232
SONET Paul  Verl a i ne
Pred zimskim gozdom toži glas roga, kot krik sirotnega srca doni in tam pod hribom v vetru onemi, ko blodno, v sunkih trga se iz dna.
V njem. volčja duša joka žalostna, glas vstaja pod nebo, kjer že medli umirajoče sonce in budi mi čar in z njim tesnobo v dnu srca.
Da tise tožba lila bi čez breg,
se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg,
zastre zahod, rdeče obsijan.
In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak,
tako samoten je večer in blag,
ki mu v naročju dremlje kraj zaspan.