IZ  CIKLA  ŽIVA   IN NEŽIVA  PRIRODA France  Forstnerič
RIBOLOV
Hiše gorijo na nebu.
letala na tleh.
sklafena.
Svojo drago sem videl za stogom sena
izljubljeno in smehljajočo.
Oskrun jevaici so davno odšli, njeni  mili,
kakor otroštva se me spominja
blago in  žalostno.
Oči ji steklenijo. Hiše še vedno gorijo
na nebu. Vode so plesnive
in goste v odsevu. Za mano pa hodi
najbolj  zavržena z otoka gobavcev —
le to vem o njej bežno,
da je znorela od plesa. Blizu ognja
se mi ponuja, oči  zavija. Ne vem.
kako je z menoj, že dolgo nisem  mučil.
tudi vroče je. Lovim ri^e.
v gostih vodah in mlakah na trnek.
tolste bolne ribe s krvavim smrčkom
in segnitim repom. ^ saka prime.
vsaka prime.
POČITEK OB CESTI
Tu bom počakal,
ne priganjaj  me. prijatelj. Vidim
ti teme. Utrujenost   "
seva nanj  iz daljave
kakor september na njivo.
Jaz sem  že davno  izgubil lase —
neko noč, ko sem poslušal,
saj sem ti pravil.
Tu bom počakal.
če je še kdo za nami,
veš, pogosto se oziram daleč nazaj, tam
sem nekaj  utopil, nekaj zakopal.
Zato sedim v travi opoldne
in čakam nevihto. Zate ne rečem.
nič nimaš s seboj, če boš žejen. Tvoj  smeh
za ovinkom, ob cesti rase
regrat.
598
V VRSTI
Mnogo nas je.
laliko (nemo po bližnjici.
Puške poskrijmo, samo njihova črna usta
naj   bodo  odprta  v  travi.
Klikniti more  le tisti.
ki vidi svojo žival spati.  Jokali
smemo, kadar počivamo. Mislimo laliko
na  vse. toda kdor spregovori.
se spremeni  v  drevo ob tej   poti.
Glejmo drug drugemu v tilnik.  Kače
spijo  med   rožami. Kamni   pojo  v  zboru
lemiie pesmi o ognju.
listi, ki bomo  po vsem leni  prišli  na jaso,
se bomo drug drugemu iz   srca smejali.
599