.....¥ mur um ito©..... iferuKicitiruiTR » n*. Mnmw* OUlt rotrZIJt: \J LJUBLJANI ZALOŽILA IS, PL, KLEINflflTR & TCD. DAMBCRS Prejeto od urada za upravljanje imovine upornikov NATI5NILA l<3. PL. KLEINnATK * EED, BAMBERG U LJUBLJANI VSEBINA I Stran • Kaj bi te vprašal ... ... - ■ • • ■ ■ 5 Model ............... 6 Obiski ............... 7 Čuj, veter piše razdivjan ... ... ■ ■ ■ 8 Zaljubljena ... ... ......... 9 Neznanka ... ... ..- ■■■ ••• 1" Kadi se njiva......... ...... 11 Iz dnevnika starega pesimista ...... 12 Luč iz neskončnosti .... ... ... ... 15 Izlet................... 17 Ahasverjeva himna Noč> ... ... ... 20 IZ POPOTNEGA DNEVNIKA Vezuvu ... . » ... ... 25 V Pompcjih •'■ . ...... 27 • O bella Napoli — addio!^ ...... 32 Roma ... ... - ■ ■ ■ ■ ■ ... 34 V katakombah .... ......... 38 V predmestni krčmi ... ... ... 39 Povsod me srečava ... ... ... 41 Florencija ... ... ... ... 43 II Z;l službuj . ... i........ 47 Ahasver pod križem ... , ... ... 53 * >wDelavčcva pesem o premogu ... ... ... 57 Breme ...... • ■»....... 62 Buddha v bralimanski knjižnici ,,. ... 64 Romanca o roži ............ 67 Fakir ............... 6S Pustna balada ............ 72 Pesnik Jose" Rizal ......... ... 76 Ambapali ............... 79 Prešeren v gostilni «Pri zlatem grozdu* ... 83 Z brzovlakom Navzdol ... ... Luteranski kres Aglaja ......... Intermezzo pomladnjcga julra Moderna balada List iz kronike Jurjevega kloštra Buddha in Ananda ... Michelangelo in kritik PAVLIH A NA JUTROVEM Uvod ......... ... 139 I. Slavnost v Bagdadu ... 142 II. ,Bogu za hrbtom' ... 146 III. Pesnik Selim ... ... 151 IV. Mustafov ideal ... ... 154 V. Ddvtipni veliki mogul . . . 15S VI. Obed pri šahu Azimu . . . 162 VII. Šejhova kočija...... ... 165 VIII. Čudna dežela ...... ... 16S IX. Zanimiv slučaj ... 173 X. Kako se godi v Sužnji vasi ... 175 XI. Važid in Mehmed ... 178 XII. Modri mahamdža ... ... 180 XIII. Hadži Ililmi ...... ... 184 XIV. Kako je molil sultan Akbar v svoji džamiji ... 1S7 XV. Moteno zborovanje ... 189 XVI. Skrbni radža . .. 192 XVII. Bakiiš......... . . . 196 XVIII. Prva skrb ...... ... 199 XIX. Velikodušni čin ... 201 XX. Portret.......... ... 206 XXI. Govor o najlepših krepostih . . . 208 XXII. Kadi Samarkandski ... 210 XXIII. Pri studencu ...... ... 214 XXIV. Perzijske šege ... 216 XXV. Na suženjskem sejmu v Bohari 218 Epilog ... ... ... 220 96 101 105 114 118 120 128 131 NOVE POEZIJE Nove puc/ijc I Kaj bi te vprašal . . . Kaj bi te vprašal, dekle ti: Kje si dobila te oči? Takšno imajo sladko moč . . . Gledal bi vanje dan in noč! Gledal bi vanje noč in dan, tvoje lepote ves pijan. d* Model. In da sem umetnik jaz rojen, in da sem kak spreten slikar, podobo naslikal bi tvojo, obesil jo v zlati oltar. Marijo naslikal na platno bi s čopičem mojsterskim jaz; slikajo na tebe bi gledal, model bi mi tvoj bil obraz. In v romarski cerkvi na gori v oltarju obraz bi bil tvoj; a romarjev trume pobožne klečale bi tam pred teboj . . . In ljudstvo bi pelo ti himne in orgije bi spremljale spev; vsa cerkev bi gledala v tebe, v lepote nebeške odsev . . . No, jaz bi bil rajši pri tebi, ti sladki model moj, tačasl Sam vžival lepoto bi tvojo, sam gledal ti v živi obraz . . . Obiski. In spet si pred menoj, lik dragi gledam tvoj . Ne hodi, ah, ne hodi mir motit dušni moj! Pa, kadar na skrivaj potrkaš spet, tedaj spomina vrata sama odpro se na stežaj . . . Čuj, veter piše razdivjan . . , Cuj, veter piše razdivjati črez tuje zemlje cvetno plan . . . To ni vihar, ni piš vetrov — to glas nemirnih je duhov! Pradcdov to glasovi so, pradedov to duhovi so . . . Vzdihujejo in jočejo, črez dol in goro stočejo: •Kjerkoli solnce sije tod, naš nekdaj je prebival rod. Sedaj tod tujec širi se, ošabno nam šopiri se . . . Premehki pač mi bili smo, da zemljo mu pustili smo . . . Tedaj pa je nasilnik naš pod jarem vpognil tilnik naš . . ,» Zaljubljena . . . Lišpaš in kitiš se vsaki dan lepše! Zelen oblekla baršunast si plašč. Vtkanih po njem je vijolic, trobentic, zvončkov, marjetic je vtkanih po njem. Venec potočnic si dela na glavo, v nedrije črcšnjev vteknila si cvet . . . Vsa vstrepetavaš od slutenj velikih, nadeja polje po žilah ti vseh . . . Drevje šepeče si tajnost o tebi . . . Kaj sem nedavno izvedel in čul! Srečna nevesta si baje, ti zemlja; v solnce si samo zaljubila se. Ti krasotica ugajaš pa solncu! Solnce te ljubi z neskončnoj strastjo . . . Vedno gorkeje poljublja ti lice vedno bolj raste ljubezni mu moč . . . d* Neznanka. Kdo si, neznanka moja lepa? Ah, še imena ti ne vem! In morda nikdar ne izvem ga; saj vprašati po njem ne smem. A kadarkoli v dušo mojo zašije mladi tvoj obraz, za hip, ko pred pomladnjim solncem, izgine mrak iz nje in mraz . . . d? Kadi se njiva Kadi se njiva razorana . . . Po razgonu koraka kmet, zajema v Sevnici semena, po brazdah meče ga gredoč. In rada in pa poželjivo sprejemlje zemlja seme to; vsesava v krilo ga skrivnostno, kjer zlati bode Idil zaklad . . . Kadi se njiva razorana, po brazdah seme seje kmet . . . A mislec seje misli svoje; po dušah živih seje jih. d? Iz dnevnika starega pesimista. O, le odpiraj srce svoje, odpiraj vrata na stežaj! In vedno gostoljuben bodi! Kdorkoli pride, vstopi naj! Kdorkoli pride, ti mu odpri, bil človek domač, ali tuj! Povedi ga v svetišče svoje in vse mu tamkaj razkazuj! Natanko vse si naj ogleda tvoj ljubi gost povsod, povsod! Naj vidi vsako tajno shrambo, pokaži vsak mu skrivni kot! In dobro gost tvoj si zapomni tvoj gostoljubni zavičaj; pa rad še večkrat se povrne v svetišče tvoje sam nazaj . . . In s saboj ti pripelje morda tovarišev veseli roj . . . Sevč! Vsi videli bi radi dom zanimivi srčni tvoj! In morda vedno novi gostje, glej, bodo ti prihajali, in kljuko si lepo po vrsti drug drugemu podajali . . . A ti jih vodi po svetišču, vse razkazuj jim sam povsod! Razkrivaj jim skrivnosti svoje in vsak diskretni, tajni kot! Tako polagoma spoznajo posetniki tvoj tihi hram; in udomačijo lepo se v skrovišču gostoljubnem tam . . . No, neki dan zapaziš morda, da tla so ti napljiivali, da škornjev blatnih niso vselej pred pragom baš sezuvali . . . In morda se celo prepričaš, ti dobrodušni siromak, da ljubi gostje so kadili v salonu tvojem slab tabak! In morda ti tako-le v šali odnese kdo iz hiše kaj: zaklad kak skriven, žlahten kamen ... In ne dobiš ga več nazaj! In zveš, da te skrivnosti tvoje svet davno ogleduje si ter z ne baš čistimi rokami jih željno razkazuje si . . . A ti ? — le vsakemu človeku odpiraj srce na stežaj! In svet te hvalil bode v lice, da si zares — odkrit značaj! «3? Luč iz neskončnosti. Iz neskončnosti luč! Ti me gledaš, ti me vabiš — odkod? Si-li žar porodivše se zvezde, vsplamenivše na novo v vsemiru na ukaz vsemogočne moči, vsemogočnega, večnega Brahme, ki zažiga življenje, ki ustvarja svetove iz sebe, kadarkoli, kjerkoli baš hoče? Si odblesk li življenja vtripajočega burno in poljočega bujno na telesu svetovnem neznanem? Ali plamen poslednji si morda v nič razpadšega stvarstva in v kaos razpršivše se zgradbe, umotvora, organizma, ki ni več potreben ? Kaj si, luč? Kdo to ve! Zrem porod li? Življenje? Ali smrt? . . . Ti pa svetiš in siješ mi iz bajnih prepadov. Glej, in vendar in vendar ti dospela si k meni po neskončnosti poti sem do mojih očij, do duha in do mojega čuvstva . . . Ti uganka si meni, jaz uganka sem tebi! Toda, midva oba sva le — eno! In obadva le majhni sva iskri neizmernega ognja — življenja, neizmerne moči, neizčrpne energije vesoljne prirodne . . . In oba epizodi sva kratki v zanimivem romanu, ki imč mu je . . . Kdo sme reči to? Uličar: Resnica je! Resnico govori! Prešeren: Prirode deca smo. In izkušnjave, zablode ter usodepolne zmote nastavljajo nam na življenja poti opasnc svoje zanke in pasti, prikrite z vabami medenimi . . . In cesto padamo v napasti tč. In padamo in zopet vstajamo. in ko vihar gladino morsko mirno, vzburkava kri nam cesto divja strast . . . In v prsih teh, v človeških prsih smrtnih občutimo zdaj pekel, zdaj nebo . . . Ko deca za metulji pestrimi lovimo se za vžitki skoz življenje. In radi trgamo cvetoče rože ob poti, kjer le kdo gredoč jih najde. In vsi mi ljubimo veselja čašo in radi pijemo iž nje, preradi . . . Asketov in svetnikov pa nemara baš preveč ni med nami, rekel bi . . . Strah: Pač res, pač res: Svetnikov nas je malo! Prešeren: A mi, ki zovete nas «pesnike», • sinove muz>, umetnike . . . Ne vem, kako še . . . Ah, mi pijemo še rajši iz čaše, ki napolnjena je s slastjo — še rajši, da, in z žejo le še večjo! . . . In kje razlika bila bi med nami? Je-li razlika sploh med nami kakšna? Razlika je, prijatelji, pa — kakšna? Ko vi izpili ste požirek zadnji iz kupice, ki zove se življenje, povezne smrt to prazno kupico — in nihče več ne vpraša, kaj ste pili, s čim bila je napolnjena posoda . . . In mir imate v grobu — blagor vam! Saj modro ste molčali vi o vsem, kar doživeli bili ste kedaj . . . A mi, «poctje» in umetniki — mi pa smo norci preodkritosrčni: Mi vse povemo, kaj smo kdaj užili, mi vse povemo, kaj smo pretrpeli! Življenje svoje vlivamo mi v pesmi; in vsaka radost, vsaka skrivna bol, občutek vsak se v njih kristalizuje . . . In ko že iztrohnelo je telo, trepeče naše v verzih še sreč. In svet naslaja s tem se trepetanjem ter ogleduje to srce ubogo z očmi si kritičnimi . . . hahaha! In ko razbila bleda smrt nam čašo, življenja čašo s krutoj je rokoj, izpesnjena ostane še vsebina in vpesnjeno živi še srce naše . . . In radovednim soljudem v zabavo in pa v spomin pikanten za seboj zanamcem in rojakom svojim ljubim ostavljamo mi norci, mi poetje — zaljubljenci in pa ... in pa pijanci — to srce svoje v poezijah svojih! Vi modrijani ste, a mi smo — norci! In to razlika je med nami vsa, prijatelji predragi! Bog vas živi! (Dogovorivši trkne z omizjem. Gostje, zlasti Črv, se opravičujejo proseč ga odpuščanja . . . Sedaj vstopi par prijateljev Prešernovih, hi ga veseli pozdravljajo.) Z brzovlakom. Pri oknu ji nasprot sedi a brzovlak leti, leti . . . Sopotniki okrog ves čas kramljajo med seboj na glas. O rani zimi, o sejmeh, 0 drugih tarnajo skrbeh. A njima se brez besedij prečesto srečajo oči . . . Ta tretji razred! Kisel zrak . . . Tam puši nekdo slab tabak! In v zadnji klopi tam vsak hip napravi Jud neslan dovtip . . . Kdo pač je ona? Kje doma? In kam neznanka se pelja ? 1 njej zdi mladi mož se znan . . V spominih išče ga . . . Zaman! Ah, ta prepih! Skoz ozko dver je vstopil resni kondukter . . . Ne, ne! Na kratki vožnji tod zdaj vidita se prvi pot. In vlak leti črez plan in breg; na okno naletava sneg. Sedita si nasprot molče . . . A s srcem govori srce . . . Tam s kmetom Jud se zdaj je ker kmet jc okno bil odprl! Po vsem vagonu glasen smeh zbok prepirljivcev sitnih dveh. No, zmagal je naposled Jud, a kmet zaprl je okno hud . . . In vlak leti . . . Postaja. Zdaj za njo je tukaj vožnje kraj. In ozko, zasneženo dver odprl ji že je kondukter. In kakor rada ne bi šla, izstopa težkega srca. Ne ona, on ne govori — vse jima povedo oči. Oči pa govorijo to, kako slovo je res težko. ln snideta-li še se kje v življenju kdaj ? Bog ve, Navzdol Zaprta! . . . Prvikrat! . .. Moj Bog, moj Bog! . .. Je-li vse res? Bedim-li ali sanjam? . . . Ne! To so sanje, mučne, grde sanje! Ko mora so mi legle na sreč, na dušo, na zavest in na spomin . . . Ta mora me pritiska k tlom ko kamen, da prebuditi se ne morem več . . . Saj nič ni res! Zaprta? Hahahal Neumnost! Prazne, puste fantazije! O, jutri prebudim se spet vesela na svoji postelji in v svoji sobi! . . . Pa ta zaduhli zrak! Ta trda postelj! . . . Skoz okno sije medlo bledi mesec. In okno to zamreženo je — ah! Ne, ne! Ne sanjam! O, bedim, bedim! Zaprta sem, na rotovžu zaprta! Gorje! Zaprl je vrata za menoj, zavrtel ključ je resni jetničar . . . Cuj, kaj je to . . . tam v kotu temnem? Strah? Tam nekaj vstaja! . . . Človek, ženska je! Ah, torej nisem sama, nisem sama . . . In zdaj se bliža mi tovarišica, ah, v sami srajci, bosa tihotapi in z razpletenimi lasmi ko duh! Pa stara je in črna ko ciganka! . . . »Družica nova — dober večer vam! Ne bojte se! Ne morem spati več . . . Polnoč je že in slišala sem v spanju, ko ključ zaškripal je in prišli vi . . . Nemara prvikrat nocoj ste tukaj . . . Nikar ne jokajte tako zelo! Boh me srce, ko vas slišim, vidim. Tako ste mladi še in lepi tudi, okroglolični . . . Smilite se mi, verujte meni, stari grešnici. Ah, spali več nc bova . . . Veste, kaj ? Olajšajte srce si, ljuba sestra, povejte mi, kako ste prišli sem! Potem pa jaz povem vam svoj roman! . . .» • •Kako sem prišla sem? To vas zanima? Saj rada nisem šla, to menda veste! Prignali so me semkaj — o moj Bog! — prignali me naravnost z ulice . . . Pa bodi, no! Vi ženska ste, ko jaz . . . Zato povem vse — — — — — — — O mati moja! Ko bi ti vedela, kje, kje nocoj Helena tvoja prenočuje mlada, Nove poezije. 97 7 ko tukaj našla ti bi me nocoj: ti zgrudila bi se od žalosti in od sramote menda bi umrla! . . . Lepo, lepo je bilo tam doma, v zatišju hribovskem lepo je bilo . . . O, ko bi mogla, smela še nazaj, v svoj rojstni raj se povrniti še! Ne smem, ne upam se, ker nisem vredna . . . In tam pred rajem kerub svet stoji z gorečim mečem tam mi brani vhod . . . Po svetu blodim — izgubljena hči . . . Ko rožica cvetela sem na vrtu, razvijala sem se čimdalje lepše, da, še prelepo! Pa je prišel on! In ta je zmešal glavo mi naivno. Govoril mi je cesto na sreč — moj Bog, kako on znal je govoriti! — ko med kapljale so besede sladke iz ust njegovih mi na dušo mlado. In kadar mi šepčtal je v uho ljubezni strastne svoje razodetje, da godbo slušam, zdelo se mi je . . . In vse sem mu verjela, vse, vse, vse! In kadar gledal mi v oči je on takisto sanjavo, globoko, veste, očaral čisto me je človek ta in bila brez moči sem vsake svoje . . . In šla sem ž njim, za njim na tihem proč. In zapustila mater sem doma pa preselila sem se v tuje mesto; in ž njim živela mesecev sem par. Saj bogat bil je, žlahtnega stanu. No, sreče solnce ni sijalo dolgo in kmalu padel na-me gost je mrak . . . In neki dan zapustil me je on — pač naveličal bil se me je žel — in šel je nekam daleč, kaj vem, kam! In šla sem služit . . . Kaj je služba — a? Kaj hišina v gostilnici je mlada? In kaj natakarica lepa — kaj ? In angelj varih ni me čuval več . . . In padala sem niže, vedno niže . . . In polzla sem navzdol, navzdol, navzdol . . . In kdo je kriv? Oh, on in nihče drug! On, ki mi vzel bil vso je lastno moč, ki bil ukradel v gorski me je vasi in me podjarmil poltni volji svoji . . . In zdaj sem tu! Zaprta, jaz Helena, cvetoča rožica nekdanja tista! . . . Na ulici prijel me je redar, na ulici ponoči! Kaj je rekel in kakšno že imč mi dal je mož? Ne! Ponoviti ga ne morem sama . . . Navzdol gre z manoj, da, navzdol, navzdol...»» 99 7* • Navzdol? ... O golobica mlada moja! Navzdol gre lahko, kar samo od sebe — to vem predobro sama, žalibog! nazaj navkreber ... to pa je težko! Težko je . . . Toda, tiho, tiho! Cujte! V ključavnici obrača ključ se tam . . . Kaj pač pomenja zopet to rožljanje?« lOO Luteranski kres. (1601—1604). «0, kakšen lep kres so zažgali nocoj na velikem trgu v Ljubljani! Ne, takšen ni gorel še tukaj nikdar . . . O, pridite gledat, kristjani! Tri dni so vozili ljudje jih na kup te luterske bukve slovenske. Imeli so skrite več let jih doma možje krivoverski in ženske. In osem parizarjev — čujte, ljudje! — na trg so jih vkup navozili! Kopico visoko iz biblij, postil pred rotovžem tam so zložili!« . . . In švigala vest ta od ust je do ust ko blisk na večer po Ljubljani; in vreli kres gledat iz ulic so vseh na trg radovedni meščani. In kres je že gorel .. . Prekrasno je v zrak vzdigaval se plamen krvavi in trg razsvetljava! prostrani je ves, kjer stala je glava pri glavi. IDI In prav pred grmadoj stal sam je škof Hren in stal je kapitelj častiti; a njemu nasproti postavili tam očetje so se jezuiti . . . In ogenj objemal in lizal naprej ta bukev je kup velikanski; in zdelo se je, kakor pekel bi sam požiral ta greh luteranski . . . Na trgu pa slišal se stok je in jok, in glasno si čul godrnjanje . . . Preklinjali so in grozili s pestmi razjarjeni tam luteranje . . . Preklinjali so in grozili s pestmi in tarnali so, se solzili . . . Po knjigah predragih vzdihavali so pa žalostni vmes govorili: «Oh, Mozes, oh, Mozes! Zdaj stočeš, ječiš, ker v svinjsko si usnje bil vezan! In v strašnih se mukah že zvijaš ti Job, ves nov še in z zlatom obrezan! ««Oh, kaj siromaki trpite nocoj, preroki veliki in mali! Se v sužnjosti tam babilonski nekdaj vi toliko niste prestali . . .»» • V plamenih popenja zdaj pesem se v zrak, o Salomon, tvoja visoka! In iskre žareče tod meče okrog modrost sedaj tvoja globoka ...» «»Kralj David pobožni, častitelj lepot, skladatelj in pesnik sloveči! — Ah, psalmi nas tvoji ogrevajo zdaj, nocoj, žalibog, so — goreči!•» <««0, sveti učenci Spasiteljevi, ubogi vi evangelisti 1 Ah, ni li dovolj, da trpinčili vas so svoje dni zli antikristi? Na smrt črez petnajst stoletij ste spet obsojeni radi, neradi . . . in z vami vred novi je ves testament obsojen na smrt na grmadi! . . .»»» In vedela pač inkvizicija je, da rade ne bodo gorele te bukve upornikov trmastih, kovane v železo, debele. Zato pa so z oljem polivali jo kopico, da prej se je vnela. Se branjevka Urška iz Kurje vasi je s piskrčkom v roki prispela! Prinesla jc piskrček olja in ga po bukvah izlila vesela; no, potlej pa tista grmada je res prav rada, prav rada gorela 1 In ko je že pozno, pozno v noč vse bilo do tal pogorelo —: «Te Deum laudamusU — zapel je škof lir • zvršili veliko smo delo! Zgoreti bi moral bil pravzaprav naš Trubar tako na grmadi! Le škoda: sežigati žive ljudi ni bilo več takrat v navadi! Pa tudi tako je vse dobro sedaj! Spat gremo lahko zdaj kristjani. Heretične misli poslej —=- to stoji! — ne bodo vznemirjale sladkih nočij, ne spanja nam v beli Ljubljani!« «38 Aglaja. i. Zakaj baš zdaj tako to solnce sije ? . . . O Bog, zagrni v noč, zagrni ves ta Rim! Ta kolosej zagrni v noč mi temno in pa Aglajo tvojo tu-le nago ž njim! Kako od vseh stranij vse vame zije! Kako požira tisoč svetlih me očij s pogledi gladnimi! . . . Kam naj se skrijem? Pokrij, odeni me, o Bog, in s čim zakrij! Ah, saj imaš po drevju listja dosti, imaš po travnikih visoke trave tam! Crez glavo žito raste tam po polju . . . Jaz naga tu stojim . . . kako me, ah, je sram! In vsemogočni si! Obleke pošlji! Prinese naj mi jo iz raja angelj tvoj! Umazan sužnji plašč vsaj naj prinese, da ž njim ogrnem goli život svoj! Nič! . . . Od nikoder pomoči nikake! . . . No, pa me glejte! Glejte me od vseh stranij, Rimljani vi! Z lepotoj čistoj mojoj napajajte si žejne svoje zdaj oči! Le glej me, imperator, Nero božji! Senatorji častiti, občudujte me! Patriciji, vojaki, sužnji rimski, ve žene in dekleta, ogledujte me! Vi vidite lepoto le telesno . . . Površje vidite, ne vidite do dna . . . Lepote dušne videli še niste, in niste videli lepote še srca! Kristjani vidimo lepoto v duši, telesa krasnega nam samega ni mar. Globočje iščemo lepote svoje: človeku iz sred odsevaj pravi čar! Ah, lepa sem! O mnogo lepih Grkinj že Sirakuza moja porodila je; in mnogo rožic takih-le cvetočih po vrtih svojih bujnih že vzgojila je. Da, krasna sem! Slikarji in kiparji, le glejte me! Kaj ne, da vzoren sem model za kako Venero, Junono vašo ? Rad videl bi me bil kak Fidija, Apel . . . Ah res, ah res nikogar ni med vami, ki slutil bi, kaj od sramote jaz trpim?! In nihče je ne čuti ironije v besedah mojih? Ah, ne veste, da blaznim? Da, krasna sem! Odvedite me v tempelj, postavite me ko boginjo na oltar! Poklekajte pred mano, me moleči! Prinašajte najlepših rož mi vsak dan v dar! .. . Ne, ne! . . . Naj tu ostanem, v koloseju! Ah, odpri že se, odpri, grozni ti zapah! Kje libijski ste levi krvoločni? Raztrgajte v areni tukaj me na mah! Umrjem rada, ah, kako pač rada! Že vidim ženina . . . odprto je nebo . . . Že plava mi naproti bog moj Kristus . . . Otmi me! Daj rešilno svojo mi roko! . . . II. Nero: Senator Casea, grešnik stari, he! Kaj nisi se je še nagledal, slišiš? Saj gledaš jo z očmi in z usti kar! Kaj ne, da ti je všeč ta Grkinja? Casca: Mi hercle, caesar! Ta bi zapeljala še mene starca v gluposti največje! Poznaš me dobro; veš, da nisem stoik in da se nisem baš ogibal žensk v mladosti — toda takšne krasotiee res nisem videl še dozdaj nikjer! Veš, kaj bi ti svetoval, o auguste ? Obdrži to kristjanko si za sč! Vedrila ti življenje bo predrago, jasnila ti na stare dni srce . . . Oh, škoda, škoda bilo bi zares, če zvene zdaj že roža mlada ta, še predno vžil je kdo njen krasni duh! . . Nero : ln ti zamišljeni poeta Crispe? Kako, kaj misliš ti o tem dekletu? Crispus: Jaz — jaz, o caesar? Jaz prav nič ne mislim Jaz samo živo gledam poezijo; tej poeziji je ime Aglaja! Nero: In ti kipar Evgenij ? Eugenius: Slava Zevsu! Zdaj našel sem jo! Zdaj jo vidim, gledam Ustvaril rad bi Afrodito lepo; oživil rad bi mrtvi, beli marmor, da mi se spremeni v boginje lik . . . Ti sam si kip naročil bil že lani, ki bi postavil se na Kapitolju . . . In sanjal sem po noči in po dnevi o delu svojem; iskal sem modelov med ženskimi za svojo Afrodito . . . Zdaj vidim vzor svoj, živo Venero . . . Daj za model Aglajo mi, o caesar! Nero: In ti slikar Kalliste? Kallistus: Imperator! Poglej to vitko njeno krasno rast, to mlečno-belo polt! Poseben čar ti diha vsa prikazen mlada njena. To glavo občuduj, miline polno, velike te oči, ta ravni nos! Kako lasje ji črni padajo s temena bujni doli do kolen, ko Stvksov slap valil bi se v prepad ... Poglej cvetoče te napete prsi — prelesti ženske trona bela dva! O, mnogo videl že sem lepih dcv tu v Rimu in po Grškem in na vzhodu: to dekle spaja vse popolnosti, ki iščemo umetniki jih mi na lepi ženski, rečem ti, o caesar! Cvetoče krasno žensko je telo lepota poosebljena mi, živa. Lepoto smejo zreti le bogovi z očmi nesmrtnimi v Olimpu svetem. A kadar hočejo pokazati nam smrtnikom lepote te simbdl, pokažejo telo nam ženske lepe! In jaz bi rekel, da so baš zato pokazali bogovi nam Aglajo . . . Nero: Pa bodi, no! Poskusim jo oteti! Živi naj dekle! Prej pa odpovej krščanski svoji blodnji se in zmoti! Ta trmasta in trdovratna stvar! Vsa zatelebana je v Nazarenca! In pa avgur Marcellus . . . hahahal Ta ni za nič! Za nič več ni, vam pravim! Ni mogel je spreobrniti tepec! Ne zna več posla svojega ta revček! Še danes dam zadaviti zato to staro, onemoglo, velo šlevo! O, saj imam še drugih svečenikov! . . . He, kje je na primer moj mladi Rufus? Pošljite ponj! Takoj naj gre v areno! Naj spreobrne Grk i njo mi lepo, izbije naj iz glave ji krščanstvo! A da opravi dobro posel svoj, žrec Rufus jamči sam mi z glavoj svojoj! . . . O ta vam zna, goreči ta fanatik, ta zna vam govoriti na srce! Aglajo ta gotovo spreobrne, prisili jo z jezikom svojim urnim, da mu kristjanka lepa se uda in Nazarenca vrže iz srca! O, darovala bo bogovom našim! . . . Saj že tam doli je pri njej v areni! Glej, že stoji že pred Aglajoj Rufus! Kako navdušeno ji govori! Kako jo prosi in ji prigovarja! Le potrpite, Casca, Crispe in Evgenij pa Kalliste, potrpite! Živela bo Aglajal Rufus moj, fanatik mladi — ta jo reši, reši! III. Rufus: Res, nočeš, Aglaja? ... O čuj, o čuj! Rotim te, rotim te — bogovom daruj! Zataji mi Krista! Eh, kaj je kristjan? Gol suženj brez prava, zaničevan! O, čaka te sreča in čaka te čast, bogastvo, razkošje, vsa zemeljska slast! Glej, caesar že čaka, da mi se udaš . . . Saj bog ni tvoj Kristus, bog Zevs je naš! Vse naju že gleda, vse, ves kolosej . . . Poslušaj in zmotam se odpovej! Aglaja, Aglaja! . . . Aglaja: Ne, ne — nikdar! Ne trudi se zame, o ti barbar! . . . Rufus: Res, nočeš, Aglaja? . . . Potem, potem brez vspeha od tebe živ iti ne smem! Zastavil sem glavo in život svoj, da trmo upognem in ponos tvoj . . . Nazaj več ne morem . . . zatorej naprej! Naj gleda še mojo zdaj smrt kolosej! Cim dalje bolj vidim, kak krasna si! Ko zvezda si svetla in jasna si! Oh, škoda, Aglaja, za tvoje teld, če levi ga lačni sedaj mi požro! O, lepa si, lepa! Ali, lepše ni! S krasotoj naj tvojoj napajam oči! Iz marmorja belega živ si kip . . . Naj gledam te, gledam poslednji hipi Ah, srce tu v prsih trepeče mi ter vriska in uka od sreče mi. Glej, v tebe, Aglaja, zaljubljen sem . . . Gorje mi, gorje mi, izgubljen sem! Brez tebe živeti ne mogel bi sam . . . Ah, rajši jaz tvoji se veri udam! Ker tu ne bom mogel več zreti te, pa gledal na onem bom sveti te! Od tebe ne ločim se! Pojdem s teboj tja, kjer je tvoj Kristus, kjer bog je tvoj! V Elizij tvoj pojdem s teboj, v tvoj raj; tam ljubil te bodem jaz vekomaj! . . . Čuj, caesar auguste! I jaz sem kristjan! Senatorji čujte, čuj slednji Rimljan! Strašilo za deco je Jupiter vaš; kar žreci uče vas, je zmota in laž! Ave, Nero auguste I Zdaj glej kolosej! Izpustite level . . . Naprej, naprej! ■38 Nove pr.ezije. Intermezzo pomladnjega jutra. »Jaz sem umrl . . . Oj, dekle, pomisli: moje široko razprte oči videle niso nebeškega solnca, sladkih ni culo uho" melodij.» Dragotin Kette. (»Na molu San Carlo.V) Poslednji vzdih ... Iz ust odprtih, bledih izza srca od nekod tam izvil se skoz grlo je hropeče vzdih ta težki in v zraku se izgubil ti je nem . . . Klonila ti jc lepa moška glava na prsi mirne. A oči še zro osteklenele tjakaj v prostor — v večnost. Prišel bil k tebi sem pogledat še tjagori v sobico v nadstropju tretjem, kjer ležal si na smrtni postelji. In segel v roko sem ti velo, suho: — Kako je? — »Moriturus te salutatb — In resignacija otožna, temna skalila ti globoke je oči — in lice ti je porosila solza . . . A skozi okno na stežaj odprto je gledalo pomladnje sveže jutro z življenja polnim, radostnim obrazom in dihalo iz polnih prsij svojih opojno, aromatično je sapo. In žarki solnčni so kar snopoma od zunaj silili v bolniško sobo pa plesali ko razposajeni po postelji, po mizah in po tleh, po knjigah, rokopisih in zdravilih . . . Prijatelj Dragotin, proč misli črne! Pomlad je tu, pomlad, pomlad, pomlad, ki vi ste že opevali jo v pesmih in pa v sonetih svojih tolikrat! Pomlaja se priroda — slišite? Po drevji tiči tam pojo ji himne! O, vi ozdravite gotovo skoro, saj sestra še vam zlata je pomlad! Ozdravite in vstanetc! In zopet s prijatelji sprehajali se boste. In pogovarjali se bomo družno o poeziji in umetnosti in o književnosti domači naši. In zopet boste pisali nam pesmi! Pogum, prijatelj! Ne obupajte! . . . ln vse besede tolažilne moje so bile samo lepe, mehke fraze. Leprj sem lagal, lagal iz sočutja . . . Ob tvoji postelji več nisem sam. Ob vzglavju tvojem vidim belo ženo; stoji ob vzglavju tvojem bleda Smrt! . . . Nad glavoj tvojoj razprostira roki obsenčujoča že obličje tvoje. Cirndalje niže se nagiblje k tebi . . . Cimdalje niže in čimdalje niže . . . In zdaj — sklonila se je pa dahnila na belo čelo ti poljubec «pax»! . . . Poslednji vzdih . . . Nagnila se je glava . . . Kam gledajo oči osteklenele? Ne glej, ne glej nikamor več, prijatelj! Tu za-tc ni ničesar več, ničesar! Zato zatisnem rajši ti oči . . . ln ni te več? . . .Telo tu vidim tvoje — in to si ti!? . . . In vendar nisi ti! Pa kje si torej ti, ti sam, ti sam? In kaj se je zgodilo pravzaprav? Kje duh je tvoj? Boga li gleda zdaj, pralik lepote, poezije vzor? Pogreza li v nirvani jaz se tvoj ? No, morda zlila se je duša tvoja s svetovnoj dušoj, s pramočjo svetovnoj ?... In ni te več! ... V tej glavi lepi tvoji ne spočne več ti misel se nobena, ne spočne več nobena se ti pesem . . . In vendar menda — boljše je tako . . . Za tebe boljše je, da si odšel! Pokaj bi gledal borbe te obupne ? Pokaj poslušal bi verig rožljanje? In za besedo bi svobodno vsako priletel kamen morda bil ti v glavo. In srd in črt prilivala bi bila v življenja čašo strupa ti nemara . . . Vseh razočaranj rešen si sedaj. Pač boljše je za tebe, da si šel! . . . Pomladnje jutro zrlo je skoz okno z očmi bleščečimi, z obličjem svežim, smehljalo se tako življenja polno in dihalo iz zdravih svojih pljuč . . . In solnce je pošiljalo z višav po cele trume zlatih žarkov svojih. In plavali so lahki v tiho sobo in skakali, igrali se veseli po knjigah, rokopisih in zdravilih in pa ko geniji poljubovali na pdstelji so bledo glavo tvojo . . . Moderna balada. «Ze žvižga vlak . . . Ljudmila, skoro poletiva ž njim črez plan in goro! Zdaj moja si in moja boš . . . Saj te vreden pač ni bil tvoj mož! Tu naj ostane in vzdihuje, naj preklinja, išče te in psujeN . . . ««Glej, poln ljudi; je že per6n — da le on bi sem ne prišel, on! Bojim, bojim se . . . Ti me branil Ah, čim prej, čim prej odtodi strani 1 Kaj pač poreče, ko izve, da ušla s teboj sem mu? — Gorje!»> . . . • Vlak je že tu!>----- «««Pa kam — za vraga! — kam mudi se, ženka ti predraga?«" . . . ■"•Moj mož, moj mož! ... O večni Bog!»» — «-«Oh, ne boj se in ne vij mi rold»«» . . . m «»Pomagaj, ljubček! . . . Ustreli me, zdaj zadavi me in umori me! . . . Moj Bog!»»----«««Kaj treba tu Boga, kadar žena goljufa moža?!»»» . . . ««Oba ubije zdaj-le! . . . Žrtva sem ljubezni, v tem trenutku mrtva!«» «««Ah, kaj še! Nič se me ne boji Nič orožja nisem vzel s seboj! Prinesel sem ti le — potnine! Tu-le na poštene odpravnine! Na ti denarja! — Srečno pot 1 . . . Vam pa — hvala lepa, vi, gospod! Imejte jo do jame črne! Da se k meni nikdar več ne vrne!»»- List iz kronike Jurjevega kloštra. Počivaj v miru! . . . Danes pokopali sobrata Kuna tu smo na vse zgodaj. Kje bil doma je, menda sam ni vedel; vsaj razodel o tem se ni nikomur. Priromal bil pred sedmimi je leti k nam v Jurjev klošter o veliki noči. Čudak bil vedno je naš rajni brat. Ostavljal včasi dom po ves je dan pa blodil sam po hribih in dolinah, in cesto našel ga je lovec kak stoječega pod bukvijo košatoj, zamaknjenega v sladko pesem tičjo. — In prazen nikdar prišel ni domov z izletov svojih naš pokojni Kuno! Prinesel danes je s seboj cvetlic in trav in koreninic košek poln, a jutri hroščev, malih in velikih, metuljev pisanih je nalovil pa gadov in modrasov, polžev, žab. A drugikrat prinesel je domov vse žepe polne raznih kamenčkov, ki zanje se ne zmeni živa duša. In vsa ta šara, ta navlaka pestra ležala razmetana je potem po celici njegovi križem-kražem v neredu strašnem, — da se Bog usmilil In če si stopil k njemu v celico, si našel ga zamišljenega cesto, pregledujočega to čudno zbirko rastlin, živalic in ne vem še, česa . . . In tudi čital strašno je veliko! Zasačil si ga lahko vsaki čas beročega. Po mizah in po tleh in po omarah in policah krog ležalo v celici je raznih knjig. Tu bil je Plinij, tam Horac, Homer, tu Plato, Aristotel in Kempčan, tam Sveto pismo ... In na oknu tam-le, na praproti in storžih smrekovih odprt njegov brevir — in tako dalje! Kdo bi se čudil, če neredkokrat mu pripetilo se je, žalibog, da je, zamišljen v svoje študije zamudil v koru z nami vespere in matutinum in pa laudes . . . Včasi prebil poleti je na vrtu noč, vso noč, kadar nebo je bilo jasno in zvezde zlate so migljale gori. Tč zvezde gledal Kuno vso je noč; vse poznal jih je baje po imenu, ko brate svoje v samostanu našem. In nekateri pravijo celd, da zlagal pesmi je v jeziku tujem . . . Priroda šla mu zmerom je po glavi. Ž njoj živel je in dihal, njo častil. Bog ve, če sploh je imel pravo vero! No, jaz ne sodim ga. Pravice nimam. Sodnik nad nami si edino, Bog! Ti vidiš v dušo, v srce naše grešno. Ti veš, kdo ljubi te in kdo ne ljubi. A po dejanju sodiš ti človeka in po življenju ceniš ga njegovem, ne pa po tem, kolikokrat na dan ime kdo tvoje sveto vzame v usta! In ne, da sodimo drug drugega, ne, da bahamo se hinavski morda, kdo vere tvoje več ima, o Jezus; ne, da preganjamo.se in črtimo, ne, da preklinjamo drug drugega: Da ljubimo ko bratje se med saboj — to želja tvoja je, zapoved tvoja! . . . Res bil čudak je naš pokojni Kuno, posebnež bil jc, toda dobra duša, ki nikdar zalega ti rekel ni, ne storil zlega nikdar ni nikomur . . . Zapisati pa moram še sedaj, kar lani obsorej se je zgodilo! Zakaj, odkar stoji naš Jurjev klošter, odkar živijo tukaj kartuzjanci, odkar se piše kronika debela, kaj takega še ni se prigodilo. Vsaj v bukvah teh nikjer še čital nisem! V soboto bilo je, na kresni večer, na kresni večer, po večerji skupni. Vsi zbrani še smo v refektoriju pa čakamo in čakamo še Kuna. No, Kuna ni, pa ni ga od nikoder! Končali že molitev smo večerno, v globokem basu izzvenel je «amen», k počitku dal nam znamenje je prior in vstajali že vsi smo izza miz: tedaj odpro se vrata na stežaj! V dvorano stopi zasopihan, bled — prizora tega ne pozabim nikdar — brat Kuno! — — —--— — • Vse je čisto, vse!> Tako pozdravi nas s skrivnostnim glasom. Kaj mislil je, mi razumeli nismo. Pristopi k nam, obriše pot si s čela, ki curkoma mu lil je črez obraz, ob mizo 6pre se z rokama in navdušen začne govoriti nam: • Ne veste-li, kak večer je nocoj? Nocoj je kres! In veste tudi, bratje, kaj zdaj godi v naravi se vesoljni? 1*3 Nocoj vse stvarstvo božje govori v jeziku razumljivem nam ljudem! In jaz sem slišal govor čudni ta! . . . Pod hrastom sedel sem na travi mehki, ko padati začel je bajni mrak. Tedaj pa kres začaral mi je glavo, dobil me čisto v svojo je oblast. In legel vznak sem med cvetlice poljsk in slišal sem iz zemlje: ,Cista sem!' In rože so se pripogibale in čašice so nežne šepetale in drevje je po gozdu tam šumelo in potok žuborel je mimo mene in ptice letale so nad menoj in pevale čarobno pesem kresno . . . In vse živali, kar živi jih v gozdu, vse videl tekati sem mimo tam - in vse je govorilo, govorilo! In veter bučal po dobravi je in tudi veter je govoril isto. In vse šumljanje to in žuborenje, to petje, vetra piš, živalski jezik pa to, kar govorila tla so zemska — vse to v koral se zlivalo je čuden in v simfonijo velikansko mi . . . In slušal sem zamaknjen in začaran. In kaj refren je bil te velepesmi, te, himne veličastne? ,Vse je čisto! Vse, vse je čisto, kar tu vidiš, slišiš in kar občutiš okrog sebe, Kuno!' Čim dalje globlje padal v te sem sanje in gledal sem prirode čuda sveta, ki mi jih stvarnik kazal je z rokoj . . . In vsaka stvar je govorila glasno : Jaz čista sem iz božjih prišla rok in čista sem!'.. . A jaz sem sanjal, sanjal... In zdaj ničesar nisem slišal več. Vse veličastno tiho na okrog! Izginila dobrava sta in gozd, izginile cvetlice in živali, utihnilo je petje in šumljanje. Pred manoj stal zdaj kip je velikanski, je stala živa žena pred menoj! Visoka bila je tako, tako, da lahko bi dosegla solnce samo in zvezde bi dosegla v rimski cesti. A bila brez najmanjše je obleke ;, v nagoti njeni gledal sem jo sveti. Lepote njenega telesa pa popisati ne mogel bi vam, bratje. Ko črv sem v prahu klanjal se pred njoj, a žena gledala je veličastno. Tedaj pa sem boječe zajecljal: Kdo, žena velikanska si prekrasna ? ,Priroda sem, vesoljnost sem, hči božj pramati vseh stvarij sem, Sfinga večna . A ti si človek, moj najlepši sin! In čista sem, vsa čista, čista, čista!' . . Odgovor grmel ta je njen ko grom . . Predramil se iz kresnih bil sem sanj. A nad dobravoj plavala je noč, razpenjala svoj črni plašč nad manoj . In jaz sem tekel k vam — in tukaj sem Tako je pravil Kuno nam učeni na kresni večer lani obsorej. Besed apokaliptovskih njegovih pa ni razumel nihče izmed nas . . . No, drugi dan ni vstal iz postelje. Tri dni je ležal v celici bolan med tistoj šaroj, med rastlinami pa med cvetlicami, med kamenjem, med hrošči in metulji mrtvimi, med knjigami, debelimi folianti in pa med pesmimi tam svojimi . . . In zmerom bledel je o ženi tisti, ki videl baje jo je v kresni noči; o čistosti nam njeni je govoril do zadnjega vzdihljaja siromak-. No tretji dan Bog rešil ga je muk . . Čeprav bil nisi prior, ne opat, zapisal v kroniko sem tvojo smrt, opisal sem življenje tvoje tiho v spomin zanamcem kot prijatelj tvoj, ki sem te ljubil in ki molim za-te, jaz brat Hilarius . . . Počivaj v miru! Buddha in Ananda. Sedi k meni, o Ananda, pod košato tu-le palmo! Malko v senci si počijva, oddahniva si od poti! Glej, tod mimo teče Ganga. Vedno giblje se valovje. Ni-li, ljubi moj Ananda, i življenje reka taka? Gibanje je neprestano. Dan preliva se iz dneva in trenutek iz trenutka. In kaj goni, o Ananda, Gango sveto v teku večnem? Lastna teža goni vodo tod navzdol do morja, je - li P in življenje naše čudno? Kaj je tisto, kar ga goni? To ljubezen je k življenju, to tanhd je večnostrastna, večnožejna, nepokojna . . . Glej jo Gango, o Ananda! Glej jo tamkaj, kjer poraja se iz gore Himalaje, glej jo tukaj na ravnini, kjer velika in mogočna teče v svojem veličastvu; glej jo tamkaj, kjer sprejema morje v svoje jo objetje: ni povsod-li Ganga ista? Ni povsod-li Ganga — voda? Glej, Ananda, i življenje, to življenje naše pestro — kaj je drugo, ko trpljenje? Opazuj ga, kjer le hočeš! Opazuj ga ob začetku, opazuj ga na sredini, opazuj ga pri zvršetku! Porodil si se v trpljenju. Ljubi! Ako pa si ločen od človeka, ki ga ljubiš, trpel bodeš neizmerno. Trpel bodeš, če živeti ti s človekom je, Ananda, ki ljubiti ga ne moreš, ker ni on ne ljubi tebe. — Sužnji jarem je trpljenje in beraštvo je trpljenje. In na vesti krivde breme, kdor to breme nosi s saboj, ni trpin le človek taksen? In življenja drama burna ne končava li s trpljenjem čin poslednji ta se — s smrtjo? Taka, mladi je Ananda'. Vse, kar vidiš, je trpljenje. Michelangelo in kritik. Ubogi kritik, Biaggio da Cesena! Ves Rim sedaj za taboj kaže s prstom! Na pekla dnu, pa nag ko Adam v raju In kača se ovija ti debela okrog telesa in v meso te grize. In vsakdo te spozna na prvi mah! Ah, ta sramota, to je grozna kazen! O ta poredni Michelangelo! Kako je genijalno se osvetil! . . . In dan na dan vro množice v kapelo, v prekrasno Sikstovo kapelo vro občudovat tam sliko najnovejšo, ki jo ustvaril je na plesni steni veliki mojster Michelangelo. Zamaknjeni postajajo gledalci pred umotvorom veličastnim tam. Na prestol svoj jc sedel Jezus Kristus, da sodi danes ves človeški rod . , . Pred njim stojč pa množice Zemljanov: ovčice izveličane na desni, koštruni in pa kozli na levici. In angelji, bleščeči geniji, obstopajo sodnika v svetem strahu, in kakor vojvode razvrščajo na Kristusov migljaj vso to armado. Glej, nekaj jih koraka v sveti raj, a nekaj pada jih tjadol v prepad, v peklensko brezdno črno strmoglav; tam pričakuje že jih Lucifer, da v jezeru jih mučil bo ognjenem . . Od vseh stranij sveta prihajajo ljudje od mrtvih vstali pred sodnika. Boječe približujejo se tronu. Kdo pač brez greha je najmanjšega? Čigava vest popolnoma je čista1 «Dies irae, dies illa! . . . Liber seriptus proferetur, in quo omne continetur, unde mundus judicetur . . . Quid sum miser tunc dieturus, curn vix justus sit securus1 ...» Kako nenadoma zatrobil bil s trobento; svojoj angelj je glasnik pozivajoč na sodbo smrtnike In ko bi trenil, vsi so se vzbudili in vstali iz grobov so temnili svojih in šli nemudoma — kaj šli! ...... hiteli na sodnji dan v dolino Jozafat . . . Kdo bi se čudil, če so v naglici pozabili zemljani — se obleči! Ah, kdo pač bi zameriti jim mogel, če nagi stopajo pred sodnji stol, prav takšni, kakor Bog jih je ustvaril . . . O, ta telesa bela, raznolika, velike in pa majhne te postave: Životi suhi, sama kost in koža in pa okrogli in cvetoči, bujni! Atleti žilavi, junaški tu, a tam prekrasne ženske belopoltne, širokobočne, polnoprsne, mlade . . . Tako gneto se pred prestolom tam. In ni zato, ker niso se oblekli, prav nič se pohujšaval Bog nad njimi, in pohujšavali se niso nič presveti, čisti angelji nebeški; in ni se pohujšaval papež Pavel. Le jeden se je pohujšaval strašno — to bil je kritik Biaggio da Cesena! In šel Biaggio je in sedel k mizi in spisal knjižico učeno je, in vlil v svoj spis ogorčenje je svoje nad slikoj pohujšljivoj, nemoralnoj, ki zagrešil jo je umetnik mladi, Buonarotti Michelangelo . . . Gotovo zapeljivec, satan sam, slikarju vodil je pri delu kist! . . . In Michelangelo — kaj storil je? Kako je odgovoril prečitavši bornirani ta kritikov pamllet? Ubogi kritik, Biaggio da Cesenal Glej, česar iskal si — sedaj imaš! Na pekla dnu, med duše pogubljene naslikal te za kazen je umetnik. Tu pokoril se boš na večne čase. In kdor te vidi, vsakdo te spozna v kapeli Sikstovi na »sodnjem dnevu». In kjer prikažeš se na ulici, mladina teka trumi ima za taboj pa kliče in vprašuje te poredno: • Biaggio, he! Kaj živ si že pogubljen? In živ goriš že v peklu? Ah, ti revež! No, prav ti je! Kaj bilo ti je treba, da vteknil dolgi nos si svoj v stvari, ki toliko razumeš ti o njih, ko tam-le obelisk egiptovski razume o velikem solncu kaj! Zdaj veš, kam pridejo za kazen vsi neslani in krivični kritiki? Haha! Buon giorno, Biaggio duhoviti!«... Dovtipe takšne slišal je vsak dan. In ni se upal več na ulico in ni zahajal več v nikako družbo. O ta sramota! To je groza, groza! . . . In ves potrt, obupan, skoro blazen gre Biaggio da Cesena v Vatikan; pred papeža poklekne: • Sveti oče! Usmili se nesrečnega človeka! Kako se je osvetil nad menoj tvoj ljubljenec, ta mladi Buonarotti! Kako me osramotil je pred svetom! Pomagaj mi, pomagaj, sveti oče!« . . . Sočutno ga je gledal papež Pavel — čeprav bi kritik lahko bil opazil na Pavlovem obrazu fin smehljaj in okrog ust potezo škodoželjno —, sočutno rekel Biaggiju je papež: ««1, kam pa te dejal je pravzaprav: v nebesa, v pekel ali v čistilišče ?»» — «Oh, v pekel, v pekel, sveti oče, v pekel!« — • :»»»»a»?»(B . . . Pa sva se razstala v kavarni. Bila je že zdavnaj polnoč . . . Črez kratka tri leta priromal jaz v Stambul sem lepi drugoč. In prvi, ki srečam ga — on je! Šejh Mustafa, znanec je moj! Zlat red se mu sveti na prsih in sam mi ga kaže z rokdj: • Dosegel sem! Vidiš-li tu-le? V preteku teh pičlih treh let! O, hvala ti srčna, Pavliha. za modri in dobri tvoj svet! In plemič sem tudi zdaj, plemič! Moj ljubi, to nekaj velja! Povišan nad maso plebejsko . . . Tako me rad sultan ima* . . . In segel je srečnik mi v roke, jih stiskal in stresal vesel; poljubil mi lice in usta, navdušeno me je objel . . . • •Vse storil si, kar sem ti rekel?.» — • Vse storil natanko, sevč!' - «"Čestitam!.. ... In šel je šejh dalje po cesti ponosne glave. Dovtipni veliki mogul. O ti dovtipncž stari ti, mogul Džehan ti šegavi! In krasno mesto tvoje Delhi pa marmornati dvorec tvoj! Gradili niso ga ljudje — ne, ne verjamem, kar mi praviš! — Duhov je modrih delo to; in kras, ki videl sem ga v njem, ah, to je prava indska bajka! * Bil gost njegov sem tisti dan. Sama sedela sva za mizoj. In neprenehoma nosili v posodah sužnji so jedi, nosili vina sladkega, nalivali ga nama v čaše. Vesela bila sva oba, oba sva bila dobre volje. Tedaj pa reče mi mogul — pod turbanom je pisanim mož imel ga črez mero dosti — tedaj pa reče mi: 'Pavliha! Jaz sam ne vem, kako je to: Ugajaš mi čimdalje bolj, prav, kakor da sva stara znanca! Zaupal bi ti danes vse . . . No, pojdi z manoj, poštenjak! Pokažem nekaj za slovo ti . . .» In šla sva. Stopal sem za njim po mehkih, dragih čilimih, po koridoru dolgem, tesnem . . . • Stoj! Tu skoz lino to poglej!- — mogul Džehan veli mi tiho. Pogledal sem skoz okence zamreženo skrivnostno tisto. In gledal sem in gledal sem — nagledati se nisem mogel! Bedim-li, ali sanjam — kaj? Cvelličnjak živih rožic poln, najlepših, bujnih in dišečih! Po vsem si vzhodu jih nabral. Vse barve 1 Vidim snežnobelih, ko oglje črnih, rjavkastih . . . Tu popje nežno, polrazvito, tam dozorele rože bujne . . . Ta lišpa pred zrcalom se; ko bajadera druga pleše; tam ona poje, ta-le plete; ta čita, ona tam leži, na otomani lena dremlje polnaga mlada odaliska . . . Tvoj haremi Res? Ah, imenitno! . .. • No, kaj? Kaj praviš ti na to? Ugaja-li ti to življenje?« . . . Ne, brez zamere, o mogul! Ne, veš: več žen ... ne, to ni zakon! Čeprav so lepe — to ni nič! Tam v naših krajih je drugače! Tam vsak po eno le ima; po eno ženo vsak tam ljubi; zadovoljuje se le z enoj! . . . • Kaj praviš, ljubi moj Pavliha? Nikar tako mi ne govori 1 Poznam Evropo vašo jaz, potoval sem po krajih vaših!" In tu potrkal me mogul po rami moji je z desnicoj; in zvito se mi nasmehljal ter pošepčtal na uhd mi: »Razlika je — o, ne tajim! — med muselmani in kristjani; razlika je med šegami; razlika je v ljubezni vaši, razlika je v ljubezni naši . . . Razlika je, pa veš ti — kakšna? Mi res po več imamo žen, po več žen ljubimo mi cesto. A žene, ki jih ljubimo, imamo vse pod enoj strehoj, imamo vse pod svojoj strehoj! . Po več žen ljubite i vi tam po Evropi vaši včasi. A žene, ki jih ljubite, vse ne živijo v eni hiši, ne bivajo vse v vaši hiši!» . . . i* Obed pri šahu Azimu. Zamaški pokajo ko puške v boju, šampanjec vrt iz prašnih steklenic, šumi in peni v čašah se kristalnih . . . In mi ga pijemo veselih lic. V posodah zlatih poslal nam na mizo divjačine je gozd od vseh stranij; rib morje podarila sta in reka, in s sadjem zrelim vrt nam pir sladi. In kruha polja so poslala ravna, poslala žita ga brezmejnih njiv . . . Bolj imenitno pač še nisem kosil, odkar Pavliha sem, odkar sem živ. In godci pesmi godejo poskočne in pevcev zbor nam dela kratek čas; zamorski sluge strežejo nam črni ter švigajo ko škratje okrog nas. Hej, to je družba! Svetle uniforme . . . Omizju lišp cvetoč je venec dam; med pašami in hodžami in kani in šejhi pa sedi šah Azim sam. Zapada solnce že nad Teheranom, pošilja zadnje žarke nam v slovo . . . A tam — kdo gleda skoz odprta okna? Ta čudna lica! Kaj pomenja to? Upadli in sestradani obrazi! . . . Globoko vdrte njihove oči . . . Narašča množica prikaznij bledih, koščene roke svoje k nam moli: • Daj kruha nam, o šah, daj kruha, kruha! Mori po ulicah šakal nas, glad! In lačni hodimo na tlako delat in lačni hodimo mi vsak dan spatU . . . • ■Ah, vrzite jim, vrzite ostankov! Beračit prišel ves je Teheran . . . Ta sddrgal A kje je policija? Dam pomnožit še jutrišnji jo dan!»» Jezi se stari šah na Perze svoje, razžaljen je, razjarjen v duše dnu; menca na stolu, godrnja: -Ta lakot! Še pri kosilu mi ne da miru I' . . . A nove trume se vale pred konak . . . Pri glavi glava . . . Kaj je teh ljudij, razcapancev in sužnjev bosonogih! Pred vrati drznih tisoč grl kriči: • Ostankov ne! Mi celih čemo hlebcev! Pridelan kruh mi jesti čemo svoji Za mizoj hočemo sedeti polnoj, iz skled zajemati, o šah, s teboj!« . . . Odprd se vrata . . . množica se vsiplje . . -««Vi žreei, vi ste krivi!»» — vpije šah — ■«Ah, slabo ste moliti jih učili! Kaj ve to ljudstvo, kaj je božji strah!»» To bila je zmešnjava med omizjem! Ne vem, kako se končal je obed . . . Na tihem srečno sem odnesel pete in na skrivaj odišel v daljnji svet. df VII. Šejhova kočija. Vse vrti se mi po glavi! To vrvenje, to drevenje, pisano ko peržki čilim, hrupno ko bazar! Tu slonim, tu ob priroču pa si svalkam papirosko. Toliko, da ne podere in da s saboj me ne nese množice prival. Most se ziblje, težko stoče, most črez Zlati rog . . . • Zdaj prihaja, zdaj prihaja' Glejte, glejte! Danes prvič v novi vozi se kočiji. Štirideset tisoč zlatov, čujte, bratci, dal je v Beču za svoj gala-vozb ««Kdo je to ?• ■ — jih vprašam, Turke — »«Kdo sc vozi v tej kočiji?'« • Veš, to naš je šejh-ul-islam, oče Ibrahim!« . . . ■ Ah, dva para iskrili belcev stopata pred zlatim vozom ko labodje štirje lahki . . . Allah s taboj, šejh! To-li tisto je uboštvo, o katerem govoriš nam in ki nam ga priporočaš? Ali v takšni je kočiji Mohamed se vozil, prerok? In svetniki slavni naši, islamskega neba zvezde, pospešniki sreče ljudske — mar živeli so v razkošju? In naduti so-li bili kakor ti?» To je gledal šejh-ul-islam, grdo gledal iz kočije na druhal to bosonogo, na te lačne postopače! Voz ustavi za trenotek, jezen reče jim: • O brezverci vi brezbožni! Allaha se ne bojite? Dobro vem, kdo vam ostrupil glave vaše, srca vaša: Satan, satan sam prinesel strup je ta med vas!» VIII. Čudna dežela. Kje sem,, kje sem? Kam sem zašel? Čilim zelen pred menoj! Zelen čilim — polje ravno . . . Preko polja romam jaz. In ob desni in ob levi gor visokih vrh na vrh; temni gozdi, cvetne loke, potok tod in tam šumlja. Klasje zlato ziblje veter tam po njivah — kak pogled ! In po drevju sadje sočno med poslopji tod zori. Kaka čuda, kaka čuda! Vinske trte vidim vrt; solnce vroče pa iz grozdja ognjeviti čara sok. Dalje, dalje! . . . Reka bistra po dolini se vali . . . Se korak — ah, morje sinje ko zrcalo se blešči. Hiše bele po obronkih in pri trgu pisan trg! Tamkaj mesto me pozdravlja, tu stoji samotna vas . . . O Pavliha, o Pavliha! Glej, ko ti bi pevec bil, tu zapel bi in zavriskal: • Raj je ta-le divni kraj!» Raj ? ... Ob cesti tu počivam, v lipe senci se hladim; hodi ljudstvo mimo mene, jaz pa gledam ljudstvo to. Kje sem, kje sem? Kam sem zašel? Čudne šege, čuden kraji Kogar vidim, nosi spone, vsak verige nosi tod! Vsakdo ne! O, nekateri hodijo svobodni vmes, brez verig, brez spon sramotnih . . . Kdo-li srečniki so ti? Pa sem res že radoveden! Starčka tam-le vprašam zdaj. S turbanom na glavi sivi bliža mi se domačin. Težko tudi ti verigo vlečeš z nogoj za seboj? Sedi k meni, očka, v senco! Naj te vprašam to in to! Cuj, povej, mi, kaka šega čudna je med vami tod? Vsak verigo nosi s saboj, kakor suženj ž' njo; rožlja. Ne boli vas to železje? Vas ne žuli, ne teži? Spone niso vam na poti in prav nič vas ni jih sram ? Naj ti snamcm te okove, naj te, naj osvobodim! Ne le tebe — vse rad rešil jaz bi sužnjih vas vezij! . . . To pogledal me osuplo stari mož jc od slrani; nczaupno se približal, odgovoril mi tako: ■Kaj — verige?! Kdo jih nosi? Jaz ne vidim jih nikjer! Ne razumem. te, popotnik! Star sem, slab.spomin je moj. Stojb — ozrl se je krog sebe, tiše spregovoril mož — 'Praviš, videl si verige? No, mogoče, da je res! Mi sami, veš — čudno je - li ? — več ne vidimo verig! Mi sami pa tudi skoro že ne čutimo jih več. To je pač pri nas navada, stara šega že je tol Stara, stara! . . . Kar jaz pomnim, zmerom bilo je tako. Porodil sem se v verigah, ž njimi skoro ležem v grob. In zato mi jih ne snemaj! Vajen sem jih z mladih dnij. Tisti pa, ki brez želczja prosti hodijo okrog, to so gospodarji naši in sinovi njihovi . . . Čudne res so šege naše. Kaj drugače jc drugod? Morda, morda . . . Svet je velik! Allah s taboj, srečno pot!» Ko pa hotel sem še druge oprostiti sužnjih spon: to so bili hudi name! Rekli so, da sem brezverec . . . Komaj, komaj sem ušel. df IX. Zanimiv slučaj. To je bilo blizu Ispahana. Sel po cesti prašni sem za rana. Nad menoj škrjanček je vesel pesem jutranjo visoko pel. Solnčece nad gdroj že gorelo, prav pošteno v hrbet me je grelo. V se zamišljen sem korakal sam . . . Čuj! kdo tarna, kliče, vpije tam ? Hal Razbojnik kak tam koga davi? Preiskuje žepe mu, ga gnjavi! • Na pomoč!« ... Spet!... Pospešim korak ... Gledam, slušam . . . Najdem te! Ni vrag! Tukaj! V cestnem jarku vznak leži mi mož neznan pa kislo se drži mi! . . . • Tu ležim, oh, oh, že ure tri! O pomagaj mi sedaj vsaj ti! Allaha sem klical in svetnike: Rešite iz stiske me velike 1 Vsi so gluhi! Klical sem zaman . . . Glej, Pavliha, živ sem pokopan! Klical brate svoje in krajane in sosede že sem in vaščane, naj iz jame kdo bi spravil me ter na noge bi postavil me: Nič! . . . Ah, nihče se me ne usmili, ne pomaga nihče v hudi sili« . . . Revež res si — rečem — bratec moj! Kritičen je položaj ta tvoj! Kaj pa . . . Sam si že poskušal vstati ter iz jarka sam se izkopati? . . . • Sam?! . . . Kaj praviš? Meniš, da bi šlo? Nisem mislil še dozdaj na to!» Glej — in vzpel se, vzdignil se od tal je in pokoncu že na nogah stal je! 0* Kako se godi v Sužnji vasi. In tiste dni prišel sem v Sužnjo vas, ogledat ljudi si in šege. Veliko že slišal sem praviti po poti o Sužnjevaščanih. Pred belo gostilno na sredi vasi prinesel velblod me je mršav; prijahal od daleč sem prašen ves in truden ter lačen in žejen. Lepo mi postreže prijazni krčmar, nasiti lepo, napoji me . . . «Pač dobro, da prišli baš danes ste k nam, Pavliha-efendiN — mi reče. «K slavnostni vam skupščini shajajo prav zdaj starejšine se vaški; prevažen tam predlog izproži se v izredni tej občinski seji« . . . In šel sem poslušat in mislil gredoč, kaj pač bi utegnilo biti ? . . . Aha! . . . Da, to bode! ... Že svita se mi po glavi! To bode — seveda! Ta Abdallah-paša! Ta stari krvnik! Petnajst let že tod gospodari! Trepeče pred njim ves ta lepi okraj; uradnik pristran je, krivičen. No, sultan, seveda, ta rad ga ima; pošilja mu zlate redove! In paša vzdiguje še više svoj vrat. Kdor Turek ni, tega pritiska . . . Sedaj pa do grla ga sit je okraj, so siti ga Sužnjevaščanje. Otresli so s sebe ves sužnji strah svoj . . . Bil skrajni že čas je v resnici! . . . O, to se bo bliskalo, bliskalo taml O, to bo pri seji grmelo! In gnevu, ogorčenju bodo na glas možje sedaj dali si duška! In v seji slavnostni se skuje protest, protest proti Abdallah-paši; in proti njegovi pristranosti odpošlje se sultanu tožba I To bode, to bode! ... In že sem stal tam, v dvorani sem stal magistratni; ves občinski svet že svečano je zbran . . . Zupan ga sam baš nagovarja: «. . . Mi sešli smo danes se samo zato na sejo, tovariši dragi, da častni občan imenuje se nov, nov častni ud občine naše! In kdo bi bil vreden najvišje časti, ki mi podeliti jo smemo? Z obrazov vam čitam njegovo ime . . . Gospoda, vi vsi ga poznate! Predlagam: Naš novi je častni občan — naš kajmakam — Abdallah-paša 1 Naš ljubi, mogočni, pravični gospod . Ohrani ga mnogo let Allah ! > ■•Ohrani ga Allah !»> — odmev zagrmi iz grl starejšin sužnjevaških — • «S predlogom se pametnim strinjamo vsi!»> Tu, tam kdo vmes rahlo zakašlja . . . «5* Nove poezije. 177 Važid in Mehmed. Tedne tri že traje vojna, vojna divja in krvava". Koder hodiš, sama groza 1 Strah, trepet in beda vlada. I deželo sultanovo i državo šahovo je opustošil handžar bojni. In kopita kruta konjska poteptala so livade, pomandrala polja žitna . . . Padlo tukaj, padlo tamkaj že vojakov je veliko. Vojna pa še nima konca, bil se ni še boj veliki, odločilni boj poslednji . . . Kdo bo zmagal? Sultan Mehmed? Ali Važid-šah? Koderkoli sem potoval po deželi Mehmedovi, džamije so bile polne, hodže brali so molitve. Na kolenih pa klečalo ljudstvo je in pa molilo ter na ves glas je prosilo Allaha za zmago slavno . . . In potem sem šel v deželo Važidovo še sosedno. Džamije so bile polne, hodže brali so molitve; na kolenih tudi tukaj ljudstvo je na glas prosilo Allaha za zmago svojo! . . . O, ubogi ti moj Allah! — jaz na tihem sem si mislil — zdaj v resnici si v zadregi! Komu zmago bi naklonil? Prosi zanjo sultan Mehmed in šah Važid prosi zanjo ! In seveda in seveda vsaki njiju ima pravo, vsaki njiju je nedolžen, če preliva kri zanj ljudstvo. Kriv ni vojne niti Mehmed in ni kriv je niti Važid. Oh, oba sta miroljubna in obadva sta pobožna! In pa jeden bolj ko drugi klečeplazi zdaj pred taboj in berači te za zmago . . . Ne, na tvojem mestu, Allah, jaz bi res ne hotel biti I d? Modri maharadža. Crez dolgo let sva spet se sešla. Pod Himalajoj tam nekje na kolodvoru sem ga našel. Z menoj vred čakal vlaka je. Široko sedel je na zon, z zelenim turbanom pokrit, v kaftanu svilenem in pestrem — moj maharadža Soliman. Nad glavoj muhovnik je velik mu držal črn in suh evnuh; in neprestano hlad mu pihal in branil sitnih ga je muh. Takoj me spoznal je mogočnik: «Hoho, Pavliha, dober dani No, sedi bliže!« me povabi ter seže mi celo v roko. Ta roka drobna in okrogla! Na prstu vsakem prstan zlat! ln ti briljanti, dijamanti — kako se to iskri, iskri! igo ln sedel tam sem mu nasproti in knežji hvalil mu obed, ki vžival bil pred nekaj leti za njega mizoj sem ga jaz. In dobro del je maharadži moj prostodušni hvalospev; črez tolsto, rjavkasto obličje smehljaj sijal mu je sladak. In pušila sva papiroske pa menila se to in to . . . Zdaj mir po tvojih je deželah? o maharadža! — vprašam jaz. Saj veš, kako je bilo takrat, ko bil sem zadnjikrat tvoj gost! Upor krvav divjal nekje je v deželi tvoji tiste dni. Jaz sam sem boje videl tiste, saj sam potoval sem onddd; in vem, zakaj ubogo ljudstvo je vzdignilo se bilo tam. Glad bil je kriv nemirov groznih: Premalo kruha — preveč ust! O kaj Ijudij pomrlo tačas od lakote je! To je strah! . . . In zdaj spet mir je, kakor slišim. In v kratkem si naredil miri O saj sem vedel, saj sem vedel — vladar je moder Soliman! Gotovo dal si vstašem kruha, nasitil lačne si ljudi; zakladnice odprl si svoje, bogastvo razdelil med nje . . . Potem uvedel si reforme v deželah svojih — to se vel Izgnal krivičnost si za mejo, pravičnost posadil na tron. In odložili so orožje uporniki, seve, sami! Odpustil si jim velcdušno . . . Tako naredil ti si mir! . . . In topo gledal maharadža in s trudnimi me jc očmi; in dolgočasil se je vidno, ko to govoril sem pred njim. • Haha, prijatelj moj, Pavliha!« — mi zagrohoče se na glas — «tak6 krotil bi ti upore? Take, pri vas se dela mir?! »Haha, haha, haha, hahaha! Drugače delam mir pa jaz! Čemu imam vojake svoje? Čemu topove in smodnik? Moj ljubi, to je šlo prekrasno! V par dneh zadušil sem upor! Vse postrelit sem dal jih, vstaše, do zadnjega vse dal pobit!» Hadži Hilmi. Hadži Hilmi živel je pobožno. Vsako leto je potoval v Meko, vsako leto šel na grob prerokov. Cista bila duša je njegova, čista kakor sneg na novo padli. Lahka bila duša je njegova, lahka kakor tička brzokrila; težka bila le so dobra dela, dela, ki jih Hilmi jc ostavil. Kajti mrtev že je hadži Hilmi. Mlad umrl je, in pred leti tremi preselil se v raj je k Mohamedu . . . Roma ljudstvo rado na gomilo, na gomilo Ililmija, svetnika. Zmerom zelen grob njegov je sveži, zmerom zelen in lepo obdelan. Rož vsajenih je na njem dišečih, rož vse leto pisano cvetočih. In dišava sladka in opojna, ni dišava to cvetlična zemska — čednosti so marveč ljubeznive lepe duše hadžijeve mlade . , . Roma ljudstvo rado na gomilo, na gomilo Hilmijevo slavno — samo žensk ne vidiš nikdar tamkaj! Nikdar ženska ne približa noga Hadžijevi se gomili, nikdar . . . Toda danes! . . . Spet vse polno ljudstva. Ob gomili množica se gnete. Spet so prišli Hilmiju se klanjat romarji iz raznih krajev vstočnih. Sami moški v pisanih kaftanih, s pisanimi turbani na glavah, bogatini in pa siromaki. Tod stojijo v krogu ob gomili pa molitve šepetajo tihe, prebiraje jagode na molkih. Glej, kdo bliža romarjem se zdaj-le? Dolga vrsta žensk — je-li mogoče? Pristopile tiho so h gomili, snele z lic so jašmake si bele — aj, prekrasne romarice mlade! Ena lepša, bogme, kakor druga . . . «Radovedni moslemi ste dragi?« — oglasi se romaric vodnica — ■ Prvikrat smo tukaj in pa zadnjič. Prišle smo, da vam odgovorimo! . . . Mlade smo, kaj ne? in lepe tudi! Ni pogledal pa nas Hilmi mladi, lepi hadži, dokler je še živel. Ni ozrl se nikdar v nas nobeno, nego hladno nas je on preziral! Brez srca je bil ta lepi hadži, brez krvi je bil in pa brez čuvstva! Vprašamo: bil to li cel je človek, ki ga ženska lepa ni genila ? Zatajeval je prirodo samo in grešil je zoper red njen sveti! . . . Bil li res je pravi človek Hilmi? Je-li svetcc res pokojni hadži?« . . . To so rekle krasotice mlade, obrnile hrbet in odišle. 1S6 Kako je molil sultan Akbar v svoji džamiji. O moj Allah I Pričakoval težko že si Akbarja, je-li? Glej, ponižal sem se pa prihitel sem k tebi počastit te in molit za pav kratkih trenotkov v tem svetišču prekrasnem, ki sem jaz ga sezidal! Kje na svetu, te vprašam, imaš džamijo lepšo, nego ta-le je moja? Veličanstvo ti moje sto pošilja pozdravov pred prestol tvoj v nebesa! O, saj vem, da najdražja vseh molitev na svetu je molitev ti moja! O, saj vem, da najljubši izmed smrtnikov tvojih ti je sultan preslavni, ti je sultan pobožni in pravični in sveti, ti je Akbar mogočni, ti je Akbar bogatil Mar je čast to za tebe, če te suženj umazan, če te parija moli, če te delavec moli, če te moli berač? Ah, težave imava, je - li f midva z vladarstvom! Dan na dan, dan na dan ti oskrunjajo čast in ime najsvetejše neumiti jeziki. Mene, mene pa žali sužnjev množica drzna! In uporniki lačni in nagi mi oskrunjajo prestol in mi trgajo žezlo, dragoceno, iz zlata kovano, na katerega osti, se iskri dijamat, iz pesti! O moj Allah! Odpustiva za danes, ko praznujemo selamhk sveti, veledušno razžalnikim drznim in kleveletnikom najinim starim! Oh, odpusti jim v mojem imenu vsem zaslepljenim grešnikom! Amen. Moteno zborovanje. Cim dalje lepše . . . To je krik in vik! Narašča šunder po dvorani širni. Ko prožne žoge odletavajo najlepše psovke že od ust do ust . . . In zdaj — in zdaj — vzdigujejo pesti, grozeč pristopajo drug k drugemu. Glej, tintnik tam-le zdaj leti po zraku! Peroti je dobila črna stvar. A zdaj zabliskal se je handžar gol! Vihti nad glavami ga nekdo v gneči . . Zaščegctala me je radovednost in vpraša! sem soseda poleg sebe: • Kje smo, efendi? Mar v kavarni bučni? Bazar je morda to-le, ali krčma? Napili so možje se šerbeta? In zdaj divjajo — kaj ?• •«Haha, haha!« » Na glas se sosed mi je zasmejal . . . • •Res, vam se vidi, da ste tujec tu! Pri nas pač bili niste še nikdar v deželi slavni indijski deveti . . . Državni zbor je to, prijatelj moj! ,s9 Naš parlament! ... Vi majete še z glavoj! Kaj? Ne verjamete, gospod Pavliha? Moj ljubi, glejte te obraze vi! Inteligenca — a? In noše premotrite! Gosposki, dragi, svileni kaftani! Poslanci smo, zastopniki smo ljudstev in narodov dežele te velike! Tu sklepamo prevažne nam reči o blagostanju domovine naše; za ljudstva srečo se potimo tu in za napredek in prosveto splošno in za omiko brigamo se resno. O, to je trud 1»» . . . In nič več nisem slišal, kaj pravil mi zgovorni je možak. Naraščal trušč in hram je strahovito in par poslancev se je spoprijelo . . . Zaušnic težkih slišim tlesk na tlesk . . . In handžarji že spet se bliskajo. — Rdeči fesi, pestri turbani lete iz kota v kot . . . Stoj! Kaj je to? Glej, vse utihne, ko okamenelo ! In ko bi trenil, zdaj nastal jc mir! Vsi ko začarani strmč poslanci! V dvorano prišla truma je ljudij na tihem, neopazovana z ulic. V zmešnjavi splošni so pozabili zapreti vrata stražniki in vhod igo zabraniti predrznežem ... Ta smola I In tu stoje zdaj državljani čudni, ti neposlanci, nepoklicanci! Možje razcapani in bosonogi, polnage žene z deteti na rokah iztezajoč dlani na vse strani, molče proseč po zbornici sijajni ponižne miloščine! Ah, ah, ah! Ta smelost! Ta poulična nesramnost! Pa res I Da upajo si ti berači v dvorano stopiti bogato in tu motiti prevažno zborovanje! XVI. Skrbni radža. O presrečni ti radža Vangiso! Kako lepo deželo imaš! Raj ustvaril je Brahma ob Gangi — domovina je tvoja ta raj! Bil sem gost njegov včeraj. Povabil na zajutrek me bil je v svoj konak. In razlagal vladar mi je indski svoje sitne državne skrbi . . . Žal, tako je moj radža ! — jaz vzdihnem, izpraznivši kozarec do dna To-le vince pa tvoje ni slabo . . . Toda on nadaljuje svoj govor: — prestriže mi hitro besedo — ■Stoj, ker nisem povedal še vsega! — Sam sestavil seznam sem vseh knjig, ki razširjajo misli svobodne, knjig domačih in tujih seznam. In na vrata tam mestna velika dal pribit sem svoj važni razglas; in slovesno prečkal pred ljudstvom vpričo mene ga moj je glasnik. In še s svojim pokazal sem prstom na ta indeks podložnikom sam in pa strogo ljudem prepovedal tiste knjige sem citati bil. In nato zagrmeli topovi in pa godci zagodli so tuš; in po džamijah vseh so molili in slavili veliki ta dan> . . . * In ko segal mu ginjen sem v roko in jemal sem od njega slovo, to sem čutil: Ta radža Vangiso preizvrstno za ljudstvo skrbi! In gredoč sem prečkal na vratih tam seznam prepovedanih knjig in vse kazni, dodane na koncu, sem z bojaznijo svetoj prebral. In nagledati nisem se mogel razglasila prekrasnih potez . . . Ah, tč črke, umetno zavite! Ko bi jaz tako pisati znal! Ko pa romal potem po deželi sem Vangisovi lepi okrog, to sem gledal in čudil se, čudil nepokornim podložnikom tam! V vsaki hiši so čitali skoro prepovedane knjige samd, ah, in žalili skrbnega radžo, Id pred strupom jih takim svari . . . d? 195 *3* Bakšiš. Sel črez Zlati rog po mostu, romal spet sem v lepi Stambul. Komaj, komaj sem se rinil skozi ljudstva gneče pestre in kričeče mimo mene. Paše v zlatih uniformah in v bogatih plaščih šejhi, tujci, ki jih znosil veter iz dežel je vseh po svetu; in berači goli, lačni in pa lepe odaliske, belolične, črnooke, v jašmakjh se skrivajoče in zato le še krasnejše . . . Vse je plelo se, vrtelo mimo gor in dol po mostu. Zdelo se mi je, da sanjam in da gledam vstočno bajko: • Tisoč eno noč» . . . Toda tam, ob kraju mosta sreča derviš me umazan in razcapan in raztrgan. Masten čepel mu je turban na obriti stari glavi; padala je siva brada starcu skoro do pasu. Ta me vzdramil je iz mislij. Zabolelo me je srce. Smilil se mi siromak je. Segel v žep sem in ponudil piaster bel mu, majhen bakšiš. Toda, slabo sem naletel in grdo sem se opekel! Hotel ni ga, hotel ni ga bakšiša od mene vzeti filozof ta lačni s ceste! Umcknivši velo roko, pod kaftan jo skrivši naglo, čudno derviš me pogleda, gleda ostro me in pravi: •Pljuni v morje, o Pavliha, pljuni v morje.tu črez priroč! Bode-Ii se kaj poznalo? • Glej, to morje, glej, to morje neizmerno in globoko — siromaštvo je, uboštvo, ki razliva se po svetu 1 Kaj utone siromakov, koliko jih potopi se v morju totem hip za hipom! In zato ne pljuvaj v morje! Ne pozna se, kamor pljuneš. In ti rajši ne razdavaj bakšiša med siromake; ne pozna se v bede morju« . Prva skrb. Dišečih cigaret se vlači dim, ko siva megla plava po šatoru. In polnih skled in polnih steklenic donašajo še zmerom urni sužnji. In same znance skoro vidim tu! Kdo bil bi mislil, res, kdo bil bi mislil! Mogul Džegan sedi na voglu tam-le in maharadža Soliman mu vštric! Na desni moji radža je Vangiso in baš nasproti meni Azim šah . . . In pa sijajno spremstvo to! Ali, ah ! Kam, v kako družbo zašel si, Pavliha ? ■ No, kaj molčiš?« — na desni slišim glas — gostitelj Osman sultan sam me vpraša — »Kakd so ti ugajali manevri? In sklep današnji — af Kako? Povej!« «»Prekrasno! Da, o sultan!« • — rečem mu — »»Vesel sem, da sem videl zdaj od blizu najvišje, kar si dosihdob izmislil napredujoči je človeški duh! Prekrasno in izborno! No, seveda! Castitam ti, častitam iz srca, da tudi ti s sosedi hodiš vštric ! Ti veš pač, kaj prošveta je moderna! Izbral si pravo poti Po poti tej dovedeš ljudstvo svoje k sreči pravi I Razbistriš um in požlahtniš mu dušo, a z zlatom mu napolniš prazni žep. Naprej, naprej, prijatelj do vrhunca! Kosarne zidaj rajši, ne pa šol! Pa, saj ti sam razumeš časa duh, problem družabni razvozlavaš dobro! In kakor rekel sem: Le več topov in pušk in sabelj in pa vojnih ladij! Makar za to potrošiš vse mi davke . . . To glavna stvar je, prva tvoja skrb!»» Velikodušni čin. Čudno mesto ta-Ie Bagdad, čudni v njem so prebivalci! Kadarkoli sem priromam, vselej praznik kak vrši se. Kaj li danes spet imajo? Bagdad ves je spet na nogah. Od vezirja pa do sužnja vse v oblekah hodi pražnjih ali jaše mezge, slone in velblode mi po mestu . . . Vse svečano in slavnostno ter nedeljsko je nekako, kakor tamkaj v naših krajih o veliki noči ali o božiču, binkoštih, ko ljudstvo speje k farni cerkvi s čutom svetim in pobožnim . . . Kaj imajo, kaj imajo? . . . Kakor reke vse do morja vam teko iz krajev raznih: iz vseh ulic speje ljudstvo na veliki trg prostrani ■OI pred kalifov konak beli. Z živoj rekoj tudi jaz sem na ta splo.šni cilj priplaval. Glava pestra je pri glavi . . . «Ti, Pavliha, tudi tukaj?« — nekdo dregne me pod rebra. — Prišel! — rečem znancu Mirzi — pa, za Boga, kaj imate ?! • Kaj imamo, kaj imamo!« — čudi se mi sosed Mirza — • Sina princa porodila odaliska jc najlepša; pa zato je dobre volje naš kalif, naš Harun mladi! In povabil ves jc Bagdad pred svoj konak semkaj danes. Sam presrečen hoče Harun, da je srečno tudi ljudstvo. Pa zatorej izncnadi danes s činom nas velikim in s posebnoj, izvenrednoj milostjo nas vse obsuje. To obeta v razglasilu naš kalif ...» In ni dokončal moj prijatelj, dobri Mirza. Vse utihne ... Na balkonu Harun mladi se prikaže baš nad glavoj mojoj v zraku. Vse je tiho, vse posluša, kakšna milost se razlije iz njegovih ust črez ljudstvo . . . In začel je govoriti, a v jeziku mi neznanem. Mislil sem si sam pri sebi: Sužnost bržčas zdaj odpravi, pod kateroj ljudstev mnogo še vzdihuje v tej deželi . . . Tlako morda odpusti jim . . . Ali pa . . . hm, kaj bi bilo ? . . . Morda danes se izjavi, da je čisto zadovoljen, če za službo mu od danes in za posel, trud vladarski dajejo le polovico vseh dohodkov dosedanjih . . . •Slava, slava!» . . . vse zakliče. Zginil Harun je z balkona, skril kalif se spet je ljudstvu, dokončavši svoj nagovor. Kaj je rekel, kaj obljubil, s čim osrečil, iznenadil? Kakšno milost vam naklonil? — vprašam Mirzo radoveden. --■ «Saj sem vedel, o Pavliha !> -*-f reče Mirza ves navdušen —, «da kalif nas iznenadi ter osreči ves naš Bagdad! Čuj in strmi torej, tujec! Za evnuhe in lakaje, ovaduhe in vohune, ki še dalje po kolenih bližali se bodo njemu prepevaje slavospeve: red ustvaril nov je Harun red iz zlata, red najvišji — ,hrbtenjače pro&io-sloke' in svetinj je zlatih novih dal kovat . . . To nam je rekel!> Velikansko! — sem si mislil —. To je duh, ki ni mu para od Stambula do Damaska, od Damaska do Kahire, od Kahire do Kalkute — ta kalif, ta Harun modri! Ta ve, česa najbolj treba ljudstvu v dobi dandanašnji! Ta poglobil se do dna je v časa strujo zagonetno; ta premozgal, preštudiral vse probleme je moderne! Ta razume, ta razume dobe naše rane skrivne ta uganil je bolezen kritične tč dobe naše; ve pa tudi za zdravilo, ki bolezen to prežene! . . . Ni mi žal, da ravno danes prišel v Bagdad sem slučajno. <3* aos Portret. Ti zver, ti zver! . . . Je-li mogoče?! In to dandanes! . . . Zblaznel bil . Lasje mi vstajejo po koncu . . . S človeškim licem divja zver! Krvi sledovi, strah in groza, kjerkoli hodil sem te dni; poklanih moških videl trupla in žen oskrunjenih povsod! Otrok nedolžnih dal si tudi Herod ti novi, pomorit! Tako po tratah kosa ostra cvetlicam glave pokosi. O zver, o zver, ti kan tartarski! O Džingiskan, o ti krvnik! Stotisoč si poklal kristjanov v par dneh minulih — pa zakaj? Ljudij stotisoč in nedolžnih! Zakaj ? . . . Zatd da od gladu ne treba jim sedaj umreti in tresti več se pred teboj?! Poznaš me, starega Pavlino, in veš, da se te ne bojim! . . . Tako govoril Užingiskanu, levite takšne sem mu bral . . . Debelo, jezno me je gledal, iskrile so se mu oči, napenjale po licih žile in tresle so se mu roke. Zdaj plane na-me! — sem si mislil — Zadavi me! ... a glej, a glej! Ironski samo nasmehlja se na tronu stari grešnik ta! Smehlja se, pod kaftan poseže . . . • Tu glej* — ponosno reče kan — • podobo to v okviru zlatem in v diamantih, to poglej! • Poznaš? ... In to je kralj krščanski! In danes poslal mi ga je portret ta svoj s podpisom svojim in pa prisrčni svoj pozdrav! ,Prijatelj zvest' — mi piše v pismu — ,ostane moj on še poslej!' . . . Premehkega sred si menda kaj ne, Pavliha? — HahahaU dt HOJ Govor o najlepših krepostih. Stara, temna, nizka džamija . . . Skoz okna zre umirajoči izza gore dan. Po preprogah pestrih poklekava ljudstvo, Allahu se klanja verni musulman. Gnctc se molilcev moških in pa ženskih. Žubori polglasen in šušti šepet, kakor če skoz drevje ob večernem mraku veter po dobravi piha brzolet. Saj sem že potdval cesto po teh krajih, saj poznam moleče te-le jaz ljudi: Sami sužnji, kar jih vidim tu pred saboj; prvi in poslednji — sužnji vsi, vsi, vsi! Glej — sedaj na lečo mlad je stopil hodža . . . Kaj ponos je moški, zdaj-le jim pove! koliko svoboda vredna — jim razloži —, sužnost da največje zlo je in gorje . . . In stoji mi hodža na visoki leči . . . In prebravši suro zbrancem govori; govori prekrasno in slavi — ponižnost, skromnost in pohlevnost na ves glas slavi. Gledam in poslušam . . . Kakor vino sladko vre iz steklenice v čašo se peneč, vre iz ust beseda hodži duhovita, v poslušalcev srcih up in strah budeč . . . «A najvišja čednost* — končal je govornik — «če krivico vsako, bratec, pretrpiš! Ce brez godrnjanja nosiš jarem sužnji ter če duh nevolje slehern zatajiš! To jc volja božja, poslušalci dragi, in tako naš prerok Mohamed uči! Skromnost in ponižnost pa pohlevnost ovčja — čednosti najlepše, zlate to so tri!,* .38 XXII. Kadi Samarkandski. »Modri kadi, stari kadi, kadi dobri in pravični! Hudodelstvo izvršilo včeraj v našem se je mestu, v lepem našem Samarkandu! Sodi, kadi, pa pomagaj!« ««No, govori, le govori! Kaj, kako se je zgodilo ? In potem jaz reč razsodim na podlagi alkorana. Tisto veš, da sem pravičen!«« . . Jaz pa, ki sem bil navzočen, ki obiskal bil sodnika, modrega sem učenjaka tisti dan na poti svoji, tiho sedel sem, poslušal, radoveden, kaj govoril bo tožnik in kakšno sodbo pač izreče modri kadi. Rastem Said, moj prijatelj . . . In tožnik si je odkašljal in tako-le je govoril: 'Ljubi kadi! V mestu našem životari star opankar. Reven je ko miš v mošeji. V nizki koči ti stanuje in opanke krpa stare pa čarape ti popravlja. Pravi revež je, ti rečem! Nič ni res, moj ljubi kadi! Zlagal sem se prav debelo. Siromak ta ti je bogat. A bogastvo vse njegovo — Fatima je, roža bela, ki v njegovi cvete koči. To se pravi, ljubi kadi, zopet zlagal sem se malko! Bil je bogat ta opankar, še do včeraj bil je bogat! Ali včeraj, ko odišel v džamijo je bil opankar, Allahu se klanjat, molit, rožo nekdo mu ukral je, šiloma mu jo odvcdcl! in opankar ve prav dobro, kdo je tat ta in razbojnik; po imenu on pozna ga! Ljuba duša, modri kadi! Vrni rožo, hčerko mlado, daj nazaj jo siromaku! Hudodelca pa kaznuj mi, kadi, strogo po zakonu!« «»Visel bode na vešalih! Da, še danes ga obesim! <» Kratko kadi je razsodil, divje gledal v sveti jezi in z zobmi je škripal starec, da sem sam se bal ga skoro . »»No, pa kdo je ta opankar?* »To sem jaz, o modri kadi, ki stojim sedaj pred taboj!« - »»In razbojnik tisti — kdo je »Husejn-kan jc, ljubi kadi!« . Tu popraskal pa moj kadi je po tilniku se tolstem. Nekaj ga je zasrbelo! A potem je rekel mirno — v tla gledaje, ne v tožnika — čisto hladno mu je rekel: >»Ta je druga, veš, prijatelj! Moj opankar, ta je druga! . . Če kdo drug bi bil to storil, na primer, kak .tvoj tovariš, kak nosač, kak suženj, ali kuli, ki priganja osle in velblode v karavanah — to bi bilo, to bi bilo! A sorodnik šahov, Husejn — to je sitno, hm, seveda! — Husejn-kan ne bo obešen! Pojdi v miru, pa pozabi kar je bilo! Allah s tabojl»» XXIII. Pri studencu. Kaka žeja, kaka žeja! Jezik suh in grlo suho . . . Je-li čudo? Solnce danes res pripeka, da je groza! Pa ta dolga, prašna pot! No, pa ta je zdaj za hrbtom . . Ha, studenec sredi gozda! Kaka čista, sveža voda v rupi steka se globoki pod košatim, senčnim hrastom ! Pojdite mi vsi solit se z vašim vinom v dragih čašah, maharadže in kalifi, sultani pa šejhi, kani! Ta-le rupa mi je kupa; v njo pijače je najboljše mi natočil dobri Allah . . . In pokleknil sem na zemljo mahovito in na trebuh legel sem pred hladno rupo, da si žejo ugasim . . . Kaj je to — ta slika v vodi? Ta obraz! Ha, ti, Pavliha?! Ali res ? Je-li mogoče ? Dolgo nisem ga že videl jaz obličja svojega . . . Haha! Počil bi od smeha. O Pavliha, o Pavliha! Jutrovce ti kritikuješ in napake zasmehuješ, ki srečavaš jih med njimi; norce briješ iz obrazov jutrovskih in iz obličij neumitih, neobritih! . . . Ah, Pavliha, tudi ti si kaj marogast in umazan! Je-li čudo, če prijela marsikaka se nesnaga tudi tvojih lic je belih na tem dolgem potovanju po tem čudnem orientu, kjer boje se sveže vode in pa zraka svežega in pa mila in glavnika in pa britve brušene? . . . Perzijske šege. Kadarkoli smo šli s karavanoj skozi Kuškiserd, perzijsko vas, po nje ulicah videli vselej zanimiv smo in čuden prizor! Iz vseh hiš in iz koč so hiteli črnobradi in resni možaki in pa Perzinje, mlade in stare ; in nosili so kazat na cesto nam umazano svoje perilo in umazano svojo obleko. In držali, obračali v rokah neoprane tam tiste so cunje; razobešali tamkaj po plotih in po plankah z nekakim ponosom prav pred našimi so jih očmi. In z nekakim "posebnim ponosom, z orientalskim so tistim ponosom govorili nam vselej tako: «Ste-li videli kje že na poti bolj umazanih srajc in kaftanov, nogavic, otirač in rut žepnih? Oh, oglejte si, bratje, natanko to umazano naše perilo, neočiščeno našo obleko! In pa pripovedujte po svetu kaj ste videli tukaj pri nas!» In seve, kamorkoli je prišla karavana z vclblodi in z mezgi in s trgovci in z romarji dalje, oh, povsod smo pač pravili radi radovednim ljudem za zabavo, kaj smo videli novega zopet v Kuškiserdu tam, perzijski vasi . Na suženjskem sejmu v B6hari. Vse črno ljudij na tržišču. Ko čilim se pisan mi zdi ta množica mešana, pestra . . Hej, danes jc v Bohari sejm! Sejm sužnjev! Kako zanimivo! Kaj takega nisem dozdaj, kar hodim po Jutrovem, videl . Sejm sužnjev! Ubogi ljudje! In gledam jih, hodim med njimi. In kjer jih je skupaj največ, obstanem: • O, bratje v preroku! Kaj znate vi delati vse? In delo katero najrajši opravljate Boharci vi? Pa morda vas kupim še danes . . No, kaj veseli vas najbolj ?» «»Umirati, ljubi Pavliha, to znamo od nekdaj najbolj !»» — Takoj se odreže mi nekdo — «*Le pošlji v krvavi nas boj! In videl junaštvo boš naše in videl naš robski pogum! . . . Čim manj pa dajal nam boš jesti, a batin po hrbtih čim več, čim bolj nam boš krut in krivičen — tem ljubši nam boš gospodar, tem rajši se bomo borili s sovražniki tvojimi mi, tem rajši umirali za-te in svojo prelivali kri! O znamo pa, znamo prekrasno za druge umirati mi, za druge, za njihovo slavo in — — — — — — —»» aio, Epilog. Poslednja stran, poslednja vrsta to! In zadnji stavek nima niti sklepa! In dalje mislim naj si sam — haha — kako se je končalo? Ta je lepa! . . . In — ali sploh ni dalje pisal mož? In tukaj-le že dnevnik se končava ? Končava? Ne! . . . Celoti manjka rep. Kaj sama, vprašam, mi pomaga glava? Ne, ne! Dovršil bil je potopis Pavliha. To gotova je resnica. A dober del se ga izgubil je, pod nič ga šla je morda polovica. In miši, plesen, črvi glodali na tem so dragocenem pergamenti . . . In torso je, kar v rokah še imam; in kar ostalo je, so le fragmenti. Kdo ve, kaj vse doživel bil je še po zanimivih, vstočnih krajih tistih! In Allah ve, kaj stalo vse je tam popisano na izgubljenih listih! A baš ta izgubljeni rokopis — kako, kako me ta posebno mika! In zdi se mi, da čitam tudi to . . . Za slikoj se vrsti mi pestra slika . . . In tebe, muhasti Pavliha moj, po čudnih spremljam in neznanih potih; in vse doživljam v družbi tvoji sam po tistih skrivnih jutrovskih tam kotih. Pri šerbetu tako sedim s teboj pa gledam v lice tvoje zagorelo. Istorije poslušam tvoje rad, saj marsikako mi poveš debelo . . . In ko zapališ kak pereč dovtip, sam veš, Pavliha, kaj se pripeti mi: Za trebuh primem se tedaj in smeh prisili svetle solze na oči mi . . . A ti mežikaš z majhnimi očmi in vlečeš dim iz pipice igračke; kadiš in napihavaš lici si pa spuščaš v zrak tabakove oblačke . . . In včasi nečesa domisliš se pa sežeš v torbo usnjato in mastno — in pergamentov zvezek mi iz nje privlečeš svoj nekako naglo, hlastno . . . Ml In nekaj si na novo belo stran beležiš spet v arabščini rogati . . . Ne vem, je-li humor, sarkazem to, kar okrog ust sedaj-le tam igra ti ? In zdaj izginjaš mi izpred očij . . . Izginjaš mi polagoma v daljavi . . . Le tvoj klobuk široki vidim še in pa dežnik rdeči v roki pravi . . . Izginjaš mi v daljavi iz očij — pa kam? Pa kam odišel si po sveti? . . . Ker dobro vem, da nisi še umrl, gotovo moraš kje še pač živeti! Da, ti živiš, ko brat tvoj Ahasver! Nemara romaš ž njim še po orienti . . . In morda, morda najdejo še kdaj se izgubljeni tvoji pergamcnti . . , A vprašam se, če sploh bi smel vam vse na jezik naš nedolžni preložiti ? Bojim se: — v ostalini marsikaj preslanega utegnilo bi biti . . . A. AŠKERC je izdal v naši založbi leta 1890 : BALADE IN ROMANCE 155 stranij. Cena broširanemu izvodu po 2 K 60 h, eleg. vezanemu po 4 K leta 1896: LIRSKE IN EPSKE POEZIJE 196 stranij. Cena broširanemu izvodu po 2 K 60 h, eleg. vezanemu po 4 K. Po pošti: broširan izvod po 2 K 70 h, vezan po 4 K 20 h. Ig. pl. KIeinmayr & Fed. Bamberg knjigarna založnica in tiskarna v Ljubljani. A00000077190A