok v organizirano športno vadbo v Zagorju ob Savi (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 25. Marjanovic Umek, L. in Zupancic. M. (2004). Otroci v vrtcu in šoli. V L. Marjanovic Umek in M. Zupancic (Ur.). Razvojna psihologija (str. 468–494). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 26. Oblak, I. in Videmšek, M. (2014). Analiza ra­zlogov za vkljucevanje otrok v športno gi­mnastiko v športnem društvu GIB Šiška. V M. Kovac (Ur.) in M. Plavcak (Ur.). Zbornik 27. posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 46-49). Ljubljana: Zveza društev športnih pe­dagogov Slovenije. 27. Pevec, A. (2012). Povezanost med nacinom preživljanja prostega casa ter custvenimi in vedenjskimi težavami šestletnih otrok (Diplom­sko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. 28. Pica, R. (2008). Physical education for young children. Champaign: Human Kinetics. 29. Sanders, S.W. (2002). Active for life; develo­pmentally appropriate movement programs for young children. Champaign: Human Ki­netics. 30. Sears, W. in Sears, M. (2004). Uspešen otrok. Radovljica: Didakta. 31. Strong, W.B., Malina, R.M., Blimke, C.J., Dani­els, S.R., Dishman, R.K. in Gutin, B. (2005). Evi­dence based physical activity for school-age youth. Journal of pediatrics, 146, 732–737. 32. Škof, B. (2016). Šport po meri otrok in mlado­stnikov: pedagoški, didakticni, psiho-socialni, biološki in zdravstveni vidiki športne vadbe mladih. Ljubljana: University of Ljubljana, Fa­culty of Sport. 33. Tomc, K. (2010). Vpliv staršev na vkljucitev otrok v športno vadbo (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Lju­bljana. 34. Tomšic, S. (2016). Razlogi staršev za vkljuce­vanje predšolskih otrok v plesno dejavnost (di- plomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 35. Tušak, M. (Matej). (2002). Dozorevanje od­nosa starši – trener – otrok. Šport mladih, 10, 42–43. 36. Tušak, M. (Matej), Tušak, M. (Maksimiljana) in Tušak, M. (Maks). (2003). Vloga družine in star-šev v športu. Zalog: Klub M. T. 37. Tušak, M. (Matej). (2008). The role of family in the sports life of children. V G. Starc, M. Ko­vac in K. Bizjak Slanic (Ur.). The heart of Europe: book of abstracts (str. 47–48). Ljubljana: Uni-verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 38. Tušak, M. (Matej), Marinšek, M. (Maksimiljana) in Tušak, M. (Maks). (2009). Družina in Špor­tnik. Ljubljana: University of Ljubljana, Facul­ty of Sport. 39. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za naj­mlajše. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­teta za šport. 40. Videmšek, M. Stancevic, B. in Permanšek, M. (2014). Igrive športne urice. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 41. Virgilio, S.J. (1997). Fitness education for chil­dren. Champaign: Human Kinetics. 42. Virgilio, S., J. (2006). Active start for healthy kids. Champaign: Human Kinetics. 43. Weinberg, R. S. in Gould, D. (1999). Founda­tions of Sport and Exercise Psychology: Second Edition. Champaign (IL): Human Kinetics. Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si Jurij Hostnik, Nejc Šarabon Akutni ucinki staticnega raztezanja v ogrevanju Izvlecek Raztezne vaje se v ogrevanju pogosto uporabljajo kot del priprave za poveca-no športno zmogljivost in za zmanjša­nje verjetnosti poškodb. V preglednem clanku je ugotovljeno, da imata staticno raztezanje in metoda proprioceptivne živcno-mišicne facilitacije vecji vpliv na akutno povecanje gibljivosti kot dina­micne in balisticne raztezne vaje. Dina-micne in balisticne raztezne vaje imajo na mišicno zmogljivost pozitivne ucinke, medtem ko imata staticno raztezanje in metoda živcno-mišicne facilitacije nega­tivne. Pozitivno na mišicno zmogljivost vplivata tudi ogrevanje in aktivacijske vaje za povecanje post-aktivacijske po­tenciacije. V ogrevanju se tako priporoca samo uporaba dinamicnih in balisticnih razteznih vaj, s katerimi je možno pozi­tivno vplivati tako na akutno povecanje gibljivosti in zmanjšanje tveganja za po­škodbe kot tudi na mišicno zmogljivost. Kljucne besede: staticno raztezanjene, mišicna zmogljivost, ogrevanje, akutni ucinki. Acute effects of static stretching in warm-up Abstract Stretching in warm-up is frequently used to increase sport performance and to decrease risk of injuries. Static stretching and proprioceptive neuromuscular facilitation have higher impact on range of motion than dynamic and ballistic stretching. Dynamic and ballistic stretching have positive impact on muscular performance, while static stretching and proprioceptive neuromuscular facilitation have even negative effects. Warm-up and activation exercises for increasing post-activation potentiation have positive effect on muscular performance as well. Only use of dynamic or ballistic stretching exercises, which can have positive effects on acute increase in flexibility, reduced injury risk and muscular performance, is recemmended in warm-up. Key words: static stretching, muscular performance, warm-up, acute effects. .Uvod Raztezne vaje se pogosto uporabljajo v ogrevanju kot del priprave športnika za po-vecano športno zmogljivost in za zmanjša­nje verjetnosti poškodb. Med njihovim izva­janjem želimo postaviti telesne segmente v položaj, v katerem je dolžina izbrane mišice in ostalih struktur, ki se raztezajo, najvecja (O'Sullivan, Murray in Sainsbury, 2009). Nji­hov glavni namen je povecati aktivni ob-seg giba, za kar v športni in fizioterapevtski praksi uporabljamo razlicne pristope. Ayala, Sainz de Baranda in Cejudo (2012) v svojem sistematicnem pregledu raziskovalne lite­rature s podrocja razteznih vaj v medicini in športu, objavljene do leta 2011, opišejo naslednje najpogosteje omenjene metode za razvoj gibljivosti: balisticne, dinamicne in staticne raztezne vaje (SR), ekscentricni trening gibljivosti in metodo propriocep­tivne živcno-mišicne facilitacije (PŽF). Nelson in Bandy (2005) balisticne raztezne vaje opišeta kot zamahe z deli telesa, s kate­rimi se doseže visoke hitrosti podaljševanja mišice. Mišica, ki je izpostavljena raztegu, doseže najvecji obseg giba preko zunanje sile ali s pomocjo agonisticnih mišic, ki gib izvajajo. Tudi dinamicne raztezne vaje se lahko izvajajo s pomocjo zunanje sile ali s pomocjo agonisticnih mišic, ki gib izvajajo, le da je gibanje od nevtralnega položaja do koncne tocke in nazaj v tem primeru izvedeno pocasi in nadzorovano (Murphy, 1994). SR je postavljanje telesa v položaj, v katerem je razteg izbrane mišice (ali druge anatomske strukture) najvecji, pri cemer se položaj telesnega segmenta zadrži v skraj­nem položaju (Anderson in Burke, 1991). Naslednja metoda raztezanja je ekscen­tricni trening gibljivosti. Pri tej metodi se z zunanjo silo dodatno razteza mišica, ki istocasno izvaja ekscentricno kontrakcijo (Esnault, 1988). Zadnja vrsta raztezanja, ki je opisana v clanku, je metoda PŽF. V tem pri­meru gre za kombinacijo izmenicnih kon­trakcij in raztegov mišic z uporabo tehnik, kot sta drži-sprosti ali napni-sprosti (Gama, mos, Dantas in Souza, 2007). Na osnovi celovitega pregleda znanstvenih dokazov lahko sklenemo, da z vsemi ome­njenimi nacini raztezanja lahko vplivamo na dolgorocno povecanje gibljivosti, pri cemer med metodami ni razlik v uspe­šnosti povecevanja gibljivosti. Izjema je le balisticno raztezanje, ki je z vidika dolgo­rocnega povecevanja gibljivosti najmanj ucinkovita metoda (Ayala, Sainz de Barand in Cejudo, 2012). Isti avtorji zakljucujejo, da so posledicno za potrebe športne vadbe priporocljive vse naštete metode. Iste va­je se pogosto uporabljajo v ogrevanju za pripravo športnika za povecano športno zmogljivost z namenom izboljšanja zmo­gljivosti in zmanjšanja tveganja za poškod-be na racun akutnega povecanja gibljivosti (ACSM, 2000). Simic, Sarabon in Markovic (2013) v meta-analizi ugotavljajo, da ima lahko uporaba razteznih vaj tudi negativ­ne, predvsem akutne, ucinke na mišicno zmogljivost v parametrih jakosti, moci in eksplozivne mišicne zmogljivosti, kar je v nasprotju s splošnim prepricanjem, da raztezanje v ogrevanju deluje pozitivno na športno zmogljivost. .Akutni ucinki razte­znih vaj na gibljivost in tveganje za po­škodbe V sistematicnem pregledu literature (Behm idr., 2016) so avtorji ugotovili, da z metodo PŽF, dinamicnimi, staticnimi ali balisticnimi razteznimi vajami lahko vplivamo na aku­tno povecanje obsega giba, ki lahko traja tudi do 30 minut. Avtorji vzrok za akutno povecanje gibljivosti pripišejo povecani to-leranci na razteg (Magnusson idr., 1996) in spremembam v mehanskih lastnostih miši­ce (Morse, Degens, Seynnes, Maganaris in Jones, 2008). Študij, ki primerjajo ucinko­vitost posameznih razteznih vaj, je veliko. V že omenjenem preglednem clanku za­kljucijo, da med metodami, z izjemo bali­sticnega raztezanja, ni razlik v ucinkovitosti na kronicno povecanje gibljivosti (Ayala, Sainz de Baranda in Cejudo, 2012). Beltrão, Ritti-Dias, Pitangui in De Araújo (2014) so v študiji ugotovili, da obstaja pozitivna po­vezanost med akutnim in kronicnim po­vecanjem gibljivosti. Posledicno bi lahko sklepali, da kadar se raztezne vaje izvajajo daljše casovno obdobje, ne bo razlik med razlicnimi vrstami raztezanja niti v vplivu na akutno povecanje gibljivosti. Ker je bilo v meta-analizah (Kay in Blaze-vich, 2012; Simic idr. 2013) ugotovljeno, da ravno SR negativno vpliva na mišicno zmo­gljivost, nas kljub zgornji hipotezi zanima še, ali se lahko s SR bolj vpliva na akutno povecanje gibljivosti kot z ostalimi meto­dami. V sistematicnem pregledu Behm idr. (2016) navedejo študije, ki ne zaznajo raz­lik med staticnim in dinamicnim razteza­njem (Beedle in Mann, 2007; Perrier, Pavol in Hoffman, 2011; Chaouachi idr., 2017) in študije, ki pokažejo vecjo ucinkovitost di­namicnih razteznih vaj (Duncan in Woodfi­eld, 2006; Amiri-Khorasani, Abu Osman, Yusof, 2011). Najvec je študij, ki kažejo na vecje povecanje najvecjega obsega giba s SR (Samuel, Holcomb, Guadagnoli, Rubley in Wallmann, 2008; Bacurau idr., 2009; Sekir, Arabaci, Akova, in Kadagan, 2010; Barroso, Tricoli, Santos Gil, Ugrinowitsch in Roschel, 2012; Paradisis idr., 2014). V primerjavi med PŽF in SR v istem preglednem clanku avtorji prav tako navedejo študije, katerih zakljuc­ki ne kažejo na razlike v akutnih ucinkih na gibljivost (Condon in Hutton, 1987; Maddi-gan, Peach in Behm, 2012; Beltrão, Ritti-Di-as, Pitangui in De Araújo, 2014). Tudi v tej primerjavi so navedene študije, ki vecjo ucinkovitost pripisujejo metodi PŽF (Etnyre in Lee, 1988; Ferber, Osternig in Gravelle, 2012; O’Hora, Cartwright, Wade, Hough in Shum, 2011). Vecina študij kaže, da SR bolj vpliva na akutno povecanje gibljivosti kot dinamicno raztezanje, pri cemer je razteza­nje PŽF enako ali bolj ucinkovito od SR, zato sklenemo, da sta slednji ucinkovitejši meto­di za akutno povecanje gibljivosti v primer-javi z dinamicnim raztezanjem. Ta ugotovi­tev nasprotuje sklepu s konca prejšnjega odstavka, da imajo razlicni tipi razteznih vaj enak vpliv na akutno povecanje gibljivosti, zato ta sklep ovržemo. Pozitivni ucinki SR na akutno povecanje gibljivosti lahko tra­jajo tudi do 120 minut, medtem ko ucinkov ostalih tipov raztezanja niso spremljali dlje kot 10 minut (Behm idr., 2016). Ker se raztezne vaje v ogrevanju pogosto uporabljajo z namenom zmanjšanja tve­ganja za poškodbe, preverjamo tudi pre­gledne študije s tega podrocja. Weldon in Hill (2003) v preglednem clanku zaradi nasprotujocih zakljuckov študij ne podata konkretnih zakljuckov. Tudi Herbert in Ga­briel (2002) porocata, da bi bilo za trdnejše zakljucke potrebno vkljuciti vec študij, a iz najdenih clankov vseeno izpeljeta sklep, da raztezanje v ogrevanju ni povezano z zmanjšanjem tveganja za poškodbe. Behm idr. (2016), ki so v pregled vkljucili 12 študij staticnega ali PŽF raztezanja, zakljucijo, da je raztezanje v ogrevanju lahko ucinkovito pri zmanjšanju tveganja za poškodbe le v športih, ki vkljucujejo sprinte. Do podobnih zakljuckov prideta tudi avtorja dveh pre­glednih clankov (Shrier, 1999; Lewis, 2014). McHugh in Cosgrave (2010) prav tako poro-cata, da ima lahko SR v ogrevanju pozitivne ucinke na zmanjšanje tveganja za nastanek poškodb, a poudarjata, da je potrebno v prihodnje to trditev preveriti z dodatnimi študijami. Avtorji ne porocajo o negativnih akutnih ucinkih raztezanja na tveganje za poškodbe. • Ogrevanje SR se kot del priprave športnika na poveca-no športno zmogljivost v klasicni vadbeni enoti najpogosteje izvaja v ogrevanju, zato se dopušca možnost, da na raztezanje in z njim povezane ucinke dodatno vpliva tudi ogrevanje. Ker je v teh primerih razteza­nje nelocljivo povezano z ogrevanjem, so v tem poglavju natancno opisani procesi, ki jih v športniku izzove ogrevanje in ki bi lahko bili povezani z raztezanjem. Termin ogrevanje se v športni znanosti nanaša na postopek v uvodnem delu treninga ali pred tekmovanjem, s katerim se posku­ša povecati športnikovo zmogljivost in zmanjšati tveganje za poškodbe (Hedric, 1992). Koncept ogrevanja je splošno spre-jet (Bompa in Haff, 2009; Bushman, 2011). Bishop (2003) ogrevanje razdeli na aktiv-no in pasivno. Pri prvem gre za sklop vaj, medtem ko drugega opisuje kot zviševanje temperature mišic ali jedra s pomocjo zu­nanjega medija. Meta-analiza 32 visokoka­kovostnih študij (glede na lestvico PEDro, 1999) je pokazala, da je aktivno ogrevanje v kar 79 % izboljšalo zmogljivost (Fradkin, Zazryn in Smoliga, 2010). Bishop (2003) predlaga naslednje z raziskavami podprte posledice ogrevanja, ki bi lahko vplivale na mišicno zmogljivost: dvig temperature je­dra telesa in mišic (zmanjšan viskozni upor mišic in sklepov, povecan prenos kisika do mišic, pospeševanje presnovnih reakcij, povecana stopnja prevodnosti živcevja), post-aktivacijska potenciacija in razklop ak­tomiozinskih kompleksov. • Dvig temperature Ker se obicajno raztezne vaje izvajajo v sklopu z ostalimi vadbenimi vsebinami v ogrevanju, lahko pricakujemo, da na mi-šicno zmogljivost in gibljivost delujejo ne­kateri ostali dejavniki, ki so pomembni za razumevanje ucinkov vadbe gibljivosti. Ob mišicni kontrakciji se sprošca toplota. Kot ugotavljajo Saltin, Gagge in Stolwijk (1968), je temperatura mišice (Tm) neposredno povezana s stopnjo njenega opravljenega dela. Tako se v sedmih raziskavah T m, mer-jenih na globini 20 mm, z vadbo pri 80–100 % anaerobnega pragu z zacetnih 35° C že po 3–5 minutah povzpne cez temperaturo jedra (37° C) in se po 10 minutah uravno­vesi na 38° C. Temperatura jedra (Tj), ki je neodvisna od temperature okolja (Bishop in Maxwell, 2009), narašca pocasneje in šele po pol ure vadbe doseže 38° C. Dvig Tm lahko pozitivno vpliva na kratkotrajno dinamicno silo (do 10 s) in na do 5 minut trajajoc test mišicne zmogljivosti, medtem ko zgolj s spremembo Tm ne moremo iz­boljšati dolgotrajne zmogljivosti, ki traja dlje od 5 minut (Bishop, 2003). Ugotovimo, da se z dvigom temperature skozi ogreva­nje lahko doseže nasprotne ucinke na para­metre jakosti, moci in eksplozivne mišicne zmogljivosti, kar je potrebno upoštevati pri ocenjevanju vpliva SR. Rahel dvig tempera­ture mišic lahko zmanjša tudi viskozni upor mišic in sklepov. V študijah se je pasivni upor metakarpalnega in kolenskega skle-pa zmanjšal za 20 % (Wright in Johns, 1961; Wright, 1973). Sprememba temperature prav tako vpliva na togost mišicnih vlaken med samo mišicno kontrakcijo. Povezava med spremembo temperature in spre­membo togosti je negativna (Buchthal, Kaiser in Knappeis, 1944). Bishop (2003) tako ocenjuje, da je ucinek temperature na elasticne lastnosti mišice precej majhen, zato zgolj zaradi povecanja temperatu­re ne pricakujemo bistvenega akutnega povecanja gibljivosti v ogrevanju. Njegov sklep potrjuje tudi študija avtorjev Gillete, Holland, Vincent in Loy (1991), v kateri je bilo z 20-minutnim ogrevalnim tekom pri preiskovancih doseženo povecanje Tr, a se hkrati ni povecal obseg giba v kolenskem sklepu. Povišana temperatura mišic lahko pospeši tudi oksidativne in anaerobne presnovne reakcije. Tako na primeru podgan ugoto­vijo, da stopnja fosforilacije ob spremem-bi T s 35° C na 42° C naraste s 750 nmol m ATP x min-1 x mg beljakovin-1 na 950 nmol ATP x min-1 x mg-1 protein, medtem ko je vrednost pri Tm=25°C celo dvakrat nižja od vrednosti pri Tm = 42° C (Jarmuszkiewicz, Woyda-Ploszczyca, Koziel, Majerczak in Zoladz, 2015). Povišana Tj vodi tudi do stati­sticno znacilnega povecanja glikogenolize (Logan-Sprenger, Heigenhauser, Jones in Spriet, 2012; Febbraio, Snow, Stathis, Har­greaves in Carey, 1996). Ucinke na anaerob­ne reakcije ima prav tako povišanje Tm, ki se kaže v povecani razgradnji kreatin fosfata in adenozin trifosfata v prvih dveh minutah intenzivne vadbe (Gray, Soderlund, Watson in Ferguson, 2011). Bishop (2003) zakljucuje, da pospešena razgradnja glikogena, pove­zana s povišanjem Tj, negativno vpliva na dolgotrajno zmogljivost, medtem ko po­speševanje anaerobne presnove pozitivno vpliva na kratkotrajno zmogljivost. Halar, DeLisa in Brozovich (1980) ugotavlja­jo, da se hitrost prevajanja živcnih impulzov po ohlajanju spodnjih okoncin zmanjša. Kot lahko sklepamo, tudi zvišana Tm poveca hitrost prevajanja živcnih impulzov in tako izboljša delovanje centralnega živcevja, kar opisuje Karvonen (1992 v Karvonen, Lemon in Iliev, 1992). .Razklop aktomiozin­skih kompleksov Eden od razlogov za povecano togost mi-šice v mirovanju bi lahko bil razvoj povezav med aktinom in miozinom (Bishop, 2003). Ogrevanje lahko na te povezave vpliva in posledicno prispeva k zmanjšanju togosti mišice, saj sama vadba povzroci razklop do-locenega števila povezav (Wiegner, 1987). Pri proizvajanju mehanske moci obstaja dolocena optimalna raven togosti mišice, ki ne sme biti niti previsoka niti prenizka, da se lahko med samo aktivnostjo cim bolje izkorišca elasticno energijo (Arampatzis, Schade, Walsh in Brüggemann, 2001). Na ta nacin bi lahko ogrevanje povecalo kratko­trajno mišicno zmogljivost. • Post-aktivacijska po­tenciacija Post-aktivacijska potenciacija (PAP) je po­jav, ki se izzove z vecjim obremenjevanjem mišice z namenom povecati rekrutacijo motoricnih enot in frekvencno modulacijo ter vplivati na fosforilacijo miozin-regulira­jocih lahkih verig (Tillin in Bishop, 2009). Ker s SR na parametre najvecje jakosti, moci in eksplozivne mišicne zmogljivosti vplivamo negativno, sklepamo, da bi jih bilo možno izniciti z aktivacijskimi vajami, s katerimi bi dosegli post-aktivacijsko potenciacijo, ki na omenjene parametre vpliva pozitivno. Ker s težkimi bremeni povecujemo tudi utru­jenost mišice (Gossen in Sale, 2000), je ta­ko sama ucinkovitost mehanizma odvisna od ravnotežja med mišicno utrujenostjo in njeno post-aktivacijsko potenciacijo (Til-lin in Bishop, 2009). MacIntosh, Robillard in Tomaras (2012) v preglednem clanku ugotavljajo, da PAP ucinkuje zgolj prvih 5 minut po obremenitvi mišice, kar pomeni, da je sama zmogljivost izboljšana le krat­kotrajno. Meta-analiza (Wilson idr., 2013), v kateri je bilo zajetih 32 študij, ki so preuce-vale PAP in mišicno moc, pokaže, da vaje za povecanje PAP tudi do 7-krat bolj ucin­kujejo na populaciji športnikov v primerjavi -5 Slika 1. Ucinek aktivacijskih vaj skozi cas. Legenda: . – Športniki, . – Trenirani, . – Netrenirani. Vir: Povzeto po Wilson idr., 2013. z netreniranimi preiskovanci. Prav tako se izkaže, da je ucinek na moc pri športnikih do 5-krat vecji, ce vaje izvajamo v vec se­rijah. Izvedba v serijah pri netreniranih ne izboljša mišicne zmogljivosti, kar lahko pripišemo vecji utrujenosti. Omenjene raz­iskave ne pokažejo razlik med moškimi in ženskami ter prav tako ne zaznajo razlik v ucinkovanju staticne obremenitve in dina­micne obremenitve. Pozitivni ucinki aktivacijski vaj so pri špor­tnikih najvecji od 3 do 7 minut po obre­menitvi, medtem ko je pri treniranih prei­skovancih najvecji ucinek obremenitve po 7 do 10 minutah. Pri netreniranih je ucinek najvišji po 2 minutah in zatem linearno pa-da. Ucinek obremenitve se pri vseh treh skupinah popolnoma iznici po 10 minu­tah (Slika 1). Razlike so statisticno znacilne. Analiza kaže, da je za optimalne ucinke PAP potrebna zmerna obremenitev (60–84 % enkratnega najvecjega bremena), saj so za­znane statisticno znacilne razlike (p < 0,05) v primerjavi s težko obremenitvijo (> 85 %). Ker so pozitivni ucinki PAP pri športnikih najvecji že od 3 do 7 minut po vajah, bi bila lahko uporaba aktivacijskih vaj smiselna za Raztezne vaje se v ogrevanju izvajajo z na­menom povecanja mišicne zmogljivosti, kljub temu da se v literaturi omenja tudi negativne ucinke. Simic idr. (2013) v opra­vljeni meta-analizi opisujejo, kako SR vpli­va na naslednje, v študijah najpogosteje uporabljene, parametre za opis mišicne zmogljivosti: na najvecjo mišicno jakost, mišicno moc in eksplozivno mišicno zmo­gljivost. Za spremljanje najvecje mišicne jakosti so v raziskavah po vecini uporabili bodisi parametre najvecjega navora bodisi najvecjega bremena, ki smo ga sposobni premagati enkrat samkrat (tj. enkratno naj­vecje breme). Za spremljanje mišicne moci sta bila uporabljena parametra povprecna in najvecja moc med skoki – najveckrat je uporabljen skok z nasprotnim gibanjem – ali kolesarjenjem, medtem ko so pod ek­splozivno mišicno zmogljivost uvrstili para­metre hitrost prirastka navora ter rezultate sprintov, metov in skokov – višina skoka. 0 -1 Sprememba(%) -2 -3 -4 Ugotovili so, da SR negativno vpliva tako na najvecjo mišicno jakost kot tudi na mišicno moc in eksplozivno mišicno zmogljivost, pri cemer je velikost ucinka odvisna od tra­janja raztega (Slika 2). Ucinki bi lahko negativno vplivali na špor­tnikov rezultat na tekmi ali na ucinkovitost treninga hitrosti in moci. V 40 študijah, za­jetih v meta-analizi Simica idr. (2013), kjer so merili vpliv raztezanja na višino razlicnih skokov, so iztegovalke gležnja raztezali v 33, iztegovalke kolena v 35 in upogibalke kolena v 31 študijah. V približno polovici od teh študij so poleg teh treh mišic razte­govali še upogibalke in iztegovalke kolka. Podobne rezultate je pokazala tudi druga meta-analiza (Kay in Blazevich, 2012). V tem primeru sta avtorja študije parametre raz­delila na enake tri skupine. V obeh clankih avtorji ugotavljajo, da raztegi, krajši od 45 sekund, ne vplivajo na moc in eksplozivno mišicno zmogljivost, saj je razlika statistic­no znacilna le v 11 % študij. Vpliv na upad najvecje jakosti pri enako dolgih raztegih je nekoliko vecji (3–4 %) ter je statisticno znacilen v 36 % študij. SR, ki traja dlje od 45 sekund, negativno vpliva tako na moc in eksplozivno mišicno zmogljivost (2–5 %) kot tudi na najvecjo jakost (6–7 %) (Kay in Blazevich, 2012; Simic idr., 2013). V nobeni raziskavi niso spremljali trajanja ucinkov raztezanja. Behm idr. (2016) v preglednem clanku, v katerega so vkljucili 48 študij, porocajo celo o rahlem pozitivnem vplivu dinamicnega raztezanja, kamor uvršcata tudi balisticno raztezanje, na mišicno zmogljivost. Dina-micno raztezanje je tako za 2,1 % izboljšalo rezultate skokov, medtem ko so rezultati agilnostnih testov in testov hitrosti (sprin- zmanjševanje negativnih ucinkov SR. .Vprašanje primernosti umestitve treninga raztezanja pred glavni -6 del treninga -7 V praksi se pogosto znajdemo v situaciji, ko se zdi, da je smiselno (iz organizacij- Cas raztega (s) skih ali drugih razlogov) trening gibljivosti umestiti pred glavni del vadbene enote. Slika 2. Akutni ucinki staticnega raztezanja na mišicno zmogljivost. ti) izboljšani za 1,4 %. V istem preglednem clanku so avtorji analizirali tudi akutni vpliv metode PŽF in ugotovili negativen vpliv na najvecjo jakost, moc in eksplozivno mišicno zmogljivost, ki v povprecju znaša 4,4 % in je podoben vplivu SR. Študije, ki bi spremljale vpliv ekscentricnega treninga gibljivosti na mišicno zmogljivost, niso bile najdene. Behm idr. (2016) po pregledu lite­rature zakljucijo, da spremembe v togosti mišic, spremembe v odnosu sila-dolžina in z raztezanjem izzvane mišicne poškodbe zelo verjetno niso vzrok za upad mišicne zmogljivosti, ki se izzove z raztezanjem. Kot najverjetnejši razlog navedejo zmanjšan centralni eferentni priliv. Trajano, Seitz, No-saka in Blazevich (2013 in 2014) opisujejo, da se ta pojav pokaže tako z zmanjšanjem raz­merja med amplitudo elektromiograma in M-valom (EMG/M), kot tudi z zmanjšanjem zavestne stopnje aktivacije, ki je merjena s tehniko interpoliranega skrcka, ali z zmanj­šanjem Hoffmanovega refleksa (H-refleks) po raztezanju. • Zakljucek Staticne raztezne vaje se v ogrevanju upo­rabljajo z namenom priprave športnika za povecano športno zmogljivost in z name-nom zmanjšanja tveganja za poškodbe. Rezultati predstavljenih raziskav kažejo, da ima lahko SR pozitiven vpliv na akutno povecanje gibljivosti in s tem povezanim zmanjšanim tveganjem za poškodbe, a so istocasno ucinki SR na mišicno zmoglji­vost negativni. Negativne ucinke SR bi bilo predvidoma možno zmanjšati z aktivacij­skimi vajami, s katerimi se izzove post-akti­vacijska potenciacija. Ucinkovitost aktivacij­skih vaj v izoliranih pogojih je bila potrjena v številnih raziskavah, medtem ko takoj po izvedbi SR ucinki aktivacijskih vaj še niso bi-li preverjani. V ogrevanju se posledicno za zdaj odsvetuje uporaba SR in priporoca iz­vajanje dinamicnih in balisticnih razteznih vaj, ki imajo pozitiven vpliv na akutno po­vecanje gibljivosti ter hkrati pozitiven vpliv na mišicno zmogljivost. • Literatura 1. ACSM. (2000). Guidelines for exercise testing and prescription. Philadelphia, PA: Lippincott Williams & Wilkins, 2000. 2. Amiri-Khorasani, M., Abu Osman, N. A. in Yusof, A. (2011). Acute effect of static and dynamic stretching on hip dynamic range of motion during instep kicking in professional soccer players. Journal of Strength and Condi­tioning Research, 25, 1647–1652. 3. Anderson, B. A. in Burke, E. R. (1991). Scientific, Medical and Practical Aspects of Stretching. Clinics in Sports Medicine, 10(1), 63–86. 4. Arampatzis, A., Schade, F., Walsh, M. in Brüggemann, G. P. (2001). Influence of leg stiffness and its effect on myodynamic jum­ping performance. Journal of Electromyo­graphy and Kinesiology, 11, 355–364. 5. Ayala, F., Sainz de Baranda, P., Cejudo, A. (2012). Flexibility training: Stretching tech­niques. Revista Andaluza de Medicina del De-porte, 5(3), 105–112. 6. Bacurau, R. F., Monteiro, G. A., Ugrinowitsch, C., Tricoli, V., Cabral, L.F. in Aoki, M.S. (2009). Acute effect of a ballistic and a static stret­ching exercise bout on .exibility and maxi­mal strength. Journal of Strength and Conditi­oning Research 23, 304–308. 7. Bangsbo, J. (1997). The physiology of inter­mittent activity in football. Science and Foot­ball III, 43–53. 8. Barroso, R., Tricoli, V., Santos Gil, S. D., Ugri­nowitsch, C. in Roschel, H. (2012). Maximal strength, number of repetitions, and total volume are differently affected by static, ballistic, and proprioceptive neuromuscular facilitation stretching. Journal of Strength and Conditioning Research, 26, 2432–2437. 9. Beedle, B. B in Mann, C. L. (2007). A compa­rison of two warm-ups on joint range of motion. Journal of Strength and Conditioning Research 21, 776–779. 10. Behm, D. G., Blazevich, A. J., t, A. D. in McHu­gh, M. (2016). Acute effects of muscle stret­ching on physical performance, range of motion, and injury incidence in healthy ac­tive individuals: A systematic review. Applied Physiology, Nutrition and Metabolism, 41, 1–11. 11. Beltrão, N. B., Ritti-Dias, R. M., Pitangui, A. C. R. in De Araújo, R. C. (2014). Correlation be­tween Acute and Short-Term Changes in Flexibility Using Two Stretching Techniques. InternationalJournal of.Sports Medicine, 35, 1151–1154. 12. Bishop, D. (2003). Warm up I: Potential Me­chanisms and the Effects of Passive Warm Up on Exercise Performance. Sports Medicine, 33 (6), 439–454. 13. Bishop, D. in Maxwell, N. S., (2009). Effects of active warm up on thermoregulation and in-termittent-sprint performance in hot condi­tions. Journal of Science and Medicine in Sport, 12, 196–204. 14. Bompa, T. in Haff, G. (2009). Periodization: Theory and Methodology of Training. Cham­paign, IL: Human Kinetics. 15. Buchthal, F., Kaiser, E. in Knappeis, G. G. (1944). Elasticity, viscosity and plasticity in the cross striated muscle fibre. Acta Physiologica Scan-dinavica, 8, 16–37. 16. Bushman, B. (2011). ACSM's complete guide to fitness & health. Champaign, IL: Human Kine­tics. 17. Chaouachi, A., Padulo, J., Kasmi, S., Othmen, A. B., Chatra, M. in Behm, D. G. (2017). Unilate­ral static and dynamic hamstrings stretching increases contralateral hipflexion range of motion. Clinical Physiology and Functional Imaging, 37, 23–29. 18. Condon, S. M. in Hutton, R.S. (1987). Soleus muscle electromyographic activity and an­kle dorsi.exion range of motion during four stretching procedures. Physical Therapy, 67, 24–30. 19. Duncan, M. J. in Wood.eld, L. A. (2006). Acu­te effects of warm-up protocol on .exibility and vertical jump in children. Journal of Exer­cise Physiology, 9, 9–16. 20. Esnault, M. (1988). Deux notions distinctes dans l’étirement musculaire de type Stret­ching: la tension passive et la tension active. Annales Kinésithérapie, 15, 69–70. 21. Etnyre, B. L. in Lee, E. J. (1988). Chronic and acute .exibility of men and women using three different stretching techniques. Re­search Quarterly for Exercise & Sport, 59, 222– 228. 22. Febbraio, M. A., Snow, R. J., Stathis, C. G., Har­greaves, M., Carey, M. F. (1996). Blunting the rise in body temperature reduces muscle glycogenolysis during exercise in humans. Experimental Physiology, 81(4), 685–93. 23. Ferber, R., Osternig, L. In Gravelle, D. (2002). Effect of PNF stretch techniques on knee .exor muscle EMG activity in older adults. Journal of Electromyography & Kinesiology, 12, 391–397. 24. Fradkin, A. J., Zazryn, T. R. in Smoliga, J. M. (2010). Effects of warming-up on physical performance: a systematic review with me-ta-analysis. Journal of Strength and Conditio­ning Research, 24(1),140–148. 25. Gama, Z. A. S., Medeiros, C. A. S., Dantas, A. V. R., Souza, T. O. (2007). In.uência dafreqüência de alongamento utilizando facilitação neu­romuscular proprioceptiva na.exibilidade dos músculos isquiotibiais; In.uence of the stretching frequency using proprioceptive neuromuscular facilitation in the .exibility of the hamstring muscles. Revista Brasileira de Medicina do Esporte, 13, 33–38. 26. Gillete, T. M., Holland, G. J., Vincent, W. J. In Loy S. F. (1991). Relationship of body core temperature and warm-up to knee range of motion. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 13(3),126–131. 27. Gossen, E. R. in Sale, D. G. (2000). Effect of po­stactivation potentiation on dynamic knee extension performance. European Journal of Applied Physiology, 83(6), 524–530. 28. Gray, S. R., Soderlund, K., Watson, M. in Fer­guson, R. A. (2011). Skeletal muscle ATP tur­nover and single fibre ATP and PCr content during intense exercise at different muscle temperatures in humans. European Journal of Physiology. 462(6), 885–93. 29. Halar, E. M., DeLisa, J. A. in Brozovich, F. V. (1980). Nerve conduction velocity. Relation­ship of skin, subcutaneous and intramuscu­lar temperatures. Rehabilitation and Medicine Services, 61(5), 199–203. 30. Herbert, R. D., Gabriel, M. (2002). Effects of stretching before and after exercising on muscle soreness and risk of injury: systema­tic review. Archivos de Medicina del Deporte, 21, 251–256. 31. Jarmuszkiewicz, W., Woyda-Ploszczyca, A., Koziel, A., Majerczak, J. in Zoladz, J. A. (2015). Temperature controls oxidative phospho­rylation and reactive oxygen species pro­duction through uncoupling in rat skeletal muscle mitochondria. Free Radical Biology and Medicine, 83, 12–20. 32. Karvonen, J. (1992). Importance of warm up and cool down on exercise performance. V: Karvonen., J., Lemon, P. W. R., Iliev, I. Medicine and sports training and coaching. Basel: Kar­ger,190–213. 33. Kay, A. D., Blazevich, A. J. (2012). Effect of Acute Static Stretch on Maximal Muscle Per­formance: A Systematic Review. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44, 154–164. 34. Lewis, J. (2014). A systematic literature revi­ew of the relationship betweet stretching andathletic injury prevention. Orthopaedic Nursing, 33(6), 312–320. 35. Logan-Sprenger, H. M., Heigenhauser, G. J., Jones, G. L. in Spriet, L. L. (2012). Increase in skeletal-muscle glycogenolysis and perce­ived exertion with progressive dehydration during cycling in hydrated men. Internatio­nal Journal of Sport Nutrition and Exercise Me­tabolism, 23(3), 220–9. 36. MacIntosh, B. R., Robillard, M. E. in Tomaras, E. K. (2012). Should postactivation potentiation be the goal of your warm-up? Applied Physio­logy, Nutrition, and Metabolism, 37, 546–550. 37. Maddigan, M. E., Peach, A. A. in Behm, D.G. (2012). A comparison of assisted and unas­sisted proprioceptive neuromuscular facili­tation techniques and static stretching. Jo­urnal of Strength and Conditioning Research, 26, 1238–1244. 38. Magnusson, S. P., Simonsen, E. B., Aagaard, P., Dyhre-Poulsen, P., McHugh, M. P. in Kjaer, M. (1996). Mechanical and physical responses to stretching with and without preisometric contraction in human skeletal muscle. Archi­ves of Physical Medicine and Rehabilitation, 77, 373–378. 39. McHugh, M. P. in Cosgrave, C. H. (2010). To stretch or not to stretch: the role of stret­ching in injury prevention and performance. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 20(2), 169–181. 40. Morse, C. I., Degens, H., Seynnes, O. R., Ma-ganaris, C. N. in Jones, A. J. (2008). The acute effect of stretching on the passive stiffness of the human gastrocnemius muscle ten­don unit. Journal of Physiology, 586, 97–106. 41. Murphy, D. R. (1994). Dynamic Range of Motion Training: An Alternative to Static Stretching. Chiropractic Sports Medicine, 8(2), 59–66. 42. Nelson, R. T., Bandy, W. D. (2005). An update on flexibility. Journal of Strength and Conditi­oning Research, 27, 10–16. 43. O’Hora, J., Cartwright, A., Wade, C. D., Hough, A. D. in Shum, G. L. (2011). Ef.cacy of static stretching and proprioceptive neuromuscu­lar facilitation stretch on hamstrings length after a single session. Journal of Strength and Conditioning Research, 25, 1586–1591. 44. O'Sullivan, K., Murray, E. In Sainsburry, D. (2009). The effect of warm-up, static stret­ching and dynamic stretching on hamstring flexibility in previously injured subjects. BMC Musculoskeletal Disorders, 10, 37–46. 45. Paradisis, G. P., Pappas, P. T., Theodorou, A. S., Zacharogiannis, E. G., Skordilis, E. K. in Smirni­otou, A.S. (2014). Effects of static and dyna­mic stretching on sprint and jump perfor­mance in boys and girls. Journal of Strength and Conditioning Research, 28, 154–160. 46. Perrier, E. T., Pavol, M. J. In Hoffman, M. A. (2011). The acute effects of a warm-up inclu­ding static or dynamic stretching on coun­termovement jump height, reaction time, and .exibility. Journal of Strength and Condi­tioning Research, 25, 1925–1931. 47. Sale, D.G. (2002). Postactivation potentiation: Role in human performance. Exercise And Sport Sciences Reviews, 30, 3, 138–143. 48. Saltin, B., Gagge, A. P. in Stolwijk, J. A. J. (1968). Muscle temperature during submaximal exercise in man. Journal of Applied Physiology, 25, 679–88. 49. Samuel, M. N., Holcomb, W. R., Guadagnoli, M. A., Rubley, M. D. In Wallmann, H. (2008). Acute effects of static and ballistic stret­ching on measures of strength and power. Journal of Strength and Conditioning Resear­ch, 22, 1422–1428. 50. Sekir, U., Arabaci, R., Akova, B. In Kadagan, S. M. (2010). Acute effects of static and dyna­mic stretching on leg .exor and extensor isokinetic strength in elite women athletes. Scandinavian Journal of Science and Medicine in Sports, 20, 268–281. 51. Shrier, I. (1999). Stretching before exercise does not reduce the risk of local muscle inju­ry: Acritical review of the clinical and basic science literature. Clinical Journal of Sport Medicine, 9(4), 221–227. 52. Simic, L., Sarabon, N., Markovic, G. (2013). Do­es pre-exercise static stretching inhibit maxi­mal muscular performance? A meta-analyti­ cal review. Scandinavian Journal of Science and Medicine in Sports, 23, 131–148. 53. Tillin, N. A. in Bishop, D. (2009). Factors mo­dulating post-activation potentiation and its effect on performance of subsequent explo­sive activities. Sports Medicine, 39, 147–166. 54. Trajano, G. S., Seitz, L. B., Nosaka, K. in Blaze- vich, A. J. (2014). Can passive stretch inhibit motoneuron facilitation in the human plan­tar .exors? Journal of Applied Physiology, 117(12), 1486–1492. 55. Trajano, G. S., Seitz, L., Nosaka, K. in Blazevich, A. J. (2013). Contribution of central vs. pe­ripheral factors to the force loss induced by passive stretch of the human plantar .exors. Journal of Applied Physiology, 115, 212–218. 56. Weldon, S. M. in Hill, R. H. (2003). The efficacy of stretching for prevention of exercise-rela­ted injury: A systematic review of the litera­ture. Manual Therapy, 8(3), 141–150. 57. Wiegner, A. W. (1987). Mechanism of thixo-tropic behaviour at relaxed joints in the rat. Journal of Applied Physiology, 62, 1615–21. 58. Wilson, J. M., Duncan, N. M., Marin, P. J., Bro­wn, L. E., Loenneke, J. P., Wilson, S. M. C. idr. (2013). Metaanalysis of postactivation poten­tiation and power: Effects of conditioning activity, volume, gender, rest periods, and training status. Journal of Strength and Con­ditioning Research, 27(3), 854–859. 59. Wright, V. (1973). Stiffness: a review of it’s me­asurement and physiological importance. Physiotherapy, 59, 59–111. 60. Wright, V. in Johns, R. J. (1961). Quantitative and qualitative analysis of joint stiffness in normal subjects and in patients with con­nective tissue disease. Annals of the Rheuma­tic Diseases, 20, 36–46. Dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si Frane Erculj Izpopolnjevanje tehnicno-takticnih elementov košarke s pomocjo iger na en koš s prilagojenimi pravili Izvlecek Košarkarske igre na en koš (1 : 1, 2 : 2 in 3 : 3) so pomembna vsebina treniranja košarke kakor tudi poucevanje košarke v okviru šolske športne vzgoje. Z manjšim številom igralcev in prilagojenimi pravili lahko v igralnih okolišcinah mocno pou­darimo dolocene tehnicne in/ali takticne elemente košarke ter povecamo njihovo frekvenco (število ponovitev) v igri. V clanku predstavljamo razlicne igre na en koš s prilagojenimi pravili, s pomocjo katerih lahko ucinkovito utrjujemo in iz­popolnjujemo razlicne tehnicno-takticne elemente napada (vodenje, mete, poda­je in lovljenja, preigravanje, odkrivanje, vtekanje, križanja, blokade) in obrambe proti njim. Igre s prilagojenimi pravili so organizirane v obliki obhodne vadbe na razlicnem številu postaj oz. koših (glede na vadbene pogoje, ki jih imamo na raz­polago) in posledicno vkljucujejo vecje ali manjše število igralcev (ucencev). Kljucne besede: košarka, ucenje, športna vzgoja, trening. Improving the technical and tactical elements of basketball by means of one-basket games with adjusted rules Abstract Basketball games with one basket (1:1, 2:2 and 3:3) are an important element of basketball training as well as the process of learn­ing to play basketball within school physical education. With a smaller number of players and adjusted rules, specific technical and/or tactical elements of basketball can be given more emphasis in certain playing circumstances, while also increasing their frequency (number of repetitions) in a game. The article presents different one-basket games with adjusted rules, which can be used to effectively train and improve different technical and tactical elements of attack (dribbling, throws, passing and receiving the ball, dribble faking, getting open, cutting, crossing, blocking) and of defence. The games with adjusted rules are organised as circuit training activities with an optional number of stations and/or baskets (depending on the available training conditions) and consequently include a higher or smaller number of players (pupils). Keywords: basketball, learning, physical education, training .Uvod Košarka je ekipna športna igra, ki je tako tehnicno kot takticno zahtevna in raznovr­stna. Zaradi zelo bogate gibalne strukture jo uvršcamo med vecstrukturne sestavlje­ne (polistrukturne kompleksne) športe (Er­culj, 2012). V svoji najbolj prepoznavni razlicici, igri 5 : 5 na dva koša, ekipi izmenicno branita svoj koš in napadata nasprotnikov koš oz. poskušata doseci zadetek. Igra na visoki kakovostni ravni zahteva od igralcev visoko raven tehnicno-takticnega znanja (spre­tnosti) in gibalnih sposobnosti. Vendar pa je košarkarska igra s svojimi razlicicami, ki se igrajo na enem košu, in z manjšim šte­vilom igralcev lahko zelo zanimiva tudi za posameznike z razmeroma skromnim znanjem in sposobnostmi. S prilagajanjem pravil lahko košarko modificiramo do te mere, da jo lahko igrajo prakticno vsi, pri tem pa ohranimo vse njene bistvene igral­ne znacilnosti. Pravila igre obicajno prilagodimo iz dolo-cenih didakticnih razlogov oz. zato, da v igri poudarimo izvajanje dolocenih tehnicnih ali takticnih elementov, za katere bi želeli, da jih igralci uporabljajo v igri (bodisi jih ne uporabljajo ali pa jih premalo ali nekako­vostno izvajajo). Prilagojena pravila lahko uporabljamo pri vseh igrah na en koš (Er­culj, 2013). Igre s prilagojenimi pravili na en koš so zanimive tudi z metodicnega vidika in to na razlicnih ravneh vadbe košarke (tako v šoli, kot v klubu). Zajemajo namrec veliko vecino tehnicno-takticnih elementov, ki jih vsebuje igra 5 : 5 na dva koša, vendar je šte­vilo ponovitev teh elementov, ki jih izvede posamezni igralec, precej vecje kot pri igri 5 : 5 na dva koša. Razlog za to je manjše število igralcev in vecje število napadalnih in obrambnih akcij, ki so posledica hitrejših prehodov iz obrambe v napad (in obra­tno). Za razliko od tehnicno-takticnih vaj lahko z igrami na en koš utrjujemo in izpopol­njujemo tehnicno-takticne elemente igre v povsem igralnih oz. situacijskih pogojih (okolišcinah). Te lahko olajšamo ali otežimo (npr. obramba z rokami na hrbtu, pasivna obramba, delno aktivna obramba, aktivna obramba, obramba na omejenem prosto­ru, omejevanje vodenja, metov in podaj z »boljšo« roko …). V igralnih okolišcinah utrjujemo omenjene elemente predvsem s pomocjo elementarnih iger (nekatere na­vajamo v nadaljevanju) in z igrami, pri ka­terih imajo obrambni igralci roke na hrbtu, izpopolnjujemo pa predvsem v igrah s pa-sivno, delno aktivno in aktivno obrambo. Z igrami na en koš poudarjamo sinteticni oz. igralni pristop pri ucenju elementov košar­karske igre, medtem ko se pri analiticnem pristopu v vecji meri poslužujemo tehnic­no-takticnih vaj. Z uporabo slednjega se v košarkarski praksi pogosto pretirava. To še posebej velja za vadbo košarke v okviru šolskega športa, kjer stremimo k temu, da bi bila vadba cim bolj zanimiva. Z igrami na en koš, ki jih lahko izvajamo tudi v tekmo­valni obliki, in razlicnimi prilagajanji pravil bomo zagotovo popestrili vadbo, lažje motivirali vadece in zagotovili njihov vecji napredek. V nadaljevanju predstavljamo nekaj vad­benih enot (priprav) v trajanju 45 minut, katerih glavnih namen je izpopolnjevanje osnovnih tehnicno-takticnih elementov košarkarske igre v igralnih okolišcinah (po­gojih). Vadba poteka v obliki iger na en koša (1 : 1. 2 : 2, 3 : 3) s prilagojenimi (specialnimi) pravili, ki poudarjajo uporabo dolocenih tehnicnih in/ali takticnih elementov košar­ke v napadu ali v obrambi (vodenje, mete, podaje in lovljenja, preigravanje, odkriva­nje, vtekanje, križanja, blokade). Vse prika­zane vsebine so z manjšimi prilagoditvami uporabne tako pri rednem pouku športa v šoli, kakor tudi drugih košarkarskih de­javnostih v okviru šole (košarkarski krožek, zdrav življenjski slog, izbirni predmet – iz­brani šport košarka) ter v sklopu treniranja mladih košarkarjev in košarkaric v košarkar­skih šolah in klubih. Glavni deli vadbenih enot potekajo v obliki obhodne vadbe, organizirane na štirih ali šestih postajah, tj. koših (za 16 do 24 igral­cev/igralk). V kolikor nimamo na razpolago takšnega števila košev lahko vadbo orga­niziramo tudi na manjšem številu postaj (košev) in se odlocimo le za izbrane igre s prilagojenimi pravili. V tem primeru bo se­veda lahko aktivnih manj igralcev (ucencev) hkrati. Ce želimo vadbeno enoto (trening) podaljšati, lahko namesto enega obhoda naredimo dva ali celo tri. prof. dr. Frane Erculj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport frane.erculj@fsp.uni-lj.si Igra 1 : 1 Šola (klub): Razred (star. kategorija): Spol: Datum: Št. vad. enote: Št. ucencev (igralcev): max. 24 Prostor: vel. telovadnica Tip ure: Košarka Etapa ucnega procesa: Izpopolnjevanje Ucna (vadbena) enota: Igra 1 : 1 Metodicne enote: a) vodenje, b) preigravanje, c) meti po preigravanju, d) meti po prodoru in polprodoru, e) skok za žogo v napadu. Cilji: Izpopolniti temeljne tehnicno-takticne elemente igre 1 : 1 na en koš v napadu. Uporaba tehnicno-takticnih elementov v igri 1 : 1 proti pasivni obrambi. Naprave in pomagala: 6 košev, ustrezno število košarkarskih žog (po možnosti ima vsak igralec svojo žogo). Ponazorila: vadbeni in organizacijski kartoni cas I. Uvodni del: 5 5 a) Napad 1 : 0 (lahko vec posameznikov na enem košu). Na koš mecemo na razlicne nacine. Po vsa­kem metu naredimo razlicno raztezno vajo. b) Elementarna igra - lovljenje v paru z žogo. a) b) II. Glavni del: 30 Igra 1 : 1 s pasivno obrambo v obliki obhodne vadbe, organizirane na šestih (6) postajah (6 x 4 min, vmes 1 min odmora za menjavo postaj in navodila)*: 1) Na koš lahko mecemo samo izven polja omejitve (po preigravanju). Po skoku za žogo moramo z vodenjem zapustiti polje omejitve, šele nato lahko ponovno mecemo. 2) Na koš lahko mecemo samo znotraj polja omejitve (po prodoru ali polprodoru). Po skoku za žogo lahko takoj ponovno mecemo na koš. 3) Znotraj polja omejitve mecemo lahko samo s »slab­šo« roko, izven pa tudi z »boljšo«. 4) Zadetek izven polja omejitve šteje eno tocko, znotraj pa dve (po prodoru, polprodoru ali skoku za žogo). 5) Na koš lahko mecemo samo s »slabšo« roko, po uspešnem napadalnem skoku za žogo pa tudi z »boljšo«. 6) Zadetek znotraj polja omejitve šteje eno tocko, izven polja omejitve in znotraj polkrožne** crte dve tocki, izza polkrožne crte in po napadalnem skoku pa tri tocke. * Na enem košu lahko hkrati igrata dve dvojici. Igralca v dvojici naj bosta cim bolj izenacena po višini in znanju. Po zadetku ima žogo igralec, ki je prejel zadetek. ** Crta na razdalji 6.75 m, ki oznacuje polje meta za tri tocke. III. Sklepni del: 5 Izmenicno v paru vrže vsak 5 x 2 prosta meta. Na kon-cu vsak sporoci vaditelju število zadetih metov. Šola (klub): Razred (star. kategorija): Spol: Datum: Št. vad. enote: Št. ucencev (igralcev): max. 16 Prostor: vel. telovadnica Tip ure: Košarka Etapa ucnega procesa: Izpopolnjevanje Ucna (vadbena) enota: Igra 1 : 1 Metodicne enote: a) usmerjanje napadalca z žogo, b) obramba proti metu, c) obramba proti preigravanju, d) aktivna obramba v igri 1 : 1. Cilji: Izpopolniti temeljne tehnicne in takticne elemente igre 1 : 1 v obrambi in napadu. Uporaba tehnicno-takticnih elementov obrambe in napada v igri 1 : 1. Naprave in pomagala: 4 koši, ustrezno število košarkarskih žog (1 žoga na dva igralca). Ponazorila: vadbeni in organizacijski kartoni cas I. Uvodni del: 5 5 5 a) Vodenje s spremembami smeri cik-cak in menjava-mi roke po celotni dolžini igrišca, obrambni igralec spremlja napadalca v nizki obrambni preži z rokami na hrbtu. b) Dinamicne raztezne vaje na mestu ali v gibanju (z žogo ali brez). c) Elementarna igra – izbijanje žoge z obrambo. a) c) II. Glavni del: 25 Igra 1 : 1 v obliki obhodne vadbe, organizirane na štirih (4) postajah (4 x 5 min, vmes 1 min odmora za menjavo postaj in navodila)*: 1) Napadalec lahko mece samo po prodoru ali pol-prodoru, znotraj polja omejitve. Obrambni igralec usmerja napadalca od koša in igra aktivno samo znotraj polja omejitve. Po zadetku ima ponovno žogo igralec, ki je dosegel zadetek. 2) Napadalec mece lahko samo po preigravanju, izven polja omejitve. Obrambni igralec usmerja napadal-ca v smer »slabše roke« in igra aktivno samo v fazi branjenja meta (pristopanje, oviranje in blokiranje meta). Po zadetku ima ponovno žogo igralec, ki je dosegel zadetek. 3) Igra s tockovanjem uspešnih napadalnih in obramb­nih akcij. Vse štejejo eno tocko (zadetek, skok za žogo, blokiranje meta, odvzeta žoga). Po zadetku ima žogo igralec, ki je prejel zadetek. 4) Prosta igra 1:1. Vsak zadetek šteje eno tocko. Po zadetku ima žogo ponovno igralec, ki je dosegel zadetek. Obramba je aktivna. * Na enem košu lahko hkrati igrata dve dvojici. Igralca v dvojici naj bosta cim bolj izenacena po višini in znanju. III. Sklepni del: 5 Teorija: -Analiza uspešnosti igre posameznih igralcev v obrambi. -Najpogostejše kršitve pravil igre v povezavi z oseb­nimi napakami obrambnih igralcev. Igra 2 : 2 Šola (klub): Razred (star. kategorija): Spol: Datum: Št. vad. enote: Št. ucencev (igralcev): max. 16 Prostor: vel. telovadnica Tip ure: Košarka Etapa ucnega procesa: Izpopolnjevanje Ucna (vadbena) enota: Igra 2 : 2 Metodicne enote: a) podaje, b) lovljenja, c) odkrivanje, d) vtekanje. Cilji: Izpopolniti temeljne tehnicno elemente igre 2 : 2 v napadu. Izpopolniti temeljne takticne elemente prve težavnostne stopnje igre 2 : 2 v napadu. Uporaba tehnicno-takticnih elementov igre 2 : 2 v napadu na 1. težavnostni stopnji. Naprave in pomagala: 4 koši, ustrezno število košarkarskih žog (1 žoga na dva igralca). Ponazorila: vadbeni in organizacijski kartoni cas I. Uvodni del: 5 5 5 a) Podaje v dvojici po celotni dolžini igrišca (uporablja-mo razlicne tehnike podaj). b) Elementarna igra – podajanje v dvojici. c) Napad 2 : 0 na 1. težavnostni stopnji. a) c) II. Glavni del: 25 Igra 2 : 2 v obliki obhodne vadbe, organizirane na štirih (4) postajah (4 x 5 min, vmes 1 min odmora za menjavo postaj in navodila)*: 1) Napadalca lahko meceta na koš samo znotraj polja omejitve. Zadetek po vtekanju šteje dve tocki, zade­tek po prodoru (polprodoru) pa 1 tocko. 2) Zadetek izven polja omejitve šteje dve tocki, znotraj polja omejitve pa eno. Prav tako šteje eno tocko skok napadalca za odbito žogo. Po skoku moramo z vodenjem zapustiti polje omejitve, šele nato lahko ponovno mecemo. 3) Napadalca lahko meceta na koš potem, ko sta si vsaj dvakrat podala žogo (enkrat neposredno, enkrat z odbojem od tal). 4) Vodenje s »slabšo« roko ni omejeno, z »boljšo« pa vsak igralec lahko najvec 2 x potisne žogo v tla. * Na enem košu igrata dve dvojici. Igralne dvojice naj bodo med seboj cim bolj izenacene po višini in znanju. Po zadetku ima žogo dvojica, ki je prejela zadetek. III. Sklepni del: 5 Vsak posameznik v dvojici vrže 10 prostih metov. Tek­mujemo, katera dvojica bo dosegla vec zadetkov. 30 Šola (klub): Razred (star. kategorija): Spol: Datum: Št. vad. enote: Št. Ucencev (igralcev): max. 16 Prostor: vel. telovadnica Tip ure: Košarka Etapa ucnega procesa: Izpopolnjevanje Ucna (vadbena) enota: Igra 2 : 2 Metodicne enote: a) usmerjanje napadalca z žogo, b) obramba proti metu, c) križanje z napeljevanjem, d) križanje z vrocitvijo. Cilji: Izpopolniti temeljne tehnicno-takticne elemente igre 2 : 2 v napadu in obrambi. Uporaba tehnicno-takticnih elemente igre 2 : 2 na 2. težavnostni stopnji. Naprave in pomagala: 4 koši, ustrezno število košarkarskih žog (1 žoga na dva igralca). Ponazorila: vadbeni in organizacijski kartoni cas I. Uvodni del: 5 5 5 a) Vodenje s spremembami smeri cik-cak in križanjem z vrocitvijo po celotni dolžini igrišca. b) Elementarna igra – podajanje v dvojici na znak. c) Neprekinjena igra 2 : 2 na 2. težavnostni stopnji (obrambni igralci imajo roke na hrbtu). a) c) II. Glavni del: 25 Igra 2 : 2 v obliki obhodne vadbe, organizirane na štirih (4) postajah (4 x 5 min, vmes 1 min odmora za menjavo postaj in navodila)*: 1) Prosta igra na 2. težavnostni stopnji. Obramba je delno aktivna (aktivno preprecujemo met na koš). 2) Prosta igra na 2. težavnostni stopnji. Obramba je delno aktivna (aktivno preprecujemo podaje). 3) Igra na 2. težavnostni stopnji s tockovanjem uspešnih napadalnih in obrambnih akcij. Vse štejejo eno tocko (zadetek, skok za žogo, blokiranje meta, odvzeta žoga, prestrežena žoga). 4) Napadalca lahko meceta na koš samo po tem, ko sta izvedla križanje z vrocitvijo in križanje z napelje­vanjem. Obramba je aktivna, vendar ni prevzema­nja. * Na enem košu igrata dve dvojici. Igralne dvojice naj bodo med seboj cim bolj izenacene po višini in znanju. III. Sklepni del: 5 Teorija: -Znaki za križanja z žogo. -Izrazi in pojmi povezani z igro 2 : 2 na 2. težavnostni stopnji. Igra 3 : 3 Šola (klub): Razred (star. kategorija): Spol: Datum: Št. vad. enote: Št. Ucencev (igralcev): max. 24 Prostor: vel. telovadnica Tip ure: Košarka Etapa ucnega procesa: Izpopolnjevanje Ucna (vadbena) enota: Igra 3 : 3 Metodicne enote: a) podaje, b), lovljenja c), odkrivanje, d) vtekanje. Cilji: Izpopolnjevanje podaj in lovljenja žoge. Izpopolnjevanje odkrivanja in vtekanja. Uporaba tehnicno-takticnih elemente igre 3 : 3 na 1. težavnostni stopnji. Naprave in pomagala: 4 koši, ustrezno število košarkarskih žog (vsaj 1 žoga na tri igralce). Ponazorila: vadbeni in organizacijski kartoni cas I. Uvodni del: 5 a) Široki križni tek (»kris-kros«). 5 b) Elementarna igra – 10 podaj. 5 c) Napad 3 : 0 na 1. težavnostni stopnji. a) b) II. Glavni del: 25 Igra 3:3 v obliki obhodne vadbe, organizirane na štirih (4) postajah (4 x 5 min, vmes 1 min odmora za menjavo postaj in navodila)*: 1) Igra z omejenim vodenjem (ko igralec prejme žogo jo lahko samo 1 x potisne v tla). 2) Igra brez vodenja (vodenje ni dovoljeno). 3) Na koš lahko mecemo šele, ko je vsak igralec v ekipi prišel v stik z žogo. 4) Igralci si žogo lahko podajajo samo vedno v istem zaporedju (A.B.C.A.B.C …). * Na enem košu igrata dve trojici, ki naj bosta med seboj cim bolj izenaceni po višini in znanju. III. Sklepni del: 5 Vsak posameznik v trojici mece proste mete toliko casa, dokler ne zgreši prvega. Tekmujemo, katera trojica bo dosegla vec zadetkov. Šola (klub): Razred (star. kategorija): Spol: Datum: Št. vad. enote: Št. Ucencev (igralcev): max. 24 Prostor: vel. telovadnica Tip ure: Košarka Etapa ucnega procesa: Izpopolnjevanje Ucna (vadbena) enota: Igra 3 : 3 Metodicne enote: a) blokade k žogi, b) nasprotne blokade, c) odcepitev po blokadi, d) aktivna obramba v igri 3 : 3. Cilji: Izpopolniti temeljne tehnicno-takticnih elemente igre 3 : 3 v napadu. Uporaba tehnicno-takticnih elemente igre 3 : 3 na 3. težavnostni stopnji. Naprave in pomagala: 4 koši, ustrezno število košarkarskih žog (vsaj 1 žoga na tri igralce). Ponazorila: vadbeni in organizacijski kartoni cas I. Uvodni del: 5 5 5 a) Ozek križni tek z vrocanji. b) Elementarna igra – podajanje v zaporedju. c) Napad 3 : 0 na 3. težavnostni stopnji. a) c) II. Glavni del: 25 Igra 3 : 3 v obliki obhodne vadbe, organizirane na štirih (4) postajah (4 x 5 min, vmes 1 min odmora za menjavo postaj in navodila)*: 1) Vsaj ena blokada k žogi in ena nasprotna blokada. 2) Samo nasprotne blokade po podaji. 3) Zakljucek po blokadi k žogi. 4) Prosta igra na 3. težavnostni stopnji. Zadetek, ki ga doseže igralec po odcepitvi od blokade (deblokira­nju), šteje dvojno. * Na enem košu igrata dve trojici, ki naj bosta med seboj cim bolj izenaceni po višini in znanju. III. Sklepni del: 5 Teorija: -Znaki za križanja in blokade. -Izrazi in pojmi povezani z igro 3 : 3 na 3. težavno­stni stopnji. .Literatura 1. Erculj, F. (2012). Košarka, igra za razlicne gene-racije. Za srce, 21 (6) 28-29. 2. Erculj, F. (2013). Metodika ucenja košarkarskih iger na en koš. Šport, 61 (3/4), 13-20. prof. dr. Frane Erculj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport frane.erculj@fsp.uni-lj.si Vojko Prajnc Pol tocke za MOK Izvlecek Redkokateri šport je v svojem razvoju prešel skozi toliko razlicnih faz delitev, cepitev, razhajanj, ustanavljanj novih šol in stilov, združenj in zvez, medsebojnih notranjih trenj in izrinjanj ter tudi skozi tolikšno število neuspešnih poskusov poenotenja kot karate. Odkar se je indij-ski duhovnik Boddhidarma v zacetku 7. stol. n. št. peš odpravil na nekaj tisoc ki­lometrov dolgo pot iz zahodne Indije na Kitajsko in prenesel tudi prva znanja ka­rateja, pa do avgusta 2016, ko je skupšci­na Mednarodnega olimpijskega komiteja potrdila uvrstitev karateja med olimpij­ske športe, je zgodovina karateja v glav­nem razdeljena na pet glavnih razvojnih obdobij. Prva karate kluba v Sloveniji sta bila ustanovljena v Krškem (leta 1967) in na Ravnah na Koroškem (leta 1968). Po desetletja dolgih prizadevanjih milijo­nov karateistov po vsem svetu in z odlo-cilno potezo olimpijskega komiteja se bo tocno 50 let po prvem svetovnem prven­stvu karate spet združil pod eno streho, in sicer med 24. julijem in 9. avgustom leta 2020 pod streho znamenite dvorane borilnih športov Budokan v Tokiju. Kljucne besede: karate, olimpijski šport, Boddhidarma, Budokan. Wazari for IOC Abstract It's hard to find sport which is divided in so many schools, styles, groups and federations and also passed so many disparities and conflicts as karate. Since Indian priest Boddhidarma eliminated from the west India to a few thousand kilometers long journey to China and share first knowledge the history of karate is divided into five phases of development: Chinese sources (from around 2600 BC), okinawan period (from 1372), Japanese period (from 1920), the beginnings of competitive sports (from 1950) and the period of the Olympic karate. First karate clubs in Slovenia were founded in Krško (1967) and Ravne na Koroškem (1968). Efforts for karate becoming an Olympic sport, are big and longterm. Efforts to include karate in the company of Olympic sports have nevertheless continued and in June 2016 the International Olympic Committee messaged that karate is going to be one of the Olympic sports at the Summer Olympics in 2020, which will be held in Japan. Excatly fifty years after the first official World Championship was organized in Tokyo in remarkable »dome of the martial arts« Budokan in Tokyo karate will symbolically and actually unite under same roof. Key words: karate, olympic sport, Boddhidarma, Budokan. .Pol tocke za MOK Junija leta 2016 je milijone karateistov po vsem svetu razveselilo sporocilo Medna­rodnega olimpijskega komiteja, da bodo karate uvrstili med olimpijske športe na igrah, ki bodo leta 2020 na Japonskem. S tem je bila potrjena prizadevnost številnih mojstrov karateja in funkcionarjev, ki so se desetletja trudili, da bi poenotili merila za množice šol in stilov, nastalih v razvoju in številnih delitvah karateja skozi stoletja. Najstarejši podatki o nastanku predhodni­ka današnjega karateja segajo v zacetek 7. stoletja, ko se je indijski duhovnik Boddhi­darma odpravil iz zahodne Indije na nekaj tisoc kilometrov dolgo pot na Kitajsko. Od 15. stoletja pa vse do 18. stoletja se je vešci­na na razlicne nacine iz Kitajske prenašala na otok Okinavo. V zacetku 20. stoletja je vešcina zacela vzbujati zanimanje tudi na Japonskem. Karate je postal zanimiv za širši krog ljudi in se po zaslugi številnih ja­ponskih mojstrov zacel naglo širiti po ZDA, Evropi in ostalih delih sveta. Prva karate kluba v Sloveniji sta bila usta­novljena v Krškem (Stane Iskra, leta 1967) in na Ravnah na Koroškem (Ervin Pecnik, leta 1968). Karate zveza Slovenije je bila ustano­vljena 25. maja 1969 v Mariboru. Takrat je v svetu že obstajalo ogromno razlicnih šol in stilov karateja in tudi v nekdanji Jugoslaviji, katere del je bila tedaj tudi Slovenija, se ka­rate ni izognil takšni usodi (budokai, jugokai, sankukai). Rivalstva in trenja med razlicnimi karate organizacijami v svetu, še posebno pa na Japonskem, so se tedaj prenašala in odražala tudi v domacih organizacijah (zla­sti med Karate zvezo Jugoslavije s sedežem v Beogradu in Zvezo karate klubov Jugo­slavije s sedežem v Zagrebu). Poleg delitev pa so bili tudi številni poskusi povezav tako v svetu kot v Sloveniji, denimo med shoto­kan in budokai klubi sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Z osamosvojitvijo Slovenije so se intenzivi­rala tudi prizadevanja po vkljucitvi Sloven-ske karate zveze v mednarodne povezave, v svetovno in evropsko karate zvezo. Slo­venska karate reprezentanca je prvic ura­dno nastopila na evropskem prvenstvu za clane in clanice, ki je bilo maja 1992 v Den Boschu na Nizozemskem. Karate po svetu je do zdaj prešel skozi ne­štete delitve in se razvijal v najrazlicnejše smeri. V glavnem zgodovino karateja de-limo na pet razvojnih obdobij: kitajski za-cetki (od okoli 2600 pred našim štetjem), okinavsko obdobje (od l. 1372), japonsko obdobje (od l. 1920), zacetki tekmovalnega športa (od l. 1950), obdobje olimpijskega karateja. .Kitajski izvori »Oce« razvojnega karateja je bil indijski menih Boddhidarma (njegovo pravo ime je bilo Bodhitara), tretji sin kralja Sugandha in je izhajal iz bojevniške kaste Kshatrija, ki je poznala borilni sistem vajramushti. To vešcino je obogatil s prvinami joge, zena in tibetanske meditacije ter tako vplival na oblikovanje mentalne energije v karateju. Iz Indije je preko Tibeta pripotoval na Kitaj­sko leta 1520 na povabilo cesarja Wu Tia. Preko gorovij in pragozdov Kitajske je poto-val sam, kar veliko pove tudi o znacaju tega cloveku. Vladarji so okoli sebe takrat zbirali najvecje mislece in duhovnike. Ker pa je bil Boddhidarma pri svojem ucenju prevec dosleden, se je cesarjevim ožjim sodelav­cem zameril in je moral dvor zapustiti. Prišel je v severno kitajsko provinco in se ustavil v samostanu Shao Lin. Tamkajšnje duhovnike je poskušal navdušiti za zeno­vski nauk, ki je zahteval dolgotrajne in ne­premicne meditacije. Ker pa s tem ni uspel, je zapustil samostan in odšel v gore, kjer je po legendi prebil 9 let, nato pa se spet vrnil v samostan Shao Lin. Da bi lažje praktici­ral zen, je uvedel sistem telesnih vaj in 18 boksarskih tehnik. Ta sistem je temeljil na jogijskem dihanju, tibetanski meditaciji in indijskem borilnem sistemu vajramushti. Telesni gibi so oponašali gibe živali. Samostan Shao Lin je bil znan po mnogih nepremagljivih borcih in je bil požgan leta 1662. Takrat so namrec mongolski Man-džujevci izvedli na Kitajsko invazijo. Prepo­vedali so nošenje orožja in šaolinski boks. Mnoge mojstre te vešcine so preganjali in ubili. Samostan Shao Lin so obnovili v na­slednjih stoletjih in je danes ena osrednjih atrakcij na Kitajskem. .Okinavsko obdobje Otok Okinava se nahaja v arhipelagu Ryukyu med Kitajsko in Japonsko. Ker je geografsko bližje Kitajski , so na njem zme-raj prevladovali kitajski vplivi. Na Okinavi je v 7. in 8. stoletju vladalo vec plemenskih poglavarjev, ki so se med se­boj borili za oblast. V letih 1181–85 je bila na Japonskem krvava vojna med dvema klanoma, Taira in Minamoto. Poraženci ozi­roma preživeli iz klana Taira so se zatekli na Okinavo. S seboj so prinesli viteška orožja, na primer kratko in dolgo sabljo. Prebivalci Okinave so od samurajev hitro osvajali vo­jaške vešcine. Otocje Ryukyu je bilo že za casa vladavine dinastije Sato (1350–1405) razdeljeno na tri fevdne posesti: severno, južno in središcno. Ti fevdi so se med seboj neprestano borili za oblast. Leta 1492 je vladar Sho Hashi pre­magal vse konkurente in zadušil kraljevino. Da bi ohranil oblast in preprecil možnost državnega udara, je izdal odlok o prepo­vedi nošenja orožja, kar je imelo posledice tudi za razvoj karateja. Ko so se razvile tr-govinske vezi s Kitajsko, Japonsko, Korejo idr., so na ta otok prispele še druge borilne vešcine. Kmetje so bili prepušceni ropanju razbojnikov. Da bi se ubranili, so zaceli upo­rabljati poljedelsko orodje kot orožje, npr. nuncaki – cepin za žito, tonfa – rocka za drobljenje žita itd. Konec 18. stoletja že imamo prve po­drobnejše podatke o razvoju okinava-teja. Okinavci so se ucili od Kitajcev v glavnem tako, da so pluli tja in se potem vracali ter razvijali lastni sistem. Leta 1761 je prispel na Okinavo prvi znani mojster Kwang Shang Ku in s skupino ucencev je demonstriral chung fa. Okupacija Okinave je bila leta 1879 ukinjena in otocje Ryukyu je postalo del Japonske. Predavanje toteja ni bilo vec skrivnostno in to vešcino so zaceli negovati tudi bogatejši sloji. Okinava-te je v 19. stole-tju dobil dokoncno obliko, ki se je razvila v tri smeri: shuri- te, tomari-te in naha-te. Stili so dobili nazive po imenih krajev, kjer so nastali. Shuri- te in tomari-te sta si bila pre­cej podobna in iz teh dveh stilov so kasne­je nastali shotokan, wado-ryu, kobajashi-ryu, shito-ryu, kyokushinkaj in nekateri drugi. Le­ta 1902 so na Okinavi uvedli tote v obvezni šolski program, kar je bilo do takrat najvecje družbeno priznanje teh vešcin. Leta 1906 je Gicin Funakoshi z nekaj prijatelji prepotoval Okinavo in javno demonstriral karate. .Japonsko obdobje Vojaške oblasti na Japonskem so videle, da so rekruti iz Okinave v izredni telesni pri­pravljenosti. Prepricani so bili, da je bila to posledica ukvarjanja s karatejem. Leta 1917 so zato povabili Funakoshija v center boril­nih vešcin v Kyotu. To je bila zunaj obmocja Okinave druga demonstracija. Leta 1922 je iz Okinave na Japonsko prišlo do prve vecje invazije karateja. Na povabilo ministrstva kulture se je Funakoshi s skupino karatei­stov udeležil prvega »atletskega mitinga«. To demonstracijo je videl tudi Jigaro Kano »oce juda« in je pozval Funakoshija, da na Japonskem poucuje tote na znani akade­miji juda Kodokanu. Funakoshi je ponudbo sprejel, istocasno pa je zacel poucevati to­te v Kyotu na tokijski univerzi. Zacel je tudi ustanavljati klube na Japonskem. Veliko je potoval in prirejal demonstracije. Bil je kot misijonar. Leta 1923 je borec Choki Motabu v Kyotu premagal evropskega boksarja in s tem je ugled karateja zelo narasel. Motabu se je še veliko boril v ringih in tudi nastopal na sejmih. Bil je zelo popularen na Japonskem, vendar je videl v tej vešcini bolj prakticno vrednost, Funakoshi pa je poudarjal du­hovni vidik. Leta 1926 je Funakoshi v karate vpeljal tudi sistem podeljevanja pasov, ki ga je povzel po judu. Prav tako je posegel tudi v karate kate, ki jih je iz kitajskih nazivov preimenoval v japonske. Leta 1929 je na­mesto imena tote zacel uporabljati karate »prazna roka«. Funakoshi je napisal veliko knjig, esejev in clankov o karateju. Karate je zanj predsta­vljal nacin življenja. Govoril je, da morajo študentje gledati na karate kot na sredstvo, s katerim premagajo slabosti, da bi postali boljša osebnost. Funakoshi ima vzdevek »oce japonskega karateja«, ki si ga je prislužil s svojim de­lovanjem. Vendar so bili na Japonskem pred drugo svetovno vojno aktivni tudi drugi mojstri karateja, kot so Mijagi, ki je bil vodja stila goju-ryu in je prav tako obca­sno predaval karate na japonski univerzi v Kyotu. Njegovo delo je nato prevzel Gogen Jamaguchi. Leta 1935 je ustanovil vseja­ponsko zvezo goju-ryu. Karateju je dal svoj prispevek zlasti v tehnicnem smislu, vanj je vnesel veliko sparinga, iz katerega se je kasneje razvila prosta borba ali jiu kumite, cesar na Okinavi sploh niso še poznali. Še en velikan karateja je bil Kenwa Mabuni, ki je bil ustanovitelj stila shito-ryu in je prišel v Osako. Poleg teh je bilo še kar nekaj drugih mojstrov. Leta 1936 je bila uradno potrjena beseda karate in s tem se je prenehala upo­rabljati beseda tote. .Nastanek in razvoj tekmovalnega karateja Leta 1948 je bila ustanovljena JKA (Japan Karate Association, Japonska karate zveza). Ustanovili so jo Funakoshijevi ucenci. Zara-di notranjih rivalstev med univerzitetnimi klubi je bilo njeno delovanje oteženo. Leta 1956 se je zaradi notranjih trenj cela skupi­na z nekaj manjšimi klubi odcepila. Kljub vsem težavam je bila JKA leta 1957 uradno priznana zveza na Japonskem. Funakoshi je bil proti tekmovalnemu kara­teju, saj je menil, da to slabi in siromaši pra­vo vrednost vešcine. Držal se je tradicional­nega okinavskega nacina treninga, vadbe kat in bunkaija. V svojem prepricanju je bil neomajen, saj nekaterih svojih ucencev, ki so priceli trenirati prosto borbo, kasneje ni vec želel poucevati karateja. Funakoshi je umrl leta 1957 in kmalu po njegovi smrti je njegov ucenec Nakajama organiziral prvo tekmovanje v karateju v Japonski. Bali so se, da bo na tekmovanju veliko mrtvih, vendar se to ni zgodilo. Hi-rokazu Kanazawa je bil prvi zmagovalec v borbah in katah. Od leta 1950 se je zacel karate pospešeno širiti po svetu. Funakoshijev ucenec Tsuto-mo Oshima je leta 1955 prišel v ZDA, kjer je odprl prvi dojo v Ameriki. Dve leti kasneje 1957 je Tecuji Murakami prišel v Evropo, kjer je organiziral seminarje. Sledili so mu tudi še drugi instruktorji. Razlogi, zaradi katerih so mojstri odhajali v tujino, so bili razlicni. Ene so povabili, da postanejo samostojni instruktorji, druge, da postanejo asistenti starejšim kolegom, spet tretji so šli sami ali so jih poslale njihove šole. Za razvoj kara­teja v svetu so najbolj zaslužni instruktorji JKA. V Evropo so šli Murakami, Kanazawa, Kase, Enoeda, Shirai, Ochi ..., v Ameriko pa Oshima, Nishijama, Okazaki, Kubota ... Leta 1963 je bila v Parizu ustanovljena EKU (Evropska karate unija), 1966 je bilo v Parizu izvedeno prvo evropsko prvenstvo, kjer je nastopalo 54 tekmovalcev. V Ameriki je leta 1963 Hidetaka Nishijyama ustanovil AAKF (Vseameriško karate zvezo), ki je postala cla­nica JKA in tega leta je bilo organizirano tu­di prvo ameriško prvenstvo. Na Japonskem je bila ustanovljena FAJKO (Vsejaponska karate-do zveza), ki je združevala vse šole karateja, ne glede na stil. Njeni ustanovitelji so bili Hironori Otsuka (wado-ryu), Gogen Yamaguchi (goju-ryu), Kenwa Mabun (shito­ryu), ter Masatoshi Nakayama (shotokan). Prvo neuradno svetovno prvenstvo je bilo leta 1968 v Los Angelesu. Leta 1970 je bila ustanovljena v Tokiu svetovna karate zveza WUKO (Svetovna karate unija). Istega leta 1970 je bilo v Tokiu tudi prvo uradno sve­tovno prvenstvo, ki ga je organizirala WU­KO. Udeležilo se ga je 33 držav. .Olimpijski šport Prizadevanja, da bi karate postal olimpijski šport, so dolga in velika. MOK (Mednarodni olimpijski komite) je leta 1985 priznal WU­KO (opredeljeno za športni karate) kot legi­timno karate zvezo. Leta 1987 je priznal še ITKF (opredeljeno za tradicionalni karate) in trdil je, da sta to dva razlicna pristopa h ka­rateju z razlicnima nacinoma sojenja. Z že­ljo, da bi karate postal olimpijski šport, sta obe zvezi pozivali druga drugo k združitvi. Leta 1989 je v WUKO vstopila tudi Sovjet-ska zveza, s cimer je ugled zveze mocno dvignila. 1993 leta se je WUKO preimeno­vala v WKF in naceloma združila športni in tradicionalni karate, vendar cez cas se je pokazalo, da ni bilo tako. WKF je prevzela funkcijo WUKO, ITKF pa je še naprej delo­vala samostojno. Prizadevanja za vkljucitev karateja v drušcino olimpijskih športov so se kljub temu nadaljevala in junija 2016 je iz Mednarodnega olimpijskega komiteja pri­šlo sporocilo, da bo karate eden od olimpij­skih športov na poletnih olimpijskih igrah leta 2020, ki bodo potekala na Japonskem med 24. julijem in 9. avgustom. Skupšcina Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) je potrdila uvrstitev kara­teja med olimpijske športe 3. avgusta 2016, MOK pa je za krovno organizacijo dolocil oziroma priznal WKF (World karate federati­on), katere clanici sta tudi Evropska karate zveza oziroma Karate zveza Slovenije. Glavno prizorišce bo znamenita dvorana Nippon Budokan (krajše imenovana kar Budokan) v Tokiu, ki je znana tudi po tem, da so tam koncertirala in snemala »v živo« mnoga najvecja imena sodobne glasbe (The Beatles, Bob Dylan, Santana, Eric Clap­ton, Police, Pearl Jam itd.). Prvenstveno pa je namenjena borilnim športom in najvec­krat jo imenujejo kar »dom borilnih vešcin«. Zgrajena je bila leta 1964 za tekmovanja v judu na letnih olimpijskih igrah, sprejme 15 tisoc obiskovalcev in v njej so že bila najve­ 36 cja tekmovanja prakticno vseh zvrsti boril­nih vešcin (karate, kendo, aikido itd.). Tu je bilo tudi prvo svetovno prvenstvo v karateju leta 1970. Tocno 50 let kasneje, leta 2020, pa se bo karate v njej simbolicno in dejansko spet združil pod eno streho. .Literatura 1. Breznik, B. (1999). Osnove tradicionalnega ka­rate. Ravne na Koroškem: Ivko. 2. Funakoshi, G. (1988). Karate-Do, Moj životni put. Beograd: Panpublik. 3. Jorga, I. (1982). Karate ABC: Nunchaku. Beo-grad: Sportska knjiga. 4. Oyama, M. (1963). What is Karate? Tokyo: Ja­pan Publications Trading Company. 5. Topolšek, M. (1973). Karate Okinawa. Smede­revska Palanka: "10. oktobar". 6. Vogrinec, S. (1999). Karate: Med tradicijo in športom. Ptuj: Milenium. Vojko Prajnc, univ. prof. šp. vzg. Ul. Heroja Šercerja 43 2000 Maribor vojko.prajnc@triera.net Miran Kondric Namizni tenis - Bodocnost je v pravilni izbiri rekvizita Izvlecek Namizni tenis je izjemno zahteven in kompleksen šport. Ucenje in obvladanje korektne tehnike pa zahteva od otroka veliko napora, odrekanja in volje. Za to pa je nujna uspešnost, ki jo lahko otroci dosežejo le z ustrezno opremo in zane­sljivo izvedbo osnovnih vaj. Pri nakupu namiznoteniškega loparja je treba biti pozoren na vec stvari. Izbira namiznote­niškega rekvizita naj bo zato prepušcena namiznoteniškim trenerjem in ne star-šem ter trgovcem. Pred nakupom loparja je dobro vedeti, kaj nam športna trgovina ponuja in komu kupujemo lopar. Idealna bi zato bila povezava med klubskim tre­nerjem, starši in športno trgovino, ki pro-daja namiznoteniške loparje. Svetovanje in nakup loparja s trenerjem predstavlja za otroka dodaten motiv in predvsem za­upanje v trenerja, ki so ga z izbiro in na­kupom loparja potrdili njegovi starši. Kljucne besede: namizni tenis, lopar, drža loparja, prilagojeni rekviziti, otroci Table tennis – The future depends on appropriate equipment Abstract TTable tennis is an extremely demanding and complex sport. Learning and mastering the correct techniques requires a lot of effort, denial and will from a child. As part of this, children’s effective performance in the game can only be ensured by appropri­ate equipment and the reliable accomplishment of basic exercises. One should consider several things when purchasing a table tennis racket. The choice of racket should be left to the table tennis coach and not to parents and shop assistants. Before buying a racket, it is good to know what a sports store offers and for whom we are making the purchase. The ideal would be a link be­tween future coaches, parents and a sports shop selling table tennis rackets. The advice and buying of a racket with the trainer’s assistance can lead to the child’s extra motivation and above all confidence in the coach as confirmed by the child’s parents in the selection and purchase of the racket. Key words: table tennis, racket, grip, adapted equipment, children Pri izbiri namiznoteniške opreme se je treba nujno posvetovati s strokovnja­kom. Primeren lopar je »conditio sinne qua non« ucenja pravilne tehnike. Velikokrat je prvi motiv otroka pri sezna­njanju z namiznim tenisom želja staršev, da svojega otroka pošljejo v namiznoteniški klub. Seveda pa je za to treba navdušiti še otroka. Najlažja pot je seveda »otroka kupi-ti«! In nic cudnega, da potem naš Janezek ves presrecen pride na prvi namiznoteniški trening z novim sijocim loparjem in po­nosni Janezek se pri svojih novih in starih prijateljih ne more prehvaliti, kako lep nov lopar ima. In potem sledi šok: trener pove Janezku, da lopar, ki ga drži v roki, ni pri­meren zanj in z njim ne bo mogel vaditi in igrati. Razocaranje na Janezkovem obrazu pove vse. Nenadoma izgine z njegovega obraza nasmeh in v njegovi notranjosti se naenkrat pojavijo dvomi, ali še sploh želi ostati pri namiznem tenisu. Razocaranje mladega nadobudneža je enostavno veli­ko. In kje je prišlo do napake? Starši seveda že­lijo svojemu otroku le najboljše, vendar pa velikokrat razmišljajo o tem, kako prihrani-ti oziroma otroku vcasih kupiti kakšno rec tudi na dolgi rok. Lopar, ki ga je dobil naš Janezek, je bil pravzaprav namenjen Jane-zu. Za Janezka je bil enostavno pretežak, prehiter, prevelik in s predolgim rocajem. To pa so le »malenkosti«, ki jih lahko veliko­krat opazimo, ce se ozremo po mladih na­dobudnežih. Otroci si radi sposojajo stvari od odraslih in od svojih starejših bratov in sester, toda v namiznem tenisu to ni ravno pametno. Ceprav je namen v tem primeru dober, pa je ucinek na koncu katastrofalen. Na eni od slovenskih osnovnih šol smo športnega pedagoga prosili, da bi sode­lovali pri uri namiznega tenisa. Otroci so k uri prinesli svoje loparje in veselo udrihali po žogicah, ki nikakor niso hotele leteti tja, kamor so želeli. Po pol ure vadbe smo jim zamenjali loparje in jim dali v roke otroške namiznoteniške loparje ter jih povprašali, kakšen obcutek imajo, ko držijo v roki otro­ški lopar. Vsi v en glas so potrdili naša prica­kovanja, da bo ta rekvizit za njih primernej­ši. Tudi na koncu ure so bila njihova mnenja enaka, saj je bila tudi uspešnost izvajanja posameznih vaj veliko ucinkovitejša. Namizni tenis je izjemno zahteven in kom­pleksen šport. Ucenje in obvladanje ko­rektne tehnike pa zahteva od otroka veli­ko napora, odrekanja in volje. Za to pa je nujna uspešnost, ki jo lahko otroci dosežejo le z zanesljivo izvedbo osnovnih vaj. Vsak dober trener ve, da mora biti otrok pri iz­vajanju vaj izjemno uspešen; povedano z drugimi besedami: trener mora otroku da­jati takšne naloge, ki jih bo otrok lahko brez težav obvladal. Pretežke in neprimerne naloge rušijo v otrocih motivacijo in brez te pravega dela enostavno ni. Z neprimer­nimi loparji pa dosežemo ravno negativen ucinek. Pri nakupu namiznoteniškega loparja je treba biti pozoren na vec stvari. Seveda pri otrocih prednjacijo vizualni ucinki – cim bolj se sveti, tem boljši je. Industrija posku­ša na vse možne nacine pritegniti pozor­nost kupca, vendar pa v vecini primerov velja rek: »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni.« Poceni roba ima eno dobro la-stnost in sicer to, da je poceni; ima pa tudi eno slabo lastnost – ni vredna prakticno nic! Tako kot odrasli se tudi otroci zgledu­jejo po svojih sosedih in prijateljih. Ce ima sosedov Francek, ki je sicer nekaj let starejši od Janezka, potem tudi naš Janezek hoce takšen lopar. Vse lepo in prav, ce bomo našli tocno takšen lopar v otroški izvedbi. V poskusu cim boljše prodaje so nekate­ri tako imenovani »low cost« proizvajalci enostavno samo skrajšali rocaj in lopar predstavili kot otroški. Le redki proizvajalci pa so zares prisluhnili potrebam otrok in namiznoteniških trenerjev ter izdelali pravi otroški lopar (pri nas ga je možno dobiti v prodaji pri ttsport.si). Osnova otroškega namiznoteniškega lo-parja je seveda v rocaju. V teoriji namizne­ga tenisa zasledimo anatomski, konicni, konkavni in ravni rocaj. Položaj roke v ro-caju odreja nakup primernega loparja. Še posebej obcutljiva je ta zadeva pri otroški roki, ki je veliko manjša od odrasle, in je zato treba iskati otroški roki primeren rocaj. Pri pregledu strokovne literature smo zasledili razlicna razmišljanja o tem, katera oblika rocaja je za otroke najprimernejša. Sam se pri izbiri bolj nagibam k izbiri konicnega ali anatomskega rocaja. Pri konkavnem rocaju sem dobil obcutek, da otroci lopar pretrdo stisnejo, kar se jim pri konicnem ne more zgoditi. Za ravnega pa jih vecina trdi, da imajo obcutek, kot da bi jim lopar hotel spolzeti iz roke. Pri preizkušanju loparja moramo otrokom vedno predstaviti problem izbire loparja s kakšno prispodobo. Otroci uživajo v domi­šljijskem svetu in se z njim lažje poistovetijo kot s kakšno strokovno razlago, ki je zago­tovo ne bodo razumeli. Otroci si naj zato pri držanju loparja predstavljajo, da v roki nežno držijo hrcka. Ce ga bodo namrec sti­snili, bo ubogi hrcek poginil. Zagotovo jim bo ta prispodoba dala veliko vec informacij kot pa strokovna razlaga, zakaj ne smejo loparja prijeti cvrsto v roko. Do sedaj pove­dano že v svojem bistvu nakazuje, kako naj bo izdelan namiznoteniški lopar za otroke. Ne samo dolžina, tudi obseg rocaja naj bo prilagojen loparju. V kolikor je obseg lopar­ja prevelik, imajo otroci sicer obcutek, da ga držijo rahlo v roki, vendar pa je to obcutek, ki vara in jim ne bo omogocal kvalitetnih udarcev. V tem primeru namrec otroci pod-zavestno stisnejo lopar v tocki kontakta z žogico, saj se prestrašijo, da bi jim lopar pa-del iz roke. Optimalen obseg rocaja za otro­ka zato predstavlja naslednja mera: med prstancem in blazinico palca se pri oprije-mu rocaja ne pojavlja prazen prostor. Otrok je s tem razbremenil zapestje, ki ga je nuj-no treba sprostiti, predvsem pri izvajanju udarcev z rotacijo. Predebel rocaj zahteva od otroka stisk – mocno stisnjen lopar pa omejuje vkljucevanje zapestja, osnovnega elementa za proizvajanje rotacije. Ni pa samo obseg rocaja problematicen pri ucenju nižjih starostnih kategorij. Tudi predolg rocaj povzroca otrokom nemalo preglavic. Podobno kot pri tenisu in bad-mintonu se tudi otroci v namiznem tenisu srecujejo z najvec problemi pri izvajanju bekend (BH) udarcev, ko v rokah držijo pre­dolge loparje. Predvsem pri BH kontra, BH spin in BH zacetnem udarcu prihaja do blo­kade spodnjega roba rocaja z zapestjem. Ta blokada preprecuje tehnicno pravilno izvedbo prej omenjenih udarcev. Seveda pa tudi pri dolžini rocaja otroškega loparja naletimo na razlicne poglede. Vecina tre­nerjev meni, da – gledajoc z BH strani – pri­bližno 1 cm rocaja seže cez nivo mezinca in roba dlani. Spet drugi pa pravijo, da naj bi bilo le nekaj milimetrov prostega rocaja, saj krajši rocaj omogoca vecjo gibljivost za­pestja, ki je nujna za ucenje tehnike, kjer je poudarek na rotaciji žogic. Predstavljena problematika pa vseeno ni tako enostavna, kot se na prvi pogled morda zdi. Proizvodnja namiznoteniških loparjev še zdalec ni poceni in vecina na­miznoteniških podjetij (npr. Tibhar, Donic, Stiga, Butterfly, Andro, Joola, TSP in druge) v iskanju tržnih niš pac išce takšne, ki so z ekonomskega vidika zanimive. Žal se do sedaj proizvodnja loparjev za otroke ni po­kazala kot ekonomsko upravicena. Vecina podjetij zato vec ali manj ponuja le enega ali dva modela za otroke. Tudi predelava loparjev za odrasle je opci­ja izbire loparja za otroke. Vendar pa je pri tem treba biti izjemno previden. Materiali, iz katerih so narejeni loparji, so namrec iz­jemno obcutljivi in v svoji konstituciji tudi zelo labilni. Že najmanjši poseg lahko po­ruši strukturo lesenega dela loparja in ta­kšen lopar postane kaj hitro neuporaben. Skrajšanje rocaja loparja z žaganjem prive­de že do prvega velikega problema. Pro-porcionalne mere med rocajem in glavo loparja se namrec v tem primeru porušijo in glava loparja postane pretežka za otroka. Brušenje in zmanjševanje glave loparja pa je na drugi strani spet povezano s proble-mom velikosti glave, ki se pri otrocih kaže v problemih preciznega zadevanja žogice. Seveda pa se je treba zavedati, da takšen lopar postaja tudi hitrejši! Skrajšanje rocaja loparja za odrasle ima še eno dodatno sla­bost. Vecina rocajev je danes sestavljena iz razlicnih materialov in nova razporeditev uteži v rocajih lahko v veliki meri iznici sta­bilnost loparja, ki mora biti predvsem pri otrocih uravnotežen. Najobcutljivejši del doma obdelanega loparja predstavlja me-sto med rocajem in glavo loparja. Prav vrat loparja je tisti, ki po navadi popusti pri raz­licnih neprimernih aktivnostih in neželenih obremenitvah. Naslednji problem pri loparju za otroke predstavljajo obloge. Ceprav je na zacetku namiznoteniške vadbe vedno v ospredju zabava in igra, pa je prav za to obdobje nujno, da otrok prime v roke primeren lo-par. Rek: »Kar se Janezek nauci, to bo Janez znal«, se odraža še posebej v ucenju pravil­ne tehnike, ki jo lahko osvojimo samo s pri­mernim rekvizitom. Prevelik lopar in obra­bljene obloge zagotovo ne bodo prispevali k uspešnosti v izvajanju posameznih nalog. Izbira obloge naj bo prepušcena trenerju, saj le-ta najlažje najde primerno oblogo za posameznega otroka. Zagotovo pa ne sme biti ta obloga v zacetni fazi prehitra. Otro­ci morajo na zacetku vadbe najprej zadeti žogico, nato zadeti cilj, usmeriti žogico na kakršenkoli nacin na drugo stran mize in šele nato razmišljati o kvaliteti udarca. Izbira namiznoteniškega rekvizita naj bo za-to prepušcena namiznoteniškim trenerjem in ne staršem in trgovcem. Pred nakupom loparja je dobro vedeti, kaj nam športna trgovina ponuja in komu kupujemo lopar. Idealna bi zato bila povezava med klub-skim trenerjem, starši in športno trgovino, ki prodaja namiznoteniške loparje. Sveto­vanje in nakup loparja s trenerjem predsta­vlja za otroka dodaten motiv in predvsem zaupanje v trenerja, ki so ga z izbiro in na­kupom loparja potrdili njegovi starši. Na koncu pa je vendarle treba omeniti tudi dejstvo, da imamo v Sloveniji edinega pro-izvajalca lesenih delov loparja, ki izdeluje »deske« za nekatere svetovne prodajalce namiznoteniške opreme. V kolikor niste po­polnoma prepricani v vaš nakup v trgovini, bo najbolje, da se oglasite pri njih in z vese­ljem vam bodo svetovali (NTT, proizvodnja športne opreme, Žiga Janškovec S.P., Loka 36, 4290 Tržic). Našim namiznoteniškim nadobudnežem želim veliko užitkov in uspešnih udarcev ob udarjanju žogice z ustreznim loparjem. prof. dr. Miran Kondric Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si Jaša Cebulj Motivi za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smucanju Izvlecek Z raziskavo se je ugotavljalo, kateri so najpomembnejši motivi za udejstvova­nje in vztrajanje v športu ter ali obstaja­jo razlike v motivih med bolj uspešnimi (vrhunskimi) športniki in manj uspešnimi športniki. Sodelovalo je 18 športnikov – alpskih smucarjev, od tega 6 zelo uspe­šnih (vrhunskih športnikov) in 12 manj uspešnih (športnikov) glede na FIS tocke. Njihova povprecna starost je bila 23.56 let. Za namen raziskave je bil uporabljen vprašalnik incentivnih sistemov moti­vacije, ki sem ga sestavil sam, zasnovan pa je bil na podlagi dognanj Woods in Nancy (1980). Z vprašalnikom se je pre­verjal status športnika glede na FIS tocke ter pomembnost motivov za vztrajanje in udejstvovanje v športu. Ugotovljeno je bilo, da so najpomembnejši motivi za vztrajanje v športu druženje, vznemirlji­vost in popolnost ter da med bolj in manj uspešnimi športniki/smucarji obstajajo razlike le glede motiva druženja. Kljucne besede: motivacija, športni­ki, alpsko smucanje, incentivni sistemi motivacije. Motives for engaging and participating in professional alpine skiing Abstract With the research I wanted to acquaint which motives for participating in sport are most important, and also if there are any differ­ences in motivation between more successfull (professional) and less successful alpine skiers. The sample included 18 alpine ski­ers of which 6 are professionals- competing at top level, and other 12 are less successful (do not compete at World Cup top level) skiers. Average age of the sample was 23.56 years. To examine the motives athlets answerd an Incentive systems of motivation questionare which I conducted myself and was based on findings of Wood and Nancy (1980). The results showed that the most important motives for participating in sport are Socializing, Excitement and Perfection. Also it showed that there are a few small differences between more and less successful skiers but none of the differences, except one of incentive system of Socializing, were significant between the two groups. Key words: motivation, athlets, alpine skiing, incentive systems of motivation. • Uvod Vrhunski šport ni igra, ampak je trdo ustvar­jalno delo, v katerem se prepletajo številni interesi (Bednarik, Ferencak in Turšic, 2002; v Mikolavcic, 2010). Zaradi množice intere­sov postaja vrhunski šport vedno bolj sis­tematicna in dobro nacrtovana dejavnost. Vrhunski dosežki potemtakem niso na­kljucni, ampak so plod dolgotrajnega dela, odpovedovanj in tudi nadpovprecne na­darjenosti športnika (Doupona Topic, 2002; v Mikolavcic, 2010). Športniki so zaradi ra­znovrstnih motivov pripravljeni trenirati prek svojih zmožnosti. To pa pomeni, da se športnik slej ko prej sreca tudi s poškod­bami. »Fiziologi ugotavljajo, da se napori vrhunskih športnikov zacenjajo tam, kjer se po normah medicine dela konca težko fizicno delo« (Mikolavcic, 2010). Profesionalni oz. vrhunski športnik je tisti, ki je za svoje delo placan in se s tem tudi preživlja (Jankovic, 2010). Kajtna, Tušak in Kugovnik (2003) pravijo, da se športna motivacija od splošne loci v številnih vidikih. Šport, za razliko od drugih dejavnosti, zaznamuje visoka storilnostna usmerjenost in tekmovalnost, usmerjenost na izboljšanje nastopa in visoka motivacija za dosego ciljev. Tako kot imajo ljudje razlicne motive za opravljanje dolocenih dejavnosti (npr. otro­ci za šolo), imajo tudi športniki razlicne mo­tive za udejstvovanje v športu. Športnikova motivacija tako ni vedno pojasnjena samo z željo po dokazovanju in/ali razvoju nje­govih fizicnih zmožnosti. Allen (2003) pravi, da so ravno tako pomembni tudi socialni dejavniki, npr. razvoj socialnih povezav z drugimi, možnost kvalitetne in iskrene so-cialne interakcije, odobravanje drugih, pri­dobivanje prijateljev/znancev ... Najpomembnejša teorija, teorija potrebe po storilnosti (ki sta jo razvila Atkinson in McCleland s sodelavci leta 1953) pravi, da sta v tekmovalni situaciji pomembni težnja po uspehu in težnja po izogibanju neuspe-ha (Tušak in Tušak, 1997). Prva predstavlja pozitivno, druga pa negativno storilnostno motivacijo (storilnostno vedenje pomeni truditi se mocneje kot sicer). Tušak in Tušak (1997) navajata, da športniki, ki so visoko storilnostno motivirani, izbira­jo visoke, a vendarle dosegljive cilje, ki jim predstavljajo izziv. Bolj kot nagrade jih za­nimata delo in storilnost, ki sta odvisna od sposobnosti in vloženega truda, ne pa od srece. Kajtna in sodelavci (2003) menijo, da je za sam uspeh veliko bolj pomembna pozi­tivna storilnostna motivacija, saj športnika usmerja k izboljševanju in taki športniki tudi radi tekmujejo. Negativna storilnostna motivacija je manj ucinkovita, saj ob kon­stantnih, povprecnih rezultatih povzroci »motivacijski zlom« (Kajtna idr., 2003). Ntoumanis in Mallett (2014) se osredoto-cata na samodeterminacijsko teorijo mo-tivacije (ang. Self-determination theory; v nadaljevanju SDT teorija), ki sta jo leta 1985 predstavila znanstvenika Ryan in Deci. Ena izmed predpostavk SDT teorije je, da soci­alni kontekst »poskrbi« za zadovoljitev treh osnovnih psiholoških potreb: avtonomi­ja, kompetentnost in povezanost (Deci in Ryan, 2000; v Ntoumanis in Mallett, 2014). Ko so te potrebe zadovoljene, bo posa­meznik visoko kvalitativno motiviran (oz. bo bolj samo-determinirano motiviran), imel bo višje psihološko blagostanje. Deci in Ryan trdita, da so te psihološke potrebe, ceprav variirajo po izraženosti od posame­znika do posameznika, prirojene, univer­zalne in bistvenega pomena za optimalen razvoj posameznika, torej tudi športnika (Ntoumanis in Mallett, 2014). Tudi Gillet in sodelavci (2010) navajajo, da se notranja motivacija pozitivno povezuje s športnikovim nastopom (oz. uspešno­stjo) na samem tekmovanju. S športnikovo uspešnostjo na tekmovanju pa se pozitiv-no povezuje tudi to, da se športnik sam do-jema kot avtonomno osebo (ter tudi, da ga trener tako dojema) (Gillet idr., 2010). V športu je bilo narejenih mnogo raziskav, ki so poskušale razložiti, kaj vpliva na vrhun­ske dosežke. V psihologiji se le-te osredoto-cajo na raziskovanje športnikove osebnosti, sposobnosti, emocionalnih stanj in motiva­cije (Lazarevic, 1987; v Tušak, 2003). Kot prvo naj omenim ugotovitev, da se vrhunski športniki statisticno pomembno razlikujejo od mladih športnikov v težnji po uspehu ne glede na vloženo delo. Mladi športniki si zaradi privlacnosti zmag in od­mevnih rezultatov ter zaradi identifikacije z uspešnimi športniki izredno mocno želijo uspeh za vsako ceno ne glede na to, ali je uspeh rezultat res dobrega dela oz. samo plod slucaja. Vrhunski športniki pa z leti trdega dela spoznajo, da je resnicni uspeh lahko samo posledica truda, ki so ga vložili v treninge (Tušak, 2003). Hanranah in Gross (2005; v Young in Me­dic, 2012) navajata, da vrhunski športniki kot uspešne ocenjujejo bolj svoje nastope (npr. tehnika/cas vožnje oz. nastopa) kot pa same rezultate nastopov (npr. koncni rezultat na tekmovanju), kar dejansko ka­že na usmerjenost k dolocenim aspektom naloge in na vecjo motivacijo notranjega izvora. Halldorsson in Helgason (2012) sta v svoji študiji v kontekstu motivacije primerja-la elitne športnike in športnike, ki (še) ne tekmujejo na svetovni ravni. Zakljucila sta, da kažejo elitni športniki vecjo predanost svojemu športu kot »neelitni« (amaterski) športniki. Predvsem so se bolj pripravljeni odrekati dolocenim stvarem (zabava, dru­ženje s prijatelji ipd.), prav tako pa se eli­tni športniki razlikujejo od amaterskih po »mindsetu« (npr. na vsako tekmo, tudi vsak trening, se mentalno pripravijo – upora­bljajo dolocene tehnike, ki jim pomagajo zmanjšati stres ter povecati koncentracijo). Visoka predanost vsakodnevnemu trenira­nju in konstantnemu napredovanju je naj­verjetneje eden izmed najpomembnejših dejavnikov participacije v športu in prav tukaj nastajajo razlike med skupino elitnih in amaterskih športnikov, pravita Halldors-son in Helgason (2012). Ob povzemanju razlicnih raziskav (npr. Mathes in Battista, 1985; Summers, Ma-chin in Sargent, 1983) sta Frederick in Ryan (1993) ugotovila, da se motivacija starejših športnikov razlikuje od motivacije mlajših športnikov. Motiva druženja (oz. »zabava«) ter uživanja se pri starejših športnikih po­javljata manj pogosteje. V svoji raziskavi pa sta Frederick in Ryan (1993) ugotovila, da so motivi, povezani z zanimanjem (ang. interest) in uživanjem (ang. enjoyment), bolj znacilni za udeležence, ki se s špor-tom ukvarjajo tekmovalno. Pri rekreativnih športnikih (ter tistih, ki se ukvarjajo s fitne­som) pa so bolj izraženi motivi, povezani z zunanjim izgledom. Na podrocju motivacije so Kajtna in sode­lavci (2003) našli nekaj pomembnih razlik med vrhunskimi športniki in športniki. La-stnosti oz. koncepti, kot so tekmovalnost, orientacija k zmagi, težnja po moci, dose-ganje uspeha in samomotivacija, so višje izraženi pri vrhunskih športnikih (Kajtna idr., 2003). Pri ugotavljanju razlik med bolj in manj uspešnimi športniki so raziskave pokazale tudi, da uspešni športniki obicajno pripisu­jejo neuspeh predvsem notranjim dejavni­kom in tako izražajo osebno odgovornost za neuspeh. Medtem ko neuspešni špor­tniki išcejo vzroke neuspeha v zunanjih 42 dejavnikih, zmago/uspeh nasprotnika pa praviloma pripisujejo sreci. Zato je pri le­teh doseganje optimalne motivacije veliko zahtevnejše, saj išcejo izgovore zunaj sebe, zunaj lastne kontrole (Tušak in Tušak, 1997). Gould in sodelavci (1982; v Tušak in Tušak, 1997) so raziskovali motive pri mladih pla­valcih v ZDA. Izkazalo se je, da ženske mo-tivom sposobnosti, prijateljstva in zabavati se pripisujejo vecjo težo oz. pomembnost. In da mlajši plavalci pripisujejo vecjo po­membnost motivom uspešnosti, potova­nja in dejstvu, da tako želijo starši/sorodniki (Tušak in Tušak, 1997). V svoji študiji motivacije športnikov so Me­dic in sodelavci (2005; v Young and Medic, 2012) ugotovili, da imajo vrhunski športni­ki vrsto razlicnih motivov za kontinuirano participacijo v športu, ne glede na vrsto športa. Kot najpomembnejše so izpostavili uživanje v športu, možnosti za izboljšanje svojih sposobnosti, skrb za zdravje, socialni razlogi (druženje), pa tudi zunanje nagrade (npr. denar, trofeje). Nekatere raziskave (npr. Wood in Nancy, 1980) pa so bile usmerjene v raziskova­nje motivov mladih športnikov in njihove atraktivnosti (incentivna vrednost ciljev). Motivacijo za udeležbo v tekmovalnem športu so klasificirali v sedem glavnih in-centivnih sistemov (Wood in Nancy, 1983; v Tušak in Tušak, 1997): • popolnost: možnost narediti nekaj ek­stremno dobro; • moc: možnost vplivati, spreminjati in kontrolirati druge; • vznemirjenje: možnost za vznemirlji­vost, zanimivost in senzorne izkušnje v zvezi z novostmi, tudi negotovostjo; • neodvisnost: možnost biti samosto­jen, brez nasvetov ali kritik drugih; • uspeh: možnost doseci status, prestiž, socialno odobravanje za svoje dosežke ...; • agresija: možnost fizicno dominirati, si podredi druge športnike in jih osramo­titi in »zastrašiti«; • druženje: možnost pridobiti, ohraniti in okrepiti dobre medosebne odnose (primarno z drugimi športniki). V raziskavi za izdelavo modela incentivnih sistemov za športnike je bilo preizkušenih 2000 kanadskih športnikov in športnic, starih od 11 do 18 let, iz razlicnih športnih panog. Srednje vrednosti incentivnih siste­mov popolnosti, druženja, vznemirljivosti in uspeha so bile konsistentno vecje kot srednje vrednosti sistemov moci, agre­sivnosti in neodvisnosti (Wood in Nancy, 1980; v Tušak in Tušak, 1997). Nekatere raziskave (npr. Alderman in Wood, 1976; Sapp in Haubenstricker, 1978) so ugo­tovile, da so eni izmed pomembnejših motivov za vztrajanje v športu pri mladih športnikih povezani z druženjem (oz. »za­bavati se«). Poleg motiva druženja pa so med pomembnejšimi tudi razvoj sposob­nosti in doživljanje izziva. Nekateri znan­stveniki (npr. Gill in sodelavci) so ugotovili, da se motiv druženja mocno povezuje z vznemirljivostjo in akcijo (Passer, 1981). Namen raziskave Z raziskavo sem želel ugotoviti, kaj žene vr­hunske smucarje, da vztrajajo v športu tudi takrat, ko ni vrhunskih rezultatov, ko je trdo delo, ki ga spremljajo tudi poškodbe. Na zacetku raziskave sem si postavil dve glavni vprašanji, in sicer: Kateri so najpomemb­nejši motivi za vztrajanje v vrhunskem športu pri alpskih smucarjih? Ali obstajajo razlike v motivih pri bolj in manj uspešnih alpskih smucarjih? Iz tega sem s pomocjo že obstojece literature izpostavil tri sledece hipoteze: H1: Najpomembnejša motiva za vztrajanje v vrhunskem športu sta popolnost in vzne­mirjenje. H2: Razlike med bolj in manj uspešnimi smucarji obstajajo. Uspešnejši športniki vztrajajo v športu bolj zaradi popolnosti in vznemirjenja (imajo bolj izražene srednje vrednosti teh motivov), manj uspešni pa bolj zaradi uspeha in druženja. H3: Srednje vrednosti motivov popolnosti, druženja, vznemirljivosti in uspeha so vecje kot srednje vrednosti motivov moci, agre­sivnosti in neodvisnosti. .Metode Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 18 športnikov – alpskih smucarjev iz razlicnih držav: Slo­venije (N = 5), Norveške (N = 3), Švedske (N = 2) in Kitajske (N = 8). Izmed 18 so bile 4 ženske in 14 moških. Šest udeležencev je bilo uvršcenih pod kategorijo vrhunski športniki (od 1. do 30. mesta na mednaro­dni lestvici FIS), ostalih 12 pa pod kategorijo športniki (od 30. mesta na mednarodni FIS lestvici višje). Najboljši udeleženec je v se­zoni 2015/16 zasedal 2. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, najslabši udeleženec pa je zasedal 1478. mesto (na mednarodni lestvici FIS) v sezoni 2015/16. Povprecna starost vseh udeležencev znaša 23.56 let (SD = 3.96) – povprecna starost v kategoriji vrhunskih športnikov znaša 28 let (SD = 3.52), povprecna starost v kategoriji športnikov pa 21.33 let (SD = 1.56). Najsta­rejši udeleženec ima 32 let, najmlajši pa 19. Vsi udeleženci so clani reprezentanc svojih držav. Pripomocki Kot pripomocek sem uporabil lestvico oz. vprašalnik motivacije, ki sem ga sestavil sam, zasnovan pa je bil na podlagi razi­skav Wood in Nancy (1980). Vprašalnik je bil sestavljen iz desetih postavk. Prve tri so zahtevale splošne podatke o udeležencih raziskave (spol, starost, rang na FIS lestvi­ci). Ostale postavke (od 4. do 10.) pa so bile zasnovane na lestvici likartovega tipa, vsaka z desetimi stopnjami. Na lestvicah je udeleženec oznacil (od 1 – ni pomembno zame do 10 – zelo pomembno zame), kako pomemben se jim zdi posamezen motiv za njihovo udeležbo v športu. Postopek Vprašalnik sem najprej sestavil v sloven-skem in angleškem jeziku. Slovensko verzi­jo vprašalnika sem objavil na spletni strani mojaanketa.si, osebno kontaktiral udele­žence, ki so bili iz Slovenije, ter jih prosil, da rešijo vprašalnik. Angleško verzijo vprašal­nika pa sem poslal po elektronski pošti vsa­kemu posameznemu udeležencu, ki mi je rešenega poslal nazaj (po elektronski pošti). Rezultate sem vnesel v program IBM SPSS Statistics 22, kjer sem jih tudi analiziral. .Rezultati Deskriptivna statistika Tabela 1 prikazuje osnovne deskriptivne statistike za vsak uporabljen motiv pose-bej. Opazimo lahko, da ima najvišjo srednjo vrednost motiv druženja (M = 8.72). Sledi­jo mu vznemirjenje, popolnost, agresija, uspeh, neodvisnost in na zadnjem mestu, z najmanjšim povprecjem, motiv moci (M = 6.11). Rezultati Kolmogorov-Smirnov testa za preverjanje normalnosti porazdelitve ka­žejo na statisticno pomembno razliko med spremenljivkami in normalno porazdelitvi­jo (p < 0,001) pri vecini spremenljivk (po­ Tabela 1. tniki (dobljena na uporabljenem vzorcu) pa Deskriptivna statistika in rezultati Kolmogorov-Smirnov testa za normalnost porazdelitve vseh obstaja pri motivu vznemirjenje. Prav tako spremenljivk za vse športnike skupaj. lahko opazimo, da je pri vrhunskih športni- N M SD Min Max S K K-S (p-vrednost) Popolnost 18 8.33 1.82 5 10 -0.63 -0.92 0.002 Druženje 18 8.72 1.84 3 10 -2.09 4.84 0.001 Vznemirjenje 18 8.56 1.89 5 10 -0.99 -0.63 0.001 Uspeh 18 6.83 2.85 2 10 -0.46 -1.12 0.085 Agresija 18 7.39 2.50 2 10 -1.11 0.58 0.002 Neodvisnost 18 6.50 1.95 3 9 -0.54 -0.92 0.018 Moc 18 6.11 2.68 2 10 0.01 -1.06 0.200* Legenda: N = numerus; M = povprecje; SD = standardna deviacija; S = koe.cient asimetrije; K = koe­.cient splošcenosti; K-S = Kolmogorov-Smirnov test, p = signi.kanca. polnost, druženje, vznemirjenje, agresija in neodvisnost), kar pomeni, da se nobena od teh spremenljivk ne porazdeli normalno. To predpostavko potrjujejo tudi koeficien-ti asimetrije, kjer noben od koeficientov ni enak 0; podatki so torej asimetricni v levo (negativno) ali v desno (pozitivno). Tudi koeficienti splošcenosti so pri vseh podat­kih razlicni od 0, kar kaže na nenormalno športnikih, za razliko od vrhunskih športni­kov (kjer srednja vrednost motiva druženje znaša 7.83, srednja vrednost motiva uspeh pa 5.17). Pri drugih motivih vecjih razlik ni opaziti. Najmanjša razlika v srednji vrednosti motiva med vrhunskimi športniki in špor- Tabela 3. kih najbolj izražen motiv popolnost (M = 8.83), najmanj pa motiv uspeh (M = 5.17). Pri športnikih pa lahko razberemo najvecjo izraženost motiva druženje (M = 9.17) in najmanjšo izraženost motivov neodvisnost (M = 6.17) in moc (M = 6.17). Preverjanje razlik med katego­rijami V Tabeli 3 prikazane razlike med vrhunski-mi športniki in športniki glede prouceva­nih spremenljivk sem pridobil z uporabo Mann-Whitneyevega testa po izvedenem testu normalnosti porazdelitve, ki je poka­zal, da se spremenljivke po vecini ne po­razdeljujejo normalno. Edina statisticno pomembna razlika se je pokazala pri mo-tivu druženje (p = 0.007*), kjer športniki ta motiv cenijo bolj kot vrhunski športniki za udeleževanje v športu. Pri drugih motivih Rezultati Mann-Whitney testa glede na kategorizacijo športnika in motive porazdelitev podatkov. Nekoliko drugace velja za spremenljivki uspeh in moc, kjer Kolmogorov-Smirnov test kaže na vredno- Popolnost Mann-Whitney U 28,500 p-vrednost .460 sti p, ki so višje od 0.05. Spremenljivki uspeh Druženje 9,000 .007* in moc pa se torej porazdelita normalno. Vznemirjenje 35,500 .960 Iz Tabele 2 so razvidne srednje vrednosti Uspeh 16,500 .063 in standardna deviacija za vsako od upora-Agresija 21,500 .164 bljenih spremenljivk glede na kategoriza-Neodvisnost cijo športnika udeleženca. Opazimo lahko Moc nekoliko vecjo izraženost motiva druženje 24,500 .271 35,500 .962 (M = 9.17) in motiva uspeh (M = 7.67) pri Legenda: *p < 0,05. Tabela 2. pa se razlike niso izkazale za statisticno po- Srednje vrednosti vseh spremenljivk posebej za vrhunske športnike in za športnike membne. Med slednjimi se najvecja razlika N M SD med vrhunskimi športniki in športniki kaže Vrhunski š. 6 8.83 Popolnost Športniki 12 8.08 1.33 2.02 pri motivu uspeh (p = 0.063); ki pa se ni iz­kazala za statisticno pomembno na upora­bljenem vzorcu. Vrhunski š. 6 7.83 1.17 Druženje Športniki 12 9.17 Vrhunski š. 6 8.50 1.99 2.07 .Diskusija Vznemirjenje Športniki 12 8.58 1.88 Hipoteza 1, ki pravi, da sta najpomembnej- Vrhunski š. 6 5.17 Uspeh Športniki 12 7.67 2.48 2.74 ša motiva za vztrajanje v vrhunskem špor­tu popolnost in vznemirjenje, se zavrne. V Tabeli 1 lahko razberemo, da je najvecjo Vrhunski š. 6 6.33 2.58 srednjo vrednost dosegel motiv druženje. Agresija Športniki 12 7.92 2.39 Vznemirjenje in popolnost pa sta takoj za njim, na drugem in tretjem mestu po Vrhunski š. 6 7.17 Neodvisnost 1.72 povprecnih vrednostih med vsemi motivi. Športniki 12 6.17 2.04 Torej lahko recemo, da je glede na vzorec Vrhunski š. 6 6.00 2.61 najpomembnejši motiv druženje, med pr­ Moc vimi tremi najpomembnejšimi pa sta tudi Športniki 12 6.17 2.82 popolnost in vznemirjenje. Wood in Nancy (1980; v Tušak in Tušak, 1997) navajata, da športniki, ki imajo višje izražen motiv po­polnosti, dojemajo udejstvovanje v špor­tu kot možnost narediti nekaj odlicnega. Ogromna stimulacija zanje je možnost premagovanja drugih v športnih vešcinah. Znacilno je, da veliko trenirajo in naredijo vse, da bi izboljšali svoje sposobnosti ter dosegli osebno popolnost. Športniki, ki ocenjujejo vznemirljivost zelo visoko, tre­tirajo tekmovanje kot možnost vznemir­jenja, kot novost in negotovost. Športniki, pri katerih je mocno izražena težnja po druženju, pa vidijo v tekmovanju možnost pridobivanja novih ter ohranjanja starih medosebnih stikov/odnosov, pomembno jim je biti cenjen in sprejet s strani drugih (Wood and Nancy, 1980; v Tušak in Tušak, 1997). Dejstvo, da je vecja srednja vrednost bila izracunana za motiv druženje, lahko pripišemo temu, da je v vzorcu vecje šte­vilo športnikov, ki ne tekmujejo na najvišji stopnji in prav tako dosegajo nekoliko slab-še rezultate. Do podobnih rezultatov so prišle tudi nekatere druge raziskave (npr. Alderman in Wood, 1976; Sapp in Hauben­stricker, 1978), ki so ugotovile, da so eni iz-med pomembnejših motivov za vztrajanje v športu pri mladih športnikih povezani z druženjem (oz. »zabavati se«). Poleg motiva druženja pa so med pomembnejšimi tudi razvoj sposobnosti in doživljanje izziva. Ne-kateri znanstveniki (npr. Gill in sodelavci) pa so ugotovili, da se motiv druženja mocno povezuje z vznemirljivostjo in akcijo (Pas­ser, 1981). Zato torej tudi ni presenetljivo, da se najbližje najvišje izraženega motiva dru­ženja (na pridobljenem vzorcu te raziskave) nahaja tudi motiv vznemirjenja. Podobno pravita tudi Tušak in Tušak (1997) – moti­vacija pri manj uspešnih športnikih je bolj zunanjega izvora (npr. druženje), medtem ko uspešne športnike žene predvsem no-tranja motivacija (npr. vznemirjenje), kar pa se je pokazalo pri Hipotezi 2. Raziskave Me-dica in sodelavcev (2005) so pokazale, da se pri tudi pri vrhunskih športnikih izražajo motivi zunanjega izvora (socialni dejavniki – druženje; zunanje nagrade – denar, trofe­je ipd.), poleg sicer prevladujocih notranjih motivov (uživanje v športu, možnosti za iz­boljšanje svoji sposobnosti ipd.). Delno lahko potrdim/zavrnem Hipotezo 2, ki se glasi: Uspešnejši športniki vztrajajo v športu zaradi popolnosti in vznemirjenja, manj uspešni športniki pa zaradi uspeha in druženja (oz. uspešnejši imajo višje izraže­ne srednje vrednosti motivov popolnosti in vznemirjena, manj uspešni pa višje izra­žene srednje vrednosti motivov druženje in uspeh). Iz podatkov v Tabeli 2 lahko opa­zimo, da sta srednji vrednosti motivov po­polnosti in vznemirjenja res najvišje izraženi pri vrhunskih športnikih. Medtem ko se pri športnikih opazi, da imajo najvišje izraženo srednjo vrednost motiva druženje, motiv uspeha pa se ne nahaja med najpomemb­nejšimi za udejstvovanje v športu pri manj uspešnih športnikih. Obstajajo pa, kot sem predvideval že na zacetku raziskave, neko­liko višje srednje vrednosti motivov uspeha in druženja pri športnikih, kot pri vrhunskih športnikih. Srednja vrednost motiva vzne­mirjenje pa se je pokazala kot enaka (oz. minimalno višja) pri športnikih kot pri vr­hunskih športnikih, ravno zato hipoteze ne morem popolnoma potrditi, niti popolno-ma zavrniti. Iz Tabele 3 so razvidni rezultati Mann-Whitney U testa za preverjanje razlik med kategorijami, izvedenega v programu IBM SPSS Statistics 22. Opazimo lahko, da statisticno pomembnih razlik med vrhun­skimi športniki in športniki ni pri nobenem izmed motivov, razen pri motivu druženje. Blizu meje statisticne pomembnosti pa se je pokazala tudi razlika pri motivu uspeh. Kot sem omenil že v prejšnjem odstavku, naj bi uspešnejši športniki pripisovali uspeh ter crpali svojo motivacijo predvsem iz no-tranjih dejavnikov – popolnost in vzne­mirljivost, medtem ko bi naj manj uspešni športniki iskali vzroke neuspeha bolj iz zu­nanjih dejavnikov, kot sta druženje in uspeh (Tušak in Tušak, 1997). Kot sta v svoji raziska-vi motivacije v športu ugotovila tudi Frede­rick in Ryan (1993), se (vrhunski) športniki bolj fokusirajo na aspekte same naloge v njihovem športu, kar je tudi karakteristika notranje motivacije (npr. želim se izboljšati v svoji aktivnosti, želim pridobiti/izboljšati nova znanja/sposobnosti ...). Torej se pri vrhunskih športnikih bolj pojavljajo mo-tivi povezani z zanimanjem (ang. interest) in uživanjem (ang. enjoyment). Rekreativni športniki pa so kazali bolj instrumentalno naravnanost do udeležbe v športu. Bolj, kot vrhunske športnike, jih vodijo zunanji motivi (npr. telesni izgled, »vecje mišice«, boljše spopadanje s stresom ...). Podobne ugotovitve sta izpeljala tudi Halldorson in Helgason (2012), katerih rezultati študi­je so pokazali vecjo (notranjo) motivacijo pri vrhunskih športnikih in prav tako ve-cjo predanost športu, kot pri nevrhunskih športnikih. Prav tako pravi Tušak (2003), da se vrhunski športniki od mladih statisticno pomembno razlikujejo v težnji po uspehu, ne glede na vloženo delo. Mladi (še ne ta­ko uspešni) športniki imajo višje izraženo težnjo po uspehu, saj si zaradi privlacnosti zmag ter tudi zaradi identifikacije z uspe­šnejšimi športniki zelo želijo uspeha za vsa­ko ceno. Pri tem pa ni važno, ali je uspeh rezultat res dobrega dela ali pa samo plod slucaja. Za razliko od teh pa se vrhunski športniki naucijo, da lahko resnicni uspeh nastopi samo kot posledica dolgotrajnega usmerjenega dela (Tušak, 2003). Višja izra­ženost motiva popolnosti pri vrhunskih športnikih se, tako kot pravi Tušak (2003), kaže prav zato, ker se le-ti trudijo mocne­je, imajo možnost boljše koncentracije, izbirajo daljše treninge, nastopajo bolje in se nasploh bolj posvecajo vsemu v zvezi s športom. Kot navaja teorija potrebe po sto­rilnosti (Atkinson in McCleland s sodelavci, 1953; v Tušak in Tušak, 1997), naj bi motivi se povezovali z dražljaji v okolju in na ta na-cin spodbudili custvena stanja (npr. ponos ali sram), ki izzovejo instrumentalni obliki vedenja približevanja ali izogibanja (Tušak in Tušak, 1997). To se sklada z mojimi ugo­tovitvami, da vrhunski športniki predvsem težijo za popolnostjo in vznemirljivostjo, kar se povezuje s ponosom. Ker so bili v mojem vzorcu udeleženci, ki so spadali pod kategorijo športniki, nekoliko mlajši od vrhunskih športnikov, lahko te ugotovi­tve povežem tudi z ugotovitvami Goulda (1982; v Tušak in Tušak, 1997), ki je raziskoval motive pri plavalcih v ZDA. Ugotovil je, da so mlajši udeleženci višje ocenjevali pred­vsem motive uspeha in druženja, kar sem ugotovil tudi na mojem vzorcu. Prav tako lahko delno potrdim/zavrnem Hipotezo 3, v kateri sem predvideval, da so srednje vrednosti motivov popolnosti, druženja, vznemirljivosti in uspeha vecje, kot srednje vrednosti motivov moci, agre­sivnosti in neodvisnosti. Podatki v Tabeli 1 kažejo, da so srednje vrednosti motivov druženja, vznemirjenja, popolnosti res višje od motivov agresije, moci in neodvisnosti. Srednja vrednost motiva uspeh pa se je pokazala manjša le od srednje vrednosti motiva agresije, vendar vseeno nekoliko višje od motivov moci in neodvisnosti. To se sklada z ugotovitvami Wood in Nancy (1980; v Tušak in Tušak, 1997). Zdi se zelo spodbudno, da so na prvih mestih druže­nje, vznemirjenje in popolnost. Uspeh, kar je predvsem motivacija zunanjega izvora, in dokazovanje moci pa z manjšimi srednji-mi vrednosti, kar nekako nakazuje, da se športniki v osnovi opirajo bolj na notranjo motivacijo, njihovo zadovoljstvo. Gillet in sodelavci (2010) navajajo, da se notranja motivacija pozitivno povezuje s športniko-vim nastopom (oz. uspešnostjo) na samem tekmovanju. Hanranah and Gross (2005; v Young and Medic, 2012) ugotavljata, da vrhunski športniki kot uspešne ocenju­jejo bolj svoje nastope (npr. tehnika/cas vožnje oz. nastopa) kot pa same rezultate nastopov (npr. koncni rezultat na tekmo­vanju), kar dejansko kaže na usmerjenost k dolocenim aspektom naloge in na vecjo motivacijo notranjega izvora. Kot pravi La­zarevic (1987; v Tušak 2003) pa morajo biti tudi uspešni (oz. vrhunski) športniki orien­tirani proti dosežkom, zato je logicno, da je tudi vrhunskim športnikom pomemben motiv uspeha, ceprav ne v tolikšni meri in takšni obliki, kot se mogoce izraža pri manj uspešnih športnikih. Športniki, ki jim uspeh predstavlja glavno spodbudo, zaznava­jo tekmovalno situacijo oz. sam šport kot možnost doseci status, ugled in položaj. Zunanje nagrade in odobravanje jim pred­stavljajo glavno motivacijo. Ceprav spod­buda uspeha pogosto izhaja iz spodbude popolnosti, pa pri vecini prihaja do razlik, kot pravita Wood in Nancy (1980; v Tušak in Tušak, 1997). • Zakljucek Rezultati so pokazali, pomembnost moti­vov druženja, vznemirjenja in popolnosti za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smucanju, kar lahko s pridom upoštevamo vsi vpleteni v ta šport. Ceprav pomembnost motiva druženja pri bolj uspešnih alpskih smucarjih v primerjavi z manj uspešnimi nekoliko upade, saj jih bolj vodita popolnost ter vznemirjenje (narediti nekaj ekstremno dobro, še toliko bolj, ce je v ozadju negotovost), ne smemo zanema­riti dejstva, da je vrhunskim športnikom še vedno pomembno biti cenjen in sprejet s strani drugih, da je torej pripadnost, po­vezovanje in krepitev dobrih medosebnih odnosov (s sotekmovalci, trenerji itd.) kljuc­ni element, ki športnika spodbuja, da kljub trdemu in napornemu delu, celo kljub po­škodbam, še vedno vztraja. .Literatura 1. Allen, J. B. (2003). Social motivation in youth sport. Journal of sport & exercise psychology, 25, 551–567. 2. Frederick, C. M. in Ryan, R. M. (1993). Diffe­rences in motivation for sport and exercise and their relations with participation and mental health. Journal of sport behavior, 16(3), 124–146. 3. Gillet, N., Vallerand, R. J., Amoura, S. In Baldes, B. (2010). Influence of coaches' autonomy su­pport on athletes' motivation and sport per­formance: A test of the hierarchical model of intrinsic and extrinsic motivation. Psychology of sport and exercise, 11, 155–161. 4. Halldorsson, V. in Helgason, A. R. (2012). Atti­tudes, commitment and motivation amon­gst Icelandic elite athletes. International jour­nal of sport psychology, 43. 241–254. 5. Jankovic, G. (2010) Motivacija amaterskih in profesionalnih športnikov v bench pressu in po­wer liftingu. (Diplomsko delo, Višja strokovna šola Kranj). Pridobljeno iz https://www.bb.si/ doc/diplome/Jankovic_Gregor.pdf 6. Kajtna, T., Kugovnik, O. In Tušak, M. (2003). Osebnost in motivacija športnikov in špor­tnic. Psihološka obzorja, 12(1), 67–84. Ljublja­na: UL, Fakulteta za šport. 7. Miklovacic, M. (2010). Poklicna kariera vrhun­skega športnika po koncani športni poti (Di-plomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/diplome/Diploma22051500Mi­kolavcicMitja.pdf 8. Ntoumanis, N. in Mallett, C. J. (2014). Motiva­tion in sport. V A. G. Papaioannou in D. Hack-fort (ur.), Routledge companion to sport and exercise psychology: Global prespectives and fundamental concepts (str. 67-82). Združene države Amerike: Routledge 9. Passer, M. W. (1981). Children in sport: Participation motives and psycholo­gical stress. Quest, 33(2), 231–244. doi: 10.1080/00336297.1981.10483756 10. Tušak, M. (2003). Strategije motiviranja v špor­tu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 11. Tušak, M. in Tušak, M. (1997). Psihologija špor­ta. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 12. Young, B. W. in Medic, N. (2012). Expert ma­sters sport performers: Perspectives on age-related processes, skill retention mechani­sms, and motives. V S. M. Murphy (ur.), The Oxford Handbook of Sport and Performance Psychology (str. 493–512). ZDA: Oxford Uni­versity Press. Jaša Cebulj Študent psihologije Kotlje 121, 2394 Kotlje jasa.cebulj@gmail.com Tjaša Ocvirk, Maja Dolenc, Vedran Hadžic Pozitivni ucinki telovadbe na sedecem delovnem mestu Izvlecek Ljudje smo se prilagodili tehnološkim spremembam in se poenotili s sedecim nacinom življenja. Ta ima lahko negativ­ne ucinke na zdravje, ki jih je mogoce zmanjšati z redno telesno aktivnostjo. V prispevku smo predstavili problematiko sedecega delovnega mesta in opredelili pozitivne ucinke telovadbe med delom. Raziskovalci ugotavljajo, da pozitivni ucinki telovadbe na delovnem mestu segajo na fizicno in mentalno podrocje. Telovadba je zmanjšala bolecine v mišic­no skeletnih strukturah, predvsem v led-venem delu hrbtenice, ramenih in vratu. Mnogi preiskovanci so prav tako zaradi vadbe med delom povecali telesno ak­tivnost v prostem casu in izboljšali sesta­vo telesa. Raziskave opisujejo znižanje deleža mašcobe in holesterola v telesu, mnogi pa porocajo o izgubljenih kilo-gramih in obsegu okoli pasu. Posledicno se je znižalo tudi tveganje za sladkorno bolezen. Poleg fizicnega zdravja raziska­ve porocajo o izboljšanem pocutju, pro-duktivnosti in manjšem deležu bolniške odsotnosti. Kljucne besede: sedeci nacin življenja, zdravje, telovadba na delovnem mestu. Positive effects of workplace exercises Abstract People have adjusted to technological changes and accepted sedentary way of life. This can have many negative effects to our health, which we can minimalize with regular physical activity. The purpose of article is to present issues of modern workplace and define positive effects of workplace exercises. It was discovered that positive effects of exercise include improvement in mental and physical health. Exercise decreased pain in musculoskeletal structures, mostly in lumbar spine, shoulders and neck. Many of volunteers who did workplace exercise also increased physical activity in their free time, thus there are finding of many pupils improving their body composition. Studies also show decreased percentage of fat and cholesterol, many report about lost kilograms and inches around waist. Consequently to weight drop has risk for type 2 diabetes also decreased. In addition to physi­cal health benefits, studies show improvement in productivity, well-being and lower work absenteeism. Keywords: sedentary way of life, health, corporate .tness. • Uvod Življenje danes se mocno razlikuje od ži­vljenja v prejšnjemu stoletju. Podrejeni smo hitremu nacinu življenja in želimo opravi-ti cim vec dela v kratkem casu, da je naša produktivnost cim vecja. Posledicno se vecino casa zadržujemo v zaprtih prostorih in smo postali tujci narave. Kljub temu da smo se poenotili s hitrim nacinom življenja, pa smo paradoksno s tem sprejeli staticno in sedece delo, ki od nas ne zahteva tele­snega napora. Zaradi napredka v tehnolo­giji je danes ljudem ponujeno novodobno delovno okolje, za katerega je znacilna visoka avtomatizacija in delo za racunalni­ki. Zaposleni tako vecino delovnega casa preživijo v prisilnih držah. Ce sedenju med delom prištejemo še sedenje v prostem casu, lahko sklepamo, da povprecen clovek na dan presedi približno 10 ur. Prekomerno sedenje pa dokazano negativno vpliva na zdravje (Owen idr., 2010). Negativne posledice prekomernega se­denja vplivajo na poslabšanje fizicnega in mentalnega zdravja. Prisilne drže in pogo-sto izvedeni gibi vplivajo na mocno obre­menitev mišicnih struktur, kar privede do kronicnih bolezni skeletno-mišicnega siste-ma. Kljub temu da sedenje ni fizicno napor-no, je v dolgorocnem smislu zelo nevarno. Poslabša se moc mišic, zaradi neugodnega pocutja se poveca raven stresa, pride do okvare živcev in posledicno nevroloških bolezni. Ribic, Djomba, Zaletel-Kragelj, Za­kotnik in Fras (2014) so ugotovili, da kar 52 % Slovencev na mesec obcuti bolecine v križu, okoli 36 % težave v vratu in ramenih ter slabih 30 % bolecine v sklepih. Preko­merno sedenje vpliva tudi na zmanjšanje produktivnosti, obcutek tesnobe in zaskr­bljenosti ter slabše pocutje. Težave, ki se pojavijo zaradi pomanjkanja gibanja in pretežno sedecega položaja, so strokovnjaki poimenovali bolezen se­denja, saj ljudje pretežno sedimo v nam udobnem položaju, ceprav vemo, da ta položaj ni ugoden za hrbtenico. Zgornji del medenice rotira nazaj, kar izravna ledveno lordozo, posledicno pa se med medvre­tencnimi plošcicami pojavi neenakomeren pritisk (''How posture affects disc pressu­re'', 2017). Vecjo rezultanto sil na hrbtenico povzroca tudi nepodprtost rok pri sedenju, prav tako pa se obremenitev na ledveni del hrbtenice poveca, ce glavo nagnemo naprej (Cebašek idr., 2014). Wener in Nelles (1998) dodajata, da pri takšnem položaju glava prevec odstopa od težišca hrbtenice, le to pa morajo zadrževati mišice tilnika in ramen, ki se zaradi tega zakrcijo. Mnoge raziskave porocajo o pozitivnih ucinkih vadbe na zdravstveno stanje, te­ga pa bi se morali zavedati tudi delavci, ki vecino casa preživijo v zaprtih prostorih. Gibanje je osnovna clovekova potreba in z ustrezno aktivnostjo lahko vsak pricakuje bolj kakovostno in uspešno življenje. Kljub temu da nas danes mediji vse bolj opozar­jajo na zdravo življenje, pa je v Sloveniji še vseeno tretjina odraslih premalo aktivna (Pori in Sila, 2010). Kljub dokazom, da redna telesna aktivnost in ustrezna prehrana zmanjšujeta tveganje za nenalezljive bolezni, še vedno vecina odraslih po svetu ne dosega mednarodno priznanih priporocil za telesno aktivnost. Dokazano je bilo celo, da je sedeci nacin življenja povezan s 23 % vseh smrti zaradi kronicno nenalezljivih bolezni (Proper in Mechelen, 2007). Ustrezna rešitev je implementacija telesne aktivnosti na delovnem mestu, s katero lahko glede na rezultate mnogih raziskav dosežemo raznovrstne pozitivne ucinke. .Telovadba na delovnem mestu Delovno mesto Današnje delovno okolje se je v primerja-vi s preteklimi obdobji spremenilo zaradi uvedbe informacijskih sistemov in tehno­logij. Zaposleni se morajo prilagoditi av-tomatskim strojem, zato je njihovo delo umsko in psihicno bolj zahtevno. Sodobni tehnološki razvoj posledicno vpliva tudi na zmanjšano telesno aktivnost zaposlenih. Prav tako z razvojem avtomobilov zmanj­šujemo gibanje, saj ne vzpodbujamo ak­tivnega prihoda na delovno mesto (Bercic, 2016). Dolenc in Koligar (2016) zapisujeta, da da­našnje delovno mesto od posameznika ne zahteva bistvene telesne obremenjenosti kot vcasih; ravno obratno. Vecino dela za­posleni opravijo sede, v prisilnih držah brez gibanja. Obremenitev telesa je enolicna, saj so pri delu obremenjene le dolocene mišice, kar vodi do mišicnega neravnoves­ja v sklepih. Leta 1970 sta le dva od dese­tih ameriških delavcev opravljala delo s pretežno staticnim delom, leta 2000 se je številka povecala na 4, danes pa je najver­jetneje delež ljudi precej vecji. S tem, ko se veca število zaposlenih s sedecim delov­nim mestom, pa do izraza prihaja vec in vec negativnih dejavnikov takšnega dela. Med najpogostejše negativne dejavnike na delovnem mestu spadajo mišicno-kostna obolenja, stres, srcno žilne bolezni ter du­ševne in vedenjske motnje (Dovc, 2016). Promocija zdravja na delov­ nem mestu Promocija zdravja na delovnem mestu je bila pred desetletji redek pojav, danes pa si marsikatero podjetje v Sloveniji prizadeva izboljšati zdravstveno stanje zaposlenih. Poles (2016) pojasnjuje, da raziskave kaže­jo, da vec kot 60 % odraslih Slovencev ni dovolj telesno aktivnih. Ker podjetja nimajo vpliva na delavce v prostem casu, so pricela s promocijo telovadbe in zdravega nacina življenja med delovnim casom, saj odrasli polovico aktivnega dela dneva preživijo na delovnem mestu. Mnogo raziskav lahko potrdi pozitiven uci­nek promocije na delovnem mestu, prav tako Proper in van Mechelen (2007), ki sta v študiji dokazala pozitivne ucinke z izbolj­šanjem življenjskega stila in zmanjšanje možnosti za bolezni srca in ožilja. Navajata, da naj bi promocija zdravja na delovnem mestu vsebovala tako vsebine o prehra­ni kot promocijo telesne aktivnosti. Kljub mnogim dokazom o pozitivnih ucinkih pa so Freak-Poli, Wolfe, Wong in Peeters (2014) v raziskavi zapisali, da je samo promocija in svetovanje zdravja in aktivnosti na de­lovnem mestu neucinkovita. Pomemben je program in primerna sestava vadbe za zaposlene, saj ne prinese vsaka telesna ak­tivnost enakih pozitivnih ucinkov. Promocija na delovnem mestu lahko po ''Steps to physical activity'' (2015) prinese številne ugodnosti: – bolj zdravo delavno silo, – izboljša produktivnost delavcev, – zmanjša odsotnost zaposlenih zaradi bolniškega staleža, – hipoteticno zmanjša zdravstvene stro­ške delodajalca, – privlaci in zadrži delovno silo. Telovadba na delovnem mestu Telesna neaktivnost in sedece delovno mesto sta postala dva izmed najpomemb­nejših faktorjev za poslabšanje zdravja. Gle­de na Owen in sodelavce (2010) se delavci srecujejo z dvema dejavnikoma: premalo telesne aktivnosti ali prevec sedenja. V casu budnosti odrasli namrec preživijo približno polovico casa v službi in s tem se sedece vedenje na delovnem mestu povecuje vsako leto (Eiriksdottir, 2016). Ravno zaradi tega postajajo težave s hrbtenico vsako­dnevna nadloga na delovnem mestu da­našnjega casa. Cater, Demšar in Vengust (1992) opozarjajo na statisticne dokaze, da ima v civiliziranem svetu vec kot dve tretjini ljudi najmanj enkrat v življenju težave z bo-lecinami v hrbtenici. Res je, da telesna aktivnost zmanjšuje mo-žnosti obolenj za kronicnimi boleznimi in ohranja zdravstveno stanje delavcev, ven­dar kljub temu v clanku ''Simple solutions for sedentary behaviour risks'' (2016) zapi­sujejo, da se ne glede na splošno telesno aktivnost pricnejo kazati negativni ucinki sedenja že po 90 minutnem neprestanem sedenju. Velikokrat si ne vzamemo odmora med sedecim delom, saj smo prevec zapo­sleni oziroma na to pozabimo. Zaskrbljujoc podatek je tudi, da 73 % delavcev sedi za mizo brez odmora od dve do šest ur (Sim­ple solutions for sedentary behaviour risks, 2016). Prekomerno sedenje brez odmora pripelje do mnogo negativnih posledic. Telovadba ni namenjena le tistim, ki se že srecujejo s težavami, ampak bi morala biti vkljucena za vse delavce. Ne samo zaradi zmanjšanja že prisotne bolecine, ampak tudi za zvišanje zmožnosti dela in primar-no preventivo (Blangsted, Sogaard, Han­sen, Hannerz, in Sjogaard, 2008). Cim bolj normalno gibljivost hrbtenice in moc mi-šic, ki nadzorujejo njeno obliko, položaj in gibanje, lahko pridobimo z rednimi vajami, ki so prilagojene zahtevam posameznika. Ne potrebujemo modernih aparatov, saj že redne in vsakodnevne vaje lahko vodijo do uspeha. Po porocanju Coury, Moreia in Dias (2009) so podjetja telovadbo na delovnem me-stu vkljucila, da bi izboljšala mišicno moc, gibljivost in kardiovaskularno stanje zapo­slenih. Osnovni cilji, ki naj bi si jih podjetja morala zadati, so zmanjšanje zdravstvenih težav, stresa in izboljšanje dobrega delov­nega okolja. Prav tako bi moral biti eden izmed glavnih ciljev izboljšati fitnes zapo­slenih (Eiriksdottir, 2016). Pozitivni ucinki telovadbe na delovnem mestu Telesna aktivnost dokazano izboljšuje fi­tnes in zdravstveno stanje posameznika. Danes živimo v casu, kjer se mnogokrat ne zavedamo pomena gibanja in velikokrat nevede vecino dneva presedimo. Tudi se­deci nacin dela ne izboljšuje stanja, temvec le povecuje negativne ucinke. Ravno zaradi tega je v zadnjih letih mocan porast pro-mocije zdravja v podjetjih in telovadbe na delovnem mestu. Tako imenovani ''corpo­rate fitnes'' se nanaša na vsakršen program telesne aktivnosti, ki ga implementira de­lodajalec. Cilj programov je izboljšati zdra­vstveno stanje in raven telesne aktivnosti zaposlenih (Bates, 2017). Kakšni so dokaza­ni pozitivni ucinki telovadbe na delovnem mestu, smo predstavili v nadaljevanju. Mišicno skeletne težave Mišicno skeletne težave zajemajo vsa ab-normalna stanja, ki lahko vplivajo na kateri koli del mišicno skeletnega sistema, kot so mišice, kosti, živci, medvretencne plošcice, sklepe, vezi in ligamenti (Shariat, Tamrin in Danaee, 2017). Mišicno skeletne težave na delovnem mestu so se povecale zaradi daljše uporabe racunalnika. Ta je tudi glav­ni krivec za težave vratu in zgornjih okon-cin. Zaradi staticnega položaja pri sedenju za racunalnikom se pojavi dolgotrajna mi-šicna aktivacija hrbtenice in stabilizatorjev ramen, zato pride do utrujenosti in bole­cine. Prav tako morajo biti v sedecem po­ložaju zgornje okoncine staticne, kjer vrat podpira glavo. To pomeni, da je sedmina teže na mišicah vratu in ramen. Te so po­sledicno preobremenjene, saj vec delajo in postanejo poškodovane. Ljudje s sedecim delom so prisiljeni vztrajati v enakem po­ložaju, zato se mišice zakrcijo in postanejo manj fleksibilne (Cebašek idr., 2014). Pedersen in drugi (2009) so glede na do-sedanje raziskave ugotovili, da telovadba na delovnem mestu služi kot dobra pre­ventiva za mišicno skeletne bolecine. Te so bolj znacilne za žensko populacijo, v vecini primerov pa je povprecno najbolj prisotna bolecina v vratu. V raziskavi, ki so jo opra­vljali na Danskem in je vkljucevala 549 de­lavcev, so poleg ostalih pozitivnih ucinkov dokazali, da se je zmanjšala intenzivnost bolecine v križu in desni rami za 30 %. Skla­dno z zmanjšanjem bolecine se je poveca­la tudi moc mišic za približno 10 %. V raziskavi, ki sta jo opravila Machado-Ma­tos in Azeres (2016), so zaposleni na delov­nem mestu tri mesece telovadili 2-krat na teden. Dokazala sta pozitivne ucinke, saj so se zmanjšale mišicno skeletne težave. Druga raziskava, kjer so delavci opravljali telovadbo le 10 tednov, je prav tako doka­zala pozitivne ucinke. Vadba je trajala 2-krat na teden po 15 minut, statisticno pa so se znižale bolecine v vratu, vseh predelih hrb­tenice, levi nogi, desnemu stegnu, desne-mu gležnju in stopalih (de Freistas-Swerts in Robazzi, 2014). Blangsted, Sogaard, Hansen, Hannerz in Sjogaard (2008) so opravljali raziskavo, ko so zaposleni med službo vadili eno leto in prav tako dokazali zmanjšanje intenzivno­sti in trajanje bolecine v vratu in ramenih. Jakobsen in sodelavci (2015) pa so poleg zmanjšanja bolecin potrdili še zmanjšano uporabo protibolecinskih zdravil. V meta analizi raziskav so povzeli, da se pozitivni ucinki vadbe zaposlenih pojavijo le, ce vadba traja 10 tednov ali vec, ce je med vajami uporabljena vrsta upora (roc­ke, elasticni trakovi, gravitacija ipd.) in ce so vadbe nadzorovane. Glede na pogostost in trajanje vadbe raziskave niso bile skladne. Ne glede na to se priporoca, da se daljše vadbe (40–60 minut) izvaja 2- do 3-krat na teden in krajše vadbene enote, ki trajajo 5–6 minut, vsak dan. Obe obliki sta poka­zali pozitivne ucinke (Coury, Moreia in Dias, 2009). Vadba na delovnem mestu torej lahko zmanjša mišicno skeletne težave oziroma prepreci pojav bolecine. Pogoj je, da se vaje izvajajo dovolj pogosto in intenzivno s primernim bremenom in ob prisotnosti nadzornika. Telesna aktivnost Telesna neaktivnost je eden izmed faktor­jev tveganja obolenja za boleznimi srca in ožilja ter mocno vpliva na smrtnost. Prav tako negativno vpliva na stanja presnove (rezistenca na inzulin in debelost) ter pove-ca zdravstvene stroške. Ce se delež telesne aktivnosti poveca, se to pozitivno odraža na posameznikovem zdravstvenemu sta­nju in pripravljenosti za delo (Cahalin idr., 2014). Vadba na delovnem mestu poveca delež ur, ki jih odrasli dnevno preživijo aktivno. Freak-Poli, Wolfe, Backholer, de Courten in Peeters (2011) so v raziskavi ugotovili, da so delavci, ki so se vkljucevali v telesno ak­tivnost na delovnem mestu, povecali tudi telesno aktivnost v prostem casu. Tako so v povprecju ljudje dosegali za 6,5 % višjo telesno aktivnost skozi dan. Najvec raziskav, ki so jih naredili za ugoto­vitev povecane telesne aktivnosti kot po­sledico vadbe na delovnem mestu, je te­meljilo na uporabi pedometrov. Freak-Poli, Wolfe, Wong in Peeters (2014) so v študiji navedli, da lahko že preprosta sprememba, kot je uporaba pedometra na delovnem mestu za sledenje korakov, izboljša zdravje delavcev. Pozitivni ucinki so se tako poka­zali na zmanjšanem obsegu pasu, krvnem tlaku in holesterolu. Uporaba pedometrov prav tako ustvari prijetno družbeno at-mosfero, kjer lahko svoje obcutke delavci delijo z ostalimi, pridobivajo povratne in-formacije in spremljajo napredek. V meta analizi so dokazali, da pedometri skupno zvišajo dnevne korake v primeru, da imajo zaposleni dolocen cilj in urejene pohodne poti (Dugdill, Brettle, Hulme, McCluskey in Long, 2008). Sestava telesa Sestava telesa in indeks telesne mase predstavljata dejavnike tveganja za razvoj bolezni srca in ožilja. Pomembno je, da posamezniki ohranjajo optimalno težo, ITM 18,5–24,99, in raven holesterola znotraj priporocljivih vrednosti. Kljub svetovno priporocljivim merilom v clanku ''From Evi­dence to Practice: Workplace Wellnes that Works'' (2015) navajajo, da ima 21 % Ame-ricanov povišan holesterol, od tega pa jih bo 25 % doživelo srcno kap zaradi odsto­panja od normalnih vrednosti. Ob povišani vrednosti holesterola so odrasli v vecjem tveganju za bolezni srca in ožilja, ki so eden izmed glavnih krivcev za prezgodnjo smrt. Kljub priporocljivim vrednostim je še ve­dno glavni problem držav razvitega sveta prenajedanje in prekomerna telesna teža. Debelost je definirana kot kopicenje od­vecne mašcobe in prenizka poraba ener­gije. Debelost, predvsem prekomerni delež mašcobe v trebuhu, je tudi faktor tveganja za mnoge bolezni in zviša verjetnost smrti kar za 50 % (Strasser, 2013). Mnoge študije telovadbe na delovnem mestu so dokazale pozitivni ucinek na se­stavo telesa. Freak-Poli, Wolfe, Backholer, de Courten in Peeters (2011) porocajo o zmanjšanem obsegu pasu za 1,6 cm. Do podobnih ugotovitev so prišli Pedersen in sodelavci (2009), saj so dokazali, da se je delež mašcobe v telesu znižal za 2,2 %. Genin idr. (2017) so prav tako potrdili upad mašcobe, in sicer je bila vecina mašcobne mase izgubljena v trebuhu, saj se je zmanj­šal obseg pasu. Pozitivne ucinke vadbe ob delu so dokazali tudi v Bostonu. Udeleženci raziskave in za­posleni so 10 tednov izvajali telovadbo na delovnem mestu in v povprecju izgubili 1,9 kilograma. Po ponovnem enoletnem pre­gledu se je izguba teže zmanjšala na 0,4 ki­lograme, vendar je bila še vedno statisticno znacilna. Vec teže so izgubili tisti zaposleni, ki so bili pred intervencijo debeli ali preko­merno težki. Poleg pozitivnih vrednosti ob izgubi telesne teže sta se socasno znižala obseg okoli pasu in holesterol. Vsi ucinki so se ohranili po enoletnem pregledu (Thorn­dike, Healey, Sonnenberg in Regan, 2011). Tveganje za sladkorno bolezen Sladkorna bolezen vodi do mnogih zdra­vstvenih komplikacij, zgodi pa se zaradi dolgotrajno povecane ravni glukoze v krvi. Od leta 1980 do 2011 se je delež obolelih delavcev za sladkorno boleznijo potro­jil (From Evidence to Practice: Workplace Wellnes that Works, 2015). V raziskavi, kjer so delavci opravljali vadbo ob delu od 7 do 12 mesecev, se je telesna teža znižala v povprecju od 1,43 do 5,9 kg. Strokovnja­ki navajajo, da so 4–6 mesecni programi najbolj ucinkoviti, pozitivni ucinki pa se ohranjajo še nadaljnjih 12 mesecev. Po do-sedanjih raziskavah so se najvecje razlike v telesni teži pokazale po programu vaj za trup (O'Brien idr., 2017). Krvni tlak in aerobne sposobnosti Ustrezna telesna aktivnost poveca telesno pripravljenost posameznika in ugodno vpliva na maksimalno porabo kisika vpliva na maksimalno porabo kisika. Prav tako se ob redni vadbi zmanjša krvni pritisk, kar zmanjša nevarnost za bolezni srca in oži­lja, ki predstavljajo velik faktor smrtnosti v razvitih državah. Glede na podatke ''From Evidence to Practice: Workplace Wellnes that Works'' (2015) okoli 30 % ljudi trpi za hi-pertenzijo, predvideno pa je celo, da jih bo kar polovica pridobila to stanje do 65. leta. Kronicno povišanje krvnega tlaka je slabo kontrolirano med populacijo, saj se odrasli le redko zavedajo, da trpijo za boleznijo, zato ga v mnogih virih navajajo kot ''tihega ubijalca''. Mnoge raziskave dokazujejo, da vadba na delovnem mestu pozitivno vpli­va na znižanje krvnega tlaka. V študiji na univerzi so zaposleni izvajali 25 minutni tek 2-krat na teden ob zmerni ae­robni obremenitvi. Statisticno se jim je za 5 % poveca maksimalna poraba kisika, ven­tilacijski prag pa so zvišali za 18 % (Alkha­tib, 2015). Podobne rezultate so pridobili v raziskavi na Danskem, ko se je po vadbi na delovnem mestu vadecim za 10 % poveca maksimalna poraba kisika. Še vec, v študiji so dokazali tudi zmanjšanje diastolicnega in sistolicnega krvnega tlaku za 1,8 mmHg (Freak-Poli, Wolfe, Backholer, de Courten in Peeters, 2011). Tudi v raziskavi iz Bostona se je vadecim krvni pritisk znižal (Thorndike, Healey, Sonnenberg in Regan, 2011). Zanimive rezultate so pridobili tudi Genin in sodelavci (2017), saj so spremljali vadece, ki so se udeležili vsaj 2 vadbenih enot na teden po 45 minut. Vadba se je osredoto-cala na aerobne sposobnosti in mišicno moc. Po programu so se delavcem izbolj­šale gibalne sposobnosti, saj so dosegali boljše rezultate pri osnovnih gibalnih testih (sklece, hoja, skok pocep ipd.). Skladno se je povecala tudi raven telesne aktivnosti in kvaliteta spanca. Produktivnost Bercic (2016) navaja, da je telesna aktivnost pomemben dejavnik pri odpravljanju po­sledic preobremenjenosti na delovnem mestu ter pri preprecevanju in upocasnitvi zmanjšanja delovne sposobnosti. Produk­tivnost delavcem velikokrat pade skozi dan, še posebno, ce se ti ukvarjajo z monotonim in sedecim delom. Športna aktivnost doka­zano privede do izboljšanja in vzdrževanja motoricnih sposobnosti in posledicno tudi do vecje produktivnosti. V raziskavi, ki so jo naredili Pronk in sodelavci (2004), so doka­zali, da je bila telesna aktivnost povezana z boljšo kvaliteto dela in produktivnostjo. Podobni so rezultati študije v Stockholmu, kjer so dokazali, da telovadba na delovnem mestu ugodno vpliva na produktivnost. Po-višanje naj bi se zgodilo, ker naj bi se zaradi telovadbe delavci pocutili bolj uspešne. Naj bi se cutili, kot da so dosegli nekaj vec v casu dela, saj so naredili korak do boljšega zdravja. Poleg tega se je delavcem izboljša-la delovna kapaciteta, bolni pa so bili manj pogosto (Schwarz in Hasson, 2011). Pocutje Negativne posledice delovnega mesta se ne kažejo le kot poslabšanje fizicnih zmo­gljivosti, ampak sedece monotono delo neugodno vpliva tudi na pocutje in stres. Clanek ''From Evidence to Practice: Wor­kplace Wellnes that Works'' (2015) navaja, da je stres na delovnem mestu pogost in drag problem. Delavci so danes bolj pod-vrženi stresnim situacijam na delovnem mestu, kot generacije pred njimi. Daljša izpostavljenost stresu lahko dokazano vo­di do poslabšanja mentalnega zdravja in vpliva na pojav depresije, zaskrbljenosti in psihicne utrujenosti. Poleg tega lahko stres povzroca zdravstvene težave, kot so kro­nicni glavoboli ter bolezni srca in ožilja. Raziskava, ki so jo opravili na univerzi, kjer so se zaposleni s pretežno sedecim delom odpravili na 30 minutni sprehod vsaj 3-krat na teden, dokazuje, da lahko telovadba oziroma aktivno preživet odmor pozitivno vpliva na zmanjševanje stresa in izboljša­nje pocutja (Thogersen-Ntoumani idr., 2015). O izboljšanju pocutja porocajo tudi Freak-Poli, Wolfe, Wong in Peeters (2014), saj se je delavcem po štiri mesecnem pro-gramu promocije zdravja izboljšalo subjek­tivno pocutje. Mnogokrat vodi obcutek stresa na delov­nem mestu do ponavljajocih se glavobo­lov. Tudi prevalenca teh se je zmanjšala po vkljucitvi telovadbe na delovno mesto. Vadeci so vadili 15 tednov, kjer so izvajali la-hek trening moci od enkrat do dvakrat na dan. Takoj po koncu programa so zaposleni porocali o boljšem pocutju, zmanjšani sto­pnji glavobolov, izboljšala pa se je tudi nji­hova samozavest in razpoloženje. Vsi pozi­tivni ucinki so se ohranili tudi po enem letu (Sjogern, 2006). O izboljšanem fizicnem in psihicnem pocutju porocata tudi Bertland in Thorsteinsson (2015). Ob slabšem pocutju in napornem delu se mnogokrat na delovnem mestu poroca o psihicnem pritisku. Letni stroški tako ime­novanega sindroma izgorelosti znašajo okoli 300 milijard dolarjev. Po 4- teden­skem vadbenem programu na delovnem mestu, ki je vkljuceval aerobni trening in vadbo z bremeni, so uslužbenci porocali o zmanjšanju psihicnega pritiska, boljšem samo pocutju in samozavesti (Bretland in Thorsteinsson, 2015). Ce se stres na delovnem mestu ne urav­nava in ce so delavci dolgorocno izposta­vljeni psihicnemu pritisku, lahko pride do poslabšanja mentalnega zdravja in mno­gokrat do depresije. Paluska in Schwenk (2000) v raziskavi navajata, da naj bi ljudje, ki niso telesno aktivni, 2-krat bolj verjetno razvili te simptome. Prav tako v clanku na­vajata, da je telesna aktivnost ucinkovita terapija za depresijo in zaskrbljenost. Da pa tudi vadba na delovnem mestu pripomore k zmanjšanju depresije, dokazuje raziskava, kjer so ugotovili, da se že po desetih tednih kažejo pozitivne spremembe. Vadba je po­zitivno vplivala že na tiste z minimalnimi simptomi depresije, saj se je izboljšalo nji­hovo zdravje, po koncu raziskave pa je bilo kar 86 % pod pragom zaznavanja depresije (De Zeeuw, Tak, Dusseldorp in Hendriksen, 2010). Bolniški stalež Odsotnost na delovnem mestu zaradi bo­lezni ni le problem posameznika, ampak tudi breme za delodajalca in zdravstveni sistem. V Evropi so bolezni gibalnega siste-ma v državah EU med poklicnimi bolezni-mi na prvem mestu. V kategorijo spadajo okvare mišic, sklepov, kit, vezi, živcev, kosti in perifernega krvnega obtoka. Najvecji povzrocitelj bolniške odsotnosti so bolezni mišicno-skeletnega sistema (Poles, 2016). Delež bolniškega staleža se povecuje s starostjo, tisti posamezniki, ki pa so telesno aktivni vsaj 3-krat na teden, naj bi imeli za 43 % manj odsotnosti na delovnem mestu zaradi bolezni (''Simple solutions for se­dentary behaviour risks'', 2016). Tudi Poles (2016) navaja, da je zdravstveni absentizem predmet proucevanja mnogih raziskoval­cev in naj bi bilo vec bolniške odsotnosti pri telesno nedejavnih. Ceprav raziskovalci niso skladni, mnoge študije potrjujejo pozitivni vpliv telovadbe na delovnem mestu. Raziskava na Nizo­zemskem je dokazala, da ima telesna aktiv­nost zaposlenih pozitivni ucinek na bolni­ški stalež, saj so tisti, ki so se vkljucevali v program vadbe, v štirih letih v povprecju koristili 20 dni manj za bolniško odsotnost (Van den Heuvel idr., 2015). Tudi Shwarz in Hasson (2012) ter Jakobsen idr. (2015) so dokazali, da zmerno do visoko intenzivna vadba na delovnem mestu 2-krat na teden pozitivno ucinkuje na zmanjšano bolniško odsotnost. Mnogo raziskovalcev je ugotavljalo, kakšna je primerna intenzivnost, pogostost in tra­janje vadbe, da se zmanjša odsotnost na delovnem mestu zaradi bolezni, vendar raziskave niso enotne. V clanku Proper in van Mechelen (2007) zapisujeta, naj bi se delavci gibali vsaj 3x na teden ali/in izvajali intenzivno telesno vadbo. .Sklep Življenjski slog se je mocno spremenil v za­dnjih desetletjih, zato se ljudje vedno bolj posvecamo delu in zanemarjamo svoje telo ter potrebo po gibanju. Situacijo po­slabša še avtomatizacija dela, kjer delavci vecino delovnega casa preživijo v prisilje­nih položajih. Prihaja do mišicno-skeletnih težav, daljše bolniške odsotnosti, nezado­voljstva na delovnem mestu, stresa in osta­lih negativnih posledic. Glede na raziskave, ki smo jih pregledali, smo ugotovili, da pozitivni ucinki telovad-be na delovnem mestu segajo na vec po­drocij. Vadba med delom zmanjša obreme­nitve mišicno skeletnih struktur. Poleg tega so delavci, ki so izvajali telovadbo med de­lom, povecali tudi svojo telesno aktivnost v prostem casu. Z višjim deležem dnevne telesne aktivnosti se je skladno spremenila tudi sestava telesa, saj so v vecini testiranci zmanjšali obseg pasu, znižali delež mašco-be v telesu, nekatere študije pa porocajo celo o znižanju telesne mase. Zaradi izgube kilogramov se je v raziskavah znižalo tudi tveganje za sladkorno bolezen, prav tako nevarnost za povišan krvni tlak. Pozitivnih posledic pa niso dokazali le na fizicnem zdravju, saj se je mnogim delavcem zaradi telovadbe izboljšalo pocutje in povecala produktivnost. Prav tako so bili delavci, ki so izvajali telovadbo, manj odsotni na de­lovnem mestu zaradi bolezni. Kljub temu da mnoge raziskave dokazujejo pozitivne ucinke, je v literaturi mogoce za­slediti tudi nasprotna mnenja. Rezultati raz­iskav se verjetno razlikujejo zaradi razlicnih pogojev okolja in znacilnosti vadbe – traja­nje, intenzivnost, nadzor, obremenjene mi­šicne skupine ipd. Kljub vsemu lahko glede na napisano trdimo, da je vsakršna oblika vadbe dobrodošla. .Literatura 1. Alkhatib, A. (2015). High prevalence of se­dentary risk factors amongst university employees and potential health benefits of campus workplace exercise intervention. Work, 52(3), 589-95. Pridobljeno iz https:// www.researchgate.net/ 2. Bates, J. (2017). What is Corporate Fitness? Pridobljeno iz http://wellnessproposals. com/what-is-corporate-fitness/ 3. Bercic, H. (2016). Strokovni temelji gibalno/ športnega udejstvovanja zaposlenih. V Paj­ek, M.B (ur.), 11. Kongres športa za vse. Ljublja­na: Fakulteta za šport. 4. Bertland, R. in Thorsteinsson, E.B. (2015). Reducing workplace burnout: the realtive benefits of cardiovascular and resistance exercise. eCollection 2015. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC4393815/ 5. Blangsted, A.K, Sogaard, K., Hansen, E.A, Hannerz, H. in Sjogaard, G. (2008).One-year randomized controlled trial with different physical-activity programs to reduce mu-sculoskeletal symptoms in the neck and shoulders among office workers. Scandina­vian Journal of Work, Environment & Health, 34(1), 55–65. Pridobljeno iz https://www.re­searchgate.net 51 6. Cahalin, L.P., Myers, J., Kaminsky, L, Briggs, P., Forman, D.E., Patel, M.J, … in Arena, R. (2014). Current Trends in Reducing Cardiovascular Risk Factors in the United States: Focus on Worksite Health and Wellnes. Progress in Cardiovascular Diseases, 56(5), 476–483. Pri­dobljeno iz https://www.researchgate.net 7. Coury, H., Moreia, R. in Dia, N. (2009). Evaluati­on of the effectiveness of workplace exercise in controlling neck, shoulder and low back pain: a systematic review. Revista Brasileira de Fisioterapia, 13(6), 461–479. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net 8. Cater, Demšar in Vengust (1992). Vaje za zdra­vo in obolelo hrbtenico. Celje: Mavrica. 9. Cebašek, V., Šarabon, N., Voglar, M., Ravnik, D. in Forkter, S.K. (2014). Bolecina v spodnjem delu hrbta: struktura, funkcija, ergonomija in gibalna terapija. Univerza na Primorskem, Koper. 10. De Zeeuw E., Tak E., Dusseldorp E., Hendri­ksen I. (2010). Workplace exercise interven­tion to prevent depression: A pilot rando­mized controlled trial. Mental Health and Physical Activity, 3(2), 72–77. Pridobljeno iz http://www.sciencedirect.com/science/arti­cle/pii/S175529661000030X 11. Dolenc, M. in Koligar, M. (2016). Celosten program promocije zdravja na delovnem mestu – zdravju prijazno podjetje in prikaz telovadbe na delovnem mestu. V Pajek, M.B (ur.), 11. Kongres športa za vse. Ljubljana: Fakul­teta za šport. 12. Dovc, A. (2016). Vloga športne dejavnosti za zaposlene – projekt promocije zdravja na delovnem mestu ''Zdravi na kvadrat'' v ke­mijski industriji. V Pajek, M.B (ur.), 11. Kongres športa za vse. Ljubljana: Fakulteta za šport. 13. Dugdill, L., Brettle, A., Hulme, C., McCluskey, S. in Long, A. F. (2008). Workplace physical activity interventions: a systematic review. International Journal of Workplace Health Management, 1(1), 20–40. Pridobljeno iz http://eprints.whiterose.ac.uk/3578/1/Wor-kplace_physical_activity_review_final_ draft.pdf 14. Eiriksdottir, H. (2016). Worksite physical activity interventions and their effect on employees' sickness absence. Pridobljeno iz https://brage.bibsys.no/xmlui/bitstre­am/handle/11250/2399333/Eiriksdottir%20 H%20v2016.pdf?sequence=1 15. Freak-Poli, R., Wolfe, R., Backholer, K., Cour-ten, M. in Peeters, A. (2011). Impact of a pe­dometer-based workplace health program on cardiovascular and diabetes risk profile. Preventive Medicine, 53, 162–171. Pridoblje-no iz https://www.researchgate.net 16. Freak-Poli, R.LA., Wolfe, R., Wong, E. in Pee-ters, A. (2014). Change in well-being amon­gst participants in a four-month pedometer based workplace health program. BMC Pu­ blic health, 14(1), 953. Pridobljeno iz https:// www.researchgate.net 17. De Freitas-Swerts, F. in Robazzi, M. (2014). The effects of compensatory workplace exerci­ses to reduce work-related stress and mu-sculoskeletal pain. Revista latino-Americana de Enfermagem, 22(4), 629–636. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net 18. From Evidence to Practice: Workplace Well-nes that Works (2015). Pridobljeno iz https:// www.transamericacenterforhealthstudies. org/docs/default-source/wellness-page/ from-evidence-to-practice---workplace­wellness-that-works.pdf?sfvrsn=2 19. Genin, P.M., Degoutte, F., Finaud, J., Pereira, B., Thivel, D. in Duclos, M. (2017). Effect of a 5-month worksite physical activity program on teritary employees overall health and fitness. Journal of Occupational and Enviro­nmental Medicine, 59(2), 1–10. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov 20. How posture affects disc pressure. (2017). Pridobljeno iz http://www2.warwick.ac.uk/ fac/soc/wbs/central/academic-services/ser­vices/hands/disc_pressure.pdf 21. Jakobsen, M.D, Sundstrup, E., Brandt, M., Jay, K., Aagaard, P. in Andersen, L.L. (2015). Physi­cal exercise at the workplace reduces per­ceived physical exertion during healthcare work: cluster randomized controlled trial. Scandinavian Journal of Public Health, 43(7), 713–720. Pridobljeno iz https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/26156941 22. Machado-Matos, M. in Arezes, P.M. (2016). Impact of workplace exercise program on neck and shoulder segments in office wor­kers. Dyna (Medellin, Colombia), 83(196), 63–68. Pridobljeno iz https://www.resear­chgate.net 23. O’Brien, M.J., Hafez, D., Fedewa, A., Moran, M., Ackermann, R. in Kullgren, J.T. (2017). Workplace interventions to prevent type 2 diabetes mellitus: a narrative review. Cur­rent Diabetes Reports, 17(2), 9. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/ 24. Owen, N., Sparling, B.P., Healy, G., Dunstan, D. in Matthews, E.C. (2010). Sedentary Behavio­ur: Emerging evidence for a New Health Risk. Mayo Clin Proceedings, 85(12), 1138–1141. Pri­dobljeno iz https://www.researchgate.net 25. Paluska, S.A, Schwenk, T.L. (2000). Physical activity and mental health: current con­cepts. Sports Medicine, 29(3), 167–180. Pri­dobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/10739267 26. Pedersen, M.T, Blandsted, A.K., Andersen, L.L., Jorgensen, M.B., Sjogaard, G. in Hansen, E. (2009). The Effect of Worksite Physical Ac­tivity Intervention on Physical Capacity, He­alth, and Productivity: A 1-year Randomized Controlled Trial. Journal of occupational and environmental medicine, 51(7), 759–770. Pri­dobljeno iz https://www.researchgate.net 27. Poles, J. (2016). Šport zaposlenih – medicin-ski vidik. V Pajek, M.B (ur.), 11. Kongres športa za vse. Ljubljana: Fakulteta za šport. 28. Pori, M. in Sila, B. (2010). S katerimi športnore­kreativnimi dejavnostmi se Slovenci najraje ukvarjamo? Šport: revija za teoreticna in prak­ticna vprašanja športa, 58(1/2). 29. Pronk NP, Martinson B, Kessler RC, Beck AL, Simon GE, Wang P. (2004). The association between work performance and physical activity, cardiorespiratory fitness, and obe­sity. Journal of Occupational and Enviro­nmental Medicine, 46(1), 19–25. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/ 30. Proper, K. in Mechelen, W. (2007). Effective­ness and economic impact of worksite in­terventions to promote physical activity and healthy diet. Pridobljeno iz http://www.who. int/dietphysicalactivity/Proper_K.pdf 31. Ribic, C.H., Djomba, J.K., Zaletel-Kragelj, L., Zakotnik, J.M. in Fras, Z. (2010). Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. Pridobljeno iz http://cindi-slo­venija.net/images/stories/cindi/raziskave/ CHMS2008.pdf 32. Schwarz, U.T in Hasson, H. (2011). Employee Self-rated Productivity and Objective Or­ganizational Production Levels. Journal of Occupational and Environmental Medicine, 53(8), 838. Pridobljeno iz https://www.rese­archgate.net/ 33. Schwarz, U.T. in Hasson, H. (2012). Effects of Worksite Health Interventions Involving Reduced Work Hours and Physical Exercise on Sickness Absence Costs. Journal of Occu­pational and Environmental Medicine, 54(5), 538–544. Pridobljeno iz https://www.resear­chgate.net/ 34. Shariat, A., Tamrin, S. in Danaee, M. (2017). Absence of physical exercise and incidence of musculoskeletal discomforts among offi­ce workers: a short review. Malaysian Journal of Human Factors and Ergonomics, 1(2), 16–21. Pridobljeno iz https://www.researchgate. net/ 35. Simple solutions for sedentary behaviour ri­sks. (21. 1. 2016). Pridobljeno iz http://www. personneltoday.com 36. Steps to Physical Activity. (2015). Steps to Wellnes: A guide to Implementing the 2008 Physical Activity Guidelines for Americans in the Workplace. Pridobljeno iz https://www. cdc.gov/physicalactivity/worksite-pa/tool­kits/pa-toolkit.htm 37. Strasser, B. (2013). Physical activity in obesity and metabolic syndrome. Annals of the New York academy of sciences, 1281(1), 141–159. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih. gov/pmc/articles/PMC3715111/ 38. Sjogern, T. (2006). Effectiveness of a wor­kplace physical exercise intervention on the functioning, work ability and subjective well-being of office workers. Department of Health, University of Jyväskylä. Pridobljeno iz https://jyx.jyu.fi/dspace/bitstream/han­dle/123456789/13518/9513926591.pdf 39. Thogersen-Ntoumani, C., Loughre, E.A., Kin-nafick, F.E, Taylor, I.M., Duda, J.L. in Fox, K.R. (2015). Changes in work affect in response to lunchtime walking in previously physical­ly inactive emplyoees: A randomized trial. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 25(6):778–-87. Pridobljeno iz https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/25559067 40. Thorndike, A.N., Healey, E., Sonnenberg, L in Regan, S. (2011). Participation and cardiova­scular risk reduction in a voluntary worksite nutrition and physical activity program. Pre­ventive Medicine, 52(2), 164–166. Pridoblje-no iz https://www.researchgate.net 41. Van den Heuvel, S.G., Boshuizen, H.C., Hilder­brandt, V.H., Blatter, B.M., Ariens, G.A. in Bon­ gers, P.M. (2015). Effect of sporting activity on absenteeism in a working population. British Journal of Sports Medicine 39(3), 1–5. Prido­bljeno iz https://www.researchgate.net/ 42. Werner, G.T. in Nelles, M. (1998). Vaje za bo­lec hrbet. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Tjaša Ocvirk, dipl. kin. Prešernova cesta 6 3320 Velenje Slovenija Klara Perušek, Maja Dolenc, Vedran Hadžic Ucinki desetminutne vadbe med delovnim casom na nekatere gibalne sposobnosti zaposlenih Izvlecek V raziskavi smo ugotavljali ucinke desetminutne vadbe med delovnim casom na nekatere gibalne sposobnosti zaposle­nih. Zasnovali smo program vadbe, ki bi vplival na gibljivost, moc in ravnotežje. Pri raziskavi je sodelovalo 9 preizkušan­cev s povprecno starostjo 43 let ± 8,68 let, ki opravljajo sedec poklic. Preizkušance smo najprej izmerili z gibalnimi testi, s cimer smo dobili informacije o zacetnem stanju gibalnih sposobnostih, po 6 tednih smo teste ponovili in zatem zaceli s 6 tedenskim programom omenjene desetminutne vadbe. Z analizo variance za ponovljene meritve smo ugotavljali, kakšne so razlike v povprecnih vrednostih izmerjenih testov med eksperimentalno in kontrolno skupino. Ugotovili smo, da ima vadbeni program pozitivne ucinke na gibljivost hori­zontalnih upogibalk desne roke, upogibalk leve rame in na moc spodnjih okoncin. Na podlagi rezultatov lahko sklepa-mo, da ima izvajanje gibalnih odmorov pozitiven ucinek na gibalni sistem cloveka. Kljucne besede: sedec poklic, vadba na delovnem mestu, oslabele mišice, zakrcene mišice. Effects of ten minute training between working hours on some locomotor abilities of employees Abstract The aim of the research was to find out what effect has 10-minute activity break during work on motoric abilities of employees. We made appropriate training that could improve mobility, strength and balance. The survey included 9 adults with average age of 43 ± 8.68 years, all having a sitting occupation. First we measured out all participants with locomotor tests to get assessment on the current locomotor abilities; after 6 weeks we repeated tests and then started with 6-weekly 10-minutne training. With the analysis of variance for repeated measures we were establishing the differences in average value among the experimental and control group. We established that a training programme has a positive effect on mobility of horizontal flexors of the right arm and flexors of the left shoulder and also on strength of the lower extremities. Based on results we could conclude that active break has positive effect on locomotor system of an employee. Key words: sedentary work, exercise on working place, loose muscles, rigid muscles. .Uvod Živimo v casu, ko vse vec dela opravljamo v sedecem položaju. Raziskovalci so ugo­tovili, da ljudje, ki opravljajo sedec poklic, presedijo v povprecju 9,5 ur na dan. Ta številka pa se s starostjo samo povecu­je. Ljudje nad 75 letom starosti presedijo povprecno kar 11 ur na dan ("Are you sit­ting", 2016). Zaradi vecurnega sedenja se pojavljajo razna bolezenska stanja in med drugim tudi problem ''pozabljenih mišic''. Posledice takšnega stanja in neravnovesja mišicne moci in gibljivosti so lahko boleci­ne v predelu hrbtenice (Dolenc, 2016). Vse negativne posledice vecurnega sedenja vsekakor vplivajo na slabše pocutje zapo­slenih na delovnem mestu, na kakovost in ucinkovitost opravljanja poklicnega dela ter vse vecje odsotnosti z dela zaradi kori-šcenja bolniškega dopusta. Sedec nacin življenja skupaj s telesno neak­tivnostjo povecuje tveganje za razvoj šte­vilnih negativnih zdravstvenih stanj. Med njimi so najveckrat kronicne nenalezljive bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, rak dojke in debelega crevesja, sladkorna bole-zen tipa 2 itd. Prav tako se povecuje tvega­nje za nastanek osteoporoze, depresije in tesnobe. To je velik problem, saj se vedno vec ljudi poslužuje neaktivnega življenjske­ga sloga (Lee idr., 2012). Posledice sedecega nacina življenja se ka­žejo tudi na mišicno skeletnem sistemu. K najvecjemu odstotku bolniškega dopusta med boleznimi prispevajo prav bolezni mi-šicno kostnega in vezivnega tkiva (Bilban in Repar, 2009). Tudi Šarabon (2014) opozarja, da je bolecina v ledvenem delu hrbtenice najpogostejši mišicno-kostni zdravstveni problem današnjega prebivalstva. Proble­matika bolecin v spodnjem delu hrbta je že precej raziskana, a se pogostost teh bo-lecin še kar ne zmanjšuje. Predvsem zaradi tega, ker so razlogi, ki privedejo do takšnih bolecin, zelo razlicni. Delovna mesta, ki med delom zahtevajo hkrati upogib in zasuk hrbtenice ter zviti položaj trupa, lahko poškodujejo hrbte­nico. Vse naštete gibe pa opazimo pri ve-curnem sedenju. Najpogosteje pride do okvare medvretencnih plošcic, predvsem stantno menjavanje med raztezanjem in stiskanjem plošcic ter jim s tem priskrbeti prehrambne snovi. Zmanjša se tudi vzdr­žljivost hrbtnih mišic, kar vpliva na boleci­ne v ledvenem delu hrbtenice. Pri sedenju so mišice neprestano napete, da ohranjajo položaj telesa. Ce tem mišicam ne nudimo priložnosti za pocitek, se scasoma utrudijo (Bilban in Repar, 2009). V preteklosti so bili deležni bolecin v spo­dnjem delu hrbta predvsem starejši ljudje, danes pa so te postale pogost pojav že pri odraslih, starih med 20 in 30 let. Bolecine v spodnjem delu hrbta so vse pogostejše tudi pri otrocih in mladostnikih. V zadnjih casih so tudi najpogostejše pri športnih poškodbah (Voglar in Šarabon, 2015). Ne-gativne posledice sedentarnega nacina življenja lahko zmanjšamo z ustrezno tele­sno aktivnostjo. Ta nam omogoca ustrezno živcno-mišicno povezavo ter poveca pre­krvavitev, prav tako nam pomaga ohraniti normalen obseg gibov v sklepih ter zmanj­šati utrujenost. .Metode dela Preizkušanci Vzorec je zajemal 9 oseb razlicnih starosti in telesne pripravljenosti; od tega je bila ena oseba moškega spola. Skupno jim je to, da vsi opravljajo sedec poklic. Preizkušanci so bili stari med 32 in 52 let, s povprecno Tabela 1. starostjo 43 ± 8,68 let. 78 % jih je ocenilo, da je njihova fizicna obremenitev na de­lovnem mestu zelo lahka. Najpogosteje so cutili bolecine v križu, vratu in ramenih (56 %), sledili so glavoboli (44 %) in nespec­nost (44 %). Tretjina jih je ocenila trenutno zdravstveno stanje kot srednje dobro, dve tretjini kot dobro. Vec kot polovica je me-nila, da premalo storijo za svoje zdravje. Z zmerno intenzivno aktivnostjo se je 1 ali 2 dni na teden ukvarjalo 56 % preizkušancev, vecinoma so namenili temu manj kot 30 minut na dan. Pripomocki Preizkušance smo izmerili s 6 gibalnimi testi. Stopnjo razvitosti ravnotežja smo ugotovili s testom stoja na eni nogi, stopnjo gibljivo­sti rok s testom dotik dlani za hrbtom, sto­pnjo gibljivosti kolka pa s testom predklon v sedu. S testom FMS pocep smo ocenjevali gibalni vzorec pocepa (izvedba je odvisna od gibljivosti in stabilizacije kolka, kolena ter gležnja, rame in trupa). Moc rok (vzdr­žljivost v moci) smo izmerili s testom skleca in moc nog (vzdržljivost v moci) s testom pocepi. Na koncu vadbenega obdobja smo preizkušancem razdelili vprašalnike o splo­šni oceni vadbe in pocutju po njej. Postopek Preizkušance smo merili trikrat; na zacetku, po 6 tednih (brez vadbene intervencije) Povprecne vrednosti zacetnih in koncnih meritev, standardni odklon ter statisticna znacilnost, pridobljena z analizo variance za ponovljene meritve KONTROLNA SKUPINA EKSPERIMENTALNA SKUPINA M SD P M SD P ravnotežje Zacetek Konec 57,67 57,22 6,28 8,33 1 57,22 56,67 8,33 6,61 1 dotik dlani za hrbtom Zacetek (leva roka spodaj) Konec 13,44 13,39 6,67 6,15 1 13,39 11 6,15 4,38 0,133 Zacetek 40,28 9,05 37,89 12,04 predklon v sedu 0,994 0,241 Konec 37,89 12,04 43,5 10,93 Zacetek 2,33 0,5 2,33 0,71 FMS pocep 1 1 Konec 2,33 0,71 2,44 0,73 v vratnem delu hrbtenice pri ljudeh, ki Zacetek 4,78 4,71 5,33 5,63 opravljajo sedec poklic. Fizicni delavci pa skleca 1 0,257 Konec 5,33 5,63 7,67 7,16 najpogosteje utrpijo obolenja lumbalnega Zacetek 38,22 8,8 33,78 10,6 dela hrbtenice (Bilban, 2006). Dolgotrajno pocepi* 0,571 Konec 33,78 10,6 45 0 sedenje vpliva na deformacijo hrbtenice, kar privede do nezadostne prehranjenosti Zacetek 20,83 4,05 21,13 3,96 2 km hitre hoje 0,622 0,176 medvretencnih plošcic. Te se prehranjujejo Konec 21,13 3,96 20,52 3,51 z difuzijo, zato bi morali poskrbeti za kon-Legenda: M – povprecna vrednost; SD – standardni odklon; P – statisticna znacilnost; * – p < 0,05. Potisk ramen dol v opori predklonjeno na stolu Zasuk trupa z od-rocenjem skrceno gor na steni Potisk bokov dol v izpadu naprej s kolenom na stolu Pocepi z doti­kom stola Dvigi torbe v vzrocenje v stoji na eni nogi Izmenicni dvig rok v opori na steno Slika 1. Prikaz primera sklopa vaj na delovnem mestu. in po 12 tednih. Prva in druga meritev sta predstavljali podatke kontrolne skupine. Vadbeni program smo izvedli od 6. do 12. tedna in s tem smo dobili podatke ekspe­rimentalne skupine. Vsak teden so preizku­šanci izvajali drugacne vaje. Vsako vadbeno enoto so izvajali po 6 vaj ter jih 3 x ponovili; 3 krepilne in 3 raztezne gimnasticne vaje (primer vaj je prikazan na Sliki 1). Izbrane so bile tako, da vplivajo na tiste mišice, ki so v sedecem položaju ''pozabljene'' bodisi z vidika moci bodisi gibljivosti. Vsako krepil-no vajo so izvedli v 12 ponovitvah in 3 se­rijah. Med posamezno vajo so imeli do 30 sekund odmora. Pri vajah, kjer so zadrževali položaj, pa so vztrajali do 20 sekund in jih izvedli 3 x. Enkrat tedensko (ob ponedelj­kih) je nov nabor vaj podrobno predstavi-la kineziologinja. Ostale dni v tednu smo zadolžili enega izmed vadecih, da je vodil ostale. Po 6 tednih aktivnega odmora med delovnim casom smo vadece zopet izme­rili in rezultate koncnega stanja primerjali z rezultati, dobljenimi pred zacetkom izvaja­nja vadbenih enot. Prav tako smo primerjali rezultate kontrolne z eksperimentalno sku­pino. Podatke smo analizirali s programom Microsoft Excel 2007 in s programom SPSS. Z analizo variance za ponovljene meritve smo ugotavljali, ali in kakšne so razlike v povprecni vrednosti med kontrolno in eks­perimentalno skupino. Tabele in grafe smo izdelali s pomocjo programa Microsoft Of­fice Excel 2013. • Rezultati Rezultate ucinkov vadbe smo predstavili s stolpcnimi grafikoni in Tabelo 1. V Slikah 2 in 3 sta prikazana grafikona testov, katerih rezultati so se izkazali za statisticno znacil­ne. Tabela 1 prikazuje povprecne vrednosti TEST DOTIK DLANI ZA HRBTOM (desna roka spodaj) zacetnih in koncnih meritev, standardni odklon ter analizo variance za ponovljene meritve (statisticna znacilnost sprememb) pri eksperimentalni in kontrolni skupini. Iz Slike 2 vidimo, da je kontrolna skupina dosegla 6,75 % spremembo, eksperimen­talna skupina pa 17,35 %. Sprememba pri kontrolni skupini ni statisticno znacilna, pri eksperimentalni pa je (p = 0,002). Iz Slike 3 je razvidno, da je kontrolna skupi­na pri testu pocepi dosegla 10 % spremem­bo rezultatov, eksperimentalna skupina pa 47,95 %. Statisticno znacilna je sprememba pri eksperimentalni skupini (p = 0,039). Na koncu vadbenega obdobja smo preiz­kušancem razdelili še zadnje vprašalnike, na katerih so na splošno ocenili vadbo in svoje pocutje po opravljenih vajah. Vsi preizkušanci so menili, da so vaje, ki so jih opravljali, koristne za njih. Pojasnili so, da so se po njih pocutili bolje in so lažje opravlja­li svoje delo. Nekateri so navedli, da cutijo med delom tudi manj bolecin v ledvenem in vratnem delu hrbtenice. .Razprava Po koncu vadbenega programa smo ugotovili statisticno znacilno spremembo rezultatov pri testu gibljivosti ramen. Eks­perimentalna skupina je za 17,35 % izbolj­šala rezultat pri testu dotik dlani za hrbtom (desna roka spodaj), kar pomeni, da je bila razdalja med dlanema krajša (p = 0,002). Iz tega lahko sklepamo, da je omenjena desetminutna vadba na dan vplivala na iz­boljšanje raztegljivosti horizontalnih upo­gibalk desne roke in upogibalk leve rame. Ugotovili smo tudi manjšo razdaljo med dlanema, ko je bila leva roka spodaj, ven­dar spremembe niso bile statisticno znacil­ne. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da smo z ustreznimi razteznimi gimnasticnimi vajami pozitivno vplivali na gibljivost ramen. O pomembnosti vaj za gibljivost pišejo mnogi strokovnjaki. De Freistas-Swerts in Robazzi (2014) omenjata pozitivne ucinke telovadbe na delovnem mestu na izboljšanje kostno mišicnih težav; verjetno zaradi boljše moci in raztegljivosti mišic. Podoben vpliv so ugotovili tudi Pe­dersen idr. (2009). Po vadbenem programu so namrec ugotovili izboljšano gibljivost in moc, kar se je izrazilo v manj intenzivnih bolecinah v desni rami. Zaradi prisilnih drž med sedenjem se lahko mišice zakrcijo in postanejo manj raztegljive, kar vpliva na gibljivost sklepov (Cebašek idr., 2014). Tudi Dolenc idr. (2015) menijo, da mora biti vad­ba za gibljivost pomemben del vadbene­ga programa, saj sedec nacin življenja še dodatno manjša maksimalne amplitude gibov. Amplitude gibov lahko naceloma povecujemo le s staticnimi in dinamicnimi gimnasticnimi vajami, ker imajo edino ta sredstva osnovne motorike lokalen vpliv na telo. Poleg razteznih vaj smo v naš vadbeni pro­gram vkljucili tudi krepilne gimnasticne vaje za celo telo. Rezultati so pokazali, da se je preizkušancem statisticno znacilno iz­boljšala vzdržljivost v moci iztegovalk nog, ki smo jo merili s testom pocepi. Povprecen odstotek spremembe števila izvedenih pocepov je bil 47,95 (p = 0,039). Pocep je eden od osnovnih gibalnih vzorcev, ki so v najvecji meri prisotni v našem vsakdanu (sedanje, vstajanje, pobiranje predmetov s tal, dviganje itd.). V vadbeni program smo vkljucili krepilne gimnasticne vaje z dolo-cenimi vadbenimi pripomocki, s cimer smo poskušali doseci vecje krepilne ucinke. Tudi Coury, Moreia in Dias (2009) so na podla­gi raziskav zapisali, da se najvecji ucinki pri vadbi zaposlenih pojavijo, ce se pri krepil­nih vajah uporablja bremena, elastike itd. Kljub temu, da so gibanja z nogami osnova naše vsakodnevne telesne aktivnosti, so se le 10 minutni odmori na delovnem mestu pokazali kot zadosten dražljaj za povecanje moci spodnjih okoncin. Raziskavo o vplivu vadbe na izboljšanje moci in gibljivosti pri ljudeh s sedecim ži­vljenjskim slogom so izpeljali tudi Simão idr. (2011). Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv treninga moci, gibljivosti in kombina­cije obeh pri ženskah, ki imajo sedec nacin življenja. Ob koncu raziskave so prišli do ugotovitev, da so vse tri skupine pokazale napredek v gibljivosti. Tudi pri testih moci so ugotovili, da sta skupini, ki sta izvajali ali samo vaje za moc ali kombinacijo vaj za moc in gibljivost, napredovali v primerjavi z zacetno meritvijo, s kontrolno skupino ter s skupino, ki je izvajala samo vaje za giblji­vost. Na koncu so povzeli, da ima kratkotra­jen program pozitiven ucinek na povecanje gibljivosti in moci pri ženskah s sedecim nacinom življenja. Podobno ugotavljajo tudi Pedersen idr. (2009), ki poleg zmanj­šanja bolecin v vratu in ramenih, omenjajo tudi 10 % povecanje moci pri zaposlenih ženskah. Prav tako tudi Voglar in Šarabon (2015) opozarjata na to, da pride pri ljudeh z bolecinami v predelu hrbtenice, ki se lah­ko pojavijo tudi zaradi pretiranega sedece­ga nacina življenja, do sprememb živcno­mišicnega nadzora trupa. To pomeni, da ti ljudje slabše zaznavajo položaj trupa in imajo slabše ravnotežje. Z ustreznim vad­benim programom, ki naj vkljucuje vaje za povecanje gibljivosti in moci (ter s tem tudi ravnotežja), bi lahko izboljšali gibalne spo­sobnosti zaposlenih ter posledicno vplivali na zmanjšanje bolecin v sklepih. Z našo raziskavo smo pokazali, da lahko že samo desetminutni odmor vpliva na vecjo gibljivost ramenskega obroca in vzdržljivost v moci nog. Zavedamo se, da smo uporabili majhen vzorec merjencev, kar pomeni omejitev pri posploševanju rezultatov. Preizkušanci so bili tudi razlicno telesno pripravljeni. Ker so bile vaje dokaj enostavne in lahke, verjetno niso imele zadostnega ucinka na preizkušance, ki so bili že na zacetku raziskave bolje telesno pripravljeni. Zato najverjetneje tudi rezul­tati niso pokazali vec statisticno znacilnih sprememb. Zavedamo se tudi morebitnih napak pri merjenju. Pri testu pocep smo pri­šli do ugotovitve, da bi morali preizkušan­cem dovoliti izvajanje pravilnih pocepov do svojih zmožnosti in bi tako dobili bolj realne podatke o moci spodnjih okoncin. Namesto tega smo vsakega, ki je opravil 45 pocepov, ustavili, ceš da je dosegel maksi­malno število pocepov, ki ga test zahteva in ga uvrstili v najvišjo kategorijo moci nog. To se je še najbolj pokazalo pri zadnjem testiranju, kjer so maksimalno število poce­pov (45) dosegli prav vsi preizkušanci. .Sklep Z raziskavo smo skušali dokazati, da lahko ljudje ogromno naredimo za svoje zdravje že s krajšim gibalnim odmorom na dan. 6 tedenski 10 minutni vadbeni program je bil zastavljen tako, da so bile vaje enkrat tedensko predstavljene preizkušancem s strani kineziologinje, preostale delovne dni pa so preizkušanci vaje izvajali sami. Rezul­tati so pokazali pozitivne ucinke telovadbe na delovnem mestu na moc nog in giblji­vost rok, kar po mnenju raziskovalcev vpli­va na zmanjšanje bolecin v predelu hrbte-nice. Ustrezen izbor razteznih in krepilnih gimnasticnih vaj naj bi bil del vsakdana pri delavcih s sedecim nacinom dela. Rezultati so pokazali, da se lahko s preprostimi va­jami, kjer se uporablja pripomocke, kot so plastenke z vodo, torbo, stol, mizo in ste­no, doseže ucinke na izbrane gibalne spo­sobnosti. Kljub temu, da je nekaj podjetij v Sloveniji že osvešcenih o zdravem nacinu življenja in že izvajajo gibalne odmore med delovnim casom ali pa vsaj nudijo zaposle­nim razne športne dejavnosti, je le-tega še vedno premalo. Vlaganje v zdravje zapo­slenih mora biti naloga vsake organizacije oziroma podjetja. S tem lahko vplivamo na vecje zadovoljstvo in manjši stres zaposle­nih, vecjo produktivnost, vecjo pripadnost kolektivu ter manjšo odsotnost z dela. • Literatura 1. Ambrožic, F. in Leskošek, B. (2000). Uvod v SPSS. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulte­ta za šport, Inštitut za kineziologijo. 2. Are you sitting too much? (2016). British Heart Foundation. Pridobljeno iz https://www.bhf. org.uk/heart-matters-magazine/activity/sit-ting-down 3. Bilban, M. (2006). Ergonomsko reševanje obre­menjenosti gibal. Ljubljana: Zavod za varstvo pri delu. Pridobljeno iz: http://ministrstvov-zd.dev.creatim.net/resources/files/pdf/kam­panje/Bilban.pdf 4. Bilban, M. in Repar, A. (2009). Problemi sede-cih delovnih mest. Delo in varnost, 54(6). 42– 52. Pridobljeno iz: http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-CEULEEGU 5. Coury, H., Moreia, R. in Dia, N. (2009). Evaluati­on of the effectiveness of workplace exercise in controlling neck, shoulder and low back pain: a systematic review. Revista Brasileira de Fisioterapia, 13(6), 461–479. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net 6. Cebašek, V., Šarabon, N., Voglar, M., Ravnik, D. in Forkter, S.K. (2014). Bolecina v spodnjem delu hrbta: struktura, funkcija, ergonomija in gibalna terapija. Univerza na Primorskem, Koper. 7. De Freitas-Swerts, F. in Robazzi, M. (2014). The effects of compensatory workplace exerci­ses to reduce work-related stress and mu-sculoskeletal pain. Revista latino-Americana de Enfermagem, 22(4), 629–636. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net 8. Dolenc, M., Pori, P. in Majeric, M. (2015). Moj dnevnik zdravja. Ljubljana: Športna unija Slo­venije. 9. Dolenc, M. (2016). Vadba pozimi: Ocenjuje-mo gibanje in pocepe. Polet O2. Pridobljeno iz: http://www.polet.si/telovadnica/vadba­pozimi-ocenjujemo-gibanje-pocepe 10. Hlastan Ribic, C. (2010). Tvegana vedenja, po­vezana z zdravjem in nekatera zdravstvena sta­nja pri odraslih prebivalcih Slovenije. V C. Hla­stan Ribic, J. K. Djomba, L. Zaletel-Kragelj, J. Maucec Zakotnik in Z. Fras (ur.), (Raziskovalno porocilo). Pridobljeno iz spletne strani CINDI Slovenija: http://cindi-slovenija.net/images/ stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf 11. Lee, I-M., Shiroma, E. J., Lobelo, F., Puska, P., Blair, S. N. in Katzmarzyk, P. T. (2012). Effect of physical inactivity on major non-com­ municable diseases worldwide: an analysis of burden of disease and life expectancy. Lancet, 380(9838), 219–229. Pridobljeno iz http://www.thelancet.com/journals/lancet/ article/PIIS0140- 6736(12)61031-9/fulltext 12. Pedersen, M.T, Blandsted, A.K., Andersen, L.L., Jorgensen, M.B., Sjogaard, G. in Hansen, E. (2009). The Effect of Worksite Physical Ac­tivity Intervention on Physical Capacity, He­alth, and Productivity: A 1-year Randomized Controlled Trial. Journal of occupational and environmental medicine, 51(7), 759–770. Pri­dobljeno iz https://www.researchgate.net 13. Simão, R., Lemos, A., Salles, B., Leite, T., Olive-ira, E., Rhea, M. in Reis, V. M. (2011). The Influ­ence of Strength, Flexibility, and Simultaneo­us Training on Flexibility and Strength Gains. The Journal of Strength & Conditioning Re­search, 25(5), 1333–1338. 14. Šarabon, N. (2014). Uvod. V N. Šarabon in M. Voglar (ur.), Bolecina v spodnjem delu hrbta: struktura, funkcija, ergonomija in gibalna te­rapija (9-11). Koper: Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušic. 15. Voglar, M. in Šarabon, N. (2015). Bolecina v spodnjem delu hrbta in vaje kako jo odpravi-ti. Polet O2. Pridobljeno iz: http://www.polet. si/zdravje-prehrana/bolecina-v-spodnjem­delu-hrbta-vaje-kako-jo-odpraviti Klara Perušek, dipl. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana šport in zdravje Barbara Jakše, Boštjan Jakše, Stanislav Pinter Metabolno zdrava debelost: benigno stanje, izjema ali mit? Izvlecek V znanstveni in strokovni literaturi ter v javnosti lahko zasledimo potencialni obstoj stanja prekomerne tele­sne teže ali klinicne debelosti brez prisotnosti meta-bolnega sindroma (»metabolno zdrava debelost« oz. MZD). Potencialen obstoj MZD je v znanosti pogosto preucevana hipoteza, vendar je ta, kljub obcasni ne­konsistentnosti znanstvenih dokazov, vsaj na nivoju populacije vedno znova ovržen paradoks. Prekomerna telesna teža samostojno predstavlja dejavnik tveganja za kronicne bolezni, v kolikor pa je prisoten še metabol­ni sindrom, se tveganje znacilno poveca. Obstajajo raz­iskave, ki nakazujejo nasprotno, torej da je posameznik lahko prekomerno težak in brez metabolnih dejavnikov tveganja in še vedno zdrav, sploh ce je redno telesno dejaven. To, na videz benigno stanje, je najverjetneje povezano z neenotnim kriterijem MZD in razlicnimi metodami merjenja debelosti, s cimer tematika v jav­nosti postane še bolj kontroverzna. Obstaja tudi vse vecji delež povecane zamašcenosti pri normalni telesni teži (»sarkopenicna debelost« oz. SD), ki prav tako pred­stavlja povecano tveganje za zdravje. Namen clanka je skozi relativni pregled znanstvene literature razbreme­niti protislovnost dobljenih zakljuckov razlicnih znan­stvenih raziskav na temo MZD in SD. Kljucne besede: zdrava debelost, prekomerna teža, me-tabolni sindrom, sarkopenicna debelost, kronicne bolezni Metabolically healthy obesity: benign condition, exception or myth? Abstract In the scientific and professional literature and among general public, we can find the potential existence of being overweight or clinically obese without the presence of the metabolic syndrome (»metabolically healthy obesity« or MHO). The potential exist­ence of MHO is a much-examined hypothesis in the field of science, but is, at least on the level of the population, a repeatedly refuted paradox despite the occasional inconsistency of scientific data. Excessive body weight by itself presents a risk factor for chronic diseases, but when the metabolic syndrome is also present, the risk is significantly higher. There exist researches that sug­gest the opposite; that an individual can be overweight and without metabolic risk factors and still be healthy, especially if they are regularly physically active. This, seemingly benign condition, is most likely related with the inconsistent criteria of MHO and various methods of measuring obesity, making the topic even more controversial in public. There is also a growing percentage of increased fattiness with normal weight (»sarcopenic obesity« or SD), which also presents an increased risk to health. The aim of the article is to untangle the ambivalence of the obtained conclusions of different scientific researches on the topic of MHO and sarcopenic obesity and to do so through a relative overview of scientific literature. Key words: healthy obesity, excessive body weight, metabolic syndrome, sarcopenic obesity, chronic diseases • Uvod Prekomerna telesna teža in debelost sta danes glavna problema javnega zdravja in pomembna dejavnika tveganja za prezgo­dnjo umrljivost zaradi kronicnih bolezni, kot so srcno-žilne bolezni, diabetes tipa 2, rak in mišicnoskeletna invalidnost, ki sta globalno odgovorna za 3 milijone smrti le­tno (Finucane idr., 2011; Whitlock idr., 2009). Leta 2014 je bilo na svetu kar 1,9 milijarde odraslih prekomerno težkih, od tega 600 milijonov debelih, in predvideva se, da bo do leta 2030 2,16 milijarde prekomerno težkih in 1,12 milijarde debelih (Kelly, Yang, Chen, Reynolds in He, 2008; WHO, 2016). Wand, Beydoun, Liang, Caballero in Ku-manyika (2008) navajajo, da, v kolikor se bo nadaljeval obstojec trend, lahko pricakuje-mo, da bo pojavnost prekomerne telesne teže in debelosti do leta 2030 pri Ameri-canih skoraj 90 % (86,3 %), medtem ko se bo pojavnost prekomerne telesne teže pri otrocih podvojila. V Evropi je vec kot polo-vica odraslih ljudi (51,3 %) prekomerno tež­kih ali klinicno debelih (EUROSTATS, 2014). Pojavnost MZD med debelo populacijo se v znanstvenih raziskavah zelo razlikuje, in ceprav je delež mocno odvisen od diagno­sticnega kriterija, se po nekaterih raziskavah (Velho, Paccaud, Waeber, Vollenweider in Marques-Vidal, 2010) ocenjuje, da ta znaša med 3,3 in 32,1 pri moških in 11,4 in 43,3 pri ženskah, medtem ko po drugih (Plourde in Karelis, 2014) manj, in sicer med 3–7 %. Prekomerna telesna teža, de­ belost in zdravje Prekomerna telesna teža in debelost1 sta povezani s številnimi kronicnimi boleznimi, vkljucno z metabolnim sindromom, src­no-žilnimi boleznimi, visokim pritiskom in diabetesom tipa 22 (Turner-McGrievy, Man-des in Crimarco, 2017). Di Angelantonio idr. (2016) so napravili pregled 239 raziskav na 10 milijonih ljudeh (vkljucenih 32 držav iz 5 celin), od katerih je bilo 189 raziskav opra­vljenih na nekadilcih brez kronicnih bolezni v casu rekrutacije, in potrdili sprejeto spo­znanje, da sta prekomerna telesna teža in debelost mocno povezani s krajšo življenj­sko dobo v vsaki od preucevanih globalnih 1 Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je razglasila debelost kot najvecji svetovni kronic­ni zdravstveni problem pri odraslih, ki vse bolj prehaja v resnejši problem kot podhranjenost (Yumuk idr., 2015). 2 Z ustrezno prehrano in nasploh zdravim naci­nom življenja (odsotnost kajenja, redna telesna dejavnost) lahko preprecimo 90 % diabetesa tipa 2, 80 % srcno-žilnih bolezni in 70–90 % kapi (Willett, 2002). regij. Skupina raziskovalcev Mednarodna agencija za raziskave raka pri Svetovni zdra­vstveni organizaciji je leta 2002 pregledala vec kot 1000 raziskav o povezanosti preko­merne telesne teže in debelosti s tvega­njem za razlicne vrste raka3 in ugotovila, da obstaja dovolj dokazov za zakljucek, da sta prekomerna telesna teža in debelost, poleg s srcno-žilnimi boleznimi, povezani s pove-canjem tveganja nastanka skupno 13 vrst raka, kot so rak na želodcu, jetrih, žolcniku, šcitnici, jajcnikih (najmocnejša povezava pri ženskah), rak trebušne slinavke, krvni rak, rak na možganih, rak debelega cre-vesja, požiralnika, ledvic, dojk in maternice. Podobno povezavo so ti raziskovalci odkrili tudi pri povezanosti med prekomerno tele­sno težo in povecano podkožno mašcobo pri otrocih, adolescentih in mlajših odra­slih ter omenjenimi oblikami raka pozneje v odrasli dobi (Lauby-Secretan idr., 2016). Zhang idr. (2015) so našli tudi povezanost povecane telesne mašcobe v otroški dobi s povecanim tveganjem za nastanek raka debelega crevesja in danke celo neodvisno od prekomerne telesne teže in debelosti v odrasli dobi. »Metabolno zdrava debelost« (MZD) Termin »zdrava debelost« opisuje stanje prekomernega ali debelega cloveka, ki trenutno nima metabolnega sindroma. Definicija metabolnega sindroma je oka­rakterizirana z zdravstvenim stanjem, ko ima clovek tri ali vec patološko povišanih dejavnikov tveganja za nastanek srcno-žil­nih bolezni, med katere navadno prište­vamo visok pritisk, povišane trigliceride, nizek HDL holesterol, povišan krvni sladkor in povecan obseg pasu (Lassale idr., 2017). V znanosti lahko zasledimo zakljucke, da obstaja MZD, vendar pa so ti rezultati naj­verjetneje posledica pomanjkanja enotne definicije MZD v zasnovah raziskav in vca­sih celo posledica uporabe poljubnih dia­gnosticnih kriterijev (Santovito, 2017). Ne-malokrat so protislovni rezultati posledica pomanjkanja kontrole ostalih pomembnih dejavnikov tveganja za srcno-žilne bolezni, npr. telesne dejavnosti in kajenja, kratkega trajanja spremljanja preucevancev in mer-jenja umrljivosti iz katerihkoli vzrokov ali samo posameznih srcno-žilnih dogodkov (Eckel, Meidtner, Kalle-Uhlmann, Stefan in 3 Znanost ocenjuje, da lahko z zdravim nacinom življenja preprecimo 90–95 % vseh rakov (Anand idr., 2008), medtem ko preprecimo samo s pre­hransko intervencijo vsaj 30–35 % vseh vrst raka (Beliveau in Gingras, 2007; Key idr., 2004). Schulze, 2016; Lassale idr., 2017; Plourde in Karelis, 2014). Obstaja še nekaj drugih teorij, ki poskušajo pojasniti paradoks MZD, in si­cer boljša in hitrejša medicinska oskrba de­belih bolnikov in potencialno nenamerna izguba telesne teže preucevancev pred za-cetkom raziskave, kar lahko vodi do poslab­šane prognoze v skupini normalno težkih skozi celotno trajanje raziskave (McAuley idr., 2012). »Sarkopenicna debelost« (SD) Globalne epidemije debelosti in kronicnih bolezni ne moremo meriti izkljucno z ITM­jem4, in sicer prihaja do omejitev zaradi podtipov debelosti (Heber, 2010). Na eni strani (Heber idr., 1996) zaradi atletskih mo-ških in žensk s poudarjeno mišicno musku­laturo (hipermišicna debelost) in na drugi strani zaradi ljudi, ki izgledajo navzven suhi, a so notranje zamašceni (SD)5. Slednje, na­daljuje avtor, vkljucuje astenicne posame­znike in tudi mlade ženske, ki zaradi druž­beno zaželene telesne postave zavestno omejijo vnos energije, kar lahko pripelje do normalne telesne teže, vendar z zmanjšano mišicno maso ter povecano telesno mašco­bo. SD je bila prvikrat opredeljena leta 1996 s strani raziskovalca dr. Davida Heberja in sodelavcev, in sicer kot zmanjšanje mišicne mase in povecanje telesne mašcobe, iz­merjeno z bioelektricno impendanco (BIA) kot delež od telesne teže (Li in Heber, 2012). Ceprav danes etiologija sarkopenije še ni dobro razumljena, pa danes znanstveniki vedo, da vkljucuje nezdravo prehranjeva­nje6, telesno nedejavnost, kronicne bolezni, 4Termin debelost opredeljuje prekomerno ko­picenje telesne mašcobe in ne samo presežek telesne teže, ki lahko predstavlja mišice ali ma-šcobo (Li in Heber, 2012). Debelost je medna­rodno opredeljena z indeksom telesne mase (ITM), vendar pa je problem ITM-ja pomanjkanje obcutljivosti za razlikovanje med telesno ma-šcobo in pusto maso (Ortega idr., 2013). Pregled znanosti, ki je ocenjeval moc ITM-ja za oceno telesne mašcobe, je pokazal, da ITM ni ustrezen indikator, saj njegova nizka obcutljivost prepo­znavanja mašcob izpusti kar polovico ljudi s pre­sežkom telesne mašcobe (Okorodudu idr., 2010), kar pomeni, da so kronicne bolezni in globalna epidemija debelosti podcenjene, v kolikor upo­rabimo samo ITM kot osrednji marker za oceno debelosti (Heber, 2010). ITM je v epidemioloških raziskavah sprejet kot prakticen indeks za oceno debelosti in tveganja za kronicne bolezni za­radi enostavnosti raziskovanja, saj je sestavljen izkljucno iz meritve telesne višine in teže (Li in Heber, 2012). 5Termin SD (Heber, 2010) poimenuje stanje ljudi z normalno telesno težo in s povecano telesno mašcobo (angl. tudi »TOFI« – »Thin outside fat inside« ali »fat-.t«). 6 V eni izmed zadnjih raziskav (Thompson idr., 2017) so znanstveniki na 92.295 postmenopav­znih ženskah preucevali vpliv prehranjevanja s hrano visoke energijske gostote (angl. »Die­ sistemsko vnetje in proces staranja, kar lah­ko pripelje do SD, sotocja dveh epidemij, in sicer kombinacije zmanjšanja mišicne mase in znacilne metabolne abnormalnosti (He-ber, 2010; Shao, 2017). Pojavnost sarkope­nicne debelosti pri normalno težkih ljudeh se v razlicnih raziskavah giblje med 3,6 in 94 % (Batsis idr., 2013). Problem neskladja med ocenami najverjetneje leži v uporabi nestandardne metode merjenja razlicnih raziskovalcev7, saj je vecina raziskovalcev za svojo metodo merjenja uporabila dvoener­gijsko rentgensko absorptiometrijo (DXA) ali BIA, kjer nobena od metod ne meri mi­šicne kvalitete (Shao, 2017). Shao nadaljuje, da zadnje raziskave zato priporocajo, da se v merjenje SD vkljuci ocena ektopicne ma-šcobe v jetrih, trebušni slinavki in mišicah, kar omogoca uporaba magnetne resonan­ce (MRI), s katero lahko dobro izmerimo tako celotno analizo sestave telesa kot tudi depoje ektopicne mašcobe. Raziskave so pokazale, da sta znotrajmišicna mašcoba in medmišicna mašcoba povezani s stara­njem, telesno nedejavnostjo, debelostjo in nezdravim prehranjevanjem (Thomas idr., 2012). Ne glede na povedano, je SD pri starejših žal povezana z izgubo neodvisno­sti in z metabolnimi zapleti, poleg tega pa predstavlja enega glavnih izzivov javnega zdravja pri ljudeh starejših od 65 let (Li in Heber, 2012). Raziskovalci so npr. z uporabo MRI in protonske magnetne resonancne spektroskopije (MRS) v eni izmed evropskih raziskav na 477 prostovoljcih ocenili SD na 23 % za moške in 16 % za ženske (Thomas idr., 2012)8, kar je skladno s podatki Svetov­ne zdravstvene organizacije dobrih 10 let pred to raziskavo, ko je bil »TOFI« fenotip ocenjen na 12–13 % pri belopoltih evrop­skih prostovoljcih (WHO, 2000). Danes je tary energy density« oz. »DED«) na povecano tveganje za nastanek raka pri normalno težkih ženskah. DED predstavlja razmerje med kolici-no zaužite energije in enoto teže prehranjeva­nja in ocenjuje kvaliteto prehranjevanja. Slabše razmerje DED (uživanje hrane višje na DED inde­ksu) je pri odraslih povezano z manjšo sitostjo in vecjim prirastkom na telesni teži ter obsegu pasu. Raziskovalci so ugotovili, da lahko uživanje hrane z višjo energijsko gostoto, pri normalno težkih ženskah razvije metabolne abnormalno­sti, ki prispevajo nastanku razlicnih z debelostjo povezanih vrst raka. 7V nekaterih raziskavah so raziskovalci ocenjeva­li SD z indeksom ASM/H2 (apendikularna masa skeletih mišic kot delež telesne višine), spet v drugih z indeksom ASM/Wt (apendikularna masa skeletih mišic kot delež telesne teže). Pri­lagoditev meritev na indeks ASM/Wt pri obeh spolih podaja veliko vecji delež SD (Li in Heber, 2012). 8Skupina zdravih je v tej raziskavi predstavljala le 10–20 % posameznikov, kar je skladno z dele­žem zdravih, ki ga opazimo pri obicajni popula­ciji (Thomas idr., 2012). znanstveno dobro poznano, da ni le pre­komerna telesna teža tista, ki je povezana s kronicnimi boleznimi, kar pomeni, da ce-tudi je kontrola ustrezne telesne teže eden izmed glavnih javnozdravstvenih ciljev za­hodne družbe, zasledovanje izkljucno tega cilja ne predstavlja zadostne zašcite pred nastankom kronicnih bolezni. Je »metabolna zdrava debe- lost« benigno stanje ali ne? Potencialen mit o »zdravi debelosti« temelji na ugotovitvah nekaterih raziskovalcev, in sicer naj bi obstajala podskupina debelih ljudi, za katere se zdi, da so zašciteni pred metabolnimi zapleti, povezanimi z njihovo debelostjo (McAuley idr., 2012). Chang idr. (2014) so v precni raziskavi na 14.828 od­raslih ljudeh, starih med 30 in 59 let, kjer so primerjali stanje koronarnih arterij MZD z metabolno zdravimi (MZ) ljudmi z normal-no telesno težo, ugotovili, da so imeli ljudje z MZD vecjo pojavnost predklinicne koro­narne ateroskleroze v vseh podskupinah v primerjavi z MZ ljudmi z normalno telesno težo. Avtorji so naglasili, da je povezava ze-lo povezana z definiranjem abnormalnosti posameznega dejavnika tveganja za src­no-žilne bolezni, ki je vkljucen v metabolni sindrom. Povezanost med MZD ljudmi in predklinicno aterosklerozo je bila namrec v tej raziskavi zelo odvisna od vrednosti me-tabolnih dejavnikov tveganja, ki je bila nižja od sicer definirane abnormalne vredno­sti. Povedano pomeni, da je nesporazum glede »zdrave debelosti« brez izraženega metabolnega sindroma velikokrat povezan tudi z referencnimi vrednostmi, ki oznacu­jejo abnormalnost dejavnika tveganja. Po-misleke glede izbire ustreznih referencnih razponov, ki locijo metabolno zdrave od nezdravih, lahko razložimo tudi s tem, da se vecina infarktov pojavlja pri osebah, ki imajo raven holesterola v krvi med 5,2 in 7,2 mmol/l (Steinberg, 2005), medtem ko so re­ferencne vrednosti skupnega holesterola, ki so danes sprejete kot normalne, od 4 do 5,2 mmol/l. Nakljucno kontrolirane raziska­ve konsistentno kažejo, da je npr. optima-len LDL holesterol med 1,3 in 1,8 mmol/l, medtem ko so danes referencne vrednosti LDL holesterola med 2 in 3,5 mmol/l, kar pomeni, da ima lahko posameznik vredno­sti znotraj referencnih (normalnih), vendar te še vedno vodijo k visokemu tveganju za srcno-žilne bolezni (O'Keefe idr. 2004). Pov­precni skupni holesterol je, npr. pri odraslih Americanih, 5,4 mmol/l oz. LDL holesterol 3,4 mmol/l (približno 2-krat višji od nor-malne fiziološke vrednosti), kar pomeni, da njihov povprecni holesterol v resnici ni normalen, saj je ateroskleroza prisotna pri približno polovici ljudeh, starih nad 50 let. Ljudje, ki se dolgorocno prehranjujejo z ustrezno strukturiranim veganskim prehra­njevanjem, ki je v znanosti že dolgo spreje-to kot eno najbolj zašcitnih pred kronicni-mi boleznimi (Dinu, Abbate, Gensini, Casini in Sofi, 2015; Yokoyama, Levin in Barnard, 2017), so imeli v eni izmed raziskav (Di Biase idr., 2007) skupni holesterol 3,6 mmol/l in LDL holesterol 1,8 mmol/l. Številni prekomerno težki ljudje, cetudi brez izraženih dejavnikov metabolnega sindroma, imajo v praksi še vedno visok delež infarktov, raka in avtoimunih bolezni. Pregled 8 raziskav na skupno 60 tisocih lju­deh je pokazal, da so imeli t. i. MZD ljudje v obdobju 10-letnega spremljanja za 24 % povecano tveganje za nastop srcnih infark­tov, možganske kapi in prezgodnje smrti v primerjavi z ljudmi, ki so imeli normalno telesno težo. Avtorji zato jasno zakljucijo, da ne obstaja zdrava oblika prekomerno težkih ljudi (Kramer, Zinman in Retnakaran, 2013). Domišljija številnih je bila nickoliko­krat ovržena tudi zato, ker pri »zdravih de­belih« odraslih obstaja kar 8-krat vecja ver­jetnost, da bo njihovo stanje v roku 20 let v naravnem teku napredovalo do nezdrave debelosti9 (Bell idr., 2015), kar so potrdili tu­di Hansen idr. (2017), kjer so ljudje z MZD na zacetku raziskave že v obdobju 5-letnega spremljanja (raziskava je sicer 10 let spre­mljala 6238 Dancev obeh spolov) razvili ne­zdravo debelost. Dolgorocna MZD je bolj izjema s tveganjem za zdravje kot pravilo ali normativ, zakljucujejo raziskovalci. Pred kratkim objavljena raziskava (Lassale idr., 2017) na 520.000 preucevancih (podatki iz EPIC in CVD kohortnih raziskav), kjer je imelo v 12-letnem spremljanju 7673 ljudi infarkt, je zopet pokazala, da ne obstaja zdrava debelost, saj je pri »zdravih debelih« kar 26 % povecano tveganje za infarkt, kar je le za 2 % manj kot pri debelih, ki imajo vec dejavnikov tveganja v patologiji (28 % povecano tveganje). Avtorji sklenejo, da je povecana telesna teža (ITM oz. podkožna mašcoba) neodvisen dejavnik tveganja za srcno-žilne bolezni, torej tudi neodvisno od metabolnega zdravja, in cetudi ni bilo povišanih dejavnikov tveganja, kot so povi­šan holesterol, krvni tlak idr. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo normalno telesno te­ 9Po 20 letih spremljanja 2521 preucevancev se je pokazalo, da je skoraj polovica ljudi z MZD v »naravnem toku« postala nezdravo debela, medtem ko je bilo v raziskavi ob koncu le še 10 % zdravih z normalno telesno težo. žo, ampak so socasno metabolno nezdra-vi, tudi v tveganju za nastanek srcno-žilnih bolezni, in sicer v dvojnem v primerjavi z metabolno zdravimi (MZ), ki imajo nor-malno telesno težo. Torej, ne glede na nor-malno telesno težo, je bilo pri teh ljudeh tveganje za nastanek srcno-žilnih bolezni v preucevanem trenutku vecje kot pri ljudeh z MZD. Dobra novica je, navajajo raziskoval­ci, da lahko sprememba v nacinu življenja deluje preventivno ali pa lahko spreobrne potek razvoja metabolnega sindroma in iz­boljša naštete dejavnike tveganja. Zdrav in aktiven življenjski slog vkljucuje odsotnost kajenja, redno telesno dejavnost, zdravo prehranjevanje, ustrezno kontrolo telesne teže in nadzor nad vnosom alkohola. Raz­iskava predstavljena na Evropskem kongre­su debelosti na Portugalskem (NHS, 2017) je ponovno ovrgla mit o MZD, in sicer ob pregledu 3,5 milijona ljudi, ki so jih spre­mljali vsaj 18 let, kjer je bilo 766.900 debelih (21,9 %), od tega 518.000 (14,8 %) z MZD. Ko so raziskovalci upoštevali spremljajoce dejavnike, kot so starost, spol, kajenje in družbeni ekonomski status, so ugotovili, da so ljudje z MZD, v primerjavi s tistimi z nor-malno telesno težo, v 50 % vecjem tvega­nju za srcni infarkt in 7 % vecjem tveganju za nastanek cerebralnih bolezni ter imajo dvakrat vecjo verjetnost za odpoved srca. Avtorji zakljucujejo, da MZD ni neškodljivo stanje cloveka, zato je morda bolje, da se s tem terminom ne opisuje debelih ljudi. Znanstveno je torej neutemeljeno in stro­kovno neodgovorno promovirati obstoj in sprejemljivost stanja »zdrave debelosti« brez prisotnosti dejavnikov tveganja za nastanek kronicnih bolezni. To je, kot da bi dejali, da kajenje cigaret ni škodljivo, v kolikor si telesno dejaven, ali pa da pre­hranjevanje s procesirano hrano zdravju ni škodljivo, dokler ob tem uživaš tudi sadje in zelenjavo. Ortega idr. (2013) so preuce­vali, ce so ljudje z MZD z boljšo telesno pri­pravljenostjo v primerjavi z ljudmi z MZD s slabšo telesno pripravljenostjo v predno­sti pred pojavnostjo srcno-žilnih bolezni in umrljivostjo. V kolikor je MZD benigen fenotip debelosti, potem bi morali biti lju­dje z MZD, ki so bolje telesno pripravljeni, v zmanjšanem tveganju, so v tej raziskavi menili raziskovalci. Raziskava je potrdila, da v kolikor se v metabolno zdravje vkljuci še dejavnik kardio-respiratorne pripravljeno­sti, imajo ljudje z MZD podobno napoved kot MZ ljudje z normalno telesno težo in boljšo prognozo kot debeli z metabol­nim sindromom. Te zakljucke je potrebno vzeti z rezervo, saj obstaja tudi raziskava, ki je pokazala, da sta prekomerna teža in povecana telesna mašcoba bolj nevarni za nastanek srcnega infarkta, kot ce si nor-malno težak in sedece naravnan (Mora, Lee, Buring in Ridker, 2006). In res, analiza 27.158 domnevno zdravih žensk (v povpre-cju starih 54,7 let) je pokazala, da, ceprav je telesna dejavnost v splošnem povezana z boljšimi vrednostmi srcno-žilnih dejavni­kov kot telesna nedejavnost, so imele v tej raziskavi prekomerno težke ženske, ki so redno telesno dejavne, vecje tveganje za srcni infarkt kot suhe ženske, ki so telesno nedejavne. Avtorji zakljucijo, da sta tako nizek delež telesne dejavnosti kot povišan ITM mocno in neodvisno negativno pove­zana z zdravjem. Hansen idr. (2017) so tudi želeli razvozlati potencialno fikcijo o MZD, in sicer na nacin, da so z MZD definirali tiste ljudi, ki niso imeli povišanega nobenega od metabolnih dejavnikov tveganja, medtem ko so bili metabolno nezdravo debeli tisti, ki so imeli minimalno en povišan dejavnik tveganja (navadno raziskave definirajo to skupino pri dveh ali vec). V tej veliki popu­lacijski raziskavi na 6.000 Dancih obeh spo­lov srednjih let, ki so bili spremljani 10 let, so raziskovalci ugotovili, da so imeli ljudje z MZD povecano tveganje za ishemicne srcno-žilne bolezni v primerjavi s skupino z normalno telesno težo, s cimer so ponov-no ovrgli možnost obstoja, na nivoju popu­lacije, podskupine MZD. Ljudje z MZD so v tej raziskavi že v obdobju 5 let spremljanja razvili nezdravo debelost, kar pomeni, da MZD ni benigno ali nekakšno trajno stanje, ki ne predstavlja tveganja za zdravje. Eden zadnjih pregledov znanosti na podlagi 22 raziskav (Eckel idr., 2016) je zakljucil, da so ljudje z MZD še vedno v povecanem tve­ganju za srcno-žilne bolezni v primerjavi z MZ ljudmi z normalno telesno težo. Ne glede na to, nadaljujejo avtorji, da v pregle­du raziskav uporabljenih metodologij za klasifikacijo MZD, raziskovalci niso uporabili zelo natancnih kriterijev za razmejitev med MZD in MZ z normalno telesno težo, ni nobena raziskava jasno pokazala, da pod-skupina MZD ni v povecanem tveganju za srcno-žilne bolezni. Avtorji zakljucujejo, da MZD ni možno prepoznati kot benigne debelosti, v kolikor raziskovalci upoštevajo, da v primeru, ko ima posameznik povecan vsaj en dejavnik tveganja, ki predstavlja metabolni sindrom (navadno so preuce­vanci z do dvema povišanima dejavnikoma tveganja še vedno klasificirani kot MZD), le-ta ni okarakteriziran kot zdravo debel. Ta trenutek najverjetneje eno najboljših razi­skav, ki pojasnjuje paradoks MZD, so izvedli Kim idr. (2017) na 6453 ljudeh, ki v zacetku raziskave niso imeli nobene od metabolnih abnormalnosti, in sicer povišanih trigliceri­dov (=1,7 mmol/l), nizkega HDL holesterola (=1,0 mmol/l) za moške, visokega pritiska (=130/85 mmHg), povišanega sladkorja v krvi (>5,6 mmol/l) in povišane ocene inzu­linske odpornosti (HOMA-IR vrednost =2,5), ali posamezne abnormalnosti, zdravljene z zdravili. Znotraj spremljanja je predklinicno aterosklerozo v karotidni arteriji razvilo 1916 preucevancev, kar je pomenilo pozitivno povezanost tveganja nastanka predklinicne ateroskleroze MZ moških pri vsaki povišani kategoriji ITM-ja glede na zacetno meritev. Ko so raziskovalci dodatno izmerili potenci­alno tveganje pri skupini MZD, in sicer tako, da so kontrolirali dejavnike metabolnega sindroma (sladkor v krvi, sistolicni krvni tlak, trigliceridi, HDL holesterol, obseg pasu), so ugotovili nekoliko zmanjšano povecano tveganje, a še vedno znacilno. Povezanost MZD s povecanim tveganjem za srcno-žil­ne bolezni je bilo evidentno tudi v prime-ru, ko ti niso imeli presežka kilogramov v predelu pasu (>90 cm), ali ko so raziskovalci gledali povezanost MZD izkljucno z ode-belitvijo karotidne arterije ali aterosklerozo karotidne arterije. Raziskovalci utemeljeno zakljucujejo, da njihove ugotovitve kažejo, da MZD ni neškodljivo stanje in lahko pov­zroci razvoj karotidne ateroskleroze. Glede na povedano, trenutne znanstvene ugoto­vitve poudarjajo potrebo po obravnavi de­belosti tudi v primeru odsotnosti metabol­nih abnormalnosti ali dejavnikov tveganja (Sanovito, 2017). .Zakljucek Konsistentnost znanstvenih dokazov naka­zuje, da imajo prekomerno težki ali debeli ljudje, ceprav potencialno »brez« meta-bolnega sindroma, povecano tveganje za nastanek srcno-žilnih bolezni in drugih kro­nicnih bolezni. Povecana telesna teža oz. podkožna mašcoba (cetudi pri normalno težkem cloveku) sta neodvisna dejavnika tveganja za razlicne srcno-žilne bolezni in prezgodnjo umrljivost. Poleg tega sta pre­komerna telesna teža ali debelost v obdo­bju otroštva in adolescence ter pri mlajših odraslih povezana s povecanim tveganjem za številne vrste raka neodvisno od preko­merne telesne teže ali debelosti v odrasli dobi, kar nakazuje na nujnost kontrole te­lesne teže v vseh življenjskih obdobjih clo­veka in neodvisno od znakov metabolne abnormalnosti. Ko pogledamo rezultate dobro zasnovanih raziskav in pregledov raziskav, MZD ni nekakšen paradoks ali benigno stanje, saj na nivoju populacije v primerjavi z normalno težkimi ljudmi brez metabolnega sindroma predstavlja povecano tveganje za razlicne kronicne bolezni. Nekonsistentni rezultati posame­znih raziskav glede na rezultate glavnine raziskav glede obstoja MZD so v glavnem posledica razlicnega števila dejavnikov, ki so vkljuceni v metabolni sindrom, števila patološko povišanih dejavnikov tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni, ki so vklju-ceni v diagnozo metabolnega sindroma, razlicnih referencnih vrednosti nekaterih vkljucenih dejavnikov, števila in starosti ljudi v raziskavi, metod merjenja dolocenih dejavnikov tveganja in trajanja spremljanja. Dolgorocno je MZD pri posamezniku bolj izjema s tveganjem za zdravje kot pravilo ali normativ, zato je strokovno neodgovor-no zagovarjati, da MZD obstaja, cetudi v kombinaciji s telesno dejavnostjo in odso­tnostjo kajenja. Poleg povedanega, danes niso problem le prekomerno težki in debeli ljudje z ali brez metabolnega sindroma v kateremkoli clovekovem obdobju, pac pa tudi vse vecja pojavnost SD, s cimer pro-blematika javnega zdravja dobiva še vecje negativne razsežnosti. .Literatura 1. Anand, P., Kunnumakara, A. B., Sundaram, C., Harikumar, K. B., Tharakan, S. T., Lai, O. S. idr. (2008). Cancer is a Preventable Disease that Requires Major Lifestyle Changes. Pharmace­utical Research, 25 (9), 2097–2116. 2. Batsis, J. A., Barre, L. K., Mackenzie, T. A., Pratt, S. I., Lopez-Jimenez, F. in Bartels, S. J. (2013) Variation in the prevalence of sarcopenia and sarcopenic obesity in older adults as­sociated with different research definitions: dual-energy X-ray absorptiometry data from the National Health and Nutrition Examina­tion Survey 1999–2004. J Am Geriatr Soc, 61, 974–980. 3. Beliveau, R. in Gingras, D. (2007). Role of nu­trition in preventing cancer. Can Fam Physici­an, 53 (11), 1905–1911. 4. Bell, A. J., Hamer, M., Sabi, S., Singh-Manoux, A., Batty, G. D. in Kivimaki, M. (2015). The na­tural course of healthy obesity over 20 years. J Am Coll Cardiol, 65 (1), 101–102. 5. Chang, Y., Kim, B. K., Yun, K. E., Cho, J., Zhang, Y., Rampal, S. idr. (2014). Metabolically-he­althy obesity and coronary artery calcificati­on. J Am Coll Cardiol, 63 (24), 2679–86. 6. De Biase, S.G., Fernandes, S.F., Gianini, RJ. in Duarte, J.L. (2007). Vegetarian diet and cho­lesterol and triglycerides levels. Arq Bras Car-diol, 88 (1), 35–9. 7. Di Angelantonio, E., Shilpa, N., Wormser, D., Gao, P., Kaptoge, S., Berrington de Gonzalez, A. idr. (2016). Body-mass index and all-cause mortality: individual-participant-data meta-analysis of 239 prospective studies in four continents. The Global BMI Mortality Colla­boration. The Lancet , 388 (10046), 776–786. 8. Dinu, M., Abbate, R., Gensini, G. F., Casini, A. in Sofi, F. (2016). Vegetarian, vegan diets and multiple health outcomes: a systematic re­view with meta-analysis of observational studies. Crit Rev Food Sci Nutr, 57 (17), 3640– 3649. 9. Eckel, N., Meidtner, K., Kalle-Uhlmann, T., Ste­fan, N. in Schulze, M.B. (2016). Metabolically healthy obesity and cardiovascular events: A systematic review and meta-analysis. Eur J Prev Cardiol, 23 (9), 956–66. 10. EUROSTATS (2017). Overweight and obesi­ty – BMI statistics. Pridobljeno 12. 08. 2017, s http://ec.europa.eu/eurostat/statistics­explained/index.php/Overweight_and_ obesity_-_BMI_statistics. 11. Finucane, M.M., Stevens, G. A., Cowan, M., Danaei, G., Lin, J. K., Paciorek, C. J. idr. (2011). National, regional, and global trends in body mass index since 1980: Systematic analysis of health examination surveys and epide­miological studies with 960 country-years and 9.1 million participants. Lancet (London, England), 377 (9765), 557–567. 12. Hansen, L., Netterstrøm, M. K., Johansen, N. B., Røhn, P. F., Vistisen, D., Husemoen, L. L. N. idr. (2017). Metabolically Healthy Obesity and Ischemic Heart Disease: A 10-Year Follow-Up of the Inter99 Study. J Clin Endocrinol Metab, 102 (6), 1934–1942. 13. Heber, D. (2010). An integrative view of obe­sity. The American Journal of Clinical Nutrition, 91 (1), 280S–283S. 14. Heber, D., Ingles, S., Ashley, J.M., Maxwell, M.H., Lyons, R.F. in Elashoff, R.H. (1996). Clini­cal detection of sarcopenic obesity by bioe­lectrical impedance analysis. Am J Clin Nutr, 64, 472S–7S. 15. Kelly, T., Yang, W., Chen, C. S., Reynolds, K. in He, J. (2008). Global burden of obesity in 2005 and projections to 2030. Int J Obes (Lond), 32 (9), 1431–7. 16. Key, T. J., Schatzkin, A., Willett, W.C., Allen, N. E., Spencer, E. A. in Travis, R. C. (2004). Diet, nutrition and the prevention of cancer. Pu­blic Health Nutr, 7 (1A), 187–200. 17. Kim, T. J., Shin, H. Y., Chang, Y., Kang, M., Jee, J., Choi, Y. H. idr. (2017). Metabolically healthy obesity and the risk for subclinical athero­sclerosis. Atherosclerosis, 262, 191–197. 18. Kramer, C. K., Zinman, B. in Retnakaran, R. (2013). Are metabolically healthy overweight and obesity benign conditions?: A systema­tic review and meta-analysis. Ann Intern Med, 159 (11), 758–69. 19. Lassale, C., Tzoulaki, I., Moons, K. G. M., Swe­eting, M., Boer, J., Johnson, L. idr. (2017). Separate and combined associations of obesity and metabolic health with coronary heart disease: a pan-European case-cohort analysis. European Heart Journal, 00, 1–12. 20. Lauby-Secretan, B., Soccianti, C., Loomis, D., Grosse, Y., Bianchini, F., Straif, K. idr. (2016). Body Fatness and Cancer--Viewpoint of the IARC Working Group. N Engl J Med, 375 (8), 794–8. 21. Li, Z. in Heber, D. (2012). Sarcopenic obesity in the elderly and strategies for weight ma­nagement. Nutr Rev, 70 (1), 57–64. Nutr Rev, 70 (1), 57–64. 22. McAuley, P.A., Artero, E.G., Sui, X., Lee, D., Church, T.S., Lavie, C.J. idr. (2012). The Obe­sity Paradox, Cardiorespiratory Fitness, and Coronary Heart Disease. Mayo Clinic Procee­dings, 87 (5), 443–451. 23. Mora, S., Lee, I.-Min., Buring, J. E. in Ridker, P. M. (2006). Association of Physical Activity and Body Mass Index With Novel and Tradi­tional Cardiovascular Biomarkers in Women. JAMA, 295 (12), 1412–1419. 24. NHS (2017). 'Fat but fit' still at higher risk of he­art disease. Pridobljeno 20. 8. 2017, s https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmedhealth/be­hindtheheadlines/news/2017-05-18-fat-but­fit-still-at-higher-risk-of-heart-disease/. 25. O'Keefe, J. H. Jr., Cordain L., Harris, W. H., Moe, R. M. in Vogel, R. (2004). Optimal low-density lipoprotein is 50 to 70 mg/dl: lower is better and physiologically normal. J Am Coll Cardiol, 43 (11), 2142–6. 26. Okorodudu, D. O., Jumean, M. F., Montori, V.M., Romero-Corral, A., Somers, V. K., Erwin, P. J. idr. (2010). Diagnostic performance of body mass index to identify obesity as defi­ned by body adiposity: a systematic review and meta-analysis. Int J Obes (Lond), 34 (5), 791–9. 27. Ortega, F. B., Lee, D., Katzmarzyk, P. T., Ruiz, J. R., Sui, X., Church, T. S. idr. (2013). The in­triguing metabolically healthy but obese phenotype: cardiovascular prognosis and role of fitness. European Heart Journal, 34 (5), 389–397. 28. Plourde, G. in Karelis, A. D. (2014). Current issues in the identification and treatment of metabolically healthy but obese individuals. Nutr Metab Cardiovasc Dis, 24, 455–459. 29. Sanovito, D. (2017). Fat or fit: The big oxymo­ron of (metabolically) healthy obesity. Athe­rosclerosis, 262, 143–145. 30. Steinberg, D. (2005). Thematic review series: the pathogenesis of atherosclerosis: an inter­pretive history of the cholesterol controver­sy, part II: mechanistically defining the role of hyperlipidemia. J Lipid Res, 46 (2), 179–190. 31. Thomas, E. L., Parkinson, J. R., Frost, G. S., Goldstone, A. P., Dore, C. J., McCarthy, J. P. idr. (2012). The Missing Risk: MRI and MRS Pheno­ typing of Abdominal Adiposity and Ectopic Fat. Obesity, 20, 76–87. 32. Thompson, C. A., Crane, T. E., Garcia, D. O., Wertheim, B. C., Hingle, M., Snetselaar, L. idr. (2017). Association between Dietary Energy Density and Obesity-Associated Cancer: Results from the Women's Health Initiative. J Acad Nutr Diet, pii: S2212-2672(17)30624-X. [Epub ahead of print]. 33. Turner-McGrievy, G., Mendes, T. in Crimarco, A. (2017). A plant-based diet for overweight and obesity prevention and treatment. J Ge-riatr Cardiol, 14 (5), 369–374. 34. Velho, S., Paccaud, F., Waeber, G., Vollenwe­ider, P. in Marques-Vidal, P. (2010). Metaboli­cally healthy obesity: different prevalences using different criteria. Eur J Clin Nutr, 64 (10), 1043–51. 35. Wang, Y., Beydoun, M. A., Liang, L., Caballero, B. in Kumanyika, S.K. (2008). Will all Ameri­cans become overweight or obese? esti­mating the progression and cost of the US obesity epidemic. Obesity (Silver Spring), 16 (10), 2323–30. 36. Whitlock, G., Lewington, S., Sherliker, P., Clar­ke, R., Emberson, J., Halsey, J., idr. (2009). Bo­dy-mass index and cause-specific mortality in 900 000 adults: collaborative analyses of 57 prospective studies. Lancet, 373 (9669), 1083–96. 37. WHO (2000). Obesity: preventing and mana­ging the global epidemic. Report of a WHO consultation. World Health Organ Tech Rep Ser, 894, i-253. 38. WHO (2016). Obesity and overweight. Pri­dobljeno 19. 8. 2017, s http://www.who.int/ mediacentre/factsheets/fs311/en/. 39. Willett, W. C. (2002). Balancing Lifestyle and Genomics Research for Disease Prevention. Science, 296, 695–98. 40. Yokoyama, Y., Levin, S. M. in Barnard, N. D. (2017). Association between plant-based diets and plasma lipids: a systematic review and meta-analysis, Nutrition Reviews, 75 (9), 683–698. 41. Yumuk, V., Tsigos, C., Fried, M., Schinder, K., Busetto, L., Micic, D. idr. (2015). European Gu­idelines for Obesity Management in Adults. Obes Facts, 8 (6), 402–24. 42. Zhang, X., Wu, K., Giovannucci, E. L., Ma, J., Colditz, G. A., Fuchs, C. S. idr. (2015). Early life body fatness and risk of colorectal cancer in US women and men – results from two large cohort studies. Cancer Epidemiology, Biomarkers & Prevention : A Publication of the American Association for Cancer Research, Co­sponsored by the American Society of Preventi­ve Oncology, 24 (4), 690–697. Barbara Jakše, mag. kinez. barbara.tursic@gmail.com Svetovanje na podrocju prehrane in gibanja Žiga Bencan, Nejc Šarabon Najpogostejše poškodbe gležnja in stopala ter gibalno-terapevtski pristopi k preventivi in zdravljenju: pregled znanstvenih dokazov Izvlecek Poškodbe gležnja in stopala sodijo med najpogostejše mišicno-skele­tne patologije. Vecinoma gre za poškodbe ligamentov gležnja, kate­rih najpogostejši mehanizem je inverzija stopala s plantarno fleksijo. Posledice se kažejo v obliki bolecine in otekline, omejitvi pri obreme­njevanju noge ter odsotnosti od športne aktivnosti. Ob ponavljanju poškodb obstaja tveganje nastanka kronicnih težav, ki vodijo v ne­stabilnost gležnja. Namen prispevka je pregled gibalno-terapevtskih intervencij, ki delujejo preventivno pred zvini gležnja. Napravili smo pregled študij treh razlicnih intervencij. Na podlagi rezultatov študij smo ugotovili, da vadba sklepne stabilizacije izboljšuje nadzor skle-pa v prostoru in je ucinkovita preventivna metoda pred zvini gležnja. Vadba temelji na proprioceptivnih vajah, katerih namen je vzposta­vljanje ravnotežja na nestabilnih podpornih površinah. Vadba proti uporu z uporabo elastik je najpogostejša metoda vadbe za povecanje jakosti gležnja. Ugotovili smo, da je razvoj jakosti povezan z izboljša­njem stabilnosti in funkcionalnosti gležnja, medtem ko so dolgotrajni preventivni ucinki še nejasni. Študije, ki so obravnavale ucinkovitost uporabe opornic, so ugotovile zmanjšanje pojavnosti poškodb zvinov gležnja. Preventivno ucinkovitost so ugotovili pri posameznikih z in brez zgodovine poškodbe. Kljucne besede: zvin gležnja, sklepna stabilnost, jakost, opor-nice. Most common ankle injuries of ankle-foot and movement therapy approach­es to prevention and rehabilitation: review of scientific evidence Abstract Injuries of ankle and foot are among the most common musculoskeletal disorders. These injuries are often result from damage to the ligament structures of ankle. The most common mechanism of injury is foot inversion with the plantar flexion. The consequences are pain, swelling, functional limitations and absence from activity in sports. Reinjury is often associated with a chronic ankle instability. The purpose of this article was review of kinesiotherapeutic interventions which prevent chronic injuries of ankle and foot. We reviewed the articles of three common interventions. Based on results from studies we have found that ankle stability training improves joint position sense and it is an effective pre­ventive method on reducing ankle ligament injuries. Stability training includes proprioception exercises of which goal is establishing balance on unstable surfaces. Exercises with resistance bands are the most common method of ankle strength training. We have found that ankle strentgh development is associated with improvements in perceived ankle stability and functional outcomes. Long-term and prevention effects of strength training are lacking. Studies evaluated that use of prophylactic ankle braces and bandages, reduced the incidence of acute ankle inju­ries. Protective effect was observed in athletes both with and without a previous history of ankle ligament injury. Key words: ankle sprain, joint stability, strength, ankle brace. • Uvod Gleženj in stopalo sodita med najpomemb­nejše clene v spodnjem delu kineticne verige, saj nudita telesu podporo pri stoji in hoji. Glavne kostne strukture, ki ju sesta­vljajo, so golenica, mecnica, 7 nartnih kosti, stopalnice in prstnice. Zgornji skocni sklep tvorita distalna okrajka golenice (medialni gleženj) in mecnice (lateralni gleženj), ki skupaj oblikujeta konkavno sklepno jami-co v obliki klešc, v kateri je zagozden valj skocnice (Martincic, Cvetko, Cör, Marš in Finderle, 2012). Zgornji skocni sklep je eno­osni tecajast sklep s precno ležeco osjo, ki omogoca 30 ° do 50 ° plantarne fleksije in 20 ° dorzifleksije. Sila teže je v stopalu raz­porejena v obliki trikotnika med petnico in glavici prve in pete stopalnice. Spodnji skocni sklep je drsni sklep med skocni-co in petnico. Sklep je tecajast, zanj pa je znacilna poševna os (Martincic idr., 2012). Posledicno je plantarna fleksija povezana z inverzijo, dorzalna fleksija pa z everzijo. Za stabilnost gležnja in stopala je odgo­voren ligamentarni kompleks, ki so ga opi­sali Martincic idr. (2012). Sklepna ovojnica, ki obdaja gleženj, je pritrjena ob sklepne ploskve golenice, mecnice in skocnice. Ohlapna je v sprednjem in zadnjem delu, zaradi cesar tudi dovoljuje gibanje. S strani jo krepijo lateralni in medialni kolateralni ligamenti. Glavna naloga lateralnega ko­lateralnega ligamentarnega kompleksa je preprecevanje pretirane inverzije in adduk­cije stopala. Kolateralni medialni oziroma deltoidni ligament je v primerjavi z lateral-nim vecji in mocnejši. Gležnju zagotavlja medialno ligamentarno oporo. Stopalo ima tri stopalne loke, ki razporejajo silo te­že med 3 tocke: petnico, glavico prve sto­palnice in glavico pete stopalnice. Locimo medialni vzdolžni lok, lateralni vzdolžni lok in transverzni lok. Za oblikovanje lokov je odgovorna razporeditev kosti, ligamenti in mišice stopala. Mišice gležnja in stopala se delijo na intrin­zicne in ekstrinzicne mišice. Ekstrinzicne mišice izvirajo nad gležnjem (na stegnenici, golenici ali mecnici) in potekajo preko gle­žnja, medtem ko intrinzicne mišice izvirajo na stopalnih kosteh. Ekstrinzicne mišice razdelimo v skupine po tri glede na lokaci­jo na goleni (Martincic idr., 2012): • sprednja/anteriorna skupina (dorzalne upogibalke stopala); • stranska/lateralna skupina (peronealne mišice); • zadajšnja/posteriorna skupina (plantar­ne upogibalke stopala). Zaradi opravljanja kompleksnih funkcij ter prenašanja razlicnih obremenitev sta gleženj in stopalo pogosto izpostavljena nastanku razlicnih patologij. Poškodbe, ki otežujejo normalno hojo, tek, posko­ke in druge oblike gibanja, se najveckrat pojavljajo pri športnikih. Saluta in Nunley (2010) sta v pregledu literature ugotovila, da poškodbe gležnja in stopala predsta­vljajo okoli 25 % vseh športnih poškodb, med katerimi so najpogostejši zvini gležnja (okoli 49 %). Najpogostejši mehanizem zvi­na gležnja je kombinacija plantarne fleksije in inverzije, kar imenujemo lateralni ali in-verzijski zvin gležnja. Mehanizem nastanka medialnega zvina gležnja je prekomerna everzija in dorzifleksija, ki poškoduje del­toidni ligament. Visoki zvin gležnja se po­javi ob prekomerni dorzifleksiji in zunanji rotaciji gležnja. Oba mehanizma nastan­ka poškodb sta zelo redka (10–20 % vseh zvinov). Resnost poškodbe ocenjujemo s tremi stopnjami poškodbe ligamentov, ki opredeljujejo nadaljnji potek rehabilitacije (Chinn in Hertel, 2010): • prva stopnja: nateg ligamentov z mi-kroskopskimi natrganinami. Sklep je Tabela 1. Postopki iskanja študij rahlo otecen in obcutljiv na dotik, ne­stabilnost ni prisotna. Funkcija sklepa je minimalno oslabljena, vendar lahko poškodovanec nogo obremeni; • druga stopnja: delno pretrganje liga­mentov. Poleg bolecine in otekline je znacilna delna nestabilnost sklepa ter hujša izguba gibljivosti in funkcije gle­žnja; • tretja stopnja: popolno pretrganje liga­mentov, sklep je nestabilen. Znacilni sta huda oteklina in bolecina. Poškodova­nec vec tednov ne more obremenjeva-ti noge. Delež pojavnosti zvinov gležnja je izmed poškodb gležnja in stopala najvišji, zato smo se v obravnavi osredotocili na njihovo zdravljenje in preprecevanje. Gibalno-tera­pevtske intervencije, ki smo jih obravnavali, so vadba sklepne stabilizacije, vadba pro-ti uporu ter uporaba opornic za gleženj. Napravili smo pregled strokovnih clankov in za vsako intervencijo napravili sintezo znanja. Glavni namen pregleda literature je obravnava gibalno-terapevtskih pristopov, ki delujejo preventivno pred zvini gležnja in ugotoviti njihovo ucinkovitost. Clanki so bili pridobljeni v tuji znanstveni literaturi na portalu PubMed. Vkljuceni so bili naslednji iskalni nizi: ankle propriocep­tion or ankle balance training, ankle injury prevention or ankle sprain prevention, ankle strengthening or ankle resistance training, ankle strength and ankle instability, ankle bracing or ankle taping. Na temo vadbe sklepne stabilnosti smo v obravnavo vklju-cili sistematicne pregledne clanke. Na temi vadbe proti uporu in uporabe opornic za gleženj smo se omejili na študije z nakljuc­no izbranim vzorcem in kontrolno skupino. Postopki iskanja študij so prikazani v Tabeli 1. Razlogi za izkljucitev clankov so bili na­slednji: vkljucevanje drugih intervencij ali drugih metod zdravljenja, nepomembne študije, merjenje parametrov, ki nimajo povezave s preprecevanjem poškodb liga­mentov gležnja. .Rezultati Ucinki vadbe sklepne stabilnosti na preprecevanje zvinov gležnja Tabela 2. Pregled študij vezanih na ucinke vadbe sklepne stabilnosti na preprecevanje zvinov gležnja Avtor Merjeni parametri Rezultati in ugotovitve Petersen Ponavljanje ZG, funk. Program 8-tedenske prop. vadbe je zmanjšal pojavnost ponavljajocih ZG: v roku 1 leta po inter. so zabe­ idr., (2013) gležnja po rehab. ležili 145 zvinov (med 522 udeleženci). V inter. skupini 56 (22 %), v kon. pa 89 (33 %) poškodb. Razlika med skupinama je stat. znacilna. Primerjava pojavnosti akutnih ZG med prop. vadbo in obicajnim košarkar-skim treningom: pojavnost je bila stat. znacilno manjša v prop. skupini (1,13 proti 1,87 poškodb na 1000 ur aktivnosti ali 6,1 % proti 9,9 %). Vecji ucinek se je pokazal pri športnikih z zgod. ZG. Pri športnikih, ki še niso utrpeli zvina, niso zabeležili manjše pojavnosti poškodb. Postle idr. (2012) Ponavljanje ZG, subjektivna stabilnost gležnja, funk. gležnja in ravnot. Pojavnost ponavljajocih poškodb sta ocenjevali 2 študiji. Ugotovili so dvakrat vecje tveganje za ponovno poškodbo pri posam., ki vadbe niso izvajali. Stat. znacilnosti niso zaznali zaradi majhnega vzorca druge raziskave. Izmed 48 udeležencev je ponovno poškodbo utrpelo 6 posam. iz prop. skupine in nihce iz kon. skupine. V prvi raziskavi je izmed 522 udeležencev ponovno poškodbo utrpelo 56 posam. iz prop. in 266 iz kon. skupine. Prop. vadba je bistveno zmanjšala obcutek nestabilnosti in izboljšala funk. gležnja. Avtorji zakljucujejo, da so potrebne dodatne raziskave, s katerimi bi dolocili delovanje prop. vadbe v rehab. ZG. Zech idr., Ponavljanje ZG, Trije avtorji so porocali o manjši pojavnosti ponovnih zvinov gležnja po 6-tedenski vadbi. V 1. študiji so (2009) ravnot., reakcijski cas mišic gležnja, funk. gležnja, jakost. po 12 mesecih od koncane inter. zabeležili 60 % manj poškodb v vadbeni skupini. V drugi raziskavi je bila razlika 22 %. V tretji raziskavi so po sedmih mesecih in pol izmerili 29 % razliko med skupinama. V vseh primerih gre za stat. znacilne razlike. Študija, ki je pojavnost poškodb merila po treh mesecih od koncane inter., ni ugotovila stat. razlik. Ucinkovitost inter. se je pokazala pri izboljšanju dinam. in stat. ravnot.. Izboljšal se je tudi reakcijski cas sprednje golenicne in dolge peronealne mišice. Meritve izom. in izok. jakosti med DF, PF, E in I niso pokazale sprememb med skupinama. McKeon Ponavljanje ZG, uspe- Prev. ravnot. vadba je zmanjšala dejavnike tveganja za ZG; vecji efekt se kaže pri posameznikih z zgod. in Hertel, šnost rehab. akutnih poškodbe (60 % manjše tveganje, pri zdravih pa 20 % manjše tveganje). Manjše tveganje za ponovitev (2008) ZG in KNG poškodb se kaže vsaj eno leto (po 6-tedenski vadbi). V dveletnem obdobju izvajanja inter. se je tveganje za ponovitev ZG zmanjšalo za 49 %, medtem ko se je v enoletnem obdobju zmanjšalo za 21 %. Avtorji porocajo o subjektivnem izboljšanju funk. gležnja v povezavi s KNG in vadbo ravnot. Meritve stat. in dinam. ravnot. so po inter. nakazale na delno izboljšanje rezultatov. Schiftan Pojavnost in ponavlja- Rezultati metaanalize kažejo, da prop. vadba zmanjša pojavnost ZG ne glede na zgod. poškodb gležnja. idr., (2014) nje ZG. Razmerje tveganja je bilo 0,65, kar pomeni, da bi moralo 17 športnikov izvajati prop. vadbo, da bi prepre-cili eno poškodbo. Pri posameznikih, ki so že utrpeli ZG, so izracunali razmerje tveganja 0,64 (13 interven­cij za preprecitev ene poškodbe). Pri posameznikih brez zgod. poškodbe je bilo razmerje tveganja 0,57 (33 intervencij za preprecitev enega zvina), vendar sta bili v metaanalizo vkljuceni samo dve raziskavi. Prop. vadba je glede zmanjšanja pojavnosti in ponavljanja ZG ucinkovita inter., še posebno pri posam. z zgod. zvina. Avtorji priporocajo dodatne raziskave na prev. ucinkovitost prop. vadbe na zmanjšanje ZG pri posam., ki še niso utrpeli poškodbe. Vriend idr., Preventivni ucinek ŽM ŽM vadba, ki je vkljucevala katero koli obliko ravnot. vadbe, je zmanjšala pojavnost ZG (razmerje tveganja (2016) vadbe na pojavnost ZG. 0,60). Stat. znacilno zmanjšanje pojavnosti ZG so zabeležili v eno-komponentnih inter. z vadbo na ravnot. deskah (razmerje tveganja 0,58). Vec-komponentne inter. sta obravnavali 2 študiji z visokim intervalom zaupanja, ki nista zabeležili stat. znacilnih razlik. Ucinkovitost vadbe so ugotovili ne glede na zgod. po­škodb gležnja (razmerje tveganja 0,59). Avtorji so povzeli, da je sama ravnot. vadba ucinkovita prev. inter. pred ZG. Najucinkovitejša je pri posameznikih z zgod. poškodbe. Legenda: dinam. – dinamicno; DF – dorzi.eksija; E – everzija; funk. – funkcionalnost; I – inverzija; inter. – intervencija; izok – izokineticno; izom. – izome­tricno; kon. – kontrolna skupina; KNG – kronicna nestabilnost gležnja; posam. – posamezniki; PF – plantarna .eksija; prev. – preventiva; prop. – proprio­cepcija; ravnot. – ravnotežje; rehab. – rehabilitacija; stat. – staticno; ZG – zvin gležnja; zgod. – zgodovina; ŽM – živcno-mišicna vadba. Ucinki vadbe proti uporu na preprecevanje zvinov gležnja Tabela 3. Pregled študij vezanih na ucinke vadbe proti uporu na preprecevanje zvinov gležnja Avtor in letnica Preiskovanci Intervencija Trajanje inter-vencije Merjeni parametri Rezultati in ugotovitve Smith idr., (2012) 40 pacientov s KNG. VPU z elast. in z napravo MAE. 6 tednov, 3-krat tedensko. Jakost gležnja ob izom. krcenju v I in E, meritve prop. (hitrost odziva na nenadno I ali E silo na gleženj). Izmerili so povecanje jakosti gležnja med izom. krcenjem. Prop. meritve niso zaznale razlik med skupinama. VPU zmanjšuje deficite KNG in se priporoca v rehab. Hall idr., (2015) 39 pacientov s KNG. 1. skupina: VPU z elast. 2. skupina: PNF vadba. 6 tednov, 3-krat tedensko. Jakost med izom. krcenjem v vseh gibih gležnja, funk., dinam. ravnot., lastno zaznavanje stabilnosti V obeh skupinah so ugotovili po­vecanje jakosti in boljše zaznavanje stabilnosti gležnja. Meritve funk. in dinam. ravnot. gležnja niso pokazale napredka. O dolgotrajnih ucinkih ne gležnja. porocajo. Kaminski idr., (2003) 38 pacientov s KNG. 1. skupina: VPU elast. 2. skupina: vadba ravnot. 3. skupina: kombi­nirana vadba. 6 tednov, 3-krat tedensko. Navor v posameznih kotih v E in I gležnja ter razmerje v navoru med E in I gležnja. Inter. ni dokazala razlik v razmerju navora med I in E gležnja. V meritvah jakosti niso opazili napredka v nobeni skupini. Vzrok so lahko nespecificni testi meritev (razlike v protokolih), neprimerna intenzivnost, trajanje in nadzor vadbe. Mohamma­di, (2007) 80 nog., z ZG v zadnjem letu. 1. skupina: prop. vadba; 2. skupina: vadba za jakost E gležnja.; 3. skupina: upora­ba ortoz 1 sezona, 3-krat tedensko. Pojavnost ZG v sezoni. Pojavnost ZG je bila manjša v primer-javi s kon. skupino, manjša samo v 1. skupini. Avtor poroca o kratkotrajni ucinkovitosti VP, medtem ko dolgotraj­ni ucinki niso dokazani. 5 klinicnih testov: dvi- Wright idr., (2016) 40 pacientov s KNG. 1. skupina: prop. vadba; 2. skupina: VPU z elast. 4 tedne, 3-krat tedensko. govanje noge med stojo, stoja na poško­dovani nogi, doseg z nogo v razlicne smeri, poskoki v obliki 8 in Zabeležili so izboljšanje vseh testov v obeh inter. skupinah z nekoliko boljši-mi rezultati v prop. skupini. V raziskavi niso dokazali dolgotrajnih ucinkov inter. z vidika preventive. lateralni poskoki). Legenda: dinam. ravnot. – dinamicno ravnotežje; elast. – elastika; E – everzija; funk. – funkcionalnost; I – inverzija; inter. – intervencija; izom. – izometricno; kon. – kontrolna (skupina); KNG – kronicna nestabilnost gležnja; MAE – multi axial exerciser; prop. – propriocepcija; PNF – proprioceptivna nevromusku­larna facilitacija; rehab. – rehabilitacija; VPU – vadba proti uporu; ZG – zvin gležnja. Ucinki uporabe opornic na preprecevanje zvinov gležnja Tabela 4. Pregled študij vezanih na uporabo opornic za preventivo pred zvini gležnja Avtor in letnica Preiskovanci Intervencija Trajanje intervencije Merjeni parametri Rezultati in ugotovitve McGuine 1460 koš. Poltrda opor­ 1 sezona. Pojavnost in stopnja Akutni ZG: 27 v inter. skupini in 78 v kontrolni. idr., (2011) nica z elastic­nimi trakovi in resnosti akutnih ZG. Pojavnost akutnih ZG: 0,47 v inter. in 1,41 v kon. skupini (na 1000 ur ŠA). Razlike v resnosti vezalkami. poškodb med skupinama niso opazili. Opor- nice ucinkovite ne glede na zgod. poškodbe. McGuine 2081 nog. Poltrda opor­ 1 sezona. Pojavnost in stopnja Akutni ZG: 27 v inter. skupini in 68 v kon. idr., (2012) nica z elastic­ resnosti akutnih ZG. (pojavnost: 0,48 proti 1,12). Razlike v resnosti nimi trakovi in poškodb med skupinama niso opazili. Opor­ vezalkami. nice ucinkovite ne glede na zgod. poškodbe. Janssen idr., 384 šport. z 1. skupina: ŽM 1 sezona, 2. Pojavnost ZG. V 1 letu je 20 % šport. utrpelo ponovni ZG: 27 (2013) zgod. ZG. trening; skupina 8 % v 1. skupini, 17 % v 2. skupini in 19 % v 3. 2. skupina: tednov. skupini. Za najucinkovitejšo inter. se je izkaza­ poltrda la uporaba opornic. opornica; 3. skupina: ŽM trening in opornice. Mickel idr., (2006) 83 nog., brez zgod. ZG. 1. skupina: poltrde opor­ 1 sezona. Pojavnost ZG. V obeh skupinah so se pojavili 3 zvini gležnja. Pojavnost: 0,79 v 1. skupini in 0,83 v 2. skupini. nice; Med skupinama ni bilo statisticno znacilne 2. skupina: razlike. bandažiranje. Babins idr., 1460 koš., Poltrda opor­ 1 sezona. Pojavnost in stopnja V inter. skupini stat. znacilno manj ZG: 27 v in­ (2012) brez zgod. nica z elastic­ resnosti ZG, cas odso­ ter. skupini (pojavnost 0,47), 78 v kon. skupini ZG.. nimi trakovi in tnosti. (pojavnost 1,41).. vezalkami. Legenda: inter. – intervencija; kon. – kontrolna (skupina); koš. – košarkarji; nog. – nogometaši; stat. – statisticno; ŠA – športna aktivnost; šport. – športniki; ZG – zvin gležnja; zgod. – zgodovina; ŽM – živcno – mišicni trening. .Razprava Preventivno ravnanje pred zvini gležnja pri športnikih zajema širok spekter intervencij. Ucinki preventivne vadbe za gleženj se kažejo pri zmanjševanju simptomov ne­stabilnosti in izboljšanju funkcionalnosti gležnja. Omenjena dejavnika sta pogoje­na s stanjem mišicnega in vezivnega tkiva ter z aktivnostjo proprioceptorjev. Vadba sklepne stabilizacije, vadba proti uporu in uporaba opornic za gleženj so metode, s katerimi želimo izboljšati stabilnost in funk-cionalnost gležnja. Proprioceptivna vadba dokazano zmanj­šuje tveganje za nastanek zvina gležnja, izboljšuje nadzor sklepa v prostoru in odziv posameznika na nepravilen položaj sklepa. Na podlagi literature smo ugotovili, da je omenjena vadba najucinkovitejša pri špor­tnikih z zgodovino zvina gležnja. Zech idr. (2009) so ugotovili, da se ucinki intervencije kažejo po vsaj šestih tednih. Vadba trikrat tedensko zagotavlja zadosten dražljaj za preventivni ucinek. Tipicna sredstva pro-prioceptivne vadbe so ravnotežne vaje na ravnotežnih deskah in drugih nestabilnih podpornih površinah, ki povzrocajo ruše­nje in vzpostavljanje ravnotežja. Vkljuce­ne študije dokazujejo, da je stabilizacijska vadba najucinkovitejša kot sekundarna preventivna intervencija (pri posamezni­kih z zgodovino poškodbe). Vadba sklepne stabilnosti vsaj trikrat tedensko, zagotavlja zadosten dražljaj za preventivni ucinek. Podatkov na temo ucinkov vadbe za po­vecanje mišicne jakosti na preprecevanje zvinov gležnja je v literaturi malo. Vadbo proti uporu povezujejo predvsem s fazo rehabilitacije, ko poskušajo izniciti deficite v mišicni jakosti. Hall idr. (2015) porocajo o povezavi med šibkostjo everzijskih ali in-verzijskih mišic ter nestabilnostjo gležnja. Kronicno nestabilnost gležnja povezujejo s kombinacijo oslabljene propriocepcije in šibkostjo mišic gležnja, kar nakazuje na po-men vkljucevanja vadbe sklepne stabilno­sti in krepilne vadbe. Wright idr. (2016), Hall idr. (2015) ter Smith idr. (2012) so v po-inter­vencijskih meritvah porocali o izboljšanju subjektivne stabilnosti gležnja, povecanju moci in delnem izboljšanju funkcionalnosti gležnja. Vadba z uporabo elastik je najpo­gostejša metoda vadbe za povecanje mi­šicne jakosti. Pri tem morajo vadeci izvajati vse možne gibe gležnja proti uporu. Študije porocajo o kratkotrajni ucinkovitosti vadbe proti uporu, medtem ko so njeni dolgotraj­ni ter preventivni ucinki še nejasni. Zaradi visoke pojavnosti zvinov gležnja zla­sti v kontaktnih športih, vse vec športnikov uporablja opornice za gleženj. Z omeje­vanjem prekomerne gibljivosti predvsem v smeri inverzije, se njihova uporaba kaže kot ucinkovito preventivno sredstvo pred zvini gležnja. Opornice so priporocljive predvsem za posameznike s ponavljajoci-mi zvini gležnja. Pri nogometaših z zvinom gležnja v obdobju 1 leta, so McGuine idr. (2012) ugotovili 70 % zmanjšanje stopnje tveganja za nastanek zvina gležnja. Pri no-gometaših, ki v tem obdobju niso utrpeli zvina, so ugotovili 57 % manjšo stopnjo tveganja. Zaradi nenehnega gibanja mora opornica omogociti cim bolj nemoteno gibanje, sklepu pa mora zagotavljati tudi zadostno stabilnost. Pri športnikih so naj­bolj priljubljene poltrde opornice in mehke opornice z vezalkami. Babins (2012), McGui­ne idr. (2012) ter Farwell idr. (2013) svetujejo uporabo zunanjih opor v zacetni fazi reha­bilitacije zvina gležnja ter nato postopno opušcanje. V teoriji bi morala kombinacija uporabe opornic za gleženj ter proprioceptivna vadba zagotavljati najucinkovitejši preven­tivni ucinek pred zvini gležnja. Teorijo so delno ovrgli Janssen idr. (2014), saj so naj­manjše tveganje za zvin gležnja zabeležili v skupini z opornicami. Uporaba opornic in vadba sklepne stabilnosti sta z vidika pre­ventive in preprecevanja kronicnih težav najpomembnejša ukrepa. Študije z nakljuc­no izbranim vzorcem in kontrolno skupino porocajo, da v tveganem športnem udej­stvovanju obe intervenciji bistveno zmanj­šujeta stopnjo pojavnosti zvina gležnja. • Literatura 1. Babins, E., M. (2012). Lace-up ankle braces reduces acute ankle injuries in high school basketball players. Clinical Journal of Sports Medicine, 22(4), 379–380. 2. Chinn, L. in Hertel, J. (2010). Rehabilitation of ankle and foot injuries in athletes. Clinical Sports Medicine, 29(1), 157–167. 3. Farwell, K., E., Powden, C., J., Powell, M., R., McCarty, C., W. in Hoch, M., C. (2013). The Effectiveness of Prophylactic Ankle Braces in Reducing the Incidence of Acute Ankle Injuries in Adolescent Athletes: A Critically Appraised Topic. Journal of Sport Rehabilita­tion, 22, 137–142. 4. Hall, E., A., Docherty, C., L., Simon, J., Kingma, J., J. in Klossner, J., C. (2015). Strength-Training Protocols to Improve Deficits in Participants With Chronic Ankle Instability: A Randomi­zed Controlled Trial. Journal of Athletic Train­ing, 50(1), 36–44. 5. Hall, E., A., Frank, J. in Docherty, C., L. (2015). The Effectiveness of Strength Training Pro­tocols on Strength Development in Partici­pants With Chronic Ankle Instability. Interna­tional Journal of Athletic Therapy and Training, 20(1), 13–17. 6. Janssen, K., W., van Mechelen, W. in Verha-gen, E., A. (2014). Bracing superior to neuro­muscular training for the prevention of self-reported recurrent ankle sprains: a three-arm randomised controlled trial. British Journal of Sports Medicine, 48, 1235–1239. 7. Kaminski, T., W., Buckley, B., D., Powers, M., E., Hubbard, T., J. in Ortiz, C. (2003). Effect of strength and proprioception training on eversion to inversion strength ratios in subjects with unilateral functional ankle in­stability. British Journal of Sports Medicine, 37, 410–415. 8. Martincic, D., Cvetko, E., Cör, A., Marš, T. in Fin-derle, Ž. (2012). Anatomija, histologija in fizio­logija. Ljubljana: Medicinska fakulteta. 9. McKeon, P., O. in Hertel, J. (2008). Systematic Review of Postural Control and Lateral Ankle Instability, Part II: Is Balance Training Clinical­ly Effective? Journal of Athletic Training, 43(3), 305–315. 10. Mohammadi, F. (2007). Comparison of 3 Pre­ventive Methods to Reduce the Recurrence of Ankle Inversion Sprains in Male Soccer Players. American Journal of Sports Medicine, 35(6), 922–926. 11. McGuine, T., A., Brooks, A. in Hetzel, S. (2011). The Effect of Lace-up Ankle Braces on Inju­ry Rates in High School Basketball Players. American Journal of Sports Medicine, 39(9), 1840–1848. 12. McGuine, T., A., Hetzel, S., Wilson, J. in Brooks, A. (2012). The Effect of Lace-up Ankle Bra­ces on Injury Rates in High School Football Players. American Journal of Sports Medicine, 40(1), 49–57. 13. Mickel, T., J., Bottoni, C., R., Tsuji, G., Chang, K., Baum, L. in Tokushige, K., A., S. (2006). Prophylactic Bracing Versus Taping for the Prevention of Ankle Sprains in High School Athletes: A Prospective, Randomized Trial. The Journal of Foot and Ankle Surgery, 45(6), 360–365. 14. Petersen, W., Rembitzki, I., V., Koppenburg, A., G., Ellermann, A., Liebau, C., Brüggemann, G., P. in Best, R. (2013). Treatment of acute ankle ligament injuries: a systematic review. Archi­ves of Orthopaedic and Trauma Surgery, 133, 1129–1141. 15. Postle, K., Pak, D. in Smith, T., O. (2012). Effecti­veness of proprioceptive exercises for ankle ligament injury in adults: A systematic litera­ture and meta-analysis. Manual Therapy, 17, 285–291. 16. Schiftan, G., S., Ross, L., A. in Hahne, A., J. (2015). The effectiveness of proprioceptive training in preventing ankle sprains in spor­ting populations: A systematic review and meta-analysis. Journal of Science and Medici­ne in Sports, 18, 238–244. 17. Smith, B., I., Docherty, C., L., Simon, J., Klos­sner, J. in Schrader, J. (2012). Ankle Strength and Force Sense After a Progressive, 6-Week Strength-Training Program in People With Functional Ankle Instability. Journal of Athle­tic Training, 47(3), 282–288. 18. Šarabon, N. (2015). Proprioceptivni trening in šport. Pridobljeno 13. 6. 2017 na spletnem naslovu https://www.researchgate.net/ publication/265810191_PROPRIOCEPTIVNI_ TRENING_IN_SPORT 19. Vriend, I., Gouttebarge, V., van Mechelen, W. in Verhagen, E., A. (2016). Neuromuscular tra­ ining is effective to prevent ankle sprains in a sporting population: a meta-analysis tran­slating evidence into optimal prevention strategies. JISAKOS, 1, 202–213. 20. Wright, C., J., Linens, S., W. in Cain, M., S. (2016). A Randomized Controlled Trial Comparing Rehabilitation Efficacy in Chronic 1 Ankle In­stability. Journal of Sport Rehabilitation. 21. Zech, A., Hübscher, M., Vogt, L., Banzer, W., Hänsel, F. in Pfeifer, K. (2009). Neuromuscular Training for Rehabilitation of Sports Injuries: A Systematic Review. Medicine and science in sports and exercise, 41(10), 1831–1841. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si Boštjan Jakše, Barbara Jakše Ali je vegansko prehranjevanje primerno za športnike in nosecnice? Izvlecek Znanstvene raziskave že dobrega pol stoletja konsi­stentno dokazujejo, da je vegansko prehranjevanje povezano z manjšim tveganjem za pogoste kronic­ne bolezni in z daljšo pricakovano življenjsko dobo. Zaradi preventivne zašcite dobro nacrtovanega veganskega prehranjevanja, kot tudi zaradi pred­nosti, ki jih to prehranjevanje lahko predstavlja za ucinkovit trening, regeneracijo po njem in mocnejši imunski sistem, danes vse pogosteje zasledimo ve-cje število športnikov, ki so se odlocili za vegansko prehranjevanje. Britansko (BDA) in Ameriško zdru­ženje dietetikov (AND) v svojih stališcih do vegeta­rijanskih diet navajata, da so ustrezno nacrtovana vegetarijanska prehranjevanja, kar vkljucuje tudi veganska prehranjevanja, zdrava in hranilno za­dostna ter primerna v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosecnostjo in dojenjem ter za dojencke, otroke, najstnike in starostnike, medtem ko AND navaja primernost veganskega prehranjevanja tudi za potrebe športnika. Namen clanka je z relativno znanstveno preglednostjo utemeljiti primernost veganskega prehranjevanja za potrebe športnikov in v obdobju nosecnosti. Kljucne besede: vegansko prehranjevanje, kronicne bolezni, športnik, trening, nosecnost Is a vegan diet appropriate for athletes and pregnant women? Abstract For more than half a century, the scientific researches have been consistently demonstrating that a vegan diet is associated with a lower risk for common chronic diseases and a longer life expectancy. Due to preventive protection of a well-planned vegan diet and due to the benefits this diet can provide for an efficient training, recovery after it, and a stronger immune system, there is a growing number of athletes who decide on a vegan diet. The British Dietetic Association (BDA) and the Academy of Nutrition and Dietetics (AND) state that appropriately planned vegetarian, including vegan, diets are healthful and nutritionally adequate and appropriate for all stages of the life cycle, including pregnancy, lactation, infancy, childhood, adolescence and older adulthood. AND indicates that a vegan diet is also appropriate for the needs of an athlete. The purpose of the article is to justify the adequacy of a vegan diet for the needs of an athlete and during the period of pregnancy with a relative scientific transparency. Key words: vegan diet, chronic diseases, athlete, training, pregnancy • Vegansko in ustrezno nacrtovano vegansko prehranjevanje Razlicna poimenovanja in razponi izklju-cevanja živalskih virov živil in zelo rafini­rane hrane na eni strani ali vecjega vnosa rastlinskih virov živil na drugi strani dajejo razlicen vpogled na kvaliteto veganskega prehranjevanja (Williams in Patel, 2017). Striktno vegansko prehranjevanje (angl. tu­di »plant-based diet« oz. rastlinsko prehra­njevanje) vkljucuje na primer minimalno procesirano sadje, zelenjavo, polnozrnata žita, strocnice, oreške in semena ter zelišca in zacimbe, medtem ko izkljucuje vsa žival-ska živila, vkljucno z rdecim mesom, svinji-no, ribami, jajci in mlecnimi živili (Ostfeld, 2017). Ko govorimo o dobro nacrtovanem veganskem prehranjevanju za potrebe športnika, v obdobju nosecnosti in nasploh za dolgorocno zdravje, termin vegansko prehranjevanje ni dovolj reprezentativen ali primeren. Dobro nacrtovano vegansko prehranjevanje ne vkljucuje le odsotnosti vnosa živalskih in rafiniranih živil, pac pa tudi veliko vecji vnos sadja, zelenjave, ore-škov in strocnic kot ga navadno zasledimo pri drugih nevegetarijanskih in vegetarijan­skih prehranjevalnih vzorcih (Tantamango-Bartley idr., 2016). Po drugi strani pa lahko neustrezno nacrtovano vegansko prehra­njevanje vkljucuje tudi prevec nerafiniranih visoko mašcobnih živil rastlinskega izvora (npr. oreške, avokado, olive), najbolj rafi­nirano in kaloricno gosto skupino živil, to so rastlinska olja (soncnicno, olivno, bucno olje idr.) in eksoticne mašcobe (kokosova in palmova mašcoba, kakav), zelo rafini­rana žita (bela moka in njeni izdelki), zelo procesirano hrano (izdelki iz kombinacije rafiniranih žit, rastlinskih olj ali eksoticne mašcobe, sladkorja in drugih sladil), prevec sadnih in gaziranih pijac, prevec dodane soli in sladkorja v razlicnih omakah ali na­mazih idr., kar popolnoma spremeni hra­nilno sestavo prehranjevanja in posledicno ucinek na telo. V clanku bo zaradi lažjega razumevanja celotnega konteksta termin »vegansko prehranjevanje«1 nadomešcal 1Številne raziskave preucujejo po vsebini razlic­ne kategorije rastlinskega prehranjevanja (npr. vegetarijansko, pesco-vegetarijansko, vegan-sko prehranjevanje idr.), kjer jih avtorji pogosto skupaj poimenujejo tudi vegetarijanske diete (angl. »vegetarian diets« ali tudi »plant-based diets). Avtorja bova termin »vegetarijansko pre­hranjevanje« v tem clanku uporabljala kot do-sledno navajanje dihotomne klasi.kacije, kadar so raziskovalci ta termin uporabili pri zasnovi raziskave ali pregledu raziskav, ko so preucevali njegov vpliv na zdravje in hranilno zadostnost v znanosti tudi pogosto uporabljen izraz »rastlinsko prehranjevanje«, vendar, ko av-torja utemeljujeva primernost veganskega prehranjevanja za potrebe športnika, v ob-dobju nosecnosti ali zgodnji otroški dobi, misliva na »ustrezno nacrtovano vegansko prehranjevanje«. Ustrezno nacrtovano ve­gansko prehranjevanje (Kahleova, Levin in Barnard, 2017) pomeni, da v telo vnesemo ustrezno kolicino in pogostost reprezenta­tivnih rastlinskih virov živil, s cimer, glede na posameznikove potrebe, zagotovimo primeren vnos makro in mikrohranil. Pojem »ustrezno nacrtovano vegansko prehranje­vanje« je v tem clanku povezan izkljucno s kontekstom znanstvenih dokazov oz. ucin­ki na clovekovo zdravje in potencialno pri­mernost za potrebe športnika ter potrebe v obdobju nosecnosti. .Vegansko prehranje­vanje in zdravje Prednosti veganskega prehranjevanja so v znanosti že dolgo dobro utemeljene. Šte­vilne ugledne raziskave, npr. EPIC Oxford2, Adventist Health Study 1 in 2, GEICO Study (Wirnitzer idr., 2016), in pregled raziskav (Di-nu, Abbate, Gensini, Casini in Sofi, 2016) so pokazali, da imajo ljudje, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem v primerja-vi z drugimi prehranjevanji, ki vkljucujejo meso, mleko in druga živalska živila, naj­nižjo pojavnost srcno-žilnih bolezni in raka. Poleg z manjšim tveganjem za srcno-žilne bolezni in dolocene vrste raka, diabetesom tipa 2 in nekaterimi drugimi kronicnimi boleznimi (Hever in Cronise, 2017; Melina, Craig in Levin, 2016), znanost povezuje vegansko prehranjevanje tudi z ucinko­vito kontrolo telesne teže (Barnard, Levin in Yokoyama, 2015; Huang, Huang, Hu in Chavarro, 2016; Turner-McGrievy, Mandes in Crimarco, 2017), s spreobrnitvijo poteka napredujocih srcno-žilnih bolezni (Essel­styn Jr., Gendy, Doyle, Golubic in Roizen, ali ta nacin prehranjevanja primerjali z drugimi nacini prehranjevanja. Termin »vegetarijansko prehranjevanje« v tem primeru posplošeno razmejuje ucinke razlicnih vegetarijanskih in nevegetarijanskih prehranjevanj, kjer pa brez dodatnega vsebinskega pojasnila vegetarijan­skega prehranjevanja ni možno enaciti z dobro nacrtovanim veganskim prehranjevanjem, ki je predmet clanka. 2Raziskava EPIC Oxford je toliko pomembnejša, ker je vsebovala »dobro« nacrtovano mešano prehranjevanje (veliko sadja in zelenjave) ter »slabo« nacrtovano vegansko prehranjevanje (28 % vseh kalorij iz vira mašcob – dobro nacrto­vano jih ima do 15 %, 28 g vlaknin – dobro nacr­tovano jih ima vsaj 45 g, ter 54 % vseh kalorij iz vira OH – dobro nacrtovano jih ima vsaj 70 %). 2014; Ornish idr., 1998), s spreobrnitvijo dia­betesa tipa 2 (Anderson in Ward, 1979; Bar­nard idr., 2009; Dunaief, Fuhrman, Dunaief in Ying, 2012), s spreobrnitvijo zgodnje faze raka prostate (Ornish idr., 2005) idr., s cimer se izrazito zmanjšajo potrebe po zdravilih, podaljša pa se pricakovana življenjska doba (Ornish idr., 2013). Raziskava univerze Loma Linda (Adventist Health Study 2), financno podprta s strani ameriškega Nacionalnega inštituta za raziskovanje raka, je pokazala, da tisti, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem, nimajo samo najnižjega ITM-ja, manjše pojavnosti diabetesa tipa 2 in drugih kronicnih bolezni, pac pa imajo tudi daljšo pricakovano življenjsko dobo, in sicer 9,5 let daljšo pri moških in 6,1 let pri ženskah, v primerjavi s tistimi, ki se prehra­njujejo z živalskim vzorcem prehranjevanja (Orlich idr., 2013). .Vegansko prehra­njevanje in hranilna zadostnost Številni avtorji so primerjali razlicna vegeta­rijanska prehranjevanja z mešanim prehra­njevanjem in ugotovili, da je ustrezno nacr­tovano vegansko prehranjevanje zdravo in hranilno zadostno (Clarys idr., 2014; Katz in Meller, 2015), kar je sladno s stališcem zdru­ženj BDA in AND, ko navajata, da je ustre­zno nacrtovano vegansko prehranjevanje primerno za posameznika v vseh življenj­skih obdobjih, tudi med nosecnostjo in dojenjem ter za dojencke, otroke, najstnike in starostnike, ter za športnike (BDA, 2017; Melina, Craig in Levin, 2016). Poleg tega je vegansko prehranjevanje primerno tudi kot sredstvo nacrtnega izgubljanja odvec­ne telesne teže (Farmer, Larson, Fulgoni, Rainville in Liepa, 2011; Ma idr., 2007). Pojav pomanjkanja dolocenih hranil pri vege­tarijancih ni pogostejši kot pri vsejedcih (Melina, Craig in Levin, 2016). Številne razi­skave so primerjale hranilni profil razlicnih prehranjevanj, in sicer bodisi na osnovi in-deksa zdravega prehranjevanja ter ocene mediteranskega prehranjevanja (Clarys idr., 2014), bodisi alternativnega indeksa zdra­vega prehranjevanja (Turner-McGrevy idr., 2008; Ma idr., 2007) ali splošnega, zdravega in nezdravega indeksa prehranjevanja (Sa-tija idr., 2017), in zakljucile, da je »najbolj« zdravo prehranjevanje vegansko (indeks zdrave verzije veganskega prehranjevanja), saj omogoca tako najboljšo preventivno zoper razlicne kronicne bolezni kot tudi kontrolo ustrezne telesne teže. Ne glede na povedano so omega 3 ma-šcobne kisline esencialno hranilo, za kate­rega se v strokovni javnosti pogosto špeku-lira, da lahko predstavlja problem hranilne zadostnosti veganskega prehranjevanja. Omega 3 mašcobne kisline so sestavljene iz kratkih verig (ALA) in dolgih verig (EPA in DHA) omega 3 mašcobnih kislin. ALA najdemo v lanenih, konopljinih in chia se­menih, v orehih, soji ter v manjših kolicinah tudi v temno zeleni zelenjavi, npr. ohrovtu, špinaci in morski zelenjavi, medtem ko so EPA in DHA prisotne v morskih mikroalgah in planktonu oz. ribah, ki se prehranjujejo z morskimi mikroalgami. Clovek lahko, po na­vedbah AND (Vannice in Rasmussen, 2014), priporocen dnevni vnos ALA zaužije že z eno jušno žlico lanenih ali chia semen, ne­kaj pa lahko k temu doda tudi z uživanjem temno zelene zelenjave in razlicnega jago­dicevja. Naše telo lahko, ob ustrezni kolicini in razmerju med omega 6 (LA) in omega 3 mašcobnimi kislinami (ALA), sintetizira DHA in EPA iz esencialnih ALA, vendar pa se velikokrat postavlja vprašanje zadostno­sti3, zaradi cesar danes obstaja znanstveni konsenz, da so EPA in DHA najverjetneje esencialne mašcobe, zato WHO in EFSA priporocata, sploh za zdravje nosecnice, dojece matere in ustrezen razvoj plodu, vnos minimalno 250 mg EPA in DHA iz vi-ra morskih rib ali morskih mikroalg (Flock, Harris in Kris-Etherton, 2013). Poleg tega Simopoulos (2007) glede na razpoložljive znanstvene dokaze navaja priporocilo uži­vanja omega 3 mašcobnih kislin za vecino športnikov, in sicer v kolicinah 1–2 g EPA in DHA dnevno ter v razmerju 2:1. Rosell idr. (2005) so ugotovili, da je koncentracija ALA v krvni plazmi med vegetarijanci in nevegetarijanci podobna, medtem ko je koncentracija EPA in DHA pri vegetarijan­cih nižja ter še nižja, vendar stabilna, pri ve­ganih. Vegansko prehranjevanje, glede na povedano, zagotavlja ustrezno razmerje med vnosi razlicnih mašcobnih kislin, razen potencialno EPA in DHA, kar pa je navadno problem tudi v primeru konvencionalnega nacina prehranjevanja (Kornek, Kucharska in Kamela, 2016; Welch idr., 2010), zato se ljudem, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem, priporoca bodisi pod-vojen vnos ALA ali pa, v izogib potencialni nezadostni sposobnosti pretvorbe EPA in DHA iz ALA in pri povecanih potrebah, uži­vanje EPA in DHA v obliki prehranskega do­ 3Pretvorba ALA v EPA in DHA je namrec pocasna in neucinkovita ter v splošnem odvisna od de­dnosti, spola, starosti in vzorca prehranjevanja (Saunder, Davis in Garg, 2013). polnila (Flock, Harris in Kris-Etherton, 2013; Saunders, Davis in Garg, 2013). Prehransko dopolnilo je v tem primeru podpora obi­cajnemu prehranjevanju in »mora« biti preverjeno brez industrijskih kontaminacij, s cimer zadostimo obema kriterijema, tj. hranilni zadostnosti EPA in DHA za potre-be delovanja razlicnih telesnih sistemov ter minimalni izpostavljenosti industrijski one-snaženosti, ki lahko v nasprotnem primeru iznici prednosti vnosa omega 3 mašcobnih kislin. Naslednje hranilo, pri katerem v strokovni javnosti prihaja do teoreticne zaskrblje­nosti hranilne zadostnosti veganskega prehranjevanja, so beljakovine in njihov zadosten vnos, vendar podatki kažejo, da lahko vegetarijanski športniki, dokler uživa­jo raznovrstno hrano in prejmejo zadosten vnos energije, samo preko konvencionalne hrane vnesejo vse esencialne in neesenci­alne aminokisline (Nieman, 1999). Ustrezno vegansko prehranjevanje, v nasprotju s pogostim prepricanjem, ni povezano s po­manjkanjem vnosa (popolnih) beljakovin ali s potrebo po zavestnem kombiniranju rastlinskih živil4 (AHA, 2014; Golden, 2002; Melina, Craig in Levin, 2016; Rizzo, Jace­ldo-Siegl, Sabate in Fraizer, 2013; Young in Pellett, 1994). Tveganje za potencialno pomanjkanje beljakovin, železa, kalcija ali esencialnih mašcobnih kislin je majhno, v kolikor je prehranjevanje energijsko zado­stno (Melina, Craig in Levin, 2016) in za ta pomanjkanja nimamo znanstvenega po-rocila za primer uživanja katerekoli naravne clovekove prehrane (Millward, 1999, v Mc­Dougall in McDougall, 2013)5. Priporocen dnevni vnos (PDV) beljakovin je enak za vse nacine prehranjevanja, vendar pa nekateri strokovnjaki v primeru veganskega prehra­njevanja priporocajo 10 % vecji vnos belja­kovin za odrasle in 15–20 % za otroke, starej­ 4Ameriško združenje za boj proti srcno-žilnim boleznim navaja (AHA, 2014): »Ni treba uživati hrane iz živalskih virov, da bi dobili dovolj belja­kovin. Rastlinske beljakovine lahko samostojno zagotavljajo dovolj esencialnih in neesencial­nih aminokislin, dokler uživamo raznovrstne vire beljakovin in je kaloricni vnos dovolj velik, da pokrije energijske potrebe posameznika. Polnozrnata žita, strocnice, semena in orešcki vsebujejo oboje, esencialne in neesencialne aminokisline. Pri tem ni treba zavestno kombi­nirati teh živil (»komplementarnost« beljakovin) pri vsakem obroku.« 5Ameriško združenje za boj proti srcno-žilnim boleznim (Howard, 2002) navaja najverjetneje vodilno avtoriteto na podrocju raziskav o be-ljakovinah, ki v svojem pregledu znanosti (59 clankov) zakljucuje, da lahko vegetarijanska pre­hranjevanja (ne posamezno živilo) zagotavljajo beljakovine v kolicinah in kvaliteti, ki so potreb­ne za normalno delovanje cloveka (Millward, Fereday, Gibson in Pacy, 2000). še od 6 let (Melina, Craig in Levin, 2016), kot nadomestilo zaradi zmanjšane prebavljivo­sti rastlinskih virov beljakovin kot posledica prisotnosti vlaknin in fitatov, kar pa v praksi ne predstavlja velikega izziva, sploh glede na rezultate najvecje raziskave do danes, ki je preucevala zadostnost vnosa beljakovin med vegani. Raziskovalci so ugotovili, da vegetarijanci in vegani zaužijejo 70 % vec beljakovin, kot jih potrebujejo, nevegetari­janci pa še vec (Rizzo, Jaceldo-Siegl, Sabate in Fraizer, 2013). Dobro nacrtovano vegan-sko prehranjevanje je torej hranilno zado­stno, biti pa mora suplementirano vsaj z vitaminom B12 (najverjetneje pa tudi z EPA in DHA omega 3 mašcobami), pozornost pri nacrtovanju prehranjevanja pa velja nameniti tudi zadostnemu vnosu živil, ki vsebujejo dovolj kalcija, cinka in visoko kva­litetnih beljakovin iz reprezentativnih virov rastlinskih živil (Van Winckel, Vande, Velde, De Bruyne in Van Biervliet, 2011). .Vegansko prehranje­vanje in športniki Številni nekdanji in aktualni uspešni špor­tniki se prehranjujejo z veganskim prehra­njevanjem, in sicer tako športniki v indivi­dualnih kot tudi v ekipnih športih, npr. Carl Lewis (atletika), Serena Williams in Novak Djokovic (tenis), Scott Jurek, Brendan Brai­zer in Rich Roll (maraton in ultramaraton), David Haye in Mac Danzig (borilni športi), Salim Stoudamire in Marc Gasol (košarka) in številni drugi (GreatVeganAthletes, 2017; Vi­va, 2017). Lynch, Wharton in Johnston (2016) so preucevali 70 vzdržljivostnih športnikov, in sicer 27 vegetarijanskih športnikov in 43 športnikov, ki se prehranjujejo z mešanim prehranjevanjem, in ugotovili, da vegeta­rijanska prehranjevanja nudijo zadostno podporo za razvoj moci in za srcno-žilni razvoj v športu, pri cemer lahko vegansko prehranjevanje z vecjim vnosom ogljiko­vih hidratov, vlaknin in železa predstavlja celo prednost pri podpori srcno-žilne vzdr­žljivosti. Ena zadnjih pregledov raziskav (Craddock, Probst in Peoples, 2016), ki je primerjala vpliv vegetarijanskega in meša­nega prehranjevanja na športni nastop, je pokazala, da vegetarijanska prehranjevanja niso povezana s poslabšanim ali izboljša­nim športnim nastopom, kar je skladno z zakljucki pregleda 17 raziskav pred skoraj 20 leti (Nieman, 1999), kjer nobena od teh raziskav ni bila vkljucena v tokratno anali­zo. Ustrezno nacrtovano vegetarijansko in vegansko prehranjevanje, ki je primerno dopolnjeno z dolocenimi prehranskimi dopolnili, ucinkovito podpira hranilne po­trebe športnika, kar na koncu neposredno vpliva na športni nastop (Fuhrman in Fer-reri, 2010; Rodriguez idr., 2009). Rezultati številnih raziskav, ki so pokazale pomanjka­nja dolocenih hranil pri veganskem prehra­njevanju, so bolj posledica neustreznega nacrtovanja obrokov in ne ustrezno nacr­tovanega veganskega prehranjevanja kot takega (Leitzmann, 2005; Nieman, 1999). • Živalske in rastlinske beljakovine Vrsta beljakovin (živalski viri proti rastlin-skim) ima razlicen ucinek na clovekovo telo. Uživanje živalskih virov beljakovin je znanost povezala s povecanim tveganjem za kronicne bolezni, in sicer za bolezni led-vic (Haring idr., 2017), srcno-žilne bolezni (Richter, Skulas-Ray, Champagne in Kris-Etherton, 20015), diabetes tipa 2 (Sluijs idr., 2010) in raka (Levine idr., 2014), medtem ko je uživanje rastlinskih virov beljakovin znanost povezala z manjšim tveganjem za srcno-žilne bolezni, nižjo koncentracijo lipi­dov v krvi, manjšim tveganjem za debelost in vecjim protivnetnim in protirakotvornim ucinkom (Kahleova, Levin in Barnard, 2017). Relativna beljakovinska restrikcija konven­cionalnih rastlinskih virov beljakovin, še posebej metionina, levcina in triptofana, ki je tradicionalno gledana kot omejitev vegetarijanskih ali veganskih diet, je danes spoznana za potencialno koristno pri me-hanizmih, ki so povezani z zdravjem, s po-casnejšim staranjem in z daljšo življenjsko dobo (Hever in Cronise, 2017; Levine idr., 2014; McCarty, Barroso-Aranda in Contre­ras, 2009). Uživanje rastlinskih beljakovin ima v splo­šnem, v primerjavi z enako kolicino ži­valskih beljakovin, za posledico manjšo sintezo mišicnih beljakovin (Wilkinson idr., 2007; Yang idr., 2012), kar izhaja iz razlik v presnovi beljakovin, aminokislinski sestavi in absorpciji aminokislin (van Vilet, Burd in van Loon, 2015). Pri tem je še posebej po­membna vsebnost aminokisline levcin, saj je ta smatrana kot najmocnejši sprožilec kapacitete beljakovin, ki vplivajo na sinte­zo mišicnih beljakovin (Phillips, 2016). Razi­skave, ki primerjajo razlicne beljakovine po njihovi teži (npr. gram na gram), nujno ne podajajo celotnega razumevanja tematike, saj so nekatere raziskave (Babault idr., 2015; Joy idr., 2013; Tang idr., 2009) pokazale, da lahko vecja kolicina »nizko« kvalitetnih be-ljakovin (rastlinski vir), sploh v obliki pre­hranskega dopolnila, povzroci primerljivo mišicno rast, kot bi jo dosegli z uživanjem »visoko« kvalitetnih beljakovin (živalski vir). Nekateri pregledi raziskav (npr. Cermak idr., 2012) so pokazali, da dodajanje beljakovin v obliki prehranskega dopolnila po vadbi za moc dodatno povecuje mišicno moc in hipertrofijo, vendar ti rezultati niso bili spo­znani v nekaterih naslednjih pregledih zna­nosti (npr. Pasiakos, McLellan in Lieberman, 2015; Schoenfeld, Aragon in Krieger, 2013). Ko govorimo o razlicnih virih beljakovin v obliki prehranskih dopolnil, lahko zakljuci-mo, da precišceni rastlinski viri beljakovin, npr. sojin izolat6, grahov koncentrat ali pše­nicni gluten, predstavljajo podobno preba­vljivost (>90 %) kot živalski viri beljakovin (van Vilet idr., 2015). Reidy idr. (2016) so v nakljucno kontrolirani, dvojno slepi raziska-vi na 70 mladih, zdravih in aktivnih moških, starih od 18–30 let, ki so tri mesece trikrat tedensko trenirali vadbo za moc celega telesa, merili vpliv 2-krat dnevnega doda­janja beljakovinske mešanice beljakovin 6Velik vnos beljakovin, bogatih z esencialnimi aminokislinami, še posebej živalskega izvora (mleko in mlecni izdelki, meso in mesni izdelki, ribe), je pri mešanem prehranjevanju povezan s povišanjem hormona IGF-1 (Dewell idr., 2007), medtem ko ga zmanjšan vnos živalskih belja­kovin, postenje in redna vadba znižajo (Bar­nard, Gonzalez, Liva in Ngo, 2006; Fontana idr., 2016). Dolgorocna kaloricna restrikcija, ceprav brez podhranjenosti, pri ljudeh nima vpliva na IGF-1 v krvi, ima pa vpliv na njegovo zaželeno manjšo razpoložljivost (Fontana idr., 2016). Hor­mon IGF-1 (inzulinu podoben rastni faktor 1) je najpomembnejši spodbujevalec rasti in razvoja plodu ter telesa v obdobju otroštva in do konca pubertete, medtem ko v odrasli dobi pospešuje staranje in rast celic, kar potencialno vodi k na­stanku pogostih vrst raka, še posebej prostate, dojk in crevesja (Fontana idr., 2016). Prehrana je, poleg dednih dejavnikov in starosti, eden glavnih dejavnikov, ki vplivajo na IGF-1 (Dewell idr., 2007). Rastlinske beljakovine v nepredelani obliki tudi v vecjih zaužitih kolicinah niso pro­blematicne, medtem ko sta dve nakljucno kon­trolirani raziskavi na bolnikih z rakom prostate (Ornish idr., 2005) in po operaciji raka prostate (Li idr., 2008) pokazali, da tudi dodaten vnos 40 gramov sojinih beljakovin v obliki prehranskega dopolnila (sojin izolat) in pri nizkomašcobnem veganskem prehranjevanju ni povezan z ucin­kom cezmernega povecanja IGF-1. V prvi razi­skavi (Ornish idr., 2005) so raziskovalci izmerili celo zmanjšanje raka prostate za 70 % in v drugi raziskavi (Li idr., 2008) zmanjšanje IGF-1 za 18 %, kar nakazuje, da nizkomašcobno prehranjevanje (10 % v prvi in 15 % mašcob v drugi raziskavi) in gibalna dejavnost (v prvi raziskavi) najverjetneje zmanjšata ucinek potencialnega povecanja IGF­1 zaradi uživanja sojinega izolata, ki ima vecji delež esencialnih aminokislin (Dewell idr., 2007). Teixeira idr. (2004) so preverjali ucinek uživanja beljakovin sojinega izolata na bolnikih z nefro­patijo in diabetesom tipa 2 in ugotovili, da uži­vanje sojinega izolata izboljša številne dejavnike, ki so koristni za bolnike z nefropatijo in diabe­tesom tipa 2, medtem ko jih uživanje kazeina (mlecna beljakovina) poslabša. (sojin in sirotkin izolat ter natrijev kazeinat), sirotkinega izolata in izokaloricnega malto­dekstrina (ogljikovi hidrati). Beljakovinska mešanica in sirotkin izolat sta vsebovala za­dosten vnos levcina za sintezo mišicnih be-ljakovin (vec kot 2 g). Rezultati raziskave so pokazali omejeno ucinkovitost dodajanja beljakovin med vadbo za moc nad »obicaj­nim« vnosom beljakovin. Ucinek beljako­vinskih dodatkov je bil minimalen in ni zna-cilno povecal moci ali mišicne mase nog v primerjavi z ogljikohidratno intervencijo. Problem razlicno dobljenih rezultatov v znanstvenih raziskavah leži v njihovi zasno-vi, velikosti vzorca, stopnji treniranosti pre-ucevanih športnikov na podrocju vadbe moci, trenažnem protokolu, uporabljenem viru beljakovin, skupnem vnosu beljakovin in vnosu beljakovin iz vira prehranskih do-polnil po sami vadbi za moc, izbiri pravega trenutka vnosa dodanih beljakovin, kontroli ostalih prehranskih dejavnikov idr. (Cermak idr., 2012; Pasiakos, McLellan in Liberman, 2015; Samal in Samal 2017; Schoenfeld, Ara-gon in Krieger, 2013). Ena zadnjih celovitih analiz, ki je preucevala prednosti in slabosti uživanja beljakovinskih dodatkov (Samal in Samal, 2017), zakljucuje, da ceprav velja splošno prepricanje, da vnos beljakovin­skih dodatkov prinaša »boljšo« in hitrejšo rast mišicne mase ter ucinkovitejši športni nastop, raziskave kažejo, da je potrebno priporocen dnevni vnos beljakovin vnesti iz naravnih virov hrane, medtem ko je be-ljakovinska prehranska dopolnila smiselno uporabiti le, ce z obicajnim prehranjeva­njem ne uspemo vnesti dovolj beljakovin. .Vegansko prehranje­vanje v nosecnosti Dokazi o vplivu veganskega prehranjevanja med nosecnostjo so, v primerjavi s spozna­nji, povezanimi z obicajno populacijo, bolj heterogeni in relativno skopi, predvsem pa primanjkuje nakljucno kontroliranih raziskav (problem eticnega vprašanja), ki bi omogocale kontrolo ostalih dejavnikov. Ne glede na navedeno AND navaja, da so ustrezno nacrtovana vegetarijanska pre­hranjevanja, kar vkljucuje tudi veganska prehranjevanja, zdrava in hranilno zado­stna ter primerna v vseh življenjskih obdo­bjih, tudi med nosecnostjo in dojenjem ter za dojencke, otroke7 in najstnike, starostni­ 7Raziskava pediatrov clevelandske klinike je pri­merjala ucinek rastlinskega prehranjevanja (brez živalskih živil in dodane mašcobe) z AHA dieto (30 % vseh kalorij iz vira mašcob, manj kot 7 % vseh kalorij iz vira nasicenih mašcob, manj kot ke in za potrebe športnika (Melina, Craig in Levin, 2016). Rastlinsko prehranjevanje v nosecnosti (Pistollato idr., 2015), tako kot vsako drugo prehranjevanje, v kolikor je ne­ustrezno nacrtovano, je lahko pomanjkljivo v dolocenih hranilih, pomembnih za zdra­vo nosecnost, npr. v omega 3 mašcobnih kislinah, vitaminu B12, železu, cinku in jodu, ki lahko vplivajo na koncno zdravstveno stanje novorojencka. Pistollato idr. (2015) so naredili tudi znanstveni pregled literature na podrocju veganskega prehranjevanja v nosecnosti, njegovih koristi in zašcitnih ucinkov kot tudi potencialnega tveganja v primeru neustreznega nacrtovanja, ki lah­ko pripelje do pomanjkanja vnosa doloce­nih hranil. Pojavnost preeklampsije8 je bila dokumentirana kot pogostejša pri ženskah, ki uživajo manj sadja, zelenjave, žit in na­sploh vlaknin med nosecnostjo, kar nava­dno ni problem veganskega prehranjeva­nja. Avtorji nadaljujejo, da imajo ljudje, ki se prehranjujejo vegetarijansko in vegansko, nižjo težo ter nižje vrednosti holesterola in krvnega tlaka, kar posledicno predsta­vlja manjše tveganje za srcno-žilne bole-zni. Gledano v celoti in glede na glavnino znanstvenih spoznanj predstavlja vegan-sko prehranjevanje zašcito tako za mamo kot za novorojencka, in sicer v zmanjšanem tveganju za številne nosecniške in pedi­atricne bolezni. Obstaja skrb, da navkljub dostopnosti rastlinske hrane obstaja tvega­nje mikrohranilnega pomanjkanja, ki je lah­ko tudi posledica neprimernega kuhanja in metod procesiranja hrane, kar lahko poten­cialno predstavlja poseben ucinek na samo nosecnost, še posebej v obdobju dojenja, ko se potrebe po vitaminu B12 in vitaminu 1500 mg soli ter manj kot 300 mg prehranskega holesterola, z ribami, mesom in olji »v zmerno­sti«) na 28 prekomerno težkih otrocih, starih od 9 do 18 let, s povišanim holesterolom. Otroci na dieti AHA so v štirih tednih statisticno izboljšali 4 vrednosti spremenljivk, medtem ko so otroci na veganskem prehranjevanju znacilno izboljšali 9 vrednosti spremenljivk (ITM, sistolicni krvni tlak, telesna teža, obseg nadlahti, skupni holesterol, LDL holesterol, inzulin, encim mieloperoksidaza ter visoko obcutljivi CRP) (Macknin idr., 2015). 8Pregled dokumentacije o porodniški negi 775 veganskih mater za simptome preeklampsije je pokazal le na en primer, ki je izpolnjeval klinicne kriterije. Preeklampsija v zahodni kulturi je po­gosto povezana s povecanim uživanjem »fast food« prehrane (bogate z nasicenimi mašcoba-mi) in porastom telesne teže, zato je možno, da vegansko prehranjevanje ublaži vecino, ce ne vseh, znakov in simptomov preeklampsije (Car­ter, Furman in Hutcheson, 1987). D9, folatih10, kalciju11, omega 3 mašcobnih kislinah (še posebej DHA mašcobah), žele- 9Clovek proizvaja vitamin D, ki je dejansko hor­mon, kot odziv na izpostavljenost soncni sve­tlobi (UVB radiacija), lahko pa ga v telo vnese tudi preko naravnih virov hrane, in sicer preko uživanja mašcobnih rib, olja ribjih jeter in jajcne­ga rumenjaka ali z vitaminom D obogatenega mleka idr. (Ross, Taylor, Yaktine in Del Valle, 2011). Ameriški Inštitut za medicino tistim odraslim, ki so malo ali nic izpostavljeni soncu, za preventi­vo zdravja kosti priporoca 600 IU vitamina D (15 mcg) na dan iz vira prehranskega dopolnila, da bi dosegli vrednosti vitamina D v krvi 50 nmol/l, s cimer bi zadovoljili potrebe 97,5 % populacije (Ross idr., 2011). Posameznik, ki je 2-krat teden­sko, med 10. in 15. uro, izpostavljen soncni sve­tlobi (roke, noge in obraz) od 5–30 minut, dobi zadostno kolicino vitamina D. Za svetlopolte ljudi je dovolj že 5–10 minut, medtem ko je za temnopolte potrebnih vsaj 30 minut (Holick, 2007). Navadno gre za problem institucionalne­ga nacina življenja ljudi, ponekod pa je manjša izpostavljenost soncu povezana tudi z geograf-skim podrocjem z nižjim ali višjim UV indeksom, sploh v jesenskih, zimskih in zgodnjih pomla­dnih mesecih (od oktobra do marca), ko je dan krajši in je ura premaknjena na zimski cas. 10Folati so naravna vodotopna oblika vitamina B9, medtem ko je folna kislina njena sinteticna forma, ki se jo pogosto priporoca v nosecnosti, saj njeno pomanjkanje lahko povzroci okvaro nevralne cevi in s tem deformacijo hrbtenjace. Ženska z dobro nacrtovanim veganskim prehra­njevanjem dnevno vnese v povprecju vec kot 2-krat vec folatov kot nosecnica, ki se prehra­njuje z mešanim prehranjevanjem (Larsson in Johansson, 2002). 11Podatki raziskav na otrocih, ki so se prehranje­vali striktno vegansko, so pokazali nižje vnose kalcija od priporocenih (Amit, 2010), vendar pa je raziskava EPIC (European Prospective Inve­stigation into Cancer and Nutrition) pokazala veliko raznolikost vnosa kalcija med Evropejci, medtem ko so najnižje vnose zabeležili med italijanskimi ženskami (Marangoni idr., 2016), kar zopet nakazuje, da gre za splošen problem manj ustreznega nacrtovanja in ne toliko za problem samega vzorca prehranjevanja. Vsebnost kalcija v materinem mleku ni povezana z veganskim prehranjevanjem dojece matere, vendar pa je ustrezen vnos kalcija esencialen za malcka po koncu obdobja dojenja. Živila, ki vsebujejo kal­cij, so pri veganskem prehranjevanju povezana z vnosom s kalcijem obogatenih sojinih živil, žit in temno zelene zelenjave z nižjo vsebnostjo oksa­latov, ki zagotavljajo vecjo razpoložljivost kalcija (Amit, 2010). zu12, cinku13 in jodu14 še dodatno povecajo. Ta skrb, navajajo avtorji, je lahko le posledi-ca neustreznega nacrtovanja veganskega prehranjevanja, saj vecina raziskav na temo veganskega prehranjevanja v nosecnosti in med dojenjem ne navaja podrobnih infor­macij o statusu prehranjevanja nosecnice in dojece matere, za kar bi bile potrebne nakljucno kontrolirane raziskave z ustrezno nacrtovano intervencijo veganskega pre­hranjevanja, kar pa je lahko eticno vprašlji­vo. Sistematicni pregled 262 znanstvenih clankov, ki so za oceno tveganja veganskih in vegetarijanskih diet med nosecnostjo skupaj uporabili 2329 virov, je navkljub splošnemu pomanjkanju nakljucno kontro­liranih raziskav pokazal, da je vegetarijansko in vegansko prehranjevanje v nosecnosti varno, pozornost pa je potrebno nameniti energijski zadostnosti ter v glavnem vita-minu B12 in železu (Piccoli idr., 2015). Avtorji v svojem pregledu navajajo tudi 5 raziskav, ki porocajo o nižji porodni teži pri vegeta­rijanskih novorojenckih, kjer sta 2 raziskavi, v primerjavi z nevegetarijanskimi novoro­jencki, pokazali statisticno znacilno razliko 12Ceprav so številne kohortne raziskave (npr. Clarys idr., 2014; Shridhar idr., 2014) navajale, da imajo vegetarijanci, in še posebej vegani, vecje vnose železa kot vsejedci, je pregled 27 prec­nih in 3 intervencijskih raziskav o statusu železa med vegetarijanci pokazal, da imajo vegeta­rijanci manjše zaloge železa kot vsejedci, kar lahko poveca tveganje za slabokrvnost (Haider, Schwingshack, Hoffmann in Emekcioglu, 2016). Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je globalna pojavnost slabokrvnosti (anemije) 24,8-odstotna oz. se s slabokrvnostjo sooca 1,62 milijarde ljudi, kjer je najvecja pojavnost anemije pri predšolskih otrocih (47,4 %). Pojav­nost anemije pri nosecnicah in ženskah, ki niso v nosecnosti je 41,8-odstotna in 30,2-odstotna (Gebremedhin, Enquselassie in Umeta, 2014), iz cesar sledi, da je glavni problem prehranjevanja neustrezno nacrtovano prehranjevanje in ne sam vzorec prehranjevanja. Številne raziskave (Ball in Bartlett, 1999; Hunt, 2003; Melina, Craig in Levin, 2016) so pokazale, da vegansko prehra­njevanje (nižje zaloge železa) ni neposredno po­vezano z vecjo pojavnostjo slabokrvnosti, kot to navadno mislimo, oz. je podobno pogosto kot pri ljudeh, ki se prehranjujejo z mešanim prehra­njevanjem. 13Metaanaliza 6 opazovalnih raziskav (Foster idr., 2015), ki je preucevala status cinka pri vegetari­janskih in nevegetarijanskih nosecnicah, je po­kazala, da obe skupini ne vneseta priporocenih kolicin cinka, kjer ga nosecnice z veganskim prehranjevanjem vnesejo še malenkost manj, vendar pa potem koncentracije cinka v serumu ne kažejo razlik med primerjalnima skupinama kot tudi ne pri funkcionalnih posledicah med nosecnostjo in kasneje, vsled cesar so potreb­ne nadaljnje raziskave, ki bi razložile .ziološko prilagoditev manjšega vnosa na še vedno zado­stnega za izpolnitev potreb v nosecnosti in med dojenjem. 14Zadosten vnos joda lahko ljudje na veganskem prehranjevanju vnesejo z uživanjem jodirane soli, jagodicevja, strocnic, gomoljnic in morske zelenjave (Melina, Craig in Levin, 2016). 75 in 2 raziskavi, ki sta porocali vecjo porodno težo in velikost vegetarijanskih novorojenc­kov, od katerih je ena raziskava porocala o statisticno pomembni razliki. Pawlak, Ding in Savyanhadi (2015) so preucevali poro­dno težo dojenckov in trajanje dojenja pri materah, ki so se prehranjevale z razlicnimi nacini prehranjevanja, in sicer na 47 vegan-skih, 199 vegetarijanskih in 350 nevegeta­rijanskih nosecnicah. Rezultati primerjanja so pokazali, da ni statisticno znacilne razli­ke v porodni teži med primerjanimi nacini prehranjevanja, vendar pa avtorji porocajo, da je bila pojavnost prenizke porodne te­že pri veganskih materah manjša kot pri vegetarijanskih in nevegetarijanskih. Poleg tega so imele veganske matere najvišji de­lež dojenja v vseh obdobjih dojencka. San­ders (1988) je preuceval 33 veganskih otrok do odrasle dobe in ugotovil malenkostno nižjo višino in težo kot pri splošni popula­ciji, vendar so bili le-ti posamezniki zdravi. Avtor zakljucuje, da lahko vegansko prehra­njevanje podpre normalno rast in razvoj. O'Connell idr. (1989) so preucevali ucinek vegetarijanskega prehranjevanja na rast in razvoj 404 vegetarijanskih otrok, starih od 4 mesece do 10 let. Avtorji so izmerili malen­kost nižjo telesno višino (0,2–2,1 cm) in težo (0,1–1,1 kg) v prvih treh letih, medtem ko po petem letu starosti razlik v telesni višini ni bilo vec. Glede na glavnino znanstvenih spoznanj, vezanih na vegansko prehranje­vanje na splošno in v obdobju nosecnosti, ostale nacine prehranjevanja in zdravstve-no stanje populacije se zdi, da dobro nacr­tovano vegansko prehranjevanje omogo-ca zašcito nosecnicam in novorojenckom pred pogostimi nosecniškimi in pediatric­nimi boleznimi, in sicer omogoca manjšo pojavnost preeklampsije, nosecniškega diabetesa, debelosti, dovzetnosti za geno­toksicnostjo, umrljivosti novorojenckov in matere, rojstev s pomocjo carskega reza, nastanka otroških bolezni, kot so oteženo dihanje, motnja nevralne cevi in nastanek nekaterih otroških tumorjev, poporodne depresije oz. na splošno manj zapletov in negativnih posledic od povprecja (Pistolla-to idr., 2015). • Zakljucek Skrbno nacrtovano vegansko prehranje­vanje, suplementirano z vitaminom B12, najverjetneje pa tudi z EPA in DHA omega 3 mašcobami, je zdravo in hranilno zado­stno ter primerno za posameznika v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosecno­stjo in dojenjem ter za dojencke, otroke, najstnike, starostnike in za potrebe špor­tnika. Potencialna hranilna nezadostnost je navadno relevanten pojav pri prehranje­vanju vsakega cloveka, tako tudi športnika ali nosecnice, ki se prehranjuje z veganskim ali neveganskim prehranjevanjem, v kolikor je prehranjevanje neustrezno nacrtovano. Strokovna poštenost in objektivno poro-canje o znanstveno dokazanih prednostih dobro nacrtovanega veganskega prehra­njevanja sta nujna, sploh v kontekstu pri­merjanja z ostalimi nacini prehranjevanja, in tudi ko govorimo o primernosti ustrezno nacrtovanega veganskega prehranjevanja za razlicne ciljne skupine s posebno pozor­nostjo, npr. za športnike, nosecnice, dojece matere, otroke, starostnike in bolnike. Ce sklenemo, je dobro nacrtovano vegansko prehranjevanje za potrebe športnika in v casu nosecnosti znanstveno podprto kot zdravo in hranilno zadostno, s cimer se lahko teoreticna zaskrbljenost glede ne­ustrezne implementacije prenese bolj na ustrezno informiranje in ozavešcanje jav­nosti o prednostih dobro nacrtovanega veganskega prehranjevanja in o odgovor­nostih v neposredni praksi glede nesporno potrebne suplementacije. .Literatura 1. AHA (2014). Vegetarian Diets. Pridobljeno 27. 12. 2014 iz http://www.heart.org/HEAR­TORG/GettingHealthy/NutritionCenter/Ve­getarian-Diets_UCM_306032_Article.jsp#. 2. Amit, M. (2010). Vegetarian diets in children and adolescents. Paediatrics & Child Health, 15 (5), 303–308. 3. Anderson, J.W. in Ward, K. (1979). High-car­bohydrate, high-fiber diets for insulin-tre­ated men with diabetes mellitus. Am J Clin Nutr, 32 (11), 2312–2321. 4. Babault, N., Paizis, G., Deley, G., Guérin-Dere­maux, L., Saniez, M-H., Lefranc-Millot, C. idr. (2015). Pea proteins oral supplementation promotes muscle thickness gains during resistance training: a double blind, randomi­zed, Placebo controlled clinical trial vs Whey protein. Journal of the International Society of Sports Nutrition, 12 (1), 3. 5. Ball, M.J. in Bartlett, M.A. (1999). Dietary in­take and iron status of Australian vegetarian women. Am J Clin Nutr, 70 (3), 353–8. 6. Barnard, N.D., Cohen, J., Jenkins, D.J., Turner-McGrievy, G., Gloede, L., Green, A. in Ferdo­wsian, H. (2009). A low-fat vegan diet and a conventional diabetes diet in the treatment of type 2 diabetes: a randomized, controlled, 74-wk clinical trial. The American Journal of Clinical Nutrition, 89 (5), 1588S–1596S. 7. Barnard, N.D., Levin, S.M. in Yokoyama, Y. (2015). A Systematic Review and Meta-Analysis of Changes in Body Weight in Clini­cal Trials of Vegetarian Diets. J Acad Nutr Diet, 115 (6), 954–69. 8. Barnard, R.J., Gonzalez, J.H., Liva, M.E. in Ngo, T.H. (2006). Effects of low-fat, high-fiber diet and exercise program on breast cancer risk factors in vivo and tumor cell growth and apoptosis in vitro. Nutr Cancer, 55 (1), 28–34. 9. Carter, J.P., Furman, T. in Hutcheson, H.R. (1987). Preeclampsia and reproductive per­formance in a community of vegans. South Med J, 80 (6), 692–7. 10. Cermak, N.M., Res, P.T., de Groot, L.C., Saris, W.H. in van Loon, L.J. (2012). Protein supple­mentation augments the adaptive response of skeletal muscle to resistance-type exerci­se training: a meta-analysis. Am J Clin Nutr, 96, 1454–64. 11. Clarys, P., Deliens, T., Huybrechts, I., Deriema­eker, P., Vanaelst, B., De Keyzer, W. idr. (2014). Comparison of Nutritional Quality of the Vegan, Vegetarian, Semi-Vegetarian, Pesco-Vegetarian and Omnivorous Diet. Nutrients, 6 (3), 1318–1332. 12. Craddock, J.C., Probst, Y.C. in Peoples, G.E. (2016). Vegetarian and Omnivorous Nutriti­on - Comparing Physical Performance. Int J Sport Nutr Exerc Metab, 26 (3), 212–20. 13. Craig, W.J. (2010). Nutrition concerns and health effects of vegetarian diets. Nutr Clin Pract, 25 (6), 613–20. 14. DBA (2015). The Association of UK Dietitians. Vegetarian diets. Pridobljeno 23. 12. 2014, s https://www.bda.uk.com/foodfacts/vege­tarianfoodfacts. 15. Dewell, A., Weidner, G., Sumner, M.D., Bar­nard, R.J., Marlin, R.O., Daubenmier, J.J. idr. (2007). Relationship of Dietary Protein and Soy Isoflavones to Serum IGF-1 and IGF Bin­ding Proteins in the Prostate Cancer Lifestyle Trial. Nutrition and cancer, 58 (1), 35–42. 16. Dinu, M., Abbate, R., Gensini, G.F., Casini, A. in Sofi, F. (2016). Vegetarian, vegan diets and multiple health outcomes: a systematic re­view with meta-analysis of observational studies. Crit Rev Food Sci Nutr, 57 (17), 3640– 3649. 17. Dunaief, D.M., Fuhrman, J., Dunaief, J.L. in Ying, G. (2012). Glycemic and cardiovascular parameters improved in type 2 diabetes wi­th the high nutrient density. Open Journal of Preventive Medicine, 2 (3), 364–371. 18. Esselstyn, C.B. Jr., Gendy, G., Doyle, J., Golu­bic, M. in Roizen, M.F. (2014). A way to reverse CAD? J Fam Pract, 63 (7), 356–364b. 19. Farmer, B., Larson, B.T., Fulgon, V.L., Rainville, A.J. in Liepa, G.U. (2011). A vegetarian dietary pattern as a nutrient-dense approach to we­ight management: an analysis of the natio­nal health and nutrition examination survey 1999-2004. J Am Diet Assoc, 111 (6), 819–27. 20. Flock, M.R., Harris, W.S. in Kris-Etherton, P.M. (2013). Long-chain omega-3 fatty acids: time to establish a dietary reference intake. Nutr Rev, 71 (10), 692–707. 21. Fontana, L., Villareal, D.T., Das, S.K., Smith, S.R., Meydani, S.N., Pittas, A.G. idr. (2016). Effects of 2-year calorie restriction on circulating levels of IGF-1, IGF-binding proteins and cortisol in nonobese men and women: a randomized clinical trial. Aging Cell, 15 (1), 22–27. 22. Foster, M., Herulah, U.N., Prasad, A., Petocz, P. in Samman, S. (2015). Zinc Status of Vegetari­ans during Pregnancy: A Systematic Review of Observational Studies and Meta-Analysis of Zinc Intake. Nutrients, 7 (6), 4512–4525. 23. Fuhrman, J in Ferreri, D. M. (2010). Fueling the Vegetarian (Vegan) Athlete. Sports Med, 9 (4), 233–241. 24. Gebremedhin, S., Enquselassie, F., Umeta, M. (2014). Prevalence and correlates of maternal anemia in rural Sidama, Southern Ethiopia. Afr J Reprod Health, 18, 44–53. 25. Golden, M.H.N. (2002). The Development of Concepts of Malnutrition. J Nutr, 132 (7), 2117S–2122S. 26. GreatVeganAthletes (2017). Great Vegan Athletes. Thirteen vegan athletes who set World Records or became World Champi­ons. Pridobljeno 17. 7. 2017, s http://www. greatveganathletes.com/. 27. Haring, B., Selvin, E., Liang, M., Coresh, J., Grams, M.E., Petruski-Ivleva, N. idr. (2017). Dietary Protein Sources and Risk for Incident Chronic Kidney Disease: Results From the Atherosclerosis Risk in Communities (ARIC) Study. J Ren Nutr, 27 (4), 233–242. 28. Hever, J. in Cronise, R.J. (2017). Plant-based nutrition for healthcare professionals: im­plementing diet as a primary modality in the prevention and treatment of chronic disease. Journal of Geriatric Cardiology, 14 (5), 355–368. 29. Holick, M.F. (2007). Vitamin D deficiency. N Engl J Med, 357, 266–81. 30. Howard, B. (2002). Misinformation on Plant Proteins. Circulation, 106 (20), e148 [Response to author's replay]. 31. Huang, R.-Y., Huang, C.-C., Hu, F.B. in Chavar­ro, J.E. (2016). Vegetarian Diets and Weight Reduction: a Meta-Analysis of Randomized Controlled Trials. Journal of General Internal Medicine, 31 (1), 109–116. 32. Huang, T., Yang, B., Zheng, J., Li, G. in Wa­hlqvist, M.L. in Li, D. (2012). Cardiovascular disease mortality and cancer incidence in vegetarians: a meta-analysis and systematic review. Ann Nutr Metab, 60 (4), 233–40. 33. Hunt, J.R. (2003). Bioavailability of iron, zinc, and other trace minerals from vegetarian di­ets. Am J Clin Nutr, 78 (3 Suppl), 633S–639S. Review. 34. Jakše, B. in Jakše, Ba. (2017). Potential bene­fits of consuming omega 3 fatty acids for ar­tistic gymnasts. Science of Gymnastic Journal, 9 (2), 127–152. 35. Joy, J.M., Lowery, R.P., Wilson, J.M., Purpura, M., De Souza, E.O., Wilson, S.M. idr. (2013). The effects of 8 weeks of whey or rice protein su­pplementation on body composition and exercise performance. Nutr J, 12, 86. 36. Kahleova, H., Levin, S. in Barnard, N. (2017). Cardio-Metabolic Benefits of Plant-Based Diets. Nutrients, 9 (8). 37. Katz,D.L., Meller, S. (2014). Can we say what diet is best for health? Annu Rev Public Health, 35, 83–103. 38. Kornek, A., Kucharska, A. in Kamela, K. (2016). Analysis of the fatty acid profile of vegetari­an and non-vegetarian diet in the context of some diet-related diseases prevention. Wiad Lek, 69 (3 pt 2), 483–488. 39. Larsson, C.L. in Johansson, G.K. (2002). Die­tary intake and nutritional status of young vegans and omnivores in Sweden. Am J Clin Nutr, 76 (1), 100–6. 40. Leitzmann, C. (2005) Vegetarian diets: what are the advantages? Forum Nutr, 57, 147–156. 41. Levine, M.E., Suarez, J.A., Brandhorst, S., Ba-lasubramanian, P., Cheng, C.W., Madia, F. idr. (2014). Low protein intake is associated with a major reduction in IGF-1, cancer, and ove­rall mortality in the 65 and younger but not older population, Cell Metab, 19 (3), 407–417. 42. Li, Z., Aronson, W.J., Arteaga, J.R., Hong, K., Thames, G., Henning, S.M. idr. (2008). Feasibi­lity of a low-fat/high-fiber diet intervention with soy supplementation in prostate can­cer patients after prostatectomy. Eur J Clin Nutr, 62 (4), 526–36. 43. Lynch, H.M., Wharton, C.M. in Johnston, C.S. (2016). Cardiorespiratory Fitness and Peak Torque Differences between Vegetarian and Omnivore Endurance Athletes: A Cross-Sec­tional Study. Nutrients, 8 (11), pii: E726. 44. Ma, Y., Pagoto, S.L., Griffith, J.A., Merriam, P.A., Ockene, I.S., Hafner, A.R. in Olendzki, B.C. (2007). A Dietary Quality Comparison of Po­pular Weight-Loss Plans. Journal of the Ameri­can Dietetic Association, 107 (10), 1786–1791. 45. Macknin, M., Kong, T., Weier, A., Worley, S., Tang, A.S., Alkhouri, N. in Golubic, M. (2015). Plant-based, no-added-fat or American He­art Association diets: impact on cardiova­scular risk in obese children with hypercho­lesterolemia and their parents. J Pediatr, 166 (4), 953–9.e1-3. 46. Marangoni, F., Cetin, I., Verduci, E., Canzone, G., Giovannini, M., Scollo, P. idr. (2016). Mater­nal Diet and Nutrient Requirements in Pre­gnancy and Breastfeeding. An Italian Con­sensus Document. Nutrients, 8 (10), 629. 47. McCarty, M.F., Barroso-Aranda, J., Contreras, F. (2009). The low-methionine content of vegan diets may make methionine restricti­on feasible as a life extension strategy. Med Hypotheses, 72, 125–128. 48. McDougall, C. in McDougall, J. (2013). Plant-Based Diets Are Not Nutritionally Deficient. [Letter]. Perm J, 17 (4), 93. 49. Melina, V., Craig, W. in Levin, S. (2016). Positi­on of the Academy of Nutrition and Dieteti­cs: Vegetarian Diets. J Acad Nutr Diet, 116 (12), 1970–1980. 50. Millward, D.J., Fereday, A., Gibson, N.R. in Pa­cy, P.J. (2000). Human adult amino acid requi­rements: [1-13C] leucine balance evaluation of the efficiency of utilization and apparent requirements for wheat protein and lysine compared with those for milk protein in he­althy adults. Am J Clin Nutr, 72 (1), 112–21. 51. Nieman, D.C. (1999). Physical fitness and ve­getarian diets: is there a relation? Am J Clin Nutr, 70 (3 Suppl), 570S–575S. 52. O'Connell, J.M., Dibley, M.J., Sierra, J., Wallace, B., Marks, J.S. in Yip, R. (1989). Growth of ve­getarian children: The Farm Study. Pediatrics, 84 (3), 475–81. 53. Orlich, M.J., Singh, P.N., Sabaté, J., Jaceldo-Sie­gl, K., Fan, J., Knutsen, S. idr. (2013). Vegetarian Dietary Patterns and Mortality in Adventist Health Study 2. JAMA Internal Medicine, 173 (13), 1230–1238. 54. Ornish, D., Lin, J., Chan, J.M., Epel, E., Kemp, C., Weidner, G. idr. (2013). Effect of compre­hensive lifestyle changes on telomerase activity and telomere length in men with bi-opsy-proven low-risk prostate cancer: 5-year follow-up of a descriptive pilot study. Lancet Oncol, 14 (11), 1112–20. 55. Ornish, D., Scherwitz, L.W., Billings, J.H., Go­uld, K.L., Merritt, T.A., Sparler, S. idr. (1998). Intensive Lifestyle Changes for Reversal of Coronary Heart Disease. JAMA, 280 (23), 2001–2007. 56. Ornish, D., Weidner, G., Fair, W.R., Marlin, R., Pettengill, E.B., Raisin, C.J. idr. (2005). Intensi­ve lifestyle changes may affect the progres­sion of prostate cancer. J Urol, 174 (3), 1065–9; discussion 1069–70. 57. Ostfeld, R.J. (2017). Definition of a plant-ba­sed diet and overview of this special issue. J Geriatr Cardiol, 14, 315. 58. Pasiakos, S.M., McLellan, T.M. in Lieberman, H.R (2015). The effects of protein supple­ments on muscle mass, strength, and aero­bic and anaerobic power in healthy adults: a systematic review. Sports Med, 45, 111–31. 59. Pawlak, R., Ding, Q. in Savyanhadi, M. (2015). Pregnancy Outcome and Breastfeeding Pat­tern among Vegans, Vegetarians and Non-vegetarians. The FASEB Journal, 29 (1), Supple­mentLB255. 60. Phillips, S.M. (2016). The impact of protein quality on the promotion of resistance exer­cise-induced changes in muscle mass. Nutri­tion & Metabolism, 13, 64. 61. Piccoli, G.B., Clari, R., Vigotti, F.N., Leone, F., At-tini, R., Cabiddu, G. idr. (2015). Vegan-vegeta­rian diets in pregnancy: danger or panacea? A systematic narrative review. BJOG, 122 (5), 623–33. 62. Pistollato, F., Sumalla Cano, S., Elio, I., Masias Vergara, M., Giampieri, F. in Battino, M. (2015). Plant-Based and Plant-Rich Diet Patterns du­ring Gestation: Beneficial Effects and Possi­ble Shortcomings. Advances in Nutrition, 6 (5), 581–591. 63. Reidy, P.T., Borack, M.S., Markofski, M.M., Dickinson, J.M., Deer, R.R., Husaini, S.H. idr. (2016). Protein Supplementation Has Mini­mal Effects on Muscle Adaptations during Resistance Exercise Training in Young Men: A Double-Blind Randomized Clinical Trial. J Nutr, 146 (9), 1660–9. 64. Richter, C.K., Skulas-Ray, A.C., Champagne, C.M. in Kris-Etherton, P.M. (2015). Plant Prote­in and Animal Proteins: Do They Differential­ly Affect Cardiovascular Disease Risk? Advan­ces in Nutrition, 6 (6), 712–728. 65. Rizzo, N.S., Jaceldo-Siegl, K., Sabate, J. in Fra­ser, G.E. (2013). Nutrient Profiles of Vegetarian and Non Vegetarian Dietary Patterns. Jour­nal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 113 (12), 1610–1619. 66. Rodriguez, N.R., Di Marco, N.M. in Langley, S. (2009) American College of Sports Medicine position stand. Nutrition and athletic perfor­mance. Med Sci Sports Exerc, 41, 709–731. 67. Rosell, M.S., Lloyd-Wright, Z., Appleby, P.N., Sanders, T.A., Alen, N.E. in Key, T.J. (2005). Long-chain n-3 polyunsaturated fatty acids in plasma in British meat-eating, vegeta­rian, and vegan men. Am J Clin Nutr, 82 (2), 327–34. 68. Ross, A.C., Taylor, C.L., Yaktine, A.L. in Del Val­le, H.B. (2011). Dietary Reference Intakes for Calcium and Vitamin D. Institute of Medicine (US) Committee to Review Dietary Reference Intakes for Vitamin D and Calcium. Washing­ton (DC): National Academies Press (US). 69. Samal, J.R.K. in Samal, I.R. (2017). Protein Su­pplements: Pros and Cons. J Diet Suppl, 1–7. 70. Sanders, T.A. Growth and development of British vegan children. Am J Clin Nutr, 48 (3 Suppl), 822–5. 71. Satija, A., Bhupathiraju, S.N., Spiegelman, D., Chiuve, S.E., Manson, J.E., Willett, W. idr. (2017). Healthful and Unhealthful Plant-Ba­sed Diets and the Risk of Coronary Heart Disease in U.S. Adults. J Am Coll Cardiol, 70 (4), 411–422. 72. Saunders, A.V., Davis, B.C. in Garg, M.L. (2013). Omega-3 polyunsaturated fatty acids and vegetarian diets. Med J Aust, 199 (4 Suppl), S22–S26. 73. Schoenfeld, B.J., Aragon, A.A. in Krieger, J.W. (2013). The effect of protein timing on muscle strength and hypertrophy: a meta-analysis. J Int Soc Sports Nutr, 10, 53. 74. Shridhar, K., Dhillon P. K., Bowen L., Kinra S., Bharathi A. V., Prabhakaran D., Reddy K. S. in Ebrahim S. (2014). Nutritional profile of In­dian vegetarian diets--the Indian Migration Study (IMS). Nutr J, 13, 55. 75. Simopoulos, A.P. (2007). Omega-3 fatty acids and athletics. Curr Sports Med Rep, 6 (4), 230–6. 76. Sluijs, I., Beulens, J.W.J., van der A,D.L., Spij­kerman, A.M.W., Grobbee, D.E. idr. (2010). Dietary Intake of Total, Animal, and Vegeta­ble Protein and Risk of Type 2 Diabetes in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition (EPIC)-NL Study. Diabe­tes Care, 33 (1), 43–48. 77. Tang, J.E., Moore, D.R., Kujbida, G.W., Tarno­polosky, M.A. in Phillips, S.M. (2009). Ingesti­on of whey hydrolysate, casein, or soy prote­in isolate: effects on mixed muscle protein synthesis at rest and following resistance exercise in young men. J Appl Physiol, 107 (3), 987–92. 78. Tantamango-Bartley, Y., Knutsen, S.F., Knut­sen, R., Jacobsen, B.K., Fan, J., Beeson, W. L. idr. (2016). Are strict vegetarians protected against prostate cancer? The American Jour­nal of Clinical Nutrition, 103 (1), 153–160. 79. Teixeira, S.R., Tappenden, K.A. Carson, L., Jones, R., Prabhudesai, M., Marshall, W.P. idr. (2004). Isolated soy protein consumption re­duces urinary albumin excretion and impro­ves the serum lipid profile in men with type 2 diabetes mellitus and nephropathy. J Nutr, 134 (8), 1874–80. 80. Turner-McGrievy, G.M., Barnard, N.D., Co­hen, J, Jenkins, D.J., Gloede, L. in Green, A.A. (2008). Changes in nutrient intake and die­tary quality among participants with type 2 diabetes following a low-fat vegan diet or a conventional diabetes diet for 22 weeks. J Am Diet Assoc, 108, 1636–1645. 81. Turner-McGrievy, Mendes, T. in Crimarco, A. (2017). A plant-based diet for overweight and obesity prevention and treatment. J Ge-riatr Cardiol, 14 (5), 369–374. 82. van Vilet, S., Burd, N.A. in van Loon, L.J. (2015). The Skeletal Muscle Anabolic Response to Plant- versus Animal-Based Protein Con­sumption. J Nutr, 145 (9), 981–91. 83. Van Winckel, M., Vande, Velde, S., De Bruyne, R. in Van Biervliet, S. (2011). Clinical practice: vegetarian infant and child nutrition. Eur J Pediatr, 170 (12), 1489–94. 84. Vannice, G. in Rasmussen, H. (2014). Position of the academy of nutrition and dietetics: dietary fatty acids for healthy adults. J Acad Nutr Diet, 114 (1), 136–53. 85. Viva (2017). Vegan & vegetarian sportspeo­ple. Pridobljeno 15. 8. 2017, s https://www. viva.org.uk/vegan-vegetarian-sportspeople. 86. Welch, A.A., Shakya-Shrestha, S., Lentjes, M.A., Wareham, N.J. in Khaw, K.T. (2010). Die­tary intake and status of n-3 polyunsaturated fatty acids in a population of fish-eating and non-fish-eating meat-eaters, vegetarians, and vegans and the product-precursor ratio [corrected] of a-linolenic acid to long-chain n-3 polyunsaturated fatty acids: results from the EPIC-Norfolk cohort. Am J Clin Nutr, 92 (5), 1040–51. 87. Wilkinson, S.B., Tarnopolsky, M.A., Macdo­nald, M.J., Macdonald, J.R., Armstrong, D. in Phillips, S.M. (2007). Consumption of fluid skim milk promotes greater muscle protein accretion after resistance exercise than do­es consumption of an isonitrogenous and isoenergetic soy-protein beverage. Am J Clin Nutr, 85 (4), 1031–40. 88. Wirnitzer, K., Sevfart, T., Leitzmann, C., Keller, M., Wirnitzer, G., Lechleitner, C. idr. (2016). Prevalence in running events and running performance of endurance runners follo­wing a vegetarian or vegan diet compared to non-vegetarian endurance runners: the NURMI Study. Springerplus, 5, 458. Boštjan Jakše, prof. šp. vzg. Svetovanje na podrocju prehrane in gibanja bostjanjakse@hotmail.com Herman Bercic Sodelovanje kineziologov in medicinskih strokovnjakov naj bo temelj za uspešno delo v praksi Izvlecek V prispevku je v ospredju obravnave povezanost in sodelova­nje strokovnjakov s podrocij medicine in kineziologije, kar je bila tudi glavna tema 12. kongresa športa za vse, ki je meseca oktobra potekal v Ljubljani. Pet let je minilo odkar smo stro­kovnjaki s podrocja kineziologije (športne stroke in znanosti) ter medicinske stroke in znanosti z vec zornih kotov in vidikov obravnavali probleme ter vprašanja zdravja prebivalstva v po­vezavi z redno telesno in gibalno/športno dejavnostjo. Iz clan-ka je razvidno, da je danes znova aktualno sodelovanje in pove­zovanje omenjenih strokovnjakov in raziskovalcev. Za tak nacin skupinskega dela je vec razlogov, ki so strokovno in argumen­tirano podprti. Strokovno je podprta tudi trditev, da naj bo v ospredju posameznik, ki naj bo ob pomoci interdisciplinarnega tima razlicnih strokovnjakov redno telesno in gibalno/športno dejaven. To pa je povezano tudi z zdravim življenjskim slogom in kakovostjo življenja prebivalstva Slovenije. Predstavljeno je bilo vec strokovnih prispevkov in modelov navedene poveza­nosti. Do sedaj so že nabrane dolocene izkušnje, kar je pokazal vrhniški model sodelovanja kineziologov, zdravstvenih delav­cev v zdravstvenem domu in lokalne skupnosti. Kljucne besede: kineziologija, medicina, timsko delo, gibalno/ športna dejavnost, zdravje, kakovost življenja Co-operation of kinesiologists and medical experts should be the foundation of successful work in practice Abstract The article delves into the connection and co-operation between experts in the fields of medicine and kinesiology, which was also the main theme of the 12th World Sport for All Congress held in Ljubljana in October. Five years have passed since the experts in kinesiology (both the sports profession and science) and the medical profession and science discussed, from several perspec­tives and aspects, problems and issues concerning the health of the population in relation to regular physical and sport activity. The article shows that co-operation of the abovementioned experts and researchers has become topical again. There are several reasons speaking in favour of such a method of team work, all of them supported by expertise and arguments. The assertion that an individual person who regularly engages in physical and sport activities should be put at the forefront and supported by an interdisciplinary team of different experts also received expert support. The above is also related to a healthy lifestyle and quality of life of the Slovenian population. Several expert contributions and models of the mentioned interdisciplinary co-operation were presented. Some experience has been gained so far, which was shown by the Vrhnika model of co-operation between kinesiolo-gists, medical professionals from the community health centre and the local community. Keywords: kinesiology, medicine, team work, physical/motor activity, health, quality of life • Uvodne misli V sredini oktobra 2017 je bil v Ljubljani organiziran 12. kongres športa za vse na katerem smo znova obravnavali aktualno tema­tiko povezovanja in sodelovanja medicinskih strokovnjakov in ki­neziologov, pa tudi drugih strokovnjakov. Obravnavana vsebina ni nova, saj je razprava o tem tekla že na 9. kongresu športne rekrea­cije (2012), ob hkratni obravnavi javnozdravstvenih vidikov telesne dejavnosti. Pet let je torej minilo, odkar so bila v obliki sklepov kon­gresa sprejeta temeljna izhodišca za pospeševanje omenjenega sodelovanja v praksi. Takrat je beseda tekla o vlogi posameznih zdravnikov oz. medi­cinskih strokovnjakov – specialistov družinske medicine, fiziatrov, kardiologov, nutricionistov, fizioterapevtov, medicinskih sester in drugih pri ozavešcanju prebivalstva o pomenu in vlogi rednega telesnega in gibalno/športnega udejstvovanja. V ospredju je bilo ohranjanje in izboljšanje zdravja prebivalstva. V timu naj bi bil to prvi del strokovnjakov, drugega pa naj bi predstavljali kineziologi, športni pedagogi, trenerji in drugi strokovnjaki s podrocja športa. Takratna ocena timskega dela in sodelovanja je temeljila na teo­reticnih premisah in modelih ki naj bi jih pri organizaciji razlicnih športnih oz. športno rekreativnih dejavnosti posameznih skupin prebivalstva uresnicili v praksi. Sprejeti so bili predlogi in rešitve za neposredno delo v praksi. Ko danes znova odpiramo ta vpra­šanja se zdi, da smo dosegli dolocen napredek v nekaterih krajih, nasploh pa bi bili lahko rezultati takratnih prizadevanj v Sloveniji boljši. Vprašanja, ki si jih danes zastavljamo so: Kolikšen napredek smo dosegli na tem podrocju ? Koliko so zdravstveni domovi spre­jeli znanja in izkušnje kineziologov ? V kolikšni meri so kineziologi spoznali delo zdravnikov – specialistov družinske medicine in dru­gih zdravstvenih delavcev ? Kako in koliko so se kineziologi pove­zali s fizioterapevti ? Koliko in kako je mogoce dopolniti ali celo zamenjati zdravljenje z raznolikimi telesnimi in gibalno/športnimi aktivnostmi ? Na ta in še druga vprašanja smo poskušali odgovoriti na letošnjem kongresu športa za vse. Katere vsebine so bile v ospredju na letošnjem kongresu ? Skladno z motom kongresa »Športna stroka in medicina v par-tnerstvu varne, kakovostne in ucinkovite vadbe«, je bila osre­dnja tema kongresa znova namenjena tesnejšemu povezovanju in sodelovanju medicinskih strokovnjakov, zdravstvene stroke in kineziologije ter strokovnjakov s podrocja športa. Kongres bi bil lahko v smislu tesnejšega povezovanja kineziologov in medicinskih strokovnjakov ter zdravstva nasploh, v dolocenem smislu prelomen. Ta upraviceni optimizem je temeljil na posa­meznih prispevkih, ki so osvetljevali in obravnavali sodelovanje kineziologov in medicinskih strokovnjakov v povezavi s telesnim in gibalno/športnim udejstvovanjem. V enem izmed uvodnih pri­spevkov »Kako v praksi do sodelovanja kineziologov in medi­cinskih strokovnjakov na celotnem podrocju športa za vse« (Bercic, 2017), je bilo v posameznih modelih poudarjeno navedeno sodelovanje, pa tudi povezovanje z drugimi strokovnjaki. Posebej je bila naglašena skrb za posameznika – krajana oz. obcana, ki je na tak ali drugacen nacin porabnik zdravstvenih uslug in strokovno pripravljenih programov telesne dejavnosti ter razlicnih gibalno/ športnih programov. Sleherni posameznik mora biti središcnica prizadevanj za krepitev zdravja in dobrega pocutja ter redno, var-no in sistematicno strokovno vodeno telesno in gibalno/športno udejstvovanje. To zahteva celostno obravnavo, ki je predstavljena tudi v vzorcnem vrhniškem modelu. V okviru modelnega povezo­vanja je zato potrebno sinergijsko partnerstvo obcana (koristnika, vadecega), lokalnega okolja (športna društva, klubi), medicinske in zdravstvene stroke ter kineziologije in športne stroke. Kineziologi oz. športni strokovnjaki naj bi na osnovi strokovnih in ekspertnih mnenj zdravnikov in njihovih napotkov ter priporocil izbrali primerne telesne in športne dejavnosti ter vodili razlicne skupine rekreativnih športnikov. Tu gre tudi za vprašanja indikacij oz. kontraindikacij za izvajanje razlicnih gibalno/športnih dejavno­sti. Ali z drugimi besedami za izbor posameznih telesnih oz. gibal- Pogled na avditorij letošnjega kongresa. Foto: H. Bercic no/športnih dejavnosti ter pogostost, intenzivnost in trajanje izva­janja. Vse to mora izhajati iz vsakokratnega zdravstvenega stanja, osvojenih (ali neosvojenih) motoricnih znanj in izkušenj, psihofizic­nih sposobnosti in splošnega pocutja posameznika. Pomemben prispevek k razumevanju in širitvi povezovanja me­dicine, zdravstva in kineziologije je bilo mogoce razbrati iz clan-ka »Predstavitev projekta integracije kineziologov v sistem zdravstva« (Pavletic Samadržija, 2017). Avtorica je utemeljila po­trebo po vkljucevanju kineziologov v podrocje zdravstva. V okviru evropskega projekta »Razvoj kadrov v športu«, je tudi vsebinski sklop, ki vkljucuje kineziologe, zaposlene v zdravstvenih domovih razlicnih regij Slovenije. V dinamiki projekta je nacrtovano tesnej­še sodelovanje Združenja zdravnikov medicine športa Slovenije, Evropskega združenja zdravnikov medicine športa, strokovnjakov zdravstvenih domov z zdravniki in medicinskimi sestrami ter ki­neziologi. Pri tem sodelovanju naj bi uporabili posebno aplikaci­jo, s pomocjo katere bo mogoce spremljati procese preventivne, rehabilitacijske ter druge raznovrstne gibalne vadbe ter meriti in vrednotiti njene ucinke. K uveljavljanju povezovanja navedenih strokovnih in znanstvenih podrocij je veliko doprinesel že omenjeni in v prakso usmerjeni vzorcni »Model interdisciplinarne zdravstveno preventivne obravnave v osnovnem zdravstvu na podrocju telesne zmo­gljivosti«. V okviru tega sta bila v bistvu predstavljena dva mode-la, ki se med seboj razlikujeta v organizaciji zdravstvene dejavnosti v kraju izvedbe (Strel, 2017). Zaradi zanimivosti in pomembnosti naj na kratko predstavimo vrhniški model. V zdravstvenem domu tega kraja je v okviru zdravstvene dejavnosti delovala Svetovalnica za telesni in gibalni razvoj. V njej so sodelovali zdravnik - specialist družinske medicine, kineziolog, športni pedagog in diplomirana medicinska sestra. V okviru svetovalnice, kjer je bil pacient (prei­skovanec) v središcu obravnave, je bila ustvarjena klinicna pot, ki je omogocala izmenjavo podatkov med clani strokovnega tima. Zdravnik, ki je bil nosilec tima je opravil klinicni pregled, kineziolog pa vodeni razgovor (intervju). Na osnovi ustreznih preizkusov je bila pripravljena ocena telesne zmogljivosti oz. telesnega fitnesa za razvrstitev v izbrano vadbeno skupino. Terapevtske programe sta izvajala in vodila kineziolog in športni pedagog. Na zakljucku izvedenega programa so bili v izbrani skupini odraslih in osnov­nošolskih otrok ugotovljeni pozitivni ucinki. Predvsem je bilo na­glašeno uspešno sodelovanje posameznih strokovnjakov v timu, v katerem naj bi tudi v prihodnje imeli glavno vlogo, zdravnik, kine-ziolog, športni pedagog in fizioterapevt. Po potrebi pa se ta krog strokovnjakov lahko še razširi. Na vsakem kongresu imajo posebno vrednost prispevki, ki osve­tljujejo nosilno temo v neposredni praksi in prinašajo pomemb­ne, najveckrat pozitivne izkušnje. Zato jih veckrat poimenujemo z besedno zvezo »Primeri dobrih praks«. Eden takih je bil prispevek z naslovom »Vloga in delo kineziologa v praksi – znotraj de­javnosti zdravstvenega doma ter na ravni lokalne skupno­sti« (Pustivšek, 2017). Predstavljeno je bilo prakticno udejanjanje strokovnega dela in poslanstva kineziologa v zdravstvenem domu Kranj, ki deluje v okviru Osnovnega zdravstva Gorenjske. Uresni-cene so bile številne organizacijske in vsebinske oblike sodelo­vanja med katerimi naj navedemo aktivne odmore v delovnem okolju, kjer se zaposleni z razlicnimi gibalnimi dejavnostmi, krepil­nimi in razteznimi vajami zoperstavljajo negativnim posledicam današnjega obremenjujocega in veckrat stresnega nacina dela. V okviru promocije zdravja na delovnem mestu so bile izvede­ne posamezne delavnice kot npr. delavnica za varno dviganje in premešcanje bremen. Zgledno je bilo sodelovanje kineziologov in fizioterapevtov, kjer je bila v nekaj korakih predstavljena pot prehoda pacientov od fizioterapevtske do kineziloške obravnave. V bistvu kineziologi nadaljujejo delo fizioterapevtov, zato morajo biti v smislu pravilno izbranega vadbenega programa seznanjeni s programom in nacinom dela, ki so ga pred tem s pacienti opravili fizioterapevti. Uspešno sodelovanje je bilo vidno tudi v šolskem okolju pri obravnavi otrok s prekomerno telesno težo. Prav tako je bilo to uresniceno pri odrasli populaciji v okviru programa »Telesna dejavnost in gibanje« in »Šola zdravega hujšanja« ter pri izvajanju vadbenega programa »Fit Senior«. Spodbudno je dejstvo, da je bilo navedeno sodelovanje uresniceno tudi na podrocju tekmo­valnega športa, v nogometnem klubu Triglav Kranj, kjer je sicer v ospredju trenažni proces. Zanimiv je bil prispevek »Prikaz ucinkov opravljenega dela ki­neziologov v projektu 'Vadba za zdravje na recept' in inte­gracije kineziologov v sistem zdravstva« (Zupet in sod., 2017). Kot je navedla avtorica (s sodelavci), je bil namen projekta uvesti redno telesno vadbo kot obliko zdravljenja pri bolnikih z razlic­nimi kronicnimi nenalezljivimi boleznimi. Vadbo naj bi glede na zdravstveno stanje posameznika predpisal zdravnik, specialist me­dicine športa na recept, izvajal pa naj bi jo ustrezno usposobljen kineziolog. V projekt so bili torej vkljuceni preiskovanci z ugotovlje­nimi kronicnimi nenalezljivimi boleznimi, ki so bili po predhodnih meritvah (antropometricne meritve, testi motoricnih sposobnosti, medicinski testi, ocena subjektivnega pocutja) in oceni telesnih znacilnosti, motoricnih sposobnosti, telesnih zmogljivosti ter zdravstvenega stanja, individualno obravnavani. Po vecmesecni vadbi je bilo ugotovljeno pomembno izboljšanje subjektivnega pocutja in vecine kazalnikov motoricnih zmogljivosti preiskovan­cev. Pri skupini s povišanim krvnim tlakom je bilo ugotovljeno zni­žanje diastolnega krvnega tlaka, pri skupini sladkornih bolnikov na insulinu pa pomembna zmanjšana poraba le tega. V prakso usmerjeni projekt »Vadba na recept« (Matoh, 2017; Poles, 2017), je bil znova javno predstavljen na kongresu, ceprav je prete­klo že 18 let od njegovega rojstva. Takrat je bil namrec pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez izdelan projekt »Recept za zdravo življenje z gibanjem in športom«, ki naj bi spodbujal k telesni vadbi in gibalno/športni dejavnosti. Vsebinsko naj bi povezal prebivalstvo Slovenije z mrežami osnov­nega zdravstva in športnih društev, ob izvajanju športne vadbe in raznolikih dejavnosti pa bi neposredno povezal tudi medicinsko in športno stroko. Pripravljene so bile tudi zgibanke »Dobro jutro zdravje, lahko noc neumnost; Povabilo na sprehod; Ali smo dovolj mocni ? Kaj pa gibljivost ? Kje smo izgubili ravnotežje ? Rad jem in se gibljem; Vsak dan vem, kaj je z mano; Zaplešimo«, s katerimi naj bi posameznike spodbudili k redni telesni dejavnosti. Navedeni projekt je vseboval letni terminski koledar, hkrati pa je ponujal tudi napotke za posamezne športne aktivnosti. Nacrtovano je bilo, da bi to postal vseslovenski projekt s podporo ustreznih ministrstev in institucij. To se do sedaj še ni zgodilo, zato smo iz prispevka lah­ko razbrali javno izražen poziv za njegovo uresnicitev. V prvem delu kongresa sta bila predstavljena še dva prispevka, ki sta bila, ce ju opredelimo z vsebinskega vidika, posredno poveza­na z nosilno temo kongresa. Prvi z naslovom »30 let SLOfit: dedi-šcina in perspektive nadaljnjega razvoja« (Jurak in sod., 2017), je govoril o 30 letnem spremljanju telesnega in gibalnega razvo­ja otrok in mladine. Kot so zapisali avtorji, »raziskovalcem sistem omogoca spremljanje trendov telesnega in gibalnega razvoja šo­lajoce se populacije, uciteljem pa služi kot pomoc pri nacrtovanju ucnega procesa. Vizija SLOfit je uporabljati svoje podatke za nacr­tovanje vadbe za izboljšanje ali ohranjanje telesnega fitnesa skozi celotno življenjsko obdobje. To odpira vrsto zanimivih perspektiv: aplikacijo Moj SLOfit, sodelovanje z zdravniki, starši in drugimi po­membnimi deležniki ter integracijo podatkov z zdravstvom«. V drugem prispevku tega prvega dela z naslovom »Simbioza gi­ba – vse življenje se gibamo« (Pleško, 2017), je avtorica predsta­vila projekt pri katerem naj bi s pomocjo razlicnih telesnih in gibal-no/športnih dejavnosti dosegli medgeneracijsko povezovanje in sodelovanje. Projekt ki se odvija že cetrto leto temelji predvsem na prostovoljstvu. Organizacijsko poteka po vsej Sloveniji, vsebinsko pa zajema razlicne gibalne in športno rekreativne aktivnosti kot so tek, pohodništvo, nordijsko hojo, kolesarjenje, plavanje, ples, igre z žogo in druge. Na kongresu je bil predstavljen tudi prispevek z naslovom »Pred­stavitev kineziologije in kompetenc kineziologov« (Hadžic, 2017), vendar ni bil objavljen v zborniku. V drugem delu kongresa, ki je nosil delovni naslov »Poškodbe pri športu za vse in preven­tiva«, so bili predstavljeni naslednji zanimivi in odmevni prispev­ki: »Preventiva pred poškodbo zadnje stegenske mišice s stališca fizioterapije« (Bornšek, 2017), »Telesna dejavnost in poškodbe mladostnikov« (Medved, 2017), »Vadba kot pripo­mocek za izboljšanje kvalitete življenja pri ljudeh z bolecino v križu« (Vodicar, Bucar Pajek, 2017) in »Funkcionalna vadba di­aliznih bolnikov« (Bogataj, Bucar Pajek, 2017). V zadnjem delu kongresa so bile predstavljeni še prispevki »Varna vadba v sistemu vseslovenskega projekta Slovenija je FIT – SLOfit« (Bevc, Jenko, Gerlovic, 2017), »Posebnosti varne vadbe z otroci s posebnimi potrebami« (Macedono, Lukšic, 2017) in v celoti v prakso usmerjeni prispevek »Nacionalna sokolska špor­tna šola – Miška Eli in Sokolcek« (Gerlovic, 2017). Kakšna so pricakovanja od tesnejšega sodelo­ vanja medicine, kineziologije ter zdravstvene in športne stroke v prihodnje ? Glede na razvojne tokove obeh znanstvenih disciplin in strokovnih podrocij medicine in kineziologije, pricakujemo, da je prišel cas za osnovanje timov (strokovnih delovnih skupin), za bolj kakovostno življenje prebivalcev Slovenije, ki vkljucuje tudi redno in varno športno rekreativno vadbo oz. gibalno/športno dejavnost. Smisel tesnejšega sodelovanja in povezovanja navedenih podrocij je doseci hitrejši napredek in dvig kakovosti na podrocju telesne dejavnosti oz. zdravju prijaznega in varnega gibalno/športnega udejstvovanja prebivalstva. Z vec sodelovanja in povezanosti bi dosegli, da bi bila v razlicnih pogojih prakse športna vadba z raz-licnimi telesnimi in gibalno/športnimi dejavnostmi še bolj ucin­kovita, predvsem pa varnejša. Pri tem mislimo na vkljucevanje razlicnih skupin prebivalstva od najmlajših do najstarejših, obeh spolov, razlicnih motoricnih izkušenj in znanj ter razlicnega zdra­vstvenega statusa. Pri tem naj bi se povecala vloga zdravnikov oz. zdravstvenih delavcev in tudi drugih strokovnjakov. Sinergijo te­snejše povezanosti pa bi lahko izkoristili tudi pri vzpostavljanju partnerstva pri skupnem nastopu oz. komunikaciji z lokalnimi in državnimi oblastmi. Pricakujemo da bo navedena povezanost in delovanje timov vi-dno v vseh razvojnih obdobjih posameznika oz. razlicnih skupin prebivalstva. Zato naj povezovanje medicinske ter športne stroke in znanosti oz. kineziologije najprej seže v najbolj zgodnje obdo­bje otroštva, kjer otroci pridobivajo prve motoricne izkušnje in znanja. Medicinski strokovnjaki in zdravstveni delavci naj bi kine-ziologom, športnim pedagogom in drugim kadrom s podrocja športa posredovali potrebne informacije o zdravstvenem statusu posameznika, le-ti pa naj bi to v celoti upoštevali pri pripravi ustre­znih vadbenih programov in nacrtov. Posebno skrb naj bi namenili varovanju zdravja otrok in mladine, kjer je veckrat zaradi prezah­tevnih in nerazumnih staršev pri izboru in usmerjanju v vrhunski šport, prihajalo do zlorab otrokovega zdravja. Pri tem naj bi izhajali tudi iz zadnjih izsledkov in spoznanj kineziologije, ki naj bi omogo-cila pravilen izbor športnih zvrsti ali aktivnosti, primerno obreme­nitev oz. intenzivnost, pogostost izvajanja ter trajanje posameznih gibalno/športnih vadbenih enot. V organizacijskem smislu naj bo timsko sodelovanje in povezova­nje celostno, raznoliko, kakovostno in na razlicnih ravneh. Povezo­vali naj bi se na ravni stroke, znanosti, družbenih okolij, na lokalni ravni, regijski ravni in na državni ravni. Tesnejše povezovanje naj bi bilo torej posebej vidno pri obravnavi posameznih strokovnih vprašanj in snovanju znanstveno-raziskovalnega dela s skupnimi raziskovalnimi projekti, torej projekti na interdisciplinarnem po­drocju medicine in kineziologije pa tudi na drugih podrocjih. Pricakujemo, da bi se kakovost gibalno/športnega udejstvovanja prebivalstva Slovenije dvignila, ce bi nacrtovali skupni razvoj z uporabo enotne metodologije in smernic za neposredno prak-ticno uporabo. S tem je namrec povezana tudi funkcionalna di­agnostika in uporaba merskega instrumentarija za oceno psiho­somaticnega statusa razlicnih skupin prebivalstva. Nacrtovali naj bi skupno predstavitev izsledkov in znanstvenih dokazov, ki pove­zujejo medicino in kineziologijo in konkretno telesno vadbo in gi­balno/športno dejavnost z razlicnimi oblikami kakovosti življenja. Organizirali naj bi skupno sodelovanje pri povezovanju v lokalni skupnosti in vsakodnevnih športnih aktivnostih (športna društva, klubi ..) in v svetovalnicah za vsakodnevno telesno oz. gibalno/ športno dejavnost. Svetovanje in usmerjanje je še zlasti pomemb-no pri posameznih skupinah ljudi - nosecnice, starejši, osebe s posebnimi potrebami, mentalno manj sposobni in zdravstveno ogroženi. V prihodnje si od navedenega povezovanja in sodelova­nja obetamo vec kot doslej. .Zakljucek Navedeni 12. kongres športa za vse se je z izbranimi vsebinami od­vijal v casu, ko se zdi, da so ideje, ki so bile o tesnejšem sodelovanju medicine in kineziologije ter drugih strokovnih podrocij, poroje­ne pred casom, vse bližje uresnicitvi. Zato je bila osrednja tema kongresa namenjena prav tesnejšemu sodelovanju kineziologov, zdravnikov in zdravstvenih delavcev, fizioterapevtov in drugih stro­kovnjakov. Ta povezanost naj bi se udejanjala pri telesni in športni vadbi ter gibalno/športnem udejstvovanju prebivalcev Slovenije. Predstavljen projekt integracije kineziologov v sistem zdravstva je bil in je usmerjen prav v navedeno strokovno timsko obravnavo. Še vecji prispevek k povezovanju in sodelovanju medicinskih strokovnjakov, zdravstvenih delavcev, kineziologov in še nekate­rih drugih strokovnjakov prinaša vrhniški model, v katerem so na osnovi strokovnih podlag in teoreticnih modelov pripravili prak-ticno izvedbo v okviru zdravstvenega doma in lokalne skupnosti. Poseben poudarek je bil dan Svetovalnici za krepitev zdravja, še zlasti pa svetovanju na podrocju telesnega razvoja in gibanja ter s tem povezani Svetovalnici za telesni in gibalni razvoj. S tem v zvezi je bilo predstavljeno tudi prakticno udejanjanje strokovnega dela in poslanstva kineziologa v zdravstvenem domu Kranj v tesni po­vezanosti z lokalno skupnostjo. V zakljuckih naj dodamo, da je bila ucinkovitost sodelovanja kineziologov v procesu vadbe izbranih preiskovancev s kronicnimi nenalezljivimi boleznimi preucevana in potrjena v izbranem projektu 'Vadba za zdravje na recept'. Pri tem pa dolgorocni projekt »Recept za zdravo življenje z gibanjem in športom«, ki je bil zasnovan pred vec kot desetletjem in pol še caka na prakticno uresnicitev. .Literatura in viri 1. Bercic, H. (2017). Kako v praksi do sodelovanja kineziologov in medi­cinskih strokovnjakov na celotnem podrocju športa za vse. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 32-37. 2. Bevc, M in sod. (2017). Varna vadba v sistemu vseslovenskega projekta Slovenija je FIT – SLOfit. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 101-104. 3. Bogataj, Š. in sod. (2017). Funkcionalna vadba dializnih bolnikov. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Lju­bljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 92-100. 4. Bornšek, J. (2017). Preventiva pred poškodbo zadnje stegenske mišice s stališca fizioterapije. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 74-75. 83 5. Gerlovic, D. (2017). Nacionalna sokolska športna šola – Miška Eli in So­kolcek. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik pri­spevkov. Ljubljana: Olimpijski komite 6. Slovenije Združenje športnih zvez, 109-120. 7. Jurak, G. in sod. (2017). 30 let SLOfit: dedišcina in perspektive nadaljnje­ga razvoja. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 15-25. 8. Macedono Lukšic, M. in sod. (2017). Posebnosti varne vadbe z otroki s posebnimi potrebami. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 105-108. 9. Matoh, J. (2017). Vadba na »Recept«. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slove­nije Združenje športnih zvez, 76-79. 10. Medved, T. in sod. (2017). Telesna dejavnost in poškodbe mladostnikov. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 64-73. 11. Pavletic Samadržija, P. (2017). Predstavitev projekta integracije kinezio­logov v sistem zdravstva. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Zdru­ženje športnih zvez, 38 - 39. 12. Pleško, A. (2017). Simbioza giba - vse življenje se gibamo. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 26 -31. 13. Poles, J. (2017). Vadba na »Recept«. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slove­nije Združenje športnih zvez, 80-86. 14. Pustivšek, S. (2017). Vloga in delo kineziologa v praksi – znotraj dejav­nosti zdravstvenega doma ter na ravni lokalne skupnosti. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 48 - 55. 15. Strel, J. (2017). Predstavitev vzorcnega modela: kaj, zakaj, kako ? Model interdisciplinarne zdravstveno preventivne obravnave v osnovnem zdravstvu na podrocju telesne zmogljivosti. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komi­te Slovenije Združenje športnih zvez, 41 - 47. 16. Vodicar, M., Bucar Pajek, M. (2017). Vadba kot pripomocek za izboljšanje kvalitete življenja pri ljudeh z bolecino v križu. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 87 - 91. 17. Zupet, P. in sod. (2017). Prikaz ucinkov opravljenega dela kineziologov v projektu »Exercise prescription for health« in integracije kineziologov v sistem zdravstva. V M. Bucar Pajek (Ur.). 12. kongres športa za vse – Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 56 - 63. Dr. Herman Bercic Fakulteta za šport Profesor v pokoju herman.bercic@gmail.com 84 Anže Trafela, Erik Štrumbelj, Frane Erculj Ucinek treninga prostih metov z zmanjšanim obrocem pri mladih košarkarjih Izvlecek Ceprav gre za pomemben dejavnik igralne ucinkovitosti v košarki, se treningu prostih metov praviloma namenja malo pozornosti. Zato ne preseneca, da se celo na naj­višji tekmovalni ravni pojavljajo košarkarji z razmeroma skromno tehniko in slabo ucinkovitostjo izvajanja pro-stih metov. V pricujoci raziskavi smo se odlocili analizi­rati ucinkovitost treninga meta na koš (obroc) z zmanj­šanim premerom na vzorcu enajstih mladih košarkarjev. V nasprotju z ugotovitvami nekaterih drugih avtorjev, se trening s specialnim obrocem z zmanjšanim premerom v našem primeru ni pokazal kot ucinkovit. V casu desetih tednov, ko smo izvajali specialen program treninga pro-stih metov, se uspešnost izvajanja prostih metov ni po-vecala, prav tako se zaradi uporabe zmanjšanega obroca ni povecal vpadni kot žoge v koš. Kot kaže zmanjšanje obroca za nekatere košarkarje predstavljalo celo motec dejavnik, na katerega se težko prilagodijo. Po našem mnenju je uporaba zmanjšanega obroca smiselna le pri tistih košarkarjih, ki imajo izrazito nizko parabolo meta in so posledicno zaradi tega manj uspešni izvajalci prostih metov. Foto: https://siol.net/ Kljucne besede: košarka, met, uspešnost, vpadni kot. The effect of free-throw training with a reduced hoop diameter on young bas­ketball players Abstract Although it is an important factor of the playing performance in basketball, the free-throw training usually receives little atten­tion. Therefore, it is not surprising that basketball players with a relatively poor free-throw technique and low performance can be found even at the top competitive level. The aim of this study is to analyse the effectiveness of the training of throwing at the basket with a reduced hoop diameter on a sample of 11 young basketball players. Contrary to the findings of some other authors, training with a special basket with a reduced hoop diameter has not proven to be effective. In the period of ten weeks, when a special free-throw training programme was implemented, the performance of free throws did not improve and the angle of in­cidence of the ball at the basket did not increase as a result of the reduced hoop diameter. It seems that reduced hoop diameter is a disturbing factor for some players, as they find it difficult to adapt to. In our opinion the use of a smaller hoop is reasonable only for those basketball players who have a distinctively low throw parable and are thus less successful when performing free throws. Keywords: basketball, throw, performance, angle of incidence Specialen obroc, ki ga pritrdimo znotraj • Uvod .Metode obicajnega košarkarskega obroca, ima Prosti met v košarki izvajamo po dosojeni osebni ali drugi napaki. Gre za relativno enostaven met iz srednje razdalje (4,2 m), za katerega je znacilno, da se izvaja v stabil­nih in konstantnih pogojih (okolišcinah) in bolj ali manj samodejno (stereotipno). Uspešnost izvajanja prostih metov je pri košarkarjih zelo razlicna. Nekateri (npr. Stephen Curry) zadevajo v svoji karieri proste mete z 90 % uspešnostjo (https:// www.basketball-reference.com/players/c/ curryst01.html), po drugi strani pa niso red-ki primeri, ko celo nekateri vrhunski košar­karji, vcasih pa tudi cela ekipa, ne presežejo 50 ali 60 odstotne uspešnosti pri izvajanju prostih metov (Erculj, 1998). Igralci, ki slabo izvajajo proste mete, so pogosto »tarca« nasprotne obrambe, ki nad njimi sistema-ticno dela osebne napake. Do takšnih situ-acij pogosto prihaja prav v zadnjih minutah oziroma najbolj kriticnih trenutkih tekme. Kljub temu da zadetek, dosežen iz proste­ga meta, šteje le eno tocko, pa ekipe dose-gajo iz prostih metov na tekmi v povpre-cju 15 do 20 tock, kar znaša približno 20 % vseh tock (Erculj, 1998). Pogosto se dogaja, da prav uspešnost izvajanja prostih metov odloca zmagovalca tekme. Uspešnost izva­janja prostih metov je še posebej odlocilna na tekmah, kjer sta ekipi izenaceni in zma­govalca odloca le nekaj tock razlike. Ceprav gre za razmeroma pomemben de­javnik igralne ucinkovitosti, se o treningu prostih metov v strokovni in znanstveni literaturi piše razmeroma malo. Tudi v pra­ksi se tej problematiki posveca premalo pozornosti. Trening prostih metov pravi­loma ni dovolj situacijski in funkcionalen, premalo pozornosti pa se, po našem mne­nju, namenja tudi treningu tehnike prostih metov. To je tudi razlog, da se celo na naj­višji tekmovalni ravni pojavljajo košarkarji z razmeroma skromno tehniko izvajanja prostih metov. Ceprav je na trgu mogoce dobiti razlicne vadbene pripomocke in sodobno informa­cijsko tehnologijo, ki je namenjana vadbi meta v košarki, pa se ta v trenažnem pro-cesu ne uporablja veliko. Razen redkih iz­jem ti pripomocki in tehnologije tudi niso bili preverjeni v smislu ugotavljanja njihove ucinkovitosti oz. vpliva na uspešnost (na­tancnost) izvajanja metov. Enostaven in po mnenju nekaterih tudi ucinkovit pripomocek za vadbo meta na koš je tudi obroc z zmanjšanim premerom. manjši premer kot obroc, ki ga dolocajo ko­šarkarska pravila. Metanje košarkarske žoge v koš (obroc) z zmanjšanim premerom od košarkarjev zahteva vecjo preciznost, hkrati pa je naceloma potrebno prilagoditi tu­di trajektorijo (parabolo) meta (izmetni in vpadni kot žoge v koš). Minimalni vpadni kot, pod katerim je še mogoce neposre­dno zadeti koš, se namrec poveca (pri obi­cajnem obrocu ta znaša 320), zaradi cesar naj bi košarkarji pri metu na manjši obroc povecali izmetni kot, s tem pa posledicno tudi trajektorijo meta in vpadni kot žoge v koš. Khlifa in sod. (2013) so raziskovali vplive treninga na obroc z zmanjšanim preme­rom pri mladih košarkarjih. V raziskavi je sodelovalo 18 mladih igralcev, razdeljenih v kontrolno (9 igralcev) in v eksperimen­talno skupino (9 igralcev). Obe skupini sta opravili 10-tedenski program treninga me­ta, ki so ga izvajali dvakrat tedensko. Igralci obeh skupin so na vsakem treningu izvedli 150 prostih metov. Kontrolna skupina (KS) je metala na obicajen obroc (2r = 45 cm), eksperimentalna skupina (ES) pa na obroc z 10 cm manjšim premerom (35 cm). Po 10 tednih so ugotovili, da so vsi izboljšali pre­ciznost pri izvajanju prostih metov. KS je na testiranju po opravljenem programu števi-lo zadetih prostih metov povecala za 14,6 %, medtem ko je ES napredovala v povpre-cju za 22,7 % glede na zacetno stanje. Po-leg števila zadetkov se je pri ES statisticno znacilno povecal tudi izmetni kot žoge (iz 52.70 na 55.20) in še nekateri drugi kine­maticni parametri. Glede na rezultate raz­iskave avtorji priporocajo uporabo obroca z manjšim premerom mlajšim košarkarjem, ki so bolj dovzetni za spremembe v metu kot starejši košarkarji. V pricujoci raziskavi smo se odlocili ana­lizirati ucinkovitost treninga meta na koš (obroc) z zmanjšanim premerom in preve­riti ugotovitve raziskave Khlifa in sod. (2013) glede izboljšanja natancnosti izvajanja pro-stih metov in povecanja trajektorije meta. Zanimalo nas je, ali se bodo potrdile ugoto­vitve te raziskave tudi na vzorcu slovenskih mladih košarkarjev. Za razliko od omenjenih avtorjev nas je zanimalo tudi, kako trening meta z uporabo specialnega obroca vpliva na uspešnost zadevanja prostih metov na tekmi ter koliko casa bo trajal ucinek ekspe­rimentalnega programa treninga meta, ce bo do njega seveda sploh prišlo. V raziskavi so sodelovali košarkarji KD Slo-van, stari od 15 do 17 let (U17), ki nastopajo v 1. slovenski kadetski ligi (16,4 ± 0,52 let). Eksperimentalni program treninga meta, ki smo ga izvajali v sezoni 2016/17, je v celoti izvedlo 11 košarkarjev, katerih telesna višina je znašala od 173 do 200 cm (186,9 ± 9,35 cm) in teža od 67 do 87 kg (77,8 ± 7,09). Vsi igralci so v casu raziskave košarko trenirali že najmanj 3 oz. najvec 10 let ter bili zdravi in brez poškodb gibalnega aparata. Pred iz­vedbo eksperimentalnega programa so vsi sodelujoci igralci in njihovi starši podpisali formalno soglasje o sodelovanju. Eksperimentalni program treninga prostih metov so igralci opravljali dvakrat teden­sko. Na vsakem treningu so izvedli 150 prostih metov v serijah po 20, 25, 30 in 35 metov. Raziskava je bila razdeljena na dva dela. V prvem delu, ki je trajal 5 tednov, so igralci opravili 10 treningov po navedenem protokolu, pri cemer so metali žogo v obi­cajen koš, tj. obroc s premerom 45 cm. V drugem delu so izvajali program treninga meta na obroc z zmanjšanim premerom v trajanju 10 tednov (20 treningov). Pred in po koncanem programu specialnega tre­ninga prostih metov so košarkarji izvajali svoj obicajen košarkarski trening (rutino), ki ni vseboval treninga metov na zmanjšan obroc, niti ni bil posebej osredotocen na proste mete. Pred, med in po obeh delih raziskave smo izvajali zacetna vmesna in koncna testira­nja. Na vsakem testiranju so košarkarji izve­dli 60 prostih metov v obicajen koš (obroc). Skupaj smo na osmih testiranjih analizirali 5280 prostih metov enajstih košarkarjev. Na vseh testiranjih smo beležili odstotek uspešnih metov in merili vpadni kot žoge v koš. Vplive treninga smo ugotavljali še en mesec po koncanem treningu s štirimi te­stiranji v razmaku enega tedna. Testiranja so bila opravljena po naslednjem vrstnem redu: 1. zacetno, 2. vmesno 1 (po 10 treningih na obicajen obroc), 3. vmesno 2 (po 10 treningih na specialen obroc), 4. koncno 1 (po 20 treningih na specialen obroc), 5. koncno 2 (en teden po koncanem pro-gramu treninga meta na specialen obroc), 6. koncno 3 (dva tedna po koncanem programu treninga meta na specialen obroc), 7. koncno 4 (tri tedne po koncanem progra-mu treninga meta na specialen obroc), 8. koncno 5 (štiri tedne po koncanem programu treninga meta na specialen obroc). Uspešnost zadevanja prostih metov pri izbranih igralcih smo spremljali tudi na 26 uradnih tekmah, ki jih je ekipa odigrala te­kom sezone. V drugem delu raziskave je vadba pote­kala s specialnim obrocem z manjšim pre­merom imenovanim ''DOUBLE DOUBLE'' (SKLZ, Chris Sports, Philippines), ki smo ga namestili na košarkarski obroc. S tem vad­benim pripomockom smo zmanjšali obseg obroca iz 45 cm na 37 cm, kar je od vadecih zahtevalo vecjo preciznost pri metu na koš, hkrati pa se je z zmanjšanjem obroca pove-cal minimalni vpadni kot, pod katerim žoga še lahko pade neposredno v koš za pribli­žno 90 (iz 320 na 410). Za merjenje vpadnega kota žoge v koš smo uporabili tehnologijo 94Fifty® ali t. i. “pametno košarkarsko žogo” (InfoMotion Sports Technologies, USA) standardne teže in velikosti, ki je hkrati tudi prejemnik sil, s katerimi košarkar/košarkarica deluje na žo-go pri metu na koš. V njej so namrec vgra­jeni vztrajnostni senzorji gibanja, ki nam s pomocjo natancno dolocenih algoritmov omogocajo tudi pridobivanje natancnih povratnih informacij o vpadnem kotu žoge v realnem casu (Crowley, 2011). Podatke smo analizirali s pomocjo pro-grama SPSS, verzija 18.0 in jih predstavili s pomocjo opisne statistike. Razlike med posameznimi skupinami podatkov smo analizirali na osnovi prekrivanj spodnjih in zgornjih mej 95 % intervalov zaupanja za oceno pricakovane vrednosti. Pri tem smo uporabili metodo Bootstrap. .Rezultati in razlaga V raziskavi nas je najprej zanimalo, ali upo­raba obroca z zmanjšanim premerom vpliva na spremembo vpadnega kota pri Tabela 3 Vpadni kot glede na posamezno testiranje* protih metih. V ta namen smo pred, med in po izvedbi eksperimentalnega programa treninga prostih metov izvedli osem testi­ranj (Tabela 3). Ugotovimo lahko, da so bile vrednosti vpa­dnega kota, ki smo jih izmerili na testira­njih, približno na isti ravni, opazen je celo manjši trend zmanjševanja. Presenetljivo je bil vpadni kot najvecji na prvem (zace­tnem) testiranju, ki smo ga opravili pred zacetkom eksperimentalnega programa treninga prostih metov. Na vseh nadaljnjih testiranjih, ki so potekala v casu specialne­ga treninga prostih metov, so vrednosti ze-lo izenacene ne glede na to, ali se je trening izvajal na obicajen ali zmanjšan obroc. Tudi po koncanem programu treninga vredno­sti vpadnega kota ostanejo nespremenje­ne še tri tedne, manjše zmanjšanje vredno­sti vpadnega kota lahko opazimo šele pri zadnjem testiranju, tj. štiri tedne po koncu programa treninga prostih metov. Zaradi lažje primerjave smo podatke razde­lili na tiste, ki so bili pridobljeni v casu izva­janja programa treninga prostih metov, in Test 1. N 660 M 45,0 2.5% 44,7 97.5% 45,3 5. 6. 7. 8. 660 660 660 660 44,7 44,7 44,6 43,5 44,4 44,4 44,4 43,3 45,0 45,0 44,9 43,8 2. 660 44,7 44,3 45,0 3. 660 44,7 44,4 45,0 4. 660 44,2 43,9 44,5 * S sivo je oznaceno obdobje, ko je potekal program treninga meta. Testiranje 2 smo opravili po 10 treningih meta na obicajen obroc (oznaceno s temno sivo). Trening meta na obroc z zmanjšanim premerom je potekal med 2. in 4. testiranjem (oznaceno s svetlo sivo barvo). Legenda: Test - zaporedna številka testiranja; N - skupno število analiziranih metov; M – povprecna vrednost vpadnega kota v 0; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pricakovane vrednosti. na tiste, pridobljene v casu, ko se program treninga ni izvajal (Tabela 4). Tabela 4 Vpadni kot na obicajnem obrocu in na obro-cu z zmanjšanim premerom Trening N M 2.5 % 97.5 % 0 3300 44,5 43,3 45,3 1 1320 44,4 44,2 44,7 2 660 44,7 44,3 45,0 Legenda: Trening 0 – obdobje, ko se ni izvajal program treninga meta, trening 1 – obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na zmanj­šan obroc, 2 - obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na obicajen obroc; N - skupno število metov; M – povprecje; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pricakovane vrednosti. Iz Tabele 4 je razvidno, da so vrednosti vpa­dnega kota na testiranjih zelo izenacene ne glede na to, ali se je program treninga pro-stih metov izvajal na obicajen (2) ali speci­alen (1) obroc ali pa se sploh ni izvajal (0). Iz prekrivanj spodnjih in zgornjih mej interva­lov zaupanja je moc razbrati, da ne more-mo govoriti o razlikah med posameznimi obdobji oz. da so te zgolj plod nakljucja. V nadaljevanju so vrednosti vpadnega kota po posameznih igralcih prikazane še gra-ficno (Slika 5). Tudi iz Slike 4 izhaja, da ne moremo sprejeti stališca o tem, kako je obroc z zmanjšanim premerom vplival na vpadni kot pri metu žoge na koš. Pri nekaterih igralcih se je vpa­dni kot žoge v casu treninga prostih metov na zmanjšan obroc sicer povecal, po drugi stran pa se je pri nekaterih celo zmanjšal ali pa ostal na približno enaki ravni. V nasprotju z ugotovitvami Khlife in sod. (2013) se vadba s specialnim obrocem z zmanjšanim premerom v našem primeru ni pokazala za ucinkovito, kar se tice poveca­nja vpadnega kota pri metu na koš. Ceprav pri nekaterih posameznikih lahko ugotovi-mo povecanje vpadnega kota, pa ucinka na moremo posplošiti na vse merjence, kaj šele na celotno populacijo mladih košar­karjev. Rezultati naše raziskave kažejo, da je vpadni kot v povprecju približno enak ne glede na to, ali so košarkarji izvajali trening na specialen obroc, obicajen obroc ali pa sploh niso izvajali programa treninga pro-stih metov. Optimalni vpadni kot žoge je odvisen predvsem od izmetne višine in od­daljenosti, s katere mecemo na koš (Fonta­nella, 2006; Podmenik, Supej in Erculj, 2011; Okazaki, Rodacki in Satern, 2015), na splo­šno pa lahko recemo, da velja vpadni kot v razponu od 420 do 480 za idealnega (Satti, 2004; Crowley 2011). Za vpadni kot v višini 440, 450, pri prostih metih, ki smo ga za­beležili pri vecini izbranih merjencev, lahko recemo, da je ustrezen in da pravzaprav ni potrebe, da bi ga povecevali. Hkrati takšen vpadni kot omogoca doseganje zadetka tudi v primeru meta na zmanjšan obroc. To so verjetno razlogi, da se nekateri košarkarji niso odlocili za spreminjanja parabole pri metu na koš (obroc) z zmanjšanim preme­rom. Verjetno je tudi, da se nekateri igralci lažje prilagodijo novim zahtevam zmanjša­nega obroca, drugi pa težje oz. porabijo za to vec casa. V nadaljevanju nas je zanimalo, ali je tre­ning prostih metov z uporabo zmanjša­nega obroca morda vplival na uspešnost izvajanja prostih metov (odstotek zadetih metov). Slika 4. Vpadni kot posameznega igralca pri obicajnem obrocu in obrocu z zmanjšanim premerom. Legenda: Navpicno so nanizani posamezni igralci, vodoravno pa povprecna vrednost vpadnega kota glede na serijo. Z rdeco barvo so oznaceni meti na obicajen obroc, z modro so oznaceni meti na obroc z zmanjšanim premerom. Tabela 5 Uspešnost meta glede na posamezno testiranje Test N M 2.5 % 97.5 % 1. 660 0,689 0,653 0,724 2. 660 0,644 0,607 0,680 3. 660 0,638 0,601 0,674 4. 660 0,584 0,546 0,621 5. 660 0,647 0,610 0,682 6. 660 0,661 0,624 0,696 7. 660 0,597 0,559 0,634 8. 660 0,592 0,555 0,629 * S sivo je oznaceno obdobje, ko je potekal pro­gram treninga meta. Testiranje 2 smo opravili po 10 treningih meta na obicajen obroc (oznaceno s temno sivo). Trening meta na obroc z zmanj­šanim premerom je potekal med 2. in 4. testira­njem (oznaceno s svetlo sivo barvo). Legenda: Test - zaporedna številka testiranja; N - skupno število metov; M – povprecen od­stotek zadetih metov; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pricakovane vrednosti. Kar se tice uspešnosti metov lahko ugo­tovimo, da je bil presenetljivo najvecji od­stotek zadetih metov (69 %) dosežen na prvem testiranju, tj. pred zacetkom progra-ma treninga prostih metov. Na testiranju, ki je sledilo po koncanem treningu meta na obicajen obroc, se je uspešnost pro-stih metov znižala za 4 %, na testiranju, ki smo ga izvedli takoj po koncanem trenin­gu prostih metov na specialen (zmanjšan) obroc, pa še za nadaljnjih 6 % in dosegla najnižjo raven (58 %). V prvih dveh tednih po koncanem eksperimentalnemu progra-mu treninga prostih metov se je uspešnost prostih metov ponovno povecala (na 66 %), nato pa spet padla pod 60 %. Zanimivo je, da je bil odstotek zadetih metov najvecji na prvem testiranju, ko je bil tudi vpadni kot najvecji, najnižji odsto­tek zadetih metov pa smo zabeležili pri zadnjem testiranju, ko smo zabeležili naj­manjši vpadni kot (Tabela 3). To morda kaže na pozitivno povezanost med uspešnostjo prostih metov in vpadnim kotom oz. pod-pira teorijo in prizadevanja v smeri poveca­nja vpadnega kota pri prostih metih. Podatki iz Tabele 6 kažejo, da je bila uspe­šnost izvajanja prostih metov na testiranjih na zelo podobni ravni ne glede na to, ali se je program treninga prostih metov izvajal na obicajen (2) ali specialen (1) obroc ali pa se sploh ni izvajal (0). Tudi v tem primeru prekrivanja spodnjih in zgornjih mej inter-valov zaupanja kažejo na to, da so razlike Tabela 6 Tabela 7 Uspešnost meta v obdobju treninga meta Uspešnost izvajanja prostih metov na tekmah tekom raziskave na obicajen obroc in obroc z zmanjšanim 1 (6 tekem, 114 2 (6 tekem, 119 3 (10 tekem, 233 4 (1 tekma, 22 Obdobje premerom metov) metov) metov) metov) Trening N M 2.5 % 97.5 % Uspešnost % 0,726 0,714 0,575 0,623 0 3300 0,637 0,555 0,724 Legenda: 1. obdobje – obdobje ko še nismo izvajali specialnega treninga prostih metov, 2. obdobje – obdobje treninga prostih metov na obicajen obroc, 3. obdobje – obdobje treninga prostih metov 1 1320 0,611 0,584 0,637 na obroc z zmanjšanim premerom, 4. obdobje – obdobje, ko nismo vec izvajali specialnega treninga 2 660 0,644 0,607 0,680 prostih metov. Uspešnost – odstotek zadetih prostih metov v posameznem obdobju. Legenda: Trening 0 – obdobje, ko se ni izvajal program treninga meta, trening 1 – obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na zmanj­šan obroc, 2- obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na obicajen obroc; N - skupno število metov; M – povprecje; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pricakovane vrednosti. med posameznimi obdobji zgolj plod na­kljucja. Uspešnost izvajanja prostih metov je bila sicer v povprecju najnižja na testi­ranjih, ki so se izvajala v obdobju treninga prostih metov na zmanjšan obroc. Tabela 7 prikazuje uspešnost izvajanja pro-stih metov na tekmah pri tistih igralcih, ki smo jih vkljucili v raziskavo. Ugotovimo lah­ko, da je bila uspešnost (odstotek zadetih prostih metov) najvecja na tistih šestih tek­mah, ki so se igrale v obdobju, ko še nismo zaceli s specialnim programom treninga prostih metov. Zelo podobno uspešnost izvajanja prostih metov na tekmah smo za­beležili v obdobju, ko je potekal specialni trening na obicajen obroc. V obdobju spe­cialnega programa treninga prostih metov Slika 5. Uspešnost meta posameznega igralca na obicajen obroc in obroc z zmanjšanim premerom. Legenda: Navpicno so nanizani posamezni igralci, vodoravno - povprecna uspešnost glede na serijo. Z rdeco barvo so oznaceni meti na obicajen obroc, z modro so oznaceni meti na obroc z ˜ ˜ ˜ ˜ zmanjšanim premerom. Graficna predstavitev uspešnosti metov (Slika 5) kaže, da je trening prostih metov z zmanjšanim obrocem zelo razlicno vpli-val na uspešnost izvajanja prostih metov pri posameznih igralcih. Pri vecini igralcev je bila uspešnost v casu treninga prostih metov na zmanjšan obroc celo slabša kot v casu treninga na obicajen obroc. V nadaljevanju smo želeli preveriti tudi, ka­kšna je bila uspešnost izvajanja prostih me-tov pri izbranih igralcih na 26 uradnih tek­mah, ki jih je ekipa odigrala tekom sezone oz. kako se je ta spreminjala glede na to, ali so igralci izvajali specialni trening prostih metov (na obicajen ali zmanjšan obroc) ali pa ga sploh niso izvajali. na zmanjšan obroc se je uspešnost precej zmanjšala in padla pod 60 %. V obdobju, ki je sledilo po koncu specialnega programa treninga prostih metov, se je žal igrala sa-mo ena tekma, saj se je tekmovalna sezona že zakljucevala. Tudi v primeru ugotavljanja vpliva ucinko­vitosti vadbe prostih metov na zmanjšan obroc lahko recemo, da naše ugotovitve niso skladne z ugotovitvami Khlife in sod. (2013). Omenjeni avtorji ugotavljajo sta­tisticno znacilno povecanje uspešnosti prostih metov v višini 22 % 24 ur po kon-canem 10 tedenskem specialnem progra-mu treninga prostih metov na zmanjšan obroc. Recemo lahko, da se v našem pri­meru trening s specialnim (zmanjšanim) obrocem ni izkazal kot ucinkovit v smislu povecanja uspešnosti izvajanja prostih me-tov. Nasprotno, ugotovimo lahko, da se je uspešnost izvajanja prostih metov v casu specialnega programa treninga prostih metov v povprecju celo zmanjšala. To se je izkazalo tako na testiranjih, predvsem pa v realnih pogojih tekme, cesar sicer ome­njeni avtorji niso ugotavljali. Prav rezultati na tekmi so po našem mnenju edini realni pokazatelj uspešnosti. Ceprav se je v razi­skavi Khlife in sod. (2012) pokazal napredek v sposobnosti zadevanja prostih metov, pa se postavlja vprašanje ali so izboljšano spo­sobnost zadevanja prostih metov merjenci uspeli prenesti tudi na tekmo, kar je prav­zaprav glavni namen vsakega trenažnega programa. .Zakljucek V nasprotju z ugotovitvami Khlife in sod. (2013) se v primeru raziskave, ki smo jo opravili vadba s specialnim obrocem z zmanjšanim premerom, ni pokazala za ucinkovito. V casu desetih tednov, ko smo izvajali specialen program treninga prostih metov na zmanjšan obroc, se uspešnost iz­vajanja prostih metov ni povecala. Še vec, ugotovimo lahko, da se je uspešnost pro-stih metov na tekmi obcutno zmanjšala. Kot kaže je zmanjšanje obroca za nekatere košarkarje predstavljalo celo motec dejav­nik, zaradi cesar so morda imeli na tekmah težave s prilagajanjem na obicajen obroc. Prav tako rezultati raziskave niso skladni z ugotovitvami Khlife in sod. (2013), ki nava­jajo, da uporaba zmanjšanega obroca po­veca izmetni kot žoge pri prostih metih oz. zviša parabolo leta žoge. V našem primeru do povecanja parabole in vpadnega kot zaradi uporabe zmanjšanega obroca ni pri­šlo. Pokazalo pa se je, da so pa bili košarkarji v povprecju bolj uspešni pri prostih metih takrat, ko je bil vpadni kot najvecji in manj uspešni, ko je bil vpadni kot najmanjši. Prav zaradi tega ne moremo povsem izkljuciti pozitivne povezanosti med izmetnim oz. vpadnim kotom žoge in uspešnostjo zade­vanja prostih metov. Po našem mnenju je uporaba zmanjšane­ga obroca smiselna le pri tistih igralcih, ki imajo izrazito nizko parabolo meta in so posledicno zaradi tega manj uspešni izva­jalci prostih metov. Da bi to predpostavko potrdili, nameravamo v prihodnje preveriti ucinkovitost uporabe zmanjšanega obroca le na vzorcu košarkarjev z nizko parabolo meta (npr. pri tistih z vpadnim kotom, manj­šim od 420). Poleg tega menimo, da bi bilo v prihodnje potrebno podrobneje raziskati in analizirati relacije med vpadnim kotom in uspešnostjo zadevanja prostih metov pri razlicno starih in visokih košarkarjih. • Literatura 1. Basketball Reference. Pridobljeno 18. 8. 2017 iz: https://www.basketball-reference.com/ players/c/curryst01.html Crowley, M. (2011). Monitoring of physical training events. United States Patent Application Publication, US 2012/ 0029666 A1. 2. Erculj, F. (1999). Psihicna priprava pri prostih metih. Šport 47 (1), 9-11. 3. Erculj, F., Markovic, M., Štrumbelj, E. in Jako­vljevic, S. (2014). Analiza vpliva kinematicnih parametrov meta na koš s pomocjo “pame­tne žoge”. Šport, 62(3-4), 134–140. 4. Fontanella, J. J. (2006). The physics of ba­sketball. Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press. 5. Okazaki, V.H.A., Rodacki, A.L.F. in Satern, M.N. (2015). A review on the basketball jump shot, Sports Biomechanics, 14:2, 190-205, DOI:10.1 080/14763141.2015.1052541. 6. Podmenik, N., Supej, M. in Erculj, F. (2011). Ka­ko se tehnika meta na koš spreminja glede na oddaljenost od koša. Šport, 59 (3), 179–184. 7. Satti, S. (2004). The Perfect Basketball Shot. Pridobljeno 18. 8. 2017 iz http://coa­chjacksonspages.com/drillslBaschet.pdf • Viri 8. Bunne, J. W. (1972). Scientific principles of coa­ching. Englewood Clifs, NJ: Prentice Hall, inc. 9. Burns, B., Dunning, M. (2010). Basketball step-by-step. New York: The Rosen Publishing Group, Inc. 10. Crowley, M. (2011). Monitoring of physical training events. United States Patent Appli­cation Publication, US 2012/ 0029666 A1. 11. Cutter, R. (2017). Michael Jordan - Jump shot over Dumars. Pinterest. Pridobljeno 15. 7. 2017 iz https://s-media-cache-ak0.pinimg. com/originals/f3/1c/07/f31c07cc91f3352cf­5f7a6e1cd39c4f2.jpg 12. Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 13. Erculj, F. (1999). Psihicna priprava pri prostih metih. Šport 47 (1), 9-11. 14. Erculj, F., Markovic, M., Štrumbelj, E. in Jako­vljevic, S. (2014). Analiza vpliva kinematicnih parametrov meta na koš s pomocjo “pame­tne žoge”. Šport, 62(3-4), 134–140 15. Figman, A. (31. 3. 2014). Enter the Dragon. Slam, 177. Pridobljeno 31. 3. 2014, iz http:// www.slamonline.com/the -magazine/ features/goran -dragic-phoenix-suns­dragon/#gKPI2VCwi06daUhJ.97 16. Fontanella, J. J. (2006). The Physics of basket­ball. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. 17. Hay, J. G. (1994). The Biomechanics of Sports Techniques. Englewood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall. 18. Hidrian, A. (2010). The basketball set shot. Ki-nesiology II.4 – Human movement analysis. Pridobljeno iz http://www.scribd.com/ doc/26028188/HumanMovement-Analysis-Basketball-Set-Shot. 19. Miller, S. in Bartlett, R. (1993). The effects of increased shooting destance in the baslek-ball jump shot. Journal of sport Science, 11, 185–293. 20. Mortimer, E. M. (1951). Basketball Shooting. Research Quarterly, 22, no. 2, 238. 21. Okazacki, V. H. A. in Rodacki, A. L. F. (2012). Increased distance of shooting on basketball jump shot. Journal of Sport Science and Me­dicine, 11, 231–237. 22. Palubinskas, E. (2004). The jump shot. FIBA as­sist magazine, 7, 6–11. 23. Podmenik, N., Supej, M., Erculj, F. (2011). Kako se tehnika meta na koš spreminja glede na od­daljenost od koša. Šport, 59(3), 179–184. 24. Khalifa, R., Aouadi, R., Shepard, R., Chelly So-uhaiel, M., Hermassi, S. in Gabbett, T. J. (2012). Effects of a shoot training programme with a reduced hoop diameter rim on free-throw per­formance and kinematics in young basketball players [Vpliv treninga meta na prilagojen obroc z manjšim premerom pri mladih igral­cih]. Pridobljeno 30.3.2013, s http://www. tandfonline.com/doi/abs/10.1080/02640414 .2012.736634 25. Rojas, F. M., Cepero, M., Onä, A. in Gutierrez, M. (2000). Kinematic adjustments in the ba­sketball jump shot against an opponent. Egro­nomics, 43(10), 1651–1660. 26. Shibukawa, K. (1975). Velocity Conditions of Basketball Shooting. Bulletin of Institute of Sport Science, The Faculty of Physical Edu­cation, Tokyo University of Education, 13 (1975), 59-64. 27. Trninic, S. (1996). Analiza i ucenje košarkarske igre. Pula: Vikta. 28. Uradna košarkarska pravila 2004; Košarkar-ska oprema. Pridobljeno 6. 7. 2010 iz http:// www.kzs-zveza.si/kzs/dokumenti/Kosarkar­ska_oprema2004.pdf 29. Wissel, H. (2004). Basketball: Steps to success. Campaign: Human Kinetics. 30. 94Fifty®. 2014. 94Fifty®. Pridobljeno 9. 5. 2014, iz: www. http://shop.94fifty.com Anže Trafela, dipl. šp. treniranja KD Slovan, Gortanova 22, Ljubljana anze.trafela@gmail.com Kaja Bajda, Petra Prevc, Damir Karpljuk, Maja Dolenc Vadba za zdrave starostnike Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti ucinke vodene vadbe na nekatere gibalne in funkcionalne sposobnosti starostnikov ter oceno izvedbe gibalnih vzorcev. Ker v zadnjih letih strokovnjaki vse bolj po­udarjajo vadbo za moc kot pomembno vsebino vadbe za tretje življenjsko obdo­bje, smo sestavili 12-tedenski program za izboljšanje moci, ki so ga vadeci izvajali 2-krat tedensko po 60 minut. Vzorec je zajemal 10 oseb, starejših od 65 let, obeh spolov, ki so telovadili v DCA (Dnevnem centru aktivnosti) Zalog v Ljubljani. Mer-jenci so bili v casu meritev zdravi, brez poškodb in bolecin. Uporabili smo testno baterijo s 5 testi, ki smo jo poimenovali Senioris. Rezultati raziskave so pokazali, da je program vadbe pozitivno vplival na moc zgornjih in spodnjih okoncin ter ae­robno vzdržljivost, ni pa vplival na izbolj­šanje rezultatov v obeh testih za oceno gibanja. Na podlagi dobljenih ugotovi­tev lahko sklepamo, da je z izbrano vad­bo možno dosegati pozitivne ucinke na moc tudi v starosti. Kljucne besede: starostniki, vadba za moc, gibalna ucinkovitost. Physical exercise for healthy elderly Abstract The purpose of research was to find out how the selected strength exercise programme influences the movement efficiency, alteration in strength of the upper and lower extremities and aerobic endurance. Since experts have recently laid a lot of stress on strength exercise as one of the most adequate physical activity for the elderly, we drew up a 12-week, 60-minute strength exercise programme, carried out twice a week by the elderly submitted to the programme. The sample of subjects consisted of 10 elderly participants over the age of 65 and of both genders. They were active in the DCA-centre (Dnevni center aktivnosti) Zalog pri Ljubljani. During the measurement period they were healthy and without injuries or pains. We applied the Senioris Test Bat­tery, conducted of 5 tests. The results have shown that the strength exercise programme intensifies the strength of the upper and lower extremities and the aerobic endurance, whereas the efficiency of both selected movements remains unchanged. On the basis of this research we could conclude that positive effects of the strength exercise could be confirmed in the elderly as well. Key words: the elderly, strength exercise, movement capability. • Uvod Staranje je proces, ki je pogojen s številnimi dejavniki. Znacilno je postopno poslabša­nje fizioloških funkcij organizma, ki pa ga je mogoce upocasniti s strokovno vadbo in zdravim življenjskim slogom. Kako živeti cim bolj kakovostno in cim dlje, sta vpra­šanji, ki si jih zastavljajo in išcejo odgovore številni strokovnjaki in raziskovalci (Bercic, 2012). Upadanje gibalnih sposobnosti so-di med najpogostejše in najbolj motece tegobe v starejših letih življenja (Pecjak, 1998), za katero so v vecji meri znacilni trije pojavi, in sicer: zmanjšanje mišicne mase, zmanjšanje delovanja propriocepcije ter izguba kostnega tkiva. Mišicna moc zacne pocasi upadati že v sre­dnjih letih starosti, kasneje proces poteka vse hitreje. Po 50. letu starosti se zmanjša za približno 12 %, po 70. letu pa kar za 32 % prvotne moci. Pri ljudeh, ki niso telesno dejavni, ki veliko presedijo in so predebeli, je upad moci še vecji, lahko tudi za 45 % prvotne moci (Pecjak, 1998). Kar 40 % žensk med 55. in 64. letom (mlade starejše ženske), 45 % žensk med 65. in 74. letom (srednje starejše ženske) ter 65 % žensk med 75. in 84. letom življenja (stare starejše ženske) ni sposobnih dvigniti 4,5 kg težkega bremena (Mišigoj Durakovic, 2003). Ženske izgubijo približno 8 % kostnega tkiva na desetletje, moški pa zgolj 3 %. Ti podatki niso zane­marljivi, saj lahko hitro in izrazito izgublja­nje kostnega tkiva privede do osteoporoze (Mišigoj Durakovic, 2003). Ne nazadnje pa zmanjšana propriocepcija starejšim ose­bam otežuje zaznavanje sprememb polo-žaja telesa, kar povzroci, da neustrezno ali pa prepozno uporabijo kompenzacijske vzorce za preprecitev padca (Palma, 2009). Okoli 50 % starostnikov po padcu ne more vstati in to ne samo zaradi poškodbe, am-pak tudi zaradi slabe telesne pripravljenosti (Herman in Tonin, 2008). Vzrok za padce so lahko tudi kronicne bolezni, ki pa so v ve-cini primerov povezane z nezdravim, stre­snim nacinom življenja in nezadostnega ukvarjanja s telesno dejavnostjo (Tomšic, 2011). Poleg ohranjanja vzdržljivosti so glavni ci­lji vadbe pri starejših osebah usmerjeni v ohranjanje in povecanje mišicne moci, mi­šicne vzdržljivosti, ravnotežja in gibljivosti. Pri tem je uporaba vadbe za moc najpri­mernejša izbira, saj le-ta vpliva na vse prej omenjene sposobnosti. Je edina vadba, ki lahko pomembno vpliva na mišicno maso in mišicno moc. Pogoste tegobe starejših oseb, kot so omejena mobilnost, padci, osteoporozni zlomi, artritis, funkcionalno nazadovanje in oslabelost, so povezani z mišicno mocjo in maso, zato je vkljucitev vadbe za moc v vadbene programe sta­rostnikov toliko bolj pomembna (Strojnik, Tomažin in Prevc, 2008). Vkljucitev vadbe za moc je še posebej pomembna pri osla­belih starostnikih, saj ti niso sposobni izva­jati drugih, na primer vzdržljivostnih vadb (Strojnik, 2011). Glavni razlog za zmanjšanje mišicne moci je upad mišicne mase. Zaradi tega se ne zmanjša le najvecja mišicna sila, temvec tudi sposobnost eksplozivnih mišicnih naprezanj. To igra pomembno vlogo pri starostnikih, saj je sposobnost izvedbe ek­splozivnih gibov eden glavnih dejavnikov ohranjanja ravnotežja in preventive pred padci. Zato je sposobnost ohranjanja mi­šicne mase pomemben cilj vadbe pri sta­rostnikih (Strojnik idr., 2008). Dolenec idr. (2007) so ugotovili, da izbrana šestmesecna vadba moci izboljša moc nog in trupa pri starostnikih, ki živijo v domo­vih za ostarele. Raziskava je pokazala, da je napredek v moci kot posledica vadbe moci približno 30 %. Prav tako lahko trening mo­ci izboljša najvecje obsege oziroma maksi­malne amplitude gibov v tistih sklepih, ki so aktivno vkljuceni v vadbo (Tomažin idr., 2007). Po mnenju avtorjev je to lahko posle­dica vecje mišicne moci, izboljšane hkratne aktivacije vecjega števila motoricnih enot v mišici in posledicno boljše živcno-mišic­ne kontrole, ki vpliva na ravnovesje med agonisti in antagonisti. Vadba moci ima v starosti tudi pozitivne vplive na ravnotežje E) F) G) H) Slika 1. Zacetni in koncni položaj vaj, ki so se izvajale. A) Dvig rock iz odrocenja v predrocenje v leži na hrbtu; B) Dvig D/L noge v leži na hrbtu; C) Potisk komolcev nazaj v odrocenju skrceno; D) Pocep; E) Vzponi na prste; F) Bocna opora na podlahteh; G) Dvig bokov; H) Izpadni korak. glas mladih (Ulaga idr. 2007). Mišicna moc je torej lahko osnova za mišicno vzdržljivost, agilnost, ko­ordinacijo in ravnotežje (Tomažin, 2008). Tabela 1. Spreminjanje obremenitve v zaporednih tednih TEDEN ŠT. NIZOV ŠT. PONOVITEV TEMPO 1 2 6–8 Tekoce 2 2 8–10 Tekoce .Metode dela 3 2 8–10 Tekoce Vzorec merjencev V raziskavi je prostovoljno sodelovalo sprva 14 merjencev. V obdelavi so bili uporabljeni rezultati 10 merjencev, starejših od 65 let, obeh spolov (7 žensk in 3 moški), ostali pa 4 5 6 7 8 3 3 2 3 3 10–12 10–12 8–10 10–12 10–12 Tekoce Tekoce Tekoce Tekoce Tekoce so bili zaradi razlicnih razlogov (poškodba, bolezen, prekinitev vadbe) izkljuceni. Vzo-rec merjencev so predstavljali redni vadeci v DCA (Dnevnem centru aktivnosti) Zalog v Ljubljani. Merjenci so bili v casu meritev zdravi, brez poškodb in bolecin. .Pripomocki Za ugotavljanje ucinkov vadbe smo upora­bili testno baterijo, ki jo sestavlja nabor že nekaterih standardiziranih testov, in smo jo poimenovali Senioris. Ta vkljucuje dva testa iz teste testne baterije FMS – Functi­onal Movement System (Cook, 2010), in sicer globok pocep s palico v vzrocenju ter dvig iztegnjene noge iz leže na hrbtu. Nada-lje smo uporabili 3 teste iz testne baterije Senior Fitness Test (Rikli in Jones, 2002), in sicer vstajanje s stola, upogib roke ter 2-mi­nutni test stopanja. Vadeci so izvajali 12-tedenski program vad-be, ki je temeljil na krepilnih gimnasticnih vajah. Vaje so se izvajale z lastno telesno težo in z drobnimi pripomocki (Slika 1). Temeljile so na vecsklepnih gibih, ki so bili podobni nalogam v vsakdanjem življenju. Osnovo za formiranje vadbenega progra-ma je predstavljal program Zdrava vadba ABC (Pori, Pori, Jakovljevic in Šcepanovic, 2016). Progresijo smo dosegli s spreminja­njem zahtevnosti vaje ter števila ponovitev in nizov (Tabela 1). Zgoraj prikazane prve tri vaje programa (Slika 1 A, B, C) smo nadgrajevali tako, da smo preko enostavnejših vaj in z njimi povezanih gibalnih vzorcev postopoma dodajali kompleksnejše in z vidika obreme­nitev zahtevnejše krepilne vaje. Dvig rock iz odrocenja v predrocenje v leži na hrbtu se je stopnjevalo v skleco, dvig D/L noge v le­ži na hrbtu se je stopnjeval v upogib trupa in vaja potisk komolcev v podlago v odro-cenju skrceno se je stopnjevala v veslanje. 9 3 10–12 Tekoce 10 2 8–10 Tekoce 11 3 10–12 Tekoce 12 3 10–12 Tekoce Vadbo smo izvajali 2-krat tedensko po 60 minut. Vaje so se izvajale z lažjimi breme­ni, tekoce in z vecjim številom ponovitev s kratkimi odmori. Postopek Vadeci so pred testiranjem podpisali so-glasje o sodelovanju pri omenjeni raziskavi. Tako smo prve meritve na zdravih staro­stnikih izvedli v mesecu marcu po testni bateriji Senioris. Vadece smo pred samim testiranjem seznanili z vajami in potekom meritev. Prav tako smo jih predhodno ogreli, da smo jih pripravili na vadbo oziro-ma testiranje in s tem zmanjšali dejavnike tveganja poškodb. Po opravljenem delu te­stiranja je sledil 12-tedenski program moci, ki so ga vadeci izvajali 2-krat tedensko po 60 minut. Po približno treh mesecih oziro-ma 12 tednih so vadeci opravili v zacetku junija še drugi del testiranja z enako testno baterijo (Senioris) kot v prvem delu. Statisticne metode Rezultate smo analizirali s pomocjo stati­sticnega programa IBM SPSS 24 (SPSS Inc., Illinois, ZDA) in s Microsoft Excel (Microsoft, Washington, ZDA). Za vse teste smo naprej izracunali mere deskriptivne statistike (arit­meticne sredine in standardne odklone). Za izracun razlik med stanjem pred in po vadbi smo uporabili t-test za odvisne vzor­ce, kjer smo predhodno preverili predpo­stavko o normalnosti porazdelitve razlik med spremenljivkami. V primeru kršene predpostavke smo uporabili Wilcoxonov test. Pred celotno analizo podatkov smo postavili stopnjo tveganja pri 5 %. .Rezultati in razprava Rezultati V Tabeli 2 je prikazana primerjava rezul­tatov v vseh izvedenih testih pred in po 12-tedenskem programu vadbe za moc, namenjene starostnikom. Statisticno zna-cilne razlike smo ugotovili pri upogibu ko­molca obeh rok (p = 0,012 na desni strani in p = 0,016 na levi strani), vstajanju s stola (p = 0,003) in stopanju na mestu (p = 0,001). Tako rezultati v vseh treh testih testne ba­terije Senior Fitness Test kažejo izboljšanje rezultatov po vadbi. Starostniki so po kon-cani vadbeni intervenciji izvedli v povpre-cju za 5,5 in 4,1 vec upogibov komolca na desni in levi strani, 9 vstajanj s stola vec ter 32 dvigov nog pri stopanju na mestu vec. Statisticno znacilnih razlik nismo ugotovili pri obeh testih za oceno gibanja. Razprava Namen raziskave je bil preveriti ucinek se­stavljenega programa vadbe za moc na oceno gibanja, spremembo moci zgornjih in spodnjih okoncin ter aerobne vzdržljivo­sti. Program vadbe za moc je bil prilagojen starejšim in je vkljuceval lažja bremena (vaje z lastno težo). Prav zaradi tega smo z vadecimi izvajali vse vaje tekoce z vecjim številom ponovitev s krajšimi odmori. T-testna statistika je pokazala izboljšanje re-zultatov moci zgornjih in spodnjih okoncin po vadbeni intervenciji. Tudi Štibelj (2013) je v svoji raziskavi, ki je preverjala šesttedenski program vadbe za moc, potrdila, da se je moc zgornjih okoncin s testom upogib ko­ 93 Tabela 2. Primerjava v uspešnosti v testih pred in po vadbi Test Max. Min. µ SD St. napaka µ t p DVIG IZTEGNJENE NOGE pred vadbo DVIG IZTEGNJENE NOGE po vadbi 3 3 1 2 2,20 2,50 0,63 0,53 0,20 0,17 -1,34 0,375 GLOBOK POCEP pred vadbo GLOBOK POCEP po vadbi 3 3 1 1 1,80 2,10 0,63 0,74 0,20 0,23 -1,73 0,250 UPOGIB ROKE D pred vadbo UPOGIB ROKE D po vadbi 47 49 25 29 31,90 37,40 6,95 8,28 2,20 2,62 -2,49 0,012 UPOGIB ROKE L pred vadbo UPOGIB ROKE L po vadbi 46 52 28 29 33,50 37,70 6,08 8,69 1,92 2,75 -2,44 0,016 VSTAJANJE S STOLA pred vadbo VSTAJANJE S STOLA po vadbi 32 31 10 19 16,30 25,20 8,06 4,44 2,55 1,41 -4,07 0,003 STOPANJE NA MESTU pred vadbo STOPANJE NA MESTU po vadbi 133 153 48 86 87,40 119,10 25,16 20,23 7,96 6,40 -4,92 0,001 Legenda. µ- aritmeticna sredina/povprecje; SD – standardni odklon; t – testna statistika; p – statisticna znacilnost. molca v eksperimentalni skupini izboljšala za 33 %, moc spodnjih okoncin, ki so jo pre­verjali prav tako s testom vstajanja s stola, pa za 25 %. Prav tako je Dolenec (2009) v svoji raziskavi, kjer je preverjal vpliv vadbe na izometricno moc trupa in nog pri starej­ših osebah, ugotovil, da je s primerno vad­bo upad mišicnih sposobnosti pri starejših mogoce upocasniti, pri slabi fizicni pripra­vljenosti pa se lahko z vadbo mišicne spo­sobnosti celo izboljšajo. Dolenec idr. (2007) so v svoji raziskavi poudarili, da se speci-ficnost vpliva vadbe skriva tudi v nacinu vadbe. To pomeni, da je vpliv vadbe speci-ficen glede na nacin mišicnega naprezanja in da ob dovolj veliki obremenitvi lahko pricakujemo napredek v enakih mišicnih naprezanjih, kot jih vsebuje vadba. Schena (2006) je po dvomesecni vadbi ugotovil, da ni prišlo do vidnega napredka v moci nog in na podlagi rezultatov opozarja, da je tudi pri starostnikih potrebno zagotoviti dovolj visoko obremenitev za izboljšanje mišicnih sposobnosti. Strojnik (2009) navaja, da je velikost obremenitve mogoce spreminjati na razlicne nacine: s podaljševanjem traja­nja izvajanja vaje, s povecevanjem števila ponovitev, s spremembo togosti podlage, na kateri vajo izvajamo, z zmanjševanjem podporne površine, z dodatnimi nalogami, z izkljucitvijo vida in s casovno opredelitvi­jo vadbe. Rezultati naše raziskave kažejo, da je bila obremenitev ustrezna, saj so vadeci v na koncnem merjenju dosegali boljše re-zultate merjenih gibalnih sposobnosti. Eden od namenov raziskave je bil tudi pre­veriti, ali je program vadbe, ki smo ga sesta­vili, vplival na aerobno vzdržljivost. Rezul­tati dvominutnega testa stopanja, ki je po testni bateriji Senior Fitness Test preverjal aerobno vzdržljivost, so pokazali velik na­predek vadecih po vadbeni intervenciji (p = 0,001), saj se je povprecno število dvigov nog pri stopanju na mestu pri vadecih po­vecalo za kar 32 dvigov. Z enakim testom je vpliv vadbe na aerobne sposobnosti v svoji raziskavi preverjala Štibelj (2013), ki je prav tako ugotovila, da so pri njeni ekspe­rimentalni skupini rezultati pri izbranem te­stu pokazali 10 % napredek. Boljša aerobna vzdržljivost lahko starostnikom predstavlja lažje in dolgotrajnejše opravljanje vsako­dnevnih nalog in opravil ter je rdeca nit splošne telesne pripravljenosti. Poleg merjenja gibalnih sposobnosti in aerobne vzdržljivosti smo z dvema testo-ma ocenili gibanje, torej smo ugotavljali gibalno ucinkovitost. Rezultati po konca­nem vadbenem programu niso pokazali statisticno znacilnega izboljšanja. Test dvig iztegnjene noge po testni bateriji FMS je mocno pogojen z gibljivostjo iztegovalk kolka, na kar s samim programom vadbe za moc nismo mogli vplivati v vecji meri. Na oceno izvedbe globokega pocepa pri testi­ranju pa bi s programom lahko vplivali, saj je ta vseboval tudi izvajanje pocepov, med katerimi smo vadece skozi celoten proces treniranja opozarjali na glavne napake in poudarjali pravilno izvedbo pocepa. Slab-ša ocena pri meritvah je bila najverjetneje posledica slabe gibljivosti. Oba testa se namrec ocenita z ocenami od 0 (gibanja ne more izvesti) do 3 (gibanje izvede teh-nicno brezhibno). Povprecne ocene so se gibali okoli ocene 2, kar pomeni, da so va­deci gibanja izvajali z manjšimi tehnicnimi pomanjkljivostmi. Prva stopnja pri izboljša­nju ocene gibanja (gibalne ucinkovitosti) temelji na izboljšanju gibljivosti (Cook idr, 2010), cemur pa v našem programu nismo dali vecjega poudarka. Raztezne gimnastic­ne vaje so se izvajale ob zakljucku vadbene enote, v smislu sprošcanja in raztezanja po vadbi in ne razvoja gibljivosti. V tem bi lah­ko iskali vzroke za premajhne razlike v teh dveh testih pri zakljucnem merjenju glede na zacetno stanje. Kljub vsemu pa druge raziskave (Tomažin idr., 2007) potrjujejo, da trening moci pri starostnikih lahko tudi izboljša najvecje obsege gibov v tistih skle­pih, ki so aktivno vkljuceni v vadbo. Pri tej ugotovitvi so najpomembnejši razlog pri­pisali vecji mišicni moci, izboljšani hkratni aktivaciji vecjega števila motoricnih enot v mišici in boljši živcno-mišicni kontroli, ki vpliva na mišicno ravnovesje med agonisti in antagonisti. Po drugi strani so pa v razi­skavi Ulaga idr. (2007) odkrili, da izboljšanje mišicne moci ne vpliva direktno na ravno­težno funkcijo, od katere je odvisna tudi iz­vedba gibalne naloge globokega pocepa z rokami v vzrocenju. Rezultati naše raziskave so pokazali napre­dek v vseh testih gibalnih sposobnosti in aerobne vzdržljivosti. Po 12 tedenski vadbi se edino ocena gibanja ni izboljšala, kar lahko pripišemo sami specifiki programa vadbe, ki ni vkljuceval vec vaj za gibljivost in ravnotežje, ter majhnosti vzorca. Ceprav zaradi ne vkljucenosti kontrolne skupine ne moremo trditi, da so izboljšani rezulta-ti posledica vadbenega programa, lahko z zadržkom predvidevamo, da je vadba za moc primerna rešitev za ohranjanje in razvijanje mišicne moci ter mišicne in tudi aerobne vzdržljivosti. .Sklep Trenutno so najhitreje rastoca starostna skupina prav starostniki. Po podatkih stati­sticne pisarne RS bo njihovo število do leta 2020 naraslo za kar 35 %. Raziskave kažejo, da se da z redno in nacrtno gibalno dejav­nostjo tudi v pozni starosti bistveno izbolj­šati gibalne sposobnosti, kar pomembno vpliva na kvaliteto življenja (Strojnik idr., 2008). Vcasih so za zdravje poudarjali ohra­njanje aerobnih sposobnosti oziroma vzdr­žljivosti, danes pa v ospredje vse bolj prihaja poudarjanje vadbe za moc. Vadba za moc tako poveca in ohranja mišicno maso, ki v starosti zacne upadati. Zato smo sestavili 12-mesecni program vadbe za moc (spo­dnja meja za razvoj hipertrofije). Rezultati raziskave so pokazali, da je program vadbe pozitivno vplival na moc zgornjih in spo­dnjih okoncin ter aerobno vzdržljivost, ni pa vplival na izboljšanje rezultatov v obeh testih za oceno gibanja. Glavna pomanjklji­vost naše raziskave je bila, da smo preverja­li spremembe prej/potem na vadecih brez kontrolne skupine. Kontrolna skupina bi dala naši raziskavi neko dodatno potrditev in veljavnost. Prav tako bi rezultati imeli ve-cjo težo ter omogocali lažje posploševanje, ce bi imeli vecji vzorec merjencev. Kljub vsemu pa smo desetim (prej telesno nede­javnim) starostnikom v 12-tednih popestrili in z energijo napolnili teden s pomocjo telovadbe, katere pozitivni ucinki jim lahko koristijo pri vsakdanjih opravilih. .Literatura 1. Bercic H. (2012). Vpliv telesne vadbe na kvali­teto življenja starostnikov. Kakovostna starost, 15(1). Pridobljeno iz: http://www.inst-anto­natrstenjaka.si/tisk/kakovostnahttp://www. inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna­starost/clanek.html?ID=1183starost/clanek. html?ID=1183. 2. Dolenec A., Tomažin K., Jereb B., Ulaga M., Rugelj D., Palma P., … Strojnik V. (november 3. 2007). Vpliv treh modelov vadbe moci na izometricno moc trupa in nog. V V. Stroj­nik (ur.) 2. simpozij Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo. Zbornik predavanj (str. 36–44). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 4. Herman, S. in Tonin, M. (2008). Poškodbe sta­rostnikov. V Staranje slovenskega prebivalstva – gerontološki in geriatricni izzivi (str. 819–821). Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo. 5. Mišigoj Durakovic M. (2003). Telesna vadba in zdravje: Znanstveni dokazi, stališca in priporo-cila. Ljubljana: Fakulteta za šport. 6. Palma P. (april 2009). Vpliv vadbe na propri­ocepcijo gležnja pri starostnikih. V V. Strojnik (ur.) Vadba za starejše osebe z zmanjšano mo-bilnostjo. Zbornik clankov (str. 56–65). Ljublja­na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 7. Pecjak, V. (1998). Psihologija tretjega življenj­skega obdobja. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 8. Rikli, R.E. in Jones, C.J. (2001). Senior fitness test manual. Champaign (IL): Human Kinetics. 9. Schena, F. (2006). Domaca vadba za oslabe­le starejše osebe. V V. Strojnik (ur.), Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo (str. 12–16). Ljubljana: Fakulteta za šport. 10. Strojnik V., Tomažin K in Prevc P. (oktober 2008). Športna rekreacija za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo. V H. Bercic (ur.), Zbornik 7. kongresa športne rekreacije (str. 76– 88). Ljubljana: Fakulteta za Šport, Univerza v Ljubljani. 11. Strojnik V. (april 2009). Vadbeni programi v okviru projekta Tudi starejši vadimo. V V. Strojnik (ur.) Vadba za starejše osebe z zmanj­šano mobilnostjo. Zbornik clankov (str. 512). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 12. Strojnik V. (2011). Vadba za moc za starejše ose-be. Pridobljeno iz: http://www2.zf.uniflj.si/ri/ publikacije/staranje2011/2.pdf. 13. Štibelj U. (2013). Ucinek šesttedenske vadbe na nekatere gibalne in aerobne sposobnosti staro­ stnikov. (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. 14. Tomažin T. K. (oktober 2008). Kaj je funkcio­nalna vadba? V H. Bercic (ur.) Zbornik 7. 15. kongresa športne rekreacije (str. 120-123). Lju­bljana: Sokolska zveza Slovenije. 16. Tomažin K., Dolenec A., Jereb B., Ulaga M., Rugelj D., Palma P., … Strojnik V. (november 2007). Vpliv vadbe moci na aktivno gibljivost starostnikov. V V. Strojnik (ur.) 2. simpozij Vad­ba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo. Zbornik predavanj (str. 45–52). Ljubljana: Uni-verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 17. Tomšic, M. (2011). Zakaj starejši padejo in ka­ko padce prepreciti. V Zbornik predavanj (str. 107–113). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta. 18. Ulaga M., Rugelj D., Dolenec A., Tomažin K., Jereb B., Palma P., … Strojnik V. (novem­ber 2007). Stabilnost stoje starostnikov po šestmesecni vadbi moci. V V. Strojnik (ur.) 2. simpozij Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo. Zbornik predavanj (str. 53–63). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Kaja Bajda Diplomantka kineziologije Keršicev hrib 28, 1420 Trbovlje Pina Umek, Marjeta Kovac Primerjava telesnih znacilnosti in gibalnih sposobnosti umetnostnih drsalk s splošno osnovnošolsko populacijo Izvlecek Temeljni namen raziskave je bil ugotoviti, v katerih telesnih znacilnostih in gi­balnih sposobnostih umetnostne drsalke odstopajo od slovenskega povprecja ter kakšne so te razlike v casu osnovnošolskega izobraževanja glede na njihovo tekmovalno uspešnost. V vzorec raziskave je bilo vkljucenih 30 umetnostnih drsalk iz slovenskih drsal­nih klubov, starih 15 do 25 let. Vse so se z drsanjem ukvarjale celotno obdobje osnovnošolskega izobraževanja. Rezultati splošne populacije so bili pridobljeni v Laboratoriju za telesni in gibalni razvoj na Fakulteti za šport iz podatkovne zbirke SLOfit - Športnovzgojni karton. Vse drsalke so odgovorile na anketni vprašalnik, na podlagi katerega je bila pojasnjena povezanost njihovih rezulta­tov s tekmovalno uspešnostjo v umetnostnem drsanju. Rezultati so pokazali, da so drsalke podpovprecno visoke, povprecno vitke in imajo podpovprecno koli-cino podkožnega mašcevja. V celoti so gibalno sposobnejše od osnovnošolske populacije. Najbolj pozitivno odstopajo pri skoku v daljino z mesta, dvigovanju trupa in predklonu na klopci, najmanj pa pri poligonu nazaj, dotikanju plošc z roko in vesi v vzgibi. Najvecji vpliv ukvarjanja z drsanjem v casu osnovnošolske­ga izobraževanja se kaže v napredku pri dvigovanju trupa in predklonu. Gibalno ucinkovitejše drsalke so bile statisticno znacilno tekmovalno uspešnejše, a le pri 14. letu starosti, ne pa pri sedmem in desetem letu starosti. Kljucne besede: športnice, umetnostno drsanje, športnovzgojni karton, telesne znacilnosti, gibalne sposobnosti, osnovna šola. A comparison of the physical characteristics and motor abilities between figure skaters and the general primary school population Abstract The purpose of the study was to determine in which physical characteristics and motor abilities figure skaters deviate from the na­tional average, and by how much. 30 female figure skaters, aged 15 to 25, from Slovene skating clubs, participated in the study. All of them skated the entire period of primary education. The results of the SLOfit system in the general population were obtained in the Laboratory for the physical and motor development at the Faculty of sport from the database SLOfit - Športnovzgojni karton. All figure skaters answered the questionnaire, from which was explained correlation between their results and success on com­petitions. The results point to below-average height, average body mass and below-average amount of subcutaneous fatness of figure skaters. They have better results of all tests of motor abilities than an average primary school population. The most positive deviates are in the standing long jump, sit-ups and bend forward on a bench, and at least positive deviates are in the polygon backwards, arm-plate tapping and a bent arm hang. The greatest impact of figure skating shows in sit-ups and bend forward on a bench. Figure skaters, who were physically more efficient, were statistically significant more successful in competitions, but only at the age of 14 and not at the ages of seven and ten. Keywords: athletes, .gure skating, SLO.t system, physical characteristics, motor abilities, primary school. .Uvod Drsanje je zdrav šport, saj poleg tega, da pomeni zabavo, hitrost in lepoto, utrjuje mišice trebuha, zadnjice in nog ter hrbta, s cimer izboljšuje tudi telesno držo. Je zelo dober trening za razvoj gibalnih sposob­nosti, kot sta ravnotežje in koordinacija. Z vsakim drsalnim odrivom se namrec izvrši podzavestna koordinacija med ocmi, rav­notežnim centrom notranjega ušesa in mišicnim delom (Voh, 2000). Da drsalec obvlada vse elemente, potrebuje veliko ur treninga. Najprej mora osvojiti stabilno stojo na drsalkah in obvladati vožnjo po ro­bovih, šele nato pa se nauci korakov, ravno­težnih gibov in ostalih drsalnih elementov (Stanovnik, 1997). Šport namrec sodi med panoge, kjer je treba že pri starosti pet do šest let zaceti s sistematicnimi treningi, kar zahteva zgodnjo specializacijo, katere osnova pa so dobre gibalne sposobnosti. Eksplozivna in elasticna moc sta v umetno­stnem drsanju prisotni pri odrivih, skokih in kombinacijah skokov. Hitrost se pojavlja kot hitrost lokomocije, hitrostna vzdržljivost in hitrost zapletene reakcije, ki je potrebna za umikanje na plošci pri vecjem številu vadecih drsalcev v casu treningov. Vzdr­žljivost se kaže v vzdržljivostni moci, ki jo potrebujemo za staticne drže, potrebni pa sta tudi tako aerobna kot tudi anaerobna vzdržljivost pri izvedbi celotnih programov. Potrebni sta tako staticna kot tudi dinamic­na gibljivost za izvedbo razlicnih piruet, la-stovk in povezovalnih gibov med elementi. Medmišicna koordinacija je kljucnega po­mena za izvedbo vseh drsalnih elementov in uspešnega gibanja po ledeni plošci. Za uspešno izvedbo le-tega pa je nezamen­ljivega pomena tudi ravnotežje (Hladin, 1989). V umetnostnem drsanju je povezava moci s telesno maso zelo pomemben dejavnik uspešnosti. Lažji, kot je drsalec, hitreje se lahko giblje po ledu in lažje izvaja zahtev­ne skoke ter vsa druga akrobatska gibanja (»Figure skating, Ice«, 2016). Za ta šport je na splošno znacilen kasnejši telesni razvoj drsalk in drsalcev. Zanje je sicer to zelo ugodno, saj imajo zaradi primernega so-razmerja med telesno maso in mocjo vec casa, da razvijejo pravilno tehniko, preden se njihovo telo sooci s pospešenimi telesni-mi spremembami (Borms, 1995). Športnice dobijo prvo perilo povprecno eno do dve leti kasneje kot dekleta, ki se s športom ne ukvarjajo, kar je najverjetneje posledica intenzivnih treningov, zaradi katerih tudi zaostajajo v telesnem razvoju (Vadocz, Siegel in Malina, 2002). Zelo pogost pojav pri dejavnih športnicah je tudi neredna menstruacija, ki je prav tako posledica in-tenzivnih treningov (»Intensive Training and Sports Specialization in Young Athle­tes«, 2000). Poleg treningov na ledu drsal­ci trenirajo tudi v telovadnicah in parkih. Tam izvajajo kondicijske in suhe specialne treninge, raztezne treninge, ples in druge vadbe, kjer odpravljajo pomanjkljivosti in izboljšujejo izvedbo drsalnih elementov ter razvijajo gibalne sposobnosti (Stanovnik, 1997). Ker drsanje predstavlja velik financni zalogaj, igra denar pri drsalcevem uspehu precejšnjo vlogo. Borms (1995) trdi, da so za uspešnega drsalca nujno potrebni talent in starši, ki predstavljajo financno in psihicno ter fizicno podporo, poleg tega pa morajo biti pripravljeni obvladovati otrokov stres skozi vsa leta treningov ob popolni preda­nosti šoli in drugim dejavnostim. Podobno ugotavlja tudi M. Hladin (1989), ki navaja, da so otroci za šport izbrani glede na zace­tno kakovost, v klubih pa lahko svoj razvoj nadaljujejo le, ce imajo za to financno in moralno podporo staršev. Težavo predsta­vljata predvsem draga oprema in vsako­dnevna vožnja otrok na treninge. Zato v dr­sanju ne ostajajo le najsposobnejši, ampak predvsem tisti otroci, katerih starši so se pripravljeni prilagoditi urniku otrokovega treninga in njegovim športnim potrebam. Toda, ali so vse umetnostne drsalke res bolj sposobne kot povprecna splošna populacija? Je drsalka z nadpovprecnimi rezultati v testiranju gibalnih sposobnosti tudi uspešna v samem športu? Kateri so še drugi dejavniki, ki vplivajo na uspešnost posameznic? Na takšna in številna druga vprašanja odgovarjamo in jih utemeljuje-mo prek primerjave osnovnošolskih rezul­tatov testiranj za SLOfit - Športnovzgoj­ni karton umetnostnih drsalk z rezultati splošne populacije. Opazovali smo njihov razvoj telesnih znacilnosti in gibalnih spo­sobnosti skozi osnovno šolo v treh kljucnih letih (starost 7, 10 in 14 let) ter jih primerjali s splošno slovensko populacijo. .Metode Preizkušanci V vzorec raziskave je bilo vkljucenih 30 umetnostnih drsalk iz skoraj vseh delujocih slovenskih drsalnih klubov. Drsalke so stare od 15 do 25 let. Vecina jih je svojo kariero že zakljucila, nekaj pa jih še danes vsako­dnevno trenira in tekmuje tako na državni kot tudi na mednarodni ravni. Vse so se zacele ukvarjati z drsanjem pred vstopom v osnovno šolo in zakljucile oz. nadaljevale kariero po zakljucku osnovne šole. Drsalke se razlikujejo v številu treningov ter tudi uspešnosti v drsanju. Pripomocki V nalogi so bili uporabljeni rezultati testira­nja telesnih znacilnosti in gibalnih sposob­nosti iz podatkovne zbirke SLOfit - Špor­tnovzgojni karton. Ta vkljucuje naslednje testne naloge in kratice, ki jih uporabljamo za krajšo predstavitev posamezne naloge (Kovac, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011): – telesna višina (ATV), – telesna teža (ATT), – kožna guba nadlahti (AKG), – dotikanje plošc z roko (DPR), – skok v daljino z mesta (SDM), – poligon nazaj (PON), – dvigovanje trupa (DT), – predklon na klopci (PRE), – vesa v zgibi (VZG), – tek na 60 metrov (60 m), – tek na 600 metrov (600 m). Postopek Najprej so bila pridobljena pisna soglasja vseh umetnostnih drsalk, da smo lahko uporabili njihove osnovnošolske rezultate testiranj za SLOfit - Športnovzgojni karton. Rezultate testiranj za SLOfit - Športno­vzgojni karton deklet splošne populacije smo pridobili v Laboratoriju za telesni in gibalni razvoj na Fakulteti za šport iz po­datkovne zbirke SLOfit - Športnovzgojni karton. Sestavljen je bil tudi anketni vpra­šalnik, na podlagi katerega je bila dodatno pojasnjena povezanost njihovih rezultatov s tekmovalno uspešnostjo v umetnostnem drsanju. Zaradi velikega števila podatkov smo se pri prikazu analize rezultatov meritev umetno­stnih drsalk osredotocili le na rezultate treh starostnih obdobjih, in sicer: 1. na starost 7 let, ko vpliv drsanja na tele­sne znacilnosti in gibalne sposobnosti dr­salk še ni bil odlocilen; 2. na starost 10 let, ko drsalke še niso prišle v puberteto, drsanje pa je že imelo vpliv na njihove telesne znacilnosti in gibalne spo­sobnosti in 3. na starost 14 let, ko so drsalke že bile v obdobju pubertete, hkrati pa je bil trening že tako obsežen, da je bilo mogoce prica­kovati že mocnejši vpliv trenažnega proce­sa. Analizirali smo tudi splošno gibalno ucin­kovitost drsalk oziroma indeks gibalne ucinkovitosti, ki je oznacen kot vrednost (SGU). To je izracunana aritmeticna sredi­na centilnih vrednosti vseh osmih gibalnih merskih nalog SLOfit - Športnovzgojnega kartona. S t-testom za neodvisne vzorce smo preve­rili, ali so se v splošni gibalni ucinkovitosti drsalke, ki so dosegale boljše tekmovalne rezultate, pri 7., 10. in 14. letu starosti razli­kovale od tistih, ki so dosegale skromnej­še rezultate, za merilo uspešnosti pa smo uporabili reprezentancni nastop na mla­dinskem svetovnem pokalu in jih tako raz­delili v dve skupini. Kot mero zaupanja smo vzeli 5 % interval. Pri analizi podatkov sta bila v pomoc racu­nalniška programa Microsoft Office Excel 2007 in PSPP 0.7. • Rezultati in razprava Telesne znacilnosti Dobra polovica deklet je podpovprecno visoka, povprecno vitka in imajo podpov­precno kolicino podkožnega mašcevja. Tri drsalke v telesni višini negativno odstopajo od povprecja za vec kot eno standardno deviacijo, ena posameznica pa pozitivno. Tako v telesni masi kot kolicini podkožnega mašcevja sedem drsalk negativno odstopa od povprecja za vec kot eno standardno deviacijo. V primerjavi telesne mase s tele­sno višino drsalk je opazno, da je tudi pri tistih dekletih, ki so imele nadpovprecno telesno maso, le-ta sorazmerna z njihovo telesno višino ali pa je celo pod samim povprecjem. Telesna masa pa je pri vecini drsalk tudi v sorazmerju z njihovo kolicino Gibalne sposobnosti V povprecju so rezultati drsalk najbolj pozi­tivno odstopali pri skoku v daljino z mesta, dviganju trupa in predklonu. Zelo veliko število jih je doseglo nadpovprecne re-zultate tudi pri tekih na 60 in 600 metrov, nepricakovano manj pa jih je pozitivno od­stopalo od povprecja pri poligonu nazaj. To lahko utemeljimo z razlago, da je v Slo­veniji že primarna selekcija zaradi majhne­ga števila udeleženih v tem športu majhna. Zato so v vzorec vzete vse drsalke, ne gle­de na njihove telesne znacilnosti in gibalne sposobnosti. Le pešcica izmed njih je vr­hunskih tekmovalk, pa tudi te v svetovnem merilu niso na samem vrhu. Torej, drsalke, ki niso nadpovprecno odstopale v poligonu nazaj, tudi v drsanju niso dosegale zavidlji­vih rezultatov. Skoraj tretjina drsalk je skozi osnovnošolsko obdobje opazno napredo­vala v rezultatih testov dvigovanje trupa in predklon, za kar lahko zasluge pripišemo ukvarjanju z umetnostnim drsanjem. Dr-salke so imele nizka pozitivna odstopanja pri dotikanju plošc z roko in vesi v zgibi, saj znacilnost športne panoge ne zahteva povecanja teh sposobnosti, ter pozitivni odstop pri dvigovanju trupa in predklonu, kar je prav tako posledica ukvarjanja z drsa­njem. Ugotavljamo tudi, da so umetnostne drsalke v celoti gibalno sposobnejše od šolske populacije. Splošna gibalna ucinkovitost Iz Slike 1 je razvidno, da je 23 drsalk od 30 (76,67%) gibalno ucinkovitejših od splošne populacije, od tega jih 15 (50%) s svojimi rezultati izrazito pozitivno odstopa od povprecja, saj je njihov indeks SGU nad 70. 100 90 80 70 Gibalna ucinkovitost štirih drsalk pa je pod povprecjem, od tega je SGU dveh nižji od vrednosti 45, tri drsalke pa niso imele opra­vljenih vseh meritev, zato zanje ni bilo mo­goce izracunati vrednosti SGU. Iz Slike 2 lahko razberemo, da so tri drsal­ke podpovprecne v gibalni ucinkovitosti v primerjavi s splošno populacijo, in sicer ena izmed njih zelo odstopa (SGU = 36,85). Pri starosti 10 let pa kar 23 drsalk (76,67%), ki imajo indeks SGU nad 70, izjemno pozitiv-no odstopa. Zaradi manjkajocih meritev za štiri drsalke nismo mogli izracunati vredno­sti SGU. Iz Slike 3 je moc razbrati, da je pri 14 letih le 16 (53,33%) drsalk izrazito nadpovprecno gibalno ucinkovitih (SGU vec kot 70). Prva drsalka, ki je bila pretekla leta nekoliko pod splošnim povprecjem, se je temu zelo pri­bližala. Drsalka tri v izbranih letih starosti ni dosegala republiškega povprecja, kar je povezano tudi z uspešnostjo v drsanju. Tudi pri tej starosti zaradi manjkajocih me-ritev nismo mogli izracunati vrednosti SGU za štiri drsalke. Gibalna ucinkovitost šestih drsalk je vse do obdobja pubertete narašcala, nato pa je opazen manjši upad v njihovih gibal­nih sposobnostih. V nasprotju z njimi pa je osem drsalk skozi leta napredovalo. Pri ostalih posameznicah ni opaznih velikih sprememb v SGU. Drsalke, ki so oz. so bile najuspešnejše v drsanju, so bile tudi najuspešnejše pri me-ritvah. Izjema sta dve drsalki, ki sta imeli izjemno nadpovprecne rezultate meritev v vseh izbranih obdobjih, vendar v drsanju nista posegali po vrhunskih rezultatih. Gibalna ucinkovitost podkožnega mašcevja. Dve drsalki sta imeli v izbranih letih starosti kljub nadpovprecni telesni masi podpovprecno kolicino pod-kožnega mašcevja. Tri so bile takšne, ki jim 60 50 40 je telesna masa skozi leta nihala, a je bila 30 kolicina podkožnega mašcevja vselej pod 20 republiškim povprecjem. Pri dveh drsalkah je kljub podpovprecni telesni masi kolicina 10 podkožnega mašcevja pozitivno odstopala 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 101112131415161718192021222324252627282930 le v zacetnih letih osnovne šole, pri eni po- Drsalke sameznici pa v prvih in zadnjih dveh letih šolanja. Slika 1. Splošna gibalna ucinkovitost drsalk pri 7 letih. Splošna gibalna ucinkovitost 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 Drsalke Za vse drsalke je znacilno veliko število ur treningov na ledu. V enem tednu jih ima­jo vse od 6 do 11, kar dve pa odstopata z 12 in 14 treningi na teden. Prav vse drsalke imajo poleg treningov na ledu tudi številne kondicijske in specialne treninge ter balet oz. ples. Število le-teh je v povprecju štiri ure na teden, nekatere posameznice pa jih imajo oz. so jih imele kar sedem ur v enem tednu. Število treningov pa ne kaže pove­zave z uspešnostjo drsalk na tekmovanjih. Velika vecina drsalk je najvecje uspehe dosegala v mladinski kategoriji. Nekatere posameznice so dosegale najboljše rezul­tate v obdobju pred puberteto; pri njih je opazen tudi kasnejši upad v rezultatih me-ritev gibalnih sposobnosti. Vse drsalke so menarho dobile kasneje, kot je znacilno za 70 60 50 40 30 20 10 0 Drsalke Slika 3. Splošna gibalna ucinkovitost drsalk pri 14 letih. Indeks gibalne uci nkovitosti Slika 2. Splošna gibalna ucinkovitost drsalk pri 10 letih. splošno populacijo, in sicer v obdobju od 12. do 16. leta, tri pa so jo dobile šele pri 100 17 letih. Zanimiva pa je ugotovitev, da so drsalke dobile menarho neodvisno od tele­ 90 sne višine in mase. Torej, med njihovo tele­ 80 sno višino in maso ter casom prvega perila ni nikakršne znacilne povezave. Vse drsalke financno podpirajo oz. so jih podpirali zaposleni starši. Pri nekaterih so pomagali tudi stari starši, pri najbolj uspe­šnih posameznicah pa je oz. je bila financ­no vkljucena tudi Drsalna zveza Slovenije. Vse umetnostne drsalke so zelo uspešne tudi v šoli, kar je zagotovo povezano tudi s sposobnostjo organizacije in samodi­scipline, ki ju zahteva intenziven športni življenjski slog. Skoraj vse so imele odlicen uspeh, prav tako jih je velika vecina šolanje S t-testom za neodvisne vzorce smo ugoto­ nadaljevala v gimnaziji. Tudi v srednji šoli so bile vse zelo uspešne s prevladujocim prav dobrim uspehom. Velika vecina je nadalje-be, ki jih telo doživlja v tem obdobju, vpli­ vili, da med kasneje manj ali bolj uspešnimi vajo na gibalne sposobnosti, predvsem na tekmovalkami ni bilo statisticno znacilnih koordinacijo vsega telesa. Nekatere drsalke razlik v SGU niti pri 7. letu starosti [tekmoval-takrat ne napredujejo po pricakovanjih, za- no uspešnejše M = 73,57, SD = 8,25, tekmo-to jih veliko zakljuci drsalno kariero. Drugi valno manj uspešne M = 66,00, SD = 16,85; morebitni vzrok za razlike med bolj in manj t (25) = -1,422, p = 0,167] niti pri 10. letu uspešnimi drsalkami pa se lahko nanaša na vala študij na univerzitetni ravni. starosti [tekmovalno uspešnejše M = 82,06, ucno obremenitev v šoli. V zacetku osnov- .Zakljucek Raziskava ima nekatere omejitve: zbiranje podatkov je predstavljalo precejšnjo teža- SD = 10,05, tekmovalno manj uspešne M = nega šolanja namrec ta še ne predstavlja vo, saj drsalke živijo v razlicnih delih Sloveni­ 78,18, SD = 17,20; t (14) = -0,528, p = 0,606]. težave, proti koncu pa je treba v šolsko delo je, nekatere celo v tujini. Pridobitev soglasij in rešenih anket s strani vseh drsalk ni bila Pri 14. letu starosti pa so bile tekmovalno bolj uspešne tekmovalke (M = 87,18, SD = 7,56) tudi statisticno znacilno gibalno bolj ucinkovite od tekmovalno manj uspešnih (M = 57,84, SD = 20,21); [t (24) = -4,903, p < 0,001]. Predvidevamo, da je glavni vzrok za to vstop v puberteto, ki je prelomna tocka v športni karieri vecine drsalk. Vadoczova idr. (2002) namrec navajajo, da drsalke dobijo menarho pri 14,2 (+/- 0,5) letih. Spremem­vložiti vec energije in casa, kar lahko vpliva na usklajevanje dela in napredek v drsanju. Odgovori na anketni vprašalnik kažejo, da so vse drsalke zacele z intenzivnimi treningi umetnostnega drsanja zelo zgodaj. Najvec jih je zacelo pri petih letih, dve posameznici pa že celo pri treh. Le dve drsalki sta zaceli nekoliko kasneje, in sicer pri starosti osem in devet let. Zacetek ukvarjanja z drsanjem ni kljucnega pomena za uspešnost drsalk. mogoca, zato je bil na koncu v obravnavo vzet manjši vzorec (30 drsalk), kot je bilo sprva predvideno (40 drsalk). Zaradi majh­nega vzorca je posploševanje rezultatov omejeno. Tudi analiza pridobljenih rezul­tatov meritev za SLOfit - Športnovzgojni karton je bila otežena zaradi manjkajocih rezultatov meritev nekaterih drsalk. S tem je tudi natancnost analize slabša, kot bi bila v primeru popolnih rezultatov. Drsalke so glede na šport, s katerim se ukvarjajo, pricakovano nekoliko nižje, lažje in z manjšo kolicino podkožnega mašcevja kot povprecna populacija. Do podobnih rezultatov so prišli tudi belgijski raziskovalci (Mostaert, Deconinck, Pion in Lenoir, 2016), ki so primerjali dve kakovostni skupini dr­salk (uspešnejši, manj uspešni), starih 9 do 12 let, z obicajno populacijo. Dotikanje plošc z roko je za drsalke precej nespeci-ficen test, kljub temu pa rezultati tudi tu kažejo pozitivna odstopanja. Skok v daljino ima glede na specifiko drsalnih elementov potrjeno velik pozitiven vpliv na odstopa­nja drsalk od splošne populacije. Glede na zacetek sistematicne vadbe drsalk v zgo­dnjem otroštvu bi lahko v poligonu nazaj pricakovali nekoliko vecja pozitivna odsto­panja, predvsem pa pri vseh drsalkah. Tudi testi vesa v zgibi, dvigovanje trupa, tek na 60 m in 600 m ter predklon kažejo pozitiv­na odstopanja, kar je gotovo posledica tre­ninga, pa tudi izbora drsalk. Tudi belgijski raziskovalci (Mostaert idr., 2016) porocajo o vecji gibalni ucinkovitosti drsalk glede na splošno populacijo. Posameznice, ki so gibalno bolj ucinkovite, tudi v drsanju do-segajo boljše rezultate. Z vrhunskim špor-tom se ukvarjajo predvsem tista dekleta, ki že v zacetnih letih treniranja odstopajo od vrstnic v gibalni ucinkovitosti. Vse drsalke so zacele z intenzivnimi trenin­gi umetnostnega drsanja zelo zgodaj, veci­noma pri petih letih. Za vse je znacilno tudi veliko število ur treningov na ledu. Zacetek ukvarjanja z drsanjem in število treningov ne kažeta povezave z uspešnostjo drsalk na tekmovanjih. V zacetku osnovnega šolanja ni bilo razlik med bolj in manj uspešnimi drsalkami, pri 14. letu pa so se le-te jasno pokazale. Velika vecina drsalk je najvecje uspehe dosegala v mladinski kategoriji. Pri tistih posameznicah, ki so dosegale najboljše rezultate v obdobju pred puber­teto, pa je opazen tudi kasnejši upad v re-zultatih meritev gibalnih sposobnosti. Vse drsalke so menarho dobile kasneje, kot je znacilno za splošno populacijo. Med njiho­vo telesno višino in maso ter casom prve­ga perila ni nikakršne znacilne povezave. Vse drsalke financno podpirajo oz. so jih podpirali zaposleni starši. Pri nekaterih so pomagali tudi stari starši, pri najbolj uspe­šnih posameznicah pa je oz. je bila financ­no vkljucena tudi Drsalna zveza Slovenije. Umetnostne drsalke so zelo uspešne tudi v šoli, saj so skoraj vse osnovno šolo zakljuci­le z odlicnim uspehom. Velika vecina jih je šolanje nadaljevala v gimnaziji in študij na univerzitetni ravni. Del zaslug za uspešnost v šoli lahko zagotovo pripišemo njihovemu intenzivnemu športnemu življenjskemu slogu, ki zahteva veliko mero organizacije in samodiscipline. Glede na dobro poznavanje drsanja in nje­govega trenažnega procesa lahko trdimo, da obstaja še veliko možnosti izboljšav pri usposabljanju in izpopolnjevanju trenerjev tako v razvoju elementarnih gibanj drsalcev in sistematicnem nacrtovanju treningov te­lesne pripravljenosti. Prav tako menim, da bi z manjšo kolicino treningov in vecjim poudarkom na njihovi kakovosti lahko do-segli vecji napredek v razvoju gibalnih spo­sobnostih slovenskih drsalk. Posebej pa bi morali izboljšati koordinacijo gibanja, saj so tu opazna najmanjša odstopanja od splo­šne populacije. .Literatura 1. Borms, J. (1995). The Growth of Physical Cha­racteristics in Male and Female Children. Jo­urnal of Sports Medicine, 19, 373-392. 2. Figure skating, Ice. (9. 3. 2016). Pridobljeno iz http://www.faqs.org/sports-science/Dr-Fo/ Figure-Skating-Ice.html 3. Hladin, M. (1989). Motoricne sposobnosti slovenskih umetnostnih drsalcev in drsalk v primerjavi s povprecno šolsko populacijo (Di-plomsko delo). Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani: Fakulteta za telesno kulturo. 4. Intensive Training and Sports Specialization in Young Athletes. (2000). American Academy of Pediatrics, 106(1). Pridobljeno iz http://pedia­trics.aappublications.org/content/106/1/154 5. Kovac, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton. Diagno­stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 6. Stanovnik, M. (1997). Osnove drsanja. Ljublja­na: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 7. Mostaert, M., Deconinck, F. J. A., Pion, J. in Lenoir, M. (2016). Anthropometry, Physical Fitness and Coordination of Young Figure Skaters of Different Levels. International Jour­nal of Sports Medicine, 37(7). April 2016. DOI: 10.1055/s-0042-100280. 8. Vadocz, E. A., Siegel, S, R. in Malina, R. M. (2002). Age at menarche in competitive fi­gure skaters: Variation by competency and discipline. Journal of Sports Sciences, 20(2), 93-100. 9. Voh, M. (2000). Drsanje. V J. Turk (ur.), Lepota gibanja tudi za zdravje (str. 98-102). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. Pina Umek, diplomantka športne vzgoje (UN) Opekarniška 10b, 3000 Celje pina.umek@gmail.com 100 Alen Hadžic, Ajra Poljak, Ana Košir, Vedran Hadžic Pomen spanca pri športnikih Izvlecek Spanec je fiziološki pojav, ki je nujno po­treben za normalno funkcioniranje clo­veka. Akutno in kronicno pomanjkanje spanca je velik problem sodobne druž-be v vseh kategorijah. Na pomanjkanje spanca niso imuni ne otroci, ne odrasli in starostniki, in prav tako ne športniki. Rav-no pri njih pa ima pomanjkanje spanca še veliko vecje posledice v smislu padca telesnih in kognitivnih zmogljivosti, kaže pa se v nezmožnosti ustrezne regene­racije in okrevanja po vadbi, kar lahko športnika dodatno ogrozi v smislu razvo­ja pretreniranosti. V prispevku smo strnili ugotovitve iz do sedaj razpoložljivih pre­glednih študij z namenom, da dvignemo raven ozavešcenosti športne stroke o problematiki spanca pri športnikih. Kljucne besede: regeneracija, okrevanje, pretreniranost, aktiven pocitek Foto: Pixaby Importance of sleep for athletes Abstract Sleep is a physiological process that may be fundamental for human health. Acute and chronic sleep deprivation is a big problem of modern society in all categories, as no one is immune to this and we may fact the same problem in children, adolescents, adults, and elderly and of course trained athletes. Sleep deprivation in athletes has important consequences in the terms of physical and cognitive abilities, and leads to inadequate recovery after exercise increasing the risk of overtraining syndrome. This paper has outlined the reports from several review papers in order to improve the awareness of sport professionals about the importance of sleep for athletes. Key words: recovery, regeneration, overtraining, verreaching, active rest • Uvod Kakovosten in zadosten spanec pomemb-no vpliva na vse sfere življenja in je kriticne­ga pomena za zdravje (Demirel, 2016), saj je zadosten spanec povezan tudi z boljšo kakovostjo življenja (Chaput idr., 2016; Gu­stafsson idr., 2016). Pomanjkanje spanca ima lahko številne negativne ucinke na cloveka. Pojavi se splošna utrujenost, raz­dražljivost in motnje imunskega sistema, saj telo doživlja odtegnitev spanca kot iz­jemen stres, ker ne more ustrezno okrevati po vsakodnevnih obremenitvah (Gnidovec Stražišar, 2012b). Ko govorimo o regeneraciji in okrevanju po vadbi, je najveckrat govora o prehranski re-generaciji ter razlicnih fizikalnih postopkih okrevanja. Prav zanimivo je, da le malo kdo sploh omeni spanec kot nujen del okre­vanja po vadbi, saj pomanjkanje spanca v kontekstu športa obicajno povezujemo zgolj s padcem nekaterih gibalnih sposob­nosti (Fullagar, Skorski idr., 2015), le redko pa s precej razširjeno pretreniranostjo, kjer je med številnimi ukrepi za preprecevanje in zdravljenje iste navedena tudi ustrezna regulacija spanca. (Hadžic in Bilban, 2016), zato ne cudi, da med najpogostejše vzro­ke utrujenosti avstralski športniki in trenerji navajajo prav pomanjkanje spanca (Fallon, 2007). • Metode dela V spletni podatkovni bazi Pubmed smo z uporabo iskalnega niza “spanec, šport, vad­ba, okrevanje” poiskali ustrezno literaturo. Za potrebe clanka smo izbrali pregledne clanke, ki so bili objavljeni v zadnjih dese­tih letih ter dobili 11 zadetkov. Ob pregle­du polnih vsebin clankov, smo izlocili štiri clanke, saj niso obravnavali problematike spanca pri športnikih oz. je bil spanec zgolj sporadicno omenjen. Ugotovitve preosta­lih sedmih clankov (Fullagar, Duffield idr., 2015; Halson, 2014; Nedelec, Halson, Abai­dia, Ahmaidi, in Dupont, 2015; Nedelec idr., 2013; Peake, Neubauer, Walsh in Simpson, 2017; Rattray, Argus, Martin, Northey in Dril­ler, 2015; Walsh idr., 2011) bomo predstavili zrkla) in NREM fazo (faza brez hitrih premi­kov ocesnega zrkla). REM faza, ki zajema 18–22 % skupnega casa spanca, je znacil­na po mišicni atoniji, gibih zrkla in sanjah, zato nekateri govorijo o stanju aktiviranih možganov v paraliziranem telesu (Halson, 2014). NREM faza je sestavljena iz štirih podfaz (1. faza je rahel spanec, 3. in 4. pa globok spanec), znotraj katerih se globina spanca stopnjuje. Prav non-REM faza span-ca, v kateri se pojavijo pocasni možganski valovi, je povezana z ohranjanjem energi­je in obnovo živcnega sistema po naporu (Roth, 2009). Kolicina, kakovost in casovna umešcenost spanca Pri spancu obicajno opredelimo tri pojme, in sicer kolicino spanca (skupni cas spanja), kakovost spanca in casovno umešcenost spanca, ki je pogojena s cirkadianim rit-mom posameznika. Najvec polemike je vsekakor okrog kolicine potrebnega spanca. American Academy of Sleep Medicine (Ameriška akademija me­dicine spanca) je dolocila priporocen cas spanca za razlicne starostne skupine (Ta-bela 1) (Paruthi idr., 2016). Nekateri avtorji porocajo, da se pri odraslih kolicina spanca razlikuje med delovniki (6,8 ur spanja) in vikendi (7,4 ur spanja)(Halson, 2014). Raz­iskovanje kolicine spanca je pomembno tudi pri otrocih in mladostnikih. Preliminar­ni podatki pilotskega projekta (N = 112) na eni osnovni šoli v Ljubljani kažejo na to, da kar 41 % dijakov poroca o premajhni koli-cini spanca, pomembna ugotovitev pa je tudi ta, da vecina tistih dijakov, ki ima sla­bo kakovost življenja, tudi slabo spi (62 %). Podatkov o kolicini spanca pri treniranih športnikih v literaturi ni prav veliko. Podat­ki, ki so na voljo, kažejo, da v primerjavi z netreniranimi spijo trenirani posamezniki dlje casa (8,4 ure), vendar je cas indukcije spanca (koliko casa potrebujejo, da zaspijo) ter kakovost spanca slabša kot pri netre­niranih (Fullagar, Skorski idr., 2015), vec kot polovica športnikov (52,3 %) pa poroca, da Tabela 1. spi slabo v povezavi s tekmami oz. trenin­gi, zlasti tistimi, ki potekajo v vecernih urah (npr. zacetek tekme po 20. uri)(Juliff, Halson in Peiffer, 2015). Kolicino spanca lahko spremljamo z ustre­znimi vprašalniki, uporabo aktimetrov, ki se nosijo v casu spanja, ali pa tudi z uporabo tehnologij, ki jih ponujajo pametni telefoni, ki omogocajo redno spremljanje kolicine spanca ob relativno majhni angažiranosti posameznika, ki mora vnesti in dosledno potrditi podatke o casu spanja. Vsekakor je na tem podrocju potrebno in možno po­storiti še veliko, v kolikor želimo dobiti ja-sen vpogled o kolicini spanca pri razlicnih športnih disciplinah. Ko govorimo o kakovosti spanca, potem je ta delno opredeljena tudi z njegovim trajanjem, ampak upošteva tudi razlicne druge dejavnike, kot so nocno prebuja­nje, spocitost po spancu, cas, potreben, da zaspimo, skratka vse, kar sodi v osebno zadovoljstvo s spancem (Fullagar, Duffield idr., 2015). Za ocenjevanje kakovosti spanca obicajno uporabljamo vprašalnike in eden od takšnih je tudi Pittsburgh Sleep Quality Index (PSQI). PSQI so že veckrat preverili v raziskovalne namen ter ugotovili, da gre za zanesljivo orodje za ocenjevanje kakovosti spanca (Mollayeva idr., 2016). Indeks je obli­kovan tako, da predstavlja nižji seštevek (nižji indeks) boljšo kakovost spanca, višji indeks pa slabšo kakovost spanca. Ko govorimo o casovni umešcenosti span-ca, pa smo v domeni cirkadianega ritma posameznika, ki nadzira stanje budnosti in specnosti ter vkljucuje tako živcno kot tudi hormonsko uravnavanje teh procesov. Spremljanje cirkadianega ritma, zlasti pa njegovo objektivno vrednotenje, je precej zahtevno, pri tem pa je potrebno upo­števati razlicne dejavnike. Npr. povišana temperatura jedra kot posledica naporne tekme/treninga lahko ovira normalen cir-kadiani ritem spanca in preprecuje indukci­jo spanca pri športniku, kar je velik problem pri tekmah/treningih v vecernih terminih. Potrebna kolicina spanca za optimalno zdravje pri razlicnih starostnih kategorijah v nadaljevanju. Starostna skupina Starost Potrebna kolicina spanca Opredelitev spanca Spanec je reverzibilno stanje, pri katerem je posameznik razdružen od okolice, na katero se tudi ne odziva. Glede na razlicne fiziološke parametre delimo spanec na dve temeljni fazi, in sicer REM fazo (rapid eye movement; faza s hitrimi premiki ocesnega Dojencki 4—12 mesecev 16 ur 1—2 leti 11—14 ur Otroci 3—5 let 10—13 ur 6—12 let 9—12 ur Najstniki 13—18 let 8—10 ur Odrasli >18 let 8—10 ur Vzroki in posledice pomanjka­ nja spanca Temeljne ugotovitve študij, ki smo jih zajeli v tem pregledu literature, so strnjene v Ta-beli 2. Nekaj avtorjev izpostavlja (Fullagar, Duffie-ld idr., 2015; Nedelec idr., 2015; Nedelec idr., 2013) že prej omenjeni problem nocnih te­kem. Ob tem je problematicna tako inten­zivnost vadbe, ki je v primerih tekem seveda pricakovano visoka, kot tudi dogajanja po sami tekmi. Intenzivnost vadbe vpliva na aktivnost hipotalamo-hipofizne-adrenalne osi, katere vzburjenost ima za posledico te­žave z indukcijo spanca. Problematicni so tudi pozni odhodi in transporti domov po takšnih tekmah (Fullagar, Skorski idr., 2015), pri cemer je motena tako kolicina kot tu­di kakovost spanca. Prav tako imajo lahko Tabela 2. nekateri prehranski ukrepi (npr. hiperhidra­cija po tekmi) za posledico tudi veckratno prebujanje ponoci zaradi odvajanja vode, s cimer je zopet motena predvsem kakovost spanca. Med vzroki pomanjkanja spanca najdemo tudi psihicno vzburjenost pred tekmo (Nedelec idr., 2015; Walsh idr., 2011), ki je prakticno vsakdanjik športnika, zato je zelo velikega pomena tudi pametno nacr­tovanje tekmovalnega koledarja, saj se mo-ramo vsi zavedati, kako psihicno izcrpajoc je prav vsak tekmovalni nastop športnika. Dodatno breme pa je vsekakor tudi izpo­stavljenost izredno mocnim lucem v casu, ko nas vecina obicajno uživa ob bolj zadu­šeni svetlobi in ne pod lucmi žarometov, ki svetijo nad 2000 lumnov (Nedelec idr., 2015; Nedelec idr., 2013; Walsh idr., 2011). Med pomembne dejavnike, ki ob že prej omenjenih dodatno motijo ritem spanca, pa so tu še uživanje alkoholnih pijac in ko­feina (kot kava in kot dodatek energijskim pijacam) ter napacno prepricanje, da je prebiranje pošte, družbenih omrežij in po­dobno normalno pocetje v postelji nepo­sredno pred spancem (Nedelec idr., 2015; Nedelec idr., 2013). Posledice pomanjkanja spanca se zelo izra­zito kažejo v kompleksnem procesu zmanj­šanja imunskih sposobnosti posameznika, saj npr. že odtegnitev spanca med 23. uro zvecer in 3. uro zjutraj pripelje do provne­tnega citokinskega odgovora (Peake idr., 2017), ki bo ob vztrajanju težav prav gotovo peljal do razvoja polne simptomatike pre­treniranosti. Športnik bo tudi težje opravljal tako kognitivne kot tudi gibalne naloge (Halson, 2014; Rattray idr., 2015; Walsh idr., 2011), prišlo bo pa tudi do presnovnih spre­memb pri uravnavanju presnove ogljikovih Posledice pomanjkanja spanca in predlagane strategije izboljšanja Avtor Leto Izpostavljena problematika Predlagane strategije izboljšanja Fullagar 2015 -igranje tekem v nocnih terminih -motnje spanca v povezavi s potovanjem -motnje spanca zaradi prenatrpanega tekmovalnega urnika -krajši spanci (dremanje) -podaljšanje casa osrednjega spanca -higiena spanca Halson 2014 -padec zmogljivosti ob pomanjkanju spanca -padec kognitivnih sposobnosti -spremenjeno zaznavanje bolecine -padec imunskega sistema -motena presnova glukoze ter izlocanje leptina in greli- -krajši spanci (dremanje) -podaljšanje casa osrednjega spanca -prehranski ukrepi (zadosti oh, zagotovitev pozitivne energijske bilance, uživanje hranil, ki vsebujejo triptofan, ki je prekurzor melatonina) na Nedelec 2015 2013 -igranje tekem v nocnih terminih -problem pretirane osvetlitve na igrišcu v povezavi z izlocanjem melatonina -pretirana vzburjenost v povezavi s tekmo -kofein in alkohol v povezavi s spancem -uporaba racunalnikov, telefonov, tablic -prezgodnji treningi in spremenljiv cas treninga -kronotip posameznika (t. i. "nocni ptici") -higiena spanca -krajši spanci (dremanje) -podaljšanje casa osrednjega spanca Rattray 2015 -padec kognitivnih sposobnosti -higiena spanca -padec imunskega sistema -izogibanje kofeinu in alkoholu -padec zmogljivosti ob pomanjkanju spanca -izlocitev elektronike iz spalnih prostorov -izguba motivacije -primerna tema in temperatura spalnih prostorov -jasna opredelitev posledic motenega spanca s funkcio­nalnim MRI in pozitronsko emisijsko tomografijo Walsh 2011 -motnje spanca v povezavi s potovanjem in casovnimi pasovi -padec imunskega sistema -padec zmogljivosti ob pomanjkanju spanca -problem pretirane osvetlitve na igrišcu v povezavi z izlocanjem melatonina -pretirana vzburjenost v povezavi s tekmo oz. dogod­kom -higiena spanca Peake 2017 -padec imunskega sistema -krajši spanci (dremanje) -kronicno pomanjkanje spanca dviguje raven C reaktiv­nega proteina in interlevkina 6 hidratov, polnjenju zalog glikogena po obremenitvi in kolicini leptina ter grelina (hormonov, ki uravnavata sitost in ješcnost) (Halson, 2014), kar lahko ima za posledico celo dvig tveganja za nastanek sladkorne bolezni. Kako izboljšati kolicino in kakovost spanca ? Vse študije, ki smo jih obravnavali, so si enotne, da je povecanje kolicine osrednje­ga spanca in vztrajanje na minimalno 8 urah spanca prvi ukrep, ki ga morajo tre­nerji, športni pedagogi in kineziologi siste­maticno izpostavljati pri svojih varovancih. To ozavešcanje o pomenu spanca se mora zaceti že na ravni osnovnih in srednjih šol ter konsistentno nadaljevati na nivoju špor­tnih društev, klubov, panožnih zvez in tudi nacionalnega olimpijskega komiteja. Glede na to, da so nacini spremljanja kolicine in kakovosti spanca precej dostopni in tudi financno izvedljivi, bi si vsekakor želeli bi-stveno vec študij, ki bi dodatno osvetlile, koliko je problema motenega spanca med športniki vseh kategorij in kako velik je ta problem v smislu posledic, ki jih pušca. Dodatni skupni ukrep vecine študij je tudi spodbujanje krajšega popoldanskega (obi­cajno po kosilu) spanca oz. dremanja (t. i. power nap), saj vse študije kažejo na to, da ta pomembno zmanjšuje spalni deficit in je zlasti ucinkovit, ko gre za tekme/treninge v nocnih terminih. Razvijanje higiene spanca pa pomeni ustvarjanje prijetnih pogojev za sam spa-nec. To pomeni, da mora biti temperatu­ra spalnih prostorom sprejemljiva (okrog 19°C), nikakor pa ne premrzla, saj to pov­zroca prevelike energijske izgube med spancem, saj se po nepotrebnem vklopijo katabolni mehanizmi ohranjanja telesne temperature v casu, ko skoraj ekskluzivno prevladuje anabolni del presnove. Prosto­ri morajo biti tudi primerno temni, vse­kakor pa se moramo izogibati gledanju precej svetlih zaslonov približno pol ure pred spancem, kar pomeni, da televizorji, prenosniki, mobiteli in tablice ne sodijo v spalne prostore. V kolikor kljub temu težave vztrajajo, se lahko v sodelovanju s športnim psihologom naucimo, nato pa samostojno izvajamo razlicne sprostitvene in medita­cijske tehnike, ki nam pomagajo ucinkovito zaspati (Fullagar, Duffield idr., 2015). Nekateri avtorji izpostavljajo pomen pre­hranskih ukrepov, kot so skrb za ohranjanje pozitivne energijske bilance in razpoložlji­vosti energije, vnos živil z veliko triptofana, ki je prekurzor melatonina in lahko poma­ga pri indukciji spanca (npr. 100 g bucnih semen približno pol ure spanjem) (Halson, 2014). .Zakljucek Naj zakljucimo z mislijo dr. Allana Recht­schaffena, pionirja raziskav na podrocju spanca. “V kolikor spanec nima absolutno vitalne funkcije za cloveka, potem je le ta zagotovo najvecja evolucijska napaka” (Gnidovec Stražišar, 2012a). S tem avtorji vsekakor soglašamo in upamo, da smo v tem kratkem pregledu literature uspeli opozoriti na nekatera najpomembnejša dejstva v zvezi s spancem in okrevanjem po vadbi. Vzrokov za pomanjkanje spanca pri športnikih je veliko, imajo pa za posle­dico niz fizioloških sprememb, ki lahko po­membno vplivajo na športnikovo zdravje in psiho-fizicno zmogljivost. .Literatura 1. Chaput, J. P., Gray, C. E., Poitras, V. J., Carson, V., Gruber, R., Olds, T., . . . Tremblay, M. S. (2016). Systematic review of the relationships be­tween sleep duration and health indicators in school-aged children and youth. Appl Physiol Nutr Metab, 41(6 Suppl 3), S266-282. doi:10.1139/apnm-2015-0627 2. Demirel, H. (2016). Sleep Quality Differs Be­tween Athletes and Non-athletes. Clin Invest Med, 39(6), 27525. 3. Fallon, K. E. (2007). Blood tests in tired elite athletes: expectations of athletes, coaches and sport science/sports medicine staff. British Journal of Sports Medicine, 41(1), 41-44. doi:10.1136/bjsm.2006.030999 4. Fullagar, H. H., Duffield, R., Skorski, S., Coutts, A. J., Julian, R. in Meyer, T. (2015). Sleep and Recovery in Team Sport: Current Sleep-Re­lated Issues Facing Professional Team-Sport Athletes. Int J Sports Physiol Perform, 10(8), 950–957. doi:10.1123/ijspp.2014-0565 5. Fullagar, H. H., Skorski, S., Duffield, R., Ham-mes, D., Coutts, A. J. in Meyer, T. (2015). Sleep and athletic performance: the effec­ts of sleep loss on exercise performance, and physiological and cognitive respon­ses to exercise. Sports Med, 45(2), 161–186. doi:10.1007/s40279-014-0260-0 6. Gnidovec Stražišar, B. (2012a). Spanje in mo-tnje spanja pri otrocih. Ljubljana: Medis. 7. Gnidovec Stražišar, B. (2012b). Spanje in mo-tnje spanja pri otrocih in mladostnikih. 19(2), 195–197. 8. Gustafsson, M. L., Laaksonen, C., Aromaa, M., Asanti, R., Heinonen, O. J., Koski, P., . . . Salan­tera, S. (2016). Association between amount of sleep, daytime sleepiness and health-re­ lated quality of life in schoolchildren. J Adv Nurs, 72(6), 1263–1272. doi:10.1111/jan.12911 9. Hadžic, V., in Bilban, M. (2016). Pretreniranost in relativni energijski deficit. Šport, 64(1), 219–224. 10. Halson, S. L. (2014). Sleep in elite athletes and nutritional interventions to enhance sleep. Sports Med, 44 Suppl 1, S13-23. doi:10.1007/ s40279-014-0147-0 11. Juliff, L. E., Halson, S. L. in Peiffer, J. J. (2015). Understanding sleep disturbance in at­hletes prior to important competitions. J Sci Med Sport, 18(1), 13–18. doi:10.1016/j. jsams.2014.02.007 12. Mollayeva, T., Thurairajah, P., Burton, K., Mol­layeva, S., Shapiro, C. M. in Colantonio, A. (2016). The Pittsburgh sleep quality index as a screening tool for sleep dysfunction in clinical and non-clinical samples: A syste­matic review and meta-analysis. Sleep Me­dicine Reviews, 25, 52–73. doi:http://dx.doi. org/10.1016/j.smrv.2015.01.009 13. Nedelec, M., Halson, S., Abaidia, A. E., Ahma­idi, S. in Dupont, G. (2015). Stress, Sleep and Recovery in Elite Soccer: A Critical Review of the Literature. Sports Med, 45(10), 1387-1400. doi:10.1007/s40279-015-0358-z 14. Nedelec, M., McCall, A., Carling, C., Legall, F., Berthoin, S. in Dupont, G. (2013). Recovery in soccer : part ii-recovery strategies. Sports Med, 43(1), 9–22. doi:10.1007/s40279-012­0002-0 15. Paruthi, S., Brooks, L. J., D'Ambrosio, C., Hall, W. A., Kotagal, S., Lloyd, R. M., . . . Wise, M. S. (2016). Recommended Amount of Sleep for Pediatric Populations: A Consensus State­ment of the American Academy of Sleep Medicine. J Clin Sleep Med, 12(6), 785-786. doi:10.5664/jcsm.5866 16. Peake, J. M., Neubauer, O., Walsh, N. P. in Simpson, R. J. (2017). Recovery of the immu­ne system after exercise. J Appl Physiol (1985), 122(5), 1077–1087. doi:10.1152/japplphysi­ol.00622.2016 17. Rattray, B., Argus, C., Martin, K., Northey, J. in Driller, M. (2015). Is it time to turn our attention toward central mechanisms for post-exertional recovery strategies and per­formance? Front Physiol, 6, 79. doi:10.3389/ fphys.2015.00079 18. Roth, T. (2009). Slow Wave Sleep: Does it Mat­ter? Journal of Clinical Sleep Medicine : JCSM : Official Publication of the American Academy of Sleep Medicine, 5(2 Suppl), S4–S5. 19. Walsh, N. P., Gleeson, M., Pyne, D. B., Nieman, D. C., Dhabhar, F. S., Shephard, R. J., . . . Kaje­niene, A. (2011). Position statement. Part two: Maintaining immune health. Exerc Immunol Rev, 17, 64–103. Alen Hadžic GImnazija Vic, Ljubljana; alenhadzic03@gmail.com Nina Istenic, Jure Kolar, Tim Podlogar Uporaba kreatina kot dodatka k prehrani pri starostnikih Izvlecek Kreatin sodi med enega izmed najbolj raziska­nih in ucinkovitih ergogenih prehranskih do-polnil. Njegovi ucinki na kapaciteto za visoko­intenzivno vadbo in prirastek puste mišicne mase so dobro raziskani in dokazani, zaradi cesar se ga pogosto poslužujejo športniki. Glede na to, da je upad mišicne mase ena iz-med sprememb, ki spremlja proces staranja, je prehranska podpora z dodajanjem kreati­na aktualna tudi za starostnike. Poleg vpliva na povecanje mišicne mase in odziva na tre­ning moci so potencialni ucinki, relevantni za to populacijo, tudi zvišan anaerobni prag, povecanje aerobne kapacitete, povecanje de­lovne kapacitete, pospešeno okrevanje, vecja zmožnost za vadbo in povecanje osteobla­stne aktivnosti. Uživanje kreatina ima lahko potencialne pozitivne ucinke tudi pri staro­stnikih, ki trpijo za kronicnimi boleznimi, kot so nevrodegenerativna obolenja, diabetes tipa II ali pri ljudeh s povecanim tveganjem za miokardno ishemijo ali kap. V pregledu poda­jamo pregled ucinkov kreatina, aktualnih za starejšo populacijo, in smernice za njegovo uporabo. Kljucne besede: kreatin, starostniki, mišicna masa, sarkopenija, prehranska dopolnila. Creatine use among the elderly Abstract Creatine is one of the most studied ergogenic nutritional supplements. Its positive effects on the high-intensity exercise capac­ity and increase in lean muscle mass are well supported in the literature, which makes it very attractive for the athletes. Since decrease in muscle mass is a common issue of the ageing population, the use of creatine could also be attractive for the them. Effects of creatine that are the most relevant for the elderly are increased muscle mass, increased anaerobic threshold, enhanced recovery, increased exercise capacity and increased activation of osteoblasts. Supplementation of creatine may have positive effect also on the population with chronic diseases as are some neurodegenerative diseases, type II diabetes and patients at risk for myocardial ischemia and/or stroke. In the paper, the effects of creatine that are relevant for the ageing population and the guidelines for its use are presented. Key words: creatine, elderly, muscle mass, sarcopenia, nutritional supplements. • Uvod Starejši posamezniki se pogosto soocajo z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi, izgubo kostne in mišicne mase in funkcio­nalne kapacitete. Vse to lahko vodi v zmanj­šano kvaliteto življenja, zmanjšano zmo­žnost opravljanja vsakodnevnih opravil, povecano tveganje za padce in posledic­no vecjo smrtnost (Ruiz idr., 2008). Telesna vadba predstavlja enega izmed pomemb­nih dejavnikov, s katerim lahko preventivno vplivamo na tovrsten upad sposobnosti in telesnih zmožnosti (Ferri idr., 2003). Na ucin­kovitost vadbe lahko pomembno vplivajo tudi povišan vnos beljakovin ter vnos pre­hranskih dopolnil, kot so nekatere amino-kisline (npr. levcin) in kreatin (Gualano idr., 2016), na vlogo in ucinke katerega se bomo osredotocili v pricujocem prispevku. Kreatin je eno izmed trenutno najbolj raziskanih in ucinkovitih ergogenih pre­hranskih dopolnil, ki vpliva na kapaciteto za visokointenzivno vadbo in prirastek puste mase (Kreider idr., 2017). Ima številne akutne pozitivne ucinke na zmožnost za vadbo in adaptacijo na vadbo pri popula­cijah razlicnih starosti in mnogi med njimi vplivajo tudi na proces staranja. Potencial­ni ucinki dodajanja kreatina, relevantni za starejši populacijo, so predvsem povecanje mišicne mase in odziva na trening moci, zvišan anaerobni prag, povecanje aerob­ne kapacitete, vecja delovna kapaciteta, pospešeno okrevanje in vecja zmožnost za vadbo (Kreider idr., 2017). Povprecna vsakodnevna prehrana odra­slega posameznika vsebuje 1–2 g kreatina dnevno, kar zadostuje za 60–80 % zapol­njene zaloge kreatina v mišicah. Pri staro­stnikih je zaradi uživanja manjše kolicine hrane posledicno nižji tudi vnos kreatina. Dodatek le-tega v obliki prehranskega dopolnila torej prispeva k zapolnitvi mišic­nih zalog kreatina in CrP v razponu 20–40 % (Hultman idr., 1996). Kolicina zaužitega kreatina dnevno je odvisna od cilja in se razlikuje, ce je to polnjenje mišicnih zalog kreatina, njihovo ohranjanje, višanje kon­centracije kreatina v možganih ali vplivanje na bolezen. Študije kažejo, da je uživanje kreatina v kolicini do 30 g dnevno v obdo­bju vsaj 5 let varno in da ga razlicno stare trenirane in netrenirane populacije dobro prenašajo (Kreider idr. 2017). .Mehanizmi delovanje kreatina kot dodatka k prehrani Kreatin je organska nebeljakovinska ami­nokislina in je naravno prisotna v vseh vretencarjih. Igra zelo pomembno vlogo v celicnih energetskih procesih, še posebej v mišicah in možganih (J. T. Brosnan, da Silva in Brosnan, 2011). Kreatin, shranjen v clove­škem telesu, pridobimo z njegovo sintezo v jetrih in ledvicah (J. T. Brosnan idr., 2011) in/ ali prehranskim vnosom (M. E. Brosnan in Brosnan, 2016). Med živila, naravno bogata s kreatinom, sodijo predvsem mesni izdelki (npr. rdece meso ter ribe). Približno 95 % kreatina se v ljudeh nahaja v skeletnih mišicah, preostanek pa se nahaja v možganih ter testisih (Kreider idr., 2017). Približno dve tretjini skeletno-mišicnega kreatina je vezanega v spojino, znano kot fosfokreatin oziroma kreatin fosfat (PCr), preostanek pa je v prosti obliki kreatina. Ko­licina shranjenega PCr se v mišicah razlikuje predvsem z ozirom na tip mišicnih vlaken in njegov dnevni vnos. Povprecen clovek ima tako shranjenega približno 120 mmol kreatina na kilogram suhe mišicne mase, ta številka pa je lahko tudi do 40 % višja (Gre­en, Hultman, Macdonald, Sewell in Green-haff, 1996; Hultman, Söderlund, Timmons, Cederblad in Greenhaff, 1996). Kreatin se iz telesa izloci z urinom v obliki kreatinina, vsakodnevno se izloci za pri­bližno 1–2 % shranjenega kreatina (Harris, Söderlund in Hultman, 1992), ki ga mora telo nadomestiti. Izlocanje kreatina je sicer odvisno glede na spol (manjše izlocanje pri ženskah) in kolicino mišicne mase (vec mišicne mase pomeni vecje izlocanje) (J. T. Brosnan idr., 2011). Dnevne potrebe po kreatinu tako znašajo približno 1–3 grame, kar posamezniku omogoca vzdrževanje obicajnih vrednostih kreatina (Kreider idr., 2017). Potrebe po dnevnem vnosu kreatina pa so lahko pri posameznikih z veliko mi-šicno maso veliko višje (5–10 g na dan), v kolikor ti želijo vzdrževati relativno visoke koncentracije znotrajmišicnega kreatina (Kreider idr., 2003). Polovico te vrednosti clovek navadno vnese s prehrano (M. E. Brosnan in Brosnan, 2016), druga polovica pa se proizvede v ledvicah oziroma jetrih, za kar so poleg dolocenih encimov potreb­ne tri aminokisline (glicin, metionin in argi­nin) (J. T. Brosnan idr., 2011). Vegetarijanci in vegani, ki ne uživajo prehrane živalskega izvora, morajo dnevne potrebe po kreatinu pokriti s sintezo ali z njegovo suplemen­tacijo. Posamezniki, katerih vsakodnevna prehrana ne vsebuje hrane, bogate s kreati­nom, imajo lahko 10–20 % nižje koncentra­cije kreatina (Kreider idr., 2017), kar pomeni, da imajo ti posamezniki vecji potencial za povecanje koncentracije kreatina s suple­mentacijo. Kreatin v telesu igra kljucno vlogo pri na­stanku ATP-ja pri kratkotrajnih in zelo in-tenzivnih naporih (npr. tek na 100 m), ki jim sicer pravimo tudi anaerobni alaktatni napori. Ob razpadu PCr na kreatin in fos­fatno skupino (Pi) se sprosti energija, ki jo telo porabi za pretvorbo ADP nazaj v ATP, tako da PCr donira Pi ADP-ju, pri cemer je kljucen encim kreatin kinaza. Ta proces je reverzibilen, kar pomeni, da se kreatin lah­ko zopet poveže s Pi v kreatin fosfat. To se zgodi v mitohondrijih, za kar je potreben kisik (MacLaren in Morton, 2012). Povišane vrednosti kreatina oziroma PCr-ja v telesu tako povecajo posameznikovo kapaciteto za proizvodnjo ATP-ja pri kratkih in inten­zivnih naporih (Williams, 1999). Kreatin v športnih dodatkih navadno pri­haja v obliki kreatin monohidrata (Kreider idr., 2017). Obstajajo tudi drugi viri kreatina (kreatin citrat, kreatinski serum, creatin etil ester, pufrske oblike kreatina, kreatin nitrat itd.), za katere proizvajalci prehranskih do-datkov trdijo, da so ucinkovitejši od kreatin monohidrata, kar pa doslej ni bilo dokaza-no (Jäger, Purpura, Shao, Inoue in Kreider, 2011). Kreatin se absorbira v kri, od koder preide v tkiva (Jäger idr., 2011). Vrednosti kreatina navadno dosežejo najvišje vrednosti eno uro po njegovem zaužitju (Hultman idr., 1996). Kreatin poseduje osmotske lastnosti, ki pomagajo zadrževati vodo v telesu. Krea­tinsko polnenje tako lahko poveca kolicino vode v telesu (0,5–1 l), kar se odrazi tudi v povecani masi (Kreider idr., 2017). .Ucinki kreatina na mišicno tkivo, kostno tkivo in možgane Jemanje kreatina kot dodatka k prehra­ni dokazano izboljšuje kvaliteto razlicnih cloveških tkiv. Najbolje dokumentirane spremembe so zabeležene v mišicnem in kostnem tkivu ter možganih. Mišicno tkivo Meta-analiza iz leta 2003 je v pregled vzela 67 študij, od tega jih je 43 zakljucilo, da je dodatek kreatina vodil v višji delež puste ali telesne mase (Branch, 2003). Pomemben podatek je, da so v študije bile vkljucene mlade in odrasle osebe. Takratni pregled literature je pokazal, da je narejenih manj raziskav v povezavi s starostniki, kljub temu pa številne študije, predvsem novejše, po­rocajo o pozitivnih ucinkih jemanja kreatina pri starejših osebah (Eijnde, 2003; Rawson, 2002; Chilibeck, 2015; Gualano, 2014; Lobo, 2015). Znano je, da je sistematizirana telesna vad­ba ucinkovito sredstvo proti neizogibnim procesom staranja in njihovim posledicam. Posebna oblika fizicne vadbe je vadba z bremeni, ki povecuje mišicni presek ter mišicno moc (Schoenfeld, 2010). Vse vec raziskav poudarja pomembnost takšnega treniranja tudi za starostnike (Breen in Phi­lips, 2011). Raziskave nakazujejo (Gotshalk, 2008; Rawson in Clarkson, 2000; Stout, 2007), da ima sama suplementacija kreatina (brez zorske osteoklastne celice, kar povzroci diferenciacijo prekurzorja v zrelo osteokla­stno celico, ki sodeluje pri fazi resorpcije kosti. Pri povišani osteoblastni aktivnosti se poviša produkcija osteoprotegerina, ki preprecuje vezavo receptorja osteoblasta na osteoklast, kar inhibira osteoklastno ak­tivnost. Dodatek kreatina bi naj še povecal osteoblastno aktivnost in posledicno inhi­biral osteoklastogenezo (Gerber, 2005). Tako eksperimentalne raziskave na pod-ganah kot tudi raziskave na ljudeh dajejo nejasno sliko o vplivu kreatina na kosti. Šte­vilne skupine ljudi imajo težavo z manjšo gostoto kosti. Duchennova in Beckerjeva mišicna distrofija posredno mocno zmanj­šata mineralizacijo kosti, prav tako pa je znano, da starejši ljudje (zlasti ženske) obo­levajo za osteopenijo oziroma osteoporo­zo. V nadaljevanju so predstavljene nekate-re raziskave, ki so preucevale vpliv ucinkov kreatina na kosti. Tabela 1 Prikaz raziskav in rezultatov o vplivu kreatina na kostno tkivo in odrasle ljudi, ne pa tudi starostnikov. McMorris (2006) je ugotovil, da ima doda­janje kreatina vpliv na izboljšanje nekaterih kognitivnih sposobnosti. Alves (2013), na primer, ni zabeležil izboljšanja kognitivnih sposobnosti. Za boljše razumevanje vpliva kreatina na možgane so potrebne nadalj­nje raziskave. Vloga kreatina pri sarkopeniji Sarkopenija je s starostjo povezana izguba mišicne mase. Izgubljena je tako kvanti- kot kvaliteta (Thompson, 2009). Izguba mase je nelocljivo povezana z izgubo mišicne ja­kosti (dinapenija), kar v dobi visoke starosti predstavlja eno izmed tveganj za poškod-be mišicno-skeletnega sistema. Pogost primer so predvsem padci, ki za sabo po­tegnejo celotno verigo drugih komplikacij (zlomi kosti, posttravmatske nekroze, psev­doartroze …). V primeru, da je poškodovan Raziskava Testirana skupina Pozitivni ucinki De Souza (2012) Podgane . gostote ledvenih vretenc Murai (2015) Podgane – Louis (2003) Distrofiki 2–3 % . mineralizacije kosti Tarnopolsky (2004) Distrofiki – Beck (2011) Starostniki . širine pokostnice stegna (. trpežnosti upogib­nih sil) Chilibeck (2015) Starostniki . širine pokostnice zgornjih udov Lobo (2015) Starostniki – vadbe) prav tako ugodne ucinke. Poveca se telesna masa (zaradi zadrževanja vode), mi-šicna moc in funkcijska sposobnost vsako­dnevnih aktivnosti, utrujenost pa se pojavi kasneje. Do podobnih rezultatov je prišel tudi Bell (2017), ki je nedavno dokazal, da se je pri kontrolni skupini za malo povecal mišicni prirastek. Zdi se, da daje kombinacija obojega naj­boljše rezultate. Devries in Philips (2014) sta v svoji meta-analizi s 357 starostniki za­kljucila, da dodatek kreatina in vadba z bre­meni izboljšujeta mišicni prirastek, moc in funkcionalno zmogljivost bolj kakor samo vadba z bremeni. Gualano (2014) je prišel do rezultatov, da je incidenca sarkopenije nižja v skupini, v kateri so posamezniki je­mali kreatin v primerjavi s kontrolno skupi-no. Kljub številnim dokazom ucinkovitosti kre­atina pa nekaterim raziskovalcem ni uspelo najti prednosti kreatina. Kostno tkivo Telesu lasten kreatin ima pomembno vlogo pri pregradnji kosti. Le-ta poveca metabolno aktivnost, diferenciacijo in mi-neralizacijo osteoblastov, ki formirajo kost. Osteoblasti vsebujejo receptor aktivator jedrnega faktorja-kappa B (RANKL). Ta se veže na receptor receptor (RANK) prekur- Možgani V možganih je shranjenega le malo kreati­na, saj se ga 95 % nahaja v mišicnem tki­vu. Kljub tako majhnemu deležu kreatina v možganih pa le-ti porabijo do kar 20 % dnevne energije za svoje delovanje. Pri­manjkljaj kreatina v možganih lahko pov­zroci dolocena bolezenska stanja, kot so na primer depresija, shizofrenija in sindrome pomanjkanja kreatina. Število raziskav v povezavi s kreatinom in možgani je bistveno manjše v primerjavi z mišicami in kostmi. Nekatere raziskave so prikazale vzpodbudne rezultate, kot so na primer izboljšanje spanca (McMorris, 2006) in zmanjšanje psihicne utrujenosti (Wata­nabe, 2002). Valenzuela (2003) pravi, da je kolicino kreatina v možganih možno pove-cati s treningom spomina. Vecino raziskav, ki so bile narejene v po­vezavi z možgani, so v vzorec vzele mlade kolk, je posamezniku onemogoceno giba­nje, kar lahko predstavlja tudi življenjsko ogrožujoce stanje zaradi kardiovaskularnih in pulmonalnih obolenj, ki jim lahko sledijo. Kar 25 % ljudi, starejših od 70 let, in 30–50 % starejših nad 80 let ima diagnosticirano sarkopenijo (Hepple, 2003). Zdravljenje predstavlja visok strošek, ki v ZDA znaša kar 300 milijard letno (Booth, 2000). V veliko pomoc bi bila preventivna meto­da. Oralna suplementacija kreatina se zdi ucinkovita rešitev. Candow (2008) in Brose (2003) sta ugotovila, da se statisticno znacil-no poveca mišicna masa in moc pri doda­janju 5 g kreatina dnevno pri starostnikih. Tudi Gotshalk (2008) je ugotovil povecano moc in zvišanje puste mase pri merjenkah po le enem tednu jemanja kreatina. Seveda pa je potrebno dodati, da je za najucinko­vitejše rezultate potrebno vpeljati tudi vad­bo z bremeni. • Kreatin in starostniki Kolicina Glede na številne pozitivne ucinke kreatina nekateri raziskovalci priporocajo uživanje 3 g kreatina dnevno med staranjem (Kreider idr., 2107). Najbolj ucinkovit nacin zapolnitve mišicnih zalog kreatina je uživanje 5 g (oz. približno 0,3 g/kg telesne mase) kreatin monohidra­ta 4-krat dnevno pet do sedem dni. Ko so mišicne zaloge zapolnjene, za vzdrževanje zadostuje uživanje 3–5 g kreatina dnevno (Harris, Sonderlund in Hultman, 1992). Al-ternativen protokol predpisuje uživanje 3 g kreatina dnevno tekom 28 dni. Pri tem se mišicne zaloge kreatina v primerjavi s pr-vim protokolom polnijo postopoma, zara­di cesar je zacetni ucinek na zmogljivost in adaptacije na trening manjši (Hultman idr., 1996). Ko so mišicne zaloge kreatina zapol­njene, traja 4–6 tednov, da se vrnejo nazaj na prvotno vrednost. Ce želimo z zauživa­njem kreatina zvišati koncentracijo kreatina v možganih, odložiti pomanjkljivo sintezo kreatina ali vplivati na bolezen, je potreb-no uživanje vecje kolicine kreatina tekom daljšega casovnega obdobja (Bender in Klopstock, 2016). Študije so pokazale, da je jemanje kreatina v kolicini do 30 g dnevno v obdobju 5 let varno in da ga razlicne populacije dobro prenašajo, ter ne ponujajo nobenih znan­stvenih dokazov, da bi imelo kratkotrajno ali dolgotrajno uživanje kreatina (od 0,3 do 0,8 g/kg/dan, torej do 30 g dnevno, v ob-dobju do 5 let) kakršnekoli škodljive ucinke. Edini v literaturi zabeležen stranski ucinek uživanje kreatina je povecanje telesne ma-se (Kreider idr., 2017). Dodajanje ogljikovih hidratov ali ogljikovih hidratov in belja­kovin h kreatinu izboljša mišicni privzem kreatina, vendar ni nujno, da poveca tudi zmogljivost. Kljub nekaterim znanstveno nepodprtim dvomom literatura ne ponuja nobenih dokazov, da uživanje kreatina po­veca pojavnost mišicnoskeletnih poškodb, dehidracijo, mišicne krce, prebavne težave, ledvicne okvare ipd. (Kreider idr., 2017) Kreatin in vadba Kreatin ima mnogo pozitivnih ucinkov, ak­tualnih za starejšo populacijo. Med njimi so vecje povecanje pustne mišicne mase in moci z vadbo z bremeni, ohranjanje kostne gostote, povecanje funkcionalne kapaci­tete, izboljšanje kognitivnih funkcij, po­spešena regeneracija po vadbi, zmanjšana atrofija ob imobilizaciji, poleg tega pa ima tudi potencialne pozitivne ucinke na posa­meznike z nekaterimi kronicnimi boleznimi (Kreider idr., 2017). Glede na to, da postopna izguba mišicne mase spremlja proces staranja, je ucinek kreatina na povecanje mišicne mase po­memben za tovrstno populacijo. Starostni­ki, ki ob vadbi z bremeni uživajo tudi kreatin, imajo vecji prirastek v mišicni moci, mišicni masi in funkcionalni kapaciteti (Candow in Chilibeck, 2014 v Kreider, 2017) v primerjavi s posamezniki, ki ob vadbi ne uživajo kre­atina. Raziskave kažejo na to, da uživanje kreatina lahko pomaga pri preprecevanju sarkopenije in izgube kostne mase pri sta­rejši populaciji, kar bo poglobljeno razlo­ženo v nadaljevanju. Lahko tudi zmanjša mišicno atrofijo kot posledico imobilizacije in izboljša okrevanje med rehabilitacijo z vadbo, vendar so si rezultati študij hetero-genic, tako da je potrebnih vec raziskav na tem podrocju. Pri starejših moških je dodajanje manjše kolicine kreatina (0,1 g/kg/dan) v kombina­ciji z beljakovinami (0,3 g/kg/dan) povecalo pusto mišicno maso in moc zgornjega dela telesa ter obenem zmanjšalo markerje, ki kažejo na razgradnjo mišicnih beljakovin (Candow idr., 2008). 12-mesecno uživanje kreatina (0,1 g/kg/dan) ob vadbi z bremeni je izboljšalo moc, pripomoglo k ohranjanju kostne gostote vratu stegnenice pri žen­skah v menopavzi (Chillibeck idr. 2015). Poleg tega lahko dodajanje kreatina zmanj­ša tudi mišicne poškodbe, ki nastanejo kot posledica vadbe, in/ali izboljša okrevanje po intenzivni vadbi. Glede na regeneracijo, ki se s staranjem upocasni, bi bil to lahko eden izmed pomembnih dejavnikov pri odlocitvi za uporabo kreatina, sploh v za-cetnih fazah vadbe z bremeni. Poleg tega tudi pripomore k zmanjšanju mišicno-ske­letnih poškodb, dehidraciji in/ali mišicnim krcem (Kreider idr., 2017) ter zmanjša men-talno utrujenost (Candow idr., 2008) in/ali izboljša kognitivne funkcije (Rae idr., 2003; McMorris idr., 2007). Kreatin in vadba pri kronicnih boleznih Uživanje kreatina ob vadbi ima pozitivne ucinke tudi pri posameznikih, ki trpijo za nekaterimi kronicnimi boleznimi, znacilni-mi za starejšo populacijo. Dodajanje kreatina k prehrani lahko iz­boljša kapaciteto za vadbo pri pacientih z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot so mišicna distrofija, Huntingtonova bolezen, Parkinsonova bolezen idr. Ker kreatin in kreatinfosfat igrata pomembno vlogo tudi pri ohranjanju miokardialne bioenergetike med ishemicnimi dogodki, je preventivno jemanje kreatina lahko koristno za paciente z vecjim tveganjem za miokardno ishemijo in/ali kap (Kreider idr., 2017). Pri pacientih z diabetesom tipa 2 dodajanje kreatina (5 g/ dan) v kombinaciji s programom vadbe iz­boljša glikemicno kontrolo in uravnavanje glukoze (Gualano idr., 2011). Kreatin monohidrat lahko nase veže manj­šo kolicino vode. Posledicno njegovo uživa­nje poveca kolicino intracelularne tekocine in zmanjša termoregulacijski in srcno-žilni odziv na daljšo telesno aktivnost ter s tem izboljša hidracijo in termoregulacijski od­ziv telesa med daljšo telesno oktivnostjo v vrocini. Kreatin bi se lahko uporabljal kot hiperhidracijska strategija med športniki, ki izvajajo daljše telesne aktivnosti v vrocih in vlažnih pogojih (Dalbo idr., 2008). Morda bi bil lahko zaradi teh lastnosti tudi zanimiva izbira za posameznike s srcno-žilnimi bo­leznimi, ki uživajo diuretike in imajo zaradi tega povecano tveganje za dehidracijo v toplejših in vlažnih pogojih (Piepoli idr., 2011). .Zakljucek Kreatin je v zadnjih dvajsetih letih prejel ogromno pozornosti. Tako gre brezdvo­mno za enega najbolj raziskanih prehran­skih dopolnil na trgu. Pregled literature je pokazal zanesljivo in varno uporabo dodat­ka k prehrani (zlasti v povezavi z mišicnim tkivom), vendar so raziskave o ucinkovitosti na dolocenih podrocjih (vpliv kreatina na možgane in kosti) še vedno neskladne. Ra-zloge za to lahko išcemo v heterogenosti vzorca (velikost, starost, fizicna aktivnost ...), ko-suplementaciji, dolžini trajanja raziskave idr. Obstajajo dokazi, da kreatin ni ucinkovit le pri zdravi populaciji starostnikov, temvec tudi pri populaciji nevrodegenerativnih in kardialnih kronicnih boleznih. Sam do-datek kreatina vodi v manjše spremembe morfološkega statusa posameznika, toda za ucinkovitejše rezultate priporocamo pri­lagojeno vadbo z bremeni. .Literatura 1. Alves, C.R. in drugi (2013). Creatine supple­mentation associated or not with streng­th training upon emotional and cognitive measures in older women: a randomized double-blind suty. Plos One; 8 (10). Prido­bljeno iz: http://journals.plos.org/plosone/ article?id=10.1371/journal.pone.0076301 2. Beck, T.J. in drugi (2011). Confunders in the association between exercise and femur bo­ne in postmenopausal women. Medicine in Science in Sports in Exercise; 43, 80–89. Pri­dobljeno iz: http://europepmc.org/abstract/ med/20473223 3. Bender, A. in Klopstock, T. (2016). Creatine for neuroprotection in neurodegenerative di­sease: end of story? Amino acids, 48(8), 1929­1940. Pridobljeno iz www.researchgate.net. 4. Bermon, S., Venembre, P., Sachet, C., Valo­ur, S., in Dolisi C. (1998). Effects of creatine monohydrate ingestion in sedentary and weight-trained older adults. Acta Physiolo­gica; 164 (2), 147–155. Pridobljeno iz: http:// onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1046/j.1365­201X.1998.00427.x/full 5. Booth, F.W., Gordon, S.E., Carlson C.J. in Ha­milton, M.T. (2000). Waging war on modern chronic diseases: primary prevention thro­ugh exercise biology. Journal of Applied Physiology; 88 (2), 774–787. Pridobljeno iz: http://jap.physiology.org/content/88/2/774. short 6. Branch, J.D. (2003). Effect of creatine su­pplementation on body composition and performance: a meta-analysis. Internatio­nal Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism; 13 (2), 198–226. Pridobljeno iz: http://journals.humankinetics.com/doi/ abs/10.1123/ijsnem.13.2.198 7. Breen, L., in Philips, S.M. (2011). Skeletal muscle protein metabolism in the elderly: Interventions to counteract the 'anabolic resistance' of ageing. Nutrition in Metabo­lism, 8, 68. Pridobljeno iz: https://nutritio­nandmetabolism.biomedcentral.com/arti­cles/10.1186/1743-7075-8-68 8. Brose, A., Parise G., in Tarnapolsky M.A. (2003). Creatine supplementation enhances isometric strength and body composition improvements following strength exerci­se training in older adults. The Journals of Gerontology; 58 (1), B11–B19. Pridobljeno iz: https://academic.oup.com/biomedgeron­tology/article/58/1/B11/582346/Creatine-Su­pplementation-Enhances-Isometric 9. Brosnan, J. T., da Silva, R. P. in Brosnan, M. E. (2011). The metabolic burden of creatine synthesis. Amino Acids, 40, 1325–1331. 10. Brosnan, M. E. in Brosnan, J. T. (2016). The role of dietary creatine. Amino Acids, 48, 1785–1791. 11. Buford, T. W., Kreider, R. B., Stout, J. R., Gre­enwood, M., Campbell, B., Spano, M., ... in Antonio, J. (2007). International Society of Sports Nutrition position stand: creatine su­pplementation and exercise. Journal of the International Society of Sports Nutrition, 4(1), 6. Pridobljeno iz www.biomedcentral.com. 12. Candow, D. G., Little, J. P., Chilibeck, P. D., Abeysekara, S., Zello, G. A., Kazachkov, M., ... in Yu, P. H. (2008). Low-dose creatine combi­ned with protein during resistance training in older men. Medicine in Science in Sports in Exercise, 40(9), 1645–1652. Pridobljeno iz www.academia.edu. 13. Candow, D.G. in Chilibeck, P.D. (2008). Timing of creatine or protein supplementation and resistance training in the elderly. Applied Physiology, Nutrition and Metabolism; 33 (1), 184–190. Pridobljeno iz: http://www.nrcre­searchpress.com/doi/abs/10.1139/H07-139@ apnm-vs.2015.01.issue-02#.WdIuK7puKM8 14. Candow, D. G., Chilibeck, P. D. in Forbes, S. C. (2014). Creatine supplementation and aging musculoskeletal health. Endocrine, 45(3), 354–361. 15. Chilibeck, P. D., Candow, D. G., Landeryou, T., Kaviani, M. in Paus-Jenssen, L. (2015). Effects of creatine and resistance training on bone health in postmenopausal women. Med Sci Sports Exerc, 47(8), 1587–1595. Pridobljeno iz www.researchgate.net. 16. Dalbo, V. J., Roberts, M., Kerksick, C. in Stout, J. (2008). Putting the myth of creatine su­pplementation leading to muscle cramps and dehydration to rest. British journal of sports medicine. Pridobljeno iz www.resear­chagate.net. 17. De Souza, R.A. in drugi (2012). Lasers Influ­ence of creatine supplementation on bone quality in the ovariectomized rat model: an FT-Raman spectroscopy study. Lasers in Medical Science; 27 (2), 487–495. Pridobljeno iz: https://link.springer.com/article/10.1007/ s10103-011-0976-0 18. Devries M.C. in Philips, S.M. (2014). Crea-tine supplementation during resistance training in older adults – a meta-analysis. Medicine in Science in Sports in Exercise; 46, 1194–1203. Pridobljeno iz: https://www. researchgate.net/profile/Stuart_Phillips/ publication/260430243_Creatine_Su­pplementation_during_Resistance_Trai­ning_in_Older_Adults-A_Meta-analysis/ links/53df63c00cf2a768e49b9353.pdf 19. Eijnde B.O. in drugi (2003). Effects of creati­ne supplementation and exercise training on fitness in men 55-75 years old. Journal of Applied Physiology; 95 (2), 818–828. Pri­dobljeno iz: http://jap.physiology.org/con­tent/95/2/818.short 20. Ferri, A., Scaglioni, G., Pousson, M., Capoda­glio, P., Van Hoecke, J. in Narici, M. (2003). Strength and power changes of the hu­man plantar flexors and knee extensors in response to resistance training in old age. Acta Physiologica, 177(1), 69–78. Pridobljeno iz www.researchgate.net. 21. Gerber, I., Ap Gwynn I., Alini, M. (2005). Sti­mulatory effects of creatine on metabolic activity, differentiation and mineralization of primary osteoblast-like cells in mono- layer and micromass cell cultures. Euro­pean Cell Marer; 15: 108–122. Pridobljeno iz: https://www.researchgate.net/profile/ Theo_Wallimann/publication/7720249_Sti­mulatory_effects_of_creatine_on_metabo­lic_activity_differentiation_and_mineraliza­tion_of_primary_osteoblast-like_cells_in_ monolayer_and_micromass_cell_cultures/ links/09e415072e635f1b92000000/Stimula­tory-effects-of-creatine-on-metabolic-acti-vity-differentiation-and-mineralization-of­primary-osteoblast-like-cells-in-monolayer­and-micromass-cell-cultures.pdf 22. Gotshalk, L.A. in drugi (2008). Creatine su­pplementation improves muscular per­formance in older women. European Jo­urnal of Applied Physiology; 102, 223–231. Pridobljeno iz: https://link.springer.com/ article/10.1007/s00421-007-0580-v 23. Green, A. L., Hultman, E., Macdonald, I. A., Sewell, D. A. in Greenhaff, P. L. (1996). Car­bohydrate ingestion augments skeletal mu­scle creatine accumulation during creatine supplementation in humans. The American Journal of Physiology, 271, E821–6. 24. Gualano, B., Painneli, V. D. S., Roschel, H., Arti­oli, G. G., MANOEL NEVES, J. R., Pinto, A. L. D. S., ... in Ferreira, J. C. (2011). Creatine in type 2 diabetes: a randomized, double-blind, pla­cebo-controlled trial. Medicine in Science in Sports in Exercise, 43(5), 770–778. Pridobljeno iz www.academia.edu. 25. Gualano, B. in drugi (2014). Creatine su­pplementation and resistance training in vulnerable older women: a randomized do-uble-blind placebo-controlled clinical trial. Experimental Gerontology; 53 (3), 7–15. Pri­dobljeno iz: http://www.sciencedirect.com/ science/article/pii/S0531556514000515 26. Gualano, B., Rawson, E. S., Candow, D. G. in Chilibeck, P. D. (2016). Creatine supplemen­tation in the aging population: effects on skeletal muscle, bone and brain. Amino acids, 48(8), 1793–1805. Pridobljeno iz www.resear­chgate.net. 27. Harris, R. C., Söderlund, K. in Hultman, E. (1992). Elevation of creatine in resting and exercised muscle of normal subjects by cre­atine supplementation. Clinical Science (Lon­don, England : 1979), 83, 367–74. 28. Hepple, R.T. (2003). Sarcopneia – a critical perspective. Science of Aging Knowledge Eviron; 46, 31. Pridobljeno iz: http://sageke. sciencemag.org/cgi/content/full/sage­ke;2003/46/pe31 29. Hultman, E., Söderlund, K., Timmons, J. A., Cederblad, G. in Greenhaff, P. L. (1996). Mu­scle creatine loading in men. Journal of Appli­ed Physiology (Bethesda, Md. : 1985), 81, 232–7. 30. Jäger, R., Purpura, M., Shao, A., Inoue, T. in Kreider, R. B. (2011). Analysis of the efficacy, safety, and regulatory status of novel forms of creatine. Amino Acids, 40, 1369–83. 31. Kreider, R. B., Kalman, D. S., Antonio, J., Zi­egenfuss, T. N., Wildman, R., Collins, R., … Lopez, H. L. (2017). International Society of Sports Nutrition position stand: safety and efficacy of creatine supplementation in exer­cise, sport, and medicine. Journal of the Inter­national Society of Sports Nutrition, 14, 18. 32. Kreider, R. B., Melton, C., Rasmussen, C. J., Greenwood, M., Lancaster, S., Cantler, E. C., … Almada, A. L. (2003). Long-term creatine su­pplementation does not significantly affect clinical markers of health in athletes. Molecu­lar and Cellular Biochemistry, 244, 95–104. 33. Lobo, D.M. in drugi (2015). Effects of long­term low-dose dietary creatine supplemen­tation in older women. Experimental Ge­rontology; 70; 97–104. Pridobljeno iz: http:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S0531556515300206 34. Louis, M. in drugi (2003). Beneficial effects of creatine supplementation in dystrophic patients. Muscle Nerve; 27 (5), 604–610. Pri­dobljeno iz: http://onlinelibrary.wiley.com/ doi/10.1002/mus.10355/full 35. MacLaren, D. in Morton, J. P. (2012). Biochemi­stry for sport and exercise metabolism (1st ed.). John Wiley in Sons. 36. McMorris, T. in ostali (2006). Effect of creatine supplementation in sleep deprivation, with mild exercise, on cognitive and psychomo-tor performance, mood state and plasma concentrations of catecholamines and cor­tisol. Psychopharmacology; 185, 93–103. Pridobljeno iz: https://link.springer.com/ar­ticle/10.1007/s00213-005-0269-z 37. McMorris, T., Harris, R. C., Howard, A. N., Lan­gridge, G., Hall, B., Corbett, J., ... in Hodgson, C. (2007). Creatine supplementation, sleep deprivation, cortisol, melatonin and behavi­or. Physiology in behavior, 90(1), 21–28. Prido­bljeno iz www.sciencedirect.com. 38. Murai, I.H. in drugi (2015). Exercise training, creatine supplementation, and bone he­alth in ovariectomized rats. Osteoporosis International; 26 (4), 1395–1404. Pridobljeno iz: https://link.springer.com/article/10.1007/ s00198-014-3017-6 39. Piepoli, M. F., Conraads, V., Corra, U., Dicks-tein, K., Francis, D. P., Jaarsma, T., ... in Anker, S. D. (2011). Exercise training in heart failure: from theory to practice. A consensus docu­ment of the Heart Failure Association and the European Association for Cardiovascu­lar Prevention and Rehabilitation. European journal of heart failure, 13(4), 347–357. Prido­bljeno iz http://onlinelibrary.wiley.com. 40. Rae, C., Digney, A. L., McEwan, S. R. in Bates, T. C. (2003). Oral creatine monohydrate supple­mentation improves brain performance: a double–blind, placebo–controlled, cross– over trial. Proceedings of the Royal Society of London B: Biological Sciences, 270(1529), 2147– 2150. Pridobljeno iz www.ncbi.nlm.nih.gov. 41. Rawson, E.S., Clarkson, P.M., Price, T.B. in Miles, M.P. (2002). Differential response of muscle phosphocreatine supplementation in young and old subjects. Acta Physiolo­gica; 174 (1), 57–65. Pridobljeno iz: http:// onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1046/j.1365­201x.2002.00924.x/full 42. Rawson, E.S. in Clarkson, P.M. (2000). Acute creatine supplementation in older men. In­ternational Journal of Sports Medicine; 21, 71–75. Pridobljeno iz: https://www.thieme­connect.de/DOI/DOI?10.1055/s-2000-8859 43. Ruiz, J. R., Sui, X., Lobelo, F., Morrow, J. R., Jackson, A. W., Sjöström, M. in Blair, S. N. (2008). Association between muscular strength and mortality in men: prospective cohort study. Bmj, 337, a439. Pridobljeno iz www.ncbi.nlm.nih.gov. 44. Schoenfeld, B.J. (2010). The Mechanisms of Muscle Hypertrophy and Their Application to Resistance training. Journl of Strength and Conditioning Research; 24 (10), 2857–2872. Pridobljeno iz: http://journals.lww.com/ nsca-jscr/Abstract/2010/10000/The_Me­ chanisms_of_Muscle_Hypertrophy_and_ Their.40.aspx 45. Stout, J.R., Sue Graves, B., Cramer, J.T., Gold­stein E.R., Costa, P.B., Smith, A.E. in Walter, A.A. (2007). Effects of creatine supplementa­tion on the onset of neuromuscular fatigue threshold and muscle strength in elderly men and women (64-86 years old). Journal of Nutrition, Health in Ageing; 11, 459–464. Pridobljeno iz: https://search.proquest.com/ openview/ae6e20dc3f5ce0108b864ce86ba 56d41/1?pq-origsite=gscholarincbl=28850 46. Tarnopolsky M.A., Mahoney, D.J. in Vajsar, J. (2004). Creatine monohydrate enhaces strength and body composition in Duchen­ne muscular dystrophy. Neurology; 62 (10): 1771–1777. Pridobljeno iz: http://www.neu-rology.org/content/62/10/1771.short 47. Thompson, L.V. (2009). Age-related muscle dysfunction. Experimental Gerontology; 44, 106–111. Pridobljeno iz: http://www. sciencedirect.com/science/article/pii/ S0531556508001320 48. Valenzuela, M.J., Jones, M., Wen, W., Rae, C., Graham, S., Shiner, R. in Sachdev, P. (2003). Memory training alter hippocam-pal neurochemistry in health elderly. Ne-uroreport; 14 (10), 1333–1337. Pridobljeno iz: http://journals.lww.com/neuroreport/ Abstract/2003/07180/Memory_training_al­ters_hippocampal_neurochemistry.10.aspx 49. Watanabe, a., Kato, N. in Kato, T. (2002). Effec­ts of creatine on mental fatigue and cerebral hemoglobin oxydation. Neuroscience Rese­arch; 42 (4), 279–285. Pridobljeno iz: http:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S016801020200007X 50. Williams, M. H. (1999). Facts and fallacies of purported ergogenic amino acid supple­ments. Clinics in Sports Medicine, 18, 633–49. Nina Istenic, diplomantka kineziologije Triglavska 12, 4226 Žiri, Slovenija ninaistenic2@gmail.com Eva Pecnik, Stojan Burnik, Maja Dolenc Gibalne navade prebivalcev podrocja Kaski v Nepalu v povezavi z zdravjem Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti povezave med gi­balnimi navadami in dolocenimi dejavniki zdravja odraslih prebivalcev dolocenega dela Nepala. Pri terenskem anketiranju je bil uporabljen vprašalnik, ki je vseboval vprašanja o socialno-demografskih podatkih, zdravju in gibalnih navadah. Vzorec je zajemal 100 odraslih prebivalcev Nepala podrocja Kaski s povprecno starostjo 28 let (SD = 7,2), kate­rih vecina je živela v mestu Pokhara. Pridobljeni podatki so bili obdelani s statisticnim programom SPSS. Za izracun povezanosti telesne in športne dejavnosti z zdravstvenimi težavami in boleznimi ter z zadovoljstvom z življenjem je bil uporabljen Spearmanov koeficient korelacije. Preverjanje hi-potez je potekalo pri 5 % stopnji tveganja. Poka­zalo se je, da ni bilo povezanosti med povprecnim casom telesne ter športne dejavnosti v enem te­dnu in povprecnim številom zdravstvenih težav in bolezni. Statisticno znacilna je bila le povezanost med povprecnim casom športne dejavnosti na te-den in povprecno oceno trditve o spremembah v življenju posameznika, ki je bila negativna. Daljši kot je bil cas športne dejavnosti, manj je bilo pri­sotne želje po spremembah v življenju. Kljucne besede: gibalne navade, zdravje, odrasli Nepalci, zadovoljstvo z življenjem. Physical habits of selected area in Nepal and connection with area population’s health Abstract The aim of the thesis was to determine correlations between physical habits and certain physical and mental aspects of health for adult Nepalese. For the field survey a personal questionary was designed with questions about socio-demographic data, health and physical habits. The sample consisted of 100 adult residents of Nepal from Kaski district with an average age of 28 years (SD = 7.2). The majority of them lived in the city of Pokhara. The obtained data were processed with the statistical program SPSS. To calculate the cor­relation of physical activities and exercise related with health problems and diseases as well as life satisfaction Spearman's correlation coefficient was used. Hypothesis testing was conducted at a 5 % level of risk. The result was that there was no correlation between the average time of physical activities and exercise within a week and the average number of health problems and diseases. Of statistical significance was the correlation between average time of exercise per week and an average rating of arguments about changes in a person's life, which was negative. The longer the time for exercise was, the less desire for changes in life was present. Key words: physical habits, health, adult Nepalese, satisfaction with life. • Uvod Gibanje, zdravje in zdrav življenjski slog so v današnjem casu teme, s katerimi se sre-cujemo skoraj na vsakem koraku. Telesna nedejavnost je na lestvici vzrokov svetov­ne umrljivosti na cetrtem mestu, takoj za zvišanim krvnim tlakom, uporabo tobacnih izdelkov ter sladkorno boleznijo. Nedejav­nosti na lestvici sledita prekomerna teža in debelost. Telesna nedejavnost je eden od kljucnih vzrokov za nastanek raka dojk in debelega crevesja (21–25 %), sladkorne bolezni (27 %) ter bolezni srca in ožilja (30 %). Tovrstne kronicne nenalezljive bolezni sodobnega casa so velik problem v nera­zvitih državah in državah v razvoju, kjer je prostocasna telesna dejavnost velikokrat omejena, ni dostopna. Ljudje so bolj kot v svojem prostem casu telesno dejavni v sklopu vsakodnevnih poklicnih dejavno­sti, opravljanja hišnih opravil in za name-ne transporta (Global Recommendations, 2010). Za doseganje dolocene stopnje zdravja so odgovorni številni dejavniki, ki jih predsta­vljajo telesna dejavnost oziroma nedejav­nost, prehrana, kajenje in uživanje alkohola, medsebojni odnosi, stres, biološke danosti, kakovost medicinske oskrbe, okolje in po­dobno. Najbolj kljucen dejavnik za poziti­ven vpliv na celostno zdravje je ustrezen življenjski slog, ki stremi k ravnovesju nave-denih dejavnikov (Pori idr., 2013). Znano je, da redna, primerno intenzivna in primerno dolga telesna dejavnost oziroma telesna vadba ugodno vpliva na cloveko­vo zdravje v vseh življenjskih obdobjih. Ti ucinki so zmanjšano tveganje za nastanek sodobnih kronicnih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, prekomerna teža in debelost, sladkorna bolezen ter rak. S telesno dejav­nostjo se tudi izboljša in ohranja ali zmanj­ša upadanje mišicno-skeletnega zdravja. Psihicno pocutje cloveka je boljše in pri­pomore k pozitivnim socialnim izkušnjam ter ucinkom (Cavill, Kaglmeier in Racioppi, 2007). Znacilnost duševnega zdravja je tudi zadovoljstvo posameznika s samim seboj in svojim življenjem. Na to lahko vplivamo s telesno dejavnostjo, saj ta povzroci števil­ne fiziološke in biokemicne spremembe v organizmu (izlocanje endorfinov), mišlje­nju in doživljanju samega sebe ter okolice (Mišigoj-Durakovic, 2003). Ranasinghe, Ranasinghe, Jayawardena in Misra (2013) ugotavljajo, da so prebivalci južnoazijskih držav, med katere spadajo tudi Nepalci, mocno nagnjeni k razvoju sodobnih kronicnih bolezni, kot so abdo­minalna debelost, sladkorna bolezen ter bolezni srca in ožilja. Vzrok za množicen porast tovrstnih bolezni je genska predis­pozicija, ki je še podkrepljena z nezdravimi prehranjevalnimi navadami in telesno ne­dejavnostjo. Na drugi strani so prisotna še kulturna verovanja ter pomanjkanje znanja, zavedanja o zdravem nacinu življenja. Za ženske v južnoazijskih državah velja, da so bolj telesno nedejavne kot moški. Eden izmed vzrokov so kulturna preprica­nja in verovanja dolocenih eticnih skupin, ki ženskam omejujejo možnost udeležbe pri telesnih dejavnostih. Drugi vzrok je tra­dicionalna vloga ženske, ki je skrb za raz­širjeno družino (moževo in lastno družino) ter hišna opravila. To jim ne dopušca, da bi se udeležile telesnih dejavnosti v prostem casu. Navajajo tudi, da je vec telesno ne­dejavnih ljudi z višjo usposobljenostjo in izobrazbo. Ranasinghe idr. (2013) ugotavljajo tudi, da je telesna dejavnost v povezavi z delom in transportom bolj prisotna v vsakodnev­nem življenju prebivalcev Južne Azije kot prostocasna telesna dejavnost. Njihovo de-lo in transport že sama po sebi zahtevata in vzdržujeta telesno pripravljenost. V Nepalu se 80 % populacije ukvarja s kmetijstvom, kar pomeni, da so fizicno aktivni že v sklo­pu svojega dela. Horne in Tierney (2012) v svoji raziskavi Kaj ovira in preprecuje prebivalce Južne Azije, da bi se v vecji meri ukvarjali s telesno dejavno­stjo, ugotavljata, da so družbene norme eden izmed kljucnih dejavnikov. Velik po-men ima pomanjkanje informacij in znanja o pozitivnih posledicah telesne dejavno­sti na zdravje, pomanjkanje podpore in spodbude s strani družine in prijateljev, pomanjkanje ustreznih športnih površin oziroma nevednost o možnostih izkorišca­nja naravnih danosti za telesno dejavnost. Velik problem predstavlja neznanje jezika (anglešcine) in nepismenost, saj so ljudje odvisni od drugih in s tem njihovih pre­pricanj. Za družbo je preventivno ravnanje za izboljšanje zdravja nekaj neobicajnega, ravno tako da se v družbi pojavljaš sam in si vzameš cas za vadbo. Telesna nedejav­nost pa je nekaj obicajnega, še posebno v procesu staranja, saj jih bolezni in zmanj­šana mobilnost odvracajo od dejavnosti. Verjamejo, da je njihovo zdravje nadzirano z višjo silo ter da jim telesna dejavnost ne bo pomagala pri odpravljanju njim name-njenih bolezni. Vzrok je tudi v pomanjkanju casa, saj vecino tega namenjajo družini in širši skupnosti. Mehata idr. (2013) v raziskavi Nepal House­hold Survey navajajo, da je imelo eno od desetih gospodinjstev vsaj enega clana obolelega s kronicno boleznijo. Obolelost s kronicnimi boleznimi je v urbaniziranih obmocjih dvakrat vecja kot na podeželju ter narašca s starostjo. Podobno je tudi z duševnim zdravje, ki je vecji problem v me-stih kot na podeželju. V raziskavi Non Communicable Diseases (2013) ugotavljajo, da 2,3 % sodelujocih Nepalcev ne dosega priporocila za telesno dejavnost za zdravje (150 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti/teden). Vec je moških, ki ne dosegajo priporocila. Od­stotek visoko intenzivno dejavnih žensk je rahlo višji kot odstotek moških. Mediana telesne dejavnosti za oba spola je 240 min/ dan, ki s starostjo rahlo pada. Mediana te­lesne dejavnosti povezane z delom znaša 150 min/dan za moške in 180 min/dan za ženske, pri obeh spolih je najvišja od 30. do 44. leta. Mediana telesne dejavnosti z namenom transporta je pri obeh spolih 60 min/dan in je enaka tudi skozi vsa življenj-ska obdobja. 87,9 % sodelujocih ne dosega vsaj 10 minut rekreacijske telesne dejavno­sti/dan. V povprecju presedijo oziroma so naslonjeni na kaj 120 min/dan. Po podatkih indeksa telesne teže BMI je prekomerno težkih 17,7 % in debelih 4 % sodelujocih. Prekomerna teža se veckrat pojavi pri moških, debelost pa pri ženskah. Povišan krvni tlak je prisoten pri cetrtini vseh sodelujocih. Na splošno je hiperten­zija pogosteje prisotna pri moški in starejši populaciji. Sladkorna bolezen se pojavlja pri 3,6 % sodelujocih. Pogostejša je pri moških in narašca s starostjo. Zvišano raven hole-sterola ima 22,7 % sodelujocih. Obolevnost narašca s starostjo, po spolu je pogostejša v mlajših letih pri moških in v starejših letih pri ženskah. Iz rezultatov je razvidno, da so vedenjski in biološki faktorji tveganja za nastanek sodobnih bolezni mocno prisotni v življe­nju Nepalcev. Moški so bolj izpostavljeni kajenju, alkoholu, zvišanemu krvnemu tla­ku in holesterolu ter zvišani ravni glukoze v krvi. Debelost je v vecji meri prisotna pri ženskah. V starosti je pogostejša uporaba tobaka, nizka raven telesne dejavnosti, de­belost, zvišan krvni tlak in zvišana raven glukoze v krvi. .Metode dela Tabela 1. Kolicina telesne dejavnosti Preizkušanci Vzorec anketirancev je zajemal 100 odraslih prebivalcev Nepala, starih od 18 do 53 let. Število dni na teden (dni/ teden) Cas na dan (min) Skupen cas na teden (min/ teden) Od tega jih je bilo 41 % ženskega in 59 % moškega spola. Vecina je živela v mestu Pokhara (92 %) na podrocju Kaski, ostali so prihajali iz okoliških vasi in mest. Povprec­no so se šolali 13 let; SD = 3. Najvec jih je Visoko intenzivno delo Zmerno intenzivno delo M SD M SD 1,6 2,5 4,1 2,9 57,1 135,9 129,9 162,2 268,8 848,38 753,8 1159,8 pridobilo višjo srednješolsko izobrazbo (48 %), 1 % pa ni imel nobene izobrazbe. Glede na kraj bivanja, vecina sodelujocih v raziskavi prihaja s podrocja Kaski, zato so predstavljeni podatki navezani na prebi­valce Nepala s tega podrocja, kar pomeni, da ne moremo posploševati podatkov na celotno državo. Pripomocki M 3,2 82,0 337,5 Transportna dejavnost (hoja, kolo) SD 2,8 92,1 510,1 Visoko intenzivna športna dejav- M 1,8 31,5 114,0 nost SD 2,5 41,2 179,0 Zmerno intenzivna športna M 2,5 49,7 162,2 dejavnost SD 2,6 53,3 242,5 M 2,6 70,0 327,2 Telesna dejavnost SD 1,3 52,9 316,0 Nacin zbiranja podatkov je bilo osebno terensko anketiranje s pomocjo lastno se­stavljenega vprašalnika, ki je zajemal vpra­šanja o socialno-demografskih podatkih, vprašanja, povezana z zdravjem in gibal­nimi navadami. Vprašanja so bila povzeta in prilagojena iz Globalnega vprašalnika o telesni dejavnosti GPAQ organizacije WHO (Non Communicable Diseases, 2013), Z zdravjem povezanega vedenjskega sloga CINDI (Hlastan Ribic, Djomba, Zaletel-kra­gelj, Maucec Zakotnik in Fras, 2010), Lestvi­ce zadovoljstva z življenjem SWLS (Diener, Emmons, Larsen in Griffin, 1985) ter Special Eurobarometra (2014). Metode obdelave podatkov Podatki so bili obdelani s statisticnim pro-gramom SPSS. Izracunani sta bili osnovna statistika in frekvencna porazdelitev za spremenljivke. Za izracun povezanosti iz­branih spremenljivk je bil uporabljen Spe­armanov koeficient korelacije s 5 % stopnjo tveganja. .Rezultati in razprava Gibalne navade V Tabeli 1 so prikazana povprecja posa­mezne kategorije telesne dejavnosti ter povprecja telesne dejavnost kot celote, za izracun katerih so uporabljena povprecja vsakega posameznika. Povprecno so bili sodelujoci telesno dejavni 327,2 min/teden (SD = 316). V tipicnem tednu so bili pov­precno dejavni 2,6 dni (SD = 1,3). Na po­samezen dan je dejavnost trajala 70 minut (SD = 52,9). Skoraj polovica sodelujocih je Legenda: M – aritmeticna sredina, SD – standardni odklon. bila visoko intenzivno dejavna (49 %). Veliko vec (71 %) jih je bilo zmerno intenzivno de­javnih. V sklopu športne dejavnosti so bili udeleženci v povprecju visoko intenzivno dejavni 114 min/teden (SD = 179) ter zmer-no intenzivno dejavni 162,2 min/teden (SD = 242,5). Celotna populacija je bila v pov­precju športno dejavna 138,1 min/teden (SD = 160,2). V povprecju so se ukvarjali s športom 2,2 dni/teden (SD = 2) ter 40,6 min/dan (SD = 37,2). Povprecno so sodelujoci na dan presedeli 358,3 minut (SD = 232,1), kar je skoraj 6 ur/ dan. Najmanj namenjenega casa sedenju je 30 minut, najvec pa 18 ur v enem dnevu. Najvec jih na dan presedi 4 ure. Rezultati prikazujejo, da je 82 % sodelujo-cih imelo en razlog od navedenih, da niso bili bolj športno oziroma telesno dejavni. 16 % je navedlo po dva razloga, ostali tri ali štiri. V povprecju je vsak sodelujoc navedel en razlog. Najpogostejši razlog prebival­cev Kaski podrocja (Slika 1), da niso bili bolj športno oziroma telesno dejavni, je bilo primanjkovanje casa (41 %). Sledila sta ra­zloga, da se že redno ukvarjajo s športom (15 %) ter drugi razlogi (10 %). Pod druge razloge lahko štejemo tudi verska in kultur-na prepricanja ter poglede posameznika kot družbe na športno oziroma telesno dejavnost. Dejavniki zdravja Dobra polovica (53 %) sodelujocih v razi­skavi je svoje zdravje ocenila z oceno do-bro. Nihce ga ni ocenil kot zelo slabo. Tudi splošno zdravje (povprecna ocena vseh udeležencev) je bilo ocenjeno z oceno do-bro (M = 2,48). Zdravnika v zadnjem letu ni obiskalo 34 % sodelujocih. 55 % je bilo tistih, ki so ga obiskali do trikrat, kar je predstavljalo 83 % med vsemi, ki so obiskali zdravnika. Zaradi bolezni ali poškodbe je bilo v zadnjem le­tu odsotnih z dela ali nezmožnih opravljati obicajne delovne obveznosti 42 % sodelu­jocih, ostali so opravljali delo vsak dan ne glede na zdravstveno stanje. V povprecju so bili ljudje pri zdravniku dvakrat in odso­tni z dela 5 dni. Skoraj polovica sodelujocih (49 %) je imela vsaj eno od navedenih zdravstvenih težav v zadnjem mesecu, 30 % sodelujocih pa nobene. Najvec je bilo 6 zdravstvenih te­žav na posameznika. Najveckrat prisotna težava (Slika 2) je bila glavobol (25 %), sle­dile so ji bolecine v križu (12 %) in bolecine v vratu ter ramenih (10 %). 22 % je navajalo, da ni imelo nobene težave ali nobene od naštetih. Nobene diagnosticirane bolezni ali stanja s strani zdravnika ni imelo 85 % sodelujocih. 10 % je imelo eno od navedenih bolezni ali 30,0 25,0 20,0 % 15,0 10,0 5,0 0,0 90,0 80,0 70,0 60,0 50,0 % 40,0 30,0 20,0 10,0 0,0 81,0 7,6 2,9 2,9 1,9 1,0 1,0 1,0 1,0 Slika 3. Pogostost posamezne diagnosticirane bolezni ali stanja. stanj. Najveckrat prisotna bolezen je bila hipertenzija, s katero je bilo obolelih skoraj 8 % (Slika 3). Nobene navedene zdravstvene težave ali diagnosticirane bolezni ni imelo 28 % so­delujocih. Dobra polovica (55 %) je imela eno in 1 % je imel štiri zdravstvene težave ter diagnosticirane bolezni. V povprecju ima vsak sodelujoc eno od navedenih zdra­vstvenih težav in bolezni. Obcutek napetosti, stresa ali velikega priti-ska je obcasno obcutilo 34 % sodelujocih, 24,5 21,6 11,5 10,1 5,8 5,8 4,3 3,6 3,6 2,9 2,9 2,2 1,4 Slika 2. Pogostost pojava posamezne zdravstvene težave. le 6 % je bilo pod stresom vsak dan. Nikoli ga ni obcutilo 22 % sodelujocih. Tabela 2. Povprecna ocena posamezne trditve M V vecini pogledov je moje življenje blizu idealnemu. 4,97 Razmere mojega življenja so super. 4,91 S svojim življenjem sem zadovoljen. 5,38 Do sedaj sem v svojem življenju izpolnil vse pomembnejše želje. 4,75 Ce bi živel še enkrat, ne bi skoraj nicesar spremenil. 4,50 Legenda: M – aritmeticna sredina. V Tabeli 2 so predstavljene ocene posame­zne trditve lestvice zadovoljstva z življe­njem odraslih prebivalcev Nepala s Kaski podrocja. Sodelujoci so se najbolj strinjali s trditvijo, da so s svojim življenjem zadovolj­ni. Z ostalimi trditvami so se skorja delno strinjali. Povezanost med gibalnimi navadami in zdravjem Za ugotavljanje povezanosti telesne in športne dejavnosti s telesnim zdravjem smo uporabili povprecen cas celotne te­lesne oziroma športne dejavnosti v enem tednu ter povprecno število zdravstvenih težav in bolezni vsakega posameznika. Iz­racunali smo Spearmanov koeficient kore­lacije (Tabeli 3 in 4). Rezultati niso pokazali statisticno znacilnih povezav. Tabela 3. Spearmanov koeficient korelacije (.s) med povprecnim casom telesne dejavnosti na teden ter povprecnim številom zdravstvenih težav in bolezni Vrednost Statisticna znacilnost .s 0,071 0,480 Tabela 4. Spearmanov koeficient korelacije (.s) med povprecnim casom športne dejavnosti na teden ter povprecnim številom zdravstvenih težav in bolezni Vrednost Statisticna znacilnost .s -0,087 0,389 Za ugotavljanje povezanosti med telesno in športno dejavnostjo ter zadovoljstvom z življenjem je bil uporabljen povprecen cas celotne telesne oziroma športne dejav­nosti v enem tednu ter povprecna ocena posamezne trditve lestvice zadovoljstva z življenjem (Tabeli 5 in 6). Koeficient korelacije je imel najvišjo vre­dnost pri zadnji trditvi (.s = -0,209), pove­zava športne dejavnosti z omenjeno po­stavko lestvice zadovoljstva z življenjem je statisticno znacilna. Tabela 5. .Razprava Podobno kot so za prebivalce Južne Azije ugotovili Ranasinghe idr. (2013), so rezultati naše raziskave pokazali, da je bila tudi pri sodelujocih prebivalcih Kaski podrocja tele­sna dejavnost v vecji meri prisotna v sklopu dela ter za namen transporta. Nic telesno dejavnih ni bilo 3 % sodelujocih, medtem ko jih 22 % ni bilo nic športno dejavnih v svojem prostem casu. V raziskavi Speci­al Eurobarometer (2014) so ugotovili, da enak odstotek Slovencev ni nikoli športno dejaven, na evropski ravni pa je odstotek skoraj dvakrat vecji (42 %). Naša raziskava je pokazala, da je 36 % sodelujocih dose-galo priporocila za ohranjanje zdravja pri zmerno in 39 % pri visoko intenzivni špor­tni dejavnosti v prostem casu (150 min/ teden zmerno intenzivne ter 75 min/teden visoko intenzivne dejavnosti). Vsaj 10 minut športne dejavnosti na dan ni dosegalo 41 % sodelujocih, kar je za polovico manj kot pri raziskavi Non Communicable Diseases (2013), kjer kriterija ni dosegalo 87,9 % so­delujocih. Pokazala se je tudi velika razlika v odstotku ljudi, ki niso dosegali priporoci-la 150 minut telesne dejavnosti na teden. V raziskavi Non Communicable Diseases (2013) so ugotovili, da je odstotek znašal 2,3 Spearmanov koeficient korelacije (.s) med povprecnim casom telesne dejavnosti na teden ter povprecno oceno posamezne trditve Statisticna Trditve/.s Vrednost znacilnost V vecini pogledov je moje življenje blizu idealnemu. -0,102 0,313 %. V naši raziskavi je bilo ugotovljeno, da jih približno tretjina ni dosegla priporocil. To nam pokaže, da so ljudje vse manj telesno dejavni. Glede na njihov življenjski slog so na dan presedeli vecino casa. Povprecje je pokazalo, da so v tipicnem dnevu presede­li skoraj 6 ur. Cas sedenja se je povecal od leta 2013, ko so v raziskavi Non Communi­cable Diseases (2013) ugotovili, da v pov­precju presedijo 2 uri na dan. Eden izmed glavnih razlogov za manjšo telesno dejav­nost anketiranih je bilo pomanjkanje casa. Glede na to, da je bila vecina anketiranih v vzorci iz TURISTICNEGA mesta, kjer ver­jetno opravljajo bolj sedece delo VSE DNI V TEDNU, so rezultati lahko tudi posledica tega. Razen ce se primerja s tem da jih 39 % dosega priporocila za ohranjanje zdravja pri visoko intenzivni športni dejavnosti in 36 % pri zmerno intenzivni (to je omenjeno pod naslovom razprava). Horne in Tierney (2012) navajata pomanjkanje casa kot ene­ga od vzrokov, ki ovira oziroma preprecuje ukvarjanje s telesno dejavnostjo. Med tovr­stne vzroke prištevata še družbene norme, verovanja ter pomanjkanje znanja o pozi­tivnih vplivih telesne dejavnosti na telo, ki so v raziskavi zajeti pod odgovorom drugo, s katerim je na vprašanje odgovorila kar desetina sodelujocih. Prav tako je v Evropi in Sloveniji pomanjkanje casa eden izmed glavnih razlogov, ki preprecujejo vecjo te­lesno oziroma športno dejavnost (Special Eurobarometer, 2014). Iz predstavljenega lahko sklepamo, da je v življenju Nepalcev s podrocja Kaski v vedno vecji meri priso-ten sedeci nacin življenja, ki se ravno tako izraža pri telesni dejavnosti v sklopu dela in transporta. Razmere mojega življenja so super. -0,063 0,533 Nadalje smo ugotovili, da so sodelujoci S svojim življenjem sem zadovoljen. 0,028 0,782 prebivalci Kaski podrocja v raziskavi svoje Do sedaj sem v svojem življenju izpolnil vse pomemb­ 0,001 0,995 nejše želje. Ce bi živel še enkrat, ne bi skoraj nicesar spremenil. -0,185 0,065 Tabela 6. Spearmanov koeficient korelacije (.s) med povprecnim casom športne dejavnosti na teden ter povprecno oceno posamezne trditve Statisticna Trditve/.s Vrednost znacilnost trenutno zdravstveno stanje ocenjevali kot dobro. Tudi Hlastan Ribic idr. (2010) nava­jajo, da so Slovenci ocenili zdravje z oceno dobro (41 %). V zadnjem letu 34 % sode­lujocih v raziskavi ni nikoli obiskalo zdrav­nika in 58 % ni bilo nikoli odsotnih z dela ali nezmožnih opravljati obicajnih delovnih obveznosti zaradi bolezni ali poškodbe. V Sloveniji (Hlastan Ribic idr., 2010) v zadnjem letu ni nikoli obiskalo zdravnika 21 % in 70 % ni bilo nikoli odsotnih z dela ali nezmožnih vsak izmed sodelujocih v povprecju eno od zdravstvenih težav ali diagnosticiranih bolezni. Najveckrat pojavljene zdravstvene težave so bile glavobol ter bolecine v križu, vratu in ramenih. Košcak Tivadar (2015a) pravi, da so bolecine v vratu in ramenih ena izmed posledic pretežno sedecega nacina življenja, ravno tako tenzijski glavoboli, ki so posledica prevelike napetosti v mišicah vratne hrbtenice. Dolgotrajno sedenje je tudi eden izmed dejavnikov za pojav bo-lecin v križu (Košcak Tivadar, 2015b). Glavo-bole in bolecine v križu, vratu ter ramenih se da odpraviti oziroma omiliti z ustreznimi vajami, torej s telesno dejavnostjo. Hlastan Ribic idr. (2010) ugotavljajo, da so tudi pri Slovencih najpogostejše zdravstvene te­žave glavoboli, bolecine v križu, vratu in ramenih, kjer ravno tako prevladuje sede-ci nacin življenja. Povprecno število samo diagnosticiranih bolezni na posameznika v naši raziskavi je bilo 0. To lahko razlagamo s tem, da so bili sodelujoci v povprecju mlaj­ši in so zaradi starosti imeli manj težav. Na drugi strani bi lahko bil to problem v zdra­vstveni oskrbi in nerednem obiskovanju zdravnika. V raziskavi Non Communicable Diseases (2013) navajajo, da je bil povišan krvni tlak prisoten pri cetrtini sodelujocih, sledila mu je zvišana raven holesterola. Sladkorno bolezen je imelo skoraj 4 % so­delujocih. V naši raziskavi je bil ravno tako v najvecji meri prisoten zvišan krvni tlak (8 %). Zvišano raven holesterola je imel 1 % sodelujocih, sladkorne bolezni ni navajal nihce. Slovenci se ravno tako najveckrat spopadajo z zvišanim krvnim tlakom, sledi mu zvišana raven holesterola ter bolezni in okvare hrbtenice. S sladkorno boleznijo se spopada skoraj 7 % Slovencev (Hlastan Ribic idr., 2010). S stresom so se sodelujo-ci najpogosteje srecevali obcasno, skoraj polovica nikoli ali zelo redko. Tudi Slovenci so bili najveckrat obcasno pod stresom (50 %), nikoli ali zelo redko ni obcutila stresal le slaba cetrtina (Hlastan Ribic idr., 2010). Prebivalci Kaski podrocja so bili s svojim življenjem delno zadovoljni. V splošnem je bila vecina bolj zadovoljna kot nezado­voljna. Tudi v raziskavi Standard Eurobaro-meter (2015) so ugotovili, da so Evropejci in Slovenci v vecini (80 %) zadovoljni s svojim življenjem. Iz predstavljenega lahko sklepa-mo, da se prebivalci Kaski podrocja spopa­dajo s podobnimi zdravstvenimi težavami in boleznimi kot Slovenci, saj pri obeh na­rodih prevladuje sedeci nacin življenja, a se manj srecujejo s stresnimi situacijami. V vecini pogledov je moje življenje blizu idealnemu. 0,048 0,637 opravljati obicajnih delovnih obveznosti. V Razmere mojega življenja so super. S svojim življenjem sem zadovoljen. 0,025 0,081 0,806 0,423 splošnem so bili prebivalci Kaski podrocja v primerjavi s Slovenci manjkrat pri zdravni­ku in veckrat odsotni z dela, a nikoli vec kot Do sedaj sem v svojem življenju izpolnil vse pomemb­nejše želje. Ce bi živel še enkrat, ne bi skoraj nicesar spremenil. -0,118 -0,209 0,244 0,037 en mesec. Mehata idr. (2013) ugotavljajo, da je imelo eno od desetih gospodinjstev vsaj enega clana obolelega s kronicno bo­leznijo. V raziskavi smo ugotovili, da je imel Povezanosti med telesno dejavnostjo in dejavniki zdravja nismo ugotovili. Podobne ugotovitve navajajo Planinšek, Škof, Lesko­šek, Žmuc Tomori in Pori (2014), ki prav ta­ko niso ugotovili povezave s telesno dejav­nostjo, ampak le z bolj intenzivno športno dejavnostjo. V našem primeru smo ugoto­vili povezanost med športno dejavnostjo in eno postavko v vprašalniku zadovoljstva z življenjem. Tisti, ki ne bi nic v dosedanjem življenju spreminjali, so tisti, ki se najvec ukvarjajo s športno dejavnostjo. To lahko kaže na nujno prisostvovanje posameznika pri športni dejavnosti, ker samo telesna de­javnost ne nudi zadostne energetske po­rabe, da bi varovala clovekovo zdravje. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Thoger­sen-Ntoumani, Fox in Ntoumanis (2005) in Moljord, Eriksen, Moksnes in Espnes (2001), ki navajajo, da so bolj srecni in zadovoljni v življenju tisti, ki so vsaj enkrat tedensko športno dejavni. .Sklep Z raziskavo smo analizirali gibalne navade prebivalcev mesta Pokhare, ki so eden iz-med kljucnih sredstev za preventivno rav­nanje pred nastankom ali zmanjšanje vpli­va že nastalih kronicnih bolezni. Rezultati raziskave so pokazali, da so v povprecju v vseh sklopih telesne dejavnosti sodelujoci v raziskavi dosegali svetovna priporocila za ohranjanje zdravja ter da so bili bolj telesno dejavni v sklopu dela in transporta kot v svojem prostem casu. Ne glede na to jih je bila skoraj polovica visoko intenzivno špor­tno dejavnih v svojem prostem casu. Naj­vecji razlog zakaj niso bili še bolj športno dejavni je bilo pomanjkanje casa. Glede na njihov nacina življenja je bilo pomanjkanje casa res eden vecjih težav, saj jih je veliko imelo svoje trgovine ali pisarne v turistic­nem delu mesta, kjer so delali cele dneve ne glede na dan. Ob natrpanem urniku so morali skrbeti še za svoje družine. Ce so študirali, so del dneva preživeli na fakulte­tah, ostali del dneva so pomagali staršem ali delali kje drugje. V prostem casu so se tako raje posvecali družini in prijateljem ter uživali v neaktivnosti. Svoje zdravje so v povprecju ocenjevali dobro, v zadnjem letu dvakrat obiskali zdravnika in bili odso­tni od vsakodnevnih opravil 5 dni. 72 % je imelo vsaj eno od navedenih zdravstvenih težav in bolezni. Najpogosteje navedene težave in bolezni so bile glavobol, bolecine v križu, vratu in ramenih ter hipertenzija, ki predstavljajo dolocene posledice telesne nedejavnosti. S stresom se je spopadalo 78 % sodelujocih. Ti so ga najveckrat ob­cutili obcasno. Najveckrat je bilo izraženo strinjanje s trditvami lestvice zadovoljstva z življenjem, ki je v povprecnih vrednostih pokazala delno strinjanje in s tem delno za­dovoljstvo z njihovim življenjem. Poveza­nosti med gibalnimi navadami in zdravjem smo ugotovili le med eno postavko lestvi­ce zadovoljstva z življenjem in športno de­javnostjo. S petodstotnim tveganjem lahko sklepamo, da daljši, kot je bil cas športne dejavnosti, manj je bilo prisotne želje po spremembah v življenju. Zavedamo se omejitev raziskave, saj razi­skava temelji na majhnem vzorcu merjen­cev ter na subjektivnih podatkih o izbranih spremenljivkah. Pole tega so vzorec pred­stavljali tudi prebivalci iz okoliških vasi in mest, ki so lahko imeli drugacne gibalne navade zaradi drugacnih vsakodnevnih obveznosti, kar bi lahko vplivalo na doblje­ne rezultate. Nadalje predstavljajo izbrane spremenljivke vpogled v le en del zdravja. Ne nazadnje pa moramo omeniti, da sta­rejše populacije nismo vkljucili, kar lahko pomeni tudi to, da anketirani še niso imeli vecjih težav z zdravjem in temu posledicno tudi ni bilo vec povezav med gibalnimi na­vadami ter dejavniki zdravja. Ce povzamemo, v Nepalu prihaja v ospred­je sedeci nacin življenja in z njim vse vecja prisotnost sodobnih kronicnih nenalezlji­vih bolezni. Na podlagi tovrstnih raziskav se lahko izoblikuje nacrt ozavešcanja ljudi o zdravem nacinu življenja in pozitivnih vplivih telesne dejavnosti na zdravje ter spodbujanja k vse vecji telesni aktivnosti. Z uspešnim izvajanjem redne in primerne telesne dejavnosti bi se tem ljudem lahko dvignil nivo celostnega zdravja in s tem tu­di kakovost življenja. .Literatura 1. Cavill, N., Kahlmeier, S. in Racioppi, F. (2007). Telesna dejavnost in zdravje v Evropi: dokazno gradivo za ukrepanje. Pridobljeno iz http:// cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/pu­blikacije/who_teldejavnost.pdf.pdf 2. Diener, E., Emmons, R. A., Larsen, R. J. in Grif­fin, S. (1985). The Satisfaction With Life Scale. Journal of Peronality Assessment, 49(1), 71–75. Pridobljeno iz https://internal.psychology. illinois.edu/~ediener/Documents/Diener­Emmons-Larsen-Griffin_1985.pdf 3. Global Recommendations on Physi­cal Activity for Health. (2010). Pridoblje-no iz http://apps.who.int/iris/bitstre­am/10665/44399/1/9789241599979_eng.pdf 4. Hlastan Ribic, C., Djomba, J. K., Zaletel-Kra­gelj, L., Maucec Zakotnik, J. in Fras, Z. (ur.). (2010). Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih pre­bivalcih Slovenije: Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008 (Z zdravjem povezan vedenjski slog). Pridobljeno iz http://cindi-slo­venija.net/images/stories/cindi/raziskave/ CHMS2008.pdf 5. Horne, M. in Tierney, S. (2012). What are the barriers and facilitators to exercise and physical activity uptake and adhe­rence among South Asian older adults: A systematic review of qualitative studies. Preventive Medicine, 55(4), 276–284. Prido­bljeno iz https://www.researchgate.net/ publication/230588237_What_are_the_bar­riers_and_facilitators_to_exercise_and_ physical_activity_uptake_and_adherence_ among_South_Asian_Older_adults_A_sys-tematic_review_of_qualitative_studies 6. Košcak Tivadar, B. (2015a). Obremenitve zgor­njega dela telesa pri pretežno sedecem nacinu življenja sodobnega cloveka. Pridobljeno iz http://fizioterapija-mediko.si/wp-content/ uploads/2015/07/Koscak_Vratna-hrbtenica_ ER_junij_2015_OBL_L_A_pdf.pdf 7. Košcak Tivadar, B. (2015b). Sedenje na stolu in bolecina v križu. Pridobljeno iz https:// www.researchgate.net/profile/Blanka_Ko­scak_Tivadar2/publication/279852175_Se­denje_na _stolu_in_bolecina_v_krizu/ links/559c0d4408ae0035df234874/ Sedenje -na -stolu-in-bolecina-v-krizu. pdf?origin=publication_detail 8. Mehata, S., Baral, S. C., Chand, P. B., Singh, D. R., Poudel, P. in Bernett, S. (2013). Nepal Househols Survey 2012. Pridobljeno iz http:// www.mohp.gov.np/images/pdf/NHSSP/ Research%20Report/Household%20Sur­vey%202012.pdf 9. Mišigoj - Durakovic, M. (2003). Telesna vadba in zdravje: znanstveni dokazi, stališca in pripo-rocila. Zveza društev športnih pedagogov Slovenije: Fakulteta za šport: zavod za šport Slovenije: Zagreb: Kineziološka fakulteta. 10. Moljord, I. E. O., Eriksen, L., Moksnes, U. K. in Espnes, G.A. (2011). Stress and happiness 11. Among adolescents with varying frequency of physical activity. Perceptual Motor Skills, 113, 631-46. 12. Non Communicable Diseases Risk Factors: STEPS Survey Nepal. (2013). Pridobljeno iz http://www.searo.who.int/nepal/mediacen­tre/non_communicable_diseases_risk_fac­tors_steps_survey_nepal_2013..pdf 13. Planinšek, S., Škof, B., Leskošek, B., Žmuc To-mori, M. in Pori, M. (2014). Povezanost špor­tne dejavnosti s stresom in z zadovoljstvom z življenjem pri odraslih Slovencih. Zdravstve-no varstvo, 53, 1–10. 14. Pori, M., Pori, P., Pistotnik, B., Dolenec, A., To-mažin, K., Štirn, I. in Majeric, M. (2013). Športna rekreacija. Ljubljana: Športna unija Slovenije, Fundacija za šport. 15. Ranasinghe, C. D., Ranasinghe, P., Jayawar­dena, R. in Misra, A. (2013). Physical activity patterns among South-Asian adults: a sy­stematic review. International Journal off Behavioral Nutrition and Physical Activity, 10. Pridobljeno iz http://ijbnpa.biomedcentral. com/articles/10.1186/1479-5868-10-116 16. Special Eurobarometer 412: Sport and physical activity Report. (2014). Pridobljeno iz http:// ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ ebs_412_en.pdf 17. Standard Eurobarometer 83: Public opininon in the European Uninon Reoport. (2015). Pri­dobljeno iz http://ec.europa.eu/commfron­toffice/publicopinion/archives/eb/eb83/ eb83_publ_en.pdf 18. Thøgersen-Ntoumani C., Fox, K. R. in Ntou­manis, N. (2005). Relationships between 19. Exercise and three components of mental well-being in corporate employees. Psycho­logy of Sport and Exercise, 6, 609–27. Eva Pecnik, dipl. kin. Polhov Gradec 39, 1355 Polhov Gradec pecnik.eva@gmail.com Darjan Spudic, Primož Pori, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic Vpliv inercijske vadbe moci na gibalno ucinkovitost starostnic Izvlecek Z ustrezno vadbo moci lahko starostniki ne le upocasnijo ali prepre-cijo sarkopenijo in zmanjšanje moci, temvec celo povecajo mišicno maso ter posledicno najvecjo in eksplozivno moc. Ucinki vadbe moci vplivajo na ohranjanje oziroma izboljšanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti starostnikov in s tem na samostojnost ter uspešno stara­nje. Inercijska vadba, ki temelji na izkorišcanju vrtilne kolicine valjaste uteži, daje možnost ucinkovite vadbe moci za starostnike. Rotacijska energija vrtece se uteži v ekscentricnem delu kontrakcije privede do razvoja višjih sil kot v koncentricnem delu kontrakcije, kar predstavlja bistven koncept inercijske vadbe, poimenovan tudi ekscentricna pre­obremenitev. Namen raziskave je bil ugotoviti prakticno-uporabno vrednost in preveriti dejanske ucinke programa vadbe na inercijski napravi za izvajanje pocepa na gibalne in funkcionalne sposobnosti starostnic. Primerjali smo ucinke tradicionalne vadbe z utežjo z roca­jem (kettlebellom) in ucinke vadbe na skonstruirani inercijski napravi za izvajanje pocepa v primerjavi s kontrolno skupino in ugotovili po­dobno ucinkovitost obeh vadbenih metod na moc iztegovalk nog, izmerjenih s testom vstajanje s stola, pri cemer smo nekoliko boljše ucinke vadbe v 8-tedenskem programu ugotovili pri inercijski vad-bi. Ugotovili smo tudi, da z obema vadbenima intervencijama nismo statisticno pomembno vplivali na rezultate testov funkcionalni do-seg naprej, vstani in pojdi ter 6-minutni test hoje. Kljucne besede: inercija, moc, starostnik, sarkopenija, vstajanje s stola, jo-jo. Influence of Inertional Resistance Exercise on Functional Abilities among Elderly Women Abstract Recent studies show that sarcopenia and muscle strength loss can not only be prevented, but the elderly are also able to suc­cessfully gain muscle mass, maximum strength and power. Resistance exercise also positively influences functional abilities, in­dependence and active aging. Inertional contraptions are an effective way of resistance exercise among elderly. The contraction of the eccentric part of the muscles generates stronger forces than the concentric part, which is a vital concept of the inertion exercise, also known as eccentric overload. The purpose of the study was to examine practical implication and actual effects of the inertial contraption on functional abilities among elderly women. We compared the effects of traditional resistance exercise in the form of performing squats using the kettlebell and inertional resistance exercise with the constructed inertion contrap­tion for performing squats. We discovered a similar effect of both of the exercise types on the power of the leg extensor muscles tested by the Sit to Stand test. The exercise group using the inertion contraption has provided us with slightly better results. Both of the exercises have not majorly influenced the results of the Functional Reach Test, the Timed Up and Go Test and the 6-minute Walk Test. Key words: Inertia, Resistance, Elderly, Sarcopenia, Sit to Stand, Yo-Yo. .Uvod Uspešno staranje se ne zacne s starostjo, je posledica nacina življenja. Procesi staranja, katerih vodilni dejavnik je sarkopenija, pri starejših osebah povzrocijo upad gibalnih in funkcionalnih sposobnosti posameznika, ki se kažejo skozi zmanjšano sposobnost izvajanja vsakodnevnih aktivnosti (Narici in Maganaris, 2006). Zaradi upada mišicne mase v starosti se tudi poveca tveganje za pridobitev nekaterih kronicnih nenalezlji­vih bolezni, upad mišicne mase pa je lahko tudi posledica kronicnega bolezenskega stanja (Ebner, Sliziuk, Scherbakov in San-dek, 2015; Li idr., 2015; Wolfe, 2016). Mišicna masa in manifestacija moci sta po­vezani tudi z ostalimi gibalnimi (ravnotežje, hitrost, agilnost) in funkcionalnimi (vzdr­žljivost) sposobnostmi starostnikov. Zaradi manjše relativne moci se telo hitreje utrudi. Ugotovljeno je bilo, da je posebej zmanjša­nje hitre moci pri starostnikih dober poka­zatelj funkcionalne manjzmožnosti (Cado-re, Pinto, Bottaro in Izquierdo, 2014). Z ustrezno vadbo za moc lahko starejše osebe kljub manjšemu potencialu za po­vecanje moci v primerjavi z odraslimi ne le upocasnijo ali preprecijo sarkopenijo in zmanjšanje moci, temvec celo povecajo presek mišicnih vlaken tipa 2 ter posledicno najvecjo in eksplozivno moc (Leidesdorff Bechshøft, Malmgaard-Clausen, Gliese, Be­yer, Mackey, Andersen, Kjær in Holm, 2017), kar naprej vpliva na ohranjanje oziroma iz­boljšanje gibalnih in funkcionalnih sposob­nosti starostnikov in s tem samostojnost ter uspešno staranje (Häkkinen, Alen, Kallinen, Newton in Kraemer, 2000; Strojnik, 2015). V praksi se srecujemo s programi vad-be za moc za starostnike, ki ne zajemajo dovolj velikih obremenitev, da bi dosegli potencial vzdrževanja mišicne mase in s tem povezanih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti starostnikov. S kratkotrajnimi, nekoliko bolj intenzivnimi in s tem ucinko­vitimi metodami vadbe na inercijski napra-vi dosežemo ekonomicnost, ki se v praksi kaže kot pomembna znacilnost vadbe pri starostnikih. Medtem ko so pri tradicionalni izotonicni vadbi za moc kot zunanja obremenitev najpogosteje uporabljene uteži in s tem sila gravitacije, inercijska vadba kot obre­menitev izkorišca masni vztrajnostni mo­ment vrtecega se kolesa in je uporabna tudi v breztežnostnem prostoru (Alkner, Berg, Kozlovskaya, Sayenko, in Tesch, 2003; Norrbrand, 2008). Inercijske naprave teme­ljijo na izkorišcanju vrtilne kolicine kolesa, ki ga v gibanje spravimo s potegom vrvi, ovite okoli osi, na katerega je kolo name-šceno. Rotacijska energija, ki jo pridobi kolo med koncentricnim potegom, se iznici pri zaustavljanju vrtenja kolesa z ekscentricno kontrakcijo vkljucenih mišic. Tekoce pono­vitve inercijske vadbe spominjajo na delo­vanje jo-ja in zato vadbo poimenujemo tu­di Yo-Yo vadba (Norrbrand, Fluckey, Pozzo, in Tesch, 2008). Danes inercijska vadba za moc predstavlja inovativno možnost ucinkovite vadbe, ki se zaradi pozitivnih ucinkov ekscentricne vad-be vse bolj uveljavlja pri rehabilitaciji po akutnih in kronicnih poškodbah, predvsem tetiv (Romero-Rodriguez, Gual in Tesch, 2011), pri preventivni vadbi pred poškod­bami pri športnikih, pri razvijanju gibalnih sposobnosti pri športnikih in z namenom izboljšanja kazalnikov zdravja pri kronicnih bolnikih (Prieto-Mondragón, Camargo-Rojas in Quiceno, 2016). Ucinki programov vadb za moc pri treniranih in netreniranih osebah na inercijskih napravah so bolj ro­bustni v primerjavi z vadbo z utežmi (Norr-brand idr., 2010). V nasprotju z vadbo z utežmi vrtilna kolici­na kolesa, ki jo ustvarimo v koncentricni fazi krcenja mišice na inercijski napravi, povzro-ci epizode višje mišicne aktivacije in proi­zvedene mehanske sile v ekscentricni fazi kontrakcije (Norrbrand idr., 2010). Pride do razvoja višjih tenzilnih sil, ki so proizvede­ne z manjšo aktivacijo motoricnih enot in posledicno manjšo energijsko potrato, do-datno se izboljša tudi nevralna prevodnost, s cimer je rekrutacija motoricnih enot bolj ucinkovita. Posledicno je tudi prirastek mišicne mase hitrejši. Prilagoditev na viso­ko intenzivnost vadbe se kaže v inhibiciji protektivnih mehanizmov, kot je Golgijev tetivni organ. S tem se v mišicno-tetivnem kompleksu lahko razvijejo višje sile oziroma pride do višjega nivoja zavestne aktivacije. Pozitivne lastnosti, ki jih ima koncentric­no-ekscentricna kontrakcija na inercijskih napravah na mišicni sistem, se neposredno prenesejo tudi na tetivo, ki se na zmožnost proizvajanja višjih sil v mišici prilagodi s po­vecanjem precnega preseka oziroma go-stoto kolagenskih vlaken znotraj tetive in s tem poveca svojo togost. Fenomen do-seganja višjih sil v ekscentricni fazi krcenja mišice na inercijskih napravah je v literaturi oznacen kot ekscentricna preobremenitev oziroma »eccentric overload« (Slika 1). Pozitivne lastnosti, ki zajemajo živcno-mi­šicne prilagoditve pri inercijski vadbi, pa imajo vpliv tudi na gibalne in funkcionalne sposobnosti starostnikov (Norrbrand, 2008; Norrbrand, 2010; Tesch idr., 2017). Namen raziskave je bil ugotoviti prakticno­uporabno vrednost lastne skonstruirane inercijske vadbe na napravi za izvajanje pocepa pri starostnikih in preveriti ucinke pripravljenega programa inercijske vadbe moci za starostnice na njihove gibalne in funkcionalne sposobnosti, in sicer na moc iztegovalk nog, agilnost, ravnotežje in kar­dio-vaskularno vzdržljivost. .Metode dela Vzorec merjencev V raziskavo je bilo prostovoljno vkljucenih 44 starostnic, starih od 60 do 84 let. Vse so bile oskrbovanke Zdravstvenega doma Crnomelj. V casu študije se je zaradi oseb­nih razlogov število vadecih zmanjšalo na 37 (16 % osip). Starostnice so bile nakljucno razdeljene v tri skupine, in sicer kontrolno (11 udeleženk s povprecno starostjo 67,3 ± 4,5 let in indeksom telesne mase 29,9 ± 5,3 kg*m-2), tradicionalno (14 udeleženk s pov­precno starostjo 71,57 ± 6,4 let in indeksom telesne mase 25,6 ± 4,7 kg*m-2) in inercijsko (12 udeleženk s povprecno starostjo 68,8 ± 7,3 let in indeksom telesne mase 24,8 ± 4,1 kg*m-2). Udeleženci študije niso imeli prejšnjih izkušenj z vadbo za moc, bili pa so vsakodnevno telesno dejavni v smislu gospodinjskih in hišnih opravil. Celoten ek­speriment je bil izveden v skladu s Helsin­ško-tokijsko deklaracijo in potrjen s strani Eticne komisije na podrocju športa na Fa-kulteti za šport. Postopek in pripomocki Pred zacetkom in na koncu vadbenega programa so starostnice izpolnile zdra­vstveni Vprašalnik o pripravljenosti na vad­bo (PAR-Q) (The Physical Activity Readiness Questionnaire for Everyone, 2017). V sklopu standardizirane vadbene enote so bile iz­vedene antropometricne meritve ter me-ritve gibalnih in funkcionalnih sposobnosti starostnikov s testi telesne pripravljenosti za starejše (Djomba, Backovic Jurican in Ja­kovljevic, 2015), in sicer 6-minutnim testom hoje [prehojena razdalja v metrih], testom vstajanja s stola (30 s) [število ponovitev], testom vstani in pojdi (2,4 m) [cas v se­kundah] in testom funkcionalnega dosega naprej [cm] (Singh, Pillai, Tan, Tai in Shahar, 2015). V tradicionalni skupini smo izmerili najvecje breme pri eni ponovitvi pocepa (1RM) in v inercijski skupini najvecjo zmo- % 1RM1 ali Število tekocih Vadbeni Vrednost na lestvici TEDEN % najvecje proizvedene Število serij koncentricnih ponovitev vaje cikel znotraj subjektivnega za­znavanja napora po vrtilne kolicine2 znotraj serije serije Borgu (6–20). 1 UV 40 3 15–22 12–14 2 UV 50 2 12–15 12–14 3 60 2 12–15 14–16 4 60 3 12–15 14–16 5 60 4 12–15 2 min 14–16 6 70 2 10–12 14–16 7 70 3 10–12 14–16 8 70 4 10–12 14–16 Legenda. UV: uvajalni teden, % 1RM: odstotek najvecjega bremena pri eni ponovitvi vaje, 1: tradicio­nalna skupina, 2: inercijska skupina. žnost potega iz pocepa na inercijski napra-vi za izvajanje pocepa. Vadbena intervencija Vadeci so skozi osem tedenski progresiv­ni program vadbe moci izvajali pocepe v sklopu standardizirane vadbene enote. V skupini, ki je izvajala inercijsko vadbo, je bila uporabljena lastno skonstruirana iner­cijska naprava za izvajanje pocepa (Slika 2) s skupnim zacetnim masnim vztrajnostnim momentom vrtenja 0,036 kg*m2 (5 kg utež s premerom 24 cm) in pasom za pritrditev obremenitve na medenico. V skupini, ki je izvajala vadbo moci z utežjo, so bile upora­bljene uteži z rocajem (Kettlebell), ki so jih vadeci med izvedbo pocepa držali v pre­drocenju dol. V Tabeli 1 je predstavljena progresivna obremenitev pri vadbi moci za starostnike, ki so vadili z utežjo z rocajem in na inercijski napravi za izvajanje pocepa. Pri slednji smo intenzivnost vadbe dolocili z odstotki naj­vecje proizvedene vrtilne kolicine na iner­cijski napravi, ki smo jo dobili z zacetnimi meritvami najvecje zmožnosti potega iz pocepa. Slika 3. Izvedba pocepa z utežjo z rocajem – kettle-bellom (osebni arhiv). Meritve najvecje zmožnosti potega na inercijski napravi za izvajanje pocepa (1RM na inerciji) Enako kot smo pri vadbi z utežjo z roca­jem za vsakega posameznika z namenom glas mladih relativne prilagoditve intenzivnosti vadbe izvedli posredne meritve najvecjega bre­mena pri eni ponovitvi vaje (Brzitsky, 1993), smo na inercijski napravi izvedli meritve najvecje zmožnosti potega valjaste uteži iz pocepa v vrtenje. Iz najvecje hitrosti vr­tenja uteži (.max), izmerjene ob koncu dviga iz pocepa s svetlobnim merilcem fre­kvence vrtenja, in masnega vztrajnostnega momenta uteži (Juteži) in palice (Jpalice), ki predstavlja os vrtenja, smo za vsakega posameznika izracunali najvecjo vrtilno kolicino (Gmax.poteg), ustvarjeno pri dvigu. Z upoštevanjem izracunanega podatka o ustvarjeni najvecji vrtilni kolicini med meri­tvami in izracunanega podatka o konstan­tni hitrosti dviganja bremena s tekocimi koncentricnimi ponovitvami med vadbo je bil za namen vadbe za vsakega posame­znika prilagojen odstotek najvecje vrtilne kolicine (% 1RM na inerciji), ki je predstavljal intenzivnost vadbe. Ker smo vse uporabljene kolutne uteži prilagodili tako, da so imele enak premer in smo izvajanje ponovitev vaje dolocili s tekocimi koncentricnimi ponovitvami, smo lahko relativno intenzivnost vadbe v sklopu vadbene enote na inercijski napravi uravnavali samo z maso uteži, ki smo jo za vsakega posameznika izracunali z enacbo 1: sko analizo variance. V primeru obstoja sta­tisticno znacilnih razlik med skupinami smo uporabili teste mnogoterih primerjav (Post Hoc) za preverjanje razlik med posamezni-ma skupinama. Podatki so bili obdelani s programsko opremo IBM SPSS Statistics 22 (IBM Corporation, New York, ZDA) in Microsoft Office Excel 2013 (Microsoft, Wa­shington, ZDA). Statisticna znacilnost je bila sprejeta z dvostransko 5 % napako alfa. .Rezultati Z enosmerno analizo variance in ustrezni-mi neparametricnimi testi smo ugotovili, da se skupine v rezultatih zacetnih testiranj testov funkcionalni doseg naprej, vstani in pojdi, vstajanje s stola in šestminutn test hoje – 6MWT med seboj ne razlikujejo sta­tisticno pomembno (p > 0,05) (Tabela 2). Pri analizi koncnih rezultatov testov funkci­onalni doseg naprej, vstani in pojdi in šest­minutni test hoje – 6MWT prav tako nismo ugotovili statisticno pomembnih razlik (p > 0,05), medtem ko smo le-te ugotovili pri testu vstajanje s stola (p < 0,05) (Tabela 2). S Post Hoc testiranji smo ugotovili statistic­no pomembne razlike med kontrolno in Tabela 2 inercijsko skupino (p = 0,28) in kontrolno in tradicionalno skupino (p = 0,28). Razlik med tradicionalno in inercijsko skupino (p = 1,000) v rezultatih testa vstajanje s stola po opravljeni vadbeni intervenciji nismo ugotovili (Slika 4). Izvedena programa vadbe sta izboljšala re-zultate vseh testov, medtem ko smo stati­sticno pomemben vpliv ugotovili samo pri rezultatih testa vstajanje s stola, pri cemer smo višjo statisticno znacilnost ugotovili pri inercijski skupini. .Razprava Kljub trendu izboljšanja rezultatov vseh testov pri tradicionalni in inercijski vadbi v primerjavi s kontrolno, z izbranima vad­benima intervencijama nismo izboljšali vzdržljivostnih, agilnostnih in ravnotežnih sposobnosti v tej meri, da bi bili rezultati statisticno pomembni. V nasprotju z ugo­tovitvami, da progresivni trening moci po­veca prehojeno razdaljo, najvecjo aerobno moc, poveca hitrost hoje (Liu in Natham, 2015), izboljša sposobnost spremembe smeri med hitro hojo, izmerjeno s testom vstani in pojdi (Cadore, Rodriguez-Manas, Analiza variance rezultatov testov pred in po izvedeni vadbeni intervenciji. Pred Po Kon. Trad. Iner. Kon. Trad. Iner. (1) Test N 11 14 12 N 11 14 12 kjer »p« predstavlja odstotek (%) najvecje M 33 32,3 34,9 M 31,8 33,4 35,5 zmožnosti potega oziroma odstotek naj- Funkcionalni SD 6,2 6 3,3 SD 4,8 6,3 5,6 vecje vrtilne kolicine, »G « oznacuje max.poteg doseg naprej F 0,38 F 1,263 najvecjo izmerjeno vrtilno kolicino pri me-ritvi 1RM na inerciji, »J« oznacuje masni p 0,687 p 0,296 palice vztrajnostni moment palice, ki predstavlja M 15,6 16,5 16,7 M 15,7 19,2 19,5 tudi os vrtenja uteži, »r« oznacuje polmer Vstajanje s SD 2,8 3,1 4,8 SD 3,1 3,2 4,4 uteži, ki je enak za vse uteži, in ».1« oznacu­je izracunano kotno hitrost v casu ene se-stola asimp. F 0,331 F 4,026 kunde, doloceno s tekocimi koncentricnimi ponovitvami vaje. Intenzivnost vadbe smo dodatno po vsaki Vstani in SD 1,6 1,2 1 SD 1,4 0,9 0,8 seriji vadbe v obeh skupinah spremljali tudi pojdi Chi-Square 2,796 Chi-Square 1,75 s 15-stopenjsko lestvico zaznavanja napora p 0,247 p 0,417 po Borgu (Morishita, Yamauchi, Fujisawa in Domen, 2013). M 565 581 593 M 617 672 653 6-minutni SD 125 93 134 SD 151 120 121 Metode obdelave podatkov test hoje Chi-Square 2,366 F 0,551 V obdelavo smo vkljucili rezultate testov p 0,306 p 0,581 posameznikov, ki so bili na vadbi prisotni Legenda. Kon.: kontrolna; Trad.: tradicionalna; Iner.: Inercijska; M: povprecje; SD: standardni odklon; N: vsaj 75 %. Posameznikov, ki so ustrezali kri­ število enot; F: testna statistika; p: statisticna znacilnost testne statistike; * : statisticna pomembnost terijem, je bilo 37. Vpliv vadbe na rezultate (p < 0,05). testov (pred-po) smo preverili z enofaktor­Sinclair in Izquierdo, 2013), ter izboljša ne­katere parametre ravnotežja (Lee in Park, 2013; Onambele, Maganaris, Mian, Tam, Rejc, McEwan, in Narici, 2008; Smajla, Ro-van, Perne, Strojnik, Tomažin in Prevc, 2017), v naši raziskavi tega nismo uspeli dokazati. Sklepamo, da so razlogi za dobljene re-zultate posledica ucenja izvajanja testov, predvsem v kontrolni skupini, prekratek cas vadbene intervencije in predvsem dolocen nacin izvajanja ponovitev pocepa, ki je bil dolocen s tekocimi koncentricnimi ponovi­tvami po priporocilih vadbe moci za staro­stnike. Ucinki vadbe za moc na povecanje mišic­ne mase in moci so omejeni s hormon­skimi spremembami v starosti (Häkkinen, 2003), katerih skupen ucinek poimenuje-mo tudi anabolna rezistenca. Hormonske spremembe se nekoliko razlikujejo med spoloma. Moški se na vadbo moci akutno odzovejo z vecjo sintezo beljakovin in skozi daljši cas z vecjim prirastkom mišicne mase kot ženske. Ucinek vadbe je tako hitrejši (Da Boit, Sibson, Meakin, Aspden, Thies, Man-goni in Gray, 2016). Iz prakticnega vidika gledano lahko recemo, da starostnice, ki so sodelovale v študiji, potrebujejo vecji vad­beni dražljaj za enak prilagoditveni odziv mišice v primerjavi z moškimi. Eksplozivna moc ali hitra moc je boljši napovedni dejavnik za funkcionalne spo­sobnosti starostnikov kot mišicna jakost (Bijlsma, Pasma, Lambers, Stijntjes, Blauw, Meskers in Maier, 2013). Z izvajanjem poca­snih tekocih ponovitev vaje smo v manjši meri vplivali na hiter prirastek sile v mišici (Dolenec, Štirn in Strojnik, 2017). Boljša iz­bira za razvoj hitre moci starostnikov bi bila izvedba vaj, dolocena s hitrimi koncen­tricnimi ponovitvami vaje (Štirn, Dolenec in Strojnik, 2017), kot je to že priporoceno v nekaterih nedavnih priporocilih vadbe moci za starostnike (Cadore idr., 2014), ven­dar bi to zaradi hitrega dviga iz pocepa po­menilo težjo primerjavo med ucinki obeh vadbenih intervencij, saj bi bila izenacitev intenzivnosti vadbe med tradicionalno vadbo z utežmi z rocaji in inercijsko vadbo na napravi za izvajanje pocepa otežena. Enako kot Mayer, Scharhag-Rosenberger, Carlsohn, Cassel, Müller in Scharhag (2011) smo ugotovili statisticno znacilno razliko med rezultati meritev skupin v rezultatih testa vstajanje s stola, ki jo za razliko od ostalih testov lahko pripišemo specificne-mu gibalnemu vzorcu, ki se pojavlja med izvajanjem pocepa in testu vstajanja s stola. Gre za podobno kinematicno in kineticno gibanje ter prihaja do podobnih elektromi­ografskih odzivov mišic pri obeh tehnikah gibanja (Flanagan, Salem, Wang, Sanker in Greendale, 2003). Med vadbenima sku­pinama (tradicionalna in inercija) nismo ugotovili statisticno pomembnih razlik, kar kaže na podoben vpliv obeh vadbenih in-tervencij na izboljšanje rezultata testa vsta­janje s stola. Zakljucimo lahko, da sta obe metodi vadbe ucinkoviti pri izboljšanju rezultatov testa vstajanje s stola, z nekoliko vecjo ucinkovitostjo vadbe na inercijski na­pravi za izvajanje pocepa. Na podlagi teoreticnih izhodišc o inercijski vadbi smo pricakovali tudi statisticno po­membne razlike v rezultatih testa vstajanje s stola med obema vadbenima skupinama. Menimo, da slednjega nismo dokazali za­radi prekratkega casa intervencije, izbra­nega nacina izvajanja ponovitev pocepa in odstopanj v tehniki izvajanja ponovitev vaj pri inercijski vadbi za izvajanje pocepa (Tous-Fajardo, Maldonado, Quintana, Poz­zo in Tesch, 2006). Pri izvedbi ponovitev vaj je pomembna pravocasnost preklopa med koncentricno in ekscentricno fazo kontrak­cije, ki se zgodi v zgornji fazi izvajanja po-cepa, ko je koleno najbolj iztegnjeno. Za-cetek aktivnega zaviranja gibanja navzdol v ekscentricni fazi pocepa na napravi tudi doloca razvoj višje sile v doloceni amplitudi kota v kolenu, s cimer vplivamo na razmer­je sila-dolžina mišice. Norrbrand s sodelavci (2008) je ugotovila, da se višja sila v ekscentricnem delu pono­vitev vaje razvije zaradi krajšega casa eks­centricne od koncentricne kontrakcije pri izvedbi ponovitev na inercijski napravi. Ce zelo poenostavimo fizikalno razlago poja­va, je torej za dosego epizod razvoja višjih sil v ekscentricnem delu ponovitev potreb-no aktivno zavreti utež v krajšem casu, kot smo ga porabili za premik uteži v vrtenje v koncentricnem delu izvedbe vaje (Tous-Fajardo idr., 2006). V izvedeni študiji smo z namenom izenacitve intenzivnosti vadbe med eksperimentalnima skupinama dolo-cili nacin izvajanja ponovitev vaje s teko-cimi koncentricnimi ponovitvami vaje, pri katerih je ekscentricni del ponovitve vaje trajal dlje od koncentricnega. Pri tem je bil kršen glavni koncept vadbe na inercijskih napravah, to je ekscentricna preobreme­nitev. Kljub temu, da nismo v popolnosti izkoristili potenciala izvajanja ponovitev na inercijski napravi, je imela vadba pozitivnej­še ucinke od tradicionalne vadbe pocepa­nja z utežjo z rocajem in sklepamo lahko, da je kljub temu prišlo do višjih obremenitev v ekscentricnem delu ponovitev vaje kot pri tradicionalni vadbi. Študij, ki bi preucevale intenzivnost in ucinke vadbe pri casovno standardiziranih ponovitvah vaje na iner­cijskih napravah, v literaturi nismo zasledili. 122 Vecina zajetih študij, ki so preiskovale uci­nek inercijske vadbe na prirastek mišicne mase in moci ter vpliv le-teh na gibalne in funkcionalne sposobnosti posameznikov, ne zajema relativne intenzivnosti vadbe za posameznike in progresivnega nacrta obremenjevanja. Problem izenacitve in-tenzivnosti tradicionalne vadbe z utežjo z rocaji in inercijske vadbe smo v našem primeru rešili z dolocitvijo nacina izvajanja ponovitev pocepanja in z meritvami najve-cje zmožnosti potega na inerciji. Metoda, ki smo jo poimenovali tudi »meritve 1RM na inerciji«, predstavlja novo obliko ugotavlja­nja najvecje moci posameznika pri vadbi na inercijski napravi in je bila prvic preiz­kušena v izvedeni študiji na lastni skon­struirani inercijski napravi. Izkazala se je za uporabno, saj so bile spremljane vrednosti subjektivnega zaznavanja napora po Bor­gu po posamezni seriji pri obeh skupinah na isti stopnji. .Zakljucek Lastna skonstruirana naprava za izvajanje pocepa se je v izvedeni raziskavi izkazala kot prakticno-uporabna alternativa tradici­onalni vadbi moci pocepanja z utežjo z ro-cajem za starostnike. Uporabnost progra-ma inercijske vadbe daje novo uporabno in ucinkovito alternativo vadbe moci sta­rostnikov, ki zajema dovolj velike obreme­nitve za vzdrževanje ali pridobitev mišicne mase in v povezavi z vadbo ostalih gibalnih sposobnosti omogoca hitrejše doseganje ciljev vadbe. S kratkotrajnimi, varnimi in kljub temu ucinkovitimi metodami vadbe na inercijski napravi tako dosežemo ekono-micnost, ki se v praksi kaže kot pomembna znacilnost vadbe pri starostnikih. .Literatura 1. Alkner, B., Berg, H. E., Kozlovskaya, I., Sayenko, D. in Tesch, P. A. (2003). Effects of strength training, using a gravity-independent exer­cise system, performed during 110 days of simulated space station confinement. Eur J Appl Physiol, 90, 44–49. 2. Bijlsma, A. Y., Pasma, J. H., Lambers, D., Stijn­tjes, M., Blauw, G. J., Meskers, C. G. M. in Mai­er, A. B. (2013). Muscle Strength Rather Than Muscle Mass Is Associated With Standing Balance in Elderly Outpatients. JAMDA, 14, 493–498. 3. Brzycki, M. (1993). Strength testing - predic­ting a one-rep max from reps to fatigue. Journal of Physical Education, Recreation & Dance, 64(1), 88–90. 4. Cadore, E. L., Pinto, S. R., Bottaro, M. in Izqui­erdo, M. (2014). Strength and Endurance Trai­ning Prescription in Healthy and Frail Elderly. Aging and Disease, 5(3), 183–195. 5. Cadore, E. L., Rodriguez-Manas, L., Sinclair, A. in Izquierdo, M. (2013). Effects of Different Exercise Interventions on Risk of Falls, Gait Ability, and Balance in Physically Frail Older Adults: A Systematic Review. Rejuvenation research, 16(2), 105–114. 6. Da Boit, M., Sibson, R., Meakin, J. R., Aspden, R. M., Thies, F., Mangoni, A. A. in Gray, S. R. (2016). Physiological Reports, 4(12), 1–8. 7. Djomba, J. K., Backovic Jurican, A., in Jakovlje­vic, M. (2015). Presejanje za funkcijsko manjz­možnost - navodila za izvajalce presejanja za funkcijsko manjzmožnost. V T. Knific, (ur.), Lju­bljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. 8. Dolenec, A., Štirn, I. in Strojnik, V. (2017). Meto­de vadbe moci. Revija šport, 65(1-2), 159–164. 9. Ebner, N., Sliziuk, V., Scherbakov, N. in San-dek, A. (2015). Muscle wasting in ageing and chronic illness. ESC Heart Failure, 2, 58–68. 10. Flanagan, S., Salem, G. J., Wang, M. Sanker, S. E. in Greendale, G. A. (2003). Squatting Exer­cises in Older Adults: Kinematic and Kinetic Comparisons. Med Sci Sports Exerc., 35(4), 635–643. 11. Häkkinen, K. (2003). Ageing and Neuromu­scular Adaptation to Strength Training. V Ko-mi, P. V. (ur.), Strength and power in sport. The encyclopaedia of sports medicine (409–425). Oxford: Blackwell scientifc publishing. 12. Häkkinen, K., Alen, M., Kallinen, M., Newton, R.U. in Kraemer, W. J. (2000). Neuromuscular adaptation during prolonged strength trai­ning, detraining and re-strength-training in middle-aged and elderly people. Eur J Appl Physiol, 83(1), 51–62. 13. Lee, I. in Park, S., (2013). Balance Improve­ment by Strength Training for the Elderly. J. Phys. Ther. Sci., 5, 1591–1593. 14. Leidesdorff Bechshøft, R., Malmgaard-Cla­usen, N. M., Gliese, B., Beyer, N., Mackey, A. L., Andersen, J. L., Kjær, M. in Holm, L. (2017). Improved skeletal muscle mass and streng­th after heavy strength training in very old individuals. Experimental Gerontology, 92, 96–105. 15. Li, C., Li, T., Lin, W., Liu, C., Hsu, C., Hsiung, C., … Lin, C. (2015). Combined association of chronic disease and low skeletal muscle mass with physical performance in older adults in the Sarcopenia and Translational Aging Research in Taiwan (START) study. BMC Geriatrics, 15(11), 1–10. 16. Liu, C. in Natham, L. K. (2015). Progressive resistance strength training for improving physical function in older adults. Cochrane Database Syst Rev, 3, 1–227. 17. Mayer, F., Scharhag-Rosenberger, F., Carl-sohn, A., Cassel, M., Müller, S. in Scharhag, J. (2011). The intensity and effects of streng­th training in the elderly. Dtsch Arztebl Int, 108(21), 359–64. 18. Morishita, S., Yamauchi, S., Fujisawa, C. in Do-men, K. (2013). Rating of Perceived Exertion for Quantification of the Intensity of Resi­stance Exercise. Int J Phys Med Rehabil, 1(9), 1–4. 19. Narici, M.V. in Maganaris, C.N. (2006). Adapta­bility of elderly human muscles and tendons to increased loading. J Anat, 208(4), 433–443. 20. Norrbrand, L. (2008). Acute and early chronic responses to resistance exercise using flywheel or weights (doktorska disertacija). Karolinska Institutet, Department of physiology and pharmacology, Stockholm. 21. Norrbrand, L., Tous-Fajardo, J., Vargas, R. in Tesch, P. A. (2011). Quadriceps Muscle Use in the Flywheel and Barbell Squat. Aviation, Space, and Environmental Medicine, 82(1), 13–19. 22. Norrbrand, L., Fluckey, D., Pozzo, M. in Tesch, P. A. (2008). Resistance training using eccen­tric overload induces early adaptations in skeletal muscle size. Eur J Appl Physiol, 102, 271–281. 23. Norrbrand, L., Pozzo, M. in Tesch, P. A. (2010). Flywheel resistance training calls for greater eccentric muscle activation than weight tra­ining. Eur J Appl Physiol, 110, 997–1005. 24. Onambele, G. N., Maganaris, C. N., Mian, O. S., Tam, E., Rejc, E., McEwan, I. M. in Narici, M. V. (2008). Neuromuscular and balance respon­ses to flywheel inertial versus weight train­ing in older persons. Journal of Biomechanics, 41(15), 3133–3138. 25. Prieto-Mondragón, L., Camargo-Rojas, D. A. in Quiceno, C. A. (2016). Isoinertial tech­nology for rehabilitation and prevention of muscle injuries of soccer players: literature review. Rev. Fac. Med., 64(3), 543–550. 26. Romero-Rodriguez, D., Gual, G. in Tesch, P. A. (2011). Efficacy of an inertial resistance trai­ning paradigm in the treatment of patellar tendinopathy in athletes: A case-series stu­dy. Phisical therapy in sport, 12(1), 43–48. 27. Singh, D. K., Pillai, S. G., Tan, S. T., Tai, C. C. in Shahar, S. (2015). Association between physiological falls risk and physical perfor­mance tests among community-dwelling older adults. Clinical Interventions in Aging, 10, 1319–1326. 28. Smajla, D., Rovan, M., Perne, K., Strojnik, V., Tomažin, K. in Prevc, P. (2017). Model vadbe mišicne hipertrofije in njegovi ucinki na ne­katere spremenljivke ravnotežja pri aktivnih starejših. Revija šport, 65(1-2), 174–179. 29. Strojnik, V. (2015). Aplikativnost raziskav pri vadbi starejših oseb. V M. Bucar Pajek (ur.), Kongres športa za vse – zbornik prispevkov (52–56). Ljubljana: Olimpijski komite, Združe­nje športnih zvez. 30. Štirn, I., Dolenec, A. in Strojnik, V. (2017). Sku­pne znacilnosti posameznih skupin metod vadbe moci. Revija šport, 65(1-2), 165–169. 31. Tesch, P. A., Fernandez-Gonzalo, R. in Lun­dberg, T. R. (2017). Clinical Applications of Iso-Inertial, Eccentric-Overload (YoYo™) resi­stance Exercise. Frontiers in Physiology, 8(241), 1–16. 32. The Physical Activity Readiness Questionnaire for Everyone. (16. 5. 2017). Canadian Society for Exercise Physiology. Pridobljeno iz: http:// www.csep.ca/view.asp?ccid=517 33. Tous-Fajardo, J., Maldonado, R. A., Quintana, J. M., Pozzo, M. in Tesch, P. A. (2006). The Fly­wheel Leg-Curl Machine: Offering Eccentric Overload for Hamstring Development. In­ ternational Journal of Sports Physiology and Performance, 1(3), 293–298. 34. Wolfe, R. R. (2016). The underappreciated ro­le of muscle in health and disease. Am J Clin Nutr, 84, 475–482. Darjan Spudic, mag. kin. Vojna vas 21 8340 Crnomelj darjan.spudic@gmail.si Jerneja Premelc, Goran Vuckovic Povezanost dinamike gibanja z uspešnostjo plesalcev pri latinsko-ameriškem plesu samba Izvlecek Namen raziskave je bil preuciti dinami­ko gibanja pri sambi z vidika casa in hi-trosti gibanja v staticni in dinamicni fazi razlicnih kakovostnih skupin. Vzorec je predstavljalo 48 plesalcev clanske kate­gorije, ki so bili razdeljeni v tri kakovo­stne skupine glede na uvrstitev na med-narodnem tekmovanju Slovenija Open 2012. Vecji del koreografije (72,8 %) so plesalci plesali v staticni fazi. Povprecna hitrost gibanja plesalcev v staticni fazi je bila 0,72 ± 0,1 m/s, v dinamicni pa 1,42 ± 0,2 m/s. Med kakovostnimi skupinami ni bilo statisticno znacilnih razlik, so se pa uspešnejši plesalci gibali hitreje v staticni fazi in pocasneje v dinamicni fazi ter ime­li krajše posamicne faze in vec prehodov med obema fazama. Omenjene znacilno­sti v dinamiki gibanja uspešnejših plesal­cev so lahko smernice trenerjem in ple­salcem pri sestavi koreografije sambe. Kljucne besede: samba, športni ples, dinamika gibanja. The correlation between movement dynamics and dancers’ performance in the latin american samba dance Abstract The aim of the study was to investigate the movement dynamics in samba in terms of time and speed of movement in the static and dynamic phases, using different quality groups. The sample consisted of 48 senior-team dance couples who were divided into three quality groups based on their ranking at the 2012 Slovenia Open international dance competition. The dancers danced the major part of the choreography (72.8%) in the static phase. The average speed of dancers’ movement in the static phase was 0.72±0.1 m/s and in the dynamic one 1.42±0.2 m/s. There were no statistically significant differences between the quality groups, however, better dancers moved faster in the static phase and slower in the dynamic phase, their individual phases were shorter and the number of passages from one phase to another higher. These characteristics of the movement dynamics of high-performing dancers can also be used as guidelines for coaches and dancers when composing samba choreography. Keywords: samba, sport dance, movement dynamics • Uvod Športni ples je tekmovalni ples, ki vkljucuje dve disciplini, in sicer standardne in latin­sko-ameriške plese. Pri standardnih plesih (angleški valcek, tango, dunajski valcek, po-casni in hitri fokstrot) plesni pari plešejo po celotnem plesišcu v nasprotni smeri urine-ga kazalca, kar velja za plesno smer. Plesni pari pri latinsko-ameriškem plesu sambi in pasodoblu plešejo ali po celotnem plesi-šcu v plesni smeri ali le na enem delu plesi-šca, pri ca-ca-ca-ju, rumbi in jive-u pa le na enem delu plesišca. V latinsko-ameriških plesih plesni pari upo­rabljajo razlicne plesne drže ali pa plešejo brez drže, zaradi cesar se hitrost in pot gi­banja med plesalcem in plesalko razlikuje (Zaletel, Vuckovic, Rebula in Zagorc, 2010). Hitrost gibanja plesnih parov se razlikuje tudi med razlicnimi plesi. Zaletel, Vuckov­ic, Rebula in Zagorc (2011) so ugotovili, da je hitrost gibanja plesnih parov pri sambi in pasodoblu 0,54–0,67 m/s, pri ca-ca-ca, rumbi, jive-u 0,83–0,85 m/s, pri standar­dnih plesih pa 1,12–1,89 m/s. Hitrost giba­nja se prav tako razlikuje med bolj in manj uspešnimi plesnimi pari. Prosen, James, Di-mitriou, Perš in Vuckovic (2013) so ugotovili, da se uspešnejši plesni pari med desnimi obrati pri dunajskem valcku gibljejo 12,43 % hitreje na krivini in 8,42 % na ravnini traj­ektorije v primerjavi z manj uspešnejšimi plesnimi pari. Prav tako se clanski plesni pa-ri gibljejo hitreje in imajo bolj kompleksno koreografijo v primerjavi s plesnimi pari nižjih starostnih kategorij (Zaletel, Vuckov­ic, James, Rebula in Zagorc, 2010). Razlicna hitrost gibanja med plesnimi pari je lahko posledica izbranih koreografskih elemen­tov, tehnicnega in takticnega znanja in mo­toricnih sposobnosti. Samba je ples, ki se pleše v tempu 50–52 udarcev na minuto. Vkljucuje dve razlicni fazi, in sicer tako imenovano staticno in dinamicno fazo. V staticni fazi plesni pari plešejo le na enem delu plesišca in upo­rabljajo figure, kjer se plesalec in plesalka gibljeta drug okoli drugega, drug proti drugemu ali plešeta proti publiki, pri ce-mer lahko izvajata razlicne plesne korake, trike, staticne pozicije in druge koreograf­ske elemente. V dinamicni fazi se plesni pari gibljejo po celotnem plesišcu v plesni smeri, pri cemer izvajajo plesne figure, kot so križne botafoge, volte, curzados hojo in zaklenjene korake, desne in leve role, obra­te idr. Koreografija pri plesnih parih clanske starostne kategorije ni natancno dolocena in lahko vkljucuje figure, ki jih doloca litera­tura o plesni tehniki (Howard, 2007; Laird, 2009; Silvester 1993) ali pa nove, kreativne korake in figure. Plesni pari želijo biti opaženi s strani so-dnikov in publike, zato se elementi njihove koreografije razlikujejo po hitrosti in smeri gibanja. Sodniki, plesalci in trenerji imajo razlicna mnenja o tem, kaj razlikuje boljše od slabših plesnih parov. Nekateri menijo, da je to hitrejše gibanje, staticne pozicije in triki, medtem ko drugi zagovarjajo po-casnejše gibanje z boljšo ritmicno inter-pretacijo in plesno tehniko (Gasson, 2012; Oswick, 2012). Premelc in Vuckovic (2016) sta ugotovila, da imajo uspešnejši plesni pari pri sambi vec prehodov med hitro­stnimi razredi in krajše faze posameznih hitrostnih razredov, kar nakazuje na vecjo dinamiko gibanja uspešnejših plesnih pa-rov. Zaletel, Vuckovic, Rebula idr. (2010) so pri sambi zabeležili višjo hitrost gibanja pri uspešnejših plesnih parih v primerjavi z manj uspešnimi, ni pa znano, ce se gibljejo hitreje v obeh fazah, staticni in dinamicni. Cilj te raziskave je bil ugotoviti cas, hitrost in pot gibanja v staticni in dinamicni fazi med razlicno kakovostnimi pesnimi pari. Te ugotovitve bi lahko pomagale trenerjem in plesalcem pri sestavi koreografije z boljšo casovno opredelitvijo posamezne faze in pri izbiri figur razlicnih hitrosti, ki prispevajo k boljšemu uspehu plesnih parov. .Metode Vzorec merjencev Proucevanih je bilo 24 clanskih plesnih parov (nad 19 let), skupaj 48 plesalcev (ple­salke in plesalci), ki so se udeležili medna­rodnega tekmovanja Slovenija Open 2012. Razdeljeni so bili v tri kakovostne skupine (KS) glede na uvrstitev na plesnem tek­movanju, in sicer na 12 finalistov (KS1), 12 polfinalistov (KS2) in 24 cetrtfinalistov (KS3). Plesalec in plesalka sta bila preucevana loceno, saj se plesna drža v latinsko-ameri­ških plesih spreminja, zato je hitrost in pot gibanja med njima razlicna. Posledicno se ne uporablja izraz plesni pari, ampak ple­salci. Metode zbiranja podatkov Za preucevanje dinamike gibanja plesalcev je bilo tekmovanje posneto s fiksno analo­gno PAL kamero (JBL UTC – A6000H, Korea) s hitrostjo snemanja 25 slik na sekundo, ki je bila pritrjena na stropu in je pokrivala celotno plesišce (15 x 28 m). Poleg kamere na stropu je bilo tekmovanje posneto tudi z digitalno video kamero s strani plesišca. Posnetki s stropne in stranske kamere so bili sinhronizirani in obdelali z uporabo racunalniškega sledilnega sistema Trecker, ki je bil razvit na Univerzi v Ljubljani, Fa-kulteti za elektrotehniko (Vuckovic, Perš in Dežman, 2006). Ta temelji na tehnologiji racunalniškega vida z metodami in algo­ritmi, ki služijo za pridobivanje informacij iz digitalnih slik in posnetkov s pomocjo racunalnika. Za sledenje gibanja plesalcev je bilo potrebno vsakega plesalca posebej oznaciti in nato spremljati njegovo pot in koreografske znacilnosti. Pridobljeni po­datki so bili iz Treckerja shranjeni v program Microsoft Access (Microsoft Office) in ob-delani na podlagi SQL jezika v omenjenem programu (Perš, Kovacic in Vuckovic, 2005). Metode obdelave podatkov Za analizo podatkov je bil uporabljen SPSS statisticni program (v 17.0). Odvisne spre­menljivke so bile povprecni cas (s), pot (m) in hitrost gibanja (m/s), skupni cas in cas posamezne staticne in dinamicne fa­ze. Za zacetek staticne faze se je smatralo, ko so plesalci zaceli plesati na enem delu plesišca, konec pa, ko so se plesalci zaceli gibati v plesni smeri po celotnem plesišcu. V nasprotju se je dinamicna faza zacela z gibanjem v plesni smeri in koncala z giba­njem na enem delu plesišca (Slika 1). Ple­salec in plesalka imata enak cas plesanja v staticni in dinamicni fazi, medtem ko se hitrost gibanja med njima lahko razlikuje zaradi uporabe razlicnih plesnih drž. Pri­merjava med kakovostnimi skupinami za ugotavljanje povezanost dinamike gibanja z uspešnostjo plesalcev je bila analizirana s pomocjo vec-smerne analize variance in Kruskal-Wallisovim testom. Statisticna zna-cilnost je bila sprejeta pri p < 0,05. Slika 1. Staticna in dinamicna faza pri sambi. Static­na faza je obkrožena. Rdeca trajektorija predstavlja gibanje plesalca, rumena plesalke. .Rezultati Povprecna hitrost gibanja vseh plesalcev je bila 0,91 ± 0,1 m/s, pri cemer so povprecno opravili 58,91 ± 9,7 m poti skozi celotni ples. Ples je trajal med 1 min do minute in pol. Nekateri plesalci so zaceli plesati takoj, ko se je glasba pricela, drugi so še nekaj ca-sa stali na mestu in zaceli plesati nekoliko kasneje. Posledicno se je cas plesanja med plesalci nekoliko razlikoval, povprecno pa so plesali 64,73 ± 5,8 s (Tabela 1). Med skupinami ni bilo statisticno znacil­nih razlik v povprecni hitrosti gibanja (p = 0,67), vseeno pa rezultati kažejo, da je bila Tabela 1. ta nekoliko višja pri bolje uvršcenih plesal­cih. Višja hitrost gibanja in daljši skupni cas plesanja sta prispevala tudi k daljši opra­vljeni poti, ki je z uspešnostjo kakovostne skupine narašcala. Plesalci so 72,8 % njihove koreografije ple­sali v staticni fazi in 27,2 % v dinamicni fazi. Cetrtfinalisti (KS3) so 3.6 % vec casa plesali v staticni fazi in 3,6 % manj v dinamicni fa-zi v primerjavi s polfinalisti (KS2) in finalisti (KS1) (Tabela 2). Med kakovostnimi skupina-mi ni bilo razlik v casu plesanja v staticni (M = 47,1 ± 4,7 s, p = 0,62) in dinamicni fazi (M = 17,63 ± 5,1 s, p = 0,17). Povprecna hitrost, skupna pot in skupni cas posamezne kakovostne skupine (KS) Cas posamicne staticne faze je bil precej daljši (M = 9 ± 2,7 s) v primerjavi s posamic­no dinamicno fazo (M = 3,85 ± 1,1 s). Kljub temu da med kakovostnimi skupinami ni bilo statisticno znacilnih razlik v casu po­samezne staticne (p = 0,08) in dinamicne faze (p = 0,71), so imeli plesalci KS1 v pov­precju krajše case, v primerjavi s plesalci KS2 in KS3 (Tabela 3). Povprecna hitrost gibanja je narašcala s ka­kovostno skupino (KS1 = 0,93 ± 0,1, KS2 = 0,92 ± 0,2, KS3 = 0,89 ± 0,1 m/s). V staticni fazi so se plesalci gibali s povprecno hitro­stjo 0,72 ± 0,1 m/s, v dinamicni pa 1,42 ± 0,2 m/s. Kljub temu da med kakovostnimi skupinami ni bilo statisticno znacilnih razlik (SF p = 0,41; DF p = 0,54), je hitrost gibanja z uspešnostjo kakovostne skupine narašca­ la v staticni fazi in padala v dinamicni fazi Kakovostna skupina Povprecna hitrost (m/s) Skupna pot (m) Skupni cas (s) (Tabela 4). KS1 0,93 ± 0,1 61,35 ± 7 66,45 ± 9 Plesalci so povprecno opravili 34,1 ± 5,2 m poti v staticni in 24,8 ± 7,5 m v dinamicni fazi. Krajša pot plesalcev v dinamicni fazi v primerjavi s staticno fazo je bila posledica krajšega skupnega casa, ko so plesalci ple­sali v plesni smeri. KS2 0,92 ± 0,2 59,62 ± 11 64,81 ± 3,1 KS3 0,89 ± 0,1 57,34 ± 10,2 63,83 ± 4,8 Skupaj 0,91 ± 0,1 58,91 ± 9,7 64,73 ± 5,8 Števila so izražena kot povprecne vrednosti (Mean ± SD). Tabela 2. Skupni cas plesanja v staticni in dinamicni fazi Faza/Kakovostna skupina Staticna faza Dinamicna faza KS1 71 29 Povprecno število prehodov med staticno in dinamicno fazo za vse plesalce je bilo 10,4 ± 3, med kakovostnimi skupinami pa ni bilo statisticno znacilnih razlik (KS1 = KS2 71 29 11,33 ± 2,2, KS2 = 11,33 ± 4,4, KS3 = 9,42 ± KS3 74,6 25,4 2,3, p = 0,09). Vsi 72,8 27,2 Števila so izražena v procentih. .Razprava Plesalci se sodnikom in publiki predstavijo Tabela 3. s koreografijo, ki je pomemben del uspe- Cas posamicne staticne in dinamicne faze šnosti v športnem plesu, saj je eden izmed Faza (s) Kakovostna skupina Staticna faza (s) Dinamicna faza (s) štirih glavnih ocenjevalnih kriterijev. Zna­KS1 7,98 ± 1,1 3,67 ± 1,0 cilnost sambe je kombinacija gibanja na KS2 8,26 ± 2,5 4,03 ± 1,3 KS3 9,83 ± 3,1 3,85 ± 1,0 Vsi 9,0 ± 2,7 3,85 ± 1,1 Števila so izražena kot povprecne vrednosti (Mean ± SD). Tabela 4. Hitrost in pot gibanja v staticni (SF) in dinamicni fazi (DF) za posamezno kakovostno skupino Hitrost (m/s) Pot (m) Plesna faza/Kakovostna skupina SF DF SF DF KS1 0,75 ± 0,1 1,4 ± 0,2 35,43 ± 6,1 25,92 ± 5,9 enem delu plesišca in plesanja v plesno smer po celotnem plesišcu oziroma izme­njavanje staticne in dinamicne faze. Vecino casa plesalci pri sambi plešejo v staticni fa-zi (72,8 %). Uspešnejši plesalci (KS1 in KS2) plešejo 3,6 % vec casa v dinamicni fazi in 3,6 % manj v staticni fazi v primerjavi s KS3. Kljub temu da med kakovostnimi skupina-mi ni bilo statisticno znacilnih razlik, imajo najuspešnejši plesalci (KS1) krajše posamic­ne staticne in dinamicne faze v primerjavi s KS2 in KS3. Povprecno imajo KS1 in KS2 1,9 vec prehodov med staticno in dinamicno KS2 0,73 ± 0,1 1,4 ± 0,3 33,37 ± 4,8 26,25 ± 8,0 fazo kot KS3. Vec prehodov med staticno KS3 0,71 ± 0,1 1,5 ± 0,2 33,74 ± 4,94 23,6 ± 8,1 in dinamicno fazo in krajše posamicne faze Skupaj 0,72 ± 0,1 1,42 ± 0,2 34,07 ± 5,2 24,84 ± 7,5 lahko nakazujejo na bolj raznoliko koreo­ Števila so izražena kot povprecne vrednosti (Mean ± SD.) grafijo uspešnejših plesalcev. V povprecju so se plesalci gibali 0,91 ± 0,1 m/s, hitrost gibanja pa je s kakovostno sku­pino narašcala. Kljub temu da med kako­vostnimi skupinam ni bilo razlik, je hitrost gibanja z uspešnostjo plesalcev narašcala v staticni fazi in padala v dinamicni fazi. Zale-tel, Vuckovic, Rebula idr. (2010) so ugotovili hitrejše gibanje uspešnejših plesalcev pri sambi v primerjavi z manj uspešnimi ple­salci. Ta raziskava je pokazala, da se višja hitrost gibanja pri uspešnejših plesalcih ne pojavlja skozi celotno koreografijo, ampak le v staticni fazi, v dinamicni fazi pa je hi-trost nižja. Znacilno gibanje pri sambi je zi­banje v kolenih, tako imenovani »bounce«, kjer plesalci dvigujejo in spušcajo težišce telesa. To zibanje zahteva aktivno gibanje v kolenih, gležnjih in bokih (Howard, 2007; Laird, 2009). Hitrejše gibanje v dinamicni fa-zi lahko plesalcem otežuje tovrstno zibanje, saj je gibanje usmerjeno naprej in manj gor in dol. Uspešnejši plesalci ocitno uporablja­jo vec zibalnega gibanja, posledica cesar je lahko pocasnejše gibanje v dinamicni fazi. Manj uspešni plesalci se verjetno trudijo, da bi jih sodniki opazili tako, da se giblje­jo hitreje. Pomanjkanje tehnicnega znanja jim lahko onemogoca kakovostno izvedbo zibalnega gibanja, kar želijo prikriti s hitrej­šim gibanjem. Razlike v hitrosti med kako­vostnimi skupinami so lahko tudi posledica izbranih figur. Verjetno koreografija uspe­šnejših plesalcev vsebuje plesne figure raz­licnih hitrosti, kar zahteva dobro ritmicno interpretacijo figur in tehnicno znanje. Ple­salci v staticni fazi v koreografiji uporabljajo razlicne obrate, ples okoli partnerja, razlic­ne staticne položaje in atraktivne figure. Staticni položaji vecinoma ne zahtevajo veliko tehnicnega znanja, saj plesalci stojijo pri miru, medtem ko razlicni plesni koraki izpostavijo delo nog, telesa, rok, zaradi cesar sodniki dobro opazijo tehnicno kva­liteto plesalcev. Staticni položaji prav tako zahtevajo manjše sposobnosti vodenja kot plesni koraki. Plesalec vodi plesalko po ple­sišcu v razlicnih držah, plesalka pa mu sledi. Ko se plesalci gibljejo na plesišcu, sodniki lahko ocenijo kakovost vodenja. Hitrejše gibanje uspešnejših plesalcev v staticni fazi lahko nakazuje, da ti uporabljajo razlicne plesne korake za prikaz tehnicnega znanja in sposobnosti vodenja, medtem ko manj uspešni plesalci morda želijo prikriti po­manjkljivost v tehnicnem znanju in vode­nju, s staticnimi položaji in figurami z malo gibanja po prostoru. Kljub temu da so bile razlike med kako­vostnimi skupinami manjše in statisticno neznacilne, ti rezultati lahko nakazujejo, kaj locuje bolj in manj uspešne plesalce v giba­nju in koreografskih znacilnosti pri sambi. Ceprav je trenutni trend v športnem plesu hitrejše gibanje in vec staticnih položajev, so rezultati pokazali, da ti elementi niso ocenjeni bolje. Sodniki ocitno še vedno da­jejo vecji poudarek na tehnicnem znanju, vodenju in razlicni ritmicni interpretaciji ko­rakov. Plesni strokovnjaki opozarjajo, da se plesalci med plesanjem po plesni smeri gi­bljejo skoraj v teku, na racun slabše tehnike, mehkobe gibanja, estetike, slabšega vode­nja itd., vse v želji biti opažen na plesišcu in prikriti morebitne pomanjkljivosti (Gasson, 2012; Hurley, 2012). Hkrati naj bi koreografi­je vkljucevale premalo osnovnih korakov in figur, ki so znacilne za posamezni ples (Gas-son, 2012). To je lahko napotek trenerjem in plesalcem, da s hitrejšim gibanjem plesalci ne bodo uspešnejši, kljub temu da morda s tem želijo prikriti svoje pomanjkljivosti v tehnicnem znanju, vodenju in gibanju z glasbo. Gibanje in koreografija sta le eden od štirih ocenjevalnih kriterijev (tehnicna kvaliteta, gibanje z glasbo, odnos plesalec-plesal­ka, koreografija in nastop), ki prispevajo h koncnemu rezultatu plesalcev, zato bi bilo potrebno analizirati tudi druge vidike uspe­šnosti plesalcev. Vecji vzorec plesalcev bi lahko pokazal vec razlik v gibanju in kore­ografiji med razlicno kakovostnimi plesalci, zato bi bilo nadaljnje raziskave smiselno opraviti na vecjem vzorcu. .Zakljucek Samba je sestavljena iz vec staticnih in dinamicnih faz. Manjše razlike so bile ugo­tovljene v casu in hitrosti gibanja v obeh fazah med razlicnimi kakovostnimi skupi­nami. Iz rezultatov lahko sklepamo, da do-bra koreografija vkljucuje vec sprememb v gibanju, hitrejše gibanje v staticni fazi, po-casnejše v dinamicni fazi, krajše posamicne faze in vec prehodov med obema fazama. V staticni fazi je potrebno poudariti figure z vec gibanja na plesišcu in vkljuciti manj staticnih položajev, v dinamicni fazi pa se je v plesni smeri, verjetno smiselno gibati pocasneje, z vecjim poudarkom na dvigu in spustu težišca ter gibanju z boki. .Literatura 1. Gasson, B. (2012). Athletes or artists. Prido­bljeno 1. 9. 2014 iz http://www.dancearchi-ves.net. 2. Howard, G. (2007). Technique of Ballroom Dancing. Brighton: International Dance Tea­chers’ Association. 3. Hurley, A. (2012). Floor craft; a lost art. Prido­bljeno 1. 9. 2014 iz http://www.dancearchi-ves.net 4. Laird, W. (2009). The Laird tecnique of Latin dancing: New edition completed by Julie Laird. Brightion: International Corporation. 5. Oswick, G. (2012). What's the limit? Pridoblje-no 15. 10. 2013 iz http://www.dancearchives. net. 6. Perš, J., Vuckovic, G. in Kovacic, S. (2005). Analysis and pattern detection on large amounts of annotated sport motion data. V Loncaric, S., Babic, H. in Bellanger, M. (ur.), 4th International symposium on imagine and signal processing and analysis ISPA 2005, str. 339–344. Zagreb: Faculty of electrical engi­neering and computin Croatia. 7. Premelc in Vuckovic (2016). Differences be­tween changes in movement dynamic and overall performance in the latin-american dance samba. V 8th Conference for Youth Sport (str. 27) Ljubljana: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani. 8. Prosen, J., James, N., Dimitriou, L., Perš, J. in Vuckovic, G. (2013). A time-motion analysis of turns performed by highly ranked Viennese waltz dancers. Journal of Human Kinetics, 37(1), 55–62. 9. Vuckovic, G., Perš, J. in Dežman, B. (2006). Ra-zvoj avtomatskega sledenja gibanj igralcev na tekmah in obdelave zbranih podatkov. Šport, 54, 27–30. 10. Zaletel, P., Vuckovic, G., James, N., Rebula, A. in Zagorc, M. (2010). A time-motion analysis of ballroom dancers using an automatic tracking system. Kinesiologia Slovenica, 16(3), 46–56. 11. Zaletel, P., Vuckovic, G., Rebula, A. in Zagorc, M. (2011). Analiza obremenitve plesnih parov v latinskoameriških plesih s pomocjo sledil­nega sistema SAGIT. Šport, 59(3/4), 188–192. 12. Zaletel, P., Vuckovic, G., Rebula, A. in Zagorc, M. (2010). Analiza obremenitve plesnih parov pri izbranih standardnih in latinskoameriških plesih s pomocjo sledilnega sistema SAGIT. Šport, 58(3/4) 85–91. dr. Jerneja Premelc Fakulteta za šport – strokovna sodelavka jerneja.premelc@guest.arnes.si Aleš Koštomaj, Jernej Kapus Staticna apneja na vdih in izdih v vodi in na kopnem Izvlecek Glavni namen raziskave, v kateri je sodelovalo osem slo­venskih potapljacev na dih, je bil primerjati ucinke staticnih apnej po vdihu in po izdihu, izvedenih v vodi in na kopnem. Merjenci so že vec let v rednem vadbenem procesu in velja­jo za odlicne potapljace na dih na državni in svetovni ravni. Vsak je v vodi izvedel dve maksimalni staticni apneji po vdihu in dve po izdihu. Enak protokol je ponovil tudi na kopnem. Merili smo naslednje spremenljivke: cas trajanja posamezne apneje, zacetek spontanega krcenja dihalnih mišic, frekven-co srca, sistolicni in diastolicni krvni tlak ter zasicenost krvi s kisikom. Glede na dobljene rezultate lahko sklepamo, da pri frekvenci srca vadba staticne apneje po vdihu na kopnem nima podobnega ucinka na telo in uravnalne mehanizme kot vadba staticne apneje po vdihu v vodi. Domnevamo pa lahko, da ima vadba staticne apneje po izdihu na kopnem podobne ucinke kot vadba staticne apneje po izdihu v vodi. Kot dobro nadomestilo vadbe staticne apneje po izdihu v vodi zato predlagamo staticno apnejo po izdihu na ko­pnem. Rezultati raziskave so eden izmed prvih pomembnih korakov v našem prostoru pri izbiri ustreznega vadbenega procesa potapljacev na dih. Kljucne besede: potapljanje na dih, staticna apneja, frekven-ca srca, zasicenost krvi s kisikom, krvni tlak in spirometrija. Static apnoea in water and on land by breathing in and breathing out Abstract The main purpose of the research involving eight Slovenian men divers on the breath, was to compare the effects of static apnoea after inhalation and after exhalation carried out in water and on land. The divers that were measured have been in the regular training process for many years, and they are considered to be excellent breath-hold divers at national and world levels. Each diver performed static apnoeas in water, two maximum static apnoeas done after breathing in and two after breathing out. And then each diver did the same on land. We measured the following variables: the time duration of each apnoea, the beginning of a spontaneous contraction of the respiratory muscles, the heart rate, systolic blood pressure, diastolic blood pressure and blood saturation with oxygen. According to our results, it can be concluded that with the variable heart rate the training of static apnoea after breathing in on land does not have a similar effect on the body and regulating mechanisms as the training of static apnoea after breathing in in water. The results, on the otherhand, show that it can be assumed that the training of static apnoea after breathing out on land has the effects similar to the ones of the training of static apnoea after breathing out in water. Thus the training of static apnoea after breathing out on land can be suggested as a good supplement for the training of static apnoea after breathing out in water. The results of this study are one of the first important steps in Slovenia when selecting an appropriate training process of breath-hold divers. Key words: breath-hold diving, static apnoea, heart rate, blood saturation with oxygen, blood pressure and spirometry. • Uvod Glavna znacilnost tekmovalnih oblik pota­pljanja na dih so enkratni maksimalni poto-pi, ki se odražajo v globini, daljini in trajanju (Kapus, Daic, Jeranko in Ušaj, 2013). Tekmo­vanja v potapljanju na dih potekajo v vec disciplinah in po natancno dolocenih pra­vilih, ki jih doloca Mednarodna potapljaška zveza (AIDA). Tekmovanja v globino se prirejajo v morjih ali jezerih. Tekmovanja v daljino in v trajanju pa se prirejajo v bazenih. Globina, daljina in trajanje potopa so odvisni od razlicnih omejitvenih dejavnikov. Za doseganje in preseganje vedno boljših rezultatov je nu-jen vadbeni proces. Ucinki ustrezne vadbe se odražajo v vecji globini (vse globinske discipline), daljini (vse daljinske discipline) in trajanju potopa (staticna apneja). Z vad­bo se torej potapljac prilagodi na dolocene ekstremne okolišcine. Na kakšen nacin to stori, pa je pomembno vprašanje. Izmed vseh oblik potapljanja je staticna apneja še najbolj primerna za raziskovanje, saj po­tapljac med apnejo (v vodi in na kopnem) popolnoma miruje (Sivieri, Fagoni, Brin­gard, Capogrosso, Perini in Ferretti, 2014; Perini, Gheza, Moia, Sponsiello in Ferretti, 2010; Lemaitre, Buchheit, Joulia, Fontanari in Tourny-Chollet, 2008; Perini, Tironi, Ghe­za, Butti, Moia in Ferretti, 2008). • Predmet in problem Vadba potapljacev na dih je sestavljena iz razlicnih vadbenih tipov oziroma oblik vadbe, ki se med seboj prepletajo glede na vadbeno obdobje in glede na možnost izvedbe. Glavni cilj vecine potapljacev na dih je potapljanje v globino, ki pa je mo-žno samo v morjih oziroma jezerih. Zaradi logisticnih in vremenskih pogojev vecino sezone potapljaci vadijo v bazenih, kjer razlicno intenzivno plavalno vadbo v pri­pravljalnem obdobju kasneje nadgradijo z vadbo staticne apneje na vdih, izdih, v vodi in na kopnem ter vadbo dinamicne apneje s plavutjo ali brez nje. Staticno in obe dinamicni apneji izvajajo v obliki serij krajših ali daljših apnej s krajšimi ali daljšimi odmori med njimi. Pri tem sledijo princi­pu, da se znacilnim nizkim vsebnostim O2 v telesu med apnejo prilagodijo z dolgimi apnejami in dolgimi odmori med njimi. To se imenuje O2 vadba. Serije s krajšimi apne­jami in krajšimi odmori med njimi pa pred­stavljajo CO2 vadbo. S takšno vadbo pota­pljaci zmanjšajo potrebo po vdihu oziroma se nanjo do neke mere celo prilagodijo. V poletnih mesecih vadbo dopolnjujejo tudi z globljimi potopi v morjih in jezerih, kjer se postopoma prilagajajo na vedno vecji vodni tlak. Pri tem so še posebno izposta­vljena njihova pljuca in ušesa. Skozi vso se­zono si potapljaci vadbo na razlicne nacine lahko tudi popestrijo z igro podvodnega ragbija ali hokeja v bazenih ali v obliki pod-vodnega ribolova v morju. Programi vadbe za eno tekmovalno sezono vsebujejo raz­licne kombinacije predstavljenih vadbenih tipov. V veliki meri temeljijo na strokovnem znanju, ki izvira iz izkušenj potapljacev in iz poznavanja splošnih vadbenih principov. Jasnih znanstvenih potrditev je bilo žal na podrocju potapljaške vadbe do sedaj zelo malo. Glavni razlog za to je verjetno dej­stvo, da trenutna merilna tehnologija ne omogoca spremljanja dogajanja v telesu potapljaca pri tako ekstremnih pogojih (potopi v globino), kot sta velik vodni tlak in samo vodno okolje. Pri bazenskih disci­plinah je vse skupaj manj zahtevno, saj je vodni tlak skorajda konstanten (minimalne spremembe v globini potopa). Pri obeh di­namicnih apnejah so zaradi gibanja telesa in vodnega okolja meritve zahtevnejše kot pri staticni apneji, pri kateri telo popolno-ma miruje. Staticna apneja nam torej zaradi svojih znacilnosti omogoca najbolj stabil-no izvedbo meritev. Vecji kot je volumen zadnjega vdiha, daljša je apneja in obratno (Overgaard, Friis, Pe­dersen in Lykkeboe, 2006). Vadba apneje po izdihu omogoca potapljacem na dih racionalnejšo vadbo z vidika trajanja apne­je. Apneja po izdihu je krajša. Spremembe potekajo hitreje. Zato se tudi v globino ni potrebno tako globoko potapljati, da do-sežemo podobne ucinke pri izenacevanju pritiska kot pri apneji po vdihu (Fattah, 2001). Pri apnejah na vdih v velike globine obstaja verjetnost, da pride do dekompre­sijske bolezni. Pri apnejah na izdih v velike globine je ta verjetnost zelo majhna (Mu­rat, 2012). Pri apneji po izdihu je intenzivnejši tudi odziv potapljaškega refleksa (Murat, 2012). Vadba staticne apneje po izdihu se vadi pri razlicnih volumnih pljuc (Mali, 2013). Manjši volumni pljuc naj bi imeli vecji ucinek na bradikardijo (Foster in Sheel, 2005). Ka­wakami, Natelson in DuBois (1967) so pri­merjali staticno apnejo po maksimalnem vdihu in maksimalnem izdihu ter niso našli nobenih statisticno znacilnih razlik pri in-tratorakalnem pritisku ter razlicnih pljucnih volumnih. Hong (1987) meni, da zato, ker so napacno merili intratorakalni pritisk. Potapljaci na dih vadijo staticno apnejo v vodi in tudi na kopnem (Pelizzari in Tovagli­eri, 2004; Nitsch, 2015). Vsaka oblika vadbe apneje s potopljenim obrazom, tako da sta usta in nos potopljena v vodi, je zaradi mo-žnosti utopitve lahko nevarna za življenje, zato je prisotnost varnostnega potapljaca nujna (Muth, Ehrmann in Radermacher, 2005; Lindholm in Lundgren, 2009). Vadba apneje na kopnem v hrbtni legi je edina varna, kadar vadimo sami. Pomembno je, da ležimo na udobnem ležišcu z rahlo privzdignjenim trupom in glavo ter brez šcipalke za nos. Samo v tem primeru se bo telo rešilo samo in bomo nezavedno zadi­hali, ker imata usta in nos neoviran prehod do zraka. Vsi ostali položaji vadbe apneje na kopnem (sede, stoje, v teku, v hoji, na kolesu …) in brez varovanja so lahko v pri­meru izgube zavesti nevarni (Lahtinen, Kur­ra in Nissinen, 2015). Marabotti idr. (2013) so v svoji raziskavi ugotovili, da med apnejo v vodi in na kopnem v casu trajanja apneje ni pomembnejših razlik. Glede na to, da so vsa tekmovanja v apneji vedno v vodi, bi bilo zanimivo primerjati staticno apnejo v vodi in na kopnem. Glavni namen naloge je torej primerjati ucinke staticnih apnej po vdihu in po izdi­hu, izvedenih v vodi in na kopnem. .Metode Merjenci V raziskavi je sodelovalo 8 slovenskih po­tapljacev na dih, moškega spola (starost 37 ± 8, telesna višina 182 ± 8 cm, telesna teža 82 ± 8 kg in najboljši osebni cas staticne apneje v vodi s pakiranjem 402 ± 60 s). Vsi merjenci so že vec let v rednem vadbenem procesu in veljajo za odlicne potapljace na dih na državni in svetovni ravni. Opis meritev Meritve so potekale v bazenu na Fakulteti za šport v Ljubljani. Razdeljene so bile na dva dela (voda in kopno). Vsak merjenec je v vodi izvedel dve maksimalni staticni apneji po vdihu (v nadaljevanju apneja po vdihu) in dve maksimalni staticni apneji po izdihu (v nadaljevanju apneja po izdihu). Enak protokol je ponovil tudi na kopnem. Vrstni red posameznih apnej (po vdihu, po izdihu, v vodi in na kopnem) je bil pri mer-jencih nakljucen in razlicen. Protokol ogrevanja je bil enak pri izvedbi v vodi in na kopnem. Pred prvo apnejo je bilo pet minut casa za ogrevanje. Med posameznimi apnejami je bilo tri minute odmora. Pri ogrevanju oziroma nadihava­nju pred zacetkom apneje in med njimi ni bilo omejitev, le hiperventilacija je bila prepovedana. Vsak je lahko uporabil svojo tehniko. Dolocena pa sta bila zadnji vdih pred apnejo in zadnji izdih pred apnejo. Zadnji vdih pred apnejo po vdihu je bil maksimalen, vendar brez pakiranja. Zadnji izdih pred apnejo po izdihu je bil maksima­len, pri tem so merjenci poskušali iz pljuc izdihniti ves zrak. V vodi so bili merjenci obleceni v neopren­sko obleko, saj je bila temperatura vode 27,5 °C in zraka 29,5 °C. V vodi so merjenci ležali v prsnem položaju na vodni gladini s potopljenim obrazom, tako da sta bila usta in nos potopljena v vodo. Na obrazu so imeli merjenci le šcipalko za nos. Pota­pljaška maska, plavalna ocala in podvodne lece niso bile dovoljene. Na kopnem so bili merjenci obleceni v pla­valne kopalke. Meritve so izvajali na bazen-ski plošcadi. Ležali so v hrbtnem položaju na udobnem ležišcu z rahlo privzdignje­nim trupom in glavo. Na obrazu so imeli le šcipalko za nos. Med vsako apnejo so merjenci z dvigom dlani dali znak, kdaj so se zacela spontana krcenja dihalnih mišic. Ko merjenci niso mogli vec držati diha, so apnejo koncali. Pri vseh apnejah smo merili naslednje spre­menljivke: cas trajanja posamezne apneje (KA – konec apneje), zacetek spontanega krcenja dihalnih mišic (TK – tocka krce­nja), frekvenco srca (FS), zasicenost krvi s kisikom (SaO2) ter (KT). Vsak merjenec je v vodi in na kopnem izvedel dve maksimal­ni apneji po vdihu in tudi dve maksimalni apneji po izdihu. Za nadaljnje analize smo izbrali apnejo z daljšim trajanjem. Vse merjence in vse apneje smo posneli z videokamero. Videokamera je snemala vse glasovne znake (znak za TK in KA), elektron­sko štoparico za merjene casa TK in KA, FS in napravo za merjenje SaO2. Merjenec si je na prsni koš pod neopren­sko obleko na golo kožo namestil merilec srcnega utripa. FS smo merili neprekinjeno vsakih pet sekund v vodi in na kopnem pred apnejo, med njo in po njej z merilcem srcnega utripa Polar. FS je prikazana v števi­lu srcnih utripov na minuto (1/min). FS smo kontrolno merili tudi z obema oksimetro-ma (Trusat in SPO medical). FS smo anali­zirali glede na 0 %, 10 %, 20 %, 30 %, 40 %, 50 %, 60 %, 70 %, 80 %, 90 % in 100 % delež koncnega casa pri vseh osmih merjencih. Pri vseh apnejah smo SaO2 merili nepre­kinjeno z dvema napravama v vodi in na kopnem, pred apnejo, med njo in po njej. Uporabili smo pulzna oksimetra TruSat Oximeter (Datex–Ohmeda, ZDA) in Pulse-Ox 5500 (SPO Medical Equipment, Israel). Merjencu smo na kazalec in prstanec de­sne roke pritrdili obe šcipalki s senzorjema pulzne oksimetrije. SaO2 smo analizirali v 0 %, 10 %, 20 %, 30 %, 40 %, 50 %, 60 %, 70 %, 80 %, 90 % in 100 % deležu koncnega casa pri vseh osmih merjencih. Krvni tlak smo merili v vodi in na kopnem, v mirovanju minuto pred zacetkom apne-je ter vsako minuto trajanja posamezne apneje. Merili smo ga na levi roki z napravo Sinkopa SE 6400a v mmHg. Vrednosti sisto­licnega in diastolicnega KT smo analizirali glede na delež koncnega casa v 0 %, 40 % in 90 %. Obdelava podatkov Statisticno analizo smo izvedli s statistic­nim programom SPSS 23 (SPSS Inc., Chi­cago, IL ZDA). Po izracunu opisne statistike smo podatke analizirali s splošnim linear-nim modelom (GLM) analiza variance za ponovljene meritve in post hoc analizo z Bonferronijevim testom. Vsi podatki so predstavljeni v tabelah in slikah, izdelanih v programih Microsoft Excel 2016 in Micro­soft Word 2016 (Microsoft Inc., Redmond; WA, ZDA). 131 Tabela 1 Seznam kratic Kratica Spremenljivka Cas trajanja posamezne apneje KA (konec apneje) Zacetek spontanega krcenja dihal- TK nih mišic (tocka krcenja) FS Frekvenca srca SaO2 Zasicenost krvi s kisikom KT Sistolicni in diastolicni krvni tlak • Rezultati Z vsemi osmimi merjenci smo uspešno iz­vedli vse meritve. Vsi rezultati so prikazani v tabelah in slikah kot aritmeticne sredine in standardni odkloni (AS ± SO). Tabela 2 Rezultati meritev spirometricnih testov Merjenci VC (l) FVC (l) FEV(l/s) 1 M1 5,31 5,10 3,54 M2 7,10 6,96 5,72 M3 6,13 6,24 5,07 M4 8,49 8,01 5,26 M5 6,70 6,74 5,81 M6 6,77 7,01 5,98 M7 6,98 6,28 4,70 M8 6,83 6,53 4,96 Legenda: VC – vitalna kapaciteta v litrih; FVC – forsirana vitalna kapaciteta v litrih; FEV1 – volu-men forsiranega izdiha v litrih v prvi sekundi. Slika 3 prikazuje KA posameznih apnej. KA je bil najdaljši pri apneji po vdihu na kopnem s povprecnim casom 353 ± 60 s. Najdaljša izmerjena apneja po vdihu je bi-la na kopnem 462 s, najkrajša pa 250 s. Pri apneji po vdihu v vodi je bil povprecen cas 315 ± 49 s. Najdaljša apneja je bila dolga 405 s in najkrajša 260 s. Pri apneji po izdi­hu na kopnem je bil povprecen cas 187 ± 51 s. Najdaljša izmerjena apneja po izdihu na kopnem je bila 278 s, najkrajša pa 125 s. Merjenci so najmanj držali dih pri apneji po izdihu v vodi s povprecnim casom 174 ± 55 s. Najdaljša apneja je bila dolga 271 s in najkrajša 125 s. Slika 4 prikazuje TK posameznih apnej. Pri vseh apnejah (voda, kopno, vdih in izdih) je vedno cilj, da se TK pojavi cim kasneje. Nekateri avtorji TK povezujejo z zašcito zalog O2 v telesu (Palada idr., 2008; Dujic idr., 2009). TK se je najkasneje pojavila pri apneji po vdihu na kopnem s povprecnim casom 219 ± 71 s. Najprej se je to zgodilo v 110. sekundi in najkasneje v 318. sekundi. Pri apneji po vdihu v vodi se je TK pojavila v 215 ± 64 s. Najprej v 120. sekundi in naj­kasneje v 297. sekundi. Pri apneji po izdihu na kopnem se je TK pojavila v 127 ± 43 s. Najprej v 55. sekundi in najkasneje v 203. sekundi. Najprej se je TK pojavila pri apneji po izdihu v vodi s povprecnim casom 123 ± 37 s. Najprej v 65. sekundi in najkasneje v 193. sekundi. Slika 5 prikazuje vrednosti FS pri obeh apnejah po vdihu glede na delež koncne­ga casa. Pri 0 % deležu koncnega casa (za-cetek apneje) je bila ocitna razlika v zacetni FS med apnejo po vdihu v vodi 85 ± 11 (1/ min) in apnejo po vdihu na kopnem 78 ± 11 (1/min). Najnižjo FS pri obeh apnejah po vdihu smo izmerili pri nekem potapljacu pri 70 % deležu koncnega casa v apneji po vdihu v vodi (41 (1/min)). 132 raziskovalna dejavnost Slika 6 prikazuje vrednosti FS pri obeh apnejah po izdihu glede na delež koncne­ga casa. Pri 0 % deležu koncnega casa (za-cetek apneje) je bila ocitna razlika v zacetni FS med apnejo po izdihu v vodi 85 ± 7 (1/ min) in apnejo po izdihu na kopnem 79 ± 12 (1/min). Najnižjo FS pri obeh apnejah po izdihu smo izmerili pri nekem potapljacu pri 100 % deležu koncnega casa v apneji po izdihu na kopnem (36 (1/min)). Slika 7 prikazuje vrednosti SaO2 pri obeh apnejah po vdihu glede na delež konc­nega casa. Krivulji SaO2 pri obeh apnejah po vdihu sta podobni. Najnižjo SaO2 smo izmerili pri apneji po vdihu na kopnem na koncu apneje (39 % SaO2). Slika 8 prikazuje vrednosti SaO2 pri obeh apnejah po izdihu glede na delež koncne­ga casa. Krivulji SaO2 pri obeh apnejah po izdihu sta sicer podobni. Med 20 % in 90 % deležem koncnega casa so med obema krivuljama SaO2 najvecje razlike, ki pa niso statisticno pomembne. Najnižjo SaO2 smo izmerili pri apneji po izdihu na kopnem na koncu apneje (30 % SaO2). V Tabeli 3 so prikazane aritmeticne sredi­ne in standardni odkloni kazalcev kinetike SaO2. Sliki 9 prikazujeta sistolicni KT posameznih apnej v mmHg glede na delež koncnega casa. Sistolicni KT narašca pri vseh apnejah glede na delež koncnega casa. Dve najvecji posamezni vrednosti, ki smo ju izmerili, sta bili pri apneji po vdihu v vodi 228 mmHg ter pri apneji po vdihu na kopnem celo 240 mmHg. Sliki 10 prikazujeta diastolicni KT posame­znih apnej v mmHg glede na delež konc­nega casa. Diastolicni KT podobno kot si­stolicni KT narašca pri vseh apnejah glede Slika 6. Vrednosti frekvence srca pri obeh apnejah po izdihu. Pri apneji po izdihu na kopnem so prikazane pozitivne vrednosti standardnega odklona od aritmeticne sredine. Pri apneji po izdihu v vodi pa so prika-na delež koncnega casa. Pri 40 % deležu zane negativne vrednosti standardnega odklona od aritmeticne sredine. Analiza variance za ponovljene koncnega casa so med apnejo po izdihu v meritve je sicer pokazala statisticno pomembne razlike med apnejami, vendar ne med izvedbo po obeh vodi in apnejo po izdihu na kopnem sta­ izdihih. tisticno pomembne razlike. Dve najvišji posamezni vrednosti smo izmerili pri 90 % deležu koncnega casa pri obeh apnejah po Tabela 3 vdihu (v vodi 164 mmHg in na kopnem 145 Kazalci kinetike zasicenosti krvi s kisikom mmHg). Apneja po vdihu Apneja po vdihu Apneja po izdihu Apneja po izdihu v vodi na kopnem v vodi na kopnem SaO TK (%) 2 80 ± 12 88 ± 7 80 ± 14 76 ± 16 SaO KA (%) 2 53 ± 12 55 ± 12 58 ± 9 55 ± 13 SaO TN (%) 2 40 ± 13 49 ± 12 47 ± 10 45 ± 14 SaO TNC (s) 2 17 ± 9 6 ± 6 17 ± 6 18 ± 4 Legenda: SaOTK – tocka zacetka spontanega krcenja trebušnih mišic SaOv %; SaOKA – konec 2 22 apneje SaO v %; SaO TN – tocka najnižje SaO v %; SaO TNC – tocka najnižje SaO v casu (s). 22222 .Razprava Ugotovljene razlike v ucinkih med staticno apnejo po vdihu izvedene v vodi in na kopnem Apneji po vdihu se v ucinkih nista razliko­vali glede na to, kje sta bili izvedeni. Razlika je le v gibanju vrednosti FS. V KA in TK med apnejo po vdihu v vodi in apnejo po vdihu na kopnem ni statisticno pomembnejših razlik. To morda kaže na drugacno delovanje potapljaškega refleksa v vodi in na kopnem. Schuitema in Holm (1988) sta v svoji raziskavi ugotovila, da je odziv potapljaškega refleksa na kopnem manjši, v vodi pa vecji. Po drugi strani pa verjetno pogoji merjenja v vodi niso do-pušcali daljših apnej. Vsi merjenci so se namrec pritoževali nad bolecinami v rokah pri meritvah v vodi. Zaradi merilnih na­prav (merjenje SaO2 in KT) so morali imeti merjenci obe roki na robu bazena (Slika 1). Bolecine v rokah so bile glavni razlog, da se merjenci niso mogli tako sprostiti kot na meritvah na kopnem (Slika 2). Ker smo že­leli preveriti vpliv položaja rok, smo opravili dodatni poskus, kjer smo merili samo cas trajanja apneje. Šest merjencev je ponovi-lo test apneje po vdihu v vodi z rokami ob telesu. Njihov povprecni cas je znašal 370 ± 65 s, kar je kar 15 ± 2 % vec kot pri testira­nju z vzrocenimi rokami na robu. Razlika je statisticno znacilna (**: P = 0,010). To jasno kaže, da je bil vpliv meritev pri apneji po vdihu v vodi (položaj rok) za trajanje apneje pomemben. Kasneje ko se pojavijo TK, daljše so apne­je (Kapus, Ušaj, Dajic in Jeranko, 2015). Sliki 3 in 4 potrjujeta to ugotovitev tudi v naši raziskavi. Ce TK prikažemo v deležih KA, ugotovimo, da se pri apneji v vodi pojavi pri 67 ± 13 % in pri apneji na kopnem pri 61 ± 13 %. Vsi merjenci so na meritvah pri vseh apne­jah imeli krajše case apnej, kot so njihovi osebni rekordi. Razloga sta verjetno dva. Pr-vi je osebna forma merjencev (tempiranje forme za najboljše osebne case), drugi pa, da na meritvah merjenci niso smeli upora­bljati tehnike pakiranja. Dosedanje raziska­ve so izmerile za 24 % (Lindholm in Nyren, 2005) in celo za 47 % (Loring, O'Donnell, Butler, Lindholm, Jacobsen in Ferrigno, 2007) vecji volumen ob uporabi tehnike pakiranja. Zaradi vecje zaloge O2 so lahko potapljaci s pomocjo tehnike pakiranja zra­ka dlje zadrževali staticno apnejo (+12 %) in pod gladino brez plavuti preplavali vecjo razdaljo (+13 %) (Overgaard idr., 2006). Delovanje potapljaškega refleksa med apnejo se najlaže spremlja z merjenjem FS. S pomocjo gibanja vrednosti FS med obema apnejama po vdihu smo ugotovili, da se FS ne spreminja enako (Slika 5). Že na samem zacetku obeh apnej smo ugotovili, da je FS obcutno višja pri apneji po vdihu v vodi kot pri apneji po vdihu na kopnem. Do razlik v zacetni FS je prišlo zaradi razlic­nih zacetnih položajev pri obeh apnejah (Perini in Veicsteinas, 2003). Pri apneji po vdihu na kopnem so se merjenci nadihali in izvedli apnejo v sprošcenem ležecem položaju na hrbtu. Pri apneji po vdihu v vodi so se merjenci zaradi specificnega položaja v vodi nadihali v stojecem polo-žaju in so nato prešli v ležeci položaj, ki je znacilen za apnejo v vodi. Razliko v zacetni FS med obema apnejama bi verjetno lahko rešili tako, da bi se merjenci pri apneji v vo­di nadihali z dihalko v koncnem, ležecem položaju. Težava bi bila potem ta, da bi bili pogoji sprošcanja in nadihavanja pred obema apnejama razlicni. Pri apneji po vdi­hu v vodi so se pokazala tri obmocja, kar je znacilno za odlicne potapljace (Perini idr., Sliki 9. Sistolicni krvni tlak posameznih apnej. Analiza variance za ponovljene meritve je sicer pokazala statisticno pomembne razlike med apnejami, vendar ne med izvedbama po vdihu (v vodi in na kopnem) in med izvedbama po izdihu (v vodi in na kopnem). vodi in na kopnem) (*: P = 0,050) pri 40 % deležu koncnega casa. 2008; Perini idr., 2010; Kapus idr., 2015). Za prvo obmocje je znacilno strmejše pada­nje FS do 20 % deleža koncnega casa, kar je ucinek potapljaškega refleksa in delovanje razlicnih mehanizmov (Foster idr., 2005). Sledi drugo stabilnejše obmocje z rahlim nihanjem navzgor in malce tudi navzdol do 60 % deleža koncnega casa. V tem ob-mocju se je srcno-žilni sistem prilagodil novim okolišcinam (Perini idr., 2008; Perini idr., 2010). Gibanje vrednosti FS pri apneji po vdihu na kopnem je popolnoma dru-gacno. Za prvo obmocje je znacilno strmo narašcanje do 10 % deleža koncnega casa. Dvig FS bi bil lahko posledica refleksa na nateg v mišicah prsnega koša ter visokega intratorakalnega pritiska na srce (Ferrigno idr., 1997; Andersson in Schagatay, 1998; Costalat, Couquart, Castres, Tourny in Le­maitre, 2013), ki pa ga nismo merili. Do tega pride zaradi velikega pljucnega volumna, ki je posledica globokega vdiha, ter ležecega hrbtnega položaja na kopnem. V drugem, stabilnejšem obmocju do 50 % deleža koncnega casa se FS v prvem delu krivu­lje zelo malo dvigne, v drugem delu pa se zacne rahlo spušcati, ker se zacne pocasi manjšati volumen pljuc (Hong idr., 1971), se manjša tudi njihov vpliv, kar dodatno zniža FS (Mithoefer, 1965). Konec drugega in za-cetek tretjega obmocja (obmocje ponov­nega padanja FS) naj bi sovpadala z zacet­kom TK (Perini idr., 2008; Perini idr., 2010). Pri apneji po vdihu na kopnem se je trenutek TK pojavil prej, in sicer pri 61 %, tretje ob-mocje pa se je zacelo že malo prej pri 55 %. Pri apneji po vdihu v vodi se je TK pojavila pri 67 %, tretje obmocje pa pri 60 %. Tretje obmocje, ki je trajalo do konca meritev, se ponavadi pojavi le pri boljših potapljacih. Zanj je znacilna ocitnejša hipoksija in posle-dicno periferna vazokonstrikcija z izrazitim povecanjem krvnega tlaka (Sliki 9 in 10) ter vedno mocnejša spontana krcenja dihalnih mišic (Lemaitre idr., 2008; Perini idr., 2008; Perini idr., 2010). V zadnjem obmocju smo pri obeh apnejah po vdihu (Slika 5) izmerili najnižje vrednosti FS (Kapus idr., 2015). Vrednosti SaO2 pri obeh apnejah po vdihu sta podobni (Slika 7). Med njima ni statistic­no pomembnih razlik, najverjetneje zaradi položaja rok pri meritvah v vodi. Glede na to, da je odziv potapljaškega refleksa vecji v vodi kot na kopnem, bi pricakovali kasnej­še padanje SaO2 v vodi. Poudariti moramo tudi, da nižja SaO2 ne pomeni nujno tudi daljše apneje. Drži pa dejstvo, da boljši po­tapljaci lahko dosežejo nižje vrednosti SaO2 med apnejo kot slabši (Schagatay, 2009). Rezultati raziskave so pokazali, da pri obeh apnejah po vdihu (Sliki 9 in 10) s trajanjem zadrževanja diha narašcata tudi oba KT (Perini idr., 2010; Sivieri idr., 2014). Mocno narašcanje obeh KT pri obeh apnejah po vdihu v zadnjem deležu koncnega casa je povezano z vecjim volumnom zraka v plju-cih ter delovanjem številnih mehanizmov (Foster idr., 2005). Ugotovljene razlike med sta- ticno apnejo po izdihu izvede­ ne v vodi in na kopnem Apneji po izdihu se v ucinkih nista razliko­vali glede na to, kje sta bili izvedeni. Razlika je le v diastolicnemu KT pri 40 % deležu koncnega casa. Pri obeh apnejah po izdihu smo pricako­vano dobili krajše case apnej kot pri obeh apnejah po vdihu (Slika 3). Glavni razlog je manjši pljucni volumen in s tem posledicno manjše zaloge O2 (Ferretti in Costa, 2003). Ce TK prikažemo v deležih KA, ugotovimo, da se pri apneji v vodi pojavi pri 72 ± 14 % in pri apneji na kopnem pri 67 ± 12 %. S pomocjo gibanja vrednosti FS med obe-ma apnejama po izdihu pa smo ugotovili, da se FS spreminja podobno. Izjema je le za-cetna FS, ki je podobno kot pri obeh apne­jah po vdihu razlicna zaradi obeh zacetnih položajev, ki smo ju že opisali. Verjetno je delovanje potapljaškega refleksa pri obeh apnejah po izdihu podobno na kopnem (suh obraz) in ob potopljeni glavi (Slika 6), kajti pri obeh apnejah po izdihu so se tudi pokazala tri obmocja, ki imajo enake zna-cilnosti, ki so opisane pri apneji po vdihu v vodi. Za prvo obmocje je znacilno strmejše padanje FS do 20 % deleža koncnega casa. Sledi drugo, stabilnejše obmocje z rahlim nihanjem navzgor in malce tudi navzdol do 60 % deleža koncnega casa. V tem dru-gem, stabilnejšem obmocju malo izstopi gibanje vrednosti FS pri apneji po izdihu na kopnem. Dvig je zanimiv, kajti pljuca so prazna in ni vpliva refleksa na nateg v mi-šicah prsnega koša. Dvig FS bi lahko tako povzrocil ležec položaj (Watanabe, Reece in Polus, 2007) in sila teže, ki deluje na cel prsni koš (Fahlman, 2008), kajti zaradi izdiha je notranji pritisk manjši. Bolj verjetno je za razliko med obema apnejama odgovoren vecji odziv potapljaškega refleksa v vodi (Schuitema idr.,1988), ki pa ni statisticno pomembno razlicen. Tretje obmocje se pri obeh apnejah po izdihu zacne pri 60 % de­ležu koncnega casa. Krivulji SaO2 pri obeh apnejah po izdihu sta podobni (Slika 8). Med njima sicer ni statisticno pomembnih razlik, se pa lepo vidi vpliv potapljaškega refleksa na krivulji apneje po izdihu v vodi. Pri apneji po izdi­hu na kopnem smo pri KA izmerili najnižjo SaO2 med vsemi štirimi apnejami pri ene-mu od merjencev (30 %). Rezultati raziskave kažejo, da pri obeh apnejah po izdihu s trajanjem zadrževanja diha narašcata tudi oba KT (Sliki 9 in 10). Za nas so zanimive statisticno pomemb­ne razlike pri diastolicnem KT (40 % delež koncnega casa) med obema apnejama po izdihu. Verjetno je bil zaradi vecjega odziva potapljaškega refleksa v vodi (Schuitema idr., 1988) diastolicni KT pri apneji po izdi­hu v vodi višji kot pri apneji po izdihu na kopnem. Narašcanje obeh KT med obema apnejama ni sunkovito, je enakomerno. Pri obeh apnejah po izdihu, pri katerih je bil volumen zraka minimalen, je bilo namrec narašcanje enakomerno. .Zakljucek Glede na dobljene rezultate lahko sklepa-mo, da pri spremenljivki FS vadba apneje po vdihu na kopnem nima podobnega ucinka na telo in uravnalne mehanizme kot vadba apneje po vdihu v vodi. Domneva-mo pa lahko, da ima vadba apneje po izdi­hu na kopnem podobne ucinke kot vadba apneje po izdihu v vodi, kar kažejo dobljeni rezultati meritev. Kot dobro nadomestilo treninga apneje po izdihu v vodi zato pre­dlagamo apnejo po izdihu na kopnem. Rezultati raziskave so eden izmed prvih pomembnih korakov v našem prostoru pri izbiri ustreznega vadbenega procesa pota­pljacev na dih. .Literatura 1. Andersson, J. P. A. in Evaggelidis, L. (2009). Arterial oxygen saturation and diving re­sponse during dynamic apneas in breath-hold divers. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 19(1), 87–91. 2. Andersson, J. in Schagatay, E. (1998). Effects of lung volume and involuntary breathing movements on the human diving response. European Journal of Applied Physiology, 77, 19–24. 3. Costalat, G., Coquart, J., Castres, I., Tourny, C. in Lemaitre, F. (2013). Hemodynamic ad­justments during breath-holding in trained divers. European journal of applied physiology, 113(10), 2523–2529. 4. Fahlman, A. (2008). The pressure to under­stand the mechanism of lung compression and its effect on lung function. Journal of Applied Physiology, 104(4), 907–908. 5. Fattah, E. (2001). The Frenzel Technique, Step-by-Step. Pridobljeno iz http://folk.uio.no/gar­dot/frenzel.pdf 6. Ferretti, G. in Costa, M. (2003). Review: Diver­sity in and adaptation to breath-hold diving in humans. Comparative Biochemistry and Physiology, 136(1), 205–213. 7. Ferrigno, M., Ferretti, G., Ellis, A., Warkander, D., Costa, M., Cerretelli, P. in Lundgren, C. E. (1997). Cardiovascular changes during deep breath-hold dives in a pressure chamber. Jo­urnal of Applied Physiology, 83(4), 1282–1290. 8. Foster, G. E. in Sheel, A. W. (2005). The human diving response, its function, and its control. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 15(1), 3–12. 9. Hong, S. K. (1987). Breath-hold bradycardia in man: an overview. The Physiology of Breath-hold Diving. CEG Lundgren, Ferrigno M. Be­thesda, Maryland, Undersea and Hyperbaric Medical Society, 158–173. 10. Hong, S. K., Lin, Y. C., Lally, D. A., Yim, B. J. B., Kominami, N., Hong, P. W. in Moore, T. O. (1971). Alveolar gas exchanges and cardio­vascular functions during breath holding with air. Journal of Applied Physiology, 47(5), 954–960. 11. Kapus, N., Daic, J., Jeranko, S. in Ušaj, A. (2013). Laboratorijski testi kot pomoc pri ocenjeva­nju zmogljivosti potapljacev. Revija za teo­reticna in prakticna vprašanja športa, 61(1/2), 37–42. 12. Kapus, N., Ušaj, A., Daic, J. in Jeranko, S. (2015). Tekmovalna sezona dveh vrhunskih sloven-skih potapljacev. Revija za teoreticna in prak­ticna vprašanja športa, 63(3/4), 95–103. 13. Kawakami, Y. O. S. H. I. K. A. Z. U., Natelson, B. H. in DuBois, A. R. (1967). Cardiovascular effects of face immersion and factors affec­ting diving reflex in man. Journal of Applied Physiology, 23(6), 964–970. 14. Lemaitre, F., Buchheit, M., Joulia, M., Fontana-ri, P. in Tourny-Chollet, C. (2008). Static apnea effect on heart rate and its variability in elite breath-hold divers. Aviation, Space and Envi­ronmental Medicine, 79(2), 99–104. 15. Lahtinen, K., Kurra, S. in Nissinen, A. (2015). Freediving. Deep Ideas Oy. 16. Lindholm, P. (2007). Loss of motor control and/or loss of consciousness during breath-hold competitions. International journal of sports medicine, 28(4), 295–299. 17. Lindholm, P. in Lundgren, C. E. (2009). The physiology and pathophysiology of human breath-hold diving. Journal of Applied Physio­logy, 106(1), 284–292. 18. Lindholm, P. in Nyren, S. (2005). Studies on inspiratory and expiratory glossopharyngeal breathing in breath-hold divers employing magnetic resonance imaging and spirome-try. European journal of applied physiology, 94(5-6), 646–651. 19. Lindholm, P., Sundblad, P. in Linnarsson, D. (1999). Oxygen-conserving effects of apnea in exercising men. Journal of Applied Physio­logy, 87(6), 2122–2127. 20. Loring, S. H., O'Donnell, C. R., Butler, J. P., Lin­dholm, P., Jacobson, F. in Ferrigno, M. (2007). Transpulmonary pressures and lung mecha­nics with glossopharyngeal insufflation and exsufflation beyond normal lung volumes in competitive breath-hold divers. Journal of Applied Physiology, 102(3), 841–846. 21. Mali, M. (12.2.2013). STATIKA – Treningi in tek­movanja. Športno društvo H2O team. Prido­bljeno iz http://www.h2oteam.com/apnea/ tehnike-in-izobrazevanja/?id=445 22. Marabotti, C., Piaggi, P., Menicucci, D., Pas-sera, M., Benassi, A., Bedini, R. in L’Abbate, A. (2013). Cardiac function and oxygen satura­tion during maximal breath-holding in air and during whole-body surface immersion. Diving Hyperb Med, 43(3), 131–137. 23. Mithoefer, J. C. (1965). The breaking point of breath holding. Physiology of Breath-Hold Di­ving and the Ama of Japan, 195–205. 24. Murat, S. (30.9.2012). Sebastien Murat expla­ins exhale freediving. Swimmers Daily. Pri­dobljeno iz http://www.swimmersdaily. com/2012/09/30/sebastien-murat-explains-exhale-freediving/ 25. Muth, C. M., Ehrmann, U. in Radermacher, P. (2005). Physiological and clinical aspects of apnea diving. Clinics in chest medicine, 26(3), 381–394. 26. Nitsch, H. (2015). Herbert Nitsch. Pridobljeno iz http://www.herbertnitsch.com/media/ ewExternalFiles/2015-06%20GEA.pdf 27. Overgaard, K., Friis, S., Pedersen, R. B. in Lykkeboe, G. (2006). Influence of lung volu­ me, glossopharyngeal inhalation and P ET O2 and P ET CO2 on apnea performance in trained breath-hold divers. European journal of applied physiology, 97(2), 158–164. 28. Palada, I., Bakovic, D., Valic, Z., Obad, A., Ivan-cev, V., Eterovic, D. in Dujic, Z. (2008). Resto­ration of hemodynamics in apnea struggle phase in association with involuntary bre­athing movements. Respiratory physiology and neurobiology, 161(2), 174–181. 29. Pelizzari, U. in Tovaglieri, S. (2004). Manual of freediving: Underwater on a single breath. Red-dick: Idelson-Gnocchi. 30. Perini, R., Tironi, A., Gheza, A., Butti, F., Moia, C. in Ferretti, G. (2008). Heart rate and blood pressure time courses during prolonged dry apnoea in breath-hold divers. European Jo­urnal of Applied Physiology, 104, 1–7. 31. Perini, R., Gheza, A., Moia, C., Sponsiello, N. in Ferretti, G. (2010). Cardiovascular time corses during prolonged immersed static apnoea. European Journal of Applied Physiology, 110, 277–283. 32. Perini, R. in Veicsteinas, A. (2003). Heart rate variability and autonomic activity at rest and during exercise in various physiological con­ditions. European journal of applied physiolo­gy, 90(3-4), 317–325. 33. Schagatay, E. (2009). Predicting performan­ce in competitive apnea diving. Part 1: sta­ tic apnoea. Diving and Hyperbaric Medicine, 39(2), 88–99. 34. Schuitema, K. in Holm, B. (1988). The role of different facial areas in eliciting human di­ving bradycardia. Acta physiologica scandi­navica, 132(1), 119–120. 35. Sivieri, A., Fagoni, N., Bringard, A., Capogros-so, M., Perini, R. in Ferretti, G. (2014). A beat-by-beat analysis of cardiovascular responses to dry resting and exercise in elite divers. European Journal of Applied Physiology, 115, 119–128. 36. Stewart, I. B., Bilmer, A. C., Sharman, J. E. in Ridgway, L. (2005). Arterial oxygen desatura­tion kinetics during apnea. Medicine and Sci­ence in Sports and Exercise, 37(11), 1871–1876. 37. Watanabe, N., Reece, J. in Polus, B. I. (2007). Effects of body position on autonomic regu­lation of cardiovascular function in young, healthy adults. Chiropractic and osteopathy, 15(1), 1. Aleš Koštomaj magister znanosti in prof. šp. vzg. Bevke, Bevke 68 D, 1358 Log pri Brezovici Osnovna šola Mengeš, Šolska ulica 11, 1234 Mengeš ales.kostomaj@gmail.com Vedrana Sember, Gregor Starc, Gregor Jurak, Marjeta Kovac, Poljanka Pavletic Samardžija, Mojca Golobic, Shawnda A. Morrison Slovenski otroci so med telesno najbolj dejavnimi na svetu Izvlecek Povecanje telesne nedejavnosti otrok in mladine ter z njo pove­znih zdravstvenih tveganj je eden perecih problemov sodob­ne družbe. Slovenija se je v letu 2016 pridružila svetovni pobudi Active Healthy Kids Global Alliance za spremljanje ukrepov politik, usmerjenih v povecanje telesne dejavnosti otrok in mladostnikov. Skupina slovenskih strokovnjakov je v okviru mednarodne primer-jave Global Matrix 2.0. pripravila porocilo za Slovenijo. V tej global-ni analizi je sodelovalo 38 držav s 6 kontinentov, prebivalstvo teh držav pa predstavlja 60 % svetovne populacije. Vse države so tele­sno dejavnost ocenile po enotni metodologiji z devetimi kazalniki: celokupna telesna dejavnost; organizirano športno udejstvovanje; dejavna igra; telesno dejavni prihod v šolo in odhod iz šole; sedeci nacin življenja; družina in prijatelji; šola; skupnost in grajeno oko­lje; vladne strategije in vlaganja. Povprecne ocene vseh pokaza­teljev so bile najvišje na Danskem, v Sloveniji in na Nizozemskem. Slovenija se je najbolje odrezala v kazalniku šola z najvišjo oceno A in v celokupni telesni dejavnosti z oceno A-. Njen najnižje oce­njen kazalnik je bil dejavna igra (ocena D), medtem ko za kazalnika družina in prijatelji ter skupnost in grajeno okolje nimamo dovolj ustreznih podatkov za vrednotenje. Kljucne besede: telesna dejavnost, javno zdravje, otroci in mla­dina, politika. Slovenian children among most physically active children in the world Abstract Increasing physical activity of children and adolescents and reduction of related health risk factors is one of the pressing problems of modern society. With the aim to raise physical activity and health of Slovenian children and adolescents, Slovenia and other developed countries measure their outcomes. Slovenia joined the World Active Initiative Kids Global Alliance in 2016 to monitor policy measures to increase the physical activity of children and adolescents. A group of Slovenian experts prepared a Report for Slovenia 2016 in international comparison Global Matrix 2.0. In this global analysis, 38 countries from 6 continents participated (representing 60% of the world's population). All countries assessed physical activity according to nine indicators following the uniform methodology: Overall physical activity; Organized sport participation; Active play; Active transport;Sedentary behav­iours; Family and peers; School, Community and built environment and Government strategies and investments. The average estimates of all indicators were highest in Denmark, Slovenia and the Netherlands. Slovenia performed the best in the indicator of the school with the highest possible grade A and in the Overall physical activity with grade A-. The lowest rated indicator for Slovenia was Active play (grade D), while for Family and peers and the Community and the Built environment we did not report grade du to lack of the information. Key words: physical activity, public health, children and adolescents, politics. .Uvod Na vprašanje, kako telesno dejavni so slo­venski otroci, je težko natancno odgovoriti. Telesno dejavnost prebivalstva je namrec zelo zahtevno oceniti, kaj šele neposredno izmeriti. V Sloveniji imamo kar nekaj po­datkov in znanstvenih virov, ki porocajo o izmerjeni telesni dejavnosti, poleg tega pa že vec kot tri desetletja spremljamo telesni in gibalni razvoj otrok in mladostnikov s sistemom športnovzgojni karton - SLOfit (Strel idr., 1997). Ta nam daje dobro, ceprav posredno oceno obicajne telesne dejavno­sti in pripravljenosti otrok in mladine. Od leta 2012 beležimo izboljšanje telesne pri­pravljenosti otrok, starih med 6 in 14 let, ki so vkljuceni v projekt Zdrav življenjski slog (Strel, 2013), kar nakazuje na pomemben vpliv tega intervencijskega programa na povecano telesno dejavnost osnovnošol­skih otrok. Na drugi strani beležimo naza­dovanje telesne pripravljenosti srednješol­ske populacije (Starc idr., 2016). Zaradi enotnega izobraževalnega sistema imamo v Sloveniji zelo dober vpogled v obseg šolske športne vzgoje in vkljuceva­nje otrok ter mladine v razlicne šolske in zunajšolske športne dejavnosti, kljub temu pa obstajajo nekatere težave pri oceni nji-hove telesne dejavnosti. Svetovno zdru­ženje Active Healthy Kids Global Alliance (AHKGA, www.activehealthykids.com), ki se mu je leta 2016 pridružila tudi Slovenija, je izdelalo sistem ocenjevanja, za katerega priporoca uporabo najboljših možnih raz­položljivih podatkov za oceno in interpre­tacijo pokazateljev telesne dejavnosti otrok in mladostnikov ter drugih dejavnikov, ki vplivajo nanjo. Do priprave tega porocila v Sloveniji nismo zasledili nobenega poro-cila o celokupni telesni dejavnosti1 otrok in mladine. Ceprav je kar nekaj razisko­valcev preucevalo to podrocje (Klanšcek idr., 2015; Kropej, Videmšek in Pišot, 2008; Pušnik, Volmut in Šimunic, 2014; Volmut, Dolenc in Šimunic, 2008; Volmut, Pišot in Šimunic, 2013), za oceno telesne dejavnosti niso uporabili metodologije, ki jo narekuje AHKGA. Prav zato omogoca Porocilo o te­lesni dejavnosti otrok in mladine v Sloveniji celosten vpogled v najboljše razpoložljive podatke po vec kazalnikih, povezanih s stopnjami telesne dejavnosti, vkljucno s politikami, okoljskimi vprašanji in socialni-mi trendi v državi. Namen porocila je tudi o tem obvestiti domaco in širšo mednarodno 1Ta vkljucuje vse dnevne telesne dejavnosti, kot so hobiji, neorganizirana telesna dejavnost, igra in organizirana telesna dejavnost. skupnost. Glavni viri za ustvarjanje tega po-rocila so podatkovna zbirka športnovzgoj­ni karton - SLOfit (populacijski podatki iz obdobja 1989–2015; Starc idr., 2016; Strel idr., 1997), podatki presecne študije ARTOS - Analiza telesnih in gibalnih sposobnosti otrok in mladine v Republiki Sloveniji (Ju­rak, Kovac in Starc, 2013; Starc idr., 2015) in razlicni akademski in neakademski viri (npr. porocila vlade in nevladnih organizacij). Porocilo je bilo pripravljeno v okviru sve­tovnega združenja AHKGA za spremljanje ukrepov politik za povecanje telesne de­javnosti otrok in mladostnikov. V okviru mednarodne primerjave Global Matrix 2.0 je skupina slovenskih strokovnjakov pred­stavila porocilo za Slovenijo na svetovnem srecanju jeseni 2016 v Bangkoku. V tej globalni analizi je sodelovalo 38 držav s 6 kontinentov (kar predstavlja 60 % svetovne populacije). V prispevku predstavljamo po­rocilo v krajši razlicici, vkljucno z metodolo­gijo in priporocili, ki izhajajo iz njega. Prido­bljeni rezultati sledijo predlogi AHKGA in so bili prvic objavljeni leta 2016 v reviji Journal of Physical Activity and Health (Sember idr., 2016). .Metode Sredi leta 2015 je bil slovenski predstavnik povabljen v AHKGA. Ustanovljena je bila delovna raziskovalna skupina (DRS) iz štirih razlicnih fakultet: 1. Fakultete za matemati­ko, naravoslovje in informacijske tehnolo­gije, Univerza na Primorskem; 2. Fakultete za šport, 3. Medicinske fakultete, 4. Bioteh­niške fakultete, vse iz Univerze v Ljubljani. V DRS je bila povabljena tudi predstavnica Olimpijskega komiteja Slovenije – združe­nja športnih zvez, predstavnik ravnateljev slovenskih osnovnih šol in predstavnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Slovensko DRS je tako sestavljala raznolika 12-clanska ekipa, ki je bila sestavljena skla­dno s priporocilom AHKGA, izdelavo Poro-cila o telesni dejavnosti otrok in mladostni­kov v Republiki Sloveniji pa sta koordinirala predstavnika Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologi­je z Univerze na Primorskem in Fakultete za šport z Univerze v Ljubljani. Zacela je z zbiranjem podatkov za pripravo porocila o telesni dejavnosti otrok in mladine po vzoru kanadskega porocila (Colley, Brow-nrigg in Tremblay, 2012). Priprava porocila je trajala vec kot 12 mesecev po naslednjih postopkih: vzpostavitev sodelovanja med raziskovalnimi ustanovami, vzpostavitev sodelovanja strokovnjakov iz okolij, pove­zanih s telesno dejavnostjo, identifikacija virov podatkov, zbiranje podatkov, anali­za in kriticna ocena zbranih podatkov za oceno vseh devetih pokazateljev telesne dejavnosti otrok in mladostnikov: 1) celo­kupna telesna dejavnost, 2) organizirana športna dejavnost, 3) dejavna igra, 4) de­javni prihod v šolo in odhod iz šole, 5) se­deci nacin življenja, 6) družina in prijatelji, 7) šola, 8) skupnost in infrastruktura, 9) vlada. DRS je najprej ocenila stanje razpoložljivih podatkov in raziskav v Republiki Sloveniji, to oceno posredovala mentorju iz AHKGA, ki je v decembru 2015 podal skupini svoje mnenje glede nadaljnjega poteka dela. V januarju 2016 se je DRS zopet sestala in raz­pravljala o prihodnjih strategijah izdelave porocila. Sledili so redni sestanki približno vsak mesec do konca meseca maja 2016. Marca 2016 se je skupina raziskovalcev in koordinatorjev razlicnih podrocij, poveza­nih s telesno dejavnostjo otrok in mladine, sestala dvakrat, in skupaj ocenila razlicne pokazatelje telesne dejavnosti. Sklepi za oceno pokazateljev zdravja, športa in vseh dejavnikov, povezanih s telesno dejavno­stjo, so bili sprejeti na podlagi izsledkov vec zakljucenih in nezakljucenih raziskav (Jiménez-Pavón idr., 2012; Jurak in Pavle­tic, 2014; Jurak idr., 2013; Jurak idr., 2015; Klanšcek idr., 2015; Kovac, Jurak, Starc in Strel, 2011; Koželj, Sopotnik in Kontic, 2016; Miklavcic, 2015; Starc idr., 2015; Strel, 2013; Volmut idr., 2008; Volmut idr., 2013). Najbolj obsežen vir podatkov je bila študija ARTOS (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015) iz let 2013 in 2014, ki vsebuje subjektivno in objektivno zbrane podatke o telesni dejavnosti, gibal­nih sposobnostih ter telesnih znacilnostih otrok in mladine. V študiji ARTOS je bila telesna dejavnost subjektivno izmerjena z vprašalnikoma CLASS (Telford, Salmon, Jol­ley in Crawford, 2004) in SHAPES (Leather-dale, Manske, Wong in Cameron, 2009). Temeljni pokazatelji telesne dejavnosti so bili ocenjeni glede na delež otrok in mla­dostnikov, ki ustreza predpostavljenim merilom po sledeci ocenjevalni lestvici: A je od 81 % do 100 %; B je med 61 % in 80 %; C je med 41 % in 60 %; D je med 21 % in 40 %; F je med 0 % in 20 %; NEP so nepopolni podatki. Ce so pripravljavci porocila menili, da je njihova ocena nekoliko nad ali pod merilom, so lahko oceni dodali + ali -. .Rezultati Porocilo o telesni dejavnosti otrok in mla­dostnikov v Sloveniji 2016 je prvo izmed Tabela 1. nje odhaja 52 % fantov in 50 % deklet (sta-Ocene kazalnikov telesne dejavnosti otrok in mladostnikov v Republiki Sloveniji za leto 2016 rost 6–18 let). Telesno dejavni prihod v šolo in odhod iz nje je bil ocenjen s C. Kazalnik Ocena Celokupna telesna dejavnost A-Sedeci nacin življenja: B+ Organizirano športno udejstvovanje B- Za pokazatelj sedecega nacina življenja so Dejavna igra D bili uporabljeni kombinirani izsledki o se-Telesno dejavni prihod v šolo in odhod iz šole C deci dejavnosti (gledanje televizije, svetov­Sedeci nacin življenja B+ ni splet, racunalniške igre, mobilni telefoni Družina in prijatelji NEP Šola A Skupnost in grajeno okolje NEP Vladne strategije in vlaganja B+ Legenda: A je od 81 % do 100 %; B je med 61 % in 80 %; C je med 41 % in 60 %; D je med 21 % in 40 %; F je med 0 % in 20 %; NEP so nepopolni podatki. porocil znotraj združenja AHKGA za Repu­bliko Slovenijo. Koncne ocene vseh poka­zateljev so v Tabeli 1. Slogan porocila »Slo­venija, gibaj zdravo z naravo« se sklicuje na dejstvo, da Slovenija sodi med najbolj zele­ne države na svetu s 58 % deležem gozdov (Splošni podatki in dejstva o gozdovih v Sloveniji, 2017), številnimi krajinskimi, regio­nalnimi in nacionalnimi narodnimi parki. Celokupna telesna dejavnost: A­ V raziskavi ARTOS je 97 % fantov in 95 % de­klet, starih 6 do 11 let, porocalo, da so tele­sno dejavni vec kot 60 minut dnevno (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015). Podatki, pridoblje­ni iz vprašalnikov, so skladni z objektivno izmerjeno telesno dejavnostjo 11-letnikov iz Ljubljane (Jurak idr., 2015). Kombinirani podatki mlajših (6–11 let) in starejših otrok ali mladostnikov (12–18 let) iste študije ka­žejo, da je skladno s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije 86 % fantov in 76 % deklet telesno dejavnih vec kot 60 mi-nut dnevno. Tudi med vikendom je delež v povprecju zelo visok (82 % fantov in 72 % deklet). Telesna dejavnost otrok je bila tako ocenjena z oceno A-. Organizirano športno udej­ stvovanje: B­ V Sloveniji nimamo podatkovnih zbirk špor­tne vadbe ali clanstva v športnih društvih za otroke in mladostnike zunaj šolskega sistema. Kljub nekaterim javnim podatkom o clanstvu (npr. število placanih clanarin) je težava, da zbirke ne upoštevajo vkljuce­nosti enega otroka v vec razlicnih športnih oziroma panožnih zvez. Na podlagi izsled­kov iz reprezentativne zbirke ARTOS (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015) se 60 % fantov in 47 % deklet, starih med 6 in 19 let, ukvarja z organizirano športno dejavnostjo v špor­tnih društvih. Pri tem je osnovnošolska po­pulacija v vecji meri vkljucena v organizira-no športno dejavnost (68 % fantov in 63 % deklet) kot srednješolska (49 % fantov in 23 % deklet). Organizirana športna dejavnost je bila ocenjena z oceno B-. Dejavna igra: D Podatki za kazalnik dejavna igra so bili pri­dobljeni na podlagi vprašalnika CLASS (Tel-ford idr., 2004), ki je bil uporabljen v študiji ARTOS. Podatki so bili pridobljeni iz odgo­vorov staršev, kako dejavni so otroci doma (npr. igranje na dvorišcu, rolanje, lovljenje, vožnja s kolesom ...). Rezultati kažejo, da se med šolskimi dnevi 16 % fantov in 19 % de­klet, starih od 6 do11 let, dejavno igra vec kot dve uri na dan (~ F); med vikendom se ta delež poveca na 57 % fantov in 59 % deklet (~ C). Kombinirani podatki med te­dnom in vikendom za dejavno igro kažejo, da se le 29 % fantov in 30 % deklet igra vec kot dve uri dnevno. Kazalnik dejavna igra je bil ocenjen z oceno D. Telesno dejavni prihod v šolo in odhod iz šole: C Delež otrok in mladostnikov, ki telesno dejavno prihajajo v šolo in odhajajo iz nje, je bil analiziran na vzorcu 31 slovenskih šol po Sloveniji (Koželj idr., 2016). Analiza je pokazala, da gre v šolo le 26 % otrok in mladostnikov peš, 3 % pa s kolesom (~D). V prestolnici Slovenije je bil delež telesno de­javnega prihoda v šolo in odhoda iz nje ne­koliko višji v primerjavi s celotno Slovenijo: 6 % ljubljanskih otrok in mladostnikov pri­haja v šolo s kolesom in 52 % jih gre v šolo peš. Na vprašanje, kako bi radi hodili v šolo, so otroci najpogosteje (43 %) odgovorili s kolesom, 28 % si jih želi hoditi v šolo peš, 20 % z avtom in 9 % z avtobusom/vlakom. Podatki iz reprezentativne zbirke ARTOS ka­žejo, da telesno dejavno v šolo prihaja in iz ...) iz raziskav Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC) (Klanšcek idr., 2015) in ARTOS (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015). Med šolskimi dnevi 90 % slovenskih fantov in deklet izpolnjuje priporocilo o preživljanju manj kot dveh ur pred zaslo­nom dnevno. Med vikendom se ta delež zmanjša na 37 % pri fantih in 45 % pri dekle­tih. Ce vzamemo povprecje vseh dni v te­dnu, 74 % fantov in 79 % deklet, starih med 6 in 19 let, preživi manj kot dve uri dnevno pred zaslonom. Sedeci nacin življenja je bil med tednom ocenjen z A+, med vikendom pa s C. Skupna ocena sedecega nacina ži­vljenja je bila ocenjena z B+. Družina in prijatelji: NEP V Sloveniji je zelo malo raziskanega o pod-pori staršev in prijateljev za telesno dejav­nost. Iz podatkov študije ARTOS (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015) je bilo ugotovljeno, da 75 % staršev spodbuja svoje otroke (11–19 let) k telesni dejavnosti. Skoraj 90 % staršev podpira priložnosti za telesno dejavnost z nakupom športne opreme, vožnjo na športne dejavnosti ipd. V študiji HBSC 2012 je 30 % slovenskih otrok odgovorilo, da so njihovi ocetje zelo telesno dejavni in 35 %, da so zmerno telesno dejavni. 20 % otrok in mladostnikov je porocalo, da so njihove matere zelo telesno dejavne, 40 % pa, da so zmerno telesno dejavne; skupaj je 47 % ocetov in mater telesno dejavnih (Jiménez-Pavon idr., 2012). Podatki študije ARTOS (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015) tudi kažejo, da se decki medsebojno bolj podpirajo in spodbujajo k telesni dejavnosti kot deklice. Kar 64 % deckov in le 38 % deklic navaja, da imajo vec kot štiri telesno dejavne prijatelje. Pokazatelj družina in prijatelji je bil ocenjen z oceno nepopolna. Šola: A Predmet šport/športna vzgoja je v Slove­niji obvezen predmet v osnovni in srednji šoli za populacijo, staro od 6 do 17 (dijaki nižjega poklicnega izobraževanja) oziro-ma 19 let (dijaki srednjega strokovnega in gimnazijskega izobraževanja). Vsi ucite­lji sledijo nacionalnemu ucnemu nacrtu za predmet šport/športna vzgoja znotraj posameznega izobraževalnega programa. Minute,2 namenjene predmetu, se razliku­jejo glede na starost otrok. Otroci od 1. do 6. razreda obiskujejo predmet šport 105 ur letno, otroci od 7. do 8. razreda 70 ur letno in otroci 9. razreda 64 ur letno, pri tem pa šolska ura traja 45 minut. Otroci od 7. do 9. razreda lahko izberejo dva dodatna obve­zna izbirna predmeta (šport, plesne dejav­nosti), vsakega v obsegu 35 ur letno. Od 4. do 6. razreda lahko otroci izberejo neobve­zni izbirni predmet šport v obsegu 35 ur letno. Osnovnošolci imajo vsako leto tudi 5 športnih dni, vsak pa naj bi trajal vsaj 5 ur. Nekatere osnovne šole v Sloveniji (okoli 10 %) izvajajo tudi nadstandardni program pouka športa v oddelkih z dodatno špor­tno ponudbo z dodatno eno ali dvema urama tedensko, kjer skupaj poucujeta uci­telj športne vzgoje in razredni ucitelj ali dva ucitelja športne vzgoje. Vse šole v Sloveniji ponujajo dodatne interesne dejavnosti, ki so del razširjenega programa in so brez­placne za vse šoloobvezne otroke (Kovac in Jurak, 2012). V najboljšem primeru je tako 10-letnik deležen do 77 minut strokovno vodene telesne dejavnosti znotraj šolskega kurikuluma dnevno, v najslabšem primeru pa 39 minut, kar pa še vedno predstavlja vec kot polovico dnevne priporocene tele­sne dejavnosti. V slovenskih srednjih šolah se število ur pouka športne vzgoje razlikuje glede na srednješolski program in letnik šolanja. Vecina slovenskih dijakov ima tri ure špor­tne vzgoje tedensko, nekateri dve uri, na poklicnih šolah pa lahko tudi samo po eno uro. Športni oddelki v nekaterih gimnazijah v Sloveniji imajo do 6 ur športne vzgoje te­densko. V srednjih šolah organizirajo špor­tne dneve in interesne športne dejavnosti v okviru obveznih izbirnih vsebin oziroma interesnih dejavnosti (Kovac in Jurak, 2012). Od 1. do 5. razreda osnovne šole predmet šport vecinoma poucujejo razredne ucite­ljice, v okoli 15 % ur pa ga od 1. do 3. razreda skupaj poucujeta ucitelj športne vzgoje in razredni ucitelj. Od 4. do 5. razreda v pribli­žno 50 % primerov poucuje ucitelj športne vzgoje. Od 6. do 9. razreda predmet šport in izbirne predmete s podrocja športa po­ucujejo univerzitetno izobraženi ucitelji športne vzgoje (Kovac in Jurak, 2012). Šolska športna infrastruktura je v Sloveniji zelo razvita, saj ima vsaka osnovna in sko-raj vsaka srednja šola vsaj eno, v številnih 2Zaradi razlicne dolžine šolskih ur po svetu se v mednarodnih primerjavah metodološko vedno predstavlja sodelovanje ucencev pri pouku v minutah. primerih celo dve telovadnici ali vec z vso pripadajoco opremo. Številne slovenske šole izvajajo ukrepe, ki podpirajo telesno dejavnost otrok (stojala za kolesa, gibalni odmori, prometna ureditev okoli šole ...) (Jurak idr., 2012). Šola, šolska infrastruktura in politika so bile ocenjene z oceno A. Skupnost in grajeno okolje: NEP Slovenija je ena izmed najmanj urbanizira­nih držav v Evropski uniji s stopnjo urbani­zacije 50 %. Za Slovenijo so znacilna razpr­šena mala naselja s tipom poselitve vzdolž prometnih poti s prevladujoco stanovanj­sko tipologijo enodružinske hiše. Posledica tega je povecanje vozacev in problemi z organiziranjem javnega prevoza (Miklavcic, 2014). V potniškem prometu prevladuje­jo osebni avtomobili, dejansko lastništvo osebnih avtomobilov se je v zadnjih 20 letih podvojilo in je danes 500 osebnih av-tomobilov na 1000 prebivalcev. V mestih je zgošcevanje urbane strukture pripeljalo do previsoke porabe stavbnih zemljišc in zmanjšanja odprtih zelenih površin, kar pa se kaže v zmanjšanju kakovosti bivanja (Simoneti in Vertelj, 2006). V študiji ARTOS deset odstotkov 11- in 14-letnikov navaja, da ne hodijo v šolo peš, ker to ni varno. Ker imamo v Sloveniji zelo malo empiricnih po­datkov o vplivu grajenega okolja na telesno dejavnost, je bil pokazatelj skupnost in gra­jeno okolje ocenjen z oceno nepopolno. Vladne strategije in vlaganja: B+ Slovenski parlament je sprejel Nacionalni program športa v RS za obdobje 2014–2023 (Jurak in Pavletic, 2014). Eno leto kasneje je sprejel tudi Nacionalni program prehrane in telesne dejavnosti za zdravje 2015–2025 (Ministrstvo za zdravje RS, 2015). Programa skušata usklajevati prizadevanja za javno zdravje, šport in telesno dejavnost, vkljuc­no s prehrano, z namenom dviga kakovosti javnega zdravja. Obe strategiji spodbujata celotno slovensko populacijo, da sprejme zdrav nacin življenja. Nove pobude bodo zagotovile temelje javnega financiranja kakovostnih programov telesne dejavnosti na nacionalni in lokalni ravni. Ukrepi stra­tegij se še posebej osredotocajo na dvig kakovosti in kolicine telesne dejavnosti pri otrocih in mladini, s poudarkom na druž­beno deprivilegiranih skupinah. Nacionalni program športa predlaga naslednje ukrepe: zagotoviti vsaj 180 minut kakovostne špor­tne vzgoje za otroke in mladino na teden, zagotoviti brezplacne tecaje plavanja in ko­lesarjenja kot sredstvo za krepitev socialne kompetence in zagotavljanje dejavnega preživljanja prostega casa (Jurak in Pavletic, 2014). V zadnjih dveh desetletjih so lokalne skupnosti in vlada vlagali v obnovo starih in gradnjo novih šolskih športnih dvoran ter gradnjo in obnovo druge športne infra-strukture. Od leta 2001 do 2008 je javno fi­nanciranje športne infrastrukture preseglo 300 milijonov € (Jurak idr., 2012). Politika Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport doloca, da lahko znotraj izobraže­valnega sistema vsebine športa poucuje le ustrezno univerzitetno izobražen ucitelj (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007). Tudi zunaj šolskega sistema ima takšen kader skozi sistem jav­nega financiranja športa prednost. Ministr­stvo trenutno razvija strategije za izvajanje skupnega poucevanja razrednih uciteljev in športnih pedagogov v prvih petih letih osnovne šole. Pred vec kot 25 leti je bil ustanovljen Center šolskih in obšolskih de­javnosti (CŠOD), ki ima danes 23 centrov po Sloveniji. Vsak izmed centrov zaposluje vsaj enega ucitelja športne vzgoje in ponuja razlicne dejavnosti na prostem, ki niso na razpolago v obicajnih šolskih okoljih. Glavni razlog za preteklo ucinkovitost politik vlade in ministrstva v zvezi s šolami, športno infra-strukturo, športno vzgojo in z ucnimi nacrti v Sloveniji je nacrtno snovanje odzivov na podlagi izmerjenih rezultatov telesnega in gibalnega razvoja otrok, pa tudi raziskoval­nih podatkov drugih študij (Kovac, Strel, Ju­rak in Starc, 2016). Ministrstvo vseskozi pod-pira sistem športnovzgojni karton - SLOfit, nacionalni sistem za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja otrok, ki služi kot orod­je za nacrtovanje prihodnjih ukrepov in intervencij v šolskem prostoru. Prav zaradi negativnega trenda telesnih zmogljivosti otrok in mladine v Sloveniji je ministrstvo financiralo in podprlo intervencijski pro­gram Zdrav življenjski slog, ki otrokom nudi tudi do tri ure brezplacne telesne dejavno­sti pod vodstvom uciteljev športne vzgoje z namenom izboljšanja telesnih zmoglji­vosti otrok (Strel, 2013). Trenutne analize iz podatkov športnovzgojnega kartona - SLOfit pa že kažejo pozitivne spremembe v telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladostnikov, ki so posledica vpeljave tega programa (Starc idr., 2016). Pozitivni rezulta-ti intervencije v osnovnošolskem okolju so spodbudili k nacrtovanju intervencije v po­klicnih in strokovnih šolah z nazivom Mladi za mlade. Pokazatelj vladne strategije in vlaganja je bil ocenjen z oceno B+. • Razprava Kljub visokemu sedentarnemu vedenju, zabeleženemu med vikendi in pocitnica-mi, so slovenski otroci in mladostniki v pri­merjavi s tistimi iz drugih evropskih držav (Harrington idr., 2014; Liukkonen idr., 2014; Reily, Dick, McNeill in Tremblay, 2014; Stan-dage idr., 2014) zelo telesno dejavni. Skla­dno z nacionalnimi podatki iz zbirke ARTOS (Jurak idr., 2013; Starc idr., 2015) in podatki na manjših vzorcih se vecina otrok (sta-rosti 6–18 let) giblje v skladu s priporocili, to je 60 minut zmerne telesne dejavnosti dnevno. Vse šole v Republiki Sloveniji po­nujajo otrokom in mladostnikom možnost dodatne telesne dejavnosti v šoli, tako da je vecina slovenskih otrok telesno dejavna najmanj 200 minut tedensko, ne upošte­vajoc vikendov. Kljub zelo dobrim pogo-jem za splošno izobraževanje in pestro ponudbo šolskih športnih programov, ki jih ponuja šolski sistem, pa dejavna igra otrok zaostaja, saj se jih le 30 % ali manj dejavno igra (igranje na hišnem dvorišcu, rolanje, lovljenje, vožnja s kolesom …) vec kot dve uri dnevno. V Sloveniji prevladuje v vsakdanjem otrokovem življenju organi­zirana telesna dejavnost, v prostem casu pa otroka ne spremlja spontana dejavna igra, kar je lahko tudi posledica povecanega ca-sa, ki ga preživijo otroci pred televizijskimi in racunalniškimi zasloni. Med vikendi, ko imajo otroci dovolj casa za igro na prostem, se cas sedentarnega vedenja celo poveca (Kovac idr., 2013), kar kaže na neizkorišcene možnosti igre na prostem. V predhodnih porocilih AHKGA so ostale evropske države ocenile kazalnik celoku­pne telesne dejavnosti z nižjimi ocenami kot Republika Slovenija: Finska in Irska z D (Harrington idr., 2014; Liukkonen idr., 2014), Angljia s C/D (Standage idr., 2014) in Škot­ska z D- (Reily idr., 2014). Trenutni podatki o splošni telesni dejavnosti otrok in mlado­stnikov so zelo redki, države, ki pa porocajo o telesni dejavnosti, imajo v primerjavi s Slovenijo višji bruto domaci prihodek (Hal-lal idr., 2012). Kljub visoko ocenjeni telesni dejavnosti slovenskih otrok je nujno treba dvigniti njihovo telesno dejavnost med vikendi in pocitnicami (Jurak idr., 2015; Kovac idr., 2013). Slovenija ima zelo dobro organizirane izobraževalne in športne sis-teme, vendar se prekomerno zanašanje na trenutno dobro postavljeno strukturirano podporo odraža na nerazvitih kompeten­cah samoorganizirane dejavne igre otrok. Šolska športna vzgoja, zunajšolski športni programi in športna dejavnost v društvih so usmerjeni v uporabo notranjih športnih objektov in v tem smislu nenamerno spod­bujajo telesno dejavnost, ki je povezana s športno infrastrukturo in organizirano de­javno igro (Jurak, Leskošek in Strel, 2013). Šole bi morale vsakodnevno spodbujati uporabo njihovega naravnega okolja, star-še pa je treba opomniti, da šolska telesna dejavnost, zunajšolska dejavnost in orga­nizirana športna dejavnost sicer pripomo­rejo k dvigu splošne telesne dejavnosti otrok, a da morajo spodbujati otroke tudi k zmanjšanju sedentarnega vedenja in dvigu dejavne igre v naravnem okolju. Vecina dr­žav v združenju AHKGA je leta 2014 ocenila kazalnik dejavne igre z oceno D ali NEP, kar kaže, da vidik dejavne igre nima dovolj raz­iskovalne in politicne podpore. Urbanizacija, mehanizacija in vecja upo­raba motoriziranega transporta globalno spreminjajo raven telesne dejavnosti (Sul­livan idr., 2011). Infrastruktura za kolesar­jenje se je zlasti v vecjih mestih bistveno izboljšala (npr. brezplacna izposoja koles v Ljubljani BicikeLJ), le nekaj vec kot polovica otrok (52 % fantov in 50 % deklet, starih od 6 do 19 let) pa telesno dejavno prihaja v šo-lo. Vladne odlocitve trenutno niso usmer­jene k telesno dejavnemu prihodu v šolo in odhodu iz nje, ceprav obstajajo nevladne organizacije, kot je Inštitut za prostorske politike (www.ipop.si/en), ki organizirajo projektne pobude. Eden od takšnih progra­mov je Zdravi ucenec, ki spodbuja dejavni prihod in odhod iz šole s sprehajališcem ali kolesarskim vlakom, ki zagotavljata vecjo varnost skupine otrok pri telesno dejav­nem prihodu v šolo in odhodu iz nje. Številne politike o izboljšanju zdravja otrok in mladostnikov zahtevajo vsakodnevno telesno dejavnost otrok, zmanjšanje se­dentarnega vedenja in dvig dejavne igre. V Sloveniji zaznavamo med vikendi neravno­vesje med dejavno igro, casom, preživetim za zasloni, in sedentarnim vedenjem. Zato je potreben premik tako na ravni družinskih praks kot udejanjanja vladnih ali lokalnih politik. Bolj si moramo prizadevati za cim vecjo uporabo obstojecih naravnih virov, povecanje dejavnosti na prostem, dejavno igranje, hkrati pa povecati možnosti za te­lesno dejavnost v skupnosti. Poudarek na izboljšanju igralnih možnosti na prostem in dostopnost do naravnih okolij je bistve­nega pomena v prihodnjih intervencijskih ukrepih po celotni državi. .Zakljucek Kljub opažanjem o zmanjšanju gibalne ucinkovitosti današnjih generacij v pri­merjavi s tistimi pred 25 leti (Starc idr., 2016), ugotavljamo, da je stanje v Sloveniji mnogo boljše kot drugod v razvitih drža­vah sveta. Raven telesne dejavnosti je na splošno visoka, še posebej med tednom, kar nakazuje na dobro uveljavljene šolske dejavnosti in politike, kot sta ucni nacrt za šolsko športno vzgojo in podatkovna zbir­ka športno vzgojni karton – SLOfit. Rezul­tati medgeneracijskih primerjav gibalne ucinkovitosti pa kažejo, da ta raven kljub temu ne uspe povsem nevtralizirati dru­gih negativnih ucinkov sodobnega nacina življenja otrok in mladostnikov (sedec na-cin življenja, pretežno pred zasloni). Zato mora še vedno ostati prednostna naloga nosilcev politicnih odlocitev, da nadaljujejo zastavljene ukrepe nacionalnih programov za spodbujanje cim bolj kakovostne gibal­ne dejavnosti. V Sloveniji je sedentarno ve­denje bistveno vecje med vikendi, prazniki in pocitnicami, zato so še posebej potrebni ukrepi v tej smeri. Potrebujemo tudi nadalj­nje raziskave o ucinkih družinskega življe­nja in medsebojnega vpliva ter podpore družine in prijateljev na telesno dejavnost, vkljucno z vec intervencijskimi in razisko­valnimi pobudami za dvig dejavne igre. .Zahvale Porocilo je del sodelovanja med Univerzo na Primorskem in Univerzo v Ljubljani. Av-torji se zahvaljujejo vsem clanom delovne skupine AHKGA v Sloveniji: Mojci Gabrijel-cic z Nacionalnega inštituta za javno zdrav­je, Tjaši Kotar z Ministrstva za izobraževa­nje, znanost in šport, Janet Klari Djomba z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in Marku Primožicu, ravnatelju OŠ Ivana Gro­harja Škofja Loka. .Financiranje raziskave Raziskavo je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo­venije v okviru raziskovalnega programa Bio-psiho socialni konteksti kineziologije (P5-0142). .Literatura 1. Colley, R. C., Brownrigg, M. in Tremblay, M. S. (2012). A model of knowledge translation in health: the Active Healthy Kids Canada Re­port Card on physical activity for children and youth. Health promotion practice, 13(3), 320–330. 2. Hallal, P. C., Andersen, L. B., Bull, F. C., Guthold, R., Haskell, W., Ekelund, U. in Lancet Physical Activity Series Working Group. (2012). Global physical activity levels: surveillance progress, pitfalls, and prospects. The Lancet, 380(9838), 247–257. 3. Harrington, D. M., Belton, S., Coppinger, T., Cullen, M., Donnelly, A., Dowd, K., ... in Mur­tagh, E. (2014). Results from Ireland’s 2014 re­port card on physical activity in children and youth. Journal of Physical Activity and Health, 11(s1), S63–S68. 4. Jiménez-Pavón, D., Fernández-Alvira, J. M., te Velde, S. J., Brug, J., Bere, E., Jan, N., ... in Moreno, L. A. (2012). Associations of parental education and parental physical activity (PA) with children's PA: The ENERGY cross-sectio­nal study. Preventive medicine, 55(4), 310–314. 5. Jurak, G. in Pavletic, P. (ur.). (2014). Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji: 2014-2023. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, zna­nost in šport. 6. Jurak, G., Kovac, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013 – The Analysis of Children’s De­velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological Notebooks, 19(3), 123–143. 7. Jurak, G., Strel, J., Kovac, M., Starc, G., Lesko­šek, B., Pajek, M. B., ... in Bednarik, J. (2012). Analiza šolskega športnega prostora s smerni­cami za nadaljnje investicije: zakljucno poroci-lo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 8. Jurak, G., Kovac, M., in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013–The Analysis of Children’s De­velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological Notebooks, 19(3), 123–143. 9. Jurak, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2013). Pro-storska razpršenost in starost šolskih špor­tnih dvoran ter skupine njihovih uporabni­kov. Šport, 61(3-4),130–138. 10. Jurak, G., Soric, M., Starc, G., Kovac, M., Mišigoj Durakovic, M., … in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physical activity in urban 11-year-olds: A cross-cultural compari­son. American journal of human biology, 27(2), 192–200. 11. Klanšcek, H. J., Koprivnikar, H., Drev, A., Pu-celj, V., Zupanic, T., Britovšek, K., in Eržen, I. (2015). Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji: izsledki mednarodne raziskave HBSC, 2014. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. 12. Kovac, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje: didakticni pojavi, športni programi in ucno okolje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 13. Kovac, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2011). The importance of research-based evidence for political decisions on physical education. V: K. Hardman in K. Green, (ur.), Contempora­ry Issues in Physical Education – International Perspectives (str. 47–68). Maidenhead [UK]: Meyer & Meyer Sport. 14. Kovac, M., Strel, J., Jurak, G. in Starc, G. (2016). The Importance of Research-Based Data for Design of Intervention Sport Programmes for Children. Croatian Journal of Education, 18(1), 293–307. 15. Kovac, M., Strel, J., Jurak, G., Leskošek, B., Dremelj, S., Kovac, P., … in Starc, G. (2013). Physical activity, physical fitness levels, daily energy intake and some eating habits of 11-year-old children. Croatian journal of edu­cation, 15(1), 127–139. 16. Koželj, J., Sopotnik, M. in Kontic, V. (2016). Ko­lesarski letopis 2014–2015. Ljubljana: Mestna obcina Ljubljana. 17. Kropej, V. L., Videmšek, M. in Pišot, R. (2008). Relationship between sports activity, smo­king and alcohol and marijuana abuse in elementary school children in Slovenia. Acta Universitatis Palackianae Olomucensis Faculta-tis Medicae, 38, 7–15. 18. Leatherdale, S. T., Manske, S., Wong, S. L. in Ca­meron, R. (2009). Integrating research, policy, and practice in school-based physical activi­ty prevention programming: the School He­alth Action, Planning, and Evaluation System (SHAPES) Physical Activity Module. Health Promotion Practice, 10(2), 254–261. 19. Liukkonen, J., Jaakkola, T., Kokko, S., Gråstén, A., Yli-Piipari, S., Koski, P., … in Tammelin, T. (2014). Results from Finland’s 2014 report card on physical activity for children and youth. Journal of Physical Activity and Health, 11(s1), S51–S57. 20. Maddison, R., Dale, L. P., Marsh, S., LeBlanc, A. G. in Oliver, M. (2014). Results from New Zealand’s 2014 report card on physical acti­vity for children and youth. Journal of physi­cal activity and health, 11(s1), 83–87. 21. Miklavcic, T. (2014). Porocilo o prostorskem razvoju. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor. 22. Ministrstvo za zdravje. (2015). Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015-2025. [Elektronski vir]. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 23. Pušnik, T., Volmut, T. in Šimunic, B. (2014). The quantity and intensity of physical activity during physical education in 3rd grade pri­mary school children. Annales kinesiologiae, 5(2),123–130. 24. Reilly, J. J., Dick, S., McNeill, G. in Tremblay, M. S. (2014). Results from Scotland’s 2013 report card on physical activity for children and youth. Journal of Physical Activity and Health, 11(s1), S93–S97. 25. Sember, V., Starc, G., Jurak, G., Golobic, M., Kovac, M., Samardžija, P. P. in Morrison, S. A. (2016). Results from the Republic of Slovenia’s 2016 Report Card on Physical Activity for Children and Youth. Journal of physical acti­vity and health, 13(11), S256–S264. 26. Simoneti, M. in Vertelj, P. (2006). Analiza vec­stanovanjske gradnje v Ljubljani. Ljubljana: Bi-otehniška fakulteta. 27. Splošni podatki in dejstva o gozdovih v Slove­niji. (17. 8. 2017). Zavod za gozdove Slovenije. Pridobljeno iz http://www.zgs.si/slo/gozdo­vi-slovenije/o-gozdovih-slovenije/gozdna­tost-in-pestrost/index.html 28. Standage, M., Wilkie, H. J., Jago, R., Foster, C., Goad, M. A. in Cumming, S. P. (2014). Results from England’s 2014 report card on physical activity for children and youth. Journal of Physical Activity and Health, 11(s1), S45–S50. 29. Starc, G., Kovac, M., Strel, J., Bucar Pajek, M., Golja, P., Robic, T., … in Mišigoj Durakovic, M. (2015). The ACDSi 2014 – a decennial study on adolescents' somatic, motor, psychosoci­al development and healthy lifestyle: Study protocol. Anthropological Notebooks, 21(3), 107–123. 30. Starc, G., Strel, J., Kovac, M., Leskošek, B., So­ric, M. in Jurak, G. (2016). SLOfit 2016 – Letno porocilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine slovenskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/2016. Ljubljana: Fakulteta za šport, Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja. 31. Strel, J. (2013). Analiza programa »Zdrav ži­vljenjski slog« za leti 2010/11 in 2011/12. Ljublja­na: Zavod za šport RS Planica. 32. Strel, J., Ambrožic, F., Kondric, M., Kovac, M., Leskošek, B., Štihec, J. in Šturm, J. (1997). Sports educational chart. Ljubljana: Ministr­stvo za šolstvo in šport. 33. Sullivan, R., Kinra, S., Ekelund, U., Bharathi, A. V., Vaz, M., Kurpad, A., … in Smith, G. D. (2011). Socio-demographic patterning of physical activity across migrant groups in India: re­sults from the Indian Migration Study. PLoS One, 6(10), 1–9. 34. Telford, A., Salmon, J., Jolley, D. in Crawford, D. (2004). Reliability and validity of physi­cal activity questionnaires for children: The Children’s Leisure Activities Study Survey (CLASS). Pediatric exercise science, 16(1), 64– 78. 35. Volmut, T., Dolenc, P. in Šimunic, B. (2008). Physical activity drop after long summer ho­lidays in 5-to 8-year old children. Exercise and Quality of life, 2009, 75–82. 36. Volmut, T., Pišot, R. in Šimunic, B. (2013). Objectively measured physical activity in children aged from 5 to 8 years/Objektiv-no izmerjena gibalna aktivnost od pet- do osemletnih otrok. Slovenian Journal of Public Health, 52(1), 9–18. 37. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. (2007). Uradni list RS, št. 16 (23. 02. 2007). Pridobljeno s https://www.uradni­list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2007-01­0718?sop=2007-01-0718 Vedrana Sember, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani vedrana.sember@fsp.uni-lj.si 143