APRIL 2009 BUENOS AIRES LETO 76 4 '»cX/> je/ &edel/ z/ njima/ zo/ muzo/, je/ azal/tvuitv, fa/ (da^osloAiil, lazlomlt in/ ya jima/ dat. 'IdeAaj/ so so jima odpnle/ oči in/ sia aa sjzoznaia.« V rnendoškem Slovenskem domu so upriz°ril' za materinski da(1 prizor “Grozd ■ Foto Jože Štirf - ■ ■ "i m PAVLOVO LETO . ll£| 1M f \2008 / 2009 NAŠ NAJVEČJI PRAZNIK JURE RODE "X "Tedelja, ki se je zače-la z Jezusovim vsta-X. n jenjem iz groba, je tisti dan, ki ga je naredil Gospod. Premagana je bila smrt. Zdrobljena je bila moč satana, ki si je zamislil prvi greh in z njim uničil človekovo prijateljstvo z Bogom. Z Jezusovim vstajenjem sta celo trpljenje in smrt dobila zadnji smisel sedanjega življenja, saj se bo nadaljevalo v nebesih. Zato nas Cerkev na dan vstajenja vabi: radujmo se in veselimo se ga! IZ SMRTI V ŽIVLJENJE Edini veljavni vzrok velikonočne radosti in našega najglobljega veselja je od mrtvih vstali Kristus. Okoliščine telesne smrti so nam res še vedno uganka (kdaj, kje, kako, zakaj), a zagotovljena nam je obljuba prihodnje nesmrtnosti, večnega življenja pri Bogu. To nadčasovno velikonočno radost Povzema pesem: Zapoj veselo, o kristjan, veselja tvojega Je dan! Kristus je vstal in Pomagal smrt, vstali bomo tudi mi. Zato je velika nedelj a višek cerkvenega leta, praznik vseh praznikov. Zato je tudi značilno za krščansko vero, daje vera življenjskega veselja. Kristusova zmaga nad grehom in smrtjo je vir in jamstvo te osrečujoče radosti. Ob tej resnici lahko verjamemo, da krščanstvo ni le zbirka predpisov, zapovedi in prepovedi. Vsak krščanski praznik, še najbolj velika noč, je podlaga za trdno upanje v neminljivo velikonočno srečo in slavo. Na velikonočno nedeljo molimo: »O Bog, ki si današnji dan po svojem Sinu premagal smrt.« Verujemo, da se je to res zgodilo in da nam je Jezusovo vstajenje poroštvo, da bomo z njim poveličani vstali tudi mi. Smrt ni zadnja postaja našega življenja, je le prehod iz vsega minljivega v vse neminljivo. Resnica o Jezusovem vstajenju in skrivnost našega poveličanja sta neizčrpni, sta predmet naše vere in upanja, dokler ne pridemo do gledanja Boga iz obličja v obličje. To možnost nam je Kristus pridobil za ceno trpljenja, smrti in vstajenja. ODKUPLJENI ZA BOGA Na prvo veliko noč je bila premagana smrt vsake duše, ki hoče sprejeti vse milosti odrešenja. Postali NAŠ NAJVEČJI PRAZNIK smo spet Božji prijatelji, Božji otroci in s Kristusom sodediči nebes. Zmaga nad večno ločitvijo od Boga je bistvo vstajenja. Velikonočno veselje more zato doživljati le resen in iz vere živeč kristjan. Kolikor bolj smo se v postnem času skušali približati trpečemu Gospodu in njegovi odpovedi svoji volji, toliko večje, lepše in bolj iskreno bo naše velikonočno veselje. Radosti Kristusovega vstajenja postane deležna duša, če prej z Gospodom trpi na Golgoti. Če grešna nagnjenja, samoljubje, sebičnost, napuh in vse, kar Bogu ne more biti všeč, pribije na križ in spokorjena ter očiščena po njegovi milosti hoče vstati iz duhovne smrti. Zadnji smisel našega življenjskega romanja so nebesa. Na tej zemlji, v času romanja, pa je naš cilj čistost srca. Brez te ni mogoče, da bi dosegli svoj končni cilj. To je ves smisel našega delovanja in trpljenja. Zato molimo, se postimo, beremo Sveto pismo, si nalagamo razna premagovanja, prejemamo zakramente (spoved in obhajilo), gojimo pobožnost do Marije, se odpovedujemo zemeljskim dobrinam, da bi dosegli čistost srca. Molitev, post, pokore niso popolnost, ampak le sredstvo, da jo dosežemo. Niso sami sebi namen, marveč nam le pomagajo, da se povzdignemo do Bogu všečnega življenja. Zato je tako odločilno, da si predvsem in na prvem mestu prizadevamo, da svoje srce in življenje usmerimo k temu končnemu namenu. V tem življenju je nemogoče, ali vsaj izredno težko, da bi se Bogu predajali popolnoma, ko nas spremlja slabost in krhkost telesa; potrebno pa je, da imamo vsak čas pred očmi, katera je odločilna smer našega življenja. VELIKA NOČ JE PRAZNIK ŽIVLJENJA Ob spominu Jezusovega trpljenja in smrti nam praznik vstajenja govori tudi o našem rojstvu, o naši smrti in o tistem, kar bo to smrt preživelo, kar bo iz te smrti kot nekaj duhovnega neuničljivo vstalo. Od kod prihajamo? Kam gremo? Ali se pojavljamo iz niča na nerazumljiv način, da bi se po preteku našega časa na nerazumljiv način zopet povrnili v nič? Je naša smrt naš dokončni zaton? Odkar živi človeštvo, se bori s takimi in podobnimi vprašanji. Poleg vprašanja o božjem bivanju ali nebivanju, o božji prisotnosti ali neprisotnosti na zemlji je vprašanje o življenju po smrti eno osnovnih vprašanj. Kakšne možnosti življenja po smrti si ljudje zamišljajo? Nekateri si lahko predstavljajo, da gre osebni razvoj naprej (toda kje, kako...?). V času komunizma so si zgrajeni in misleči partijci želeli, da živijo naprej - v svojih potomcih (pa oni osebno...?). Kako revni so takšni in podobni odgovori na temeljno vprašanje o življenju po smrti! Nam pa je bil podarjen pravilni odgovor na to vprašanje ne z besedo ali v kakem razmišljanju, ampak z dejstvom Jezusovega vstajenja. »On je uničil smrt, osvetlil pa življenje in neminljivost...« (2 Tim 1,10). V tem je začetek in garancija našega vstajenja. Živimo sedaj, da bomo potem večno živeli! PRAZNIK RESNIČNE SVOBODE Za Izraelce je bilo osvobojenje iz egiptovske sužnosti osnovno narodovo doživetje. Iz tega so črpali pogum in upanje v mesijanske obljube v vseh težkih časih. Zgodovina izraelskega ljudstva pa - na žalost - tudi nazorno dokazuje, daje človek nagnjen, da začne oboževati samega sebe ali delo svojih rok. Tako so preroki prišli do spoznanja, da je v človeku nekaj, kar ga odvrača od prave svobode in ga zasužnji stvarem tega sveta. Človek postane odvisnik ali zasvojen od stvari, namesto da bi služil Stvarniku. In zato je Bog hotel osvoboditi Jude in vse človeštvo ne samo politično, ampak neprimerno bolj temeljito in dokončno. Hotel nas je osvoboditi od greha, ki je počelo vsega zla. Človekova svoboda je res popolna, ko dovoli, da Bog osvobodi njegovo srce, osvobodi vsega, kar je grešnega. Po Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju nas je Bog osvobodil vseh naših pregreh. Hoče, da resnična osvoboditev seže prav do srca. Sele tako smo postali popolnoma svobodni in pripravni za zvesto službo Gospodu. Moral nas je temeljito očistiti in posvetiti. Jezusa imenujejo »človek novega duha in srca«. Zavedal se je, da se z njim začenja novo obdobje in dokončno odreševanje človeštva. Jezus je uresničena svoboda. Na njem moremo videti in občudovati, kaj se pravi biti osvobojen in svoboden človek. Vse, kar vemo o njem, nam govori o suvereni svobodi, v kateri je živel. Ta svoboda se je izražala v popolni in prostovoljni pokorščini Očetovi volji, v popolni odpovedi sebi in popolnem darovanju Očetovim načrtom. Biti na razpolago Očetu je bilo osnovno vodilo njegovega življenja-Svoboden je bil do sorodnikov, do farizejev, svoboden do judovskega zakona, svoboden celo v odnosu do smrti. Zato je vstali Gospod začetnik nove stvarnosti, začetek popolnoma osvobojenega človeka. In v to novo stvarstvo je samo ena pot: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). »Če ostanete pri mojih besedah, boste zares moji učenci in potlej boste spoznali resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,31). V zmoti ni mogoče biti svoboden. Zato za človeško osvobojenje ni vseeno, kakšen nazor ima kdo, kaj ima za popolno to dokončno resnico. Neznanje, nevednost, zmota ali laž so oblike duhovne nesvobode, odvisnosti in zasvojenosti. Spoznati in priznati resnico je za človeka veliko osvobojenje. Spričo tega imamo dve obveznosti: spoznati in priznati resnico ter dolžnost spoznati to priznati moralno dobro - živeti po pravilno Vsa celica je polna aleluje... Mati ELIZABETA KREMŽAR Vsa celica je polna aleluje, raz stene se smehlja velika noč, na mojem oknu sonce zlate kuje, igra se z njimi cvet škrlatno vroč. Velika noč me gleda dol z razpela ... Ne vidim več krvi, globokih ran, ne vidim krone trnove krog čela, kot sonce zdaj žari odprta stran. Vsa celica je polna aleluje, le njega gledam, Kralja vse časti, °b praznem grobu didi se moj raduje, °n, ki ga ljubim, Jezus, Bog živi! vzgojeni vesti. To ne nasprotuje svobodi. Jo prinaša in ohranja. Jezus je do konca živel za resnico. Zvestoba gaje peljala celo v smrt, vendar je pribit na križu ostal popolnoma svoboden. Tako nam je nakazal pot v našo lastno svobodo, v naše odrešenje - pot trajne zvestobe Resnici, do smrti. Lepo in krščansko popolnoma primerno velikonočno voščilo bi bilo to: Stopimo na to pot odrešenja in svobode, pred nami sveti luč vstalega Zveličarja. Po poti velikonočnega veselja bomo šli varno naproti Resnici, Sreči in Življenju! Jezus je vstal od mrtvih! Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. (Lukov evangelij 24,2) A li se lahko dokaže AA s človeškimi argu-# » menti, da je Jezus resnično vstal od mrtvih? Ne more se dokazati. Vera v Jezusovo vstajenje od mrtvih se opira samo na neprekinjeno pričevanje mož in žena, ki so od tistega velikonočnega jutra dalje verovali in pričevali, tudi za ceno življenja, da je Jezus vstal od mrtvih. Naloga Cerkve je prav to, da pričuje, da od tistega velikonočnega jutra do danes, od tistih žena do nas, vzklik veselja: »Jezus je res vstal od mrtvih!« ni pravljica, temveč najčudovitejša resnica človeške zgodovine. To pojasnjuje, zakaj je Cerkev, s podporo in nadzorom Petrovega naslednika, tako pozorna - celo tako zelo pozorna, da se zdi že kar toga - na to, da se nit, ki povezuje današnje škofe in »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« kristjane z doživetjem žena in apostolov v tistem velikonočnem jutru, ne bi nikoli stanjšala in pretrgala. Pričevanje, ki mu je mogoče verjeti, samo če kristjani temeljijo svoje življenje na Jezusovem vstajenju od mrtvih. Če torej dokazujejo s svojimi vsakodnevnimi izbirami, da ne živijo za to, kar je na zemlji, temveč za to, kar je zgoraj (prim. Pismo Kološanom 3,1-4). Tam jih pričakuje vstali Gospod in čaka življenje, ki se nikoli ne konča. TONINO LASCONI TRAPISTOVSKI MENIH, PRVAK ROŽNEGA VENCA Kitajski duhovnik Nicolas Kao Shi Qian, ki živi v Hong Kongu in je star 110 let, je pozno odkril svoj meniški poklic, ko se ga je pa zavedel, je postal zelo goreč. V trapistovski samostan je vstopil leta 1972, po 39 letih duhovniške prakse, star 75 let. Oče Kao je takole predstavil “svojo življenjsko skrivnost”: “Ne kadim, se ne jezim, ne jem veliko, ne delam nič slabega, se ne naveličam moliti, še naprej se udejstvujem v športu. Tale rožni venec (ki ga pokaže) me spremlja že 74 let. Vsak dan ga molim in še po večkrat. Moja mati Marija je morda mislila, da sem ubogljiv sin in je zame prosila Jezusa, da mi je naklonil dolgo življenje.” In res je oče Kao znan zaradi svoje pobožnosti do Marije. V 110 letih svojega življenja je zgradil 6 kapel in 3 velike cerkve, vse posvečene Devici Mariji. Prevedeno iz revije “Voici ta mere”, Saint Denis du Maine, 2008 ZAPUŠČEN OD OČETA FRANQOIS X. NGUYEN VAN THUAN (10) 7" o sem se prvič zago-vv IA varjal pred sodiščem, '' -L A./nr ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. (...) Toda Gospod je ostal z menoj in mi dal moč, da sem tudi ob tisti priložnosti mogel oznanjati njegovo oznanilo« (2 Tim 4,1617). V teh Pavlovih besedah odseva moja izkušnja v trdih letih zapora. Ne da bi me moji verniki in moji duhovniki zapustili. Toda nihče ni mogel zame storiti ničesar. Ostal sem popolnoma osamljen in sem izkusil zapuščenost. Toda »Gospod je ostal z menoj«; torej nas Oče, tudi kadar se skrije, ne zapusti. Zapor, kjer sem bil v prvih mesecih, je v najbolj katoliškem delu mesta Nhatrang, kjer sem bil škof osem let. Zjutraj in zvečer sem iz svoje celice slišal zvonove moje stolnice in ves dan sem poslušal zvonove številnih župnij in redovnih skupnosti. Raje bi bil v gorah, da bi ne slišal. Ponoči, v tišini, sem slišal hrumenje valov Tihega oceana, ki sem ga nekoč videl z okna svojega urada. Nihče ni vedel, kje sem, četudi je bil zapor samo kakšen kilometer od moje hiše. Živel sem v absurdu! Zvečer, 1. decembra 1976, kot sem že pripovedoval, so nas prepeljali iz zapora Thu Duc in nas vkrcali na ladjo Hai Phong. Ta večer so nas med čakanjem na vkrcanje v temi posedli po tleh. V daljavi, na razdalji treh kilometrov, sem videl luči mesta Sai-gon, središča škofije, v kateri sem bil 24. aprila 1975 imenovan za pomožnega škofa. Vedel sem, da je pred mano potovanje, ki me bo odpeljalo daleč od tod. Bolečina v menije postajala uničujoča. Mislil sem na apostola Pavla, ko se je v Miletu poslavljal od starešin iz Efeza, vedoč, da jih ne bo nikoli več videl. In jaz se nisem mogel posloviti od svojih. Nisem jih mogel potolažiti niti jim nisem mogel dati kakšnega nasveta. V sebi sem jim rekel zbogom, predvsem mojemu dobremu staremu nadškofu Paolu Nguyenu van Binhu, in srce se mi je trgalo ob misli, da jih ne bom nikoli več videl. Do danes j ib nisem več srečal. V vsem tem sem izkusil globoko pastirsko trpljenje, vendar morem pričati, da me Oče ni zapustil in da mi je dal moč. Naši trenutki zapuščenosti Morebiti vsi - in to večkrat preživljamo podobne trenutke zapuščenosti. Ne čutimo, da bi bili razumljeni, včasih smo razočarani, izdani. Zaznavamo nezadostnost svojih moči in osamljenost ob nalogah, ki so večje od nas. Prihajamo v stik z žgočimi bolečinami Cerkve, celotnih narodov. V nekaterih trenutkih se zdi, da sama luč vere in ljubezni ugasne in se pogreznemo v žalost in tesnobo. To so majhne ali manj majhne noči duše, včasih podaljšane, ki v nas zatemnijo gotovost glede navzočnosti Boga, kije blizu in je dajal smisel vsemu našemu življenju. To so noči, ki včasih dobijo epohalno in kolektivno razsežnost, kakor na primer v našem času, v katerem seje človek - kakor je prodorno pripomnil Janez Pavel II. -"kljub svojim osvojitvam dotaknil (...) brezna zapuščenosti, skušnjave nihilizma, nesmiselnosti tolikšnega fizičnega, nravstvenega in duhovnega trpljenja«. Pavel je govoril o svojih najpomembnejših trenutkih zapuščenosti: »V nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v Puščavi, v nevarnostih na morju.« Na koncu pove, kaj je bilo zanj najbolj žalostno dejstvo, zaradi katerega j e najbolj bližnji Jezusu: »V nevarnostih med lažnimi brati« (2 Kor 11,26). Skrivnost križa To je zakonitost evangelija: »Če Pšenično zrne ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). In to je zakonitost, ki jo je živel ^ezus v prvi osebi: njegova smrt je mla resnična, toda še resničnejše Je prekipevajoče življenje, ki je vzniknilo iz te smrti. Toda koliko je stalo to življe- Na zemljo je prišel iz ljubezni o nas, da bi v popolni edinosti z v cet-°vo voljo izpolnil načrt odre-SenJa sveta. "Zaradi svoje neskončne Iju-ezni do ljudi«, piše Maksim Spo-znavalec, »je postal zares in po na-naviprav to, kar je ljubil.« Neizrekljiva kenosis (izničenje) °ga, ki nam jo da Pavel zreti v avni himni v pismu Filipljanom, ko nam predstavlja Kristusa, ko odloži svojo Božjo podobo, sprejme »podobo služabnika« in postane v vsem podoben nam ljudem (prim. Flp 2,6-8). Podoba Boga, ki se daje brez zadržkov, ki brez pridržkov daje svoje življenje, tako da gre na križ, kjer prevzame nase vso krivdo sveta, tako da si on, ki je »nedolžen« (Mt 27,4), »pravičen« (lPt 3,18), nazadnje privzame podobnost z grešnim človekom. »Kristus nas je odkupil od prekletstva postave (to je od greha) tako, da je za nas postal prekletstvo,« trdi Pavel (Gal 3,13). Čudovita zamenjava med Bo- gom in človekom: »commercium caritatis - zamenjava ljubezni«, je dejal sveti Avguštin, »commercium salutare - odrešenjska zamenjava«, Leon Veliki. Jezusova zapuščenost »Bog ga je storil za greh,« beremo v drugem pismu Korinčanom (prim. 2 Kor 5,21). In tam, na križu, se Jezus, ko je že blizu smrti, obrne na Očeta in zakliče: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15, 34; Mt 27,46). Skrivnostni klic Boga, ki se čuti zapuščenega od Boga. Na vrhuncu svojega življenja je bil Jezus izdan od ljudi, njegovi niso bili več z njim, in zdaj Bog, tisti Bog, katerega je Jezus klical za Očeta, Aba, molči. Sin izkuša praznoto njegove odsotnosti, izgublja občutje njegove navzočnosti. Neuničljiva gotovost, da ni nikoli sam (prim. Jn 16,32), da ga Oče zmeraj usliši (prim. Jn 11,42), da je orodje njegove volje, se umakne ponižni prošnji, polni tesnobe. Zdi se, da seje takrat zatemnilo, kar je bilo najbolj njegovega: njegovo najbolj notranje zedinjenje z Očetom, tako da se ne čuti več Sina: »Moj Bog, moj Bog,« kliče, in nič več »Oče« . Janez Pavel II. presenetljivo globoko prodre v to skrivnost: »Reči moramo, da te besede o zapuščenosti prihajajo iz dna neraz-vezljivega zedinjenja Sina z Oče- ZAPUŠČEN OD OČETA tom. Rodijo se zato, ker je Oče ‘naložil nanj krivdo nas vseh’ (Iz 53,6). Ustrezajo temu, kar je kasneje rekel sveti Pavel: ‘Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem’ (2 Kor 5,21). Skupaj s tem strašnim bremenom, pod katerim Kristus izkuša ‘celotno’ hudobijo odvrnitve od Boga, ki jo vsebuje greh, doživlja v božji globini zedinjenja Sina z Očetom na človeško neizrekljiv način to trpljenje, ki je ločitev, zametavanje Očeta, prelom z Bogom.« »To,« tako trdi sveti Janez od Križa, »je bila največja zapuščenost, ki jo je kdaj v življenju čutno doživel. (...) Tako je Kristus ostal poteptan in tako rekoč izničen.« In vendar, nadaljuje sveti Janez od Križa, »je prav v tej zapuščenosti izvršil svoje najbolj čudovito življenjsko delo, večje od vsega, kar je v svojem čudežev in znamenj bogatem življenju kdaj izvršil v nebesih ali na zemlji: spravil in zedinil je namreč človeški rod z Bogom po milosti.« Ta vrhunec bolečine, ki gaje dosegel Božji Sin, se torej razpira pred našimi očmi kot vrhunec njegove ljubezni do nas. V neki intenzivni molitvi pravi Chiara Lubich takole: »Da bi mi imeli luč, si ti oslepel. Da bi mi imeli zedinjenje, si ti izkusil ločitev od Očeta. Da bi mi imeli modrost, si se ti naredil za ‘nevednost’. Da bi se mi spet oblekli v nedolžnost, si ti postal ‘greh’. Da bi mi upali, si ti tako rekoč obupal. Da bi Bog bil v nas, si ga ti čutil oddaljenega od sebe. Da bi bila nebesa naša, si ti občutil pekel. Da bi nam omogočil veselo prebivanje na zemlji med sto in več brati, si bil izločen iz nebes in iz zemlje, izmed ljudi in iz narave. Bog si, moj Bog si, naš Bog zapuščenost dokončno polnost tiste ljubezni, ki rešuje: polnost enote Sina z Očetom v Svetem Duhu.« V tej presenetljivi in božanski dinamiki ljubezni je vsaka naša bolečina sprejeta in preoblikovana, vsaka praznina napolnjena, vsak greh odrešen. Naša zapuščenost in naša oddaljenost od Boga sta premagani. V svojem telesu dopolnjujem ... Brezdanja skrivnost je v tem klicu, v katerem je navzoč vsak klic človeštva. To je klic rojstva ‘novega stvarstva’, našega novega rojstva, v katerem se rojevamo kot Božji otroci. Toda tega rojstva ni brez nas. Skrajna Jezusova ljubezen nas spodbuja, naj živimo vsako bolečino - kolikor nam je dano - kakor on in v njem. In to zmoremo. Zmoremo, če v vsaki osebni bolečini in bolečini drugega prepoznamo senco njegove neskončne bolečine, njegov vidik, njegovo obličje, in je takrat, ko se nam prikaže, ne odrivamo od sebe, ampak jo sprejmemo v globini, kakor bi sprejeli njega. In če potem pozabimo nase in se usmerimo v to, kar Bog zahteva od nas v tem sedanjem trenutku, v naslednjih, ki jih postavlja pred nas, in si prizadevamo samo ljubiti. Takrat bomo zelo pogosto videli, da se bo bolečina raztopila kakor po čudežu in bo v duši ostala samo ljubezen. Ovrednotiti vsako bolečino kot enega od neštevilnih obličij križanega Jezusa in jo združiti s svojo namreč pomeni, da stopimo v njegovo lastno dinamiko boleči-ne-ljubezni; pomeni, da smo udeleženi v njegovi luči, v njegovi moči, v njegovem miru; pomeni, da v sebi najdemo novo in polnejšo Božjo navzočnost. Spomnim se svoje izkušnje v mračnih letih zapora. V tistem neskončne ljubezni.« Eno z Očetom Toda dano nam je misliti, da v tisti skrajni uri, v kateri se čuti Sin zapuščenega od Očeta, tudi Oče prav tako živi »trpljenje ljubezni« kakor Sin. Ko namreč podarja Sina in torej pusti, da prehodi do dna vso oddaljenost od Boga, ki jo je povzročil greh, tudi sam na neki način stopi v občestvo z vsem človeškim trpljenjem: prav do tega ga privede njegova ljubezen do človeka. Ko Sin čuti, da ga je Oče zapustil, se mu prepusti z dejanjem neskončne ljubezni: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Tako razkrije, da je eno z Očetom v ljubezni; eno z njim v Duhu ljubezni, kiju povezuje. Izkušnja največje ločenosti od Boga torej v sebi skrivnostno, toda realno vključuje izkušnjo najbolj polne enote z Očetom. Kakor tako globoko piše Janez Pavel II.: »Ko je Sin zapuščen od Očeta v Svetem Duhu, vsebuje ta Prepadu mojega trpljenja so mi nekatera občutja dajala dušni mir: nikoli nisem prenehal vseh ljubiti, nikogar nisem izključil iz svojega srca. Bog Ljubezen me bo sodil, sem si dejal, ne svet ne vlada ne propaganda. Vse mine, samo Bog se ne spremeni. V Marijinih rokah sem. Biti moram zvest vzoru svojih Prednikov mučencev, nauku, ki sem se ga še kot otrok naučil od svoje matere. ... v prid njegovemu ?su, ki je C< telesu, lerkev Toda združiti vsako bolečino s Kristusovo bolečino na križu poceni tudi, da postanemo z njim in v njem orodje odrešenja. In tu mislim na nas kot duhovnike. Zakaj so se romarji v Arsu stiskali kot eno samo srce in ena duša okrog oltarja, na katerem je tnaševal sveti Janez Marija Vian-ney? In zakaj je vse, ki so bili navzoči pri maši patra Pija v San Giovanni Rotondu, očarala skriv-n°st, ki se je udejanjala pred nji-®i> tako da se niso več zavedali casa, kije mineval? Ker so videli pred seboj duho-vnika, ki se je tako poistil z Jezusom na križu, da so mogli kakor sveti Pavel reči: »V svojem me-Su dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v Prid njegovemu telesu, ki je Cer-kev, (Rol 1, 24)! V vsaki naši maši imamo tako kakor arški župnik, tako kakor pa-er Kij, okrog sebe ves svet s kraji, y katerih »Bogjoče«, z vsemi grehi m vsem trpljenjem človeštva. To slišimo s svojimi ušesi, trpimo s Svojim srcem in pustimo Duhu, da moli v nas z »neizrekljivimi vzdi-V* (Prim. Rim 8,26). Vse moremo ? ružiti s križanim Jezusom, ki je am na oltarju. In moremo se pois-1 1 z njim. Tako moremo biti v ve-se T0^ veselja in radosti tudi, ko e o razodelo njegovo veličastvo« u Pt 4,13). &ižani Kristus je naše upanje. ,. "Kakor namreč Kristusovo tr-J o nje za nas presega vse meje, a o po Kristusu prekipeva tudi nasa tolažba« (2 Kor 1,5). Dalje prihodnjič Iz knjige Pričevalci upanja Čutimo s Cerkvijo! Nameni Apostolata molitve za april SPLOŠNI NAMENI: Da bi Gospod blagoslovil delo kmetovalcev z obilno letino in da bi prebudil v bogatejših narodih čut za probleme lakote v svetu. pošteni ceni. Povečanje proizvodnje hrane s pomočjo boljšega semena in boljših pogojev je danes stvarno možno. Problem je v distribuciji, tako hrane ačuna se, da je v Indiji v zadnjih desetih letih okoli l 150.000 revnih kmetov naredilo samomor, ker so jih težili dolgovi. Zahtevni tržni pogoji so jih v povezavi z mnogimi drugimi dejavniki spravili v neznosen položaj. Še mnoge druge stiske pestijo kmete v deželah tretjega sveta. Družbene krivice, kronično pomanjkanje naravnih virov, naravne katastrofe, neučinkoviti in včasih skorumpirani vladni programi, vse to so samo nekateri od vzrokov, ki jih držijo v kolesju revščine. Sveti oče je spričo te situacije, obenem z dramo lakote v svetu, zaskrbljen in prosi za našo molitev. Pozval je voditelje narodov, naj sprejmejo učinkovite ukrepe, kot na primer politiko tehnične in finančne pomoči kmetovalcem, da bodo ti mogli modernizirati proizvodnjo in da bodo lažje prodajali svoje pridelke po kot tehnologije za proizvodnjo in trženje. Krajevna proizvodnja, če obstaja, mora tekmovati v neenakih pogojih z mednarodnim trgom. Mnoge bogate države ščitijo svoje kmetijstvo s subvencijami, medtem ko revne dežele temu področju ne dajejo prednosti. Molimo, da bi se ob spoštovanju in vrednotenju kmetovalcev in njihove kulture našla ustrezna sredstva za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja: 1.1996 je svetovni prehrambeni vrh predlagal, naj se lakota v svetu do I. 2015 zmanjša na polovico. Stvarnost pa kaže, da je danes 820 milijonov več lačnih ljudi kot jih je bilo 1.1996. In to število narašča za 4 milijone vsako leto. MISIJONSKI NAMENI: Da bi kristjani, ki delujejo na področjih, kjer so življenjske razmere revnih, slabotnih ter žensk in otrok najbolj NAMENI APOSTOLATA MOLITVE tragične, kot pogumni pričevalci evangelija solidarnosti in ljubezni bili znamenje upanja. II M isijonski namen razodeva l\/I papeževo skrb za vse ozna- I V I njevalce evangelija na področjih, kjer divjajo vojne in vojaški spopadi, kjer so ljudje izpostavljeni izrednim vremenskim nevšečnostim in katastrofam in kjer se izseljujejo zaradi krivic, ki jih trpijo. Cerkev želi poudariti, kako je vedno na strani najrevnejših in najbolj prizadetih, saj oznanja Boga, ki ljubi vse ljudi, posebej še tiste, ki so pomoči najbolj potrebni. Verniki naj bodo žive priče ljubečega Boga. Gledajo naj v zgled Kristusa, ki je z zgledom in z besedo oznanjal ljubezen do bližnjega. Sveti Pavel je vzkliknil: Ljubezen do Kristusa nas priganja. Pri tem naj verniki sodelujejo z vsemi, ki se trudijo za pomoč revnim slojem. Ta pomoč je res učinkovita, če je izraz iskrene ljubezni, ne pa morebitne koristoljubnosti. Sv. Pavel je v pismu Korinčanom zapisal, da mu nič ne koristi, pa četudi bi svoje telo dal, da bi za drugega zgorel, če ne bi imel ljubezni. Ko pomagam bližnjemu, mu darujem del samega sebe. Pomoč bližnjemu zahteva ponižnost, ko obdarovani ni ponižan, ampak resnično ljubljen. Kristus je učencem pri zadnji večerji umil noge. Ko pomagamo bližnjemu, obenem osrečujemo tudi sami sebe. Zavedamo se, da boljšega sveta ne ustvarjamo s svojmi močmi, ampak zaupamo v Boga, ki je stvarnik in vzdrževalec sveta. On nas tudi tolaži v času, ko bi lahko obupali zaradi svoje nemoči, s katero se soočamo, ko smo pred velikimi preizkušnjami sveta. SLOVENSKI NAMENI: Da bi se zavedali, da odločitev za duhovniški poklic ni predvsem odpoved svetu, marveč je ponudba Kristusu, da bi nas uporabil za sodelavce pri odreševanju sveta. uhovniški poklic pomeni slediti ■ Jezusu, slediti njegovemu Ly klicu, ki ga je Bog globoko položil v tiste, ki jih je za to namenil. Biti poklican za duhovnika je dar in ne breme, čeprav je duhovniški poklic včasih tudi težaven. Kadar razmišljam o duhovništvu, bi bilo bolje, da bi se vprašal, zakaj ne bi postal duhovnik, kakor pa, zakaj bi? Kajti prvo vprašanje predpostavlja privlačnost duhovniške izbire, medtem ko drugo, bolj njeno zahtevnost. Biti duhovnik pomeni, oblikovati se po Kristusu, biti na poseben način združen z njim. Duhovnik zastopa Jezusa in posreduje njegovo zveličavno delovanje v blagor ljudi. V tem se razodeva Božja ljubezen in Gospodova skrb za ljudi. On nas po duhovniku vodi k sebi in nam kaže pravo pot k sreči. Jezus je od začetka svojega delovanja privabljal učence. Apostol Janez in Andrej pa sta šla za njim, ne da bi ju povabil ali pregovarjal. V Jezusu sta prepoznala izpolnitev prerokbe o Mesiju, Odrešeniku. Čeprav sta morda imela načrte glede svojega poklica in družine, ki bi si jo ustvarila, sta dala prednost Jezusu. Njegova živa prisotnost ju je klicala k temu, da bi se mu v celoti posvetila. Darovala sta mu ves čas. Bila sta z njim, tako v domačih krajih, kakor tudi na dolgih potovanjih po Palestini. Ali jim je ostalo še kaj časa za prejšnji način življenja, preden sta se srečala z Jezusom? Sta se odpovedovala posvetnosti in praznim rečem? Učencema je zmanjkalo časa, da bi ga zapravljala za posvetnost, ker sta bila ves dan v služenju Jezusu. Pri njima ni bilo velikega odpovedovanja posvetnemu življenju, ker sta se iz navdušenja nad Kristusom vrgla v Jezusov poslanstvo. Jezus je v treh letih svojega javnega delovanja poskrbel, da so bili učenci vseskozi dejavni in s tem je bil zapolnjen ves njihov čas. Na vprašanje, kaj je posvetno in kaj ponuja svet so različni odgovori. Jasno je, da ni vse slabo, kar svet ponuja. Bog, ki je svet ustvaril, želi, da stvari uporabljamo v naše dobro, kolikor nam pomagajo na poti lastnega zveličanja. Vsega, kar nas oddaljuje od Boga, in takšnih stvari danes ni malo, naj bi se izogibali. Ko se odpovem škodljivim stvarem, rastemo v duhovnem življenju. Sicer pa, bolj ko se posvetimo poslanstvu, manj časa ostane za nepomembne in prazne stvari. Ko nekdo pove, da se je odločil za duhovni poklic, se hitro pojavi vprašanje, zakaj si se tako odločil. Za tem vprašanjem se skriva čudenje v smislu, kako se lahko odpoveš vsem užitkom, ki jih svet ponuja-Od kod jemlješ moč za tak korak? Odločitev se zdi protislovna in za mnoge nerazumljiva. Pomembno je zavedanje, da odločitev za duhovni poklic ni predvsem odpoved svetu, marveč je ponudba Kristusu, da bi nas uporabil za sodelavce pri odreševanju sveta. Ko se odločam, nimam v prvi vrsti v mislih odpoved posvetnosti, ampak slediti Jezusovemu klicu, biti z njim-Izberem duhovniški poklic, ker v sebi čutim, da je to moja globoka želja, da odgovorim na Božjo ljubezen in približam ljudem Jezusa Kristusa in njegovo odrešenje. Gregor Šemrl Sporočilo za danes: OBNOVITI DIALOG Z OČETOM TOMAŠ ŠPIDLIK Proti racionalizmu na religioznem področju V f M e dva tisoč let nosi Cerkev M svetu evangeljsko sporočilo Jo Božjem očetovstvu. In vendar se prav danes zavedamo, kako se svet upira temu, da bi ga sprejel. Ali se moramo temu čuditi? Jezus sam je napovedal v svojem velikem govoru po zadnji večerji: »Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz Pa sem te spoznal...« (Jn 17,25). Svetega Janeza, ki obširno navaja ta go-y°r, vzhodno izročilo imenuje ‘Bogoslovec’, Teolog’, nekdo, ki pozna Boga (Theos) in njegovega edinoroje-nega Sina (Logos), Be-Sedo, ki jo Oče izgo-Varja od vekomaj. Njegova »teologija je to-rej bistveno globlja od liste, ki bi se mogla Predstaviti kot popolnoma razumska, svetna znanost, četudi se hoče °Predeliti kot ‘znanost o Bogu«. Ker je krščanski pojem “oga bistveno drugačen od poj-ma poganskih božanstev in tudi °d Boga, ki ga izpovedujejo filo-^°fi, iz tega sledi, da mora menda za spoznanje Boga stopati P° drugačnih poteh. Zato je za velikega duhovnega učitelja med cerkvenimi očeti, Evagrija Pont-® ega, teologija ‘zrenje Presvete rojice’, najpopolnejša stopnja molitve. Tega so se pristno krščanski isleci vselej zavedali. Žal se pro-r' koncu srednjega veka tudi v e rgiji postopoma ponovno prične rsenje v svetni način mišljenja. Tako imenovana sholastična metoda je na svoji propadajoči, poenostavljeni in torej tudi obubožani razvojni stopnji postopala na ta način: najprej se skušajmo zavedati tega, kar uspe človeškemu umu samemu spoznati o Bogu. Ti pojmi tvorijo ‘naravno teologijo’, teodicejo. Vsi zlahka sprejmejo, da so takšni razumski pojmi precej nepopolni. Bog ostaja skrivnost, torej pričakujemo razodetje z njegove strani, ki bi izpopolnilo naša omejena spoznanja. Šibkost naših pojmov o Božjem svetu se dokazuje s tem dokazom: naš um je omejen, medtem ko je Bog neomejen; zajeti ga moremo samo znotraj ozkih meja. Dokaz je nedvomno veljaven, vendar je precej enostranski in velja tudi izven krščanstva. Krščanski Bog je skrivnost v veliko globljem smislu: ker je Oče, to je svobodna oseba. Njegove odločitve se izmikajo tako fizični kot logični nujnosti. Zgodovina odrešenja je v dejstvu, da nam Bog postopoma razodeva svoje skrivnosti. To počne postopoma, vendar predvsem osebno, v zaupnih dvogovorih s svojimi sogovorniki. To ne morejo biti ‘samogovori’, ne z ene ne z druge strani. Iz tega sledi, da krščanske teologije ni mogoče zvesti na sistematizirani seznam razodetih resnic. Na ta način se to, kar beremo v Svetem pismu, in to, kar uči Izročilo, ‘popredmeti’. Božja beseda, kije bistveno komunikacij a, postane takrat, ko je popredme-tena, abstrakten in mrtev pojem. Že sveti Gregor Nacianški je o takšnih ‘teologih’ govoril z zaničevanjem: teologijo, pravi, so zamenjali za ‘tehnologijo’. Odloči se, da jih bo zapustil in ‘stopil v šolo galilejskih ribičev’. In proti istim racionalističnim mislecem je Evagrij Pont-ski odločno zatrdil: »Teolog boš samo, če moliš!« Skušnjava, da bi ponovno padli v pomanjkljivost teh ‘teoloških tehnologov’, je zelo aktualna v današnjem času, ko se množijo slovarji, besedne analize, arheološke študije Svetega pisma in ko mislimo, da je mogoče razumeti smisel besede, ne da bi izkusili osebo, ki jo izgovarja. O enem od takšnih racionalistov na religioznem področju so v šali dejali, da bo tedaj, ko bo umrl in bo srečal Boga iz obličja v obličje, temu rekel: ‘Gospod kolega!’ Tedaj ga bo Bog za vse odgovore peljal k angelčku, ki je svetega Avguština poučil, kako smešni so tisti, ki hočejo vse morje natočiti v majhno školjko. Na začetku je bila Beseda (Jn 1,1) Prvi temelj krščanske teologije je dejstvo, da nas Bog nagovarja. Platon in Aristotel sta opisala ideal najboljše človeške dejavnosti OBNOVITI DIALOG Z OČETOM kot ‘dvig duha k Bogu’. Nedvomno je to plemenit napor. Toda če bi ostali samo pri tem programu, bi se krščanstvo ne razlikovalo od ostalih religij. V Svetem pismu smo se naučili, da nam Bog govori in da moramo poslušati njegov glas, ki prihaja z višave. To je glas, ki govori in obenem ustvarja vesolje, in to obenem postaja beseda, ki pripoveduje o Božji slavi (Ps 18,1). Stvariteljska Božja beseda prešinja vse vesolje, daje mu lepoto, red in rast, piše sveti Bazilij. To razodetje primerja s sistemi, ki so jih predlagali poganski filozofi. Tudi ti so zapazili, da je zgodovina sveta, v katerega je vključena človeška zgodovina, sad dolgega razvoja. Tedaj so se ljudje spontano vprašali, kje se začenja, kaj je bilo na začetku. Mitologije govorijo o začetnem kaosu, o bogu Hronosu, času brez konkretnih določitev itd. Grški filozofi so iskali prvo snov, iz katere so se rodile nadaljnje oblike: ogenj, zrak, voda itd. Ko je potem njihova refleksija postala bolj pretanjena, so tudi religiozni filozofi ugotovili, da se mora na začetku vsega, kar je gibljivo, nahajati negibno Bitje, to je Bog. Toda kateri Bog? Ideja dobrote in lepote, absolutni zakon. To je popolno Bitje, vendar je zaradi svoje popolnosti zaprto vase, nezmožno komunicirati s kom izven sebe, torej nezmožno ‘besede’. Evangelist sveti Janez nas postavlja pred drugačno ugotovitev: »Na začetku je bila Beseda (Logos) in ta Beseda je bila Bog (Theos).« Ta Božji Logos, Beseda, je smisel vsega človeškega in kozmičnega razvoja. Označimo zdaj njegove poglavitne razvojne stopnje. Prva stopnja je tista, ki jo je mogoče imenovati ‘zgodovina neba in Zemlje’. Bog je izgovoril svojo stvariteljsko besedo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1.1) . To je bil samo začetek, ker »je bila zemlja pusta in prazna« (1 Mz 1.2) . Toda z Božjimi besedami, ki sledijo, se napolni z rastlinami in živalmi, z vso naravno lepoto. Vsa vidna lepota ni drugega kot, da tako rečemo, konkretizacija, utelešenje Božje stvariteljske besede. Toda kako bi jo mogli imenovati beseda v pravem pomenu besede, če ne bi bilo nikogar, ki bi jo razumel in odgovoril nanjo? Torej se ta faza stvarjenja konča šesti dan s poslednjim stvariteljskim delom: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26). Človek je ustvarjenina, vendar popolnoma privilegirana, zmožna zavestno slišati Božjo besedo in odgovarjati nanjo. In tako je bil ustvarjen raj, prebivališče Boga z ljudmi v prijateljskem pogovoru. Drugo obdobje je tragično. Je zgodovina greha. Človek zavrača pokorščino Božji besedi, ne sprejema je. Sledi katastrofa. Ustvarjenine, ki so mu govorile o Bogu, postanejo neme, brez besede, in izgovarjajo zvoke brez pomena. Človek ne živi več v raju, ampak na pusti in prazni zemlji, tokrat ne v snovnem ampak v duhovnem smislu. Nebo ne pripoveduje več Božje slave, ampak se kaže kot ‘nečimrnost čez nečimrnost’, kaotičen tok dogodkov. Tako ozna- či svet starozavezni moderc, imenovan Pridigar. Tretja stopnja zgodovine se prične z Abrahamovo poklicanostjo. Bog mu je ponovno naslovil razumljivo besedo: »Gospod je rekel Abrahamu...« (1 Mz 12,1) in on je ubogal. Tedaj je postal oče verujočih, izvoljenega ljudstva, v katerem neprenehoma biva preroštvo, to je ljudje, na katere Bog naslavlja svoje besede, jih polaga v njihova usta in jo oni posredujejo svojim sonarodnjakom. To je zgodovina svetopisemskega razodetja. Četrto obdobje je obdobje, ki ga naznanja apostol Janez: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami« (1,14). Tako je, kakor če bi bil šesti in zadnji dan Božjega delovnega tedna v Izraelovi zgodovini. Na zemlji se je pojavil Bogočlovek. Po njem se večna Božja Beseda utelesi, se učloveči in obenem jo človeštvo razume in sprejme brez zadržkov. Kristus kot človek ne počne drugega, kot da posluša Očetov glas ter mu daje popoln odgovor po svojem življenju, posebej v zadnjem trenutku: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Razodetje Božje Besede je torej prispelo do vrhunca. Po njem ne more biti razodetja, ki bi bilo popolnejše. Bogočloveški dialog vstopi v večni dialog Presvete Trojice. In kakšno je naše mesto po tem tako polnem razodetju? Sveti Janez to povzema s temi besedami-»Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost... Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,16.18). Kristjani so poklicani k poslušanju Božje Besede, ki jo razodeva Kristus, in k temu, da skupaj s Kristusom odgovarjajo nanjo z vsem življenjem. »Pogovor, dialog z Bogom« je ena od starodavnih opredelitev molitve. Reči moremo torej, daje človek, kije ustvarjen kot dialoški, »bitje, ki moli« (Evagrij). O svetem Pavlu od Križa, ustanovitelju pasionistov, beremo, da so ga sprehodi v naravi privedli do ekstaze. Nekega dne se je v gozdu obrnil k svojemu družabniku: »Ali ne slišiš, kako ta SVETNIK MESECA MARKO, evangelij st, učenec apostola Petra 25. april SILVESTER ČUK f soglasnem izročilu, ki sega v apostolske čase, je pisec drugega evangelija Marko, ucenec apostola Petra, kasneje nje-9ov sodelavec v Rimu. Na željo rim-®kih kristjanov je med letoma 65 in 0 napisal svoj evangelij, ki je po obsegu najkrajši, po nastanku pa najstarejši. Marko velja za iznajditelja njiževne vrste, imenovane evangelij, zbor iz izročila, ki mu je bilo na drevesa in te rože vpijejo: Ljubite Boga?« in nato je ostal nezmožen reči eno samo besedo. Sele na končuje zavzdihnil: »Kako je mogoče, da bi ne ljubili Boga?« Ob drugi priložnosti so ga videli, da se je dotikal rož s svojo palico in govoril: »Utihni, utihni že!« Dalje prihodnjič Iz knjige Ali poznaš Očeta? voljo - Jezusove besede in pripovedi o Jezusu - je vpel v kronološki in geografski okvir navideznega življenjepisa, od tedaj, ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, pa do tedaj, ko so v Jeruzalemu našli prazen grob. Marko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko, pravijo, je Jezusa gotovo osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo gaje pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije in Marko jima je bil pomočnik. Ko so stopili na maloazijska tla, se je Marko na lepem vrnil v Jeruzalem. Morda ga je premagalo domotožje, morda se je ustrašil nevarne poti po gorskem svetu, morda se kot pokristjanjeni Jud ni strinjal s širokimi Pavlovimi nazori. Ko sta se Pavel in Barnaba vrnila v Jeruzalem in pripovedovala o uspešnem delu med pogani, je bilo Marku žal, da ni vztrajal in ju je prosil, če bi smel iti z njima, ko bosta šla na novo potovanje. Pavel ga ni hotel vzeti s seboj, čeprav je Barnaba to želel. Ker ni prišlo do soglasja, seje Pavel odpravil sam na svoje drugo misijonsko potovanje, Barnaba in Marko pa sta uspešno misijonarila na Cipru. Okoli leta 54 sta otok zapustila in po starem izročilu je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. To bi utegnilo biti med letoma 54 in 62. Leta 62 je bil Marko spet pri SV. MARKO, EVANGELIST DNEVNIK SVETE S. M. FAVSTINE KOVVALSKE (19) Da bi te spoznali vsi ljudje, ki si jih ustvaril Pavlu, ujetniku v Rimu. Zdaj ga je cenil tudi Pavel, ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja. Po Pavlovi osvoboditvi je bil v Rimu nekaj časa skupaj s Petrom, ki ga omenja v svojem prvem pismu. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij. Ko je bil Pavel drugič v ječi, Marka ni bilo več v Rimu, zato apostol Pavel učencu Timoteju v Efez piše, naj pride k njemu v Rim in s seboj pripelje še Marka, »ker mi je zelo koristen za službo«. Po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Od tam so njegove svetinje pozneje prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko. Iz Benetk in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo tudi v naše kraje. Benetke so se na višku svoje pomorske slave imenovale »Republika sv. Marka« in za mestni grb imajo še danes krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega leva vidimo po mestih na slovenski obali, ki so bile nekoč pod beneško oblastjo. Ime Marko spada med imena, ki so pri nas zelo pogosta. Iz tega imena so nastali številni slovenski priimki pa tudi mnogi naši kraji nosijo ime po tem svetniku. Kot svojega zavetnika ga časte kmetje, slikarji na steklo, košarji, zidarji, notarji in pisarji (ker ga upodabljajo z odprto knjigo, s črnilnikom in peresom). Verni Slovenci ga častijo kot priprošnjika zoper strelo in točo, nenadno in nespokorjeno smrt ter za dobro žetev - nekdaj so bile na njegov god v navadi prošnje procesije med polji. Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo. Fjodor Mihajlovič Dostojevski Tri prošnje na dan večnih zaobljub ezus, vem, da mi na današnji dan ne boš ničesar odrekel. Prva prošnja: Jezus, moj preljubi Ženin, prosim te za zmago Cerkve, posebej v Rusiji in Španiji, za blagoslov za svetega očeta Pi-ja XI. in za vse duhovnike, za milost spreobrnjenja trdovratnih grešnikov. Jezus, prosim te za poseben blagoslov in razsvetljenje duhovnikov, pri katerih se bom v življenju spovedovala. Druga prošnja: Za blagoslov naši skupnosti, za veliko gorečnost v skupnosti. Blagoslovi, Jezus, mater vrhovno predstojnico, mater učiteljico novink, ves noviciat in vse predstojnice; moje ljube starše; podari, Jezus, svoje milosti našim gojenkam, okrepi jih s svojo milostjo tako močno, da bi te tiste, ki zapuščajo naše hiše, nikoli več ne žalile z grehom. Jezus, prosim te za mojo domovino. Varuj jo pred napadi sovražnikov. Tretja prošnja: Jezus, prosim te za tiste, ki najbolj potrebujejo molitve. Prosim te za umirajoče, bodi jim milostljiv. Prosim te, Jezus, tudi za rešitev vseh duš iz vic. (...) Naš komentar: Iz gornjega »pogovora« s. Favstine z Ženinom je razvidno, da je Cerkev tudi na Poljskem, kot na Slovenskem, gledala v komunizmu največjega sovražnika Cerkve. Ko je leta 1937 papež Pij XI. izdal znamenito okrožnico o brezbožnem komunizmu, je vodstvo slovenske Cerkve poskrbelo, da je čim več vernikov poznalo in študiralo to okrožnico o »največji nevarnosti« tistega časa. Dokaz, da je tedanja slovenska Cerkev čutila z vesoljno Cerkvijo! V istem času pa je postal znan pesnik in pisatelj Edvard j Kocbek, ker je kot krščanski socialist prav v komunizmu gledal rešitev, uradnemu cerkvenemu stališču navkljub. Letne duhovne vaje - 10.1.1934 Moj Jezus, spet se bliža trenutek, v katerem ostanem s teboj popolnoma sama. Jezus, iz vsega srca te prosim, daj mi spoznati, | kaj ti v meni ni všeč, in hkrati mi daj spoznati, kaj naj storim, da bi ti postala ljubša. Ne odreci mi te milosti in ostani z menoj. Vem, Gospod, da moj napor brez tebe ne zaleže veliko. Kako se veselim I tvoje veličine, Gospod! Kolikor bolj te spoznavam, toliko bolj goreče te želim in koprnim po tebi. (...) Jezus ljubi skrite duše. Skrit j cvet ohranja največ vonja v sebi. V svoji notranjosti pripraviti miren kotiček za Srce Jezusovo. V težkih in mučnih trenutkih tebi, Stvarnik, tiho pojem slavospev zaupanja, ker je brezdanje moje zaupanje vate, v tvoje usmiljenje. Od trenutka, ko sem trpljenje vzljubila, je zame prenehalo biti | trpljenje. Trpljenjeje stalna hrana moje duše. (...) Bog mi je dal spoznati, na čem temelji resnična ljubezen, in me razsvetlil, kako naj jo izkazujem Bogu v vsakdanjiku. Prava ljubezen do Boga je odvisna od izpolnjevanja božje volje. Da bi Bogu ljubezen izkazali z deli, morajo vsa, tudi najmanjša dela, izvirati iz ljubezni do njega. Gospod mi je povedal: Moj otrok, najbolj si mi všeč v trpljenju. Moja hči, v svojem telesnem in nravnem trpljenju ne išči sočutja pri ljudeh. Hočem, da bi vonj tvojega trpljenja ostal čist, brez primesi. Želim, da se ne odpoveš le ljudem, ampak tudi sama sebi. Moja hči, ho- tudi tvoj konec. Niti v najmanjših rečeh se ne opiraj na ustvarjena bitja, kajti to mi ni všeč. V tvoji duši hočem biti jaz sam. Tvojo dušo bom okrepil in razsvetlil. Iz ust mojega namestnika boš zvedela, da sem v tebi, in ves strah se bo razpršil kakor megla pred sončnimi žarki. Naj višje dobro, hočem te ljubiti tako, kakor te na zemlji še nihče ni ljubil. Hočem te poveličevati z vsakim trenutkom svojega življenja in svojo voljo popolnoma zedin-jevati s tvojo sveto voljo. Moje življenje ni enolično in dolgočasno. Pestro je kakor dehteči vrt cvetlic, kjer ne vem, katero cvetlico naj najprej utrgam: ali lilijo bolečin ali vrtnico ljubezni do bližnjega ali vijolico ponižnosti. Ne bom naštevala zakladov, ki jih imam vsak dan v izobilju. Velika stvar je znati izkoristiti dani trenutek! (...) Skrivnost duše, Vilno 1934 Ko mi je spovednik naročil vprašati Gospoda Jezusa, kaj pomenita dva pramena žarkov na podobi, sem odvrnila, da bom vprašala Gospoda. Med molitvijo sem zaslišala tele notranje besede: Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla pravična roka Boga. Želim, čem se prepojiti z ljubeznijo tvojega srca - s čisto deviško ljubeznijo - neomadeževano, brez kakršne koli sence. Moja hči, čim bolj boš ljubila trpljenje, tem bolj bo tvoja ljubezen do mene čista. (...) Nekoč mi je med češčenjem, ki smo ga opravljale za našo domovino, bolečina stisnila dušo in začela sem moliti takole: Usmiljeni Jezus, po priprošnji tvojih svetnikov, posebej tvoje predrage Matere, ki te je od otroštva vzgajala, te prisrčno prosim, blagoslovi mojo domovino. Jezus, ne glej na naše grehe, ampak se ozri na solze majhnih otrok, na lakoto in mraz, ki ju trpijo. Jezus, zaradi teh nedolžnih mi Podari milost, za katero te prosim za mojo domovino.« V tem trenutku sem zagledala Gospoda Jezusa s solzami v očeh. Rekel mi je: Glej, 111 oj a hči, kako mi je hudo zaradi njih. Vedi, da oni ohranjajo svet. Nekoč sem spoznala nekoga, ki je nameraval storiti velik greh. Prosila Sem Gospoda, naj mi Pošlje največje trpljenje, ■ da bi se ta duša rešila. Nenadoma sem na svoji glavi začutila strahotno bolečino trnove krone. Bolečina je trajala dolgo, ta oseba Pa je ostala v božji milosti. Moj dezus, kako lahko se je posvetiti -Potrebno je le nekoliko dobre volje, v-e Jezus opazi v duši iskro dobre v°lje, pohiti, da seji daruje, in nič ga ne more zadržati - ne napake ne Padci - prav nič. Jezus bo hitro Pomagal tej duši, in če je duša zvesta božji milosti, lahko hitro °spe do najvišje svetosti, kakršno more doseči ustvarjeno bitje na tej 2emlji. Bog je zelo radodaren in mkomur ne odreka svoje ljubezni, aje več, kakor ga mi prosimo, vestoba v izpolnjevanju navdihov j. vetega Duha je najkrajša pot Nekoč mi je Gospod rekel: Ravnaj kakor berač, ki se ne brani prejeti večje miloščine, a se zanjo tembolj prisrčno zahvaljuje. In ti, če ti zdaj podarjam večje milosti, se ne izgovarjaj, da jih nisi vredna. To vem, ti pa se veseli in vzemi toliko zakladov iz mojega Srca, kolikor jih moreš prenesti; tedaj si mi bolj všeč. Se nekaj ti povem - te milosti ne jemlji le zase, ampak tudi za bližnje. To je: duše, ki jih srečuješ, opogumljaj v zaupanju v moje brezmejno usmiljenje. Kako zelo ljubim tiste, ki mi popolnoma zaupajo - zanje storim vse! Tedaj meje Jezus vprašal: Moj otrok, kako je na duhovnih vajah? Odgovorila sem mu: »Jezus, saj ti veš, kako je.« Da, vem, toda hočem slišati iz tvojih ust in tvojega srca. »Moj učitelj, kadar me ti vodiš, mi je vse lahko. Prosim te, Gospod, nikoli me ne zapusti.« Jezus je odgovoril: Da, vedno bom pri tebi, če vedno ostaneš kakor majhen otrok. Ne boj se ničesar. Kakor sem bil tu tvoj začetek, tako bom DNEVNIK SVETE S. M. FAVSTINE KOVVALSKE (19) daje prva nedelja po veliki noči praznik usmiljenja. Poprosi mojega zvestega služabnika, da bi na ta dan vsemu svetu razodel moje veliko usmiljenje. Kdor na ta dan pristopi k viru življenja, bo deležen popolnega odpuščanja svoje krivde in kazni. Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju. Kako zelo me prizadene nezaupanje duše! Takšna duša priznava, da sem svet in pravičen, vendar ne veruje, da sem usmiljenje, ne zaupa v mojo dobroto. Tudi satani slavijo mojo pravičnost, a vendar ne verujejo v mojo dobroto. Moje Srce se veseli naslova »usmiljenje«. Razglašaj, daje usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem. Večna ljubezen, želim, da bi te spoznali vsi ljudje, ki sijih ustvaril. Rada bi postala duhovnik, da bi grešnikom, ki se utapljajo v obupu, neprestano pripovedovala o tvojem usmiljenju. Rada bi bila misijonar, da bi luč vere ponesla v tuje dežele, da bi te ljudje spoznali. Zanje bi izčrpana umrla mučeniške smrti, s kakršno si ti umrl zame in zanje. Jezus, predobro vem, lahko sem duhovnik, misijonar, pridigar, lahko umrem mučeniške smrti v popolni izčrpanosti in v samoodpovedi, iz ljubezni do tebe, Jezus, in do nesmrtnih duš. Velika ljubezen lahko majhne stvari spremeni v velike in samo ljubezen daje našim delom vrednost. Čim bolj postaja naša ljubezen čista, tem manj nas bo razjedal plamen trpljenja, ki za nas preneha biti trpljenje. Postane nam radost. Po božji milosti sem zdaj prejela tako razpoloženje srca, da nikoli nisem bolj srečna kakor takrat, ko trpim za Jezusa, ki ga ljubim z vsakim vzgibom srca. Ko sem nekega dne morala prestajati veliko trpljenje, sem zbežala od svojih dolžnosti h Gospodu Jezusu in ga prosila, da bi mi dodelil svojo moč. Po krajši molitvi sem se vrnila k svojemu delu, polna vneme in veselja. Takrat mi je ena od sester rekla: »Sestra, gotovo prejemate danes veliko radosti, da tako žarite. Bog vam gotovo ne daje nobenega trpljenja, samo čisto radost.« Odgovorila sem: »Zelo se motite, sestra, kajti prav takrat, ko veliko trpim, je tudi moja radost večja. Kadar pa manj trpim, je tudi moja radost manjša.« Vendar mi je ta oseba dala vedeti, da me glede tega ne razume. Trudila sem se, da bi ji to pojasnila: »Ko veliko trpimo, imamo veliko priložnost Bogu dokazati, da ga ljubimo. Ko malo trpimo, imamo majhno priložnost, da Bogu dokažemo svojo ljubezen. Kadar pa nič ne trpimo, naša lju- bezen ni niti velika niti čista. Z božjo milostjo lahko dosežemo, da se trpljenje za nas spremeni v radost, saj ljubezen v čistih dušah tako deluje!« Moj Jezus, moje edino upanje, zahvaljujem se ti za knjigo, ki si jo odprl pred očmi moje duše. Ta knjiga je tvoje trpljenje, ki si ga vzel nase iz ljubezni do mene. Iz te knjige sem se naučila, kako ljubiti Boga in duše. V tej knjigi so zajeti neizmerni zakladi za nas. Jezus, tako malo duš razume tvoje trpljenje iz ljubezni! Kako velik je ogenj čiste ljubezni, ki gori v tvojem naj svetejšem Srcu! Blagor duši, ki je spoznala ljubezen Jezusovega Srca! Moja največja želja je, da bi te duše spoznale - da si ti njihova večna sreča, da bi zaupale v tvojo dobroto in slavile tvoje neskončno usmiljenje. Dalje prihodnjič PATER PIJ NAPOVE NOVEGA PAPEŽA Nekoliko let preden je bil kardinal Montini izvoljen za novega papeža, je obiskal p. Pija Alberto Galleti iz Milana, njegov duhovni sin. Prosil je p. Pija, naj blagoslovi tudi njegovega nadškofa kardinala Montinija. »Ne en blagoslov, ampak celo reko!« je odgovoril p. Pij. »In moje nevredne molitve!... A ti povej nadškofu, da bo po smrti tega papeža njegov naslednik on. Ali si razumel? To mu moraš povedati!... Da se pripravi.« Leta 1963 je bil Giovanni Montini res izvoljen za papeža Pavla VI. ___________________________f Kristjani smo duhovni semiti (Pij XI.) ALOJZ REBULA isti, ki iščejo zmerom nove dokaze za bližnji konec sveta, vidijo svojevrsten dokaz v čedalje večjem prestopanju Judov v katolištvo, v čemer naj bi se izpolnjevala znana prerokba apostola Pavla. Dejansko je v zadnjih časih prestopila v katoliško Cerkev vrsta znanih osebnosti iz judovskega sveta. Alfonse Ratisbonne je bil sin aristokratske judovske družine v Strasbourgu. Potem ko se je zaročil z bogato sonarodnjakinjo, je potoval v Rim. Na novo leto 1847 je stopil v neko rimsko cerkev kot ateist in po Pretresljivem doživetju stopil iz nje kot vernik. Doživel je tudi videnje Device Marije in še isti mesec Prejel krst. »Bil sem kot sleporojeni, ki naenkrat spregleda. Vse mi je naenkrat postalo jasno, čeprav ne vem, kako,« je zapisal o svojem spreobrnjenju. Pretrgal je zaroko, doštudiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Kar mu je preostalo živjenja, se je trudil za spreobrnjenje Judov. V Jeruzalemu je zgradil samostan za redovnice, ki naj bi molile za spreobrnjenje Judov. Za velikega francosko-judov-skega filozofa Bergsona je znano, da Je bil na tem, da bi se pred smrtjo dal krstiti, a je to odložil, ker je takrat filozof Bergson in rabin Zolli vdrl v Pariz Hitler, pa bi s krstom dal vtis, da zapušča svoj narod v uri nesreče. Bliže v času nam je rabin Zolli, ki je do leta 1938 opravljal svojo versko funkcijo v Veliki judovski skupnosti v Trstu, do leta 1944 pa kot glavni rabin v Rimu. Spreobrnil se je, ko je med slavljenjem judovskega praznika v sinagogi doživel videnje Jezusa. V katoliško in ne v protestantsko Cerkev je stopil zato, ker jo je, kot je rekel, 15 stoletij ves krščanski svet imel za pravo. Charlie Rich se je rodil leta 1899 na Madžarskem v pobožni judovski družini, se preselil v New York, tam izgubil vero, študiral filozofijo in verstva, pri 33 letih poskusil narediti samomor, potem pa doživel »Ratisbonnovo« razsvetljenje o Kristusovem božanstvu in postal katoličan ter kontemplativno živel do visoke starosti. Zanimivo je, da se ti spreobrnjenci ne čutijo preseljene v novo religijo, ampak še zmeraj doma v judovski, nekateri celo kot pristnejši Judje. To je razumljivo glede na dejstvo, da je bil Kristus Jud, da bolj ne bi bil mogel biti, ves v judovski tradiciji in kulturi. Zato je mogoče pričakovati, da se omenjeno približevanje Judov njihovemu božjemu Sonarodnjaku ne bo nehalo. Danes lahko rečemo, da je nekdanji prepad med Judi in kristjani premeščen. Benedikt XVI. je pred kratkim na srečanju s predstavniki Judov v Parizu spomnil na znamenite besede, ki jih je bil izrekel Pij XI. belgijskim romarjem 5. septembra 1938, torej sredi divjanja antisemitizma v Evropi: »Kristjani smo duhovno semiti.« Prav tako je spomnil na besede teologa De Lubaca, zapisane leta 1942 v knjigi »Izrael in krščanska vera«, da biti antisemit pomeni tudi biti antikristjan. »Odkod sovraštvo do Judov? Ker so dali svetu Kristusa,« je zapisal Maritain. Iz Družine “POSVEČUJ GOSPODOV DAN!” LOJZE KUKOVIČA Kako izpolnjevati 3. božjo zapoved? ■ 'm red kratkim sem bral v va-ši knjigi, ki nosi naslov LOS -L MORMONES, zanimivo poglavje 53, ki nosi naslov iCuales son las prescripciones mormonas para la celebracion del domingo? Iz tega poglavja se vidi, da mormoni zelo resno jemljejo nedeljo. Morda ne bo napak, če ob tej priložnosti povemo, kako naj pa po nauku Cerkve katoličani izpolnjujemo nedeljsko dolžnost. In katere so te dolžnosti. V glavnem je odgovor na to vprašanje tekst iz Katekizma katoliške Cerkve in sicer iz poglavja Tretja zapoved, št. 2168-2188. Tu bom podal seveda le glavne točke tega poglavja. Najprej poglejmo na kratko, kako naj po mormonskih pravilih nedeljo praznujejo mormoni. Kot je splošno znano, so mormoni neka verska, nekrščanska sekta, s čudnim nastankom in mnogimi nenavadnimi nazori, ki jih pa seveda tu ne moremo podrobno »POSVEČUJ GOSPODOVO DAN« naštevati in še manj podrobneje opisovati. Kar pa se tiče njih praznovanja nedelje, naj pa enostavno podam prevod 53. poglavja iz omenjene knjige Los Mormones. Kot že povedano, imajo mormoni (ki niso krščanska sekta, čeprav govorijo tudi o Kristusu) precej stroge predpise o praznovanju nedelje. Zanje je nedelja svet dan, namenjen oddihu od naporov tedna in češčenju Boga, in sicer javnega in zasebnega češčenja. Po njih pravilih se morajo vzdržati vsakega težkega in utrudljivega dela, ki bi jim preprečeval posvečati se duhovnim rečem. Med drugim ne smejo prisostvovati športnim in podobnim prireditvam. Nedeljska hrana mora biti preprosta. Priporoča se jim, da prisostvujejo cerkvenim (mormonskim) sestankom. Obiskujejo naj bolnike, revne in stare ljudi in predvsen tudi sorodnike. Priporoča se jim, da nekaj svojega nedeljskega časa posvetijo tudi branju uradnih spisov svoje mormonske cerkve (sekte). Pospešujejo tudi navado, da pišejo religiozna pisma, ki morejo dobro vplivati na druge ljudi in v družinah si med seboj delijo verska doživetja, ki so jih morda imeli. Priporoča se jim tudi molitev, posebej molitev, s katero naj prosijo odpuščanja lastnih grehov in milosti, da bi znali odpuščati tudi drugim. Kot je razvidno iz gornjih pravil in nasvetov, danih od mormonske sekte, so le ti precej strogi glede obhajanja nedelje. Morda je tu primerno, da povemo, nekaj o tem, kaj pa katoliška Cerkev zahteva od svojih vernikov, ko gre za praznovanje nedelje in zapovedanih praznikov. Določbe katoliške Cerkve so povzete skoro v večini iz Katekizma katoliške Cerkve in sicer v poglavju o tretji božji zapovedi, št. 2168 do 2188. Najprej Katekizem spominja nas, svoje vernike, da tretja božja zapoved proglaša svetost sobote: »Sedmi dan naj bo dan popolnega posvečenja Gospodu. Bog je zaupal soboto izraelskemu ljudstvu, da bi se ga držalo kot znak neporušljive zaveze med Bogom in ljudstvom. Sobota je bila ustanovljena za Gospoda, in je vedno prihranjenje za proslavljanje Boga, njegovega stvariteljskega dela in njegovih odrešilnih dejanj v dobro Izraelu.« Božje delovanje je tudi vzor za človekovo delovanje, kajti tudi človek mora »počivati, kakor je Bog sedmi dan počival« in ljudje moramo poskrbeti, da tudi drugi, posebej reveži pridejo do svojega počitka. Sobota prekine vsakdanja dela in poskrbi za primeren počitek. Je hkrati tudi dan protesta proti suženjskemu delu in proti pretirani skrbi in gonji za denarjem. Evangeliji poročajo na več krajih, kako so nekateri Jezusa obsojali, da krši sobotni dan. A Kristus je le dal pravilno razlago te postave: »Sobota je bila ustanovljena za človeka in ne človek za soboto.« Zato Kristus avtoritativno proglasi, da je v soboto dovoljeno storiti dobro namesto slabega, rešiti kakšno življenje, namesto da se ga prepusti pogubi. Starozavezno soboto je Cerkev spremenila v novozavezno nedeljo, to pa zato, ker je Kristus vstal od mrtvih na prvi dan v tednu. Kar zadeva dan vstajenja Kristusa od mrtvih, jo hotela s tem reči, da se je s Kristusovim vstajenjem začela nova doba zgodovine sveta. Za kristjane je zatorej dan Kristusovega vstajenja prvi dan v tednu, prvi vseh praznikov in končno Gospodov dan. Praznovanje nedelje izpolnjuje moralno dolžnost, ki je zapisana v človekovo srce, daje treba Boga častiti z vidnim, zunanjim in javnim češčenjem in praznovanjem, kot znak božje dobrote do človeštva. Praznovanje nedelje obstaja predvsem v praznovanju Evharistije, ki ima najvažnejše mesto v življenju Cerkve. »Nedeljo, na katero se praznuje velikonočna skrivnost, se mora praznovati v vsej Cerkvi kot na od vseh praznikov najvažnejši praznik.« V tem smislu cerkvena zapoved določa: »Na nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni se udeležiti svete maše. In sicer izpolnijo to dolžnost tisti, ki so prisotni pri njej, kjerkoli se daruje po katoliškem obredu, bodisi na samo nedeljo ali zapovedan praznik, ali pa tudi prejšnji dan popoldne.« Udeležba pri skupnem obhajanju nedeljske evharistije (maše) je pričevanje pripadnosti in zvestobe do Kristusa in do njegove Cerkve. Verniki s tem izpričujejo svoje občestvo veri in ljubezni za svetost Boga in za svoje upanje na zveličanje. Obenem se medsebojno krepijo in opogumljajo pod vodstvom Svetega Duha. In ker je nedelja v življenju katoličana tako važna, »se ne bodo verniki na nedelje in zapovedane praznike predajali delu ali dejavnostim, ki preprečujejo Bogu dolžno češčenje ter duhu in telesu lastno veselje, izvrševanja del usmiljenja ter duhu in telesu primeren oddih. Družinske potrebe ali velika socialna korist so zakonita opravičila, ki oproščajo od nedeljskega počitka. Vendar pa naj verniki bdijo nad tem, da bi zakonita opravičila ne uvedla navad, škodljivih za vernost, za družinsko življenje in za zdravje«. Pa neko posebno opozorilo. »Kristjani, ki si lahko privoščijo Počitek, naj se spomnijo svojih bratov, ki imajo iste potrebe in iste pravice, a se ne morejo odpočiti zaradi revščine in bede. Zato krščanska pobožnost po izročilu Posveča nedeljo dobrim delom ln ponižnemu služenju bolnim, slabotnim in starim. Kristjani bodo nedeljo posvečevali tudi s tem, da bodo svoji družini in svojim bližnjim darovali čas in skrb, ki jih je na druge dneve tedna težko izkazovati. Nedelja je tudi čas razmisleka, molka, kulture in Meditacije, kar vse podpira rast notranjega in krščanskega življenja.« In končno še naslednje navodilo Katekizma katoliške Cerkve: »Za posvečevanje nedelj ln Praznikov se zahteva skupen napor. Vsak kristjan se mora izogibati temu, da bi bližnjemu po nepotrebnem nalagal to, kar bi mu Preprečevalo spoštovati Gospodov etan. Kadar navade - šport, gostilne itd. ali družbene prisile, javne službe itd. - od nekaterih zahtevajo nedeljsko delo, še vedno 1 - Ali je res, da Bog vodi svet in vse, kar se na njem godi? vet potrebuje Boga, če naj še naprej biva. Svet, ki je začel bivati iz nič po volji Boga, ne ostane vsakemu odgovornost, da najde dovolj časa za počitek. Verniki bodo bdeli nad tem, da se bodo z zmernostjo in ljubeznijo izogibali izgredom in nasilju, ki ga včasih rodijo množična razvedrila. Kljub ekonomskim silam bodo javne oblasti pazile na to, da državljanom zagotovijo čas, ki je določen za počitek in za bogočastje. Podobno obveznost imajo delodajalci do svojih uslužbencev. « Po vsem povedanem je dana vsem nam možnost za resno in temeljito izprašanje vesti, če in v koliki meri ter na kakšen način izpolnjujemo tretjo božjo zapoved: »POSVEČUJ GOSPODOV DAN!« more naprej bivati brez iste božje volje. Nujno je, da Bog ohranja v bivanju vse stvari, ki jih je nekoč ustvaril, z neke vrste neprestanim ustvarjanjem. Če svet obstaja, obstaja le zato, ker ga je Bog nekoč ustvaril in ga mora še naprej v bitju vzdrževati, ker bi sicer svet prenehal biti. Pa Bog ne samo vzdržuje svet v bivanju, ampak ga tudi vodi in vlada. Bog vodi in vlada svet in vse, kar je na njem, tako snovni kot duhovni svet. Bog tudi vodi vse, kar se na svetu godi; nič se namreč ne zgodi brez njegove volje ali brez njegovega dovoljenja. To vladanje Boga se imenuje božja Previdnost. Potem, ko je Bog ustvaril svet, ga ne prepusti enostavno njemu samemu; ampak ne le, da ga ohranja v bivanju, temveč ga tudi vlada in vodi s svojo Previdnostjo. Zgled: če z roko držimo nek predmet, pa umaknemo roko, potem bo predmet takoj padel. Tako vse obstaja naprej, ker Bog vse vzdržuje v bivanju. Bog vlada in vodi svet s svojo neskončno modrostjo in sicer vlada in vodi tako snovni kot duhovni svet; VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO torej vlada vso človeško družbo, vse narode in vse družine, pa seveda tudi vse posamezne ljudi. Vodi pa tudi vse dogajanje tako, da se nič ne naredi brez njegove volje ali vsaj njegovega pristanka. In prav to vladanje, ki ga Bog izvršuje nad svetom in vsem, kar je v njem, se imenuje božja Previdnost. Bog vlada in vodi vse stvari, kar pomeni, da jih vodi k njihovemu lastnemu namenu, tako da se nič ne zgodi na svetu brez božje volje ali vsaj brez njegovega dovoljenja. Kako dokažemo to božjo Previdnost? Odgovor je na roki: Bog ne bi bil neskončno moder, mogočen, dober in pravičen, če se ne bi brigal za vse svoje stvari, posebej še za človeka.Tajiti božjo Previdnost je tajiti Boga samega. Že sam pojem o Bogu dokazuje absolutno nujnost božje Previdnosti. Bog je neskočno moder, zato je moral vsaki stvari, ki jo je poklical v bivanje, določiti nek poseben namen in ji dati vsa sredstva, da ga morejo doseči. Bog je pa tudi neskočno inteligenten in zatorej pozna tudi vse potrebe svojih stvari. In tudi neskočno mogočen in zatorej razpolaga z vsemi sredstvi, s katerimi priskočiti svojim stvarem na pomoč. Je pa tudi neskočno dober, jih ljubi kot dober oče ljubi svoje otroke in je zato nemogoče, da bi ga ne brigala njih sreča. Je pa končno tudi neskočno pravičen in jih zato sme in mora tudi nagraditi ali, odvisno od njih zasluženj, tudi kaznovati Red in harmonija, ki vladajo v svetu, so dokaz božje Previdnosti. Ko bi Bog ne vladal sveta, bi na svetu vladal že od nekdaj silen nered in pravi kaos. Red, ki vlada na svetu, je dokaz, da Stvarnik ni zapustil in ne bo zapustil svojih stvari. Vsi narodi na zemlji so vedno verovali v božjo Previdnost. Za to pričajo med drugim daritve in molitve, s katerimi so se in se bodo ljudje obračali na božjo Previdnost. Vse pridevati nekemu slučaju ali pa naravnim zakonom, je nespamet. V svetu se nič ne zgodi samo, ker se tudi nič ni naredilo samo. Nič se ne zgodi brez volje tistega, ki je vse ustvaril in ki tudi vse skrivnostno vodi - Boga. 2 - Pred kratkim sem brala v nekaterih časopisih, da je precejšnja skupina anglikancev sprejela predlog skupine svojih škofov, da naj bi odslej naprej tudi ženske mogle postati anglikanske duhovnice. Mnogo anglikanskih vernikov in tudi njihovih duhovnikov se je temu predlogu uprlo in v znak protesta je precej od teh celo zaprosilo za sprejem v katoliško Cerkev. Seveda s prošnjo, da bi lahko tudi kot katoliški duhovniki še naprej živeli svoje zakonsko življenje s svojimi ženami, kajti - kot je znano, anglikanski duhovniki niso obvezani k celibatu. Cerkev je mnoge teh anglikanskih duhovnikov res sprejela nazaj v katoliško Cerkev in jim tudi dovolila, da kot katoliški duhovniki še naprej živijo s svojimi ženami zakonsko življenje. Ob tem dejstvu, moje vprašanje: Zakaj katoliška Cerkev duhovništvo podeljuje samo moškim, ne pa tudi ženskam? tem dejstvu, da Cerkev pode-I 1 ljuje duhovništvo samo moš-kim, obstaja mnogo cerkvenih odločb iz vseh časov njene zgodovine, kar se ne more drugače razlagati, kot da je tako določil sam Kristus. Takšen je zatorej tudi nauk Cerkve, ki je uzakonjen tudi v cerkvenem pravu, po katerem more I prejeti zakrament duhovniškega posvečenja samo moški, ne pa tudi ženske. Če bi torej kdaj kakšna ženska prejela zakrament sv. reda - (torej duhovništvo), bi bil ta zakrament neveljaven. Samo te zadnje čase so nekateri, tudi verni katoličani, začeli smatrati to razliko med moškimi in ženskami v Cerkvi kot nek znak evangeljske neenakosti med moškimi in ženskami. Ni mar to znak neke evangeljske neenakosti, ki daje ni uvedel Kristus sam, ampak da je sad modernega kulturnega in družbenega okolja, v katerem je nastala Cerkev. Je to razlikovanje med moškimi in ženskami znak, da Cerkev ne ceni obeh spolov enako, ampak da moškim daje, vsaj na tem področju neko neutemeljeno prednost? K temu ugovoru je treba reči tole: Kakor je Kristus prekinil z mnogimi judovskimi navadami, v katerih mu je bilo živeti, bi lahko tudi na tem področju storil isto. Evangeliji celo poročajo, kako so nekatere ženske hodile za njim in mu stregle. Te ženske so bile v določenem času Kristusu celo bolj vdane in zveste kot apostoli sami. Saj vemo, kako so ga spremljale do njegove smrti, medtem ko ga je večina apostolov zapustila. In vendar nimamo niti najmanjšega znaka, še manj dokaza, da bi katera teh žensk bila deležna njegovega poslanstva in oblasti, katerih so bili deležni na primer apostoli. Tudi v apostolski Cerkvi so ženske še naprej služile prvi Cerkvi, kakor so to delali seveda tudi mnogi moški. Bile so te ženske predvsem vdove in device. Vendar tudi tu ni nobenega znaka, da bi imele kakšno duhovniško funkcijo. Sv. Pavel pa ženske celo izrecno izključuje od pridiganja nove vere: »Ženske naj v cerkvi molčijo. ■ ■ ženske naj v shodnicah in sploh pri zborovanjih molčijo.« In vendar je bila med ženskami Kristusova mati Marija, od katere nobena druga človeška oseba ne bi bila tako vredna duhovništva kot prav ona.