Kinematografijo perestrojke in zgodnji postsovjetski film pogosto označujejo kot družbeno-kritični "črni val" oz. obdobje černuhe. Gre tudi za neprimerljivo plodno obdobje za ženske režiserke, katerih filmi niso pogosta referenca filmskih analitikov. V članku analiziramo filmski opus Olge Žukove (1954-), ki je v obdobju 1990-1994 posnela pet celovečercev. Kritiki so njena dela sicer označevali kot pretenciozna in izumetničena, v članku pa jih obravnavamo v kontekstu dela druge sovjetske režiserke Iskre Babič (1938-2001), pri čemer izpostavljamo posebnosti filmske govorice filmov Žukove s posebnim poudarkom na prepletih avdiovizualnega in telesnega. Ugotavljamo, da režiserka z določenimi prijemi vzpostavlja posebne časovne prostore, ki se upirajo površinskim družbeno-političnim referencam, ki jih daje linearnost narativa, tako pa tudi patriarhalnim dihotomijam slednjega.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-DDNI3EBF

COBISSID

34935645

Objavljeno

11.09.2017

Metapodatki

Citiranje

APA:

Majsova, Natalija (2017). Re-reading cinema of perestroika. Družboslovne razprave, letnik 33, številka 84, str. 49-65. URN:NBN:SI:DOC-DDNI3EBF from http://www.dlib.si

MLA:

Majsova, Natalija. "Re-reading cinema of perestroika." Družboslovne razprave letnik 33. številka 84 (2017) str. 49-65.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DDNI3EBF>

Družboslovne razprave
2014
(Zbirni zapis)