Naravne nesreče v varnostni razpravi praviloma nimajo ustreznega prostora, čeprav podatki kažejo, da je bilo v obdobju 2002-2011 po svetu vsako leto v povprečju skoraj štiristo nesreč, ki so na leto v povprečju zahtevale 107.000 življenj, prizadele več kot 268 milijonov ljudi in povzročile gospodarsko škodo v višini 143 milijard ameriških dolarjev. Zaradi naraščajočega števila nesreč in njihove intenzivnosti so civilne strukture upravljanja in vodenja vse bolj nemočne pri spoprijemanju s posledicami nesreč, zato se vloga vojske v tem procesu v zadnjem obdobju krepi. Ob tem se pojavljajo različni argumenti, ki bodisi odobravajo večjo vlogo vojske pri odzivanju na nesreče bodisi temu oporekajo. Analiza teoretičnega diskurza na to temo omogoča prepoznavanje naslednjih argumentov: utilitarnega, funkcionalno-humanitarnega in varnostno-strateškega, pa tudi argument militarizacije in odvračanja oziroma osamitve. Analizo nadaljujemo z ugotavljanjem pogostosti teh argumentov pri preučevanju primerov nekaterih nesreč, ki so se zgodile v omenjenem obdobju. V sklepu se opredelimo do vsebine in pogostosti različnih argumentov ter opozorimo na nekatera protislovja sodelovanja vojske in civilnih struktur pri odzivanju na nesreče.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-H71U1RA8

COBISSID

33090141

Objavljeno

14.04.2016

Metapodatki

Citiranje

APA:

Malešič, Marjan (2014). Vloga vojske pri odzivanju na nesrečo. Teorija in praksa, letnik 51, številka 6, str. 1111-1130, 1404-1405. URN:NBN:SI:DOC-H71U1RA8 from http://www.dlib.si

MLA:

Malešič, Marjan. "Vloga vojske pri odzivanju na nesrečo." Teorija in praksa letnik 51. številka 6 (2014) str. 1111-1130, 1404-1405.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-H71U1RA8>

Teorija in praksa
1964-
(Zbirni zapis)