SLOVENSKA
10VNICA
za
PERVENCE.
(s^V^e) f
Spisal
Andrej Praprotnik.
(Tretji nespremenjeni natis,) Velja zvezana v platnenem herbtu 30 kr.
V LJUBLJANI, 1873.
Založil pisatelj. — Natisnil Rud. Milic.

512987
To knjižico je gospod minister za bogočastje in uk z ukazom 17. dec. 1. 1869., št. 10400 slovenskim ljudskim šolam dopustil.
ji
1 & Ri-g IIj
2 k -Or 2003
f) ioo^O^^-I
V vod.
aš materni jezik slovenski ima 25 poglavitnih glasov, ki jih znamnjamo s temi-le glasniki ali čerkami:
a A, b B, c C, č C, d D, e E, f F, g O, h H, i I, j J, k K, 1 L, m M,
n N, o O, p P, r R, s S, s 8, t T, u U, v V, z Z, ž Ž.
Vsem tem glasnikom vkup pravimo abeceda ali alfabet.
Nekteri teh glasnikov imajo že sami za se svoj razločni glas, in so samoglasniki.
Samoglasniki so: a, e, i, O, U.
Vsi drugi glasniki se le s samoglasniki morejo razločno glasiti, in so s oglasniki.
Samoglasniki se izgovarjajo kratko, ali dolgo, ozko, ali široko, mehko, ali terdo.
Iz glasnikov se zlagajo zlogi in besede.
Zlog je glas, ki še nič ne pomenja, na priliko: bra, pra, mra.
Beseda je glas, ki že kaj pomenja, n. pr.: brat, prag, mrak.
Kolikor je v kaki besedi samoglasnikov, toliko je zlogov. Besede so tedaj enozložne, ali dvozložne, ali mnogozložne, n. pr.: pet, peta, petica.
Besede so korenike, ali rast like.
Korenike so take besede, iz kterih se druge zlagajo, n. pr.: les, vas, vert.
Rastlike so tiste besede, ktere se iz drugih zlagajo, n. pr.: lesen, lesovit, lesnika; vašk, vaščan, vasica; vertni, povertni, vertnar, vertnik, vertnarstvo, vertnarija. . .
Rastlike ali izpeljane besede imaje koren, deblo in obrazila.
Koren je pervotni jezikov del, iz kterega se delajo besede.
Deblo je zlog ali beseda, ki se je naredila iz korena.
Obrazila so pritikline, ki se pritikajo korenu ali deblu za nove pomene, n. pr.: travnik, mra-zota, brodnina; „truu, „merza, „breduso koreni; „travu, „mras", „lroda so debla; „niku, „ota", „nina" so pa obrazila.
Če se v eno besedo zloži več besedi, naredi se z 1 e ž e n a beseda, n. pr.: kolovoz, drevored, bogoljub, blagoslov, delopust . . .
V vsaki večzložni besedi se en glas bolj glasi, to je, en zlog ima naglas ali poudarek.
Naglas se zaznamnja z ostrivcem (r), s krativcem (>) in s strešico (""").
Ostrivec se stavi na predtegnjeno- in zateg-njeno-dolge glase, n. pr.: dete, kovač, moka.
Krativec se stavi nad predtegnjeno- in za-tegnjeno-kratke glase, n. pr.: ropot, napuh, deklič.
Strešica pomenja, da naj se samoglasnik zategnjeno-dolgo izgovarja, n. pr.: perje, vinograd, grozdje.
Pervi del.
Grovorni raz poli.
edar govorimo, rabimo devetero govornih razpolov ali besednih plemen.
Samostalnik.
Vodila.
Kdo nam prideluje živež?
Živež nam prideluje: kmet, mlinar, pek, mesar, olar, ribič, lovec, vertnik, branjevec . . .
Ktere živali nam dajejo živež ?
Živež nam dajejo: krava, vol, tele, ovca, prešič, k6za, jelen, zajec, serna, kuretina, riba, rak . . .
Te besede kažejo ljudi in druge žive stvari, in so imena.
Reči šim ter tje po zemlji so: polje, njiva, vinograd, travnik, vert, plot, pot, cesta, gora, dolina, ravnina, skala, kamenje ...
V zraku je: oblak, megla, zarja, blisk, grom, dež, sneg, toča, vihar, dim . . .
Te besede imenujejo reči, in so rečna imena.
Moška kerstna imena so: Janez, Jože, Miha, Matej, Anton, Tomaž, Jakob, Urban, Jurij, Luka, Andrej . . .
Ženska kerstna imena so : Marija, Neža, Magdalena, Uršula, Elizabeta, Doroteja, Jovana, Lucija, Polona . . .
Priimki so: Vodnik, Metelko, Slomšek . .
Živalska posamesna imena so: Belec, Lisec, Kudeška, Kumena . . .
Dežele so: Kranjska, Koroška, Štajerska, Hervatska, Primorska . . .
Mesta so: Ljubljana, Celovec, Gradec, Zagreb, Terst. Gorica . . .
Tergi in vasi so: Verhnika, Postojina, Ipava, Cerknica, Laško, Vojnik, Konjice, Jesenice, Begune, Berdo, Borovje, Dobrova, Dobrava, Šiška . . .
Gore so: Triglav, Mangart, Kepa, Stol, Košuta, Ljubelj, Dobrač, Sadnik . . .
Keke so : Sava, Kerka, Kolpa , Bistrica, Kokra, Sora, Savina, Kopa, Soča, Mura, Drava . . .
Imena človekov, živali, dežel, mest, tergov, vasi, gor, rek i. t. d. kažejo posamesne ali lastne osebe ali reči, in so lastna imena.
Lastna imena pišemo z veliko začetno čerko.
Varuhi sadnih dreves so: senica, berglez, detal, žolna, tašica, penica . . .
Sadna drevesa so: jablana, hruška, češnja, češplja, sliva, breskev, oreh, kostanj . . .
Te stvari so vse ena drugi podobne.
Imena, ktera se prilagajo vsem stvarem enega rodu ali razpola, obče ali sploh, so občna ali splošna imena.
Več ljudi vkup imenuje se »ljudstvo«.
Beseda »hrastje« pomenja več ali množico hrastov; »germovje« je množica germov; »kamenje« pa kaže množico kamnov.
Ime, ktero kaže množico oseb ali reči vkup, je skupno ime.
Snovi za obleke so: sukno , platno, svila, volna, usnije . . ,
Iz zemlje kopljejo: zlato, srebro, kotlovino, svinec, železo . . .
Imena, ktera kažejo snove, in ohranjajo tudi v naj manjšem delu svoje ime, imenujejo se snovna imena.
Človeka lepša: poštenost, zvestoba, pridnost, priljudnost, pobožnost, hvaležnost, ponižnost , . .
Človeka kvari: nezvestoba, lenoba, surovost, razuzdanost, ošabnost . . ,
Te besede kažejo lastnosti, in so lastnostina
imena.
Potrebne in koristne vednosti so: veroznanstvo, govorjenje, branje, pisanje, spisovanje, številjenje, priro-dopisje, zemljepisje, gospodarstvo, risanje, pelje, godba . . .
O hudi uri se sliši germenje, bučanje, veršanje, rožljanje . . .
Te besede kažejo djanja reči, in so djanska imena.
Samostalno ime ali samostalnik imenuje osebe in reči, ali pa njih lastnosti in djanja.
Imena vidljivih oseb in reči so ali lastna, ali občna, ali skupna, ali snovna imena.
Vaje.
1.	Imenuj rokodelce, ki delajo za stanovanje ?
2.	Naštej nekaj oseb iz raznih stanov!
3.	Ktere živali so škodljive?
4.	Ktere reči gore, ktere ne gore?
5.	Imenuj obleko kmetskih ljudi!
6.	Napiši 20 moških osebnih imen iz zgodbe starega zakona!
7.	Imenuj po kerstnem imenu in priimku svoje součence!
8.	Imenuj nekaj živalskih lastnih imeni
9.	Imenuj dele sveta!
10.	Naštej vsa mesta, ki jih poznaš !
11.	Povej, v kterih tergih in vaseh si že bil!
12.	Ktere so imenitne svete gore?
13.	Naštej nekaj voda, ki jih poznaš!
14.	Izpiši iz berila št. — vsa lastna imena!
15.	Napiši 5 občnih, 5 skupnih in 5 snovnih imen!
16.	Imenuj več lepih lastnosti!
17.	Napiši nekaj djanskih' imen !
Pri samostalniku se pazi na spol, število, sklon in na sklanjanje.
Spol.
Vodila.
Osebe v družini so: oče, mati, sin, hči, ded, hlapec, dekla, pastir, pestunja . . .
Njega pomenjajo: oče, sin, ded, hlapec, pastir.
Njo pomenjajo: mati, hči, dekla, pestunja .
J e ne pomenja ne njega, ne nje, n. pr.: dete, jagnje.
Spol se kaže po pomenu in končaju.
Po pomenu so:
1.	moškega spola imena, ktera pomenjajo njega, to je, imena moških oseb in samcev v živalstvu, n. pr.: oče, sin, konj;
2.	ženskega spola imena, ktera pomenjajo njo, to je, imena ženskih oseb in samic v živalstvu in skupna imena moških in ženskih oseb, H. pr.: mati, hči, kobila, mladina;
3.	srednega spola imena mladih bitij, kterih spola še ne čislamo, n. pr.: dete, jagnje, kljuse.
Po končaju so:
1.	moškega spola samostalniki na soglasnik, zlasti na j, c, g, h, K", kteri imajo v rodilniku fl, n. pr.: kraj, svinec, rog, mali, strok;
2.	ženskega spola samostalniki na a, kteri imajo v rodilniku e, mnogozložni na ast, est, ist, ost, ust, azen, ezen, ey in tudi mnogo
na ad, al, in el, n. pr.: vera, oblast, obrest, korist, mladost, čeljust, prikazen, ljubezen, cerkev, zelenjad, žival, globel.
Ženskega spola so pa še drugi samostalniki, n. pr.: bil, bran, čast, četert, dlan, gaz, gnjat, gred, jablan, jed, jel, kal, klet, :klop, kost, lakot, laž, luč, mast, med (ruda), moč, nit, noč, os, ost, pamet, past, peč, ped, pesem, pest, plat, povodenj, praprot, rast, reč, senožet, skerb, 'slast, smet, snov, stran, strast, svest, ščet, verv, vest, vez, vigred, vlast, zel, zmes, žerd . . .
3.	Srednjega spola so samostalniki na e ali o,
n. pr. tele, lice, vino, blago.
Beseda „pot" je moškega ali ženskega, ali v množini tudi srednjega spola.
Samostalniki v množini so na i sploh moškega, na e ženskega in na a srednjega spola, n. pr.: senci, bukve, derva.
Ženskega spola na i so tudi nekteri samostalniki, n. pr.: cepi, duri, gosli . . .
Nektera imena so raznega spola in pomena, n. pr.: red, perst, reber ali rebro.
Vaje.
1. Napiši osebe, ktere delajo za našo obleko, in razversti jih po spolu!
2.	Napiši več živali moškega in ženskega spola!
3.	Naštej več orodja, in razversti ga po spolu !
4.	Napiši nekaj samostalnikov s končnikom j, nekaj s končnikom c in nekaj s končnikom k !
5.	Imenuj samostalnike na ast, est, ist, OSt, USt, azen, ezen, ev, ad, al in el!
6.	Napiši več samostalnikov s končnikom e in O!
7.	Izpiši iz berila št. — vse moške, ženske in srednje samostalnike!
Število.
Vodila.
Pri cepljenji se potrebuje to-le orodje: nož, žaga, kladivo, dleto, zagojzda, trak . . .
Po dvoje temu orodju se pravi: noža, žagi, kladivi, dleti, zagojzdi, trakova . .
Po mnogo temu orodju se pravi: noži, žage, kladiva, dleta, zagojzde, trakovi . . .
Samostalniki po končnikih kažejo, koliko oseb ali reči pomenjajo, to je, samostalniki imajo število ali čislo.
Število je trojno: edino ali ednina, dvojno ali dvojina, množno ali množina.
Ce govorimo od ene osebe ali reči, je samostalnik v edinem številu ali v ednini.
če govorimo od dveh oseb ali reči, je samostalnik v dvojnem številu ali v dvojini.
Ue govorimo od več oseb ali reči, je samostalnik v množnem številu ali v množini.
Nekteri samostalniki, ki kažejo reči z več deli, nimajo ednine, li. pr.: burkle, grablje, klešče, statve, niške, hlače, persi, pluča . . .
Vaje.
1.	Napiši reči, ki jih prodaja branjevka, in povej, v kterem številu so posamna imena!
2.	Imenuj te-le samostalnike v dvojini in množini: jezik, pevec, golob, las, sin, leto, kol6, seme, tele, riba, voda, nit, klop!
3.	Izpiši iz berila št. — vse samostalnike, ki so v ednini, in imenuj jih v dvojini in v množini; tiste pa, ki so v dvojini, imenuj v ednini in v množini; tiste, ki so v množini, pa napiši v ednini in v dvojini!
Sklon.
Vodila.
Oče so bolni. Bolečine ubogega očeta so hude. Mati strežejo očetu. Zdravnik zdravi očeta. Pri očetu čujemo. Z očetom bi vse izgubili. Kdo je bolan? Oče so bolni.
Koga ali čega bolečine so hude? Bolečine ubogega očeta so hude. Komu strežejo mati ? Mati strežejo očetu. Koga zdravi zdravnik? Zdravnik zdravi očeta. Pri kom čujemo? Pri očetu čujemo. S kom bi vse izgubili? Z očetom bi vse izgubili.
Pastirja naših sosedov delata gospodarjema na pašnikih veliko škodo s svojima čedama. Kdo dela škodo? Pastirja delata škodo. Koga ali čega pastirja delata škodo!
Pastirja naših sosedov delata škodo. Kaj delata pastirja? Pastirja delata škodo. Komu delata pastirja škodo? Pastirja delata gospodarjema škodo. Kje delata pastirja škodo ? Pastirja delata na pašnikih škodo. S čim delata pastirja škodo? Pastirja delata s če dam a škodo. Tihe vode so globoke. Varuj se tihih voda! Ne zaupaj tihim vodam! Tihe vode pusti! Y tihih vodah so tomuni. S tihimi vodami se ne šali! Kaj je globoko? Tihe vode so globoke. Česa se varuj? Tihih v "o d a se varuj! Cemu ne zaupaj ? Tihim vodam ne zaupaj! Kaj pusti? Tihe vode pusti! Kje so tomuni? V tihih vodah so tomuni. S čim se ne šali? S tihimi vodami se ne šali! Samostalniki se v vsakem številu navadno šestkrat preminjajo. Ta spremena se imenuje sklon.
Sklonov je torej šest:
1.	sklon ali imenovalnik se stavi na vprašanje
kdo ali kaj?
2.	sklon ali rodilnik se stavi na vprašanje koga,
čega ali česa?
3.	sklon ali dajalnik se stavi na vprašanje k o mu
ali čemu?
4.	sklon ali tožilnik se stavi na vprašanje koga
ali k a ?
5.	sklon ali mestnik se stavi na vprašanje k j e
ali pri kom?
6.	sklon ali družilnik se stavi na vprašanje s k o m
ali s čim?
Nekdaj se je izgovarjal tudi z v a 1 n i k, kedar je kdo koga zval ali klical, n. pr.-. brate! sine ! strice! Pavle! Tine! Tone!
Mestnik in družilnik nista sama o sebi.
V kterem sklonu je samostalnik, se pozna, po končniku, naj laglje pa po vprašanji.
Z vprašavnimi besedicami kdo? č e g a ? komu? koga? s kom? se poprašuje po živih bitjih ali stvareh; z besedicami kaj? česa? čemu? s čim? pa se poprašuje po neživih stvareh; vprašanje kje? velja za žive in nežive stvari.
Vaje.
1.	Prepiši te-le izreke, in s številko zaznamnjaj samostalnike, v kterem sklonu je kteri: Strežek naznanja snežek. Slepec ne more slepca voditi. Lepe pesmi glas sega v deveto vas. Kar je ljubo očem, to je ljubo tudi ušesu. Sila kola lomi. V vsakem kraji lahko človek zadovoljno živi. S hudobnim človekom se ne pečaj! Mali lonček hitro skipi. Dobro orodje lajša delo. Hišni prag je naj višja planina. Vsaka noč ima svojo moč.
2.	Odgovarjaj tem vprašanjem :
Kdo skerbl za te ?
Kaj vidiš s pomladi na vertu ?
Koga ne moreš videti?
Česa se ogibaj? Komu se odkrivaš ? K čemu privezuje voznik konja? Koga vidiš v cerkvi ? Kaj vidiš v cerkvi? S kom hodiš v cerkev ? S čim pišeš ? 3. Izpiši iz berila št. — vse samostalnike, in za-znamnjaj jih s številko, v kterem sklonu je kteri!
S k I a n j a n j e.
l. 2.
3.
4.
5.
6.
Imenovalnik.
Rodilnik.
Dajalnik.
Točilnih
Mestnik.
Drušilnik.
Vodila.
E d n i n'a.
jelen,	kralj,	grad.
jelena, kralja,	gradu (a),
jelenu, kralju,	gradu,
jelena, kralja,	grad (a), pri jelenu, pri kralju (i), pri gradu,
z jelenom, s kraljem,	z gradom.
Dvojina.
1. 2.
3.
4.
5.
6.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
jelena, jelenov, jelenoma, jelena, pri jelenih,
kralja, kraljev, kraljema, kralja, pri kraljih,
gradova gradov gradovoma gradova pri gradovih ali
ali grada, ali gradi, ali gradema. ali grada, gradeh.
z jelenoma, s kraljema, z gradovoma ali gradema.
Množina.
jeleni, jelenov, jelenom, jelene, pri jelenih, z jeleni,
kralji, kraljev, kraljem, kralje, pri kraljih, s kralji,
gradovi gradov gradovom gradove
ali gradje. ali gradi, ali gradem. ali grade.
pri gradovih ali gradeh. z gradovi ali gradmi.
Ime pregibati po spolu, številu in po sklonih se pravi sklanjati.
Po zgledu Jelen", nkralj" in „grad" pregibljejo se samostalniki moškega spola, in sicer tako, kakor Jelen", samostalniki s širokim končnikom, tako, kakor „kralj", samostalniki z ozkim končnikom, tako, kakor „grad", pa samostalniki, ki imajo v rodilniku naglašen u ali i.
Moška imena oseb in drugih živočih ali poosebljenih stvari imajo v ednini tožilnik enak rodilniku; tožilnik neživočih stvari pa je enak imenovalniku, n. pr.: Lenuha dan straši. Svečan stegne dan.
Samostalniki s polglasnim e na koncu ga naj več izpehujejo ali izpuščajo po vseh sklonih, kedar dobivajo na koncu kak glasnik, n. pr.: pevec, pevca; Slovenec, Slovenca . . .
Dvozložni in mnogozložni samostalniki na k v množnem imenovalniku, zvalniku in v mestniku pred i, včasi tudi pred e spreminjajo ta končnik v C, n. pr.: otrok, otroci.
Mnogozložni samostalniki na ar, er, ir, or in ur vstavljajo pri sklanji radi j, n. pr.: gospodar, gospodarja; topir, topirja; dihur, dihurja. Nekteri na lj pa radi prijemljejo n,
n. pr.: apostelj, aposteljna.
Ednina.
1.	ImenovalniJc. riba,	nit,	gos.""
2.	Eodilnik. ribe,	niti,	gosi.
3.	Dajalnik. ribi,	niti,	gosi.
4.	Tožilnik. ribo,	nit,	gos.
5.	Mestnik. pri ribi,	pri niti,	pri gosi.
6.	Družilnik. z ribo,	z nitjo,	z gosjo.
		Dvojina.	
1.	ribi,	niti,	gosi.
2.	rib,	niti,	.gosi.
3.	ribama,	nitima,	gosema.
4.	ribi,	niti,	gosi.
5.	pri ribah,	pri nitih,	pri goseh.
6.	z ribama,	z nitima,	z gosema.
		Množina.	
1.	ribe,	niti,	gosi.
2.	rib,	niti,	gosi.
3.	ribam,	nitim,	gosem.
4.	ribe,	niti,	gosi.
5.	pri ribah,	pri nitih,	pri goseh.
6.	z ribami,	z nitimi,	z gosmi.
Po zgledu „riba", »nit" in „gos" se pregibljejo samostalniki ženskega spola, in sicer 4 tako, kakor „riba", samostalniki na a, tako, kakor ;,nit" in „gosa, j)a samostalniki na so-glasnik, ki dobivajo v rodilniku nenaglašen, ali naglašen i.
Tudi ženski samostalniki polglasni e na koncu radi izpehujejo, n. pr.: cerkev, cerkve; redkev, redkve.
Ako se v rodilniku v dvojini ali v množini nabere preveč soglasnikov, vstavlja še med nje polglasni e, n. pr.: sestre, sester.
Ednina.
1.	ImenovalniJc. leto, polje,	pleme.
2.	Bodilnik. leta,	polja,	plemena.
3.	Dajalnik. letu, polju,	plemenu.
4.	Točilnih. leto, polje,	pleme.
5.	Mestnik. v letu, v polju (i), v plemenu (i).
6.	Druzilnik. z letom, s poljem, s plemenom.
		Dvojina.	
1.	leti,	polji,	plemeni.
2.	let,	Polj,	plemen.
3.	letoma,	poljema,	plemenoma.
4.	leti,	polji,	plemeni.
5.	v letih,	v poljih,	v plemenih.
6.	z letoma,	s poljema,	s plemenoma.
		Množina.	
1.	leta,	polja,	plemena.
2.	let,	polj,	plemen.
3.	letom,	poljem,	plemenom.
4".	leta,	polja,	plemena.
5.	v letih,	v poljih,	v plemenih.
6.	z leti (mi),	s polji,	s plemeni.
Po	zgledu „leto", »polje		" in „pleme
pregibljejo se samostalniki srednjega spola, in sicer tako, kakor »leto", samostalniki s širokim končnikom na o, tako, kakor »polje", samostalniki z ozkim končnikom na e, tako, kakor, „ pleme", pa samostalniki, ki v sklanji prijemljejo množnik 11, 15 S5 n. pr.: breme, bremena; tele, teleta; kolo, kolesa.
Tudi pri samostalnikih srednjega spola se v rodilniku množnega števila zavoljo lepoglasja včasi vstavlja polglasni e, pred j pa i, n. pr.: okna, oken; bitja, bitij.
Nekteri samostalniki se sklanjajo po svoje, to je, nepravilno.
Slov. slovnica,
,Dan" se tako-le pregiblje: E dni
i na.
	1. Imenovalnik.	dan,
	2. Rodilnik.	dne, dneva;
	3. Dajalnik.	dnu, dnevu;
	4. Tožilnik.	dan,
	5. Mestnik.	pri dne, dnevu (i);
	6. Druzilnik.	z dnem, dnevom;
	Dvoj in a.	Množina.
1.	dni, dneva;	dni, dnevi, dnovi.
2.	dni, dnov;	dni, dnov.
3.	dnema, dnevoma;	dnem, dnevom.
4.	dni, dneva;	dneve, dnove.
5.	pri dneh, dnevih, dnovih;	pri dneh, dnevih, dnovih.
6.	z dnema, dnevoma;	z dnemi, dnevi, dnovi.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
er;
„Gospa„ se tako-le pregiblje:
Ednina.	Dvojina.	Množina
gospe,
gospej, gospa; gospema,
gospa, gospe, gospej, gospo, pri gospej, z gospo,
pri gospeh, z gospema,
gospe.
gospej, gospa, gospera. gospe, pri gospeh. z gospemi.
nMati" iij „hči" sklanjate se s prirastkom v dvojini in množini pregibljete se po zgledu riba", „hči" pa tudi po zgledu „nitK. V ednini pa se tako-le pregibljete:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
mati, matere, materi, mater, pri materi, z materjo,
hči. hčere, hčeri, hčer. pri hčeri, s hčerjo.
»Kri", »oko8, „tla" se tako-le pregib-
ljejo:
1.	kri,	oči,	tla.
2.	kervi,	oči,	tal, tla.
3.	kervi,	očem,	tlam, tlem.
4.	kri, kerv;	oči,	tla.
5.	v kervi,	v očeh,	v tleh.
6.	s kervj6,	z očmi,	s tlami, tlemi.
Lastna imena se navadno tako sklanjajo, kakor drugi samostalniki, n. pr.: Vodnik, Vodnika; Sava, Save.
Nektera lastna imena človekov dobivajo tudi prirastek, n. pr.: Jože, Jožeta, Jožetu . . .
Vaje.
1.	Sklanjaj po vseh sklonih v ednini, dvojini in v množini te-le samostalnike: jezik, jež, kert, pes, slon, konj, polž, komar, beseda, megla, planina, dekla, pomlad, stvar, miš, kokoš, zver, blag6, blato, korito, naklo, po-reslo, serce, dete, revše, breme, seme, vreme.
2.	Poišči v berilu št. — vse samostalnike, in sklanjaj jih po vseh sklonih in številih!
3.	Imenuj nekaj samostalnikov, ki se pregibljejo po zgledu »jelen«, nekaj, ki se pregibljejo po zgledu »kralj« in nekaj, ki so pregibljejo po zgledu »grad« !
4.	Napiši več samostalnikov, ki se sklanjajo po zgledu »riba«, več, ki se sklanjajo po zgledu »nit«, več, ki se sklanjajo po zgledu »gos«!
5.	Naštej več samostalnikov, ki se pregibljejo kakor »leto«, »polje«, »pleme«!
6.	Odgovarjaj tem vprašanjem: Pregovor pravi: »Vsaki delavec ima svoje plačilo«. Kdo ima svoje plačilo? Kaj ima vsaki delavec? — »Iz sadu se drevo spozna«.
2*
Iz česa se drevo spozna? Kaj se iz sadu spozna? — »Pri hudobnem človeku gre vse na smeh«. Pri kom gre vse na smeh? — »Življenja dnevi so kratki«. Česa dnevi so kratki? — »Eesnica oči kolje«. Kaj oči kolje? Kaj resnica kolje? — »Z gospodo ni dobro češenj zobati«. S kom ni dobro češenj zobati? (To naj se tudi odgovarja po raznih številih.)
7. Pregibaj po vseh sklonih imena: Marko, Terdina, Draždane, Izviče, Trebno, Sostro, Velesovo, Bistrica, Kokra!
Zaimek.
Vodila.
Janez bere, Jože piše, Tine šteje. — Janez, kaj delaš? Jaz berem. Jože, kaj delaš ti? Jaz pišem. Tine, kaj pa ti delaš? Jaz štejem. Od koga govore te osebe? Te osebe govore same od sebe.
Besedica »jaz« je na mestu samostalnega imena.
Če osebe druga k drugi govore, pravijo: Ti bereš, ti pišeš, ti šteješ.
Če pa kdo drugi od njih govori, pravi: On bere, on piše, on šteje.
Besedo, ktero stavimo za ime ali na mestu imena, imenuje ze zaimek ali z a i me.
Imena »Janez«, »Jože«, »Tine« pomenjajo osebe, in besedice, ki jih namestujejo, so tedaj osebni zaimki.
Osebni zaimki so:
j a z za tega, ki govori alizapervo osebo;
t i za tega, s kterim govorimo ali za drugo osebo j
on, ona, ono za tega ali za to, od kterega ali o kterem govorimo ali za tretjo osebo.
Osebni zaimki se tudi sklanjajo, in dobivajo prirastek fo ali n, tako-le:
Perva oseba.
Ednina.
1.	Imenovalnik. jaz (jest),
2.	Bodilnik mene, me;
3.	Dajalnih. meni, mi;
4.	Točilnih. mene, me;
5.	Mestnih. pri meni,
6.	Druzilnik. z menoj (meno, man6), s teboj (tebo, tabo).
Draga oseba.
ti.
tebe, te. tebi, ti. tebe, te, pri tebi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol:
Dvojina.
1.	midva, medve;
2.	naju (naji),
3.	nama,
4.	naji (naju),
5.	pri naju (nama, nas),
6.	z nama,
Za moški spol. Za ženski in srednji spol:
Za moški spol. Za ženski in srednji spol:
vidva, vedve. vaju (vaji), vama. vaji (vaju).
pri vaju (vama, vas), z vama.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol:
Množina.
1.	mi, me;
2.	nas,
3.	nam,
4.	nas,
5.	pri nas,
6.	z nami,
vi, ve. vas. vam. vas. pri vas. z vami.
Za moški spol.
1.	on,
2.	njega, ga;
3.	njemu, mu;
4.	njega, ga;
5.	pri njem;
6.	z (ž) njim,
Za moški spol.
1.	ona,
2.	nju, ju;
3.	njima, jima;
4.	nji, ji (nju, ju);
5.	pri njih, njima,
nju;
6.	z (ž) njima,
1.	oni,
2.	njih, jih;
3.	njim, jim;
4.	nje, je, njih, jih;
5.	pri njih,
6.	z (ž) njimi,
Tretja oseba.
Za ženski spol.
Ednina, ona,
nje, je;
"ji, ji, njej, jej; njo, jo; pri nji, njej ; z (ž) njo,
Za ženski spol. Dvoj ina.
oni, one; nju, ju; njima, jima;
nji, ji, ju;
pri njih, njima,
"ju, z (ž) njima,
Množina, one,
njih, jih; njim, jim ; nje, je, njih, jih; pri njih, z (ž) njimi,
Za srednji spol.
ono,
njega, ga. njemu, mu. njega, ga, je. pri njem. z (ž) njim.
Za srednji spol.
oni, one. nju, ju. njima, jima. nji, ji, ju. pri njih, njima,
nju. z (ž) njima.
ona, one. njih, jih. njim, jim. nje, je, njih, jih. pri njih. z (ž) njimi.
Sfojilni zaiuiki.
Moj nožič, tvoj čertalnik in njegov svinčnik je na mizi; jaz nosim svoj klobuk, ti svoj, on svoj.
Besede »moj«, »tvoj«, »njegov«, »svoj« kažejo, čegav nožič, čegav čertalnik in čegav svinčnik je na mizi, in čegav klobuk kdo nosi.
Te besede so na mestu iuiena ali stoje za imena, tedaj so tudi zaimki in sicer svojilni zaimki, ker kažejo, čegava je oseba ali stvar, o kteri se govori.
Taki so: moj, moja, moje; najin, najina, najino; naš, naša, naše; tvoj, tvoja, tvoje; vajin, vajina, vajino; vaš, vaša, vaše; njegov, njegova; njegovo; njen, njena, njeno ; njun, njuna, njuno; njihov, njihova, njihovo, onegov; svoj, svoja, svoje; čegav, čegava, čegavo.
Ta mož je premožen ; uni je ubožen. Tista je moja, una-le je tvoja knjiga.
Besedici »ta« in »uni« kažete na moža, »tista« in »una-le« pa na knjigo.
Zaimki, kteri kažejo na osebo ali reč, o kteri se kaj govori, so kazal ni zaimki.
Ti so: ta, ta-le; to, to-le; le-ta, le-t6; uni, uni-le; una, una-le; uno, uno-le ; tisti, tista, tisto ali taisto; tak, taka, tako, takošen, tolik, toliker . . .
nTa" se tako-le sklanja:
Za moški spol. Za ženski spol.	Za srednji spol.
Kazalu! zaimki.
Ednina.
1.	ta,
2.	tega,
3.	temu,
4.	tega, ta;
5.	pri tem,
6.	s tem,
ta, te,
to.
ti, tej; to,
pri tej, s to,
tega.
temu.
to.
pri tem, s tem.
Za moški spol.	Za ženski spol.	Za srednji spol. Dvojina.
1.	ta,	te,	te.
2.	teh,	teh,	teh.
3.	tema,	tema,	tema.
4.	ta,	te,	te.
5.	pri teh,	pri teh,	pri teh.
6.	s tema,	s tema,	s tema.
Množina.
1.	ti,	te,	ta, te.
2.	teh,	teh,	teh.
3.	tem,	tem,	tem. -4. te,	te,	ta, te.
5.	pri teh,	pri teh,	pri teh.
6.	s temi,	s temi,	s temi.
Vprasalni zaimki.
Kdo dela na polju? kaj dela na polju?
»Kdo« vprašuje po osebah, »kaj« vprašuje po rečeh.
Zaimki, ki vprašujejo po osebah ali rečeh, so vprašalni zaimki. Ti so: kdo, kaj; kteri, ktera, ktero ali koji, koja, koje; čegav, čegava, čegavo; kak. kakov ali kakošen, kakošna, kakošno; kolik, kolika, koliko, koliker . . .
»Kdo" in ^kaj" se tako-le pregibljeta:
1.	ImenovalniJc.	kdo, kaj.
2.	Itodilnik.	koga, čega, česa.
3.	Dajalnik.	komu, čemu.
4.	Točilnih.	koga, kaj.
5.	Mestnik.	pri kom, čem.
6.	Družilnik.	s kom, čim.
Oziralni zaimki.
Pregovor pravi: »Kdor kupuje, česar ne potrebuje, kmalu prodaja, česar potrebuje«.
»Kdor« se ozira na osebo, »česar« pa na reč. Zaimki, ki kažejo na kako osebo ali reč, o kteri se govori, so oziralni zaimki. Tiso: kdor,
kar; kteri, ktera, ktero ali koji, koja, koje ali ki; ka-koršen, kakoršna, kakoršno; kolik, kolika, koliko . . .
„Kdora in nkar" se tako-le sklanja:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
Imenovalnik.
Bodilnik.
Dajalnik.
Tožilnik.
Mestnik.
Brusilnik.
kdor,
kogar, čegar; komur, kogar, pri komur, s komur,
kar, česar, čemur, kar,
pri čemur, s čimur.
Nedoločni zaimki.
Marsikdo misli, da dovolj ve, pa nihče ne ve
vsega.
Te besedi kažete na osebo in reč, ki je ne ^imenujemo. Zaimki, ki kažejo na kako osebo, ali reč, ktere ne imenujemo, so nedoločni zaimki.
Ti so : kdo, nekdo, nikdo, nihče , malokdo, marsikdo, vsakdo, kaj, nekaj, nič, kteri, kak, nekteri, marsikteri, marsikak, vsak, vsakteri, raznoteri, ves, vsa, vse . . .
„Nič" se nekterikrat tako-le pregiblje:
1.	Imenovalnik.
2.	Bodilnik.
3.	Dajalnik.
4.	Tožilnik.
5.	Mestnik.
6.	Druzilnik.
nic,
ničesa, ničesar, ničemu, ničemur, nič.
pri ničemur, z ničemur.
nVes", „vsaa, „vsetf se tako-le sklanja:
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina.
1.	ImenovalniJc.	ves,	vsa,	vse.
2.	Rodilnik.	vsega,	vse,	vsega.
3.	Dajalnik.	vsemu,	vsi, vsej; vsemu.	
4.	Tožilnik.	vsega, ves;	vso,	vse.
5.	Mestnik.	pri vsem,	pri vsi,	vsejr; pri vsem.
6.	Družilnik.	z vsim,	z vsč,	z vsim.
		Množina.		
	1. vsi,	vse,		vsa, vse.
	2. vseh,	vseh,		vseh.
	3. vsem,	vsem,		vsem.
	4. vse,	vse,		vsa, vse.
	5. pri vseh,	pri vseh,		pri vseh.
	6. z vsemi,	z vsemi,		z vsemi.
	Zaimki so	tedaj 1).	osebni	, 2) svojilni T
3) kazalni, 4) vprašalni, 5) oziralni, 6) nedoločni. Vaje.
1.	Povej besedo »moliti« v pervi, drugi in v tretji osebi, v ednini, dvojini in v množini za moški in ženski spol, naj pred z zaimkom, potem pa še brez zaimka!
2.	Povej to v dvojini in množini: On me ima rad,, mi vse zaupa, me nikoli ne žali, je rad pri meni, rad z menoj hodi.
3.	Povej to v dvojini in v množini za moški in za ženski spol: Ti si moj sosed, k tebi rad pridem, te kaj prosim, pri tebi sem domač, s teboj se rad pomenkvam.
4.	Povej to v dvojini in množini r Ta mož in ta žena me večkrat srečata. Beseda tega moža in te žene mi serce gane. Temu možu in tej ženi verjamem. Tega moža, in to ženo spoštujem. Pri tem možu in pri tej ženi sem že veliko lepega slišal. S tem možem in s to ženo se rad pogovarjam.
5.	Vprašaj po osebah in rečeh: Mizar dela mize, stole in omare. Mizarju dajemo popravljati mize, stole in omare. Na polju vidim kmetovalca, oralo in brano. Pri učitelju se učim. S peresom pišem, s svinčnikom risam.
6.	Postavi tu namestu čertic primerne zaimke:
Ljubi prijatelj!
Že tri dni boleham, in ne morem v šolo. — sou-čenci bodo — prehiteli. Prosim —, pridi jutri k meni, in prinesi — spisni zvezek —, in povej —, kaj so — učitelj med tem časom učili. Lepo pozdravljam —, in se priporočam tudi — staršem. Vedno —
—	zvesti prijatelj.
7.	Postavi tu namestu čertic primerne vprašalne zaimke:
—	je vse ustvaril?
—	razsvetljuje našo zemljo?
—	so naj imenitnejše stvari božje?
—	hvala ni lepa ?
—	slama ne da zerna?
8.	Poišči v berilu št. — vse oziralne in potem vse nedoločne zaimke!
Pridevnik.
Vodila.
Gospodov vert je lep; pravimo mu lepi vert. Srenj s k a drevesnica je velika; pravimo ji velika drevesnica. Sosedovo polje je rodovitno; pravimo mu dobro polje.
Besede »gospodov« , »lep« , »lepi« , »srenjska« , »velika«, »sosedovo«, »rodovitno«, »dobro« kažejo, čegav in kakošenje vert; čegava in kakošna je drevesnica, čegavo in kakošno je polje.
Besede, ktere kažejo, čegava ali kakošna je kaka oseba ali reč, imenujejo se pridevniki ali prilogi, ker jih imenom pridevljemo ali prilagamo, da jih bolj na tanko določujemo.
SRlanjanje.
Pridevniki se tudi sklanjajo, in sicer po tem-le sklanjalu:
Za moški spol.
1.	Imenovalnik.
•2.	Rodilnik.
S.	Dajalnik.
4.	Tožilnik.
5.	Mestnik.
6.	Družilnik.
Za ženski spol. Ednina.
Za srednji spol.
lep, lepi; lepega, lepemu, lepega, pri lepem, z lepim,
lepa, lepe,
lepi, lepej; lepo,
pri lepi, lepej; z lepo,
lepo. lepega, lepemu, lepo.
pri lepem, z lepim.
		Dvojina.	
1.	lepa,	lepi, lepe;	lepi, lepe.
2.	lepili,	lepih,	lepih.
3.	lepima,	lepima,	lepima.
4.	lepa,	lepi, lepe;	lepi, lepe.
5.	pri lepih,	pri lepih,	pri lepih.
6.	z lepima,	z lepima,	z lepima.
		Množina.	
1.	lepi,	lepe,	lepa, lepe.
2.	lepih,	lepih,	lepih.
3.	lepim,	lepim,	lepim.
4.	lepe,	lepe,	lepa, lepe.
5.	pri lepih,	pri lepih,	pri lepih.
6.	z lepimi,	z lepimi,	z lepimi.
Stopnjevanje.
Kamen je ter d, železo je ter še, demant je naj terši. Naša hiša je visoka, vaša je visokejša, una pa je naj visokejša. Hrast je lepo drevo; breza je lepše drevo; lipa je naj lepše drevo.
Pridevniki »terd« , »terši« , »naj terši« , »visoka« , »visokejša«, »naj visokejša«, »lepo«, »lepše«, »naj lepše« kažejo, kakošne so reči v primeri.
Ti pridevniki ne naznanjajo samo lastnosti, temuč tudi v kakošni meri so te lastnosti.
če se pridevnik tako spreminja, da zraven lastnosti tudi pove, v kteri meri se te lastnosti kaki osebi ali reči prilagajo, pravimo, da se pridevnik stopnjuje ali stopnjeva.
Pridevnik se stopnjuje po treh stopnjah.
Perva ali nasebna stopnja kaže lastnost kake osebe ali reči brez primerjave z drugo, n. pr.: ljubi oče, mila mati, ljubeznjivo dete.
Draga ali primerjavna stopnja kaže lastnost kaki osebi ali reči v veči, ali v manjši meri kot drugi, n. pr.: ljubši oče, milša (mileja) mati, ljubeziijivše dete.
Ta stopnja se obrazi, če se pridevnikovemu deblu pridene	za moški spol si ali ji,
za ženski spol ša ali ja, za srednji spol še ali je.
Tretja ali presežna stopnja kaže lastnost kaki osebi ali reči v naj viši, ali naj v nižji meri,
n. pr.; naj ljubši oče, naj milša mati, naj ljubeznjivše dete.
Ta stopnja se obrazi 1) če se pred drugo stopnjo postavi besedica „naj"; 2) če se pred
nestopnjevani pridevnik postavi: zelo, vele,kaj, kar, močno, jako, silo, silno, neznano, prav . . . 3) če se sestavi s pridevnikom: pre-, spre-, vse- ali vsega- ... 4) če se pridevnik dvakrat zaporedoma postavi.
Nekteri pridevniki se po svoje stopnjujejo, n. pr.:
velik, veči, naj veči;
majhen, manjši, naj manjši;
dober, boljši, naj boljši;
dolg, daljši, naj daljši.
Veliko pridevnikov pa se ne stopnjuje zato, ker že sami na sebi kažejo posebno mero,n. pr.: mertev, lesen, železen, srebern, zlat, materin, očetov . . .
Stopnjevani pridevniki sklanjajo se kakor nestopnjevani po vseh sklonih in številih.
Vaje.
1.	Povej, kakošne so te-le živali: konj, vol, osel, ovca, prešič, pes, petelin, golob, gos, sraka, krokar, kos, lisica, lev, močerad, čebela, osa, komar, gad.
2.	Napiši, kakošne so te - le rastline: lipa, hrast, breza, jelka, proso, koruza, buča, kumara, lilija, vijolica, šmarijnica, zvonček, tem.
3.	Povej kaj od teh le rudnin: baker, brusnik, kapnik, cinober, kremen, kreda , železo, srebro, zlato, žveplo.
4.	Ktere iz med teh-le reči so lesene, kamnitne, železne, jeklene, svinčene, bakrene, sreberne, zlate, steklene, platnene, usnjate, lončene: klop, okrožnik, veriga, krogla, sekira, cekin ali zlat, cokla, pila, kotel, srajca, rokavica, ruta, vilice, žlica, škarje, čevlji, perstan, toljar, peča, kozarec, skleda, naklo, steber, mlinski kamen, šivanka, verv, verč, sedlo, klešče, rjuha.
5.	Povej, čegav stol ima tri noge, čegav blagoslov hiše zida, čegavo oko vse vidi!
6.	Primerjaj : Boga in kralja, cerkev in hišo, zlato in srebro, svilo in volno, cesto in stezo, verv in nit, železo in jeklo, solnce in luno, solnčno svetlobo in druge svetlobe, železo in svinec, vrabca in vrano, lakoto in kuharico, kruh in drugo hrano.
7.	Stopnjuj te-le pridevnike: blaga duša, čista vest, berzi konj, prost človek, kreliek mož, pogumen mladeneč, imeniten gospod, mili dom, slaba tovarišija, ceno blago, mlado drevesce, drag prijatelj, hud pes, tanka nit, visoko drevo, globoka voda, široka cesta, nizek liribec, kratka srajca, cveteče lice.
8.	Sestavi te-le pridevnike s primernimi prednicami v presežni stopnji: — serčen, — drag, — učen, — mogočen, — veden, — velik, — lep, — moder, — širen, — derzen.
9.	Kakošnemu konju ne gledaj na zobe?
Kakošen rep ima denar ?
Kakošna vrata prebije denar?
Kakošna srajca je navada?
Kakošna misel je pol zdravja?
Kakošno drevo se lahko pripoguje?
Čegave oči živini naj bolj kladejo?
Kakošna kola cvilijo ?
Kakošno blago ne tekne?
Med kakošnimi sosedi je dobro živeti ?
Po kakošni tovarišiji rada glava boli ?
Kakošna beseda serd utolaži ?
Kakošnemu trebuhu še bel kruh ni všeč?
Kakošnega človeka ne prašaj za pot, in kakoš-nega ne za svet?
Kakošno jabolko samo pade z drevesa?
Kakošna voda globoko dere ?
10.	Poišči v berilu št. — vse znanilne in svojilne pridevnike, in povej , v kteri stopnji naznanjajo lastnosti, in v kterem sklonu se vežejo z imeni!
8 t e v n i k.
Vodila.
V čeki šoli je petdeset učencev; sede v desetih klopeh, po pet v eni klopi. Vpervi, drugi in v tretji klopi so manji učenci, v četerti, peti, šesti in v sedmi klopi so večji učenci; v osmi, deveti in v deseti klopi so pa naj večji učenci. Na sosedovem vertu rastejo petere cvetice: bele, modre, rudeče, rumene in pisane. V nedeljo grem dvakrat v cerkev. K drugi maši pride veliko ljudi. O shodu je pred cerkvijo velika množica. Bog dobrote s t o t e r no povračuje.
Besede »petdeset«, »desetih«, »pet«, »eni«, »pervi«, »drugi«, »tretji«, »četerti«, »peti«, »šesti«, »sedmi«, »osmi«, »deveti«, »deseti«, »petere«, dvakrat«, »drugi«, »veliko«, »množica«, »stoterno« kažejo, o koliko osebah ali rečeh se govori.
Besede, ktere naznanjajo število oseb ali reči, imenujejo se števniki ali brojniki.
Števniki so določni in nedoločni.
Določni števniki kažejo na tanko, o koliko osebah in rečeh se govori; nedoločni pa naznanjajo samo večjo ali manjšo množico oseb ali reči.
Določni števniki so: glavni, verstilni, ločilni, množilni, delilni, družilni, ponavlja v ni in samostalni.
Glavni števniki kažejo, koliko je oseb ali reči, n. pr.: eden, dva, tri, štiri, pet, sto, tisoč (jezer), miljon . . .
„Edena ali „en" se sklanja kakor pridevnik; „dva" in „oba" pa se tako-le sklanjata:
Za moški spol.
1.	Imenovalnik. dva, oba;
2.	Bodilnik.
3.	Dajalnik.
4.	Tožilnik.
5.	Mestnik.
6.	Driižilnik.
Za ženski in srednji spol.
dv6, obe. dveh, obeh; dveh, obeh. dvema, obema; dvema, obema, dva, oba;	dve, obe.
pri dveh, obeh; pri dveh, obeh. z dvema, obema; z dvema, obema.
.Tri" in -štiri" se v množini tako-le
sklanja:
Za moški spol.
1.	trije, štirje;
2.	treh, štirih;
3.	trem, štirim;
4.	tri, štiri;
5.	pri treh, štirih;
6.	s tremi, štirimi;
Za ženski in srednji spol.
tri, štiri, treh, štirih, trem, štirim, tri, štiri, pri treh, štirih, s tremi, štirimi.
„Pet se tako-le pregiblje:
1.	pet,
2.	petih,
3.	petim, petem;
4.	pet,
5.	pri petih,
6.	s petimi, petemi.
Tako se pregibljejo vsi števniki od „pet" naprej; samo sto in tisoč se navadno ne pregiblje.
Verstilni števniki kažejo versto, v kteri je kaka oseba ali reč, ter odgovarjajo na vprašanje: koliki, kolika, kolik O ? n. pr.: pervi, drugi, tretji, četerti, peti . . .
Verstilni števniki se sklanjajo kakor pridevniki.
Slov, Slovnica.	3
Ločilni števniki odgovarjajo na vprašanja: koliker, k o liker a, kolikero?n. pr: edin, dvoji, oboji, troji, čveteri, peteri . . .
Ločilni števniki se sklanjajo kakor pridevniki,
Množilni števniki kažejo, kolikeren, koli ker na, k o liker no je kaj, n. pr.: dvojen, obojen, trojen, čveteren ali dvojnat, obojnat, trojnat, čveternat . . .
Množilni števniki se sklanjajo kakor pridevniki.
Delilni števniki kažejo, po koliko je oseb ali reči, n. pr.: po eden, po dva, po enega, po dvoje . . .
Družil ni števniki kažejo, koliko oseb ali reči je V druščini, n. pr.: sam, samoedin, samodrug. .
Družilni števniki se pregibljejo kakor pridevniki.
Ponavljavni števniki odgovarjajo na vprašanje kol ikra t? n. pr.: enkrat, dvakrat, velikrat, mnogokrat, pervič, drugič, pervikrat, pervo pot, drugo pot . . .
Samostalni števniki obrazijo se iz pri-devnih števnikov, n. pr.: samka ali samica, dvojka, trojka, dvojica, trojica, pol, polovica, tretjina , drojača , petica, petak, desetak, stotak, desetnik, stotnik, dvojček . . .
Nedoločni števniki so samostalniki in pridevniki, n. pr.: sila, množica, truma, trop, mnogi, mnogoteri, malo, dosti, veliko, več, manj, preveč, premalo, precej, obilo . . .
Vaje.
1.	Zapiši te-le številke s čerkami: V panji je 15 do 20 tisoč čebel. ČmerljeV je 100 do 200 vkup. Muha ima 6, pajk pa 3 nog.
2.	Zapiši s čerkami, koliko mesecev ima eno leto, kako se imenuje pervi, kako drugi, tretji, četerti, peti, šesti, sedmi, osmi, deveti, deseti, enajsti, dvanajsti mesec,
—	koliki del enega leta je en mesec, koliki del enega tedna je en dani
3.	Povej in zapiši, s kolikimi zvonovi je delopust zvonilo, s kolikimi persti deržiš pero, s kolikerimi peresi pišemo!
4.	Odgovori: Kolikerne hvale so otroci dolžni svojim staršem in učiteljem? Po koliko učencev sedi v eni klopi? Po koliko drevesec je v drevesnici v eni versti vsajenih ? Po koliko mladih izvale razne tiče ?
5.	Povej, kolikrat en teden greš v šolo, kolikrat na dan moliš, kolikrat ješ!
6.	Napiši imena vseh posamesnih številk do 50 !
7.	Napiši imena teh-le drobcev: ]/2, '/a > l/t> %>
1/ 3/ 5, 1/ 3/ | /6» /7> 18' /9' /10'
8.	Napiši imena vseh kovanih in papirnatih denarjev!
9.	Postavi tu na mesto čertic primerne števnike: Verjemo v — Boga. Imamo — oči in ušesi, pa le
—	usta. Noe je imel — sinove. Žabe imajo — nog. Ne žali — človeka 1 Človek ima — počutkov. V vročih krajih je — hudih zverin; pri nas je teh le —. Letos štejemo — leto v — stoletji. — goldinarja je pet in dvajset krajcarjev. Nobeno drevo ne pade na — mahljej. Zemlja preživlja — stvari. Pravični greši Vsaki dan —. Pregovor pravi: »Brez — človeka bo lahko semenj«.*— igralcev še — petelina ne redi«. »— psov sne volka«. »Do — gre rado«. »V mlinu se — pove«. »Lažnik — zine, — laže«. »Pridna gospodinja — vogle podpira«. »Hitro začeto je — prijeto«. »Hitro pomagano je po—•
pomagano«. »— krivičen krajcar — pravičnih sne«. »Krotkih ovec gre — v hlevec«. »Z — roko daje; z — pa jemlje«. »— ljudje — vedo«.
10. Poišči v berilu št. — vse števnike, in od vsakega povej, h kteri versti se šteje 1.
Glagol.
Vodila.
K&sec kosi. Perica pere. Drevo cvete. Kaj je s travo ? Kaj je s perilom? Kaj je z drevesom ?
Trava je pokošena. Perilo je oprano. Drevo je razcveteno.
Besede »kosi«, »pere«, »cvete«, »pokošeno«, »oprano«, »razcveteno« dopovedujejo, kaj osebe ali reči delajo, ali v kterem stanu je ktera.
Beseda, ki dopoveduje, kaj oseba ali stvar dela ali terpi, ali v kterem stanu je ktera, imenuje se glagol.
Koga spoštuješ? Kaj greje zemljo? Spoštujem starše. Solnce greje zemljo.
Glagol »spoštujem« prehaja od tebe na starše, glagol »greje« pa od solnca na zemljo.
Glagol, kteri kaže tako djanje, ki prehaja na kako drugo osebo ali stvar, je prehajalni glagol.
Tisti glagol pa, ki kaže tako djanje, ki ne prehaja na kako drugo osebo ali stvar, je ne-prehaj al ni glagol, n. pr.: Deček skače. Solnce sije.
O hudi uri se bliska, germi in treska.
To dela neka moč, tretja oseba, ki se ne imenuje.
Glagoli, ki se rabijo samo v tretji edinji osebi, so brezosebni glagoli.
Vozim se. Bojiš se. Varuje se.
Jaz se vozim. Ti se bojiš. On se varuje.
Djanje »vozim se«, »bojim se«, »varujem se«, povrača se na osebo, ktera kaj dela ali kaj terpf.
Glagoli, ki naznanjajo kako povračno djanje, so povračalni glagoli, in imajo naj večkrat pri sebi povračalni zaimek „se".
Dodelam. Usedem se. Slečem se. Uležem se.
Djanje, ki ga naznanjajo glagoli, »dodelam«, »usedem«, »slečem«, »uležem«, se ravno zverši ali dokonča.
Glagoli, ki naznanjajo doveršenje ali konec kakega djanja ali stanja, so doveršni glagoli.
Delam. Sedam. Slačiš se. Ulegaš se.
Djanje, ki ga naznanjajo glagoli »delam«, »sedam«, »slačim«, »ulegam«, terpi več časa.
Glagoli, ki naznanjajo terpeče djanje ali stanje, so nedoveršni glagoli.
Glagoli so tedaj prehajahu, neprehajalni, brezosebni, povračalni, doveršni in nedoveršni.
Pišem, pišeš, piše; piševa, pišeta, pišeta; pišemo , pišete, pišejo.
Glagol se spreminja ali sprega po osebah in številih.
Sedaj govorite, pišete.
To djanje se godi ravno sedaj; ti glagoli so v sedanjem času.
Sedanji čas ali sedanjik naznanja to, kar se sedaj godi.
Jutri bodete številili in brali.
To djanje se bo še le godilo; ti glagoli so v prihod n j e m času.
Prihodnji čas ali prihodnjik naznanja to, kar se bo še le godilo.
Včeraj ste pobirali in nosili.
To djanje se je že zgodilo; ta glagola sta v pretek 1 e m času.
Pretekli čas naznanja, kar se je že zgodilo.
Kakor so vam bili starši naročili, tako ste storili.
Eno djanje se je zgodilo pred, potem še le drugo; uni glagol je v predpreteklem času.
Predpretekli čas naznanja, da se je kaj že pred zgodilo, potem še le drugo.
Glagol se spreminja ali sprega po časih in sicer po sedanjem, prihodnjem, preteklem in predpreteklem času.
Deček je.
To djanje se naznanja naravnost ali določno ; ta glagol je v dol6čnem naklonu.
Določni naklon naznanja naravnost, kaj .kdo dela, ali kaj se godi.
Deček bi jedel, ko bi kaj imel.
To djanje se naznanja kot negotovo in pogojno; ta glagol je v pogojnem naklonu.
Pogojni naklon naznanja negotovo in pogojno, kaj kdo dela, ali kaj se godi.
Trudni naj počiva!
To djanje nekaj želi ali vošči; ta glagol je v ž e-I e 1 n e m naklonu. >
Želelni naklon naznanja, da se kaj želi ali vošči.
Počivaj, če si truden !
To djanje nekaj veleva; ta glagol je v velelnem naklonu.
V e 1 e 1 n i naklon naznanja, da se kaj veleva, opominja, ali tudi prepoveduje.
Pregovor pravi: »Dajati je slajše, kot jemati«.
To djanje se ne ozira ali ne kaže na nobeno osebo; ta glagola sta v nedoločnem naklonu, in sta n e d o 1 o č n i k a.
Nedoločnik naznanja djanje, ki se ne ozira na nobeno osebo ali stvar.
Se grem učit.
To djanje nekaj namerja; ta glagol je v namenilnem naklonu, in je namenilnik.
Namenilnik naznanja djanje, ki se namerja.
Namenilnik je podoben nedoločniku brez končnice i, in se rabi pri glagolih, ki kažejo kako premikanje.
Učenci stoje bero; so stoječi. Otrok oprimši hodi. Ne bodi pozabljen J
To djanje naznanja, kako se kaj godi, ali kakošna je kaka reč; ti glagoli so deležniki.
Deležnik naznanja, kako se kaj godi, ali kakošna je kaka reč.
Postopanje in pohajkovanje prinese pomanjkanje.
Ta imena so izpeljana iz glagolov »postopati«, »pohajkovati«, »manjkati«.
Glagol v podobi samostalnika imenuje se glagolni samostalnik ali glagolnik.
Glagolniki so srednjega spola, in se rabijo naj več v ednini.
Učitelj vpraša; učenec je vprašan.
Pervo djanje naznanja, da oseba, o kteri se govori, sama dela; drugo djanje pa kaže, da se z osebo nekaj godi.
Pervi glagol je v tvorni ali djavni, drugi v terpevni obliki.
Tvorna oblika kaže, da oseba ali reč, o kteri se govori, sama kaj dela.
Terpevna oblika kaže, da se z osebo ali rečjo kaj godi, ali da oseba ali reč kaj terpi.
Glagol se spreminja ali sprega po obliki.
Glagol se tedaj v vsem vkup spreminja ali sprega po osebah, številih, časih, naklonih in po obliki.
Sedanji in prihodnji čas, velelni naklon, deležnik sedanjega in preteklega časa v tvorni in terpevni obliki, glagolnik, nedoldčnik in namenilnik niso zloženi, in so nezložena obrazila.
Pretekli čas, pogojni, želelni in želelno-pogojni naklon so zložena obrazila.
v
Sest verst glagolov.
Pri spregi se glagoli razdeljujejo v š e s t verst, in sicer
I. versta
obsega glagole, kteri svoje pregibne prirastke pristavljajo k čistemu deblu , n. pr.: nes-ti, pas-ti, pi-ti.
Ta versta pa se deli zopot v s e d e m razredov.
Pervi razred obsega tiste glagole, kterih deblo se končava na d ali t, n. pr.: god-em, plet-em.
Spregajo se tako-le:	, '
Sedanji čas.
E d n i n a. 1. pletem,
2.	pleteš,
3.	plete.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. pleteva, pleteve (vi),
2.	pleteta,	pletete (ti),
3.	pleteta,	pletete (ti).
Množina. 1. pletemo,
2.	pletete,
3.	pleto, pletejo.
Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	pleti,
3.	pleti.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pletiva,	pletive (vi),
2.	pletita,	pletite (ti).
3.	—	—
Deležnik sedanjega časa: L plete, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. H. pletoč,	pletoča,	pletoče,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. preteklega časa
7 tvorni obliki: I. pletši, pletša, pletše, II. pletel, pletla, pletlo, T terpevni obliki: pleten, pletena, pleteno. Glagolnik: pletenje. Nedoločnik: plesti. Namenilnik: plest.
Drugi razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika s ali Z, n. pr.: nes-em, griz-em.
Spregajo se kakor glagoli pervega razreda, samo v nedoločniku se Z rad spreminja v s, n. pr.: gristi.
Tretji razred obsega tiste glagole, kterib deblo ima končnike b, p. Tj n. pr.: skub-em,. sop-em, plev-em.
Spregajo se kakor glagoli pervega razreda^ pri končnikih b in p v nedoločniku vstavlja se S, n. pr.: skubsti, sopsti.
četerti razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika g ali k, n. pr.: strig, strižem; tek, tečem.
Spregajo se ta-ko le:
Sedanji čas. Ednina.	1. strižem,
2.	strižeš,
3.	striže.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. striže va,	striže ve (vi),
2.	strižeta,	strižete (ti),
3.	strižeta,	strižete (ti). Množina: 1. strižemo,
2.	strižete,
3.	strižejo. Velelni naklon.
Ednina: 1. —
2.	strizi,
3.	strizi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. striziva,	strizive (vi),
2.	strizita,	strizite (ti),
3.	—	— Množina. 1. strezimo,
2.	strezite,
3.	— Deležnik.
sedanjega časa I. —
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
n. strigoč (—žeč), strigoča, strigoče, preteklega časa
v tvorni obliki: I. strigši, strigša, strigše, II. strigel, strigla, striglo, v terpevni obliki: strižen, strižena, striženo. Glagolnik:	striženje.
Nedol<5čnik: striči. Namenilnik: strič.
Peti razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika m ali n, n. pr.: žm-em, pn-em. Spregajo se tako-le:
Sedanji čas. Ednina.	1. pnem,
2.	pneš,
3.	pne.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. pneva,	pneve (vi),
2.	pneta,	pnete (ti),
3.	pneta,	pnete (ti). Množina. 1. pnemo,
2.	pnete,
3.	pno, pnejo.
Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	pni,
3.	pni.
Za moški spol.	Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. pniva,	pnive,
2.	pnita,	pnite,
3.	—	— Množina. 1. pnimo,
2.	pnite,
3.	* —
Deležnik sedanjega časa: I. pne.
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. pnoč, pnoča,	pnoče,
preteklega časa y tvorni obliki: I.
II.
v terpevni obliki: Glagolnik : Nedoldčnik: Namenilnik:
(raz)penši,
pel, pela,	pelo,
pet, peta,	peto.
(raz)petje. peti. pet.
Šesti razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika 1 ali r, n. pr.: mel(j)-em, zr-em. Spregajo se tako-le:
Sedanji čas. Ednina:	1. zrem,
2.	zreš,
3.	zre.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. zreva,
2.	zreta,
3.	zreta, Množina. 1. zremo,
2.	zrete,
3.	zro, zrejo
Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	zri,
3.	zri. Za moški spol,
Dvojina. 1. zriva,
2.	zrita,
3.	—
zreve (vi), zrete (ti), zrete (ti).
Za ženski in srednji spol. zrive (vi), zrite (ti),

Množina.	1. zrimo,
2.	zrite,
3.	—
Deležnih sedanjega časa : I. zre,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
II. zroč, zrdča,	zroče,
preteklega časa		(se),	
v tvorni obliki: I.	(o)zerši		
II.	zerl,	zerla,	zerlo,
v terpevni obliki:	zert,	zerta,	zerto ali
	zren,	zrena,	zreno.
Glagolnik:	zertje,	zrenje.	
Nedoločnik:	zreti.		
Namenilnik:	zret.		
Sedmi razred obsega tiste glagole, kterih deblo se končuje s samoglasnikom, n. pr.: zna-m, de-m, bi-jem, ču-jem.
Spregajo se tako-le :
Sedanji čas.
Ednina. 1. bijem,
2.	biješ,
3.	bije.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. bijeva,	bijeve (vi),
2.	bijeta,	bijete (ti),
3.	bijeta,	bijete (ti).
Množina. 1. bijemo,
2.	bijete,
3.	bijejo.
Velelni naklon.
Ednina. 1. — 2. bij, 3. bij.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bijva,	bijve(vi),
2.	bijta,	bijte (ti),
3.	—	— Množina. 1. bijmo,
2.	bijte,
3.	—
Deležnik sedanjega časa: I. bije.
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. bijoč, bijoča,	bijoče,
preteklega časa v tvorni obliki: I. (u)bivši,
II. bil,	bila,	bilo,
v terpevni obliki: bit,	bita,	bito.
Glagolnik: (u)bitje. Nedoločnik: biti. Namenilnik: bit.
II. v e r s t a
obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred zlog n i (n o), in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: kan-iti, merk-niti, dvig-niti. Ti glagoli so naj več doveršni glagoli.
Spregajo se vsi tako-le:
Sedanji čas. Ednina. 1. dvignem,
2.	dvigneš,
3.	dvigne.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. dvigneva, dvigneve (vi),
2.	dvigneta, dvignete (ti),
3.	dvigneta, dvignete (ti). Množina. 1. dvignemo,
2.	dvignete,
3.	dvignejo.
Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	dvigni,
3.	dvigni.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dvigniva,	dvignive (vi),
2.	dvignita,	dvignite (ti),
3.	—	-| Množina. 1. dvignimo,
2.	dvignite,
3.	-Deležnik
sedanjega časa: 1. — (vene),
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
II. _ (venoč), (venoča), (venoče),
preteklega časa
v tvorni obliki: I. dvignivši,
II. dvignil, dvignila, dvignilo, v terpevni obliki: dvignjen, dvignjena, dvignjeno. Glagolnik: dvignjenje. Nedoločnik: dvigniti. Namenilnik: dvignit.
III. versta
obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred 6, in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: done-ti, kipe-ti, germe-ti.
Ta versta se deli v dva razreda. Pervi razred obsega tiste glagole, kteri imajo pri pregibanji še samo deblo. Ti-le so: šte, sme, gre, spe, ime.
Spregajo se kakor glagoli I. verste sedmega razreda.
Drugi razred obsega tiste glagole, čigar deblo se v sedanjem času končava na i in v nedoločniku na e.
Spregajo se tako-le:
Sedanji čas. Ednina.	1. želim,
2.	želiš,
3.	želi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. želiva,	želive (vi),
2.	želita,	želite (ti),
3.	želita,	želite (ti). Množina. 1. želimo,
2.	želite,
3.	žele, želijo. Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	želi,
3.	želi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. želiva,	želive (vi),
2.	želita,	želite (ti).
3.	—	— Množina. 1. želimo,
2.	želite,
3.	—
Deležnih sedanjega časa : I. žele,
Za moški spol. Za ženski spol. 2» srednji spol.
II. želeč, | preteklega časa
Ev tvorni obliki: I.	želevši,
II.	želel,
v terpevni obliki:	želen,
Glagolnik:	želenja.
Nedoločnik:	želeti.
Namenilnik:	želet.
želeča,
želevša, želela, želena,
želeče,
želevše, želelo, želeno.
iflDaa
IV. versta
,	..1 1 j i Ji
obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred i, in k temu še le pregibne prirastke, ' n. pr.: hval-i-m, nos-i-m, sod-i-m.
Spregajo se tako-le:	;
Sedanji čas. Ednina. 1. hvalim,
2.	hvališ,
3.	hvali. Za moški spol.
Dvojina. 1. hvaliva,	hvalive (si),
2.	hvalita,	2	'(ti),
3.	hvalita, '^CThvilM ftij. Množina. 1. hvalimo, / oq g oi,?"!/;š'lS»b
2.	hvalite,
3.	hvalijo.- ss	,
Velelni nakbn. Ednina. 1. — .1 .jjniufc'-!
2.	hvali, .2
3.	hvali. .C
Ji £«E>sdo
Za ženskih srednji spol.
jj	ji
Slov, Slovnic«.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hvaliva,	livalive (vi),
2.	hvalita,	hvalite (ti),
3.	—	— Množina. 1. hvalimo,
2.	hvalite,
3.	—
Deležnik sedanjega časa: I. hvale,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. hvaleč, hvaleča, hvaleče,
preteklega časa v tvorni obliki: I. hvalivši,
II. hvalil, hvalila, hvalilo, v terpevni obliki: hvaljen, hvaljena, hvaljeno. Glagolnik: hvaljenje. Nedoločnik: hvaliti. Namenilnik: hvalit.
V. v e r s t a
obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred a, in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: del-a-m, čuv-a-m, sek-a-m.
Ta versta se deli v štiri razrede.
Pervi razred obsega tiste glagole, ki ob-deržujejo a po vseh spremembah.
Spregajo se tako-le:
Sedanji čas.
Ednina. 1. delam,
2.	delaš,
3.	dela.
Dvojina.
Množina.
Ednina.
Za moški spol.
1.	delava,
2.	delata,
3.	delata, 1. delamo, ,2. delate, 3. delajo.
Velelni naklon. 1. —
2.	delaj,
3.	delaj.
Za moški spol
Za ženski in srednji spol.
delave (vi), delate (ti), delate (ti).
Dvojina. 1.
2. 3.
Množina.
delajva, delajta,
1.	delajmo,
2.	delajte,
3.	—
Za ženski in srednji spol.
delajve (vi), delajte (ti),
sedanjega časa:
I.
Deležnih delaje,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
II. delajoč, delajoča, delajoče, preteklega časa
v tvorni obliki: I. delavši, delavša, delavše,
II. delal, delala,	delalo,
v terpevni obliki: delan, delana,	delano.
Glagolnik: delanje. Nedoldčnik: delati. Namenilnik: delat.
Drugi razred obsega tiste glagole, kterih deblo se v sedanjem času končava na i, v nedo-ločniku pa na <1, n. pr.: pisi-pišem, pis-a-ti.
Spregajo so tako-le:
Sedanji čas. Ednina. 1. pišem,
2.	pišeš,
3.	piše.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. piševa,	piševe (vi),
2.	pišeta, . pišete (ti),
3.	pišeta,	pišete (ti). Množina. 1. pišemo,
2.	pišete,
3.	pišejo.
Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. piši, 3. piši.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. pišiva ,	pišive (vi),
2.	pišita,	pišite (ti),
3.	—	— Množina. 1. pišimo,
2.	pišite,
3.	— Deležnik
sedanjega časa: I. pisaje (piše),
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
II. pisajoč (pišoč), pisajoča, pisajoče,
preteklega časa
v tvorni obliki: I. pisavši,	pisavša, pisavše,
II. pisal,	pisala, pisalo,
v terpevni obliki: pisan,	pisana, pisano.
Glagolnik: pisanje. Nedol6čnik: pisati. Namenilnik: pisat.
Tretji razred obsega tiste glagole, kterih deblo se v nedoločniku končava na a, v sedanjem času pa naj raji na kak povikšan soglasnik,
n. pr.: brati, berem ; prati, perem. Spregajo se tako-le:
Sedanji čas. Ednina. 1. berem,
2.	bereš,
3.	bere.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bereva,	bereve (vi),
2.	bereta,	berete (ti),
3.	bereta,	berete (ti). Množina. 1. beremo,
2.	berete,
3.	bero, berejo.
Velelni naklon. Ednina. 1. —
2.	beri,
3.	beri.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. beriva,	berive (vi),
■ 2. berita,	berite (vi),
3. —	—
Množina. 1. berimo,
2.	berite,
3.	— Deležnik
sedanjega časa; I. bere,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. beroč, beroča, beroče,
preteklega časa v tvorni obliki: I. bralši,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
n. bral, brala,	bralo,
v terpevni obliki: bran, brana ,	brano.
Glagolnik: branje. Nedoločnik: brati. Namenilnik: brat.
Ceterti razred obsega tiste glagole, čigar deblo se v nedoločniku končava na a, v sedanjem času pa na samoglasnik, n. pr.: seja-ti, seje, kova-ti, kuje.
Spregajo se tako-le:
Sedanji čas. Ednina. 1. sejem,
2.	seješ,
3.	seje.
Za moški spol. Dvojina. 1. sejeva,
2.	sejeta,
3.	sejeta,
1.	sejemo,
2.	sejete,
3.	sejejo.
Velelni naklon. 1. —
2.	sej,
3.	sej.
Za moški spol. Dvojina. 1. sejva,
2.	sejta,
3.	—
Množina. 1. sejmo,
2.	sejte,
3.	—
Množina.
Ednina.
Za ženski in srednji spol.
sejeve (vi), sejete (ti), sejete (ti).
Za ženski in srednji spol.
sejve (vi), sejte (ti),
Deležnik, sedanjega časa: I. seje, sejaje,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. sejoč, sejoča,	sejoče,
preteklega časa v tvorni obliki: I. sejavši,
II. sej al, sejala,	sejalo,
v terpevni obliki: sejan, sejana ,	sejano.
Glagolnik: sejanje. Nedoločnik: sejati. Namenilnik: sejat.
VI. v e r s t a
obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred ova, ali po č, j, š, šč, in ž eva, in k temu še le pregibne prirastke, n.pr.:
kup-ova-ti, kralj-eva-ti. Spregajo se tako-le:
Sedanji čas. Ednina. 1. kupujem,
2.	kupuješ,
3.	kupuje.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. kupujeva, kupujeve (vi),
2.	kupujeta, kupujete (ti),
3.	kupujeta, kupujete (ti). Množina. 1. kupujemo,
2.	kupujete,
3.	kupujejo,
Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	kupuj,
3.	kupuj.
se
Za moški spol. Za ženski in srednji spol, Dvojina. 1. kupujva,	kupuj ve (vi,
2.	kupujta,	kupujte (ti),
3.	—	— Množina. 1. kupujmo,
2.	kupujte,
3.	— Deležnik
eedanjega časa: I. kupuje, kupovaje,
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. kupujoč, kupujoča, kupujoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. —
II. kupoval, kupovala, kupovalo, v terpevni obliki: kupovan, kupovana, kupovano. Glagolnik: kupovanje. Nedoločnik: kupovati. Namenilnik: kupovat.
Posebna sprega.
Posebno se spregajo glagoli: dati, jesti, vedeti, iti, hoteti, imeti, biti, in sicer pervi trije tako-le:
Sedanji čas. Ednina, 1. dam, jem, vem;
2.	daš, ješ, veš;
3.	da , je , ve.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dava, jeva, veva; dave (vi), jeve (vi),
veve (vi);
2.	dasta, jesta, vesta; daste (sti), jeste (sti),
veste (sti);
3.	dasta, jesta, vesta; daste (sti), jeste (sti),
veste (sti).
Množina. 1. damo, jemo, vemo;
2.	daste, jeste, veste;
3.	dado, jedd, vedo.
Velelni naklon. Ednina. 1. —
2.	daj, jej, vedi;
3.	daj, jej, vedi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dajva, jejva, vediva; dajve (vi), jejve (vi),
vedive (vi),
2.	dajta, jejta, vedita; dajte (ti), jejte (ti),
vedite (ti);
3.	—
Množina. 1. dajmo, jejmo, *vedimo;
2.	dajte, jejte, vedite;
3.	—
Deležnik	,
sedanjega časa: I. jede, vede;
Za moški spni.	Za ženski spol.
II. jedoč, vedoč^	jedoča, vedoča;
Za srednji spol.
jedoče, vedoče;
preteklega časa
v tvorni obliki: I. davši. jedši, vedevši ;
II. dal, dala, dalo; jel. jela, jelo ali jedel, jedla, jedlo; vedel, vedela, vedelo; v terpevni obliki: dan, dana, dano;
jeden, jedena, jedeno; veden, vedena, vedeno. Glagolnik: danje, jedenje, vedenje. Nedol6čnik: dati, jesti, vedeti. Namenilnik: dat, jest, vedet.
Iti, grem. Sedanji čas. Ednina. 1. idem, grem , gredem;
2. ideš, greš, gredeš ; 8. ide, gre, grede. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. greva, gredeva, ideva; greve (vi), gredeve (vi),
ideve (vi);
2.	gresta, gredeta, ideta; greste (sti), gredete (ti),
idete (_ti);
3.	gresta, gredeta, ideta; greste (sti), gredete (ti),
idete (ti).
Množina. 1. gremo, gredemo, idemo;
2.	greste, gredete, idete;
3.	grejo, gredo, ido, idejo. Velelni naklon.
Ednina. 1. — 2. idi, 3. idi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. idiva,	idi ve (vi),
2. idita,	idite (ti),
• 3. —
Množina. 1. idimo,	,
2.	idite ,
3.	— Deležnik
sedanjega časa: I. grede, ide;
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
II. gredoč, idoč; gredoča, idoča; gredoče, idoče;
preteklega časa
v tvorni obliki: I. (pridši) šedši, šedša, šedše;
II. (najdel) šel, šla, šlo; v terpevni obliki: iden,	idena, ideno.
Glagolnik: idenje (snidenje , najdenje). Nedoločnik: iti. Namenilnik: it.
H o t e ti, imeti. Sedanji čas. Ednina. 1. hočem, imam;
2.	hočeš, imaš;
3.	hoče, ima.
Z a moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hočeva, imava; hočeve (vi), imave (vi);
2.	hočeta, imata; hočete (tij, imate (ti);
3.	hočeta, imata; hočete (ti), imate (ti). Množina. , 1. hočemo, imamo;
2.	hočete, imate;
3.	hočejo, hote, imajo.
Velelni nalclon. Ednina. 1. —
2.	hoti, imej;
3.	hoti, imej.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hotiva, imejva; hotive (vi), imej ve (vi);
2.	hotita, imejta; hotite (ti), imejte (ti).
3.	—
Množina. 1. hotimo, imejmo;
2.	hotite, imejte;
3.	—
Deležnih
sedanjega časa: I. hote, imaje (ime);
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. hoteč, imajoč; hoteča, imajoča; hoteče, imajoče; preteklega časa v tvorni obliki: I. —
II. hotel, hotela, hotelo ali htel, htela, htelo; imel, imela, imelo; V terpevni obliki: hoten, hotena, hoteno;
imet, imeta, imeto.
Glagolnik: hotenje, imetje, imenje. Nedoločnik: hoteti, imeti. Namenilnik: hotet, imet.
Pomožnik „b i t i".
Glagol spregati pomaga glagol »biti", ki se za tega voljo imenuje pomožnik ali pomožni glagol, in se tako-le pregiblje:
Nezložena obrazila.
Sedanji čas.
Ednina. 1. sem,
2.	si,
3.	je.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. sva,	sve (svi),
2.	sta,	ste (sti),
3.	sta,	ste (sti). Množina. 1. smo,
2.	ste,
3.	so.
Prihodnji čas. Ednina. 1. bodem, bom ;
2.	bodeš, bode;
3.	bode, bo.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bodeva, bova; bode ve (vi), bove (vi);
2.	bodeta, bota; bodete (ti), bote (ti);
3.	bodeta, bota; bodete (ti), bote (ti). Množina. 1. bodemo . bomo ;
2.	bodete, boste, bote;
3.	bodo, bojo.

Velelni naklon. Ednina. 1. —
2.	bodi,
3.	bodi.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. bodiva,	bodive (vi),
2.	bodita,	bodite (ti),
3.	—
Množina. 1. bodimo ,
2.	bodite,
3.	— Deležnik
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
sedanjega časa: bodoč, bodoča,	bodoče,
preteklega časa
v tvorni obliki: I. bivši, bivša,	bivše,
II. bil, bila,	bilo,
v terpevni obliki: bit. Glagolnik: bitje. Nedel6čnik: biti. Namenilnik: bit.
Zložena obrazila.
Pretekli čas.
Za moški spol. Ednina. 1. sem bil,
2.	si bil,
3.	je bil, Dvojina. 1. sva bila,
2.	sta bila,
3.	sta bila, Množina. 1. smo bili,
2.	ste bili,
3.	so bili j
Za ženski spol. Za srednji spol.
sem bila,	sem bilo;
si bila,	si bilo;
je bila,	je bilo.
sve bile (i),	sve bile (i);
ste bile (i),	ste bile (i);
ste bile (i),	ste bile (i),
smo bile,	smo bila ;
ste bile,	ste bila;
so bile,	so bila.
Pogojni naklon. Za vse tri osebe.
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina.	M bil, bi bila,	bi bilo.
Dvojina.	bi bila, bi bile (i), bi bile (i).
Množina. bi bili, bi bile,	bi bila.
Želelni naMon. Ednina. 1. naj bodem, bom; 2. —
3. naj bode, bo. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina, 1. naj bodeva, bova; naj bodeve (vi), bove(vi); 2. —
3. naj bodeta, bosta; naj bodeve (vi), boste (sti). Množina. 1. naj bodemo. bomo; 2. — 3. naj bodo.
Želelno-pogojni naklon. Za vse tri osebe. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. naj bi bil, naj bi bila, naj bi bilo. Dvojina. naj bi bila, naj bi bile (i), naj bi bile (i). Množina. naj bi bili, naj bi bile, naj bi bila.
Zgled za pregibanje po vseh časih in naklonih.
Sedanji čas.
Ednina. 1. delam,
2.	delaš,
3.	dela.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delava,	delave (vi),
2.	delata,	delate (ti),
3.	delata,	delate (ti). Množina. 1. delamo,
2.	delate,
3.	delajo. Velelni naklon.
Ednina. 1. —
2.	delaj,
3.	delaj.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delajva,	delajve (vi),
2.	delajta,	delajte (ti),
3.	naj delata,	naj delate (ti). Množina. 1. delajmo,
2.	delajte,
3.	naj delajo. Prihodnji čas.
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal, delala, delalo (bodem;
2.	»	»	» <bodeš;
3.	»	»	» [bode. Dvojina. 1. delala bodeva, delale (li), bodeve (vi);
2,	» bodeta (bosta), delale (li) bodete (ti)
(boste, sti);
3.	» bodeta (bosta), delale (li) bodete (ti)
(boste, sti);
Množina. 1. delali, delale, delala [bodemo (bomo);
2.	»	»	» < bodete (boste);
3.	»	»	» [bodo.
Pretekli čas. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal, delala, delalo [sem;
2.	»	»	> '< si;
3.	»	»	» (je.
Dvojina.
Množina.
1. 2. 3.
1. 2.
3.
delali, >
»
Za ženski in srednji spol.
delala sva,	delale (li) sve (vi);
» sta,	» ste (sti)j
> >	> >
delale,	delala f smo;
»	» < ste;
»	» (so.
Ednina.
Za ženski spol.
dodelala sem bila; » si » » je »
Predpretekli čas.
Za moški spol.
1.	dodelal sem bil,
2.	» si »
3.	» je »
Za srednji spol.
dodelalo sem bilo, » si » ■> je »
Za ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. dodelala sva bila, dodelale (li) sve (vi) bile (li);
» ste(sti) »
2. 3.
sta
Za ženski spol. dodelale smo bile; » ste »
» so »
Za moški spol. Množina. 1. dodelali smo bili,
2.	» ste »
3.	» so » Za srednji spol.
dodelala smo bila, » ste » so »
Pogojni naklon sedanjega časa.
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal,	delala,	delalo f
2. » » » < bi. » > »
Za moški spol.	Za ženski spol. Za srednji spol.
Dvojina. 1. delala,	delale (i),f
2. »	» ibi.
3. »	» (
Množina. 1. delali,	delale, delala I
2. »	» » < bi.
3. »	» »
Pogojni naklon preteklega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal bi bil, delala bi bila, delalo bi bilo ;
2. »»» »»» »»» 3. »»» »»» »»»
Za ženski spol. Za srednji spol. Dvojina. 1. delala bi bila, delale (i) bi bile (i); 2. » » » » » » 3. » » » » » » Množina. 1. delali bi bili, delale bi bile, delala bi bila;
2. »»» »»» »j>» 3. »»» »»» »»» Želelni naklon sedanjega časa. Ednina. 1. naj delam, 2. — 3. naj dela. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. naj delava, naj delave (i); 2. —
3. naj delata, naj delate (i). Množina. 1. naj delamo, 2. —
3. naj delajo. Želelni naklon preteklega časa.
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Ednina. 1. naj sem delal, naj sem delala, naj sem delalo; 2. —
3. naj je delal, naj je delala, naj je delalo.
Slov, Slovnica,	5
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Dvojina. 1. naj sva delala, naj sve delale (i), naj sve delale(i); 2. —
3. naj sta delala, naj ste delale (i), naj ste delale (i). Množina. 1. naj smo delali, naj smo delale, naj smo delala; 2. —
3. naj so delali, naj so delale, naj so delala. Želelno-pogojni naklon sedanjega časa.
Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. naj bi delal, naj bi delala, naj bi delalo;
2. » » » »»» »» > 3. » » » »»» »» »
Za	ženski in srednji spol.
Dvojina. 1. naj bi delala,	naj bi delale (i);
2. » » »	» » »
3. » » »	» » •}> Množina. 1. naj bi delali, naj bi delale, naj bi delala;
2. » » » »»	» »»»
3. »» » »»	» »»»
Želelno-pogojni naklon preteklega časa.
Za moški spol.	Za ženski spol.
Ednina. 1. naj bi bil	delal, naj bi bila	delala;
2. »»» »	»»»	»
3. »»» »	»»»	»
Za srednji	spol.
naj bi bilo delalo;
» » » »
» » D	D
Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. naj bi bila delala, naj bi bile (i) delale (i);
2, » » » » »»» i> 3. » » » » »»» »
Za ženski spol.
Množina. 1. naj bi bili delali, naj bi bile delale;
2. »»» » »»» » 3»»»» » » » >
Za srednji spol.
naj bi bila delala;
Deležnik sedanjega časa: I. delaje,
Za moški spol. Za ženski spol. II. delajoč, delajoča,
preteklega časa v tvorni obliki: I.
n.
v terpevni obliki: Glagolnik: Nedoločnik: Namenilnik:
dodelavši,
delal,
delan,
delanje.
delati.
delat.
delala, delana,
Za srednji spol.
delajoče,
delalo, delano.
Vaje.
1.	Napiši, kaj delajo oče, mati, hlapec, dekla, mizar, tesar, strugar, zidar, kovač, čevljar, krajač, voznik, čolnar, vertnar, lovec, ribič, rudar, tergovecl
Kaj dela pes, konj, osel, krava, vol, ovca, koza, miš, mačka ?
Kaj dela, reka, potok, veter, kolo, krogla, voz, čoln, dim, zastava, veriga, mlin, slap?
Kaj se godi s pečjo? kaj z blagom, kaj s pesmijo ? kaj se godi z umazano posodo ? kaj s smetmi ? kaj s prahom?
Kaj dela drevo, listje, setev, sneg, led, solnce, luna?
2.	Kdo orje? Kdo sadi? Kdo žanje? Kdo kosi? Kdo mlati? Kdo pase? Kdo hodi? Kdo jezdi? Kdo spi? Kdo počiva? Kdo uka? Kdo zdihuje? Kdo joka?
Kdo laja? Kdo poje? Kdo cvili? Kdo cverči ? Kdo čivka? Kdo žvergoli? Kdo šumi? Kdo gruli? Kdo pikne? Kdo se levi? Kdo gloda?
Kaj buči? Kaj doni? Kaj zvoni? Kaj zvenčf? Kaj žvižga ? Kaj pokeče (poketa) ? Kaj se siplje ? Kaj perši ?
Kaj je glajeno ? Kaj je nošeno ? Kaj je topljeno ? Kaj je razbeljeno ? Kaj je usterjeno ? Kaj je vsejano ? Kaj je posekano ?
Kaj kali ? Kaj raste ? Kaj cvete ? Kaj zeleni ? Kaj zori ? Kaj tli ? Kaj pripeka ? Kaj se suši ? Kaj vene ? Kaj sahne?
3.	Poišči v teh-le pregovorih glagole, in zapiši posebej prehajalne, neprehajalne, brezosebne in povračalne:
Eeče, ne poseka. Slepec slepca vodi; oba padeta v jamo. Blago odide, um pride. Bog daja, Bog jemlje. Bog oblači, Bog prevedrf. Človek obrača, Bog oberne. Leta visoko, pade globoko. Obljuba dolg dela. Sila kola lomi. Smert pobira, ne izbira. Nesreča ne spi. Jaz jokam, ti poješ. Boli me. Otrok si igra, mož se zanaša. Bedak se smeja, modri premišljuje. Bliska se, germl; Bog govori.
4.	Poišči v teh-le pogovorih in pregovorih doveršne in nedoveršne glagole:
Oblečem se, obujem se, počešem se, umijem se. On me udari, jaz ga objamem. Lepa pesem nebo odpira, daje veselo serce, tolaži dušo, preganja skerbi. On mi posojuje, jaz mu vračam. Majhen lonec hitro skipi. Človek veliko preterpi. S časom vse mine.
5.	Povej, kaj delaš ti! povej svojemu tovarišu, kaj dela! povej, kaj dela kdo drugi!
Povej, kaj delata vi dva! povej svojima tovarišema, kaj delata! povej, kaj delata una dva!
Povej, kaj delati ve dve! povej svojima tovari-šicama, kaj delati! povej, kaj delati uni dve!
Povej, kaj delate vi! povej svojim tovarišem, kaj delajo! povej, kaj delajo drugi!
6.	Napiši, kaj delajo ljudje sedaj na polji, kaj so delali popred, kaj bodo delali pozneje!
7.	Povej to-le naj pred v preteklem, potem pa v prihodnjem času:
Dan se daljša, noč se krajša. Sneg kopni, led se taja. Travniki zelene. Tiče prihajajo , gnjezdijo , vale, cverče; kukavica kuka, škerjanec drobni. Čebele rojijo, med nanašajo. Vijolice cvetejo. Drevesa poganjajo. Vertnar koplje, sadi. Kmet orje, seje. Žanjice žanjejo. Mlatiči mlatijo. Otroci se kopljejo. Dan se krajša, noč se daljša. Megle se vlačijo. Dežuje, merzel veter vleče; listje rumeni, vene, spada. Tiče odhajajo. Ljudje spravljajo pridelke. Sneg pade. Vse počiva.
8.	Odgovori popolno tem vprašanjem: Kaj je Bog v začetku ustvaril? Kaj je Bog za človeka zasadil? Kaj je Bog rekel zapeljivi kači? kaj Evi? kaj Adamu? Kje je bil odrešenik rojen? Kdaj bo zveličar zopet prišel?
9.	Poišči tu glagole, in povej, v kterem času kažejo djanja:
V šolo hodim, se učim, ubogam. Ti se bodeš izbrusil, zlikal. Seljan trebi goščo, obdeluje zemljo. Bode pridelal. Vročina je pritiskala. Ljudje so se potili, cvetice so venile, živina je sence iskala. Drevesa, ki smo jih bili zasadili, so nam usahnila. Ko smo travnik kosili, smo si bili koscev najeli. Smert je ustrelila, ni zgrešila. Kedar bode umeri, bode molčal.
10.	Poišči tu glagole, in povej, v kterem naklonu so: Delaj in moli! Mladi starega spoštuj! Pes tuli, lačen je; jedel bi, ko bi kaj imel. Hlapec naj bi delal, če misli služiti. Stradaj, lenuh! Prijatelj je umeri; naj v miru počiva!
11.	Napiši djanja v nedoločniku, ki so tim-le nasprotna: delati, vprašati, sovražiti, škodovati, dajati, od-
perati, grajati, povikševati, kupovati, stati, gledati, mižati, voziti se.
12.	Kam gre orač? kam sejalec? kam kosec? kam plevica? kam žanjica? kam pastir? kam trudni?
13.	Zaznamvaj razne deležnike v naslednjih djanjih: Čez prag stopaje izročam se Bogu. On mi je
pripovedoval, jaz sem ga sterme poslušal. Prebiraje dobre spise se vadimo pisati. Stoječ mlin ne ropoče. Molčeči ne
dela razpertij. Mimo grede sem ga pozdravil. Leteča muha pikne. Dež se je ulil; delavci, pustivši delo, gredo pod streho. Daj se podučiti, pa tudi posvariti! Slabo drevo bode posekano in v ogenj verženo. Oponošen dar je čern pred Bogom. Pisan travnik me mika. Obdelovana njiva rodi.
14.	Izpelji iz teh-le glagolov glagolnike: sopsti, skubsti, bršsti, peči, tleči, vleči, sedeti, terpeti, ječati, kričati, kuriti, svariti, motati, pisati, rezati, terkati, zaderževati, darovati, gospodovati, pričakovati, zaničevati, spoštovati!
15.	Povej od teh-le djanj vse, kar koli veš:
Ko bi v šoli darove dobivali, bi nekteri otroci raji v šolo hodili. Nabirajte si lepih naukov, devljite si jih v serce! Osrečevali, osrečili vas bodo. Učil se bom, dokler bom živel. Stari oče so mi rekli: »Kruh, sol jej, pravico govori!« Ubogal jih bom. Bolje poslušati, kakor skušati. Mati so me klicali: «Idi k mizi brat!« Bral sem; pohvaljeno je bilo moje branje.
16.	Povej djanja v vseh mogočih časih in naklonih: Drevo raste. Pes grize. Pevki pojeti. Mlinar
melje. Pek peče. Brivec brije. Oče mignejo, otroci ubogajo. Solnce blišči. Učenec šteje. Zvon doni. Veter buči. Čebele rojijo. Bibe plavajo. Veverica gloda. Šetava se. Pes liže. Vertavka pleše. Kosec kleplje. Kopljemo. Mlatite. Tarejo. Pestunja ziblje. Ogenj žge. Kovač kuje. Učenec napreduje. Praznujemo. Oče pripovedujejo. Veselite se! Delo je dodelano.
Predlog.
Vodila.
Pesem pravi: »Življenje je cesta čez plan, čez gore«. »Prazno je delo brez sreče z nebes«. Pregovor pravi: »Krava pri gobcu molze«.
Besede »čez«, »z«, »pri« se drugim besedam predlagajo, in kažejo razmere, v kterih so stvari med seboj.

Besede, ktere se drugim besedam predlagajo, in kažejo razmere, v kterih so osebe ali reči, imenujejo se predlogi ali razmerniki. Predlogi so neločljivi in ločljivi. Neločljivi zgube pomen, če se ločijo od besede, n. pr.: pre-hvaliti, pro-dajati, vz-digovati.
Ločljivi pa tudi sami za se , kaj pomenijo, n. pr.J do, iz, nad, ob . . .
Krog hiše je drevje. Zraven hiše je vert. Samostalnik s predlogom je til v rodilniku.
Grem k očetu. Sem bil šel k gospodu. Samostalnik s predlogom je tu v dajalniku.
Skozi vrata hodimo v hišo. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. Sem bil pri maši.
Samostalnik s predlogom je tu v mestniku. S kom govoriš? Z bratom govorim. S čim govoriš? Z jezikom govorim. Samostalnik s predlogom je tii v družilniku. Kam je tič zletel? Tič je zletel na drevo. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. Kam greš? V gozd grem. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. •Kje si bil? V gozdu sem bil. Samostalnik s predlogom je tu v mestniku.
Za dne sem vstal. Samostalnik s predlogom je tu v rodilniku.
Za germ se je skril. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku.
Za germom je skrit. Samostalnik s predlogom je tu v družilniku
Predlogi de vaj o svoj samostalnik vselej v kak sklon.
Ti-Ie predlogi de vaj o svoj samostalnik v rodilnik: brez (bez), do, iz, od, izmed (izmej), izzad, izpod, izpred, izza, bliz (blizo), glede, mimo, okoli, okrog, krog, poleg, prek, razen, zunaj, vštric, takraj, tostran, unkraj, tik, znotraj, više, zraven, dnu, konec (konci), kraj, mestu ' (namestu), sredi, vpričo , verhi, vsled , zarad, zboga (zbog), za delj, za stran.
Predloga (h), „proti" devata svoj samostalnik v dajalnik.
nku spreminja se časi v „h" pri besedah, ki se začenjajo z ostrimi soglasniki: c, k, s, t, n. pr.: Veslar vesla h kraju.
Ti-le predlogi devajo svoj samostalnik v tožilnik: čez (črez), skoz, raz, zoper, vz.
Predlog npri" deva svoj samostalnik v mestnik.
Ti-le predlogi devajo na vprašanje „odko d" ? svoj samostalnik v rodilnik, na vprašanje „s kom"? ali „s čim"? pa v družilnik: s (so, se), z (ž).
Ti-le predlogi devajo na vprašanje nkam*? svoj samostalnik v tožilnik, in na vprašanje „kje"? pa v mestnik: na, po, v, ob; „0" dobiva vselej mestnik.
Ti-le predlogi devajo na vprašanje „kamtf? svoj samostalnik v tožilnik, in na vprašanje „kje"? pa v družilnik: med (mej), nad, pod, pred.
Predlog „zas deva samostalnik
1.	v rodilnik, ki pomenja kak čas ali klic,
n. pr.: za večera, za Boga!
2.	v tožilnik, kedar pomenja za koliko, na-mestu in kraj na vprašanje »kam"?, n. pr.: koliko si dal za novo knjižico? Sin gre za očeta v boj. Za drevo se je skril.
3.	v družilnik, kedar pomenja kraj na vprašanje „kje"?, n. pr.: Za drevesom je skrit.
Vaje.
1.	Poišči v teh-le pregovorih predloge, in povej, v kteri sklon devajo svoj samostalnik:
Bob ob steno meče. Vodo v Savo nosi. Dlako na čvetero cepi. Iz dežja pod kap. Kupil bi ga za otrobi. Mačko h klobasi za varuha. Po vetru plajšč obrača. Pod mernik luč stavi. Z oljem gasi ogenj. S trebuhom za kruhom. On je tič brez perja. Brez glave storjeno je skaženo. Ni planine brez doline. Brez potu ni medu. Gre skoz les, ne vidi dreves. Izpred oči, iz misli. Tik sreče nesreča preži. Kraj suhega tudi surovo gori. Med pravico in krivico ni srede. Lenuh ob setvi malo žanje.
2.	Stavi tu namestu čertic razmernike:
Sava izvira — Gorenskem — Triglava; teče — Radovljice, Kranja, Šmarijne gore, — Zalogom, — litijsko dolino — Zagorjem; tu dela mejo — Kranjsko, Štajersko; potem teče — Hervatsko; — Hervatskega se oberne — Gra-nico — Beligradu izliva se — Donavo. Donava pride
—	nemških dežela, gre — Dunaja — Ogerskem — Turško, izliva se — černo morje. — Štajerskem teče Mura — Gradca, izteka se — Dravo; Drava pride — Tirolskega
—	Koroškem, gre — Maribora — Hervatsko, izliva se •— Donavo. — štajerskih voda izlivajo še naravnost — Donavo: Truna, Aniža, Raba, Drava. Aniža teče —
Salcburškega — Gornjo Avstrijo — Štajersko; prihajajo — to deželo, odhajaje — nje vije se — soteskami, — srednjem teku vali se — dolini.
3.	Sestavi te-le samostalnike, glagole in predloge : Mladost, živeti, brez skerb. Zarad, lenoba, lenuh
stradati. K, hud, pes, ne hoditi. Čez, ternje, ne skakati. Skoz, zid, z, glava, ne riniti. Pri, izvir, voda zajemati S, konj, ne pasti. Z, roke delati, ne igrati. Po, nevihta, solnce, sijati. Ob, hiša, stati, drevje. Človek, ne živeti, ob kruh. O, žetev, kazati se, pridelek.
4.	Odgovori popolno tem vprašanjem: Kedaj gre namestu dežja sneg ? Kdaj gre toča ? Kje so oblaki ? Kam teče vsaka reka ? Kje leži sneg po zimi ? Kdaj imamo potice, kdaj pirhe ? Kdaj je bil zveličar rojen (cesar Avgust)? Kdaj se za hleb kruha njiva kupi?
5.	Poišči v berilu pod št. — vse predloge, in zapiši, v kterem sklonu so s samostalnikom !
Prislov.
Vodila.
Tukaj so učenci, tam učenke.
Besedi „ tukaj", ^tam" znanite kraj, t. j., kje se kaj godi.
Jeseni vsa narava umira.
Beseda Jeseni" znani čas, t. j., kdaj se kaj godi.
Visoko letal, nizko padel.
Besedi „ visoko", „ nizko" znanite način, t. j., kako se kaj godi.
Bog nam pošilja križe zato, da bi nas ponižal.
Beseda „zato" znani vzrok, t. j., zakaj se kaj godi.
Besede, ki znanijo kraj, čas, način ali vzrok, imenujejo se prislovi.
Vsak pridevnik je tudi prislov, n. pr.: Pastirska piščalka lepo poje.
f 75
Prislovi na vprašanje »kje"? so: tu, tu-le, tukaj, tam-le, tamkaj, onde, ondukaj, povsodi, drugodi, nekde, kjer (kder), kjerkoli, nikjer, zunaj, doli, gori, zgoraj, notri, iznotra, spredi, spodaj, sredi, zadi, zraven, poleg . . .
Prislovi na vprašanje „kam"? so: sem, lesem, semkaj, sem ter tje, sem ter tam, drugam, nikamor, ven, včnkaj, nazaj, naprej, strani . . .
Prislovi na vprašanje „koda? so: tod, le-tod, tod-le, todkaj, od tod, dotle, ondot, drugod, kod, nekod, koder koli, nikod . . .
Prislovi na vprašanje ,,kdaj"? so: sedaj, (zdaj), zdajci, danes (denes), nocoj, s pomladi (spomlad), jeseni (jesen), jutri, letos , precej, skoro, kmalu , novič, drugoč, potem , še le, drevi , nekdaj, že (vže), tedaj, ondaj, včeraj, davi, sinoči, dan danes, lani, davno, zjutraj, zvečer, pozno, sicer, obsore, obkore, obtore , dosle, dotle, potlej, dokle, odkle.
Prislovi na vprašanje „kolikrat"?„ dokle"? so: tolikokrat, tolikrat, dostikrat, malokrat, redko, obojič, trojič, neprenehoma, neprestano, zderžema, vekoma, vekomaj, zmirom, zmiraj, zmir, vsegdar, vselej, zopet, spet, največ, vedno, z nova.
Prislovi na vprašanje „k oliko"? so: toliko, enoliko, nekaj, nič, kolikor koli, dosti, zadosti, dovolj, jako, zelo, silno, močno, vele, komaj, toliko da, le, prav, precej, premalo, preveč, vsaj, zgol . . .
Prislovi na vprašanje „kako"? so: tako, takisto, enako, nikako, nikakor, inako , inače, drugače, bolj, mari, nalašč, zastonj, napak, na ravnost, narazno, na dvoje, na robe, nenadoma, hitro, naglo, berzo, počasi, posebej, posebno , samotež, skrivaj, tikoma, vedoma, vidoma, vkup, skup, skupaj, všeč, po godi, zaporedoma, vznak, ceno . . .
Prislovi na vprašanje „zakaj"? so: zato, torej, zatorej, tedaj, za tega delj . . .
Terdilni prislovi so: da, kaj pa, kako pak; to je, to je da, to se ve, vsekako, gotovo, pač da, pač je res, res . . ,
Nikavni prislovi so: ne, nikar, nikakor ...
Dvomljivi prislovi so: blez, blezo, boje da, neki, neki da, lehko da, menda, morda, more biti, javaline, težko , . .
Pojasnilni prislovi so: s kratka, zlasti, prav za prav, splob, v obče . . .
V a j e.
1.	Odgovarjaj: Kje je Bog? Kam se megla vzdviguje? Kod straši ? Kdaj drevesa cveto ? Kdaj listje rumeni ? Kdaj molimo čez dan ? Kolikrat treši na zemljo ? Dokle bo naša duša živela? Koliko blaga bode človek sabo na uni svet nesel? Kako teče železni hlapon? Kako ter-govci prodajajo ? Zakaj kmet seje ? Zakaj se učenec uči.
2.	Poišči tu prislove, in povej, na ktero vprašanje se odgovarjajo in kako se imenujejo:
Mnogo ljudi je na svetu, pa malo jih je zelo modrih. Vedno moramo iti naprej, ne nazaj. Koder koli solnce sije, naj prijaznost klije! Zjutraj lehko delamo. Gotovo da! Tu nas vse kmalu mine. Tu sejemo, tamkaj

bodemo želi. Nikar preveč ne navezujmo serca na prazne reči! Veliko imaš še kterikrat, a dosti nikoli. Moreta
misliš večno živeti.
3. Poišči v berilu št. — vse prislove, in povej
od njih vse, kar koli veš!
V e z n i k.
Vodila.
Zlato in srebro je žlahtna ruda. Čerta je ravna, ali kriva. Škerjanec je nekaj zernje, nekaj žuželke. Sin je veči, nego oče. Voda pogasi ogenj, olje pa po-
vekša plamen.	'	„
Besedice »in«, „ali", »nekaj«, »nego«, »pa vežejo besede. Imenujejo se vezniki.
Vezniki so besedice, ktere vežejo posamne
besede in cele misli.
Vezniki so vezalni, protilni in ločilni, ter-dilni in sklepalni, potem krajevni in časovni,
načinni in vzročni.
Vezalni vezniki so: i, in, ino, pa, ter, tudi, ne le—ampak tudi, ne—ne, ni—m, niti —niti, tako—kakor dalje, potem, potlej, h temu, na to, verh tega, naposled, časi—časi, nekaj— nekaj, nekoliko-nekoliko, zdaj—zdaj, sedaj— sedaj, kakor, kot, namreč, zlasti, posebno,
sosebno, češ . . .	.
Protilni in ločilni so: a, ali, no, pa, pak, toda, le, samo, samo da, vendar, vendar le, ne—ampak, ne—nego, ne—temuč, nikar, bodi —bodi, bodi si--bodi si . . .
Terdilni in sklepalni vezniki so: saj, sicer, drugače, inako, kajti, zato, zatorej, torej, zarad tega, za tega delj, tedaj, takisto, vsled tega . . .
Krajevni in časovni vezniki so: kjer, kjerkoli, kamor, kamor koli, kader, kedar, dokler, do kar, kar, ka, odkar, predno, kakor, čim, s čim . . .
Načinni vezniki so: kakor—tako, kolikor— toliko, čim—tem . . .
Vzročni vezniki so: ko, ker, če, ako, samo, da, da le, naj—si, dasi, dasitudi, ako tudi, če tudi . . .
Vaje.
1.	Poišči tu veznike, in povej kako se imenujejo: Zdrava lica so bela in rudeča, kakor mleko in
kri. On lepo piše od konca do kraja. Skerbi za zdravje, toda ne mehkuži se! Ne delaj zavoljo dobička! Eoka roko umiva, lice pa obedve. Ako ni lepo, saj tudi ni drago. Ne povej vsega, kar veš! Čednost bolj lepša, kakor zlato in srebro. Manj ko govoriš, toliko več poslušaj I Varčnost in dobrodelnost se vjemati; ali skopost dela kamnito serce. Pridni ne umerje od glada; kajti pridnemu pogleda sicer glad skozi okno; toda v hišo mu ne pride. Ako ne teče, pa kaplje.
2.	Postavi tu namestu čertic primerne veznike: Bog je večen; — je vselej bil, je — bo vselej.
Bog je vsegaveden; — ve vse, — naše nar skrivnejše misli. Tiče nam koristijo, — jih nikar ne preganjajte! Lito železo je mehkeje — jeklo, — se da piliti — vertati. Vsi sesalci imajo rudečo, toplo kri — dihajo s pljuči; kit ima — toplo kri — diha s pljuči, — je — sesalec. Ribe ne dihaje s pljvči, — s škergami.
3. Prepiši — povest iz berila, in podčertaj vse veznike!
Medmet.
Vodila.
Pastirji so šli domu, in so ukali: „Ju, ju, ju!"
Deček je padel, in je zavpil: »Ojoj"!
Deklica se je spekla, in je zavpila: „18!"
Oče so mlatičem djali: BNujte, nuj te!"
Mlatiči so udarili: „pik! pok; pika! pok!"
Besedice „ju!" w o j o j!" Mas", „nujte", „pik! pok!" naznanjajo občutke in posnemajo glasove.
Besedice, ki naznanjajo občutke ali posnemajo kake glasove, imenujejo se medmeti.
Medmeti za občutke so:
veseli glasovi: ha, ha! ala! ju! juhuhu! hopsasa! hajsasa! blagor!
žalostni glasovi: ah! oh! uh ! oj! joj! ojoj! gorje!
čudilni glasovi: o! da te! da te vendar! kaj še!
nepričakovalni glasovi: hoho! ne pa! vendar ne! prederta reč!
podbudni glasovi: nujte! udri! primi! derži!
klicni, tihi glasovi: st! pst! i nu! čaj! čajte! slišiš! ne ! nikar!
bolečni glasovi: as! asa! oh! oh prejoh! joj! prejoj!
nepovoljni glasovi: ba! pej! pej te bodi!
Voščila so: Z Bogom! Zdrav ostani! Bog daj! Bog ne daj! Bog daj dobro srečo! ,Bog te sprimi! Živio ! Slava!
Glasovi, s kterimi živali kličemo, odganjamo ali zavračamo, so: muc, muc! kec! hej! les! ajs !
Posnemalni glasovi so: pik pok! lop! plčsk! tresk! terlesk!
Vaje.
1.	Kako rečeš, kedar veselo poskočiš?
Kako zdihuješ, kedar si žalosten?
Kako rečeš, kedar te kaj zaboli?
Kako rečejo učitelj, kedar otroci šume?
2.	Kako rečeš, kedar srečaš svojega prijatelja?
Kako se poslovljaš od' njega ?
Kako rečeš, kedar prideš k delajočemu človeku?
Kako ti delavec odgovarja?
3.	Kako kličeš pesa, mačko, kokoši?
S kterimi glasovi odganjaš te živali ?
4.	Kako ropoče v mlinu?
Kako žvižga železni hlapon?
5.	Prepiši iz berila pesem —, podčertaj medmete, in povej, kakošni glasovi so!

-
Drugi del.
Stavek. Prosti in zloženi stavek. Vodila.
J^eček je učenec. Deček je vesel. Deček poje. Škerjanec je tica. Škerjanec je rujav. Škerjanec se vzdviguje. Vijolica je cvetica. Vijolica je modra. Vijolica cvete. Detelja je rastlina. Detelja je zelena. Detelja raste. Detelja je pokošena.
O vsaki osebi ali stvari lahko kaj mislimo, govorimo ali pišemo, in sicer kaj je, kakošna je, kaj dela ali kaj se z njo godi.
Svoje misli in čute razodevamo v stavkih. Stavek je misel, ki jo povemo ali zapišemo. Hlapec dela. Hlapec ne dela. Ali hlapec dela? Hlapec, delaj! Naj bi hlapec delal!
Kedar govorimo ali pišemo, vselej kaj pripovedujemo ali terdimo, ali odrekujemo ali zanikrno, ali pa kaj vprašamo, velevamo ali želimo.
Svoje misli razodevamo tedej terdilno, ali nikavno, in sicer naznanjevaje ali pripovedovaje, vpraševaje, velevaje ali želevaje.
Slov. slovnica.	6
Vsak stavek ima dva glavna dela: osebek in dopovedek.
Osebek je oseba ali reč, o kteri govorimo.
Dopovedek je to, kar o osebku dopovedujemo.
Po osebku vprašamo s vprašanjem „kdoK ali „kaj?K
Osebek more biti: samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagolov nedoločnik ali velelnik, in tudi vsaka druga beseda, če se o njej kaj pripoveduje.
Včasi je pa osebek tudi skrit v dopovedku,
n. pr.: Beri! piši! Hvalijo ga (ljudje).
Dopovedek more biti: samostalnik, pridevnik, ali glagol.
Stavek, kteri ima le osebek in dopovedek, imenuje se gol stavek.
Deček je priden učenec. Zdrav deček je vesel! Deček poje pesmi. Škerjanec je poljska tica. Poljski škerjanec je rujav. Škeijanec se v kvišku vzdviguje. Vijolica je dišeča cvetica. Cveteča vijolica je modra. Vijolica cvete spomladi. Detelja je koristna rastlina. Detelja raste na polji. Zrela detelja na polji je pokošena.
V teh stavkih imata osebek in dopovedek še druge besede, ki jih pojasnujejo, ali dopolnujejo.
Stavek, kteri ima mimo osebka in dopo-vedka še druge besede, ktere osebek, ali dopovedek, ali pa oba pojasnujejo, ali dopolnujejo, imenuje se razširjen ali izobražen stavek.
Gol, ali razširjen stavek je prost stavek.
Kokoš vodo pije, in na Boga gleda. Dela je dovelj, a delavcev manjka. Počakaj, sej nisi voda! Kogar kača piči, boji se zvite vervi. Greh stori, da človek pozabi na
Boga. Star pregovor pravi: Česar se Anžek nauči, to tudi Anže zna. Ni vse zlato, kar se sveti. Vsaka tica rada leti tje, kjer se je izvalila. Dokler je drevce mlado, ga lahko pripogneš. Kakor si boš postlal, tako bodeš ležal. Nič na svetu ni tako skrito, da bi ne postalo očito. Ko bi spoznali, kaj je čas, dobro bi ga obračali.
Tu se združita dva ali več stavkov v eno celoto.
Ako se združita dva ali več prostih stavkov v eno celoto, izobrazi se združen ali zložen stavek.
Ako ima v združenih stavkih vsak stavek sam o sebi svoj popolni pomen, imenuje se taka celota priredno-zložen stavek ali priredje.
v Ako pa ima v združenih stavkih le en sam stavek poglavitno misel, drugi stavki pa ga le pojasnujejo ali dopolnujejo, imenuje se taka celota podredno-zložen stavek ali p o dre d je.
Stavek, ki obsega poglavitno misel, je glavni stavek ; stavki pa, ki dele glavnega stavka le pojasnujejo ali dopolnujejo, so postranski ali odvisni stavki.
Glavni stavki med seboj, pa tudi glavni stavki s postranskimi stavki vežejo se naj več z vezniki in zaimki.
Prosti pa tudi zloženi stavki nimajo vselej vseh besedi, ki se že po sebi razumevajo, n. pr.:
Ves svet (je) oko božje. Navada (je) železna srajca. Bog (bodi z vami)! Dobro jutro! Dober dan (Bog daj)!
6 *
Vaje.
1.	Povej v polnih stavkih, kaj je jablana, bezeg, ajda, lan, vertnica, volčja jagoda, čebela, belouška, gos, kokoš, konj, medved!
2.	Povej v polnih stavkih, kakošne so te-le reči: kamen, demant, svinec, sol, glina, kreda, apno, žveplo, oglije, bob, grah, dren, buča, goba, jagoda, jelka, grozdje, klasje, cvetje!
3.	Povej v polnih stavkih, kaj dela tesar, vervar, lovec, pes, žaba, riba, tica! kaj se godi z meglo, s snegom, z žitom, s travo!
4.	Povej od vsake teh-le oseb ali reči, kaj so, kakošne so, kaj delajo, ali kaj se z njimi godi: mlinar, petelin, krompir, šota, brana, solnce, zarja!
5.	Povej tri terdilne, tri nikavne, tri vprašalne, tri velelne in tri želelne stavke!
6.	Povej tri stavke, v kterih bode osebek samostalnik, tri, v kterih bode osebek pridevnik, tri, v kterih bode osebek števnik in tri, v kterih bode osebek glagolov nedoločnik ali velelnik!
7.	Postavi tu namesto čertic primerna pojasnila, ali dopolnila:
— učenec zasluži —. — veja se zlomi. — lasje so slava. Cekin je — denar. Zlato je — ruda. — voda je — pijača. — voda je slana. — Mizar dela —. Tkalec tke —. Žena beli —. Pošteni se ne sramuje —. Pestunja varuje —. Vetrovi čistijo —. — otroci
spoštujejo--. Ribe plavajo —. Kudo kopljejo —. Sava
izvira —. Sava se izliva —. Sava teče —. DraTa dere —. Vrabec sedi —. Podoba visi —. Ne hodi —!
Bog ljubi —. Laž ima — noge. Bogastvo--ne
odpravi. Blago se — hvali. Drevo se naslanja —. Človek se naslanja —.
8.	Vversti tu gole stavke vkup, razširjene vkup in zložene vkup; pri golih in razširjenih stavkih pa podčertaj osebek in dopovedek, pri zloženih pa glavni stavek:

Sosed je umen in marljiv gospodar. Brat je vojak. Hči je vljudna deklica. Tvoj brat je moj tovariš. Ljudje hodijo. Tiče letajo. Živali skačejo. Kače lazijo. Červi se po zemlji plazijo. Živali so človeku koristne. Ne muči živali 1 Vino škoduje otroku. Dober delavec je vredeh plačila. Ne verjamemo mu, kdor je lagal. Oči so okna našega telesa. Ne verjami vsega, kar slišiš, in ne pravi vsega, kar veš! Čast je časti vredna. Učenci, učite se pokornim biti! Kokoš vse razberska; enako dela tudi zapravljivka. Vsaka strast popači človeka, posebno pa nevošljivost. Le berž ubogaj; sicer bode druga! Slaba tovaršija te spridi; zatorej ne zahajaj med slabe tovariše! Kar je dobro, to se samo hvali. Dokler je drevo mlado, lahko ga pripogneš. Domovina je kraj, kjer je naša zibel tekla. Nič ni ležeče na tem, kako dolgo kdo živi, temuč le na tem, kako dobro je živel.
Množno-zloženi stavek.
~ Vodila.
Življenje naše je sejanje, pri kterem se poleniti ne smemo, ker čas po bliskovo leti, in vemo, da, kdor je len ob setvi, malo žanje.
Na tvojo besedo, o kmetovalec! zraste za hišo, kjer je robida rastla, orehovo drevo, da se ti v njegovi senci otroci igrajo; na tvojo besedo ti tern rodi' hruško, jabelko se ti debeli na lesniki, in pridelana kapljica vinca te veselo poživlja.
Tu je več stavkov združenih v večo celoto, zato da se misel lepše izreka in izobrazuje.
Ako se naj manj trije ali več rekov združi v večo celoto, imenujemo jo mnogo-zloženi stavek.
Vaje.
Združi te-le posamesne stavke v primerno večo celoto: Zjutraj ideš z novo močjo na delo svojega poklica. Gorki znoj ti stoji po čelu. Spominjaj se, da delaš njemu, ki te tako skerbno ohranuje. Spominjaj se, da služiš Bogu, ko služiš ljudem.
Žalosten si. Nadloge te tarejo. Tvoja pamet ti ne pomaga. Tvoja volja ti ne pomaga. Ne toži nikomur žalosti. Toži tistemu, ki ti more pomagati 1
Strah nas je groba. Čudno nam je pri sercu, ko vidimo pokop. Misel na grob je zdrava. Misel na grob nas uči ponižnosti.
Besedni red.
Vodila.
Versta ali red, po kterem se verste besede v stavku, imenuje se besedni red.
V	prostem stavku stoji navadno osebek na pervem, dopovedek pa na drugem mestu; spona ali vez pa se devlje med osebek in dopovedek.
Kedar je osebek v dopovedku skrit, pride dopovedek na pervo mesto.
V	razširjenih stavkih stoje pojasnila sploh pri pojasnjenih besedah, pred njimi, ali za njimi.
V	vprašalnih stavkih se vprašalni členek devlje tik za glagol, s kterim se vpraša, n. pr.: Je li to resnica?
Breznaglasne besedice n. pr.: sem, si, je, me, te, se, ga, mi, ti. . . navadno ne začenjajo stavka.
V zloženem stavku stoji naj več glavni stavek pred postranskimi stavki.
Postranski stavki stoje precej za tisto besedo, ktero pojasnujejo ali dopolnujejo.
Vaja.
Vredi besede in stavke v naslednji povesti: Hrast in terst.
Hrast bahati se s svojo terdnostjo in stanovitnostjo; terstu očitati njegovo slabost, pred vsakim vetrom tresti in uklanjati se. Terst zaničevanje terpeti pohlevno, in molčati. Kmalu potem vihar velik vstati; hrast se ne da ušibiti, vihar prelomiti ga in podreti; terst priklanjati ponižno, vstati zopet hitro.
Terdovratnost in svojeglavnost ne obstanka imeti, ponižnost in poterpežljivost veljati.
Tretji del.
3?ravopisje.
J^ravopisje nas uči besede s pravimi čerkami pisati, in jih na koncu verst prav deliti in prave očila ali prepone staviti.
Splošna vodila.
1.	Piši, kakor se besede dobro izgovarjajo in izpeljujejo!
2.	Kolikor zlogov ima kaka beseda, toliko ima tudi samoglasnikov.
3.	Na koncu besede se piše tisti terdi ali mehki soglasnik, kteri se sliši, če se beseda podaljša,
n. pr.: sneg1, snega; obraz, obraza; mož, moža.
4.	lj se piše:
a)	za b, m, p, Y, n. pr.: ljubljenec, spremljevalec, konoplja, mravlja;
b)	v končnicah: ljam, ljem, ljen, ljiv, n. pr.: mahljam, gibljem, ljubljen, dobrotljiv;
c)	v nekterih drugih besedah, n. pr.: ključ, ljud, ljub . . .

Velike čerke.
Velike čerke pišemo :
1.	v začetku govora;
2.	za piko, klicajem in vprašanjem, kedar sklepata stavkovo misel;
3.	za dvopičjem, kedar svoje lastne ali besede koga drugega nespremenjene zapišemo,
n. pr: Kristus nas uči: »Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe!«
4.	iz početka vsake verste v pesmih, n. pr.:
5.	pri lastnih imenih;
6.	včasi, tudi v pismih pri zaimkih, s kterimi nagovarjamo osebo, kteri pišemo.
Večkrat se primeri, da se mora beseda na koncu verste razdeliti. Tu velja:
1.	zlogi naj se ločijo v pisavi tako, kakor v govorjenji;
2.	izpeljane ali sestavljene besede naj se razzlogujejo tako, kakor so izpeljane ali sestavljene,
n. pr.: ko-lo-vrat, ob-last, po-mlad;
3.	soglasnik med dvema samoglasnikoma jemlje se k naslednjemu zlogu, n. pr.: ro-ka, no-ga, no-ga-vi-ca;
Jablane, hruške In druge cepe Cepi v mladosti Za stare zobe!
Razz I og o va nje.
5. kedar sta med dvema samoglasnikoma dva ali več soglasnikov, jemlje se pervi ali perva dva k pervemu, drugi k drugemu zlogu, n. pr.: mer-va, šoln-ce;
5.	lj in nj se ne ločita.
6.	Neločljivi so navadno tudi tisti soglas-niki, s kterimi se navadno besede začenjajo, n. pr.: sl-slama, skr-skrinja, gl-glava . . .
Ločila ali prepone.
Ločila ali prepone so znamenja, ktera pri pisanji stavimo:
1.	da ločimo ali prepenjamo besede od besede in stavek od stavka;
2.	da kažemo, kedaj in kako je treba pri branji glas povzdvigovati ali z glasom odjenjevati, in kedaj in koliko se mora pri branji oddahniti;
3.	da je pisanje bolj razumevno.
Ločila ali prepone so: 1. Pika (.), ktera se stavi
a)	na koncu popolnoma končanega govora;
b)	za posamesnimi naslovi ali izrazi;
c)	za verstilnimi števniki, če se s številko pišejo, n. pr.: Mi živimo v 19. (v devetnajstem) stoletji. Cesar Franc Jožef Iv (pervi). V Ljubljani 1. prosinca 1874.1.;
d)	pri okrajšanih besedah, to je, po eni ali po več čerkah, ki se stavijo namestu cele besede, n. pr.: g. (gospod), gold. (goldinar), i. t. d. (in tako dalje).
Pri piki se naj dalje oddahne.
2. Vprašaj (?), kteri se stavi
a)	na koncu vprašalnega stavka, n. pr.:
Kdo je vse ustvaril? Ktere so naj imenitnejše stvari božje?
b)	pri posamnih vprašalnih zaimkih, n.pr.: Umerli bomo; toda kdaj ? in kje ? ne vemo.
Pri vprašaju se glas povzdvigne.
8. Klicaj (!), kteri se stavi
a)	na koncu stavka, kedar pomenja klicanje, čudenje, ukaz; ali prošnjo, n. pr.: Vpil sem za njim: Janez! Janez! Glej ga ! Ne hodi v vodo!
b)	pri posamesnih besedah, kedar pomenjajo klicanje in tudi pri nekterih napisih v pismih i. t. d., n. pr.: Stoj! Tiho! Pomagaj ! Ljubi prijatelj!
c)	za medmeti, kedar sami za se stoje, n. pr.: Oh! Gorje!
Ako pa se kak stavek začenja z medmetom, se pa pri medmetu stavi vejica, in še le na koncu stavka klicaj, n. pr.: Oj, kako srečno živi zadovoljni človek!
Tudi pri klicaju se glas povzdvigne.
4.	Vejica ali rez (,), ktera se stavi
a)	med naštevane besede brez veznika,
n. pr.: Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede;
b)	med glavne in postranske stavke, n. pr.: Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena.
Pri vejici se za spoznanje preneha.
5.	Podpičje (;), ktero se stavi
a) med daljšimi priredno-zvezanimi stavki,
n. pr.: Mladost živi brez vse skerbi; vsako nedolžno veselje popolnoma vživa; po veselji hrepeni, in išče ga pri svoji enakosti;
b) med stavki, ki eden drugega poterjujejo, ali eden drugemu nasprotujejo, n. pr.: Odperta noč in dan so groba vrata; al' dneva ne pove nobena prat'ka.
Pri podpičju se nekoliko dalje preneha, kakor pri vejici.
6. Dvopičje (:), ktero se stavi
a)	kedar svoje lastne ali besede koga drugega nespremenjene zapišemo, in jih pred napovemo, n. pr.: Kristus je rekel: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!
b)	kedar se kaj našteva, pojasnuje ali dodaja, n. pr: Dvoparklježi so: govedo, ovca, koza, serna, jelen. .
Vodnik je pel:
Ne hčere, ne sina Po meni ne bo; Dovolj je' spomina: Me pesmi pojo.
7.	Pomišljaj (—), kteri se stavi, kedar se kaka beseda ali kak rek zamolči, ali pa, če se kaj nepričakovanega pove, n. pr.: Bojim se, da — vendar raji molčim. Trudimo se po sreči in slavi, in dobimo — grob.
8.	Oklepaj(), se stayi > kedar med kak stavek kako besedo ali stavek vtaknemo, da govor bolj pojasnimo, n. pr.: Volčja črešnja (volčja jagoda) je ena naj bolj strupenih rastlin. Vsaka naša telesna in dušna moč (to vsak po sebi lahko čuti) vterjuje se s primerno vajo.
9.	V e z a j (— -), kteri se stavi med besede in zloge, ki jih vkup vežemo , n. pr.: Slovensko - nemška slovnica.
10.	N a r e k o v a j („"), kedar hočemo kake besede ali stavke posebno zaznamnjevati, n. pr.:
Knjiga: »Drobtinice« je zlata vredna knjiga. Pervo pravilo vsega kerščanstva je: »Ljubi gospoda, svojega Boga iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše in iz vse svoje misli!«
11.	Opuščaj ('), kteri se stavi, kedar se v pisanji kaka čerka opusti, n. pr.: jel'te, daje res.
12.	Opominjaj (* f), ki kaže na kako opombo, naj večkrat zdolej postavljeno.
13.	Enačaj ki kaže, da ste dve reči enaki, n. pr.: nam. = namestu.
/ .... fcgf. 0* 1

Kazalo.
Stran.
V v o d................................3
Pervi del.
Govorni r az p o 1 i ........................®
Samostalnik. . .....................®
Spol..................................8
Število................10
Sklon................11
Sklanjanje ..............
Zaimek................20
Osebni zaimki.............20
Svojilni zaimki.............22
Kazalni zaimki.............23
Vprašalni zaimki............24
Oziralni zaimki.............25
Nedoločni zaimki............25
Pridevnik...............27
Sklanjanje...................28
Stopnjevanje..............29
Števnik................32
Glagol.................38
Strm.
Šest verst glagolov............40
Predlog................70
Prislov................74
Vezni k................77
Medmet................79
Drugi del.
Stavek................81
Prosti in zloženi stavek..........81
Mnogo-zloženi stavek...........85
Besednired........... . . .	86
Tretji del.
Pravo p is je...............88
Splošna vodila.............88
Velike eerke..............89
Razzlogovanje.............89
Ločila ali prepone............90