FABIOLA


ah 

Po 

kardinalu M. Wisemanu 

Z dovoljenjem preeast . Kernega lcnezonofijstva . 

V Celovcu 1867 
.
Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.



Predgovor. 

Ko so spisali to knjigo Wiseman, kardinal 
in nadškof vestminsterski, niso imeli namena svetu 
podati učene preiskave o napravah in starinah perve 
cerkve; " ampak vernikom so hoteli popisati v mični po 
vesti življenje in šege Kristijanov pervih stoletij, pa 
tako z izgledom teh keračanskih junakov spodbudit i 
sedanji svet k posnemanju in širiti med ljudstvo m 
katoliškega duha. Tudi niso imeli misli pisati zgodovinskega dela; kajti kdor je zveden v cerkveni 
zgodovini tistega časa, našel bo marsikaj, kar se ne 
ujema ne s krajem, ne s časom — ampak zneseni s o 
izverstni prizori tudi iz nekoliko ločenih časov in 

krajev in sklenjeni v mojstersko sako tedanjega keričanskega, pa tudi ajdovskega sveta. Pač pa si je 
učeni gosp . pisatelj sam ogledal katakombe in drug e 
kraje, kjer se razmotava povest, in sv. mučenci so 
naslikani v svojem djanji, govorjenji in mišljenji p o 
njih pravem značaji — takoini so , kakor je nam 

kaejo sv. oficiji in druge zanesljive listine. 

Ko je to delo zagledalo beli dan, razširilo se je 
na nagloma po vsem omikanem, sosebno katoliškem 
svetu , tako da je sedaj e skoraj v vse evropejske 

jezike prestavljeno in ke po večkrat natisnjeno. Sajpa tudi človek vse v njem najde, kar katoličane zanimati more : prigodbe, ki se razmotavajo v njem, 
godé se na klasiški zemlji in osebe v njem popisane 
so nravno visoko visoko izobra 'Zene, po nekoliko 
sv. mučenci — pravi vzori človeštva. Zató je segalo 
in še sega po tej knjigi vse — ne le prosti človek, ampak tudi izobrak'enec, kteremu je bila najprej name 
njena, ker smela bi se tudi imenovati prava apolo

gija katoliške vere. Kajti najpoglavitniši in najvaZ' 
nejai naši sv. nauki, ktere radi napadajo in izpodbijajo drugoverci, so dokazani v 'ivUenji, šegah i n 
naukih sv. cerkve daljnih stoletij. 


i' éuda tedaj, da je tudi skerbna „družba sv. 1,0

hora” vernim Slovencem v domači besedi podati hotel a 
to delo . Skerbeta je pa za to, da bi se knjiga nekoliko predelala in tudi prostemu ljudstvu razumljiva 
storila . 

Da se to dvoje ob enem doseZe, opustilo se j e 
to , kar je le bolj zvedencu namenjeno, še ni s po 
vestjo samo v ozki zvezi ; vendar je ostalo, kolikor 
je bralcu v pojasnjenje popisanih dogodkov ravno ne 
obhodno potrebno — vzelo se je pa izmed povesti , 

ktera zdaj nepretergano naprej teče, in pridjalo z 
manjimi serkami ko „pojasnilo bralcu”, ali pa kot 
opazka postavilo pod versto. Tudi še kaj druzega 
prostemu človeku manj znanega se je pojasnilo v 
opazkah ; zató so pa izpadle druge učene opombe p a 
talce, ki zavračajo na vire, iz kterih so zajemali 
slavni kardinal. Tetko se je knjiga za nekoliko zmanjšala pa slehernemu razumljiva postala, naj jo le po 
časi in premišljeno bere. 

Izročamo jo tedaj tudi vam, predragi Slovenci ! 
povsod toliko čislano „Fabz'olo.” Vi radi prebirate 

ivljefi~je naših slavnih rojakov, pazljivo poslušate, 
še se vam pripoveduje od daljnih slavnih mest, o d 
vojske itd. -- tukaj imate vse ob enem : slavne rt), 

jake, keršeanske junake, otroke ravno tiste preljub e 
matere sv. cerkve, ktere sinovi ste tudi vi, ki so se 
bojevali v &linji, imenitni dueti , in v sv. mestu, 
mogočnem Rimu, za svojega Gospoda in Zveliearja , 
in sicer v strašni vojski, ob silnem preganjanji 
neusmiljenih rimskih cesarjev svojo kri prelivali za 
svojega Odrešenika ! 

Berite tedaj od teh junakov, opazujte je v njih 
djanji, govorjenji in mislih pa posnemajte je. Tako 
boste brali to knjigo s pridom, tako bo vsak v nji 

našel, česar bo iskal: Zalostni lolaZ'be , preganjani in 
zaničevani dušnega krepčala itd., vsi pa ljubezen do 
svoje sv. vere in cerkve — in tako se bo tudi pr i 
nas kelja spolnila, s ktero so spisali kardinal to po 
vest. Bog pomozi ! 

V Ljubljani meseca Vjnotoka 1866. 

A. Z. 

Perrj del. 

Mi r 

. Ker§čanska hiša. 

opoldne je meseca septembra leta 302 ; jasno 
je nebo in. vročina jenjuje, ker že se je solnce nagnil o 
k zahodu. Prebivavci mogočnega Rima zapuščaj o 
svoje hiše in hité proti vertom Cesarjevim ali Salu

stijevim, da bi se sprehodili v večernem hladu i n 
pozvedeli, kar se je med dnevom ali tam prigodilo . 

Tudi z dragim bralcem se podamo na pot, pa ne 

v krasne verte, ampak v neko hišo ga hočemo peljati n a 
Mar t o v em polji, (carnpus Martius so mu . Rimljanj e 
rekli). Martovo polje se je imenovala planjava na severo 
zahodu, med mestom in reko Tibero . V pervih časih 
rimskega vladarstva so se vadili na njej mladenei vojaških reči, in možaki so se tam posvetovali o važnih 
deržavskih zadevah. Poznej so stavili Rimljanje na tejplanjavi mnogoverstna zidanja ; sosebno cesarji so sezidali na nji krasnih tempeljnov , velikanskih gledišč ,
toplic itd. ko se naša povest začne , bila je planjava 
že čez in čez pozidana. 

Naša hiša je stala ravno tam, kjer je zdaj cerke v 
sv. Marcela. Bilo . je poslopje veliko, kakor sploh pri 
Rimljanih. Da bo bralec marsiktero reč v povest i 
bolj razumel, povedali mu bomo, kako je bila hiša 
zidana in kakošna notranja njena oprava ; kakoršna 
ta, bile so Mizo vse hiše rimljanske . 

Fabiola . 


2 

Vnanje stene so brez vsega kinča zidarske umetnosti; malo malo je oken. Skoz edine duri stopimo z ulice v predhišje, ali kakor bi po naši šegi 
rekli, v vežo. Tla so vložena z malimi kamenčk i 
raznih barv in na tleh beremo s kamenčki sestavljen i 
navadni rimski pozdrav : „Salve”, zdravo ali dobr o 
d o š e l! Iz veže pridemo v pervi dvor ali atrij ; krogin krog ga obdaja versta stebrov. 

Sredi mramornih tal šumljaje kvišku skače žare k 
čiste vode, zdaj više , zdaj niže, ter pada v rudečekamniti vodnjak, droben dež-razlivaje čez versto jako 
krasnih krog stoječih cvetlic . Med stebri ob steni 
stoji mnogoverstno, umetno izdelano hišno orodje : 
mehke klopi, bogato s slonokostjó in srebrom kinčane ,
mize iz drazega lesa jutrovih dežel in svetilniki na 
njih, izverstno izdelane dopásne podobe in drugega 
orodja srebernega pa bronastega na kupe . Na stenah 
visijo slike, stare in vendar tako živih barev, kako r 
bi bile včeraj izdelane ; med njimi umetno izdelane 
podobe zgodovinske ali pa iz basnoslovja, venda rnobena ni žalila čistega očesa ali nravnih čutil. Tu 
pa tam je bila kaka podoba pokrita — gotovo n e 
po naključbi. 

Prostor ta je bil pokrit in v stropu je bilo veliko 
štirivoglato okno (~inpiaviuni so ga imenovali) s temnim pertom zakrito. Iz tega prostora pridemo v notranji, pa še lepši dvor. Tudi temu so tla mramornata 

pa z zlatimi podobami okinč'ana ; tudi tu. je okno na 
stropu, pa s steklom ali previdljivim kamnom (lapi s 
specularis) zaperto ; zagrinjalo je na pol potegnjeno 
čez-nj in zadnji žarki večernega solnca se razlivaj o 
po dvorani. 

Med stebri iz afrikanskega mramorja sedi pr i 
mali mizi gospa srednje starosti ; mil jej je obraz 
in marsikaj britkega iz preteklih dni obrazi se n a 
njem. Brez posebne lepotilo je njena obleka in" se 
nikakor ne vjema z bogatijo, ktera jo obdaja . S arebernimi nitkami prepreženi lasjé niso prekriti, bre z 

lišpa, kakor obleka, ktero kinča edini škerlatni trak 

— v znamenje, da je gospa vdova. Tudi biserov 
in dragocenih kamenov nima na sebi (s kterimi s o 
bile tedanje Rimljanke kar obložene) ; edina tenka 

zlata verižica jej visi krog vrata in na njej neka j 
skerbno v obleki skritega. 

Ravno veze, pa menda ne za svojo rabo ; na 
dolgem kosu tkanine šiva z zlatimi nitkami, seže zdaj 
v to, zdaj v ono predalce ter iz njega prinese bise r 
ali v zlato vdelan drag kamenček, da je všije v 
tkanino, kakor zahteva podoba na njej — kaj, k o 
bi bila te dragocenosti za kaj višega odločila ? 

Menda jo neka skerb budi in drami iz tihih misli, 
ker vedno pogleduje na duri in posluša, če kdo pride ? 
Gleda na solnee, gleda na klepsidro ali vodno ur o 
zraven nje na mizici ; že postaja nemirna — kar nekdo 
poterka na hišne duri. Proti vhodu pogleda in veselo 
pozdravi že dolgo pričakovanega . 

K Mučencev sin. 

Priserčen deček priskakljá veselega obraza, i n 
komaj ga dobro pogledati moremo, že je pri mizi. 
Kakih 14 let star, je kaj visok za ta leta, lepo zrase n 
in nekako moške postave. Celo mu je visoko in razodeva bister um. Nosi navadno obleko rimskih mladenčev : kratko preteksto do pod kolen ; zlata krogljiea 
visi mu krog vrata. Stari služabnik za njim nosi snopič 
pa irja in skupaj zvitega pergamenta — prišel je 
te aj iz šole. 

Med tem, ko ga tako popisujero.o, objel je že svoj o 
mater in se potem vsedel k njenim nogam. Molče' 
ga nekaj časa gleda, kakor bi mu htela na obrazu 
brati, zakaj je skoraj za polno uro prepozno domú 
prišel? Deček pa materi tako živo, tako nedolžn o 
smehljaje se v oči pogleda, da jej koj vse :dvomljive 
misli razperši: „Kaj te je vendar danes zaderž'alo 
predragi deček? Saj se ti menda ni kaj neljubega 
pripetilo?” 

',Tega ne, draga mati, temveč vse mi je šlo tako 
po sreči, da — da se ti *) skoraj povedati ne upam ." 
Prijazno se mu nasmehljá mati ; tudi deček se ljub o 
nasmeje in začne : »Vidini, da moram.. Saj veš, da 
nisem srečen, da še mirno spati ne morem, če ti vseg a 
ne povem, kar se mi. 'Čez dan pripeti, dobrega ali pa 

*) Rimljan je slehernega tikal. 


«¦..• 4 

M¦»¦¦«, 

slabega. Bral sem nekoč, da mečejo Skitje vsak veče r 
v pripert verč kamenčke, bele ali pa Černe, kako rjim je bil dan srečen ali nesrečen. Ko bi jaz imel 
to navado , vergel bi vsikdar bel kamenček v verč,
kedar bi bil tako srečen, da bi ti vse dogodke povedal, v tako srečo si to štejem. Ali danes — danes 
pervič dvomim, ali bi ti vse povedal ali ne ." 

Deček seže po materni roki in jo nese k ustom ;
ali ko skerbljivo materno obličje ugleda, nadaljuje : 
„Nikar se ne boj, preljuba mati! tvoj sin ni ničesarstoril, kar bi te žaliti utegnilo . Povej, ali hočeš vse 
vedeti, kar se mi je danes pripetilo, ali samo to, zakajsem tako pozno domú prišel? ” 

„Vse, vse mi povej, dragi Pankracij , saj to tud i 
mene zadene, kar se tebi prigodi.

„VeŠ, da sem danes zadnjič v šolo šel, in glej ! 
posebno blagoslovljen je bil ta dan za inč , pa tudi . 
poln čudnih dogodkov. Danes zjutraj nam je dal naš 
učenik Kasian nalogo, „da mora pravi modrijan vedn o 
pripravljen biti svoje življenje dati za resnico .” Nikdar 
nisem slišal kaj tako mlačnega, tako neslanega, kako r 
so bile naloge mojih součencev ; pa saj reveži nis o 
sami tega krivi! Kaj nek ve" kaj je resnica, kajbi je pač v smert gnalo? Vse drugače je to pr i 
kristjanu! Res izverstna je taka naloga za njega, --

to sem tudi jaz čutil : moja naloga je bila najboljša . 

Kako mi je plamenelo serce, ko sem jo potem v šol i 
bral! Mati! polna je bila tvojih naukov, tvojih izgledov. Moja navdušenost bi me bila kmalo izdala ; med 
govorom mi je ušla besedica „kristjan” mesto »modrijan" in „vera” mesto »resnica". Ko se pervič 
zmotim, videl sem , kako se je Kasian prestrašil, in,
ko mi drugič napačna besedica uide, zalesketala j e 
solza v njegovem očesu , k meni se nagne in mi n a 
uho šepne: „Pazi, deček! pazi — tu tenka ušesa 
poslušajo.” 

„Ali je mogoče”, oglasi se mati, ,,da je Kasian 
kristjan? Poslala sem te k njemu v šolo, ker je učen 
in lepega zaderžanja — oj, kako moram zató Bog a 
hvaliti! pa nadaljuj , nadaljuj, drago dete! Kaj se je 
potem zgodilo ? 

',Mojo pomoto je menda malokdo zapazil, ker 


vsi so hvalo ploskali mojemu navdušenemu govor u 

le sam Korvin je čudno in zaničljivo na-m.e zerl in 

s e jezno v ustni grizel ." 

',Kdo je Korvin in zakaj je bil nejevoljen ? 

„Naj starši je v šoli in najmočnejši, pa tudi najboljtrapast. Vendar tega ni on kriv ; večkrat .je že pokazal, daje jezen na-me ; pa jaz ne vera, kaj bi m u 
bil kedaj prizadjal .” 

',Ko smo se, domú gredé, reki bližali, nagovoril 

me je vpričo součencev kaj zaničljivo : Pankracij ! 
danes, mislim, sva zadnjič t u - le (to besedo je kajglasno izgovoril) skupaj in vendar imam še tolik o 
poravnati s teboj. V šoli si se jako rad povzdigova l 
nad mene in nad druge , ki so starši in modrejši k o 
ti — tudi danes si me kaj zaničljivo pogledoval, k o 
si blebetal svojo napuhnjeno deklamacijo . Vlovil sem 
v njej besede, za ktere ti bo žal, povem ti : še kmalo 
žal! Godé se reči, ktere se tudi tebe tičejo in mojoče, saj veš — je mestu predstojnik! (Mati se pr i 
teh besedah strese). Predno se tedaj za sedaj ločiva,
hočeva se še skusiti, pa drugače sk.usiti, kakor smo 
se skušali v šoli. Če si kaj vreden, vdariva se, kakor 
se bijejo možaki! Komaj čakam, da te poniž'am ; sajdruzega ne zaslužiš vpričo teh-le, ki so tvoje povzdigovanje nad druge v šoli videli! " 

Mati pazljivo in skerbno posluša ; še dihati si ne 
upa. „Kaj pa si ti odgovoril, ljubi moj sin? ” 
',Prijazno sem mu rekel, ase móti, da vedé 

nikdar nisem kaj počel, s či'raur bi bil koga žaliti 
utegnil, tudi nisem nikdar mislil na to, da bi se na d 
druge povzdigoval. Biti s teboj se pa tudi ne morem,
sem rekel, saj dobro veš, da sem se vedno takih bojev 
ogibal, ki se s telesnimi vajami začnó, z hudim bojem,
z jezo in maščevanjam pa končajo . Kako bi se sedajs teboj meriti mogel, ker sam praviš, da te jeza vodi. 
Součenci so stali krog naj in videl sem, da so vsi 
zoper mene. Prijazno je nagovorim : Tovarši ! zdravi 
in srečni mi bodite, v miru se ločim od vas, kakorsem v miru. z vami živel." 

„0 ne boš je tako lehko odnesel, ne”, za

germi Korvin jeze ves rudeč, „ampak - -” 
Deček zarudi, začne se tresti in z zamolklim 


—6
glasom zdihuje : „Ne smem, ne sme.m. Tega ne smem 
povedati.” 

„Za božjo voljo! Ce ti je drag spomin tvojeg a 
očeta — sin govóri! Ne bora imela mirú, če mi vsega 
ne pgveš. Kaj je rekel potem Korvin?” 

Se je molčal deček, menda je molil , potem začne : 
„Ne boš-je tako kmalo odnesel, vpije Korvin, ti. mevžasti molivec oslovske glave . *) Skrili ste se, pa jaz 
vas hočem iztakniti ; do tedaj pa naj ti bo to-le v za 
stavo, da me je res terdna volja, nad teboj maščevat i 
se. Pri teh besedah me tako silno vdani po obrazu,
da omahnem. Divje so se zarežali tovari

ši. 

Kako je vrela kri po meni, kako se mi je ker 

čilo serce! Zaničljivo mi je nek glas šepetal na uho : 
»mevža!” Gotovo, to je bil zapeljivi duh. Jeza se j e 
vzdigovala v meni in mi velevala : „Zgrabi ga , nesramneža! ob tla ž njim! dovolj ti je moči za-nj .” 
Hud, hud boj je bil v meni . Nikdar se še meso in 
kri nista tako mogočno v meni vzdigovala — Bogdaj, da bi se nikdar več!" 

kaj si storil, moj sin?" praša mati trepečeg a 
glasú. 

Moj angelj varuh je premagal zapeljivca na moj i 

strani", odgovori deček. „Spomnil sem se ljubega 
našega Gospoda in Zveličarja, kako so ga v Kajfovi 
hiši zaničevali, zasramovali, v obraz tolkli in kak o 
jim je odpustil. Ali sem mar jaz mogel drugač e 
ravnati? Roko podam Korvinu : naj ti Bog odpusti,
mu rečem, kakor ti jaz iz serca odpuščam . V tem 
trenutku pristopi Kasian ; vse je od daleč videl . Učenci 
so se naglo pozgubili. Učenika sem prosil pri sveti 
veri, da Korvina zavoljo tega ne kaznuje, kar mi j e 
tudi obljubil. Kaj tedaj misliš, draga mati!” pristav i 
deček tihega in milega glasú, ,,ali ni bil ta dan za-m e 

srečen? 

M. Posvečevanje. 
Med tem se je zmračilo. Prišla je stara služabnica 
in prižgala luči na bronastih svetilnikih. Živa svitloba 

*) Med drugimi bedarijami so tudi to tačas nejeverniki 
oponašali kristjanom . 


se je razlivala čez mater in kazala žareči njen obraz ;
gorki materin poljubek na sinovo čelo mu je bil odgovor na njegovo vprašanje . Kaj nek vzdiguje materi 
serce tako mogočno? Kaj jej vedri obraz? Je ma r 
veselje nad sinom, ki se je danes tako junaško obnašal ? 
Se več je! še žlahtnejši občutki polnijo jej sere e 

— leta in leta je že pričakovala tega trenutka. Ce 
pobožna mati svoje dete že v zibeli za najsvetejši 
stan na zemlji odloči, če vedno pazljivo čaje nad 
njegovim nagnjenjem in vedno njegovo serce obrača 
na svetišče Gospodovo ; če željno pričakuje dne, da 
bo svojega sina, edino svoje veselje, edino podporo , 
pri oltarji videla — ali ne bomo imenovali take matere junaške? Ce pa edinega svojega sina Gospodu 
odloči ne v služabnika, ampak v kervavo ž'ertev ? 
Taka mati je bila pobožna Lueina taka misel 
j e navdajala njeno serce, ko je mežé pred sinom se 
dela in molila, da jej nog moč dodeli za velikanski 
sklep. Kaj pa se je godilo v mladenčevem sercu,
ko je v misli zatopljen zraven matere sedel? Gotov o 
si ni mislil, da bo sto in sto let pozne] pobožni romar 
rad zahajal v mogočno cerkev, kteri bo on imé dal ;
gotovo ni v duhu videl cerkve na dalnjera Angleškem ,
njemu v čast sezidane! Tudi ni vedelo njegovo serce ,
da bodo njegovo ime med mučence vpisali in da b o 
njegova z žarki obdana podoba visela nad marsikterim 
oltarjem. Kot priprost kerščanski sin je tú sedel,
kteremu je kaj naravno, da božje zapovedi spolnuje . 
Veselilo ga je, da je danes svojo dolžnost storil ; da 
bi se bil pa zavoljo tega povzdigoval, to mu še n a 
misel ni prišlo. Zdaj pogleda materi v žareči obraz 

— tako navdušene je ni še videl. Molčé in skorajnevedé je pokleknil pred njo : saj je bila njegov zvesti 
angelj varuh od zibeli sem, saj mu je bila izgle d 
vseh čednosti. Ginjeno spregovori Lueina : 
',Zdaj je prišel čas, kterega sem dolgo pričakovala, dolgo za-na molila. Videla sem, kako je v tvojem 
sercu kalila čednost za čednostjo ; videla sem in veselila se tvoje ubogljivosti, tvoje pridnosti, tvoje pobožnosti, radovala se tvoje ljubezni do Boga in d o 
ljudi. Vesela sem gledala živo tvojo vero in milo 
tvoje serce do revežev . To vse sem videla, pa čakala 


sem ure, ktera mi pokaže : če ti bodo zadostile slabe 
čednosti tvoje matere, ali če te navdaja duh tvojeg a 
očeta , kteri je za vero umeri. Zaželena ura, Bogu 
bodi hvala, prišla je danes . Današnji dan, zadnj i 
tvojega šolanja, ta mi je pokazal, da te ne navdajajo 
več otroške misli, ampak da misliš, govoriš in se tud i 
obnašaš kakor možak in da moram zanaprej s tebo jtudi kakor z možakom ravnati." 

',Ne razumem te, draga mati!" 

',Kar si mi pripovedoval o današnji tvoji nalogi, 
to mi jasno kaže, kako napolnjeno je tvoje serc e 
visoeih in žlahtnih misli. Gotovo, kdor tako navdušeno 

popisuje, da je častna dolžnost umreti za vero, ta 
tudi tako misli in čuti!" 
„Saj tudi res tako mislim in čutim,” oglasi se mladeneč. „Saj ni veče sreče na zemlji. za kristjana!” 

',Res je! pa same besede ne bi mi bile zadostile ; 
v djanji si mi pokazal, da znaš krivico poterpežljiv o 
trenašati, in kar je bilo še teže za plemenito tvoj o 

ri , tudi gerdo tepenje zaničljive besede in poglede 
neusmiljenih tovaršev. Se več ; eeló toliko moči si 
pokazal, da si svojemu sovražniku odpustil, za njeg a 
molil. berdo pot si danes nastopil, težavno pot s križem na rami ; skazal si se vrednega sina mučenca 
Kvintina. Ali želiš mu enak postati ? 

„ati, mati, preljuba mati !” začne deček veselega 
serca, „saj ne bi bil njegov pravi sin, ko bi ne želel 
mu enak postati? Nikdar ga nisem poznal, pa vedn o 

mi je bila pred očrni njegova podoba, vedno je bi l 
moj ponos! Oj kako se je veselilo moje serce, keda r 
so obletnico njegovemu imenu praznovali! Vroče želje,
žive molitve so se vzdigovale iz mojega serca k njemu , 
ne da mi izprosi časti ali bogastva, tudi ne posvetnega veselja, ampak da to k dobremu obrača, kar j e 
edinega na zemlji pustil.” 

',Kaj je to, moj sin ? 
„Njegova kri, ktera se v mojih žilah pretaka . 
Gotovo želi, da se tudi ta, kakor njegova lastna, preij e iz ljubezni do Zveličarja in do svete vere.” 
',Dosti, dosti , drago (lete! Vzemi z vratú znamenje otroških let (zlato krogljico, kakor so je rimski 

dečki nosili) — podedoval si po svojem očetu", govori 


mati s slovesnim glasom, »plemenito imé, imeniten 
stan, bogastva in posvetnih prednosti, pa nekaj se m 
ti do zdaj še prideržala iz tvoje dedšine! Zvesto se m 
varovala in skrivala ta zaklad , draži ko zlato in bi 
seri, dokler se ga vrednega skažeš . " 

Snela si je zlato verižico z vrata. Pervič je zdajzapazil sin, da na njej visi majhena, krasno z dragim i 
kamenci kinčana mošnjica. Mati jo odpre in. iz nje 
prinese gobico, suho pa temnorudečo . „Ta, tú, vzemi. 

Pankracijj !” spregovori trepečega glasú in solzé se jejprikažejo v &Uh. Tudi to je kri tvojega očeta , jaz 
sama sem jo ulovila iz smertne rane , ko je svoje 

življenje dal za svojega Kristusa! Milo pogleda na 

gobico, navdušeno jo k ustom pritisne — dereče njene 
solze jo zopet enkrat namočijo. Živo se je svetila kri,
kakor bi bila ravno kar iz muéencevega serca pritekla . 
Na trepeči ustni pritisne mati sinu gobico in očetova 
kri mu ji je porudila . Kdo vé, kaka čutila napolnujejo sinu serce? Polno svetosti mu je obličje : za 
trenutek je zedinjena vsa družinica! Zopet vzame 
Lucina dragi. spominek , shrani p, v moŠnjico in ' o 
obesi sinu krog vrata, rekoč : „Ce se bo zopet kdajnamočila, naj jo namaka žlahtna kri, ne solze slabotne 
ženske!” 

Tako je bil maziljen prihodnji mučenec s kervj45 
lastnega očeta, ktero so mešale materine solze . 

V. Nevernikovo gospodarstvo. 
Obiskati hočemo zdaj drugo hišo, več() pa tud i 
krasneje zidano ; stoji med Kvirinalom in Eskvilinom . s)
Gospodar jej je labij, mož viteškega rodil in neizmernega bogastva, ktero si je v Aziji pridobil, kje r 
mu je vlada pobiranje davkov v najem dala . Po vseh 
prostorih so bila pregernjena tla s persiškimi pre

ogarni, in nakopičeno je bilo tu blága svilnatega i zgitajskega in dragocene druge tkanine babilonske ,
indiške in iz drugih jutrovih dežel. Na krasno izdelanem pohišji je ležalo umetnijskih izdelkov in drugih reči oddalnjih, malo znanih otokov . 

labij, gospodar vsega tega bogastva, je bil človek, 

Dva izmed gričev na kterih je Rim sezidan . 


10 —


kteremu je bilo edino vodilo : prav prijetno , brez 
truda in dela živeti. Druge na oge človeškega življenja ni poznal. Veroval ni ničesar, pa je vendar 
zvesto svoje bogove častil, na kterega je ravno verst a 
prišla. Skoraj ves ljubi dan je sedel v teh ali uni h 
toplicah. Rimske toplice pa niso bile samo za kopel ,
ampak shajali so se tam tudi Rimljanje v zató od 
ločenih sobah, pogovarjali se o tem ali unem, brali,
z raznimi igrami čas tratili, se tudi vadili telovadstva 
itd. Sploh se Rimljan tedanjega časa ni nikakoršnega 
dela poprijel, če ni bila posebna sila — postopal je,
hodil očitne govornike poslušat, obiskoval je verte ,
da mu je le dan pretekel. Tako je tudiubij ravnal. 

Pri izbranih njegovih pojedinah in gostijah j e 
imel vedno gostov obilo, povabljenih iii tacih, ki s o 
se mu med dnevom sami vrinili . Hišo mu je oskerbovala brezštevilna množica sužnjih in druzih prostih 

služabnikov in reči moramo : prav prijazen in poterpežljiv gospodar jim je bil, da je le vse prav tih o 
in mirno v hiši bilo. 

Vendar za nas ni tolikanj gospodar imeniten,

kakor njegova hči, ktero so po rimski šegi po očet u 
imenovali i a b i o l o . Iz drugega ali notranjega dvora 
pridemo po mramornatih stopnjicah mimo dolge verst e 
sob do prekrasnega njenega stanovališča . Večer j e 
že in bliža se ura , da bo treba k večerni (véliki )
jedi : napravlja in lepša se torej, da se v vsej krasot i 
pri kosilu pokaže. 

Soba njena ima steklena okna noter do tal, i n 

skoz nje se vidi na majhen umetno napravljen vertič, 
poln krasnih cvetic. Na lepem, mehkem , s srebrom 
okinčanem stolu leži, in njej nasproti na steni vis i 
sieberno zercalo, ki jo kaže v celi podobi. Na mali 
kamniti mizici zraven nje je brezštevilnih dišav i n 
druzih enacih stvari, za ktere so rimske gospé nezmerno veliko potratile. Tudi predalce iz dragega 
dišečega lesa je stalo Mizo, polno dragih kamence v 
in zlatega lišpa, da si ga izbere po volji. 

Imela jih. je kakih dvajset let, in kar se tiče njene 

vnajšine, ni se ustrašila nobene Rimljanke njeneg a 

stan in premoženja. Imela je pa tudi snubačev vsaki 

dan novih. Po nagnjenji in značaju ni bila kar nič, 


— 11
podobna očetu : ponosna, ošabna, nagle jeze, zapovedovala je vsej svoji okolici kakor samovladna cesarica, 
vse se jej je moralo ponižno vklanjati! Le dve osebi 
ste bili izvzeti. Saj pa tudi ni čudno , da je bilo 
táko njeno serce : edino dete, kteremu je že v zibeli 
mati umerla, odgojil jo je oče z vso skerbjó ; najboljih učiteljev jej je preskerbel, ničesar jej ni odrekel,
vse jej prizanesel, . 

Skoraj sama sebi gospodar, prebrala je veliko 

veliko učenih knjig. Izobraževala se je iz njih, p a 
tudi skoz in skoz navzela viši"' modrijanskih misl i 
in kar modrijanka postala. O veri kristjanski kar ni č 
ni vedela, vendar jo je tako zaničevala, da še o njejnič popraševati ni htela . Vere, se vé da, bila je aj

dovske, pa tudi le po imenu.; v resnici pa se tudi 

za rimske bogove , njih pravljice in bogočastje ni ka jzmenila. Na kratko : njena vera ni segla nad meje 
zemeljskega življenja in edino vodilo jej je bilo : vživaj ! 
Vendar spridena in spačena bila ; neizmerni pono s 
jej je varoval čednost. Gnjusilo se jej je poželjiv e 
nejeverske tovarš'ije in zaničevala je razuzdane mladenče, kteri so jo dan na dan nadlegovali ; smejala 
se pa je njih aboti. 

Našli smo Fabiolo na mehkem sedežu ; v levici 
derži sreberno ogledalce, v desnici pa orožje, ktero 

nič kaj ne pristuje nježni roki : ostro nabrušeno 
bodalce s slonokostenim deržajem . Bodalce je bilo 
Rimljankam navadno orožje, ž njim so kaznovale sužnje in tudi za najmanjšo stvar svojo jezo raznašale 
nad njimi. Tri sužnje raznih ljudstev so se ročno 
vertele krog lastnice — Fabij je je bil kupil v dal.njih 
deželah za velik denar , ne samo zavolj telesne nji h 
lepote, ampak zavoljo mnogih umetnosti in prednosti . 
Ena je černega obraza in iz dalnje Numidije domá . 
Pozná neki kaj dobro zelišča in zdravilno njih moč,
pa tudi druge čudodelne rastlinske lastnosti . Imenujej o 

io v Fabijevi hiši, kakor so jo v njeni domovini imenovali : A fr a. Druga je bila Gerkinja ; čislali so jo 
zavoljo čistega in miloglasnega njenega jezika. Znala 
je oblačila po najnovejši šegi, po izbranem okusu napravljati; njeno ime jeGraja. Tretja,Sira, ie bila 
iz Azije ; hvalili so jo zarad njene neutrudne pridnosti 


in velike izurjenosti v umetnem vezenji. Bila je tiha, 
mirna, vedno v delu. Vse drugačni ste uni dve : 
lehkomiselni, jezični , vedno neizrečeno hvalo pojete 
Fabioli, vedno se jej prffizujete, jej priporočate teg a 
ali unega mladega snubača, kteri ju. je ravno podkupil. 

„Oj, kako srečna bi bila jaz i” spregovori zamorka ,
„ko bi mogla danes z vami , preblaga gospa! pri jedi 
biti ; ko bi videti mogla, kako se gosti čudijo vaš i 
krasoti, kako hvalijo lepotico , ktero sem vam dane s 
napravila! Res, skušala in skušala sem, da se mi j e 
posrečilo — pa doveršila sem svojo nalogo — gotovo 
še nihče v Rimu ni kaj tacega videl! ” 

»Pri mizi hočeš z gospó biti? spregovori prilizovaje se in smehljaje Gerkinja. „Za mé je toliko 
časti že preveč! O, ko bi le pri durih v sobo pogledati mogla, kako se bo vse prekrasni svilni tunik i 
čudilo, ktero smo ravno kar iz Azije dobili! Kajlepšega še niso videli. Saj sem se pa tudi z vso bistroumnostjo s krasno obleko trudila noč in dan .” 

„Kaj pa ti, Sira? Kaj bi si ti želela? nagovor i 

Fabiola Azijanko in jo nekako zaničljivo pogleda . 

ne boš tudi ti pohvalila svojega dela? ” 
„Blaga gospa! druzega si ne vošim, kakor to , 

da bi vi bili vedno srečni in da bi mojega dela nikdar 
ne hvalili — saj nikdar ne storim več, kolikor xn i 
veleva dolžnost.” Tako je govorila ponižna sužnja ; 
pa Rimljanki niso bile po godu take besede : „Sužnja i” 
se oglasi, „zdi se mi., da ti ne znaš hvaliti! Nikdar ni 
priliznjene besede iz tvojih ust. ' 

„Saj bi prilizovanje revne sužnje pri tako imenitni gospe] nobene vrednosti ne 'imelo,” odgovor i 
Sira. „Saj se vam prilizujejo izobraženci dan na dan , 
in vajeni jeziki vam govoré sladkih besed obilo --

ali jim verjamete? Ali ne zaničujete našega prilizovanja?” 

Divje:ste jo gledali tovaršici, tudi Fabiola se je 
jezila. 

Ponosno spregovori : ,,Ali te hočem še-le učiti , 
da si moj a, da sem te za drage denarje kupila, d a 
xni služiš, kakor jaz hočem? Moje so tvoje roke, mojtudi tvoj jezik! Ako hočem, da me hvališ, da se xni 
prilizuješ, me popevaš — ubogati moraš, hoté ali ne


hoté ! Lepa bi bila ta, da bi sužnja imela svojo voljo :! 
Gospejina želja mora jej biti zapoved . Saj sužnja š e 
lastnega življenja nima!" 

',Pač res je to !" mirno odgovori služabnica, „moj e 
življenje in vse, kar z življenjem mine, vse to je vvaši roki — moje zdravje, moja moč, moje telo. 
Vse to ste kupili s svojim zlatom : Vaše premoženj e 
je ; pa jaz še nekaj premorem, česar tudi cesar sam 
s svojimi zakladi kupiti ne more! Verige sužnosti 
tega vklepati ne morejo visoko visoko je še nad 
življenjem. ” 

,Kaj pač? 

„Dušo !” 

Fabiola se neizrečeno začudi . Še senjalo se jejnikdar ni, da bi tudi sužnja kaj tacega imela . »Dušo ! 
povej, povej, kaj pa misliš, da, je duša? " 

visocimi besedami vam tega ne morem do 
povedati, pa take-le so moje misli : Jaz imam nekaj

v sebi, kar mi živo priča, da živim; in da ne živim 
sama, ampak da je razun 'mene še drugih bitij, boljši h 
od unih, ki me obdajajo — nekaj, kar se zediniti n e 
dá s pogubljenjem, ne z boleznijo, ne s smertjo — 
nekaj, kar zametuje vse prilizovanje in sovraži laž . 
To je duša in dokler imam, to , nemogoče mi je prilizovanje, nemogoča laž! " 

Se vé da ste tovaršiei kaj malo o vsem tem razumeli. Debelo ste gledali : od kod neki ta modrost ,

ta prederznost? Za trenutek se je čudila tudi Fabiola ,
pa premaga jo prirojeni ponos. Nejevoljna praša : ,,Od 
kod imaš vso to neumnost? Kdo te je učil taceg a 
blebetanja? Jaz sem se učila, sem premišljevala in 
premišljevala in prišla sem do spoznanja, da je vs e 
govorjenje naših pesnikov in modrijaneev o breztelesnih bitjih prazno ; zgolj sanjarije so. Ti pa si nevedna in neolikana sužnja , pa hočeš vse to boljš e 
vedeti, ko tvoja gospá? Ce umerješ ali če te bodo 
do smerti stepli, in če potem tvoje truplo verž'em o 
na kopico k drugim sužnjim in zažgemo, da sam pepe l 
ostane, in če potem ves pepel v eno jamo zagrebem o 

— mar meniš, da bo potem res še kaj ostalo? kak o 
duševno, prosto bitje ? 
eden vaših pesnikov pravi : non omnis mo


riar l" *) mirno odgovori Sira ; pa v živem ognji se jej

zasvetijo oči, ko zopet spregovori : »resnično, jaz mislim ,
jaz terdno verujem , da bo tako! — O še več! Ja z 
tudi poznam moč, ktera bo velela vsem vetrovom, d a 
zberó vsako zernce raztresenega, mojega prahú in i z 
njih zopet sezidajo to-le moje telo, ktero pa ne b o 
več podložno , ne vam, ne komu drugemu : prosto bo, 
veselo in. poveličano! To je terdno moje zaupanje!" 

»Kake divje prikazni žive jutrove domišljije! " 
misli si Rimljanka ; „moram jej je iz glave zbiti. V 

kteri modrijanski šoli si se naučila vseh teh neumnosti? Jaz nisem ne pri gerških, ne pri latinskih pisateljih o njih brala. 

„Tega sem se naučila . v svoji domačiji — v šoli, 
ktera ne pozna razločka med Gerkom in ptujeem ,
ne med prostim in sužnjim.” 

„Kaj !” razkačeno zavpije ponosna Rimljanka, »že 
zdaj se derzn.eš meni na enako stopnjo se staviti, al i 
znabiti še eeló kako prednost pred menoj imeti? Pojd i 
sem! odgovori mi prav odkritoserčno!" Željno odgovora pričakovaje, nasloni se na mehki sedež . Videlo 
se jej je na obrazu, kako da je vrelo, kako kipelo 
v burovitem njenem sercu, ko jej Sira odgovarja : 

',Preblaga gospa r visoko visoko ste nad menoj 

po rodu, po veljavi, po učenosti in zmožnosti — p o 
vsem„ kar življenje lepša . Visoko ste nad menoj p o 
telesni lepoti — še nikdar mi ni v misel prišlo , d a 
bi se po vsem tem z vami merila, jaz revna suž'nja . 
ali vi mi velevate, da resnico govorim, tor' moram 
odgovoriti." Lastnica jej ponosno prikima . »Razsodite 
sami! Ali se more revna sužnja, ktera pa v svoje m 
sercu hrani neomaglji.vo prepričanje, da v sebi nosi 
duševno, živo in neumerjoče bitje, éegar podoba j e 
Bog tukaj gori v nebesih — ali se more taka sužnj a 
za slabejo šteti, kakor kaka druga, ki je z vse m 
preobložena, pa na zemlji nobene više naloge ne pozná , 
kakor sama pravi, in je torej podobna pisanim in 
nespametnim ptičkom tam-le, ki ob zlate hiši.ee,tolčejo 
in tolčejo, pa jim vendar nikdar ne zasveti svet a 
prostost? 

) Vse ne bo umer1o. 


15 —


Ognjene iskre so sipale Fabioline oči ; pervikrat 
v življenji jo je kdo grajal, in ponižala jo je — revn a 
sužnja ! Zgrabi za bodalce, povzdignjena desnica mahne 
proti sužnji — pa ta se ne umakne, le roko stegne, 
da si varuje življenja. V roko se vdere orožje in io 
globokeje rani, nego kedaj poprej . [z rane lije kri ;
solze stopijo sužnji v oči . Fabiola ni je mislila tako zlo 
raniti, zato se sramuje naglega in neusmiljenega djanja : 
še bolj ponižano se čuti ! 

„Pojdi k Evfrozini, naj ti obveže rano. Ni me 
bilo volja, tako globoko te raniti. Lakaj malo, moram 

te odškodovati za bolečine.” Seže v predalce: „Tukajimaš perstan in danes zvečer te ni več treba sem-kaj! ” 

Tako je upokojila Fabiola svojo vest. Alije mogla 

po njenih mislih več storiti, kakor da je revni sužnji . 
dragoceni perstan podarila ? 

Prihodnjo nedeljo so našli v bližnji cerkvi me d 
darovi, za reveže nabranimi, dragoceni perstan. Mislih 
so, da ga je podarila kaka bogata rimska gospa ; pa 
Gospod, ki vé vse skrivnosti, videl je, da ga je ob 
vezana roka neke ptuje sužnje med darove vergla. 

V. Prijateljica. 
Videli smo, kako hrupno se je končal pogovor 
med ponosno Rimljanko in revno sužnjo ; lepko se 
je torej zgodilo, da je nekdo noter do Fabioline sob e 
prišel, pa ga ni zapazila, posebno ker v rimskih hiša h 
večidel niso duri sobe od sobe delile, ampak pregrinjala. Ko hoče torej Sira sobo zapustiti in se obern e 
k durim, kar plašno odskoči : pred temnorudečim pregrinjalom je stala v belo-leskeči obleki dobro znana 
podoba. 

Bila je prišla deklica, skoraj še v otročjih letih ,
v čisti beli obleki in brez vsega lepotičja. Nedolžno ,
otročje je bilo jej obličje ; vendar se mu je že znal a 
pamet dorasle mladosti. Nedolžnost jej sije iz jasnih 
oči ; zdaj in zdaj se zamaknejo kakor na dalnjo, njejljubo in drago, pa vsem drugim nevidljivo stvar i n 
žarek čiste, žive ljubezni se takrat vlije iz njih . Visoko in jasno bilo jej je čelo, pravi sedež dušn e 
čistosti, in ljubeznjivo, priljudno smehljanje jej je igral o 
na obrazu. Kdor jo ie poznal, terdil je, da nikdar 


— 16 —


sama na-se ne misli., ampak da jej je serce vedn o 
polno ljubezni do nevidljive stvari in prijaznosti do vseh . 

Sira za trenutek obstoji pred deklico, ktera je 
kakor angeljcek pred pregrinjalom stala, ; ta pa jo 
prime za roko, poljubi jej jo in šepne : „Vse sem 
videla. Lakaj me v sobici pri velikih vratih! ” 

Rudečica polije Fabiolo, ko deklico zagleda ; bala 
se je, da ne bi bila videla nevrednega in strastnega 
njenega ravnanja. Migne in sužnji zapustite sobo. 
Zdaj preserčno pozdravi svojo sorodnico — ker to 
je bila lepa deklica. Povedali smo že, da je bila Fabiola ponosna, ošabna, nagle jeze, in da le dveh 'oseb 
niso zadevale njene strasti. Ena teh oseb je bila Evfrozina, njena dojka in sužnja, ktero je pa oprostil a 
in druga — ravno prišla mlada deklica : vedno jej j e 
bila nagnjena, vedno je njene druščine iskala, vedn o 
jo ljubila. 

„0 to je kaj lepo , draga N e ž i ca!” spregovori 
Fabiola, » da si uslišala mojo prošnjo in da k nam v 
gostje prideš . Glej! moj oče je povabil danes enega 
ali dva gosta in veliko mi je na tem, da imam koga 
pri sebi, s kterim se še posebno razgovarjati morem 

zató sem te dala tako nenadoma poklicati . Na 
enega teh gostov sem pa še tudi posebno radovedna ; 
F u l v 'i j mu pravijo in veliko je govorjenja o njegovi 
priljudnosti, o bogastvu in drugih njegovih prednostih, 

vendar pa nihče prav za prav ne vé, kdo da je, kajin od kod." 

',Ljuba Fabiola, saj veš , da sem vedno srečna, 

če te obiskati morem, kar mi moji ljubi starši tudi vselej

kaj radi privolijo." 

Pa si zopet v snežno-beli obleki k meni, prišla!" 
spregovori Fabiola in jo po licu poboža, „brez drazega kamenja, brez vsega lišpa, kakor bi bila nevest a 
dan na dan. Ali kaj je to? Si se mar kje vdarila ? 
Ali nisi zapazila ti na desni strani obleke véliceg a 

rudečega madeža? — Kakor bi bila kri — pojdi, 
pojdi! preoblecive obleko!”

„Za ves svet ne, Fabiola ! To je edini biser, edini 

lišp, ki ga hočem nocoj nositi. Res — kri je to, kri 
revne sužnje, pa v mojih oč'éh ž'lahtneja kri, ko tvoja 

in moja!” 


— 17 
Zdaj se zjasni v FaMolini glavi : Neža je vse 

videla! Ponižano se je čutila, in nekoliko nejevoljna 
odgovori : „Mar hočeš vsemu svetu oznaniti mojo naglico , da sem malo ostro kaznovala prejezično sužnjo ? ” 

„Tega nikakor ne, draga tetka! Želim le v spominu si ohraniti nauk, ki mi ga je dala ta sužnja v 
kreposti in visokodušnosti — v visokodušnosti, kakoršn o 
nam le redko kak modrijanee pokazati zamore .` t 

„Kake misli! Kar od serca ti povem, Neža! da 
sem res velikrat že mislila, da ti te ljudi le preve č 
čislaš. Kaj neki misliš, da so sužnji ? 

„Ljudj é kakor smo mi ; pamet imajo kakor ml 

in čutijo kakor mi. Toliko vem, da spoznaš, če mi 
že tudi morda ne priterdiš, da so tudi sužnji del človeškega rodú ; če mi Boga imenujemo očeta, ker 
je nam življenje dal , smejo ga tudi oni in torej s o 
naši bratje in sestre! ” 

',Kaj? Sužnji moj brat, moja sestra? Neža, tega 
naj nas obvarujejo bogovi! Naše blago so, naše premoženje. Moja misel je, da bi še ravnati, misliti, čutiti 
ne smeli, kar ni gospodarjem ljubo in v prid .” 

Prijaznega glasá odgovori Neža : „Ne bove se 

več o tem pričkali. — dobro vem, tvoje verlo in odkrito serce ti živo priča, da te je danes sužnja 
prekosila po vsem, kar ti najbolj čislaš : po pameti, 
po razumu, zvestoserčnosti in velikodušnosti! Sajmi ni treba odgovarjati, solza v tvojem očesu mi glasn o 
odgovarja. Vendar, draga tetka! rada bi, da bi s e 
ti več tako ne zjezila ; torej bi te nekaj rada po 
prosila, če bi mi hotela spolniti prošnjo? ” 

Vsako, če je le v moji moči I< . C 

„Ce je tako, prodaj mi Siro ; saj jo menda tak o 
imenujete? Gotovo je tudi nimaš rada pri sebi.” 
„Ti se motiš, Nežica! Naj se ponižam in ti od

kritoserčno povem, da jo bom od sedaj cenila, zna 

biti eeló občudovala . Nekako drugačnih misli pri

hajam o teh ljudéh .” 

,) Fabiola! jaz pa mislim, da bi pri meni srečnej a 

bila ko pri tebi." 

),0 gotovo, draga Nežica ! Saj imaš nekako čudno 

moč v sebi, in sleherni se čuti srečnega, kdor je pri 

tebi. Pa tudi ni tacega gospodarstva, kakor je tvoje : 

Fabiola. 2 


— 18 —


zdi se mi, da pri tebi ni razločka med prostakom in 
sužnjim. Vse je prijazno, vse veselo svoje dolžnosti 
opravlja — povelja nihče ne čaka! Nežica, povej m i 
povej tvojo skrivnost ! (Deklica se nasmehljá) . Ti mlada 
čarovnica ti, menda me zató nikdar ne pelješ v svoj o 
skrivnostno sobico, ker v nji hraniš čarovno pijačo ,
s ktero slehernega očaraš, da te ljubi. Ko bi bila ti 
kristijanka in ko bi te v gledišče med rise in leopard e 
vergli, dobro vém, da bi ti nič ne prizadjale zveri,
krog nog bi se ti menda plazile . Vendar kaj me tako 
resnobno gledaš, drago dete? Saj veš, da se šalim ." 

Kakor v globoke misli vtopljena je stala Neža ; 

milo, prijazno in vendar navdušeno plameč'e bilo je jje oko : kakor bi preljubega ženina pred seboj videl a 
in slišala njegov glas. „O marsikaj čudnega se je že 
prigodilo, Fabiola! Xo bi se meni kaj tako strašnega 
pripetilo, resnično ti povem, tudi takrat bi najrajša 

iro pri sebi videla. Kar moraš mi jo prepustiti . 

',Lepo te prosim, Nežica! nikar mojih besed za 
resnico ne jemlji ; saj ti povem, da sem se šalila. Kaj 
taeega se ti nikakor ne more prigoditi, saj imaš prezdravo pamet. Kar pa se tiče Sirine vdanosti, res 
pravico govoriš. Zadnje poletje, ko tebe ni bilo t~, ,
mučila me j e nevarna nalezljiva merzlica. Druge sužnje 
so z bičem morali k moji postelji poditi, ta uboga 
revica pa me še zapustiti ni hotela ; noč in dan je 
čuta, noč in dan mi stregla . Gotovo! ona je mend a 

n 

ajveč k mojemu zdravju pripomogla .” 

,>In ti je zató ne ljubiš ?
„Ljubiti? Kaj vendar misliš, predraga! sužnj o


ljubiti? Se vé da, obdarovala sem jo bogato, čeravno 
ne vem, kam vse to vtakne, kar jej dam . Kakor mi 

povedujejo druge , nima kar nič več shranjenega . ra pa sama za-se ne porabi, to je tudi gotovo . Govori se še eeló , da neumna revica svojo vsakdanj o 
jed z neko revno, slepo deklico deli. Res, kaj čudne 
misli!” 

',Mora moja biti, draga Fabiola, mora!" vsklikn e 
Neža. „Saj si mi obljubila, da mi spolniš željo. Povej, 

koliko za-njo hočeš, in nocoj vzamem jo s seboj .” 
,,Naj tedaj bo, no, saj tebi ne morem ničesar 
odreči ; pa kaj bove barantali — le jutri kóga k meni 


— 19
pošlji, in vse je pri kraji. To je tedaj vravnano,
zdaj pa pojve, da si ogledave goste. 

VI. Gostovanje . 
Vsi so bili že skupaj v dvorani, ko pridete . Ne 
bomo na dolgo in široko popisovali pojedine ; rečemo 
le toliko, daje bilo vse bogato opravljeno, vse praznično , 
akoravno ni bilo slovesno gostovanje, ampak le navadna jed v bogatinovi hiši, kjer je vedno pripravljeno za znance in prijatelje . 

Ko se prikaže Fabiola s svojo prijateljico, po 
zdravi Fabij najprej svojo hčer : „Pozno prideš, pozno ,
moje dete! in vendar nisi nič kaj primerno oblečena ; 
saj si vsega svojega navadnega lišpa pozabila .” 

Fabiola je bila v zadregi, ni vedela , kaj bi od 
govorila ; pa berž se oglasi Neža : „Vsega tega sem 
jaz kriva, striček, jaz sem jo zaderževala s svojim 
žlobudranjem. Tako borno napravljena je pa menda 
zato prišla, da bi mene ne osramotila .” 

„Tebi pa ničesar očitati ne zamorem, predrag a 
Nežica!” reče Fabij, „akoravno vedno po svoji glavici 
ravnaš ; pa toliko ti rečem, da se ti je to vse bolj e 
podalo, ko si bila v otroških letih, sedaj pa si ž e 
za možitev *) in morala bi se malo razkazovati, da s i 
pridobiš serce kakega lepega in vrednega mladenča . 
Kak zlat ovratnik, kakor je imaš” doma dovolj, ta bi 
te kaj lepo kinčal — pa saj me ne poslušaš"! mend a 
imaš že koga izbranega ." 

Tako je popolnoma po svojem značaju in svoje m 
mnenji besedoval Fabij ; Neža pa je med tem zamišljena stala in prijazne njene oči so bile kakor v kog a 
zamaknjene. *Vendar ni preslišala Fabijevih besed , 
ampak odgovorila je : „Imam ga, imam! že sem m u 
zaročena, že mi je dal zaročni perstan in me okinčal 
s prekrasnim lepotičjem . *9” 

„Kaj mi poveš! Kdo je pač ? 

Resnega pogleda in priprostega glasú odgovori : 
„Z dragocenim kamenjem mi je ovil roke in vrat i n 
podal mi biserne uhane neizrekljive vrednosti.” 

*) 12.leto bilo je Rimljanom za to postavna starost. 
4010 Te naslednje besede so iz ofieija sv. Neže. 
2* 


20


„Pri bogovih, kdo je neki? Neža, to skrivnost m i 
pa moraš kedaj razodeti! Gotovo je to tvoja perv a 

ljubezen — naj bi bila dolga in naj bi te srečn o 
storila!” 

srečno srečno, na veke srečno", odgovori in 
z Fabiolo odide k gostom. Kar hudo zamerila bi bila 
Fabiola Neži, da ni tako važne reči že poprej njejrazodela — pa preslišala je zadnji pogovor, ker s e 

je med tem z gosti pogovarjala . Eden zbranih gosto v 
bil je neki. Kalpurnij, okr&en in štorklast ; bil je zvi

jačen modrijan in nosil se je mož, ko da bi bil o n 
vir vse modrosti. Njegov sosed je bil Prokul ; ves 
zaljubljen v dobre jedi je kaj pogosto v to hišo zahajal. Vendar bolj važna ko te dva, sta za nas naslednja gosta. Eden je tribun, izmed viših častniko v 
cesarske telesne straže in kakor se kaže Fabioli pa 
Neži dobro znan. Se trideset let ni bil star in že se 

je v vojski tako skazal, da ga je Dioklecijan, cesar 
vzhodnih dežel, kakor tudi Maksimijan v Rimu, visok o 

visoko čislal. Bil je kaj lepe postave , in ni kazal 
Rirncern tako navadnega hlinjenja, ne v zaderžanji n e 
v govorjenji : jedernate in premišljene so bile vsikdar 
njegove besede. Na kratko : v vsem se je kazal značajnega, časti vrednega možaka, pogumnega vojščak a 
in vendar brez prevzetnosti . 

Ves drugačen je bil današnji novi gost Fu .lvijkterega je bila Fabiola radovedna videti . Bil je mlad 
in nekako babjega obraza ; na obleki se mu je videlo ,
da mu je veliko truda prizadjalo, da se je po naj 
novejši šegi nališpal. Zlato in dragoceno kamenje mu 
je kinc'alo obleko in vse perste na rokah. Jezik mu 
je bil nekako po ptujem zavit in govorjenje kako r 
obnašanje njegovo prenapeto, sladko, hlinjeno. še 
bil dolgo v Rimu in že so ga radi imeli tudi v najimenitniših družbah, nekaj zató, ker so ga večkrat 
na cesarskem dvoru videli, nekaj pa zavoljo njegovega sladkega in priljudnega obnašanja. Z njim je 
priŠel v Rim postaren služabnik, pa nenavadno prijazno se je proti. njemu obnašal ; ni se torej vedelo , 
ali mu je suženj, prostovoljen služabnik ali prijatelj . 
Med seboj sta se razgovarjala vedno v nekem ptujem 
jeziku. Najel si je Fulvij hišo v mestu in preskerbel 


si krasnega hišnega orodja pa kerdelo sužnjih ; v vsem 
gospodarstvu je bolj kazal zapravljivost kakor preobilnost. V hrumečem Rimu so kmalo pozabili, da 
nihče o njem ne vé, kdo in od kod da je : hodili s o 
ga le po vnanjem bogastvu in po priliznjenih njegovih 
besedah. Kdor bi ga bil pa natančneje opazoval, zapazil bi bil, kako temno in nemirno njegovo oko po 
vseh obrazih bere, kako njegovo uho na vsako besedico 
pazi, videl bi bil, kako mu časih, kedar ga nihče n e 
gleda, zaplami oko , kako se mu. zgerbanči temno 
čelo. Gotovo! pod tako gladkim. in prijaznim vnanjim 
tiči lisičja zvijačnost ! 

že so bili gosti pri jedi. Fabiola pa Neža ste 
skupaj sedeli, možaki so pa po rimski navadi polegli 
po mehkih blazinah. Mlada možaka sta si bila nasproti, gospodar pa je imel svoja stareja prijatelja 
pri sebi . 

Ko so se nekoliko pokrepčali, jeli so se živ o 

pogovarjati. 

„Kaj pa je kaj po kopališčih novega? popraš a 
Kalpurnij, „jaz ne utegnem, da bi po takih malenkostih popraševal.” 

,Prav važne reči se slišijo," oglasi se Proku .l,
„nek da je res prišlo od blaženega Dioklecijana povelje , da morajo v treh letih gotova biti njegov a 
kopališča.” 

mogoče !<‘ pravi. Fabij „saj ni dolgo, kar sera 
mimo zidanja šel in videl, da so zadnje leto kaj 
malo storili. Dela je še neizmerne kupe. Kje saj n. 
pr. stebri, ktere bo treba izsekati iz živega mramorja ? 

„Res je to, pa jaz za gotovo vem,” odgovor i 
Ful,vij, „da so se že na vse strani razposlala povelja , 
naj pripeljejo semkaj vse,jetnike in vse na Spanskem 
na Sardiniji in celo pri. Cernem morji v rudnike ob 

sojene, če le niso tamkaj neobhodno potrebni. Vse to 
se bo dela lotilo. Da le nekaj tisoč kristijanov k del u 
priž'enó — kmalo bo gotovo .” 

',Zakaj bi pa kristijanje boji bili , ko drugi jetniki? radovedno popraša Fabiola . 

',Zakaj? spregovori sladko se smehljaje Fulvij , 
»tega res skoraj ne vem povedati — in vendar je 


22


taka. Ko bi med petdesetimi jetniki le en kristijan bil , 
stavim , da ga izmed vseh spoznam ." 

„Ni mogoče! ” 

„Navadni hudodelci ne ljubijo dela, vedno j e 

biča treba ; kedar jih pazniki ne gledajo, naglo j e 
popuščeno delo . Tudi so zgolj sirovi ljudjé, neumni ,
prepirljivi. Ali kristijani se skoraj veselé terdega dela ,
vedno so veseli, vedno ubogljivi . Večkrat sem vide l 
mlade azijske plemenitnike veselo najteža dela opravljati, akoravno njih roka nikdar ni poprej težke a 
orodja poznala, in jim ni nikdar kaj žulilo ram. e 
ve da jih vsa ta pridnost in poterpežljivost ne ubran i 
paznikovega biča in tudi njegove palice ne , kar je tud i 
prav ; saj je volja blaženih cesarjev, da se jim življenje ogreni kolikor mogoče. Vendar pri vsem tem 
nikdar ni tožbe iz njih ust . 

„Take pravice pa jaz ne morem pohvaliti, ” 

oglasi se Fabiola „ali kako čudni ljudjé so venda r 
ti kristijani! Rada bi vedela, kaj je vzrok taki topoglavosti in nenatorni neobčutljivosti ?

Z zaničevavnim pogledom se oberne Prokul k 
svojemu sosedu : „Tukaj-le Kalpurnij vam gotovo vé 
razjasniti to reč ; modrijan je in v stanu o vsaki malenkosti besedovati na dolgo in široko.” 

Koj je bil Kalpurnij pripravljen pokazati visok o 

svojo učenost, torej kaj slovesno začne : ,,Kristijanstv o 
je neka ptuja vera, začela se je pred veliko, veliko 
leti v Kaldeji, in pod Vespazijanom sta jo zanesla dv a 
brata, Peter in Pavel, tudi v Rim. Nekteri pravijo,
da sta to tista dvojčka, ktera Judje imenujejo Mojzesa pa Arona, tistega Arona namreč, ki je svojem u 
bratu pervorojenstvo za mladega kozliča prodal, da 
si je iz njegove kože rokavice za boj napravil . Vendar 
tega jaz ne poterdim, ker v starih judovskih knjiga h 
berem, da je eden teh bratov, ko je videl, da je brato v 
dar bogovom ljubši, ga na polje speljal in ga tam 
ubil, kakor naš Romul Rema, samo da z oslovsk o 
kostjó. Zató ga je pa tudi macedonski kralj Mardohejdal na petdeset čevljev visoke vislice obesiti, kako r 
mu je svetovala njegova sestra Judit. Ko sta tedajta dva brata, Peter in Pavel, v Rim pribežala in k o 
so zvedili, da je bil Peter suženj Poncija Pilata in 


mu. je ubežal, križali so ga na Janikuln . Njih nasledniki, kterih je že takrat bilo lepo število, so si o d 
sedaj križ izvolili za sveto svoje znamenje, ktero tudi 
molijo . Tudi si v največo čast štejejo , če jim je bičanje prestati ali pa tudi najsramotnejo smert — tako ,
mislijo, najlože enaki postanejo svojima učenikoma 
in po smerti v nek kraj gori le med oblake pridejo . *) C 

Vse se je čudilo visoki učenosti — razun dveh . 
Mladi častnik je milo pogledal Nežo , kakor da b i 
prašati hotel : ali hočem odgovoriti ali se smejati ? 
Pa smehljaje položi deklica perst na ustni -- častnik 
jo je razumel in molčal . 

',Po vsem tem bomo imeli torej koralo kopališča 
dodelana," oglasi se Prokul . „Ali ne govoré, da prid e 
Dioklecijan sam, kedar je slovesno odpró? ” 

',Ta je gotova," odgovori Fulvij, »imeli bomo 

zopet bogatih veličastnih iger! Tudi v Afriko so ž e 
sporočili, da pripeljejo do zime veliko število riso v 
in leopardov." Oberne se sedaj k mlademu častnik u 
s prešinljivim očesom : „Hrabri vojščak, kakor ste v i 
Boštjan ! mora res občutiti neizrečeno veselje pri tacih 
glediščnih igrah, sosebno ker gre za to, da se po 
končajo sovražniki blaženih cesarjev in neprijatelj i 
deriavini .” 

Veličastno se dvigne častnik in mirnega, resnobnega obraza pogleda Fulvija, ko odgovori : „Resnično ! 
ne zaslužil bi imena, ktero mi dajete, ko bi se vese 
liti mogel in mirno gledati , kako se divja zver bori 
s slabim detetom ali z revno ženico. Vsikdar rad 
primem za meč zoper sovražnika deržavnega, pa ravn o 
tako voljno bi ga zgrabil zoper divjega risa ali leoparda, ki na nedolžnega in zapuščenega človeka 

niti hoče, če tudi na cesarjevo povelje.” Fulvij

viško šine, pa Boštjan mogočno svojo roko na njegovo ramo položi : ,,Poslušajte dalje ! Jaz nisem perv i 
Rimljan , pa tudi ne najvredniši, ki tako misli. Le 
spomnite se, kaj pravi Cieeron : ,,Krasne, brez dvoma ,
so te igre ; ali kako bi izobraženega človeka veselilo ,
če vidi mogočno zver, ko razterga slabotnega starček a 

Menda vsak pastir spozná, kaka neznanska zmes in 
neumnost je v teh besedah ajdovskega modrijana . 


— 24
ali pa , kako sulica predere krasno zver? To so besede najizverstnišega rimskega govornika, tudi men i 

s 

e jih ni sramovati." 

„Po tem takem vas ne borno v borišču videli ? 
popraka nekako zaničljivo `Fulvij . 
„Ce kedaj, gotovo le na strani zapuščenih revčkov,
a nikdar na strani divjih zveri, ktere je požret i 

o 

čejo.” 

',Boštjan, imaš prav!" zavpije FaMola in plosk a 
z rokama. „S tem naj bo konec besedovanja. Kakor 
po navadi, je tudi tú Boštjan pokazal svojo visokodušnost ! " 

Fulvij se grize v ustni . Vstali so . 

Slepa sirota. 

Stari Fabij je premišljeval in premišljeval, kdo da bi 
bil tisti, kterega si je Nežino serce že izbralo ? Mislil j e 
na tega, mislil na unega, pa le ni šlo. Posebno ga je 
spravljal v zadrego krasni, dragoceni lišp, od ktereg a 
je govorila. Nobeden mladih plemenitih Rimljanov 
kaj tacega ne premore, to je vedel ; pa tudi bi bil 

gotovo zvedel , ko bi bil kdo naročil si takih dragocenosti. Kaj ko bi bil Fulvij? Vsaki dan' kaže nove, 
krasne bisere on bi jej kaj tacega podariti mogel . 
Tudi pri obedu je zapazil, kako je Fulvij zaljubljeno 
pogledoval Nežico — gotovo! Fulvij je izvoljeni! Ka r 
sklenil je, da po svoji moči to reč pospeši . 

Pa zapustimo zdaj naše imenitne goste in poglejm o 

k 

aj se je godilo med Fabiolinimi sužnjami . 

Oj kako se je prestrašila Evfrozina, ko jej Sir a 

pokaže hudo rano, kar zavpila je dobrovoljna starka . 

Kuj se pripravi, da jej opére in obveže roko. Zdaj 

jej pride na misel, da je Fabiola to storila, in precej 

se jej nekaj spremeni obraz. „Revica ! huda, hud a 

rana je! S čim si se pregrešila, da ti je toliko terpeti ? 
Neusmiljena rana, in vendar ti jo je najnežneja ročica prizadjala! Zeló si slabotna, ker ti je toliko kervi 
izteklo, vzemi to-le. Gotovo si sama kriva hude rane! ” 

„Res sama,” smehljaje odgovori Sira, „ni mi bil o 

treba pričkati se z gospó .” 
,,Kaj , pričkati? O bogovi. — kdo je še keda jslišal, da bi se sužnja pričkala z žlahtno gospó, in 


— 25
pa s tako učeno? §e Kalpurnij bi se ne upal. Ni 
čuda, da te je ranila — menda še sama ni vedela 
kedaj. To se ne sme zvedeti ; ali imaš kako lepo 
prepasnico ali tančico, da bi jo obvezala okoli roke , 

kakor zavoljo lepšega? Pogledi've!" 

Stopite v stanieo, kjer so sužnje spale. Starka 
nekoliko stika v nekem Sirinem predalcu in naposled 
najde na dnu š'tirivoglato , krasno vezeno in z biser i 

kinčano tkanino . Sira zarudi ; prosi, da jej ne obvež e 
dragocene stvari, ker ni primerna njenemu stanu in 
ker je spomin na prejšnja srečneja leta— nič ni pomagalo. Evfrozina hoče prikriti napako svoje gospe ; 
kmalu je krasna tkanina mično okoli ranjene roke ovita . 

Čez nekoliko stopi Sira v malo sobico pri véliki h 
vratih, kjer so nekteri sužnji smeli svoje prijatelje 
sprejemati; v roki nese pokrito pleterko. Ko duri 
odpre, priskaklja jej nasproti deklica, kakih šestnajs t 
ali sedemnajst let stara, kaj revno ,in vendar snažn o 
napravljena. Veselo objame Siro, z obrazom tak o 
veselim, tako prijaznim, da kdor bi jo bil videl n e 
bi bil uganil, da njeno oko še nikdar ni gledalo mili h 
solnčnih žarkov. 

„Usedi se, draga Cecilija!” prijazno nagovori. 

Sira slepo sirotico ; „prav gosposkih jedi sem ti dane s 

prinesla, gotovo ti bo dobro dišalo.” 

',Kako je to? saj mi vsaki dan diši ." 

„Danes mi je dobrotna gospodinja poslala o d 

lastne mize prav izbranih jedi — tu je imaš! ” 

„Zakaj pa nisi sama od njih povžila, ljuba sestra ? 

Saj so bila jedila tebi namenjena, ne meni.” 

„Da ti resnico povem : veliko bolj me veseli, če 

tebi veselje napravim , kakor pa če bi sama jedla.” 

„Tega pa nikakor ne, draga Sira! Saj je bila 
božja volja, da sem revna, po njegovi volji se mi j e 
ravnati. Rada od tebe sprejemam revna tvoja jedila, 
ker vem, da mi je revica kakor sem jaz iz zgolj 

kerščanske ljubezni podeli ; ali tacih jedi ne maram,
kakor tudi obleke bogatim namenjene ne. Po svojem 
stanu se mi je ravnati, saj me Bog ravno tako ljubi ,
ali pa še bolj, kakor če bi bila bogata ; zatorej hočem 
raji z Lazarom pred durmi ležati, kakor pa z bogatinom sedeti pri bogati mizi .” 


„0 koliko popolniši, koliko modrejši si, ko jaz , 
ljubo dete! Naj se po tvoji volji zgodi ta jedila 
nesem tovaršieama . Le počakaj, kmalo ti prinesem 
navadnega kosila.” 

Sira stopi pred tovaršici in jima podá srebern o 
skledico. Kaj nevošljivo ste jo gledali, čudili se pa 
niste, ker je je gospa ob posebnih priložnostih ž e 
večkrat z jedili svoje mize razveselila. Ali s krasno 
prepasnico ni Sira pred nje stopila , tega se je sramovala, odložila je bila torej pred durmi bogato tkanino. Da bi se pa Evfrozini ne bila zamerila, ovila 
jo je iz sobe stopivši zopet okoli roke — se vé d a 
ravno terdno je z eno roko ni mogla . Že je bila n a 
dvorišču, da se k slepi svoji prijateljici verne, k o 
zagleda enega imenitnih gostov, ki jej temnega obraza 
ravno nasproti stopa : umakne se in za debel stebe r 
skrije, da se ogne vsaki nepriljudnosti . Bil je Fulvij. 
Komaj ga ugleda, ko kakor okamnjena obstoji . Močneje 
in močneje jej bije serce, napenja se in širi, kakor 
bi htelo počiti ; kolena se jej šibé — strah jej prešine telo — pot jej stopi na čelo. Široko odperta jejšterlé oči, kakor očarana je stala, enaka ptičici, ktero 
okamni strupeni kačin pogled . Pa dvigne se desnica, 
persti se dotaknejo čela, ust, persi — s svetim znamenjem mine nevidljiva moč : naglo steče in se skrije z a 
bližnje pregrinjalo ; ptujee je ni zapazil. Zdaj e 
gost prišel na mesto, ki je je ravno kar Sira zapusti a 
in čudno! — tudi ta ostermi in preplašeno gled a 
pred sé na tla. Kaj je pač, da se tako trese? Pa s e 
zdrami, pogleda krog sebe, če ga kdo vidi — žive 
duše ni — plašno in od daleč steguje roko, kakor 
bi mu bilo živega gada zgrabiti: roka mu omahne, 
zopet jo stegne pa se mu zopet umakne. Terdne moške 
korake sliši, gotovo je Boštjan, si misli, zdaj velja ! 

— zopet se stegne roka in pobere neko reč. Bila je 
krasna preveznica, ktero je Sira zgubila z roke. Ves 
se trese, ko tkanino ravná, in ko na nji se tekočo 
kri (iz Sirine rane) zagleda , kar steče in domá hiti . 
Bled ko merlič in spehan pride Fulvij domú , 
sužnji priteké, da mu postrežejo, pa kar odpodi je ; 
le staremu služabniku migne. Odideta in se pripreta . 
Sredi sobe je stala miza in. svetilniea je berlela na 


27 —


nji. Moléé verže Fulvij najdeno prepasnico na mizo ,

molčé kaže na tekočo kri . Tudi starec nič ne odgovoripa obledi mu zatemnelo obličje . 

„Res je, ravno tista je ,” odgovori naposled služabnik, „o n a je pa vendar le gotovo mertva! ” 

„Si le res tega popolnoma prepričan?” prah, gospodar in kakor jastrobu se mu zasvetijo oči . 
»Prepričan, kolikor je mogoče tistemu prepričanem u 
biti, ki ni sam videl. Kje si to našel, od kod kri?" 

„Vse ti hočem jutri povedati, nocoj ne morem 
sem bolan. Kri je bila tekoča, ko sem jo našel — od 
kod je prišla, kdo vé? Zvabiti je opomin na maščevanje, znabiti maščevanje, ki mi je pošljejo Furije *) — 
to je gotovo: ta kri se ni z daj prelila .” 

» Molči, molči! Kdo bo s praznimi sanjarijami in 
umišljijami čas tratil! Ali te je kdo videl, ko si to pobral?" 
»Nihče! Dobro vem!" 

„ee je tako, sva rešena ; bolje da je v najini 
roki, ko v kaki drugi . Le k počitku pojva — bov a 
se že jutri pomenila, kaj nama je storiti.” 

Fulvij leže na mehko posteljo , Avrota pa sed e 
blizo njega, nasloni glavo na roki ter dolgo ogleduj e 

mladega človeka, kako se v težkem spanji premetav a 
sem ter tje, kako stoka in zdihuje : težke sanje in žalostne so ga nadlegovale. Lepo mesto vidi pred sebojv dalnji, ptuji deželi, široka in čista reka dere med 
hišami in nosi veliko galejo . Nekdo stoji na poveršj i 
in mu v odhod miga s krasno vezeno prepasnieo. Megla 
pokrije lepi prizor in on ugleda ravno tisto barko, kak o 
se sredi šumečega morja bori z razkačenim valovjem . 
Visoko na drevesu pa visi prepasnica, mirno je razpeta, kakor bi ne vedela za vihar — kar peneči valov i 
barko ob pečevje veržejo — žalostno vpitje — in vs e 
je pogreznjeno v neizmerni morski globočini ! Pa jambo r 
še moli na1 vodo, mirno na njem še visi krasno banderee ; morske ptice švigajo krog nje — kar se glasn o 
kričé razleté, ker ravno kar se iz valovja vzdiguje 
čudna podoba, gorečo bakljo v roki — mogočni &rn i 

*) Furije so bile nekdanjim ajdom boginje maščevanja , 
ki so preganjale hudodelce. Obrazili so je ko fenske s perutami , v roki gorečo bakljo ali bič iz kač spleten. 


28 —


peruti jo nosite. Z drevesa sname prepasnico in jez 

nega obličja odleti mimo Fulvija — ves prestrašen 
ta bere na dragi tkanini : maščevanje! ---

Kaj pa Sira? Vsa spehana priteče v sobo,
se malo oddahne in serce si okrepča s kratko molitvijo ter zopet k svoji slepi prijateljici hiti, ktera j e 
bila z jedjo ravno pri kraji in je je že željno pričakovala. Sira prinese vode in kakor vsaki dan začne 
jej tudi danes po lepi stari kerščanski šegi umivati 
roke in noge, jo česati in jej ravnati lase, kakor bi bil a 
revica lastno njeno dete . Kdor bi jej bil pogledal v 
prijazni, mili obraz ali slišal rahle besede, ktere je 
govorila sirotici, kdor bi jo bil videl, kako se skerbn o 
suče krog deklice — gotovo ne bi bil mislil, da je to 
sužnja, ki streže revici — mati je to, ljubeča mati , 
bi bil rekel, ki oskerbuje edino svoje dete. Pa tudi 
deklica, kako srečna je bila in kako vesela! Kakor 
hčerka v maternih rolu,ll ! 

Ravno se Neža bliža vratom , Fabiola jo spremlj a 
in ko perva odgernivši zagrinjalo, zagleda Siro m 
slepo sirotico v sobi, pomiga Fabioli , da bliže stopi 
pa da je tiho. Jako je ponosno Rimljanko ganil t a 
prizor ; ona ni. verjela, da bi se ptujci ljubiti mogli ; 
njej, kakor sploh Rimljanu in Gerku ljubezen, nese

bična ljubezen ni bila znana. Oberne se v stran, solza 
jej igra'v očéh: „Jaz grem, Nežica!” spregovori.; »malo 
prej mi je pokazala ta ptujka, da tudi sužnji. imaj o 
zdravo, bistro pamet, zdaj pa mi kaže svoje serce , 
usmiljeno, blago serce! Ko si me poprej poprašala, 
če sužnje ne ljubim , čudila sem se tvojim besedam,
zdaj ti rečem: Siro bi skoraj lepko ljubila, Kar žal 
mi je, da sem ti jo prepustila." 

Fabiola se verne, Neža pa stopi v sobico . „Aha, 

Cecilija , sem te zasačila ? To je tedaj tvoja prijateljica ,
to so tista jedila, ki ti tako diŠé, da se mojih nikol i 
ne pritakneš ! Če bi tudi jedila boljša ne bila — t o 
vidim, da ti Sira lepše streže, kakor bi ti zamogla, jaz .” 

',Nikar tako ne govorite, ljuba Neža!" odgovor i 
slepa deklica; ,,res so ta jedila boljša, res. imate 
vsaki dan priložnost sto in stokrat, da pokažete svoj o 
radodarnost, usmiljeno svoje serce — revna sužnj a 

tega ne more, drugače če najde še revnišega, še bolj 


— 29 
zapuščenega, kakor je ona sama . Táka sirotica sem 
jaz. Glejte! ta misel v mojih očéh táko vrednost daj e 
temu-le kosilcu ." 

»Resnico govoriš! Kaj ljubo mi je tudi, da t e 

najdem, ker tudi tebe bo razveselila, te celó osrečila 
novica, ktero Siri prineseni. Sira! tvoja gospodinj a 
mi je privolila, da si od zdaj moja . Jutri greš z menoj ° 
prosta boš v moji hiši in draga mi tovarnica ." 

Veselja poskoči Cecilija in navdušena objame Siro : 
',Dobro, izverstno! Kako srečna boš zdaj, ljuba Sira! " 
Drugače se je vedla Sira; nekako nemirna je 
postala in jecljaje odgovarjala : „Oj draga gospodiéina ! 
kako dobrotni ste, da se spominjate revne stvarce, kako r 
sem jaz — pa ne zamerite mi — prosim lepo — dovolite, da ostaneva. Zagotovim vas, da, sem prav srečna 
tuka' l” 

„Kako je to, da hočeš ostati ? 

„Zato ker je najbolje, da ostanemo v tistem 

stanu,” odgovori Sira, „kteri nam je Bog odločil . Res 
da nisem v tem stanu rojena, drugi so me sužnj o 
naredili - - (premolkne in solzé se jej vderó) . Iz tegasprevidim, da je božja volja, da mu v tein stanu 
služim ; kako bi se torej odtegovala temu stanu ? 

„To se lehko pomaga,” živo odgovori Neža ; „če 
ti je tako ljubo, te pa ne storim proste, moja sužnj a 
boš torej — tako ne boš premeni la stanú.” 

„Tudi to ne more biti,” smehljaje odgovori Sira, 
',ker nam veli naš apostelj : Bodite podložni gospodarjem 
z vsim strahom, ne le dobrini in krotkim, ampak 

tudi čmernim. Ne terdim, da je moja gospodinja taka ;
pa vi, draga gospodičina, bi bili za-me le predobri . 
Kje bi bile moje nadloge, kje tedaj moje zasluge, 
ko bi pri vas živela? Vi ne veste, kako sem jaz prevzetna in ponosna ; ko bi mi ne bilo nič preterpeti,
bojim se, da se zopet oglasé te strasti." 

Neža se čudi taki kreposti in še rajša bi jo bila 
imela. »Vidim, da te lastni. dobiček ne premore, naredive torej drugače : imela te boni pri sebi, da m i 
boš v izgled in svét ! Tega mi menda ne boš odrekla ? 

„Oj saj vas poznani, da niste sebični,” odgovor i 
Sira, ,,naj vam povem svo'e misli : glejte, kako blag o 
dušo ima Fabiola, kako bistrega uma je! In koliko 


30 —


še drugih prednosti, ki bi se svetile ko biseri, če bi 
je obsijala luč prave vere! Glejte, ali bi ne bila to 
izverst,pa kristijanka?" 

„Ce je taka, pa le ostani!” navdušeno vsklikn e 
Neža. „Bog ti pomagaj! Ali infaš upanja ? 

nimam — to je moja molitev po noči in med 
dnevom, to vedna moja misel, to je namen mojega 
življenja. S ponižnostjo, stanovitnostjo in z besedami ,
kakor danes, skušala jo bom pridobiti, in če bi vse 
to nič ne zdalo, ostane mi vendar še en pripomoček .” 

Kteri ? 
'Moje življenje. Res da ima revna sužnja malo 

upanja do mučenstva, ali če se vname hudo preganjanje, pride znabiti tudi taka stvarca na versto ; pa 
naj se zgodi po Božji volji — vedno bo moje življenje pripravljeno za rešitev njene duše . Torej go

spodičina, prosim, lepo prosim, pustite me, kjer sem ! " 

',Zmagala si, sestra Sira! le ostani, kjer si in n e 

imenuj me več gospodičine. Le ostani, gotovo bo zmaga 
tvoja! Moja hiša je nevredna take blage duše!" — 

Služabniki naznanijo, da stoji Nežina nosilnica 
pred duxmi. Poslové se : gospodičina imenitega rodú,
sužnja pa slepa sirotica, poslové se tako prijazno ,
tako priserčno , da bi se bil čudil, kdor bi jih bi l 
videl in mislil ; glejte kako se ljubijo kristijanje ! 

Nasprotni sklep . 

Vernimo se v hišo. Kaj nek počne Fabiola? — 
Glej , kako letajo sužnji po mostovžih gori in 
doli, ti s svetilnieami v rokah, uni z bakljami! Kak o 

iščejo , kako stikajo po vseh kotih! Kaj pomeni to ? 
Evfrozina vpije, zapoveduje, veli, da se mora najti . 
Naposled odnehajo brez vspeha. Bralec je menda že 
uganil , po čem tako skerbno stikajo . 

Kakor jej je bilo ukazano, šla je Sira k Evfrozini , 
da bi jej prevezala rano ; kar ni preveznice več n a 
roki. Sira sama ni vedela , kje bi jo bila zgubila, 
pripovedovala je le, da jo je enkrat odvezala in zakaj ,
pa da jo je potem zopet okoli roke ovila, se vé da 
)e z eno roko ni mogla privezati kaj terdno. Neizrečeno je žalovala dobrovoljna starka, da je sužnj a 
zgubila tako dragoceno reč ; gotovo jo je hranila, da 


bi si nekdaj prostoti kupila, misli si Evfrozlna ; ali 
tudi Sira je po preveznici žalovala, pa ne zarad njen e 
velike vrednosti. Vse je bilo že premetano, vsi kotje 
prestaknjeni, — lepe tkanine le ni bilo ; na imenitne 

goste gospodarjeve še nihče mislil ni. 

„Kaj je to ,” misli si naposled starka, „mar je preveznica zginila? Kaj ko bi jo bila Afra s svojim i 

copernijami zmaknila? Vsi v hiši so bili namreč/ prepričani , da zamore černa sužnja čudodelne reči, d a 
je mogočna čarovnica . Kedar je po noči polna luna n a 
nebu sijala, zapustila je večkrat Afrikanka hišo, kako r 
je rekla, da si nabere skrivnostnih zelišč in naprav i 
svoji gospej lepotil iz njih ; drugi so jo pa na sumu 
imeli, da si iz zelišč napravlja morivnih strupov . To 
pa so vedeli vsi, da po noči zahaja k svojina rojakom , 
ptujim vojščakom, da tam nesramno in gnjusobn o 
časté svoje lesene bogove in pa da jo rojaki éasté ko 
pravo kraljico čarovnic. 

Nehali so iskati. Sira je sedela sama in premi'Š -
Ijevala, kar je preživela danes . Tudi ptujee na dvo

rišču. jej pride na misel — kaj ko bi bila tam preveznico zgubila? Skoraj ni drugače . Gotovo jo je 
Fulvij pobral. Ali kaj bo zdaj? Naj se zgodi po božj i 
volji, si misli, in gre k počitku . 

Potem ko se je Fabiola poslovila z Nežo, šla j e 
v svojo stanieo ; prišle so služabnice in jej po navadi 
stregle, ona pa je danes tako lepo in prijazno ž njim i 
ravnala, da še nikoli tako . Ko odidejo, hoče se na 
mehki sedež nasloniti, kar na njem ugleda bodalce, s 
kterim je ranila Siro ; zgrabi je in nejevoljna telebi v kot . 

Mizo nje je ležala knjiga, ktera jo je poprej ka j 

kratkočasila ; vzame jo zopet v roke, pa kaj neslan o 
in suho se jej je zdaj zdelo branje . Pusti tedaj tudi 
knjigo, in premišljuje o reééh, ki so jej ravno na 
misel prišle. „Kako prijazno dete je Nežica, si misli,
kako ponižna, priprosta v obnaši in kako modra, 
bistra v govorjenji! In kako je Fulvij danes pri jedi 
lepo dete pogledoval, niso bili navadni nesramni njegovi pogledi, nekako hinavsko, goljufivo jo je opazoval, kakor bi kako zvijačo si umišljeval zoper moj o 
sorodnico. Treba bo paziti — kar nič ne zaupam 
temu človeku.” Tako je mislila Fabiola in ravno na


sprotno sklenila kakor njen oče : nič več ne sm e 
ta ptujee v dotiko priti z Nežico ; naj si. bo tako ali 
tako , to morata ubraniti!" 

Ravno takrat pa se je Fulvij brez span.ja po svoji 
postelji premetoval in za terdno sklenil, da se bo o d 
zdaj ogibal Fabijeve hiše . 

Misli preskočijo Fabioli od Fulvija na Boštjana . 
„Boštjan, ta je ves drugi človek ; kako odkrito, kako 
žlahtno je njegovo obnašanje! Kar nič ni podobendrugim. mladenčem, ki zahajajo v D.Oso hišo. Kako 
modrih besedi je, in obraz, kako resnoben in vendar 
kako prijazen mu je! Zmeren je pri jedi, zmeren 
tudi v govorjenji ; o svoji vojaški hrabrosti in pogumnosti nikdar ne govori in vendar celo mesto vé 

od njegove vojskine slave! — Ko bi pač on, do men e 
občuti!, kar se n3.i drugi lažejo - - l ” 

Se celó sužnja Sira, kako lepo se je obnašala 
danes, zmagala je ponos v njenem sercu — to j e 

čutila sama in neka neznana, nevidna moč jo je vedn o 
vlekla k sužnji. Ni čuda — saj je revna ptujka ravn o 
v tem trenutku klečala pri svoji postelji in goreč a 
molitev se je vzdigala pred stol nebeške milosti iz pobožnega serca— za spreobernjenje Fabiolin o. 

X. Ponoéni shod. 
Daleč so se stegovala mogočna cesarska poslopja , 
pokrivala so ves Palacij in segala na dolgo in široko 
do bližnjih gričev . V teh poslopjih je stanoval tudi 
Boštjan, viši častnik ali tribun cesarske garde. Brez 
posebnega lišpa so bile njegove sobe, pa vendar kajprijetne in čedne ; po njih se ni dervila cela tropa 
sužnjih, le stara, priljudna ženica in nekaj drugi h 
prostih služabnikov mu je bilo v postrežbo. Vsi so 
bili kristijanje, kakor po skerbnem njegovem prizadevanji sploh tudi njegovi vojaki. 

Necega večera se bližata temu stanovanju Boštjan 

pa Pankracij. Mladi. Pankracij je neizrečeno ljubil 

staršega vojaka in veselil se njegove druš'ine, kakor 

se veseli mladi vojščak, če se mu pridruži skušen i 

junak. Pankracij pa ni le častil Boštjana ko navad

nega hrabrega vojaka cesarjevega, še bolj gaje ljubi l 

in občudoval ko junaka Kristusovega . saj so ga pa 


tudi res kinčale najlepše katoliške čednosti, da člove k 
ni vedel, čemu bi se bolj čudil, ali velikosti njegovega 
duha ali premišljenosti in hrabrosti, združeni z največo ponižnostjo. Tudi bistri um. Boštjanov je bil v 
Pankraciju kmalo zapazil blago dušo, čistost in nedolžnost ; in ker je dobro vedel, kake nevarnosti ž'ugajo neskušenemu mladenču, opomnil ga je, da najse le njega oklene, njega posluša in uboga. Tako je 
zvezala blagi duši najtesnejša prijateljska vez . 

Ko prideta v tisti del cesarskega poslopja, kjer 
so na straži stali Boštjanovi vojaki, pravi mladi tribu n 

svojemu prijatelju, kazaje na slavolok pred palačo : 
„Kedar pogledam to Titovo zidanje, mislim si, prav 
božje naključje je, da ta spominek razdjanega Jeruzalema in razkropljenega judovskega ljudstva stoji t u 
pred cesarjevo palačo . Judovski národ je bil pervi 
hudi sovražnik naše vere in zmeraj me navdaja misel ,
da se bo kedaj tudi še drugi slavolok vzdignil v spominek, da je pokončan tudi drugi hudi nasprotni k 
kerščanstva — nejeverna rimljanska deržava .” 

?,Kako? Je-li res tvoja misel, da mora konec biti 

temu mogočnemu kraljestvu, preden se more razširjati in vpeljati kristijanstvo?" praša Pankracij . 

',Bog obvaruj — tega nikakor ne mislim. še celó 
svojo zadnjo kapljico kervi sem voljen preliti, kako r 
sem prelil pervo, da se le ohrani naša deržava ; uklo

nila se bo pa vendar le mogočna Roma sv . križu, in 
kedar se bode pokristijanila, gotovo se ne bode tak o 
počasi godilo, kakor se zdaj širi vera, ampak s takim i 
pripomočki, da bo vse stermé klicalo : to je Božje delo ! " 

Med takimi pogovori prideta v Boštjanovo stanovanje. Bilo je razsvitljeno in, kakor se je videlo, 
za neke ljudi pripravljeno . Vratom nasproti so bile 
visoke steklene duri, skoz ktere se je prišlo na, mostovž zunaj ob zidu. Mesec je tako milo in prijazno 
svetil v sobo, da jo naša dva prijatelja kar naravnos t 
ven na mostovž kreneta. Bila je krasna noč, kakoršn e 
so le samo na Laškem. Polna zlata luna je plavala 
na temnem nebu in blede svoje žarke lila čez nebo, 
da so se zvezde blizo nje kar skrivale in le dalnj e 
so se lesketale na čistem temnem nebu ; razlivala je 
pa tudi svojo svitlobo čez velikansko mesto ter 

Fabi.ola . 3 


— 34 —


čudno razsvitljeno kazala, kerščanskima mladenčem a 
mogočno kolozejo, zlatila tam velikanske stebre i n 
igrala in lesketala po mramornih stenah Karakalovi h 
toplic. Ali za vso to ponočno krasoto nista kaj maralanaša junaka ; starši je bil položil svojo roko mlajšem u 
na ramo in zamišljeno pa molčé sta zerla v daljavo. 
Cez nekaj trenutkov začne Boštjan : „Ko sva iz sob e 
stopila, hotel sem ti pokazati prostor, kjer si domišljujem moj novi slavolok, ki bo spominek premaganega našega drugega nasprotnika, ali pustiva to —, kd o 
bi govoril od tako revnih sanjarij, če se nad njegov o 
glavo razprostira ves drugačni obok, poln nebešk e 
krasote, ki kar nevedoma povzdiguje naše serc e 
v nebo.” 

„Pač resnico govoriš',” oglasi se Pankracij ; „če 
se že nébes, ki ga ogleduje naše grešno oko, žar i 
v toliki krasoti, kaj je pač še-le zgorej , kamor n e 
seže telesno oko. Zdi se mi nébes kakor pregrinjalo,
polno krasote na gornji strani, skoz ktero se le sem 
ter tje kaka zlata nitka in pičica prikaže na zdolnj o 
stran ; take pičice se mi zdé zvezde na nebu, ki so 
prederle skoz pregrinjalo, da pričajo o krasoti tistih 

prostorov, po kterih se prehajajo izvoljeni nebeškega 

Očeta!” 

Krasna misel, zares krasna misel," reče Boštjan ;

ravno to tenko pregrinjalo loči nas, ki se še t-~ 
na zemlji potimo in borimo z raznimi sovražniki, o d 
naših bratov, ki se že veselé svoje zmage - -" 

„Predragi Boštjan! ne zameri, če te ustavim — 
glej tam-le pa so duri skoz ktere prederemo do njih ,
ki so onkraj pregrinjala, tam-le odperti oboki v borišču , skoz ktere stopimo pred divje zveri . — Posluš'aj! kaj je to ? 

Temno rujovenje levje je donelo od kolozeje sem . 
„Rujovenje je divjih zveri,” odgovarja vojak, „kter e 

so pripeljali v borišče . Včeraj jih še ni bilo .” 

„To so glasovi, ki nas kličejo v boj, ki na s 
kličejo k zmagi!” Oba obmolčita, kmalo pa se oglas i 
Pankracij : ,,Ravno kar mi je zopet na misel prišlo ,
za kar sem. te hotel že davno svéta poprositi — 
vendar, ali bo tvoja druščina kmalo skupaj ? 

,,Ne še prav kmalo° prišli bodo posamezno. Da 


— 35
so vsi skupaj pojdiva v mojo sobo, tam naju nihč e 
ne bo motil ." 

Sla sta skoz versto stanic v zadnjo, ktera j e 
bila v vogalu poslopja proti ulici. „No, zdaj mi 

povej, kaj imaš tako važnega,” začne smehljaje častnik ,
„o kom ti čem pa svetovati, no ? 

„Za te verlega in skušenega moža bi bilo ka j

tacega res prava malenkost, ali drugače je za-me nevednega fantalina ; vendar naj ti kar povem,” začn e 
počasi Pankracij in malo sramožljivo zarudi, „saj veš ,
da ima moja mati polno stare sreberne šare domá . 
Mx živimo tako, da nam je vsa ta starinska lepotil a 
brez koristi, zaperta leži in nihče se ne meni za-njo ;
tudi ga nimam , komur bi po moji smerti vse to za 
pustil : jaz sem in ostanem zadnji svojega rodá in 'v 
takih okoliščin.ah ima katoličan za dediče — vdove,
sirote in reveže. Cemú bi H moje smerti čakali, da 
dobé, kar jim po pravici grč ; zdaj in zdaj se Iehko 
vname preganjanje — zakaj bi vse to vladi v roke 
prišlo ? 

In kaj te ovira, da ne storiš, kar namerjaš ? 

„Naj ti prav po pravici povem, nespodobno s e 
mi. zdi za mojo starost, ker bi ljudjé potem mislili 
Bog vé kaj posebnega storim ; povedal sem ti pa že, 
da mi je vse to brez koristi, revežem bo pa dobr o 

teknilo v hudih časih.” 

Ali Lueina vé za to ? 
„To naj te le, nikar ne skerbi, brez njene volje 
in želje bi se tud . najmanji:';'ega zernca ne pritaknil. 

Tebe pomoči prosim v tej reči le zató, ker bi zare s 
ne mogel sterpeti, če bi ljudjé zvedeli, da sem jaz 
dobrotnik. Prosim torej, skerbi da se bo razdelil o 
v kaki ptuji hiši in reci obdarovanim, da jim vse to 
nekdo dá, ki zeló potrebuje molitve ; naj torej molijo za-nj .” 

blaga duša! spregovori Boštjan in ga objame, 
,,rad, rad ti bom pomagal in - - Tiho! AH slišiš ? 
Fabiolo je nekdo imenoval, in zopet ! 

Pankracij stopi k oknu ; dva človeka sta se pogovarjala spodej na ulicah pod oknom . Preblizo st a 
bila zidú, da ju ni bilo moč videti : po glasu soditi moški 
in ženska. Kmalo govoreča stopita v lunino svitlobo . 

3* 


„Zamorko poznan],” šepne vojak, „Afra je, Fabiolina sužnja.” 
»Moškega pa jaz poznan], Korvin je, moj nekdanji součenec." 
To nič dobrega ni pomenilo , torej sta naša pri 

jatelja poslušala; ker sta pa una dva zunaj hodila se m 
ter tje, vjela sta Boštjan in Pankracij le posamezni h 
besed. Od zamorke že dovolj vemo, tedaj nekaj bese d 

o Korvinu. Tertul, oče Korvinov, bil je mestni prefekt ali predstojnik, kakor smo že povedali . Kaj ime 
nitna je bila ta služba ; ustanovljena pod cesarji j e 
obsegala kmalo vso civilno in vojaško oblast i n 
prefekt je imel najvišo sodnijsko oblast v svoji h 
rokah. Treba je pa tudi bilo za to službo moža terdni h 
čutnic pa kamnitega serca ; saj pa tudi ni kar si bodi,
ves ljubi dan sedeti v sodnišnici, sredi orodja za terpinčenje pripravljenega, ter poslušati jok in stok sivih 
starčkov ali krepkih mladenčev in slabotnih žensk ,
izpraševati tú na kolesu raztegnjenega in s kervj ó 
oblitega, tam ukazati, da tepó obsojenca do smerti --
pri vsem tem pa mirno spati in vsesti se k mizi . 
Tertula so z Sicilije poklicali v to službo, ne ravn o 
zató , ker jc bil neusmiljen, trinoški, ampak ker j e 
imel kamnito serce, kterega ni nič ne omečilo n e 
ganilo. Sodnišnica je bila Korvinu perva šola ; že 
ko mlademu dečku mu je prizadjalo neizrečeno veselje, sedeti pri očetovih nogah in gledati, kako so 
mučili ali morili obsojence . Tako je Korvin dorastel 
do mladenških let, pač mogočen in vznešen po truplu ,
ali reven na duhu, neumen, zarobljen, razuzdan i n 
nezmožen vsakoršnega blažega občutka. Strast za 
strastjo so se jele zbujati v njem in ker ni premagoval nobene, postalo je njegovo serce pravi. sedež 
vsega slabega . Odpustil ni nikoli , če ga je kdo razžalil, ali če je vsaj mislil, da ga je — večno maščevanje je obljubil taeemu. Najbolj je pa nosil v 
želodcu dva človeka : svojega učenika, ki ga je zara d 
lenobe v šoli in vpornosti večkrat kaznoval, in pa součenca, ki ga je blagoslavljal zató, ker ga je pretepavati hotel . 

Tertul ni imel premoženja, da bi ga bil zapustil 
svojemu sinu . sin je bil pa sam preneumen, da bi 


37 —


si ga bil pridobil, akoravno mu je bil denar nad vse ,
ker mu je bil pot, da nasiti svoja poželenja. Vedno 
je , skušal, da bi prav po lehkem prišel do premoŽenja . 
ajbliž'a pot se mu je zdela ženitev ; ker je bil pa 
preneumen, da bi se bil sukal in vedel po imenitnih 
družinah (ali prav za prav bogatih ; tacih je on iskal),

skušal je z drugačnimi pripomočki, kteri so se zare s 
prav vjemali ž njegovim značajem. Pogovor s "sužnjo 
kaže, kakošni so bili. 

„Danes te že četertič ob tako pozni uri tukajpričakujem ; kaj imaš novega za me?” 

)>Nié druzega, kakor to, da gré pojutrajš'nje m 
moja gospodinja na svoja posestva pri Kajeti . Jaz se 

ve da poj dem ž njo, in potrebovala bom več denarjev ,
da tvojo reč srečno doženem ." 
„Se več denarjev?” odgovori Korvin . „Saj sem 
ti dal vse, kar sem zadnje mesece dobil od očeta.” 

',Pojdi, pojdi! Vsaj pomisli, kaj je Fabiola?" 
dobro vem, najbogatejša nevesta je v Rimu." 
„Pa tudi tako visoka in merzla, da je ni kmalo 
ganiti.” 
„Saj si mi obljubila, da mi s svojimi copernijam i 

in pijač'9,mi nakloniš njeno serce ali vsaj njeno premoženje. Cernú ti je pač toliko denarjev za tvojo šaro.” 

„Čemú? Najdražih reči potrebujem za svoje copernije in treba mi jih .je plačati. In mar misliš, da bom 
zastonj hodila ob polnoči ven med grobe, da si naberem potrebnih zelišč ? Kako me boš pa ti podpiral ? 

— saj sem ti povedala, da bi šlo potem hitreje.” 
',Kako mi je to mogoče? Saj veš da nisem obdarovan s tistimi prednostmi, da bi si pridobil nagnjenj e 
kake osebe ; zató se rajši zanašam na tvojo černo šolo ." 

),Ce tacih prednosti nimaš," odgovori zamork ,
„skusi vsaj z neko drugo rečjó, kteri se tudi serc e 
dolgo ne ustavlja.” 

čim?" 

„Z zlatom! ” 

',Pa kako do njega priti? to je ravno moje prizadevanje." 

',Kako do zlata priti ? po kervi!" 

',Po kervi?" 

',Jaz sem se seznanila z nekom, po obrazu 


— 38 —


sicer ni tako čern kakor jaz, pa s svojim čemi m 
sercem vse to nadomesti. Ta me je popraševal p o 
tem ali unem strupu in mi obetal, da me odkupi i n 
me za svojo ženo vzame. Od tega sem tudi marsikajzvedela, sosebno mi je povedal, „daje Fulvij veliki zarotbi zoper Dioklecijana na sled prišel” — pri te h 
besedah se je pa starec tako pomenljivo zarežal , d a 
sem koj uganila, da je Fulvij p e r v i tisto zarotbo 
iztuhtal. Slišiš? — iztuhtal! Zdaj so ga pa v Rim 
poslali, da ga tú v enacih zadevah porabijo ." 

„Jaz pa nisem za to. Ne znal bi ne osnovati za

rotbe, ne na sled jej priti, pač pa kaznovati jo . ” 

„Za nekaj si pa vendar pripraven .” 

„Za kaj?” 

moji domačiji imamo neke ptiče, kterih n e 
dojdeš z berzim konjičem ; če pa tiho in mirno po 
njih gledaš, koj si jim na sledu, koj se izdajo, ke r 
samo glave skrivajo." 

Koga pa misliš-s tem?" praša Korvin. 
„Kristijane. Ali se ne bo kmalo preganjanje zoper 
nje začelo?” 
„Kaj pa da koralo — še prav grozovito, kakor 
nikdar, poprej.” 
))Ce je tako, mene ubogaj in spravi se na lov 

zoper take ptiče . Začni je plašiti in poditi, če tud i 
od začetka samo navadno robo vloviš ; pri tem pa 
dobro pazi in korala boš zapazil in v roke dobil tud i 
kaj bolj mastnega . Pobrali jim bodo vse premoženj e 
in tebi — ne uide kaka polovičiea." 

„Dobro, dobro, že razumem — ti tedaj ne moreš 

terpeti kristijanov? ” 

„Se ve da ne ; že duhovi, .,ktere jaz molim, s o 

njihovim postavam nasproti . Certim je od pervega 

do zadnjega.” In peklensko se zakrohotajo pristav i 

zamorka : „Mislim, da je tudi ena mojih tovaršic slu

žabnic zraven — kar videti je ne morem .” 

„Kako si jo li spoznala?” 

„Pervič se že za ves svet zlegati noče in časih 
nas res prav v zadrego spravi s svojo resničnostjo . 
Potem se ne méni ne za zlato ne za darila in je tak o 
kriva, da nam jih ne dajo .” 

Dobro . kako pa še?" 


— 39 —


„Potem je tudi nad vse —
„E pa le pusti , saj že dosti vem. , moja draga


černa prijateljica! Včeraj so pripeljali za najine ptiče 
celo rajdo kervož'eljnih tvojih rojakov, krepkih levov, 
risov, leopardov, ali ti je vendar vse prekosiš . Tukaj-le imaš moj zadnji denar, pa sporoči mi kok keda r 
kaj opraviš s tvojimi copernijami in pijačami. Tvojsvet zastran kristijanskega premoženja bom pa ž e 
porabil, prav dopade mi.” 

Ločita se. Ko se Korvin skrije za vogalom, mu 
sužnja smejé se in zaničljivo pregovori : „Tepec, ma r 
res misliš, da je Fabiola za take bedake zrastla? Pri 
nji tudi skušala ne bodem s svojimi pijačami .” — 
Zelo se je čudil Boštjan, ko zapazi, da jo zamork a 
maha naravnost v dvor palače. Po vsem tem je sklenil , 
da bode posvaril Fabiolo , kar se pa ni storiti dal o 
pred njenim dohodom z dežele . 

X. Kustijanje 
Ko se Boštjan pa Pankracij verneta v prednj o 
sobo, bila je zbrana že vsa družba. Bilo je veliko 
kristijanov skupaj, duhovni pa neduhovni, moški. in 
ženske. Pred njimi rta mizi je bila napravljena pojedina; prišli pa niso k jedi, ampak da se pogovoré 

o nekem posebnem dogodku, ki se je že pred začet 
kom naše povesti zgodil. Pogernjena miza je bila tedajle na vider, če bi bil kdo nenadoma motil druščino . 
Boštjan namreč je bil pravi ljubljenec cesarjev, 
vse je zaupal hrabremu tribunu vladar. To svojo moč 
in veljavo je rabil mladi častnik, da več in več sino v 
in hčeri pridobi Kristusu ; veliko jih je postalo kristijanov po njegovem prizadevanji, ali kaj tacega se š e 
ni zgodilo, kakor malo pred našo povestjo. Vsled 
starejih cesarskih ukazov so večkrat priperli kristijan e 
in je časih tudi s smertjo kaznovali, tako bi bila imelatudi dva brata Mark in Mareelijan za Jezusa v smer i 
iti, ko to zvedó njih starši in prijatelji. Pridejo k 
njima v ječo, in ju s solzami v očéh prosijo, da se 
odpovesta Kristusovi veri in si rešita življenje . Že 
sta jela omahovati, kar zvé to Boštjan in sklene j u 
vterditi v veri. Posebno si je prizadeval mladenče v 
oče, Trankvilin, da ju pripravi k odpadu ; podpiral 


40


ga je zeló tudi. Nikostrat, uradnik, ki je imel mla

denč'a v svojem stanovanji v zaporu . Mladi tribun 
Boštjan je bil povsod preveč znan, da bi mu bil i 
branili v ječo. Reč, ktere se je lotil sedaj, bila je 
jako težavna. Pri mladenčih je bilo zbranih tudi šestnajst nevernikov : starši, jetničar Klavdij , uradni k 
Nikostrat s svojo ženo Coe in drugi . Mar bi bilo kaj 
čudnega, ko bi bil iz tolikega števila kdo, spoznavš i 
Boštjana za kristijana, ga izdal? Ali bi ne bila to 
njegova smert? Vso to nevarnost je Boštjan dobro po 
znal, ali bal se je ni. „E kaj”, sije mislil, »če namesti 
dveh trije svoje življenje darao za Kristusa, tolik o 
bolje!" Skerbelo ga je le, da bi nihče ne prišel do 
mučeniške krone. Soba, v kteri so imeli vjete priperte, 
bila je temna, le skoz lino v stropu se je vsipal a 
dnevna svitloba. Ravno pod to lino se je vstopil hrabri 

vojščak, tako da je vsa luč ravno na-nj padala in da 
so ga vsi lehko videli. Odkrit je stal sredi njih ; 
svitloba je kazala mili njegov obraz, obernjen proti 
mladenčema, in lepo se je lesketala v zlatu in biserj i 
bogata njegova vojaška oprava . Bralo se mu je n a 
obrazu, da mu velika žalost premikuje serce ; z neizrečeno milim pogledom se ozre na okoli stoječe i n 
čez nekaj trenutkov začne : 

„Castitljiva brata! ki sta prisegla na Kristusov o 
ime, ki za njega terpita, zavoljo njega železje nosit a 

— glejta, jaz bi moral pred vama na kolena pasti i n 
prositi vaji vajine priprošnje , ne pa pred vama stati , 
da vaji opominjam ali celó grajam. Ali je mar res, 
kar sem slišal? Angeljci v nebesih vama že pletó 
mučeniško krono, vi dva pa jima velita : le pustite 
delo, le raztrosite cvetlice , ue marava jih. Z eno 
nogo že stojita v svetem raji, ali res hočeta nazajstopiti v to dolino solz ? 

Mladenča osramotena pobesita glave in jokat i 
začneta. » Glejta,” nadaljuje tribun, „že mojega pogleda , 
moje besede ne moreta sterpeti, ki sem revni vojšča k 
in zadnji izmed služabnikov Kristusovih ; kako bosta 
kdaj sterpela pogled onega Gospoda , kterega hočet a 
sedaj zatajiti pred ljudmi, ko bo tudi On vaji zatajal 
pred svojimi angelji v nebesih. Jutri že bi lehko 
pred-nj stopila ko zvesta njegova služabnika — mar 


— 41 —


bi res rajši še nekaj let živela v sramoti, zaveržena 
od cerkve, in okoli tavala brez mirne vesti? " 

„Nehaj, nehaj, kdor si koli”, oglasi se Trankvilin, oče mladenčev, „in nikar tako ostro ne govori 

z mojima sinovoma — le moje in materine solze s o 
krive, da sta jela omahovati., ne pa terpinčenje, kter o 
sta že prestala. ln zakaj bi tudi nesrečne storila 
svoje starše in je v žalosti in revščini zapustila ? 
Mar to veleva vaša vera, mar to imenujete sveto delo ? ” 

„Oče!” odgovori prijazno Boštjan, „Ie počakaj i n 
pusti me poprej z mladenčema govoriti ; ona razumeta,
kar govorim, ti pa še ne ; ali z božjo milostjo bodeš 
tudi ti kmalo razumel. Mladenča! vajin oče prav govori, da sta na njegove in materine prošnje začel aomahovati, praŠam pa, ali starše bolj ljubita ali Njega,
ki je govoril : „Kdor očeta in mater bolj ljubi kako r 
mene , on mene ni vreden?” Ali hočeta tako starš e 
h Kristusovi veri pripeljati , da jo sama popustita ;
ali je hočeta s tem narediti Kristusove vojščake , da 
sama zapustita njegovo bandero? Če hočeta staršem 
zadobiti in izprositi večno zveličanje, pridobita si g a 
najprej sama, stopita kakor mučenca pred vajineg a 
Odrešenika in ga prosita za spreobernjenje staršev." 

',Dosti je, dosti, Boštjan!" zavpijeta oba na en 
glas. „že sva se odločila.” 

„Klavdij!” spregovori pervi, „Ie v železje m e 
spet deni.” — „Nikostrat!” pristavi drugi, „le zapovej, da naji umoré .” Ali ne Klavdij, ne Nikostrat 
se nista ganila . 

',Zdrav! ljubi oče; zdrava, draga mati!" sta klicala in objemala starše. „Ne bomo se ločili ne,” od 
govori oče, „Nikostrat! le pojdi k Kromaeiju in povejmu, da sem od sedaj-le tudi j a z kristijan. Tudi jaz 
hočem umreti za tako vero, ki iz fantičev dela .junake.” „Kjer so moji otroci in moj mož, hočem 
tudi jaz biti, tudi jaz sem kristijana”, odgovori mati . 

Kdo bo popisoval sledeči prizor ! Božja milost je 
zadela pričujoče in do solz ginjeni so obsuli Boštjana 

— vendar če le eden nejeveren ostane in izdajavec : 
izgubljeno bi bilo vse. To nevarnost je dobro previdel mladi tribun in bal se je, ne za sé, ampak za 
vso cerkev. Le dva še nista razodela svojih xnisli : 

42


Nikostrat pa njegova žena Coe, ktera je z razpro

stertimi rokami in prosečega obraza klečala pre dBoštjanom pa molčala . 

.»Boštjan!" spregovori Nikostrat, „čas bo, da gre š 

jaz pač častim tebe, tvojo odkritoserčnost v veri i n 
tvojo velikodušnost, jaz celó občudujem neustrašljiv o 
tvojo ravnanje, ali moja dolžnost veli in vsa druga 
čutila morajo molčati v meni . ” 

»Ali ne veruješ z drugimi vred?"
„Ne, Boš'tjan! jaz se ne 'Idam tako lehko ; za-mé


je treba močnejih dokazov.” 

„Tedaj govori ti svojemu možu, Coe,! govori 
in geni mu terdo serce ; saj mi priča že tvoje oko,

da ti veruješ!” 

ena si pokrije obraz z rokami in se zjoka . 
„Glej, do solz si jo ganil,” pravi njen mož, »ali 
ne veš, da je mutasta? " 
Mutasta? Tega nisem vedel . Ko sem jo zadnji č 
v Aziji videl , je govorila ." 

pred šestimi leti so jej utihnila usta in od 
takrat ni spregovorila ne besedice ne," pravi Nikostrat . 

„Boštjan obmolči za nekaj trenutkov, potem stegn e 
iu vzdigne roke, kakor so kristijanje pri molitvi splo h 
storili, povzdigne k nebu oči in začne : »Vsegamogočni Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa ! 
ti si začel to delo, daj ga tudi ti končati. Skaži 
svojo rno in dodeli jo za enkrat najslabšemu in najnevrednišemu tvojemu bitju! Coe, poglej v mé!” 

Vse je molčalo, ko je Boštjan po kratki molitvi 
stegnil svojo roko, naredil ž njo čez usta žene znamenj e 
sv. križa in jej rekel : „Coe! govori, ali veruješ? ” 

',Verujem v Gospoda Jezusa Kristusa!" odgovori 
s terdnim jasnim glasom in pade pred Boštjanom na 
kolena. Tudi Nikostrat se verže pred-nj in moči njegovo desnico s svojimi solzami .. Zmaga je bila popolna ;
vsi so bili dobljeni. Treba je bilo varovati se, da se 
ne razvé ta čudna dogodba ; Nikostrat je bil odgovoren 
za priperta — zavaroval ju je torej, kjer in kakor j e 
hotel. Vzel ju je bil v svojo hišo s starši vred. Boštjan 
ju je pa izročil varstvu in v poduk pobožnemu duhovn u 
Polikarpu ; in ker so bili časi nevarni, hiteli so, po

učevali noč in dan, da koalo prejmó sv. kerst. 


To novo družinico Kristusovo je pa še tudi dru g

čudež poterdil v veri ; Trankvilina namreč je hud o 
terpineil protin, pa s kerstom je popolnoma zginil a 
ta bolest. Kromacij je bil takrat mestni prefekt in ni s e 
mu dala dolgo zakrivati ta dogodba ; mož je bil poštenega značaja in ni ljubil preganjanja ; posebno 
pazljivo je poslušal , ko so mu pripovedovali tudi o 
ozdravljenji Trankvilinovenj, kajti tudi njega je mu 

čila ravno tista bolezen. „Ce je to res, kar pripovedujete, in če tudi j a z skusim zdravilno moč vaš e 
vere , gotovo se jej dalje ustavljal ne bom!” 

Poslali so po Boštjana, ki pa ni hotel privoliti 
k ° sv. kerstu, samo da bi bil ozdravil prefekta in s i 

ga pridobil, ker še ni bil podučen ; ampak nastopil 
je drugo pot — ktero borno poznej povedali. Kro'nacij je res popolnoma ozdravel in kmalo po svoje m 
sinu Tiburciju je prejel tudi on sv. kerst. Se vé da 
ko kristijan ni mogel več ostati v svoji službi, od 
stopil je in tako je mestni prefekt postal Korvino v 
oče Tertul . 

Vse te spreobernjence najdemo sedaj v tribuno 
vem poslopji skupaj, pa še tudi nekaj drugih, kako r 
Kastula, nekega višega uradnika, pa njegovo ženo 
Ireno. Že pred so se večkrat sešli, da bi pogovorili se,
kako ravnati, da se po nepotrebnem ne izdajo, za ka r 
je bila res velika nevarnost, ker so po pokristijanjenj i 
večidel vse drugačno življenje nastopili in tako pazljivost rimskih ogleduhov zbudili. Boštjan je bil pri 
cesarju sprosil, da smé Kromacij na neko posestvo v 
Kampaniji ; sklenili so, da se več novopridobljeni h 
kristijanov okoli njega zbere in tam kakor ena družina v molitvi in svetih vajah živi . 

To ni bilo težko izpeljati, ker je vse iz mest na 
deželo hitelo, kar je moglo , in ker se je tudi cesa r 
sam pripravljal v Neapel, od koder je bil namenje n 
obiskati spodnje Laško. Danes so vse na tenko do 

ločili : v majhnih številih naj bi šli eni naravnost p o 
véliki cesti Apijevi, drugi po skrivnejih stranskih potih ,
vsi pa naj bi se našli v nekem gradiču pri Kapovi ,
Pri vsem tem posvetovanji se je posebno nemirnega 
in nesterpljivega skazal Torkvat, kterega si je že 
poprej enkrat Boštjan v ječi pridobil . Z nobeno rečjó 


— 44 —


ni bil zadovoljen, noben sklep mu ni dopadel, i n 

očital je drugim , da so strahljivci, da hočejo bežati, 
on pa da je voljen vsak trenutek stopiti pred sodnik a 
in kristijana se spoznati. Tolažili so ga in tolažili, da 
bi ga upokojili ; čutili so, kako važno je, da tudi o n 
z drugimi vred na deželo gré ; pa on je le terdil, da 
hoče sam za-se hoditi in ravnati . 

Samo nekaj je še ostalo — kdo bo vodja vsem 
tem? Tú se je spet vnel boj prave svete ljubezni me d 
duhovnom Polikarpom pa Boštjanom . Oba bi bila rada 

ostala v Rimu, ker sta v Rimu imela več upanja, da 
kmalo umerjeta za Kristusa . Prišlo je pisanje od papeža, da naj gré Polikarp in pričkanju je bilo na ma h 
konec : duhoven je šel s spreobernjenci, da je še 
bolj utérdi v sv. veri, Boštjan pa je ostal na težav

n 

ojem mestu, v Rimu, da varuje in skerbi za kristijane . 

Ko se poslové in ostaneta Boštjan pa Pankracij

sama, reče ta : „Boátjan! veš kaj, ta Torkvat mi ni č 

k 

aj ne dopade. Bojim se, da nas še v zadrege spravi.” 

',Da ti kar od serca povem, tudi meni ne dopade ; 
ali treba je poterpljenje ž njim imeti, ker je še-le 
spreobernjen . Z božjo pomočjó se bo sčasoma po 
boljšal." 

Ko stopita na dvor, vdari jima na uhó čude n 
šum in hrum : divje kričanje, vpit,je, smeh ; prihajalo 
j e iz dvorišča, kjer so imeli mavretanski (afrikanski )
strelci svoja stanovanja. Sredi dvora so menda kurili, 
kajti gost dim in iskre so se valile proti nebu . 

Boštjan stopi k bližnji straži in praša : »Prijatelj ! 

kaj pa počnó tam-le naši sosedje? " 

„Cerna sužnja je prišla, ktero imajo za duhovnic o 

in ki je zaročena ž njih poveljnikom. Redar pride ta, 
vselej počnó tak dir in dej — nek da svoje bogove 
časté .” 

„Takó ? Mar veš, kake vere so ti Afrikanei? ” 
',Gospod! tega ne vem," odgovori vojščak 
nznabiti so tako imenovani kristijanje . " 

',Kako li prideš na to misel?" 
',Ker sem slišal, da se kristijanje po noči shajajo, gerde pesmi polh in vsakoršne ostudnosti do


— 45 —


prinašajo, Nek da otroka umore, ga skuhajo in 

pojedó *) — in ravno tako se mi zdi poč'nó ti-le ." 
„Lahko noč, tovariš'!” poslovi se tribun, in čez 

nekaj k Pankraciju obernjen : „Glej prijatelj, to je 

vendar-le čudno, da nas, ki molimo živega, edinopravega Boga v duhu in v resnici, nas, ki se skerbn o 
varujemo vsacega greha in ogibljemo vsake nečiste 
besede — da nas še sedaj po 300 letih imajo za malikovavce. Doklej še, o Gospod, doklej?” — 

Boštjan je spremil Pankracija do doma, in ko s e 

slovita , reče rau : „Boštjan, ti si nocoj nekaj rekel, 
rar bi rad, da mi razjasniš .” 

',Kaj taeega?" 

„Ko sta se s Polikarpom pričkala, kdo ostane 
v Rimu , si ti obljubil, da se boš skerbno varoval 
da še ne prideš nejevernikom. v roke, ker imaš nek 
viši nagib in namen k temu ; ko pa bodeš dosegel 
uno, potem bi te težko več kaj zaderževalo . Kteri 
je tisti tvoj namen?” 

',Prav žal Irti je, moj mladi prijatelj! da ti n e 
morem tega povedati, ali enkrat boš že zvedel." 

;,Ali mi obljubiš ?" 

»Obljubim! Z Bogom! " 

Bralcu v pojasnjenje. 

Ljudje so večkrat napek mislili zastran pervih katoliških časov. Eni mislijo, da so kristijane pervih 300 le t 
vedno preganjali in mučili, da so se morali vedno po d 
zemljo skrivati, na kratko : da so v vednem boji živeli . 

Drugi pa mislijo, da jim je perva 3 stoletja v deset dob, 

v deset preganjanj ločiti, med kterimi so daljši ali krajši , 
popolnoma mirni časi. Oboje je napek. — Ko so začeli 
pervič cerkev preganjati, terpelo je preganjanje, smem o 
reči, vedno — noter do Konštantina . Preganjanje, enkrat 
razpisano od tega ali onega cesarja, ni bilo preklicano ni 
koli — pismo je ostalo, in kdor je hotel, lehko ga je rabi l 
po svoji želji zoper kristijane . Iz tega se vidi, da od enega 
vélikega preganjanja do drugega ni bilo popolnega miri ; 
če je bil v tej ali oni deželi ali mestu neusmiljen, kervo 

*) Vse tako in enako se je podtikalo kristjanom 
tudi verovalo . 


-

željen glavár, pa dobil kak star cesarski razglas v roke — 

in preganjanje se je začelo . Zató beremo, da so imeli kristijaDje til včasih terdi mir in ravno takrat v nekterih druzi h 
krajih hudo preganjanje ; od tod pride, da se nam imenujejo pod najboljšimi in miroljubnejimi cesarji mučenci , ki 
so svoje življenje dali za Kristusa. Zlasti v Rimu, je bila 
v tej zadevi huda , tako da je bilo v pervih treh stoletjih 
za papeža voljenemu biti ravno tako, kakor bi ga bili iz 
brali v mučenca za sv . vero . 

Ko so se godile dogodbe v naši povesti, imeli so kristijanje tak, mir , kajti odkar je umeri cesar Valerijan , n i 

bilo očitno razpisanega preganjanja, akoravno ni bilo brez 
mučencev. Kristijanje so tačas smeli na dan , so razdelili 
mesto v posamezne okraje ali fare , kterih vsaka je imela 
svojo cerkev z duhovni, dijakoni in drugimi nižimi cerkvenimi služabniki. Shajali so se vsak dan k božji službi , 
delili sv. zakramente, skerbeli za lepo zaderžanje med verniki, podučevali na novo pridobljene in pridno skerbeli p a 
nabirali za reveže. Tako najdemo zapisano , da je bilo 

l. 250 pod papežem Kornelijem v Rimu 46 duhovnov pa 
154 manjših cerkv. služabnikov, ktere so vse z 1500 reveži 
vred verniki vzderževali z dobrotnimi darovi . 
Akoravno so tudi takrat zeló častili grobe mučence v 
in ravno zato lepo skerbeli za katakombe ali podzemeljsk a 
pokopališča in je vedno v dobrem stanu ohranjevali , da bi imeli 
varna pribežališča, ko bi se vnelo novo preganjanje ; vendar 
niso po navadi se shajali k božji službi v teh prostorih, ampak imeli so očitne hiše božje nad zemljo . Bile so prostorne , 
časih prav krasno ozaljšane, pa večidel v navadnih kristijanskih hišah, sosebno v prostornih dvoranah, ktere‘ so im.enovali Rimljani, „trielinia,” kakor so bile v hišah bolj ime 
nitnih in premožnih mestjanov . — Ali utegnil bi kdo prašati, 
kako je zamoglo v časih nevarnosti v navadno hišo tolik o 
ljudi zahajati in da niso zbudili pozornosti nejevernikov ? 
To je storila neka navada pri Rimeih. K bogatim in ime 
nitnim Rimljanom so hodili vsako jutro ljudjé vsacega stanú , 
da je pozdravijo in se njih milosti priporočé : prijatelji, njih 
klijentje ali varovanci , sužnji in drugi . I\Tekteri so gospodarja kar v sprednji sobi pozdravljali in zopet odšli, imenitniš'e je pa v notranjih okoli sebe zbral. Tako se je zgodilo, 
da je v kako hišo šlo nad sto ljudi:, eni spredaj, drugi zadej 

in nikomur se ni to nenavadno zdelo . 


— 47 — 

I. Volk pa lisjak. 
Slišali smo, kako je eerua sužnja podpihoval a 
Korvina zoper kristijane, ktere je tudi sama zeló 
sovražila. Imela je namreč nekdaj gospodinjo, kter a 
je kristijana postala in zató vsem svojim sužnji m 
prostost podelila . Afre ali pa Jubale (to je bilo njen o 
pravo imé) ni htela oprostiti., ker se jej je to zavolj o 
njenega ognjenega značaja nevarno zdelo ; prodala j o 
je torej drugemu gospodarju — od tod njeno sovraštv o 
do kristijanov. 

Besede niso bile zastonj ; Korvi . je sklenil, da 

se loti dela, ali čutil se je premalo prekanjenega i n 
zvitega za to, torej se je oziral po kakem pomagaču. 
Večkrat je že videl po kopališčih in na drugih očitni h 
prostorih Fulvija in ga zavoljo ličnega in bogatega 
njegovega vnanjega pa zavoljo gladke in sladke 
njegove besede občudoval, ali ni si ga upal nagovoriti . 
Kar zvé, kaj da je prav za prav Fulvij in kaj njegov o 
opravilo. „Ko bi se ž njim zvezal?” si misli, „kar 
manjka mojemu nevkretnemu obnašanju in moji sirov i 
-moči, nadomestila bi njegova zvijačnost in prebrisanost . 
To bi kaj zdalo! ” 

Blizu čez deset dni sreča v krasnih Pompejevih 
vertih Fulvija in kar pred-nj stopi . 
„Kaj bi rad? oglasi se ptujee in zaničljivo od 
nog do glave ogleduje Korvina v borni umazani obleki . 
„Pomenil bi se rad s teboj o neki reči,, ktera bi 
bila tebi v dobiček — in meni .” 
„Da bo tebi v dobiček”, odgovori Fulvij r d 
verjamem — ali meni ? 

„Fulvij, jaz sem odkritoserčen človek in ne poznam 
lepih pa sladkih besed, naj ti tedaj kar naravnost 
povem: ti in jaz sva enega kopita.” 

„Kaj, prederznež? razkačen zavpije Fulvij, zarudi čez in čez in mu grozi. 

„Ce mi zató pesti kažeš,” odgovori merzlo Korvih, 

„da vidim tvoje nježne ročice pa zlate perstane ,
kaži je ; če mi pa misliš žugati , je pa le za obleko 
vtekni — bolj se ti bo podalo .” 

,,Na kratko povej! Kaj hočeš? Kaj meniš s te m 
da sva oba enega kopita? 


48


» Nič druzega kot to," pošeptá Korvi; „da si ti 
zalezovavec in skrivni toživec.” 

Fulvij za par trenutkov ostermi, pa se kmalo zav é 
in odgovori' : „Od kod si jemlješ pravico, da me tak o 
gerdo dolžiš? ” 

„Ti si zasledil (to besedo je posebno povdaril 
Korvin) neko zarotbo na Jutru in Dioklecijan - -” 

',Kdo si ti?" seže mu naglo v besedo Fulvij . 

„Korvin, sin mestnega prefekta Tertula .” 

Ta odgovor je Fulviju razjasnil vse, mirnejeg a 

glasu reče : „Za zdaj molči ; tam-le pridejo znanci ; 
čakaj me jutri za rano na Patricijevi cesti pri Novatovih toplicah, pa preoblečen — tam se bova ve č 
pomenila.” 

Korvin je odšel domú in je bil prav zadovoljen 
s tem, kar je danes opravil. Koj si je preskerbel 
oguljeno obleko nekega sužnjega, in drugi dan se j e 
komaj danilo, ko je že stal na svojem mestu . Dolgo 
dolgo ni bilo njegovega novega prijatelja ; naposle d 
pride zavit v široko obleko in klobuk potisnjen n a 

čelo. „Dobro jutro i” nagovori Korvina ; „menda sera 
te malo predolgo čakati pustil v merzlem jutru, sosebno ker si tako slabo opravljen .” 

»Res bi me bil skoraj dolgi čas obhajal, ko b i 
ne bil nekaj opazoval, kar me je prav zelb zanim.alo." 
Kaj neki?" 

,12e od pervega jutra leze in se plázi mimo men e 

cela procesija na vse viže pokvečenih in pohabljenih : 
slepi, kruljevi, polomljeni, od starosti poterti in drugačne pokveke ; kar trumama hodijo zadej pri mali h 
vratih v to-le hišo. Sprede] pri vélikem vhodu pa 
zahajajo v poslopje ljudjé boljših stanov, kakor s e 
mi zdi." 

zvabiti veš, čegava je ta hiša? Poslopje j e 

staro in veliko, pa precej zanemarjeno ." 

',Hiša necega prav bogatega in kakor pripovedujejo, prav skopega patricija - - poglej, poglej 
že spet dva!" 

Bil je siv, sključen starček, kterega je vodila in 
podpirala mlada vesela deklica ; prav prijazno sta s e 
pomenkovala. „Se malo stopinj pa sva tara”, reč e 
ravno deklica starčeku „potlej se boš spočil.” 


4


»Zahvalim se ti lepo, zahvalim, drago dete!" 

odgovori stari revček, „ker si tako zgodaj po-m é 

prišla.” 

„Vedela sem, da potrebuješ pomoči in ker me 
domá prav nič ne potrebujejo, zató sem šla po-té .” 

»Ali si pozabil, Korvin? spregovori Fulvij . »Deklica je slepa ; le poglej, kako naravnost stopa, n e 
pogleda ne na desno ne na levo ." 

',Saj res! Pa tudi to sem zapazil, da so ti berač i 

..

vse drugi in drugačni ko uni na Ancljevem mostu. *)

Niso tako divjega, ampak celó veselega obraza in n e 
eden me ni prosil darú ." 

,7 Zares čudno ; to-le reč bi rad malo bolj na tank o 
poznal — znabiti se nama zraven tudi lep dobiček 
prikaže. Praviš, da je gospodar prav bogat? Ko bi s e 
pač v hišo moglo! " 

',Veš kaj? Crevlje bom sezul in nogo sključil,
potem pa pomešal se med to derhal pa bom prederzn o 
ž njimi vred noter šel. Kakor bodo oni delali, tako 
bom jaz." 

',Tako ne bo šlo, ker skoraj gotovo vse te ljudi 
poznajo v hiši ." 
„Mislim da ne,” odgovori Korvin, „ker me jih j e 

več pr,ašalo, če je to hiša gospice Neže.” 
„Cegava?” se začudi Fulvij. 

»Kaj me tako debelo gledaš? Hiša je Nežini h 
staršev ; ker je pa mlada nevesta zeló bogata, morda 

nič manj, ko njena tetka Fabiola, zató jo ljudjé bolj

poznajo ko starše in le po njej poprašujejo." 

Fulvij malo pomolči in nek sum se mu vzdiga 

v glavi, ali prevažen se mu zdi, , da bi ga razodel siro

vemu pajdašu ; reče mu le : „Ce dobro veš, da nis o 

znani pri hišnih ti ljudjé, tedaj le poskusi s tvoj o 

zvijačo. Jaz sem z gospico nekaj znan, torej hočem 

skusiti pri prednjih vratih — tako nama bode menda 

še prej po sreči šlo.” 

»Upam ; kajti kjer se zarotita volk pa lisjak zope r 

o 

včji hlev, tam jima malokedaj spodleti." 
Fulvij ga zaničljivo od strani pogleda in vsak 

* To je bil prostor blizo mesta, kjer se je največ i~x 
najsilnejih berač;unov shajalo. 
Fabiola. 

4 


50 — 

odide na svoje mesto. Preden povemo, kako se jiraa 

je godilo, hočefno bralce nekoliko seznaniti z Nežin o 
rodbino. 

Nežini starši so bili stare, plemenite rodbine , 

ktera je že pred več rodovi sprejela Kristusov o 
vero in v svoji versti štela že nekaj mučencev. In 
kakor so druge nejeverne družine visoko v spomin u 
imele in častile tiste predede, kteri so se junake skazali v vojski ali so bili v visocih deržavnih službah ,
tako je ta kerščanska rodovina častila in praznoval a 
tiste svoje prednike, ki so svojo kri prelili za svojeg a 
Odrešenika. Vse veselje in upanje družine je bil o 
sedaj zedinjeno v Neži, edinem otroku in dediču. 
Bila je pa tudi Nežica tako priljudnega obnašanja, 
tako rahločutna, tako mehkega in blagega serca, tako 
čiste in nedolžne duše, da jo je sleherni . ljubil, kdo r 

jo je videl. Le en del poslopja so imeli Nežini starši 
za svoje stanovanje, ktero je bilo lepo opravljeno i n 
čedno, akoravno ne gizdavo olišpano. TU so tiho in 
mirno živeli, sprejemali pičlo število svojih prijateljev 
in malo se menili za svet, kakor tudi Nežica ni marala za-nj. V tem stanovanji jo je večkrat obiskala 
Fabiola, akoravno je rajša Neža k nji hodila . 

Ajdje, kteri so je obiskali in so po vnanjem 
sodili, mislili so, da iz zgolj skoposti tako sami za-se 
in priprosto živé, in da so si že kdo védi kake kupce 

zlata priskopuhili in nakopičili, tudi so mislili, d a 
ves notranji del hiše zanemarjen v razvalinah leži ,
ker niso nikdar odpertega videli — kar pa ni bil o 
res. Znotranji del, to je, prostorni dvor z bližnjo dvorano vred so prenaredili v cerkev, in v gornjih prostorih hiše so se shajali reveži in prejemali darov i z 
rok dijakona Reparata. Cerkev namreč si je štela 
v sveto dolžnost skerb za reveže ; razdelila je Ri m 
v sedem okrajev in v vsacem okraji skerb za nj e 
izročila enemu sedmih dijakonov. 

Tudi sobe so bile v tej kerščanski hiši vedn o 
pripravljene za ptujee, in lepo so pogostovali slehernega, kdor je priromal od kake druge cerkve s pri 
poročilom svojih viših. Pripravljene so bile v gornjih 
prostorih tudi postelje za stare in bolne, kterim s o 
stregle dijakonise in drugi, ki so se ponudili k temu 


51


delu usmiljenja. Tukaj je stanovala, tudi slepa deklica, 
ktera pa ni hotela jedi domá, kakor smo že videli. 
V tej hiši tedaj so se oskerbovali reveži eneg a 

celega okraja — tako so rabili in obračali Nežini 
starši svoje premoženje . Pri revežih in med reveži 
je tudi Neža najraja bila, jim stregla in je tolažila. 

Slišali smo, kako je Pankracij prosil Boštjana , 
da bi kje v kaki ptuji hiši razdelil srebernino in dragino revežem namenjeno. Hiša Nežina se je Boštjanu 
za to najpripravniša zdela, in ravno na to jutro j e 
bila napovedana razdelitev Pankracijevega daru . Tudi 
drugi okraji so poslali svoje ubožce in ž njimi so 
prišli dijakoni kakor tudi Boštjan, Pankracij in drug i 
boljih stanov — té je Korvin videl pri vélikem vhod u 
v hišo iti. 

XII Volk in lisjak med ovcam 

Ravno je prišlo zopet nekaj revežev — tem se 
pridruži Korvin ; kakor so delali oni, delal je o n 
in jim bil v vsem podoben, samo v ponižnem zadel-
žanji ne. Pri durih je vsak izrekel besede „Deo gratias 

— hvala Bogu” ; tudi on zamermrá : „Deo gratias” in 
z drugimi vred je smel v hišo. Koralo pride na notranji hišni dvor, kjer je bilo že mnogo revežev pa 
nadložnih zbranih. Postavili so moške na eno stra n 
in ženske na drugo. Na mizi je bilo srebernine in 
zlatnine nakopičene in zraven dragega kamenja ; pri 
mizi pa sta stala dva zlatarja s tehtnicami, da bi vs e 
to skerbno pretehtala, cenila in za denarje kupila . 
Tudi denar je Ležal že pripravljen, in ta denar je ime l 
med ubožce razdeljen biti. 

Neizrečeno željno je gledal Korvin na vso t o 
dragocenost. „O, ko bi mogel vse to jaz pobasati!” 
si misli, „kar k mizi bom skočil, nekaj v mavho po 
basal pa stekel.” Ali koralo sprevidi, da to ne gré ; 
torej čaka, da mu sami dadó svoj delež. Ubožci so 
se jeli pomenkovati in kramljati drug z drugim, l e 

njega nihče ne nagovori — to mu začne skerb delati . 
Mladi možaki — ki so nad navadno obleko nosili š e 
drugo tesno, krajšo s široeimi pa kratkimi rokavi , 
kakoršno so nosili v Dalmaciji in jo torej dalmatik o 
imenovali — letali so sem ter tje , zbirali menda re 

4* 


— 52 —


veže vsak svojega okraja in je postavljali v versto 
ob stranéh. Ker Korvina nihče ni poznal, ostal je 
naposled sam sredi dvorane — čudno mu je bilo serc e 
in se kerčilo. Sin mestnega prefekta je t . stal ko 
berač med berači ; sin mestnega prefekta, kteremu 

je bilo skerbeti za hišno pravico vsakterega, on j e 
preril in prederi v ptujo hišo, v plemenito hišo — 

po zvijači, po goljufiji ! 

Iijakoni so jeli na-nj pogledovati, pomenkovati se 

gotovo o njem — zdelo se mu je, da eeló slepci va-n j 
šterlé, da kraljevi žugajo s svojimi bergljami . kar 
vertelo se mu je v glavi . Pogleduje na duri, da bi 

zbežal, ali o joj ! pri njih je stal sivi starček Dijogen s 
svojima korenjaškima sinovoma. Edino tolažilo mu je še 
ostalo : „Saj me ne poznajo, se bom že izgovoril kako . ” 

Naposled stopi k njemu dijakon Reparat ter ga 
prijazno poprala : »Prijatelj ! ti menda nisi iz nobenega 
danes semkaj sklicanih okrajev ; kje pa stanuješ ? 

,7V okraji Alta semita." 

',Alta semita" je bil pač en okraj mesta, pa po 
politični razdelitvi ne po cerkveni ; vendar mu od 
govori Reparat : „Alta semita je pač v mojem okraji, 
ali ne spominjam se, da bi te bil že kedaj videl . ” 
Ko mu je to govoril, zapazil je začudivši se , da j e 
ptujee ko merlič obledel, omahoval in na duri zerl , 
v kterih se je ravno Pankracij prikazal. Zadnje upanje 

je zginilo Korvinu. Se en trenutek in stal je pred 

njim njemu dobro znani mladeneč ; kakor takrat ko 
sta šolo zapustila, samo da okoli stoječi sedaj nis o 
bili sirovi in hrumeči šolski paglovci, ampak ljudj é 
Pankraciju gotovo prav prijazni, in pa da je v teh 
malih tednih Pankracij iz plahega učenca postal krepe k 
mladeneé. Korvin je meril sam po sebi in trepetaje ,
če ne tepe*, vsaj ostrih in hudih besed pričakoval ; 
tembolj se je čudil, ko ga Pankracij neizrečeno 
prijazno in vljudno tako-le nagovori : »Korvin! ali 
te je res taka nesreča zadela, da si ob nogo prišel ? 
Ali si mar zapustil očetovo hišo ? 

Lepa beseda pri Korvinu ni našla lepega mesta, 
ampak storila ga je še le prav nesramnega . Termasto 
odgovori : » O tako daleč še ni prišlo, akoravno bi s e 
ti menda najbolj veselil tega ." 


— 53 —


„Motiš se Verjemi, da nimam nikakoršne jez e 
zoper té. Ce potrebuješ pombči, kar povej mi ; akoravno ni prav, da si tú, peljal te bom v posebno sobo,
kjer boš nepoznan prejel dar! ” 

»Naj ti resnico povem — samo za šalo sem note r 

prišel in prav veselilo bi me, če me natihoma ve n 
zapelješ ." 

, )Korvin, Korvin!" resno spregovori Pankracij, 

„to je silno razžaljenje . Kaj bi rekel tvoj oče, ko bi 

te dal tacega, kakoršen si, bos, v sužnji obleki in z a 

pokveko našemljen, na forum *) postaviti pred njego v 

sodni stol in te tožiti, da si snoma prederi v hišo 

plemenitega Rimljana ? 

„Za bogove, dragi Pankracij, nikar me ne kaznu j 

tako strašno! ” 

Tvoj o& bi moral obsoditi svojega lastnega sina , 

ali pa zapustiti službo." 

„Rotim te pri vsem, kar ti je drago in sveto, 
nikar tako silno ne sramoti mene in mojih ; vso našo 

rodbino pripraviš v nesrečo. Na kolenih te bom prosil 
odpuščanja za vsa prejšnja razžaljenja — le odpustite mi!” 

„Stoj, Korvin, stoj! Vse prejšnje je že davne j 
pozabljeno. Ali poslušaj : vsi okoli stoječi razen slepi h 
so priča tvoje pregrehe , dokazov tedaj manjkalo n e 
bode ; če boš torej kdaj govoril od tega shoda ali 
koga tukaj pričujočih zató nadlegoval — vedi, da te 
lahko pred tvojim lastnim očetom tožimo! Razumeš ? 

„Razumen, razumem,” začne milega prosečega 
glasú, „dokler bom živ, ne bom ne živi duši povedal, 
da sem bil na tem strašnem kraji, Prisegam ti pr i 
bogov — 

„Tiho, tiho! tacih priseg ne potrebujemo . Le z 

menoj pojdi!” Okoli stoječim pa reče : »Tega človeka 
jaz poznam ; le po zmoti jp zašel semkaj" ter ga pelj e 
na ulice. »Korvin, nikar ne pozabi, kar si obljubil!" 
bile so poslovivne besede Pankracijeve. — 

Fulvij je skusil svojo srečo pri prednjih vratih . 
Našel je je po rimski šegi odperte ; in zares bi nihč e 

) Najiraenitniše terMče , kjer so se tudi očitne sodb e 
verŠile itd . 


ne bil ob taki uri kakega ptujca pričakoval. Mesto 
vratarja je našel mlado kmečko deklico, kacih dvanajst ali trinajst let staro. „Nobenega ni Mizo,” si misli 
„naj jo malo izprašujem, da vidim, ali je opraviče n 
moj sum.” »Deklica," nagovori jo, „kdo si pa ti in 
kako ti je imé ? 

»Jaz sem EmerenciJana , sestra po mleku gospodieini Neži . ” 

„Ali si kristijana?” Kmečka deklica ga debel o 
pogleda in odgovori : „Nisem, ne.” Temu priprostemu 
odgovoru., tem nedolžnim ()Um je moral verjeti Fulvij*in prepričan je bil , da se moti. Ta deklica je bila 
namreč hči Nežine dojke ; ker jej je mati umerla , 
vzela jo je usmiljena sorejenka k sebi, da bi jo dal a 
podučiti in kerstiti . Bila je pa še-le nekaj dni pri Neži 
in torej še ni vedela, kaj ž njo namerjajo . 

Zdaj premišljuje, kaj mu je storiti — ali napre j

ali nazaj? — Kar priskakljá čez dvor lahkih kora o v 
in veselega obraza Neža in obstoji, ko zagleda ptujca , 
kteri jo z naj vljudnišim obrazom tako-le nagovori : 
„Ni še sicer navadna ura za obiskovanje in zató se va m 
morda vsiljenec zdim, ali moje serce mi ni dalo čakati , 
da se vpišem ko ponižni klijent (varovanec) vaš e 
žlahtne hiše. ” 

»Naša hiša," smehljaje odgovori ona, „nima kli

jentov pa jih tudi ne iščemo, ker ne hrepenimo po 
časti in moči.” 

„Ne zamerite !fliša, kjer gospoduj e taka gospodinja,

kakor ste v i, ima največo moč, ker gospoduje čez serca.” 

Devica še zapazila ni, da se jej prilizuje, ampak 
nedolžnega , preprostega serca odgovori : v rtač res ;
Gospod te hiše ima neomejeno oblast čez serca njenih 
prebivalcev." 

„Ne, ne” — ustavi jo Fulvij „jaz menim tisteg a 
nežnega vladarja, ki svojo milobo kaže vsem, ki s e 
mu bližati sinejo .” 

Neža je obstala ko zamaknjena ; njena duša je 
gledala vse nekaj druzega , kar je govoril gnjusobni 

prilizovavec in s hrepenečim pogledom v nebo spregovori : „Zares ! Njemu je posvečeno moje djanje in 
moja ljubezen, čigar krasoto stermé ogleduje solnc e 
in luna na nebu .” 


55 —


Fulvij ni vedel, kaj bi mislil pri tej Ijubeznjivi 

prikazni. Njen goreči in navdušeni pogled , mili in 
prijetni njen glas, skrivnostne besed.e, ktere je govorila — vse to ga je nekako omamilo in mu besed o 
zaperlo. „Vendar, zdaj ali nikoli,” si misli ; ,take 
priložnosti ne bo več, da jej razodenem svoja čutila ." 
',Vas mislim, vas ; in prosim da blagostno sprete 
najodkritoserčniša in najzvestejša čutila mojeg a 

Pri teh besedah se spusti rta kolena in sej "a po njeni 

roki — ali plaho odskoči deklica :i. trapečimi ro

fi


kami pokrije obraz. 

Naglo kviško plane Fulvij, ker terdnih korakov 
in jeznega obraza se bližati zagleda Boštjana, ki je 
prišel po Nežo, da bi šla k revežem, kteri so je željn o 
pričakovali. 

',Boštjan!" nagovori ga Neža, „ne hudujte s e 
preveč — menda je po nekaki pomoti ta gospod note r 
prišel in bo gotovo sam zopet iz hišo šel.” Neža odide,
Boštjan pa mirno in resno vsiljenca nagovori : „Fulvij ! 
kaj počnete tú ; kaj vas je sem pripeljalo ? 

da imam ravno toliko pravice, poklonit i 
se hišni gospej, kakor kdo drugi .” 

ob takó nespodobnem času ? 

» Tisti čas, ki je spodoben za mladega častnika, 
je menda tudi za vsacega druzega," prederzno odgovori Fulvij . 

Boštjan je že komaj samega sebe premagoval . 
1'Fulvij! ne prenaglite se v govorjenji, ampak pomislite , da v eni in isti hiši niso vsi ljudjé enak o 
znani ; pa ko bi tudi še tako znani bili, vendar bi s e 
ne smeli tako prederzno obnašati, kakor ste se malo prej." 

„Zdi se mi, da ste ljubosumni, verli stotnik! ” 

zbadljivo reče Fulvij. »Ljudjé pripovedujejo, da lázite za Fabiolo ; ona je sedaj na deželi, zato se sučete 
krog Neže, da vam vsaj ena teh dveh najbogatejših 
rimskih dedičin v roke pride ." 

To nesramno in gnjusobno zasramovanje je globoko ranilo žlahtno tribunovo serce , in ko bi ne bi l 

vajen kerščanske pohlevnosti, težko bi bil zaderževa l 
pravično jezo. „Za vas in za raé ne bi bilo dobro”,
odgovori, ,,da bi vi dalje tukaj ostali. Lepe besede 


gospodičine vas niso ven spravile, zató moram ja z 
bolj po domače to storiti." Pri teh besedah zgrabi 
Fulvija s svojimi' močnimi,rokam.i, nese ga do vrat 
in ga pred prag postavi . Se ga derži,. ko mu govori : 
',Zdaj pa le v miru dalje idite, Fulvj! pa ne poza 
bite, da ste se danes z vaš-im nevrednim obnašanjem 
pregrešili zoper deržavne postave. Hočem vara prizanesti, če boste tudi vi vašo skrivnost sami za-s e 
priderž'aH ; povedati vam pa vendar moram, da so mi 
dobro znana vaša opravila v Rimu. Vaše nesramno 
obnašanje to jutro mi bo pa za zastavo, da se bost e 
pri njih zmerno obnašali. še enkrat tedaj : v miru!" 

Komaj je zgovoril te besede in ga spustil iz rók, ko 

ga nekdo od zadej zgrabi s silno močjo . Bil je Evrota, kteremu Fulvij ni nobene reči prikrival in torejtudi povedal, da se bo to jutro sešel s Korvinom. 
Ker mu je pa že černa sužnja pripovedovala od malopridnež'a in nesramneža Korvina, bal se je kake zvijače za Fulvija in zató natihoma za njim lezel ; ko 
vidi, kako Boštjan oklenjenega derži njegovega gospodarja in misleč, da je to zviti Korvin — splaz i 
se blizo in plane z vso silo kakor medved na-nj . Ali 
Boštjan ni bil kdor si bodi ; akoravno mu Zdaj tudi 
Fulvijpomaga, ne moreta ga ob tla vreči. »Tako ne 
gre", misli si Evrota ; seže v pas in v njegovi roki 
se zaleskeče lično jekleno kládvice . Zamahne nad 
glavo — kar mu nekdo morivno orožje zbije, nevidljiva roka ga zasuče z jako silo dva — trikrat v kolobarji in — v pervem trenutku leži sredi ceste . 

»Bojim se, da bi ne bil reveža preterdo zgrabil," 
nagovori. Boštjan svojega rešitelja centurija, ki je bil 

zares orjaške postave pa neznano močen, in je ravn o 
k shodu prišel . 

„Vsaj zaslužil bi bil, tribun! ta lokavi napadnež .” 
Ko prideta Fulvij pa Evrota do bližnjega ogla, 

zagledata Korvina, ki pa ni več šantal, ampak teke l 
je, kolikor so ga noge nesle . Večkrat sta še skupajprišla Fulvij pa Korvin, ali od tega jutra nista nikoli 
besedice zinila. Vsakemu. se je že zdelo, da je uni 
ravno toliko opravil, kolikor on sam. 


— 57 — 
Mesec vinotok na Laškem. 

Najlepši letni čas na Laškem je menda mesec 
vinotok. Solnee ne pripeka več s poletno vročino ,
zgubilo pa še nič ni bistre svoje svitlobe, in zlati . 
vzhajajoči žarki se vsipljejo nad naravo v naj'veči njen i 
krasoti. Griček se derži grička, ktere čez in čez prerašča vinska terca , ki se pa zdaj že šibi pod težo 
velikih, černih pa rumenih grozdov ; zraven pa posta 
košatih bukev, namešanih z lepo zelenim kostanjevi m 
drevjem , ktero obdaja dolga versta žalostno-temni h 
eiprés. Tix pa tam se širi kaka ravninica z oljkinim 
gozdič'em, in ko pihljá lahni vetrič, zamigljá malo 
perjiče in kaže v vedni spreminjavi zdaj svojo temn o 
zdaj svojo spodnjo belo stran. Med vsem tem zelenjem 
zapazi oko poslopja bogatih Rimljanov, obdana s krasn o 
obdelanimi verti, ktere obdajajo ograje lavorovega 
germovja ali pušpana in drugačnega zelenja in kinčaj o 
verste kamnitih in vlitih poda. Tam spet bistri potoček, ki' se zdaj šumljaje in mermraje vije sred i 
raznobarvnih cvetlic, zdaj čez skale se zliva ali v 
tankih žarkih kviško skače. To in drugo vábi rim

skega patricija iz hrumečega mesta v tiho mirno samoto . 

Ko se je približeval ta srečni čas , videti je bil o 
po teh samotnih poslopjih vse odperto . Kerdelo sužnjih 
so je podilo sem ter tje ; tukaj so čedni in lepšali 
stanovanja, tam meje ob vertih pripogovali in v razn e 
podobe vezali ali s belim peskom posuta pota snažili . 
Kmalo se je pokazalo na prašnih cestah tudi voz 
vsake verste : tukaj težko s hišnim orodjem obložen i 

— vlekli so ga voliči ; tam lahki voziček z mestnimi 
gosti, kterega so derdrali čili konjiči . Vozovi gori , 
vozovi doli — se vé , da tudi ruvanja in vpitja ni 
manjkalo . 
Fabiolino deželsko stanovanje je stalo ob zelene m 

griču tik ujete pri morji. po vnanjem se je odlikovalo to poslopje od drugih : vse snažno, vse lično ,
vse napravljeno po najtanših jepoznanskih pravilih . 
Pred poslopjem je bila ravninica in od tod se je vi 
delo na morje, ktero se je tam globoko vjedlo v zemlj o 
in bilo vedno polno življenja . Barke majhene in vélike z belimi jadri ali brez njih so se premikale na 


vse kraje po mirnem poveršji . ž njih je donelo in 

se daleč razlegalo veselo petje ali brenkanje harp . 
Od poslopja proti morju se je vila po hladni senc i 
pot noter do kopališč, in blizo tega pota je bil prostorček , kamor je Fabiola nad vse rada zahajala,
namreč tratiea, ktero ste senčili mogočni platani in 
jo močil pa napajal studenček , ki je sreberno svoj o 
vodico mermraje proti morju podil. Tukaj sem se je 
podala Fabiola iz vročega Rima . 

Fabij, oče njen, jo je redkoma tip obiskal in š e 
takrat ni nikoli čez dva dni ostal — zakaj, to bom o 
poznej videli; njegova hči je bila tedaj večidel sama. 
Njeni. tovarši so bile knjige, kterih je bilo precej ,
večidel starejih vedno v hiši, k tem jih je še prinesl a 
vsako leto prepisov novejših dél, kakoršna so bila 
ravno v navadi. Skoraj vsako jutro je hodila na dragi 
svoj prostorček, kteri smo prej popisali — zravennje jerbasček knjig pa kaka tovarnica ; letos, kar s e 
je slehernemu čudno zdelo , je bila vedno krog nj e 
le — sužnja Sira ! 

Zvedeli smo že prej v povesti, da je Fabiol a 
sužnjo Siro prepustila Neži ; ali v veliko začudenje 
zvé drugi dan, da je noče zapustiti, akoravno jej j e 
Neža prostost obetala. Nad vse čudno se je Fabioli zdelo, da Sira iz vdanosti do nje noče iz hiše 
Saj jej je serce britko očitalo, da si te vdanosti 
nikakor ni zaslužila in da ni s tako vljudnostjo p a 
hvaležnostjo ravnala ž njo. Res je že slišala in brala 
od sužnjih, ki so bili zvesti in vdani svojim gospodarjem, tudi terdim, neusmiljenim ; ali to so bile le 
posamezne prikazni proti teinu, kar je zapazoval a 
dan na dan : da éerté in sovražijo sužnji [svoje gospodar] e. Sira je prismuknjena, si misli — ali tak 
odgovor jej ni zadostil , jela je na tanko opazovat i 
deklico, če bi morda po njenem obnašanji kakó uganila to zastavico ; vendar zastonj — delala je z enak o 
ponižnostjo in pridnostjo, vse kar so jej dali, težavn o 
in netežavno, kakor poprej. To je ganilo Fabioli serce 
in čutila je, da ni tako nemogoče, kakor je rekla 
Neži — sužnjega ljubiti ! 

Tudi še na drugi strani, je spoznala vrednost Sirino . 
V svojih pogovorih ž njo je zapazila Rimljanka da je 


— 59
ze16 izobražena in kmalo tudi zvedela, da sužnj a 
gerške pa latinske pisatelje z lahkoto bere in razume , 
pa tudi piše v obéh jezikih. Bila je pa Fabiola toliko 

mehkočutna, da je ni htela prašati po prejšnjem življenji, bojé se , da jej ne zbudi morebiti žalostni h 
spominov, ampak odločila jo je za, bolja in lahkej a 
opravila, kar je druge sužnje zelé jezilo . Odkazala 
jej je posebno sobico, kar je bilo revni deklici v največe veselje, in jo pri sebi imela za pisarije in branje . 
Tudi ta častneja služba ni povzdignila in napihnila 
Sire ; enako ponižna in postrežljiva je ostala in z ravno 
tisto marljivostjo se na delo spravila, če so jej tud i 
kaj prav navadnega in težavnega odkazali . 

ajrajša je brala Fabiola učene filozofične raz 
prave in premišljevanja, pa čudé se je zraven zapazila, 
kako je njena sužnja z malo besedami overgla na 
videz najterdnejša pravila in razodevala vodila i n 
nravne resnice, kakoršnih je zastonj iskala po filozofih . 
Tega pa Sira ni storila po dolgem in zvijačnem dokazovanji, ali kakor bi bila te pisarije že prej keda jpretuhtovala, ker je vse kazalo , da so jej novi i n 
neznani ti spisi. Zdelo se je Fabioli, da ima Sira neko 
splošno in skrivnostno pravilo ali resnico za mero, 
po kteri méri in ceni vse druge vodila in resnice 
kaj bi to bilo, tega uganila Rimljanka. 

Neko lepo jutro ste sedeli gospodinja pa sužnj a 

pri že omenjenem studenčku. Fabiola je deržala v 
roki obširna pisanja in brala. „Sira,” pregovori, „po 
loži to neslano branje v jerbasček in daj mi uno-le . 
Prav novo je še in nek zelé mikavno in kratkočasno .” 

Sužnja seže po omenjeno knjigo , prebere naslo v 
in zarudL Bila je ena tistih nesramnih in umazanih 
pisarij , kakoršnih se takrat ni manjkalo. Sužnja j o 

položi zopet med druge in mirno reče : „Draga go-
spica! nikar ne tirjajte, da bi vam brala to knjigo. 
Ne spodóbi se ne za-rn,é, da berem, ne za vas, d a 
poslušate.” 

Fabiola stermo gleda . Da bi jej ,kdo veleval, to 
beri. uno ne , tega še ni doživela . „Skodovale nama 
ne bodo”, smehljaje pregovori. ,,Prej ko ne je popi

sana cela versta černih hudobij in zločinstev to pa 


— 

naji ne bo zapeljalo v enaka djanja ; mikavno je pa 

vendar, če je beremo od drugih." 

',Povejte mi, ali bi vi storili taka ~janja ? 

„Za ves svet ne!” odgovori Fabiola. 

„Ce je pa berete, pečá se ž njimi vaš duh ; začnó 
vas mikati in z dopadanjem se pasó po njih vaš e 
misli.” 

',To je res. Kaj pa potlej ? 
»Glejte, to pečanje, to dopadanje je malopridnost ,
je greh." 
„To ni mogoče ; treba je djanja, da kaj imenujemo malopridnost, hudobija .” 

',Res -je to; ali kaj je misel druzega kot djanje 
duha ali duše, kakor jaz pravim? Strast, ktera žel i 
smerti, je djanje — skok v vodo ali kaj druzega,

kar pelje v smert, je samo vnanje, mehanično opravilo telesa. Pa kdo je veleval , kdo je ubogal? Duh 
ali. teló ? Ne mar duh? ni li tedaj duša ali duh odgovorna 
za djanje?" 

Nekako ponižano se čuti ponosna Rimljanka i n 
odgovori: „Te že razumem; vendar ostane še ena 
težava. Po tvojih besedah smo odgovorni za vnanje,
pa tudi za djanje duha — komu pa? Ce storiln o 
vnanjo pregreho, odgovorni smo človeški družbi, postavam in sami sebi — kaj je pa z notranjim djanjem ? 
Komu smo za-nj odgovorni? Kdo je vé, kdo sódi? ” 

„Bog,” odgovori resnobno Sira . 

Fabiola je kaj druzega pričakovala ; káko novo 
vodilo ali kaj tacega, in Sira jej s suho besedo odgovori : Bog! — »Kaj? Mar res veruješ rta Jupitra al i 
Junono, ali na Minervo, ki je neki še najbolj častitljiva izmed vse olirnpiške družine? Ali res misliš,
da imajo kaj opraviti z našimi zadevami? " 

»Nikakor ne; stúdi se mi že nad samimi imeni 
in pravljicami o teh božanstvih. Jaz ne govorim od 
bogov in boginj, ampak od samega in edinega Boga." 

',Kako ga imenuješ po tvoji. sistemi?" 

„Nima druzega imena ko : Bog, in še to irné s o 
mu. ljudjé le dali, da ga imenovati zamorejo . To imenovanje ne naznanja ne njegovega bitja, ne njegovi h 
lastnosti.” 

,,Ktere so njegove lastnosti? 


„Nerazdeljiv je On, povsod eden in tisti, je povso d 
in obseže vse, Njega pa noben ne omeji in ne obseže . 

On je že bil, ko še nič druzega ni bilo in bo še , 
ko nič ne bode. Mogočnost in modrost, dobrotljivost 
pa ljubezen in pravičnost so mu lastne že po njegove m 
bitji, in sicer v najviši meri in popolnosti . Samo O n 
stvárja, On, vse ohranjuje , samo On zamore vse po 
končati.” 

Takega ognja, takó navdušenega obraza in takih 

plameč'ih pogledov Fabiola še ni videla, kakor pri 
sužnji, ko je govorila te besede ; le pri Nežici je že 
časih opazila tak pogled. „Kako žive in zbadljive 
kervi so ti jutrovc !” si misli, »ni čuda, da jntrove 
dežele imenujejo dom domišljije in poezije." In ko 
vidi, da se je Siri malo polegel notranji ogenj, jejrahlo reče : „Ali Sira, kako si moreš misliti, da se 
táko nad vse veličastno bitje, kakoršno ti popisuješ , 
s tem. pečá, da opazuje djanja in še celó borne misl i 
milijonov in milijonov stvari?” 

;,Gospiea! za Njega to ni nikakoršno delo. On 

je kakor luč, kakor svitloba ; je mar dela treba ali 
truda svitlobi, da skoz bistri ta studenček prerije do 
kamenčkov na dnu? Le glejte, kako vse odkriva, 
ne samo lepega, ampak tudi gerdo — lično progaste 
polžke in mušelčke pa zlate ribice, ki se premiéej o 
med tenkim zelenjem ; pa tudi černo gomazen, ktera 
bi se pred svitlobo rada poskrila v luknje . Mar to 
déla ali truda prizadeva solncu? In kar dela svitloba 
tukaj, to dela v bližnji reki in v vseh drugih z enak o 
lahkoto." 

',Tvoja teorija je prav lepa, Sira, in če resnična 

— res čudovita! In zares, kako resnična se rni zdi. 
kako bi neki moglo napačno lepše biti, kakor resnično? Vendar, kako strašna je ta, misel, nadaljuje 
Fabiola in gleda na studenček, kakor bi se htela prepričati o resnici ali neresnici, Sirinih besed — „d a 
človek ni nikoli sam, da nikoli ni imel skrivne želje , 
da nobene še tako neumne misli prikriti ne more nékomu, ki ne pozná n.epopolnosti! Strašna misel ! 
Vedno pod bistrim očesom živeti, s kteri .m primerjeno 
je solnee kar temna senca, kajti solnce ne prerije v 
dušo. In vendar se mi resnično zdi!” 

— 62 —


Skoraj divji pogledi so švigali Rimljanki iz oči, 
ko je to govorila, močno je vrelo ponosno ajdovsk o 
njeno serce tn se borilo z mislijo, da ni nikoli sam a

i

da nima ne ene skrivne misli ali želje, in da je neko 
bitje, ki opazuje vse njene domišljije in čutila . Pa 
vedno jej pride misel : „in vendar se mi' zdi tako 
resnično!” Dolgo se je borila pamet s strastjo ; naposled se je upokojila . Menda je pervič čutila, da j e 
pričujoče neko bitje, veličastneje ko vse drugo — 

itje, kterega se je bala, pa bi je bila vendar rada 
ljubila. Njen duh se je ponižal in njena pamet — 

pervič je spoznalo njeno serce, da ima gospoda nad 
seboj. 

Molčé in pazljivo jo je opazovala Sira in premišljevala, kaj se pač v Fabiolinem sercu godi ; sajje čutila, koliko je za prihodnji verski napredek na 
tem ležeče, da spozná resnico, s ktero se je ravno 
borilo ponosno njeno notranje. 

Fabiola vzdigne glavo in milega, prijaznega glasil, 
pregovori : „Sira! ti mi gotovo še nisi odkrila vs e 
svoje vednosti ; moraš me še več učiti! (Sira je zarudela pri teh besedah, pogledala v nebo in solzic a 
se jej prikaže v ()Uh) . Danes si odperla mojim mislim 
nov svet. Pokazala si mi krepost, ki visoko visoko 
stoji nad mnenjem in sojenjem človeškim, odkrila 
neko moč, ki opazuje naše djanje, ga odobruje — 

poplačuje — ali imam prav, Sira? (sužnja je priki

mala) — ki zraven nas stoji., ko nas nobeno drug o 
oko ne vidi. S tem si mi pa še druge reči pojasnila,
ktere so mi bile do sedaj temne. Nekdaj si mi rekla, 
da ni razločka med gospodom in sužnjim — kaj ne , 
ti si mislila : razloček je le vnanji, obstoji le pre d 

ljudmi; pred tvojim najvišim bitjem ga ni, ampak vs e 
je enako, po nravni prednosti celó prekosi .lehko 
suženj gospóda, ker táka prednost bi bila le takemu 

veličastnemu bitju znana. In vendar so se mi takrat 
tvoje besede tako neslane in strašanske zdele, da m e 
je kar jeza obšla, in — ali se še spominjaš ? 

„O ne več”, prijazno odgovori sužnja, »le nikar 
več ne govorite od tega!" 

,,Ali si mi odpustila, Sira? praša Fabiola tako 
ginjeno, kakor še nikdar poprej . 


',Predraga gospodinja --" dalje govoriti jej n i 

dalo ,seree ; pred Fabiolo se je na tla spustila in segala po njeni roki ; ali tudi v gospodinji je zmagal o 

serce, pervič v življenji je ponosna Rimljanka objel a 
revno sužnjo in v solzah se jej je topilo, okó . +pez 
nekaj trenutkov pogleda Siro in reče : „Se nekaj — 
ali se sme človek bližati ali moliti tako bitje, kakor 
si je popisala? Ali ni previsoko ali predaleč od nas ? 

ne, žlahtna gospiea! On je vedno blizo nas ; 
kakor v solnčni svitlobi, tako živimo in se premičem o 
vedno v njem — zato se pa tudi vedno le pko na-njobračamo , On sliši naše besede in znana so mu vs a 
vošila našega serca.” 

„Ali se mu morda še na kak poseben način čas t 
skazovati more — s kako daritvijo znabiti?” praš a 
nekako strahoma Fabiola. 

Sira nekoliko premišlja, ker če bi bila na širok o 
odgovarjala, govoriti bi bila morala o oni presvet i 
daritvi, ktero je sv. cerkev skerbno prikrivala vsakemu nejeverniku. Odgovorila je na kratko: da. 

„Mar bi me mogla ti toliko izučiti v vaši vednosti,
da bi doprinesla tako veličastno daritev? ” 

„Tega pa ne ; imeti bi morali dar, ki je Boga 
vreden.” 

»Vidim, da imaš prav. Za Jupitra se vé da j e 
dober kak junec, ali kak kozel za maka , ali kje bi 
bila daritev, vredna tacega bitja, kakoršno si mi ti 
popisala ? 

Pač . je, je tak dar — veličasten, neomadeževan, 
čist, Njemu prijeten ." 

» Oj, kaj je pač tp, dar, draga Sira ? 

„Le samo On sam .” 

Fabiola si zakrije oči, potem pa resno pogleda 
sužnji v okó, rekoč : »Jaz te ne umom, vendar te 
prašam, ali rabiš to strašno besedo v pravem pomenu? " 

',Vse moje besede so čista resnica ." 

„Za danes sem pretrudna, da bi s svojim duhom 
dalje sledila ; treba mi je počitka.” 

XIV. Med kxistijanj. 
Po tem pogovoru je šla Fabiola v svojo stanico 
in je sama ostala. Zdaj jej je serce mirno bilo, zdaj 


64 —


zopet nepokojno postajalo in vzbujeno. Če je skušala 
premišljevati ogromne ,resnice, ktere jej je danes odkrila sužnja, kar nekako migljalo jej je pred očmi : 
ni jih mogla v celoto spraviti, zdele so se jej še bre z 
s tajala. 

Drugo jutro je namerjala Fabiola obiskati bivšega mestnega prefekta Kromaeija (kteri je po svoje m 
spreobernjenji — kakor smo že slišali — z drugimi 
pokristjanjenci vred pa z duhovnom Polikarpom zapustil Rim in se podal v Kampanijo, da se popolnom a 

izučé v sv. veri). Da je Kromaeij kristijan, tega ni 
vedela ; slišala je pa mnogo čudnih govoric o nje m 
in njegovi hiši: da ima mnogo neznanih gostov, vendar 
ne napravlja gostarij ; da je vsem svojim sužnjim prostost dal, da jih pa veliko ni. htelo zapustiti ga itd. 
To vse jo je zeló mikalo in rada bi se bila sama prepričala , torej se napóti k njemu, ker sta bila zel ó 
znana že od otročjih lét. Lehki jesenski dežek je poškropil ceste in pote pa se v tankih kapljicah obesi l 
na vinske terte, ki so na desni in levi obdajale cesto , 
da se je svetilo in lesketalo ko tisoč biserov . .malo 
se je pokazalo belo, prostorno poslopje na nizke m 
griču ; obdajal je je lavorov gaj s temnim pušpano m 
in visoeimi tenkimi cipresami. 

Ko pride Fabiola skoz vrata, zapazi koj nek o 
spremembo. Ob lepo obrezanih zelenih mejah je sicer 
stalo v verstah mnogo umetno izdelanih podob — 
danes je videla skoz in skoz prazna stajala . Druga sprememba je bila ta, da jej je Kromaeij prav vesel 'i n 

zdrav naproti prišel, zadnjič ga je na vso moč protin 
terpinčil. Priljudni starček jo vpraša, če je res, da 
bo šel njen oče v Azijo, kar je Fabiolo nekaj osupnilo, kajti ne besedice jej ni oče naznanil o kake m 
popotvanji. Sprehajaje se po vertu, videla ga je gospodičina še ravno tako skerbno in lepo obdelaneg a 
kakor poprej, le prejšnih podob bilo ; in ko prideta do umetno napravljenega jezera, ktero je popre j 
obdajala cela versta bogov in drugačnih podob , o 
kterih pa sedaj ne ene ni bilo videti., reče Fabiola 
nekako nejevoljna starčku : „Kromaeij! kaj so va m 
ač tako strašnega storili bogovi da ste je vse o d 

've spravili?” 


»Lepo vas prosim, draga gospodična! nikar se n e 
jezite ,zavoljo tega . Cemú mi nek bodo podobe ? 

„Ce vi niste za-nje marali, veselili so se jih p a 
drugi ; ali kam ste je vendar djali ? 
',Kar resnico vam bom povedal: pod kladvo!” 

„Pod kladvo ? In meni nič povedati! Saj veste ,
da bi bila rada ktero kupila.” 

Kromacij se glasno nasmeje in pravi : „Ne, ne 
pod klicarjevo kladvo, pod kovaško kladvo sem je 
spravil. Bogovi in boginje — vsi so razbiti in stol

čeni. Kako bedro ali kosček roke bi vam še lepko 
dal, cel obraz z nosom vred bi se pa menda že ne 
dobil več .” 

Fabiola se čudi in pravi : „oj dragi, bistroumni 
sodnik, kak strašanski trinog ste pač postali! Rad a 
bi vedela, kako bi opravičiti mogli táko grozno ravnanje?”

glejte, to je tako-le : ko sem se postaral, po 
stal sem tudi modreje in sprevidel, da sta gospo d 
Jupiter pa mamica 3uno ravno toliko boga, kakor 
jaz in vi; zató se jima nisem hotel dosti uklanjati." 

„To je vse res ; tudi jaz sem to sprevidela, akoravno še nimam sivih las ; ali saj imajo podobe tudi 
vrednost kot umetnij ski izdelki .t' 

„Tukaj pa niso bili postavljeni ko metuljsk a 
dela, ampak ko božanstva in torej kot goljufi . Saj 
bi tudi vi pahnili vsako podobo izmed podob vaših 

predstaršev, če bi spoznali, da ni prava, ampak ptuja, 
vrinjena. Tako sem tudi jaz ravnal, in da bi se š e 
komu drugemu ne stavili in kazali v časti, ktere nis o 
vredni, zató jih nisem prodal, ampak pokončal .” *) 

*) Slišali smo že, da je Trankvilin po sprejetem kerstu 

čudovito ozdravel in da je Kromaeij slišavši to, tudi koj 
voljan bil sprejeti sv. kerst, če poprej sam skusi ozdravilno 
njegovo moč. Po takem potu ga Boštjan ni hotel vpeljati 
v sv. cerkev in skusil drugače. Kromaeij je bil namreč 
daleč daleč znan po svojih malikih, ktere je imel nastavljene po vertih in sobah. „Vse te podobe pokončaj, in koj 
boš ozdravel,” mu reče Boštjan. Huda je bila ta za-nj, 
vendar se udá; njegov sin Tibureij pa je bil tako razkačen, 
da je zaž'ugal : ,,ée oče res ne ozdravi, dal bom Boštjan a 

Fabfola . 5 


— 66
»Čudno, čudno — pa veste kaj, še tudi marsika j

drugega nenavadnega od vas govoré ljudjé ." 

„Kaj taeega? ” 

,a imate veliko ljudi, kterih nihče ne poznan,

da ne napravljate več gostarij, da ste le sami za-sé i n 

da vas je malo zunaj doma videti, da prav siromašk o 

živite in kdo vé kaj še!" 

I,Znabiti koliko smo temu in unemu dolžni? " 

vpraša smehljaje starček . 

tega ne." 

ne? Cudno je zares, kako ljudje za nas 
skerbé. Poprej ko smo hrum in šum uganjali drugod 
in domá, dan na dan pri gizdavi mizi sedeli in klatili 
neumnosti in dosti drugega počeli, kar ni bilo ne lep o 
ne prav — o takrat se nihče ni menil za nas . Zdajse nas je nekaj zbralo, da bi zmerno, mirno, tiho pa 
delavno živeli, in za druge pa za občne zadeve nič 
marali. : koj je vse radovedno in bi se rado vtikal o 
v naše zadeve ; kujejo laži in je trosijo pa vse bate 
nam podtikajo. Ali ni' to čudno ? 

„Res je ; ali povejte mi kaj je vaš namen in 

kakošno je vaše življenje ? 

„i gojimo in vadimo svoje više dušne zmožnosti . 
Vstajamo tako zgodaj, da si ne upam povedati keda * 
potem imamo skoz nekaj ur razne duhovne vaje . Kar 
ostane dneva, porabi ga vsak po svoje; eni beró, drugi 
pišejo in zopet drugi delajo po vertih, pa s tako marljivostjo, da nobeden najemnik tako . Včasih pridemo 
skupaj, da pojemo lepe, poštene pesmi ali beremo 
dobre, koristne knjige, in pa tudi, da se učimo pri 
izurjenih in zvedenih učenikih . živimo prav zmerno ,
vživamo skoraj sama zelišča, vendar smo ravno tako dobre volje, kakor bi se pred nami miza šibila dragih jedil .” 

in Polikarpa v gorečo peč vreči." Krornaeij je razbil na en 
sam dan 200 štatev — ali ozdravel ni . Pokliče Boštjana 
ter ga, zgrabi za besedo, pa ta rau mirno odgovori : „Prepričan sem, da nisi vseh pokončal.” In res je bilo tako ; 
nekaj majhnih jih je pustil Kromaeij, ker so bile posebno 
umetno izdelane ; pokončal je tudi te, in — ozdra,vel! Na t o 
se je spreobernil on tudi njegov sin Tibureij, ki je posta l 
eden najiskrenejših kristijanov in .poznej kot mučenec umeri . 


»Táko življenje menda tudi ni preveč drago, " 
nekako zabavljivo reče Fabf ola . 

„Oj, oj — menda celó mislite, da smo se zató 
zbrali, da si lože kaj prihranimo? Tega pa ne ; le 
poslušajte kaj smo sklenili.” 

„No?” 

»Sklenili smo, da y naši okolici ne borno terpeli 

nobenega reveža več . Se to zimo bomo skušali obleč i 
vse gole in nasititi vse lačne pa streči bolnikom . Tako 
bomo porabili vse prihranjeno ." 

„To je res prav žlahtno početje, pa v naših dné h 
prav nenavadno in skoraj vem , da se vam bo z ne 
hvaležnostjo in zasmehovanjem povračalo . Znabiti 
vam še hujega porekó .” 

„Kaj nek?” 

» Nikar mi ne zamerite, če vam povem, da ljudje 
celó šepetajo, da utegnete biti kristijanje ; kar se tiče 
mene , govorila sem vselej zoper táko natolcevanje." 

„Zakaj pa, predrago dete?” smehljaje praš a 
Kromacij. 

„Zató ker predobro poznam vas in vašega sina, 
pa Nikostrata in nemo revico Goe, kakor da bi le z a 
trenutek misliti mogla, da ste se poprijeli take ne 
umnosti in sleparije,” odgovori Fabiola . 

„Na ' vas nekaj prašam. Ali ste se že kedaj potrudili, da bi prebrali kako kristijansko knjigo in se 

podučili, kaj da so ti ljudje in kaka je njih vera? ” 

»O ne. S tem pa že nočem tratiti časa ; preveč 

čertim te sovražnike vsega napredka, te nevarne del. 

žavljane, te babjeverce in hudobce." 

„Glejte, draga Fabiola, tudi jaz sem nekdaj ravno 
tako o njih sodil, ali sedaj so moje misli vse druge .” 

Temu se je res čuditi, sosebno zató, ker st e 
jih kot mestni prefekt večkrat ostro kaznovati morali 
ko zaničevavce postav." 

Pri teh besedah se je zatemnilo obličje sodnikovo 

in solze so se mu pokazale v ()Uh ; na misel mu je 

prišel sv. Pavel, ki je preganjal sv. cerkev. Fabiola 

je zapazila to in rekla: »Nepremišljeno sem govorila. 

Bojim se, da ne bi bila zbudila neljubih grenkih 

spominov vašemu dobrotljivemu sercu. Prosim, od

pustite mi, dragi Kromacij — le o čem drugem go

5* 


——


voriva. — Prav za prav sem danes k vam prišla, d a 

bi zvedela za kakega človeka, ki gre v Rim . Popre j

ste mi povedali, da je namenjen moj oče v Azijo ; 

to sem že tudi od drugih strani nekaj slišala, zato 

bi mu rada pismo poslala*) in ga prašala, kako i n 

kaj , da mi na zadnje brez vsega slovesa ne odide ." 

',Kakor nalašč! Pri meni je mlad človek, ki je 
namenjen jutri zjutraj v mesto . Le v knjižnico pojte 
z menoj in spišite tam list; menda donašavca tudi 
najdeva tam." 

Kromaeij pelje Fabiolo v neko sobo, kjer so 
stale omare polne knjig in pisarij. Pri mizi je sedel 

mladeneč in prepisoval iz velicega zvezka. Ko zagleda 
ptujko, zaprč bukve in je na stran položi. 

„Torkvat,” nagovori ga Kromacij, „ta-le gospica 

bi rada svojemu očetu v Rim pismo poslala.” 
„Prav veselilo me bo, če morem postreči blag i 
Fabioli ali njenemu dragemu očetu .” 

',Kaj jo poznaš?"
„V svojih mladih dneh sem služil blagega Fa


bija v Aziji, kakor že tudi moj oče pred menoj ,
poznej pa zavoljo bolehnosti zapustil njegovo službo.” 

Na mizi je ležalo nekaj kosov tenkega pergamenta enake velikosti, menda za kako knjigo pripravljenega. Starček položi enega pred Fabiolo p a 
pripravo za pisanje . Ona napiše nekaj verstic, zlož i 
pergament skupaj, poveže z nitjo, priterdi z vosko m 
in pritisne svoj pečatnik na-nj . Ker zdaj še ni vedela,
kako bi plačala poslanca, vzame še drugi kosček pergamenta, napiše si na-nj ime mladenčevo pa stanovanje in ga vtakne k sebi. Potem se z jedjó malo 
okrepča in se poslovi. Prav po očetovsko je bil ginjen Kromacij in zdelo se je Fabioli, da jo tako mil o 
pogleduje, kakor bi zadnjič ž njo govoril ; ali starčku 
je nekaj druzega težilo serce. „Kako blaga duša,” 
si misli; »ali če poginiti v tmini paganstva ? Koliko 
sadú bi prinašala , ko bi jej posvetila luč svete res-
nice ne srne več tako ostati." In vendar ga je zaderževalo sto in sto reči, da se jej razodene . ,,Zdrava, 

't ) Takrat ni bilo pošt, kakor danes in pisma so se pošiljala le po najetih poslancih ali slih . 


draga Fabiola, zdrava!" bile so zadnje besede ginje

nega starčka. „Stoterno bodi blagoslovljena z blagoslovom, kterega zdaj še ne poznaš'!” 

Tudi Rimljanko so ganile te skrivnostne besede 
starega prefekta, s tako milim glasom govorjene . 
Pred vratmi jo ustavi Torkvat : „Ne zamerite, blaga 
gospica, da vas mudim, vi bi gotovo radi, da prid e 
pismo prav kmalo v Rim? ” 

„Se vé da. :Veliko mi je na tein, da ga dobi oč e 

prej ko mogoče.” 

„Če je tako, vam menda ne bom mogel postreči . 

Jaz ne morem drugače popotovati, kakor péš ali pa 

prav za male denarje s kakim vozačem .” 

',Po tem takem mi ne zamerite, če vam nekoliko 

ripomorem, da boste hitreje popotovali ." Pri teh 

esedah m.0 pomoli polno mošnjieo. Nekako strastno 
in smehljaje jo zgrabi mladeneé in naglo odide. Nič 
ni dopadel ta človek Fabioli čudila se je, kak o 
je prišel v drušino blagovoljnega starčka ; veselilo jo 
je pa tudi, da se ga je ob enem iznebila z zlatom in 
se tako oprostila vse dalnje dolžnosti do njega. Zató 
vzame listič, na kterega si je zapisala poslančev o 
ime, da ga razterga — kar zapazi tudi na drugi stran i 
nekaj zapisanega. Bere in bere — teh besed ni še 
našla v nobeni knjigi : »Jaz pa vam rečem : ljubite 
svoje sovražnike, dobro skazujte tistim, ki vas sovražijo in molite za-nje, ki vas preganjajo in obrekujejo ;
da boste sinovi svojega nebeškega Očeta, ki daj e 
solneu vzhajati čez dobre in slabe in deževati če z 
pravične in nepravične ." 

Kdo p9piše Fabiolina č'utila, ko premišljuje tá ,
besede! »Cegave so pač te besede ? Kakega gerškega 
ali rimskega filozofa ne. Ali so domišljija ali resnica ; 
ali imajo največe poniževanje v sebi, ali zares naj 
viši nravstveni vzor? Mar kdo po njih živi, ali s o 
samo zlata pena? Hočem li Siro prašati, nji je po 
kazati? Vendar, č'emá? Saj ne razumem njenih misli ,
nemogoče se mi zdé njene teorije. Naj je veter od 
nese , da si nihče več ne bo glave belil ž njimi ." — 
In zaferfral je listič po vetru ; pa kaj na to zakliče : 
„Formijo, Formijo ! poberi mi listič, ki mi je odletel !” 

Kočijaž jej ga prinese in vtaknila ga je zopet v nedrije ; 


— 70
tako so zlate besede ležale na njenem sercu, kter o 
je bilo zdaj mirno in pokojno do doma . 

XV. Zbegana ovca . 
Drugo jutro je stala na vse zgodaj pred Kromacijevim poslopjem mula za Torkvata pripravljena i n 
na nji mala culica z vsem njegovim premoženjem . 
Prišlo je obilo prijateljev, da se poslové ; eni ga opominjajo, da ne pozabi na velike milosti, ktere je prejel 
od Boga pa na svoj poklic, kar je tudi prav resnobno 
obljubil ; drugi so ga prosili, da naj opusti vse po 
prejšnje navade in znance, ali so mu pa kaj maleg a 
darovali za na pot, ker je bil reven . Naposled je 
prišel duhoven Polikarp in ga opominjal z živo besed o 

in s solznimi očmi, naj se varuje svojih čeravn o 
malih, vendar nevarnih napak, da odloži lehkomiŠljenost, ktera se je večkrat pokazala na njem in da najse bolj vadi kerščanskih čednosti . Torkvat je obljubil 
vse to, poljubil duhovniku roko, pokleknil in prejel 
njegov blagoslov. Tudi nekaj priporočil mu je dal 
Polikarp do raznih kristijanov pa denarne pomoči. — 
Ko se je že vse vernilo v hišo, stal je še Kromaei jpri vratih in gledal za odhajajočim z milimi pogledi ;
bili so blizo taki, kakor očetovi, ki zre za svojim 
sinom zapravljivcem . 

Mulo so mu najeli le do velike ceste, ker je bi k 
pohišje Kromaeijevo preeéj v strani ; tam pa, v Fundi,

dobil bi bil drugačnih pripomočkov za daljo pot. 
Kraji so bili neizrečeno lepi, koder je jezdil : vse je 
stalo v največ'i jesenski krasoti in obilnosti ; ali m 
vse to veličastvo božje se je malo zmenil naš jezdec . 
Bolj ko lepi jesenski vinogradi in bistri poto~'iči, bol jko čisto , modro nebo dopadlo mu je veliko mesto,
hrumeča Roma s svojimi verti in toplicami — l e 
tacimi krasotami se je pečal njegov duh . Zdaj je 
pred seboj zagledal v domišljiji samotno sobo v kopališ'u:in v nji so sedeli lakomni igravci, tudi or 
strastno zgrabi za kocke, kar se mu prikaže za miz c 
mili proseči obraz Polikarpov. Zopet mu kaže du. 
ševno okó mizo, polno dragih jedil in ognjenega žlahtnega vina, ali spet ga plaši duhovnov obraz . 
-Urneje in urneje je šlo, da pred dospé do vsega tega 


7 1 —


veselja — revež! gnjilobe, goljufije in gizdavosti p a 
ni videl razuzdanega cesarskega mesta ; ni vedel, da 

igra in nezmernost ste le vrata do vse te spačenost i 
in hudobije ? 

Med takimi domišljijami se mu pokaže neko mesto . 
„Fundi” zamermrá in seže po svojih pismih, ker j e 
imel enega tukaj oddati. Ko pride v mesto, praša po 

stanovanji učenika Kasijana ; najde ga in izroči 
pismo. Priserčno sprejme starček našega ptujca i n 

mu med jedjó pripoveduje svoje dogodke. Rojen je 
bil Kasijan v Fundi in napravil je bil v Rimu svoj o 

šolo, o kteri smo že od začetka govorili ; ker so ga 
pa spoznali za kristijana in se je bal, da bi se zavolj o 
njega ne začelo preganjanje, pribežal je v svoje rojstn o 
mesto in se tudi tukaj z učenjem pečal . Torkvatu je 
tako odkritoserčno vse razkladal, kakor svojemu bratu 
temu pa je menda sama hudoba vdihnila misel : „Kaj,
ko bi me vsa ta sporočila še enkrat do denarjev 

pripeljala?” 

Drugo jutro se poslovi , pravi da ima v mestu 
še nekaj opravka in gré. Kupi si lepšo obleko, in 
da bi Fabiolino pismo prej ko mogoče oddal, priskerbi si dvoje urnih kónj, in tako je šlo v nagle m 
diru po dnevi in po noči noter do Rima . Pred mesto m 
obleče novo, lepa obleko in stopi med mogočno zidovje — v svojo pogubo . 

Perva pot je bila k Fabiju, da oddá hčerino 
pismo. Ta ga prijazno sprejme, poprašuje po tem in 
onem in ga slednjič na večer h kosilu povabi, česar 
se Torkvat ni dosti branil ; ampak šel je in poiskal 
si lepega stanovanja, kakoršno se je po njegovih misli h 
spodobilo sedanji lepši opravi in več'emu premoženju . 

Fabij ni ljubil življenja na deželi, vesela družba 
pa njene čenčarije so mu bolj dopadle ko zeleni gaj i 
in šumeči potočki. Zató ni hodil s svojo hčerjo iz 
mesta in jo tudi po redkem obiskoval . Se veselil se 
je, ko je odšla ; kajti dokler je bila ona doma, ba l 
se je je nekako in nič nespodobnega se ni godilo v 
hiši ; ko je pa ona s svojo robo odrinila v Kampanijo,
jeli so se okoli. Fabija zbirati najhuji lehkoživci, noč 
in dan so po hiši razgrajali razuzdanci pa, igravci i n 

valjali se okoli bogate gizdave mize. Ko je tedaj po


72 —


vabil Torkvata, šel si je iskat še drugih gostov, kar 

ni bilo težko, ker so se mu nekteri postopači pojedneži sami nastavljali , da bi je vzel k jedi. Blizo 
Titovih toplic naleti med drevjem na dva svojih znancev ; ker sta se prav živo pomenkovala, jih ni hote l 
motiti , ampak postal je malo . 

',Ta novica je tedaj res? praša eden . 
„To je prav gotovo, da so se prebivavci v Nikomediji vzdignili nad kristijane in jim cerkev pre d 

palačo zažgali. Cesarjev tajnik sam je danes pravi l 

ojemu očetu.” 
m 

',Saj so bili pa tudi kristijanje dosti neumni, d a 
so sredi najlepšega terga zidali svojo cerkev! Lehk o 
bi bili vedeli , da se bo pravoverno ljudstvo prej al i 
pozne] vzdignilo zoper nje." 

»Resje to. Tudi moj oče pravi, da naj bi bili 
ti ljudje veseli, če jih dobrovoljni vladarji v mir u 
pusté. V kotiček naj bi se skrili in v tihoti živeli,
ne pa pred palače stavili svojih tempeljnov ; zató jim 
pa tudi prav privošim, Če kdo te ptičke malo n a 
dan zvleče in zraven še svoji mošnjici malo pomaga ." 

„imaš prav. Pri tem tedaj ostane : prizadevala 
si bova najprej, da zveva najbogatejše kristijane i n 

pri tem eden druzega po svoji moči podpirala . Potlejbova njih premoženje prav pošteno med seboj zdelila, 

k 

aj ne?” 

„Se ve da!” 

Zdaj pristopi Fabij . „No, kako se kaj imate, Fulvij ? 

Že devet dolgih let vas nisem videl. Danes zvečer 

vas povabim k jedi ; tudi vaš prijatelj — Korvin mend a 

— naj bi z vami prišel.” (Korvin je prav štorasto 
priter‘dil) . 
„Prav žal mi je, lepo se zahvaljam,” odgovor i 

Fulvij, „ne morem, ker sem nekam drugam povabljen.” 

,,Pojte, pojte! Saj ga ni v celem mestu, da bi 

tako dobro pri njem jedli, kakor pri meni ; kuge pa 

menda tudi nima moja hiša, ker se je tako ogibljete, 

odkar ste se pri jedi malo skavsali z Boštjanom . 

Mar vam je zacoprala černa čarovnica? Povem vam ,
da je tudi jaz ne morem videti, že zdavna bi jo bil 
rad odpravil od hiše ; ali mislil bi, da naj bi vas vsajnekaj druzega pripeljalo v hišo. Saj sem dobro za


73


pazil tisti večer, kako željno ste pogledovali na moj o 
tetico Nežo." 
Fulvij ga nekako čudé se pogleda in pravi čez malo : 
,Kaj mi to pomaga, če pa vaša hči vsako znanje ž 
njo ovira.« 

„A — to tedaj vas zaderž'uje od moje hiše! O , 
na Fabiolo nikar ne glejte, ona je modrijanka in ni č 
ne vé o tacih rečéh. Tudi meni bi bilo ljubše, če bi 
popustila vse svoje bukve in si rajši moža poiskala . 
Kar se pa Neže tiče, vam povem , da vas tako rad a 
ima, kakor 1& vi njo . ” 

» Ali je mogoče? Kako pa veste to ? 

»Sama mi je povedala ravno tisti dan ." 

, 1Vam?" 

',Meni, meni.. Z vašim liš'pom in vašim'i biseri ste 
si pridobili njeno serce. Tako je ona sama govorila, 
in stavim, da ni nikogar druzega mislila kot vas ." 

Fabij je namreč sklepal iz tistih Nežinih besed ,
ko je govorila o ženinu, kteri jo je okinčal z dragimi kamnji ; Fulvij pa je mislil, da si jo je res pri 
dobil z gizdavim lišpom, ki ga je na sebi nosil, in ž e 
se je zibal v najslajših sanjah in smehljal se lepemu 
premoženju. „e pogumno se lotite,” spodbuja ga 
Fabij, „in gotovo bode vaša, naj že počne Fabiola ,
kar hoče, česar se vam pa zdaj ni bati, ker z vsem i 
svojilni posli je odšla na deželo. Prav sami bomo in 
dobre volje.” 

',Dobro , jaz pridem gotovo !d' — „Pa tudi Krvin 
z vami!” pristavi Fabij . 

Pojedine ne bomo popisovali, le toliko opomnimo , 
da je kraljevala navadna rimljanska razuzdanost i n 
da so ga kmalo vsi v glavi imeli, samo Fulvij je osta l 
trezen. Po raznih pogovorih so prišli na najnovejš e 
novice iz Jutra. Potem ko so bili v Nikomediji kristijanom poderli cerkev, vnel se je v cesarskih poslopjih 
hud ogenj, kterega je pa Galerij sam dal napraviti, 
to so vedeli — dolžil je pa kristijane in tako dražil 
boljšega Dijoklecijana *) zoper nje k hudemu preganjanju . Pričakovati je bilo torej cesarskega ukaza 

*) Ko je nastopil l. 284 Dijoklecijan vladarstvo mogoč 
nega, čez tri dele zemlje razširjenega cesarstva, je previdel, 


— 74 —


za preganjanje tudi v Rim, kterega bode Maksimijan 
gotovo z veseljem izveršil. Naši gostje so bili sploh 

tudi te )misli, da se kristijanje morajo pokončati, tak o 
ali tako, in izgnati iz deržave ; in vedeli so strašnih 
hudobij in krivic pripovedovati o njih . 

Med tem pogovorom je ostro opazoval Fulvij vse, 

posebno pa Torkvata, ki je vedno molčal pa spreminjal svoj obraz : zdaj je postal bled ko merlič p a 
zopet rudeč ko kri. Vino ga je storilo pogumnega ,
vendar se je še zderževal pri tolikem gerdenji zope r 
kristijane ; popolno zakriti pa ni mogel svojega notranjega nepokoja . Zdaj je grozé vzdignil pest, zdaj grize l 
se v ustni, zdaj kruh začel mečkati med persti ali p a 
kakor v mislih zvernil kozarec vina. 

„Kristijani nas sovražijo in bi nas najraji pojedli, 
ko bi mogli” odreže se eden ; in Torkvat se spne, k o 
bi hotel kviško skočiti, odpira usta — pa obmolči . 

',Pojedli, da, pa pokončali kakor so pod Nerono m 
Rim pokončali z ognjem in sedaj cesarsko palačo v 
Aziji" reče drugi ; in Torkvat stegne žugaje roko -

a jo „zopet skrije.

p 

„Se hujše je pa, ker s svojo vero spodjedajo 
deržavo, prekueije napravljajo in celó nagnjusno molijo oslovsko glavo” pristavi tretji -- Torkvat raz

kačen kviško plane, povzdignivši roko, kar Fulvij v 
pravem trenutku z merzlim zasmehovanjem pristavi : 
',Res je, pa tudi otroka zakoljejo in jedó njegovo 
meso pa kri. *" 

Zdaj zamahne Torkvat ob mizo s táko silo , da 

je vse na nji poskočilo in zarožljalo, in zavpije s 
hripavim glasom : „To je laž, nesramna laž'! ” 

da njemu samemu. pri vsi volji in vednosti ni mogoče krepk o 
vladati vsej tej zemlji.. Izvolil si je zató soeesarja, ktereg a 
je imenoval „augustus” in dva podeesarja. Za soeesarja na 

zahodu je izbral Maksimijana in mu za pomagača ali pod 
cesarja pridružil krotkega Konstancija Klora ; sam si je pa za 
vladanje izbral jutrove dežele s sedežem v Nikomediji i n 
njemu desna roka je bil divji Galerij. 

*) Na to bedasto očitanje so prišli ajdje, ker so nekaj 
od strani slišali od presv . rešnjega Telesa pa niso na tenko 
vedeli, kako in kaj? 


75


„Kako morete v i to vedeti ?” praša Fulvij grenk o 
smehljaje se . 

',Ker sem sam kristijan," zavpije v ognji, „i n 
vsak trenutek pripravljen umreti za svojo vero! ” 

Ko bi bil iz kozarca na mizi se prikazal strupen i 
pisani gad, ne bi bila taka merzlica stresla goste, 
kakor je je pri teh besedah ; kot okamneli so zerli 

s čudnimi obrazi v kervoželjno zver — v kristijana . 
Fabij je tako gerbančil obraz, kakor bi hotel svoj e 
goste odpuščanja prositi , ker je je pripeljal v tak o 
slabo druščino . Kalpurnij filozof je pihal okrog seb e 
kakor zdivjan konj , češ, no zdaj je pa eden tukaj, 
ki še več vé od kristijanov kakor jaz. Nek mladi 
človek se je tako plašno odmikal in z odpertimi ustm i 
zerl v kristijana, kakor bi bil stal pred živo pošastjo , 
Korvin se je pa režal in zobe kazal, kakor postavi m 
kmet, ko najde' podlasico v pasti vjeto. Fulvijev pogled je pa vse druge prekosil . Najloži in najboljši 
popišemo njega in njegova čutila, če ga primerim o 
pajku, ki sedi sredi svoje mreže in po dolgi lakot i 
zagleda muho v njegovi zanjki zapleteno — pripravljen zdaj in zdaj jo zvezati in kri jej izpiti . Dolgo 
že je bila najiskrenejša njegova želja, dobiti kristijana ,
kterega bi storil izdajavca nad svojimi brati. Zdaj ga 
je našel pripravnega za to, samo če se ga loti od 
prave strani — kako je pa to vedel? Ker je dobro 
poznal kristijane in bil prepričan, da se pravi nikda r 
ne napije pa tudi ne baha , da je pripravljen umreti 

za svojo vero. 

Kar tiho je zapustilo vse dvorano in bežalo o d 

kristijana, kakor od žive kuge, ko Fulvij nekaj reč e 
Fabiju in Korvinu potem pa mladenča za roko prim e 
in ga prav prijazno nagovori : „Ne zamerite mi, da 
sem tako nepremišljeno govoril in vas zapeljal d o 
nekih besed, ktere vas utegnejo v veliko nevarnos t 
pripraviti.” 

„O jaz se nič ne bojim, do zadnjega bom zvesto stal .” 

„Tiho, tiho,” reče Fulvij, „da vas sužnji ne slišijo in izdajo . Tukaj-le v to sobo pojva, tam se bova 
d alje pomenila, in nihče naju ne bo slišal.” 

S temi besedami pelje Torkvata v krasno sobo , 

kjer je bilo nastavljeno več posod vina; na lepi mizi 


so pa ležale kocke. Fulvij mladeneu napij a, potem 
kakor v mislih vzame kocke in je verže na mizo : 
„Oj kako slabo . To je sreča, da z nobenim ne igram ,
kar zgubljen bi bil. Skusi ti, Torkvat! ” 

Igra je bila nekdaj glavna strast Torkvatova ;

zavoljo igre in pretepa, se je začel pri igri, j e 
prišel v ječo, kjer ga je spreobernil Boštjan . Oči 
so se mu zabliskale, ustni trepetale, ko je z nemirn o 
roko segel po kocki. Fulvij ga je na tenko opazoval, 
videl vse to in spoznal na vajeni roki, da ima pre d 
seboj starega, skušenega igravca. »Vidim, da tudi ti 
nimaš boljše roke," reče mu Fulvij, „vendar tukaj-le 
s Korvinom bi še imel srečo, če postaviš kaj malega.” 
a prav kaj malega — le za opočitek, ker sem 
se igri odpovedal . Nekdaj se vé da — pa naj bo ." 

Fulvij migne Korvinu z očesom in reče : „Skusi no ! ” 

Začela sta igrati za prav malo in -navadno j e 
dobil Torkvat ; Fulvij mu .je pa vedno pritakal in 
napijal , da mu je naposled že čudno tekel jezik . 
; ,Korvin Korvin" začne mermrati, ;; ali nisem 
že tega imena slišal, iz Kasijanovih ust? " 

7)Kie 9 " začudeno prah. Korvin. 

',Prav tam da!" mermra Torkvat sam za-se , 

tergávs , ti zverina. Ali si ti tisti Korvi'n, ki jekrislanskega fantiča Pankracija tolkel?" 

orvin razkačen kviško plane, pa z enim pogledom ga upokoji Fulvij, rekoč : »Kasijan, Kasijan 
— o to je izversten učenik ; kje že stanuje sedaj ? 
To bi bil Korvin rad vedel, zató mirno posluša . 

„On stanuje — stanuje — ne, izdajavec pa nočem 
biti. Rad se dam terpinčiti, sežgati, rad umerjem z a 
svojo vero — izdati ga pa nočem , ne .” 

Ko je zapazil Fulvij, da Torkvat z vedno večini 
veseljem igra, reče Korvinu : „Pusti me, pusti, bom š e 

jaz malo igral s Torkvatom!” Prijel je za kocke i n 
stavil več — dobil je Torkvat in postavil svoje denarje pa dobiček — in zopet dobil. Tako je šlo naprej, zdaj je dobil ta zdaj uni ; sploh je bil pa proti 
koncu le Fulvij na dobičku. Enkrat je Torkvat plašno 
kviš'ko pogledal, zdelo se mu je, da vidi za stolo m 
Fulvijem duhovna Polikarpa ; mencá si oči in vidi, 
da je le Korvin tam stal in ga prav debelo gledal . 


— 77
Napel je vse svoje moči in vednosti. Glas vesti je 
utihnil, vera omahovala in milost božja ga zapustila. 
Vernil se je v dušo hudobni duh, duh lakomnosti i n 

željivosti, pa seboj pripeljal še sedem drugih duhov , rujših kakor on sam . 

Vino in zguba sta ga naposled tako v ogenj pri 
pravila, da zgrabi za mošnjo, ktero mu je dala Fablok, in vse na mizo verže, kar je še bilo v nji. 
Fulvij odšteje ravno toliko in zdaj zgrabita za kocke 
za zadnji mah — s strastnimi pogledi gledata eden drugemu pod roko — Fulvij dobi in ves pa zadnji denar 
Torkvatov potegne k sebi . Mladeneč se nasloni na 
mizo, pokrije svoj obraz z rokami, cepeta z nogami, 
škriplje z zobmi in vpije in veka kakor iz uma p a 
ruje si lase. Nek glas mu zašepeče v uho : „Ali si 
ti kristijan? Svojo vero si onečastil in izdal!” 

Ne ne," jeČi Torkvat v obupnosti . 

„Da, da — v tvoji:pijanosti si povedal vse ; to

liko da si svoje izdal in da ti je nemogoče k njim nazaj . ” 
proč od mene!" zaječi grešnik. „Saj mi 
bodo še odpustili. Bog — 

»Mólči ; ne izgovarjaj tega imena . Ti si osramoten, zgubljen za zmeraj. Ti si zaničljiv zapravljivec 
in igravec na beraško palico si prišel in jutri bo š 
kruha okrog prosil . Ali kdo ti ga bo dal? Kristijani ? 
Ne spoznajo te in vendar si. kristijan, in to je zadosti, 
da te na kosčike raztergajo naši, da te umoré — tvoj i 
te pa vendar ne bodo spoznali za mučenca. Hinavec 
si, hinavec — druzega nič, Torkvat! ” 

',Kdo me tako grozno muči?" zdihne kristijan i n 
kviško pogleda ; Fulvij je stal zraven njega merzlega 
obraza. „In če bi tudi vse to res bilo, kaj pa tebe 
to skerbi?” 

;aMe me," odgovori Fulvij, „popolnoma te imam 
v svoji oblasti. V moji roki je tvoj denar, tvoje poštenje in imé — tvoje življenje! Sam.o da drugim 

kristijanom povem, kaj si danes govoril in počel, p a 
jim ne smeš več pred oči ; ali te pa izročim unemu-le 
tergavsu, uni zverini, kakor si ga imenoval in pelj e 
te svojemu očetu prefektu v sodbo . Ali te je sod ajše volja, za tvojo vero pred sodnika stopiti, ko pijanec in igravee?” 


78 — 

Torkvat molči. ?No, ali si Že izvolil? Kaj češ 
raji, zdaj-le pred kristijane stopiti, tak kakoršen si,
ali pa jutri pred sodbo? " 

„Ne eno, ne drugo,” zamermr Torkvat. 

',Kaj pa češ storiti?" 

„Vse, kar hočeš, samo nobeno od teh reči,” odgovori grešnik. 

Fulvij se vsede zraven Torkvata in mu prijazn o 
pa sladko tako-le govori : „Poslušaj me, Torkvat, p a 
stori, kar ti velim in vse bo dobro, Dobil boš svoj o 
hišo, bogate obleke in jedila, denarjev za igro 

le stori, kar hočem! ” 

',Kaj hočeš?" 

',Jutri vstani po navadi in kakor bi se ne bilo 

nič zgodilo, idi okoli svodih znancev , potem mi p a 
odgovori na vse, kar te bom prašal in kar si videl." 

„Izdajavec naj bi bil?” stoka mladeneč . 

',Imenuj to, kakor hočeš ; stori, kar hočem — al i 
pa smert, najhujša smert! Govori, kaj si izvoliš ? 
ne smerti, ne! Vse kar hočeš — le smerti ne! " 

Fulvij zapusti svojo Žertvo in gré h Korvinu, da 
ga popolnoma upokoji s tem, da mu obljubi pozvedeti stanovanje učenika Kasijana, do kterega se j e 
vnovič vnela Korvinova jeza. Ko stopi Fulvij zopet 
noter k Torkvatu, da bi ga domú spremil in tak o 
zvedel njegovo stanovanje, našel ga je naslonjeneg a 
na mehki blazini . Pijanost mu ni dala stati in serc e 
ne pokoja : premetoval se je tje in sem in milo mil o 
stokal. Sramota, kes, jeza, obupnost so se dervil e 
skoz dušo zbegane ovce . 


Drug del. 

BO 

I. Dijogen. 
ar smo pripovedovali do zdaj, godilo se j e 
v dnevih, ko niso kristijane preganjali. očitno in splošno,
popolnega mirt pa tudi ni imela cerkev — bili s o 
dnevi pred nevihto. Zapazili smo razna znamenja 
nevarnosti : rujovenje divjih zveri, ktero sta slišal a 
Boštjan pa Pankracij, naznanila iz Nikomedije, besed e 
Fulvijeve pa Korvinovo žuganje — vse to nam je ' 
kazalo, da se bliža preganjanje in da bo spet tekla 
kerščanska kri v potocih . Tudi cerkev je zapazil a 
znamenja in natihoma se pripravljala na b¦oj . 

Necega inerzlega večera proti koncu meseca vi 
notoka je stopal mlad človek, terilno v plašč zavit ,
po ozkih temnih ulicah, ktere so „suburra” imenoval ' 
Bil je Pankracij in videlo se mu je, da ni znan v tem 
kraji, kajti ogledoval in ogledoval je hiše, skoz in 
skoz majhne pa revne, in si prave iskal, ker takra t 
ni bilo tako lehko kakor dan današnji, ko so s številkami zaznamovane. Ko zagleda eno, bolj snažn o 
ko druge, stopi k vratom in poterka . Visok sivola s 
starček Dijogen se prikaže in odpre. Leta so ga bil a 
že sključila in mu zgerbančila obraz, na kterem j e 
kraljevala nekaka otožnost in resnobnost . Stopivši 
v stanovanje najde Pankracij Maja in Severa, zal a 
in močna sina Dijogenova. aj je sedel pri. mramor


— 80 —


nati plošči in dolbel v njo čerke ; na drugi strani 
plošče je bil pa že nek drugi ajdovski napis, ktereg a 

j e bil naš umetnik le po verhu zbrisal in zamazal . 

Vse delo je bilo zeló okorno in v napisu skoraj vsak a 
beseda napak * tak-le je bil : 

DE BIAN OBA 
POLLECLA QVI ORDE V BEN DET DE BIANOBA * 
Sevér je pa risal na les neko podobo . Kdor je 
dobro zveden v zgodbah sv. pisma, ta bi bil iz nje

govih čečkarij spoznal Jona, ko ga požira riba i n 
zraven Lázarja, kterega Jezus ravno v življenje obuja ,
Stari Dijogen je pa ostro kopačo na novo toporišč e 
nasajal, ko je prišel Pankracij. Vsa ta dela so kazala, 
káko opravilo ima ta družina : Dijogen je bil kopač 
ali grobár * a'} v kristijanskih pok.opališčih, in sicer 
glavar ali mojster vseh grobarjev ; sina pa sta mu 
vezlo pomagala pri. tem podzemeljskem delu in po 
svoji moči in vednosti narejala ljudém napise in po 
dobe na grobe. 

',Maj praša Pankracij, „ali na vse grobe t ' 
napise nacejaš? ” 
»O ne," odgovori smejé se umetnik, „le tisti m 

ki' bolj ega plačati ne morejo. Ta-le dobrotna ženic a 

je imela „na novi cesti” malo prodajavnieo, in lehko 

si mislite , da ni obogatela zraven , sosebno ker j e 

bila zeló poštena. In vandax me je navdajala neka 

sladka misel, ko sem vsekoval ta robati napis." 

, >Ktera nek ? 
»Mislil sem si, da bodo znabiti še čez tisoč in 
tisoč let kristijanje s spoštljivostjo na steni brali t o 

Po naše : Z nove ceste . Polekla , ki ječmen prodaja 

na novi cesti. — Ta napis so res našli v Rimu na poko

pališču. Kalistovem . 

**) Ti kopači, grobárji ali fossores, kakor so jim 

rekli, so bili zbrani v svojo družbo ali ceh . Cerkveni pred

stojniki so je imeli pod svojo oblastjo, poterjevali nove ud e 

in znabiti tudi sprejemali, Na čelu vsem je stal od cerkve 

izvoljen glavár. Ročnost in enoličnost, ki se kaže v vseh 

delih po katakombah pa tudi sporočila, nam poterjujejo, da 

je šlo to delo ali rokodelstvo od očeta na sina, od rodil 

do rodil. 


mojo čerčkar'i'jo in od dobre Potekle zvedeli, od ošabnih napisov cesarjev, ki so preganjali cerkev, pa n e 
bo duha ne sluha — pozabljeni, izgubljeni bodo . 

',Tega si vendar ne morem misliti', da bi se po 
nosni spominki cesarjev popolnoma pozgubili, taki-le 
napisi pa ostali. Kaj te je neki napeljalo na to 
misel ? 

»Samo zato tako mislim, ker bi jaz rajši zanamcem ohranil spomin poštenih revežev, kot brezbožnih 
bogatinov." — 

»Oj; oče Dijogen!" reče zdaj Pankracij, „kmal o 
bi bil pozabil sporočiti, éemú sem prišel . Jutri zjutrajpridite v hišo moje matere k važnemu pogovoru ; tudi 
naš milostljivi in spoštljivi papež bodo pričujoči, pa 
duhovni posamnih cerkev , dijakoni in notarji. Zató 
morate pa tudi vi priti ko glava grobarjev, da s e 
zavoljo prihodnjih viharnih časov marsikaj zastran 
pokopališč pomenite .” 

,Gotovo pridem," odgovori starček . 

',Zdaj imam pa še j a z prošnjo do vas." 

, >Prošnjo? Kakšno? " 

»Večkrat sem že bil v naših svetih pokopališčih, 

ali na tanko ogledal jih še nisem ; zatri bi rad, d a 
bi mi je vi enkrat razkazali, ker vam je znan vsak 
kotiček v lijih." 

„To vam iz serca rad storim . Precej jutri po po

svetovanji pojdem v Kalistovo pokopališče če hočete, 

čakajte me pol ure pred poldnem pred „porto eapeno ” 

pa bomo šli skupaj ." 

„Že pridem ; pa ne sam. Dva mladenča, sta 
ne davno prejela sv. kerst, sta me prosila, da jn 
seznanimo s temi svetimi kraji, ki so jima še popolnoma neznani.” 

',Vsak vaš prijatelj je tudi meni ljub ktera sta ? 

„Eden je Tibureij, sin bivšega prefekta Kromaeij a 

drugi nek mladeneč, Torkvat po imenu .” 

i>Torkvat? zavzame se nekako Sevér. ,Ali ga 
dobro poznate ? 
,,Zares ga ne poznam tako do dobrega, kakor 

Tibureija, ki jo prav veri mladeneč , pa ker se z e 
prizadeva seznaniti se z vsemi našimi zadevami, se m 
mislil, naj bo . Kaj tebi dela skerb ? 

6

FaMola . 


82


',Ko sem danes zjutraj šel v pokopališča , stopi l 
sem za nekaj trenutkov v Antoninove toplice — " 

„Kaj?” nasmeje se Pankracij, „ali ti tudi p o 
toplicah hodiš ? 

„Vi še znabiti ne veste, da ste kapsarij *) Ku

kumio v Antoninovih kopališčih pa njegova žen a 
kristijana? 

res ? 

„Tako je ; in ker si je ravno naročil grob v Kalistovem pokopališču, zató sem šel k njemu, da se 
pomeniva. Ko tedaj stopim v poslopje, zagledam v 
nekem kotu Torkvata prav prijateljsko se pomenkovati s prefektovim sinom. Saj veste, s ta

istim Korvinom, ki se je splazil v Nežino hišo, ko je ravn o 
nek neznani dobrotnik (Bog mu poverni!) delil bogatih darov revežem. Kristijan v družbi s tem človekom in ob tej uri, si mislim, to ni dobro znamenje! ” 

Pankracij zarudi in reče : „To je res, ali pomisli , 
da je še novinec v veri in da njegovi prejšnji znanci 
ne vedó, da je kristijan.” 

Po tem pogovoru se Pankracij poslovi in gre; 
sina ga pa še nekoliko spremljata po samotnih ulicah . 

Kmalo bi bili pozabili na neko osebo, s kter o 

smo se že v začetku naše povesti seznanili . — na 
pobožno 1ucino. ivela je pa tudi tako tiho in mirn o 
svetosti in kreposti , da je svet malo za-njo vedel i n 
smo zató malo priložnosti imeli, očitno jo kazati v 
povesti. Njeno hišo je zadela velika čast : bila je vnji Že poprej ena farnih cerkev in sedaj so stanoval i 
tam tudi papež. Ker je pretila nevarnost in se je bil o 
bati, da bodo sovražniki najprej iskali in segli p o 
glavarjih Kristusovega kraljestva, zató so zapustili 
sv. Oče svoj navadni sedež in se podali tú-sem v 
varniše zavetje . 

*) K ap s a r i j je bil človek, ki je imel v varstvu oblek o 
kopajočih se ; kapsa namreč se je imenovala omara, kjer 
je hranjeval opravo . 


83 —


Lueina je bila v Štirdesetem letu *) v red dijakonis 
sprejeta in je imela opravila dovolj v spolnovanj i 
dolžnosti tega stanú. Dijakonise so pazile na ženske 
v cerkvi, so skerbele za bolnice in revice, so narejal e 
in popravljale sveta oblačila in platno za altarje, pod-
učevale otroke in ženske, ki so se pripravljale n a 
sv. kerst in tudi pomagale pri tem sv. zakramentu. 
Lucini se je že tudi spolnila najiskreniša želja njenega 
življenja : njen sin se je bil Bogu daroval in je bil 
pripravljen svojo kri preliti za sv. vero. Edina skerb 
za sina jej je bila le še moliti za njega in paziti nanj . 

Na vse zgodaj se je zbrala družba, od ktere sm o 
poprej govorili . Sklenili so, da se bo nabirala milošnj a 
ker treba je bilo skerbeti, da se razširijo in popra

vijo pokopališča, da se preživé tisti, ki bodo pred preganjavci v tihem zavetji živeti morali, da se preskerb é 
jetniki in odkupijo trupla mučencev. Izvolili so tudi 
za vsak okraj biležnika ali notárja, kteremu je bila 
skerb, da zapiše, kako so mučili tega ali unega spoznovavca v njegovem okraji in drugo, kar se je ž 
njim zgodilo. Duhovni posameznih far so dobili po 
velja zastran oskerbovanja sv. zakramentov, sosebno 
sv. Rešnjega Telesa, pa odkazali so vsaeemu nekajpokopališč ali katakomb, v kterih naj opravlja daritev 
sv. maše. Papež so si izvolili katakombo Kalistovo ,
česar je bil stari Dijogen neizrečeno vesel in vede l 
in sukal se je, kakor da bi za-nj zdaj šele prišli 
pravi časi. Sklical je druge grobarje v svoje stanovanje in jim veleval : tako in tako, kakor vojaški 
častnik svojim vojakom, kedar se bliža sovražnik . 

Solnčna ura na „porti eapeni” je ravno na poldn e 
kazala, ko je stopil iz mesta s svojima sinovoma i n 
tam že našel. vse tri mladenče. Po dva in dva so šli 
natihoma po raznih potih ob Apijevi cesti do odkazane Lueinine hiše, kjer je bilo že vse pripravljen o 
za podzemeljsko pot ; tudi v katakombo so šli p o 
dva in dva. Sevér je vzel Torkvata lehko nam j e 
misliti, zakaj . 

*) Navadno se je to zgodilo v šestdesetem letu, v štirdesetem le redko kedaj . 
6* 


84 — 

Nekaj o katakombah bralcu v pojasnilo. 

Najprej nekaj zastran imena „k a t a k o m b a.” Mesto 

Rim obdaja krog in krog več ko šestdeset pokopališč, kter a 
imenujejo veči del po svetnikih, kterih trupla tam počivajo , 
rt. pr. : pokopališče sv . Neže, sv . Pankracija, sv. Pretekstata, 
sv. Priscile itd. Pokopališče sv. Boštjana se je imenovalo 
tudi pokopališče a d cataeumbas; bilo je imenitno tudi 
zavoljo tega, ker so tú nekaj časa hranili ostanke sv. aposteljnov Petra in Pavla in jeli so tudi druga pokopališča 
imenovati „ad eataeumbas,” tako da je to imé splošno po 
stalo za vse druge — začeli so vse podzemeljska pokopališča imenovati. „ad eataeumbas” ali katakombe. 

Tla v Rimu in okolici so peščena. Zgorej je drobni i n 
rudeekasti pesek rahel, spodej pa se je spoprijel in skal e 
naredil. Navadno tedaj so napeljane do katakombe sterm e 
stopnjiee noter do tam, kjer dela pesek terilna skalnata tla. 
Tako se pride v gorno katakombo ali — rekli bi — v 
pervo nadstropje ; od tod po stopnjicah v doljno ali drugo 
nadstropje in velikrat še v tretje. V vsaki taki kata,kombi 
razločujemo tri dele : pote ali mostovže, v e e š t ir 
v o glat e prostore in cerkve. Mostovži so ravni potje ali 
galerije, z ravnimi stenami in časih tako ozke, da komaj 
dva človeka vštric gresta ; napeljane so na vse strani, in 
druge spet tem po vprek, tako da so ti podzemeljski potje 
razpeljani kakor mreža . Če bi kak nezveden zašel v teh 
prostorih, bila bi njegova smert gotova . 

Ti mostovži niso samo zatS vsekani v skalo, da bi s e 

po njih prišlo sem ali tje, ampak to so že tudi pokopališča, 
kajti njih stene so čez in čez prevertane in vsekane kakor 
satovje. Versto nadversto, časih celó štirnajst, vidimo jih v 
stenah ozkih in bolj ali manj dolgih lukenj ali votlin -- to 
so g r o b i. Truplo leži tako po dolgem, kakor se steguj e 
mostovž, s stranjo proti galeriji . Votline so na tenko umirjene po dolgosti trupla, tako da nekteri mislijo, da je umeril 
zraven stene ležal, ko so za-nj dolbli grob . Ko je bilo trupl o 
veči del dvakrat povito in po navadi tudi z dišavami ma

ziljeno, položili so ga v táko ozko celico in sprednjo odpert o 
stran pokrili z mramornato ploščo ali pa z vel '

ieimi opekami ; 
robove so pa dobro primašili in prilepili. Napis so zdolbli 
v mramor ali pa vrezali v še mehko malto. Na tisoče in 


85


tisoče tacih napisov so prepisali in nabrali v novejih časih , 

akoravno je večina grobov brez napisa. 

Kristijanje so precej v pervih časih pq,kladali svoje 
mertve v taka podzemeljska pokopališča ; to kažejo simbolična znamenja pa podobe po katakombah, iz kterih sklepajo učeni na najstareje čase ; na več grobih je pa tudi 
čas zaznamovan in sega od pervih časov do l . 350. Imeli 
so pa tudi kristijanje navado, v še mehko malto vtisniti 
kak denar, kako školjko ali kaj enacega , menda zató , da 
so lože spoznali in našli, kje lež'é njih dragi, zlasti če ni 
bilo napisa. Tudi tacih denarjev se je ohranilo ali p a 
vsaj v malto vtisnjena podoba denarja in priča visoko starost teh pokopališč. Cediti bi se utegnil, kdor prebira napise iz katakomb, da je veči del le dan smerti zaznamovan 
pa ne leto, ali vedeti je treba, da je kristijanom več ležeč e 
bilo na dnevi, ko na letnici, ker se je obhajal leto na leto 
dan mučenstva Kristusovih spoznovaveev , kterega je torej 
bilo treba dobro vedeti. 

Ko so se začeli za sv . cerkev boljši časi in se kri'stijanom ni bilo več bati preganjanja, nastopila je tudi z a 
katakombe druga dna. Shajali so se v njih verniki k božj i 
službi, da so na grobéh najimenitniših marternikov prazno 
vali obletnico njih mučenstva. Napravili so zató lepe vhode 
s stopnjicami in podperli že razpokano ali vderto skalovj e 
z novim zidovjem pa napravili skoz strope luknje, da s o 
dobili obiskovavci luči pa svitlobe. Naposled so pa začeli 
nad temi vhodi zidati cerkve, in kristijanje so obiskali in 
šli potem pod zemljo po lepo razsvitlj enih mostovžih d o 
grobov najimenitniših mučencev. — V tej dobi niso nikoli 
odpirali grobov in iz njih jemali sv. trupel, le prevertali s o 
grobovo steno, vtikali skoz njo rutice in dotikali se svetih 
ostankov ; take pertiče so nosili v vse kraje in je visok o 
častili. 

Ko so sovražniki priderli na Laško, ko so po Rimu 
divjali Lombardje in pozneje Saraceni, takrat so prišli tud i 

za katakombe žalostni časi. Ptujci so ropali tudi po podzemeljskih pokopališčih in je onečastovali ; zató so vzeli 
papeži trupla najimenitniš'ih mučencev iz njih in je preneslti 
v cerkve. Tudi veliko tistih cerkev nad vhodi se je takrat 
in v poznejših viharnih časih poderlo . Zemlja se je posipala 
v te podzemeljske prostore, stropovi se podirali in velik o 
so pokončali tudi hudobni ljudjé — tako so postale kata


88 — 

takombe vse zapuščene in skoraj pozabljene, da so se 
najnovejših časih jeli učeni bolj pečati ž njimi. Sosebno 
sedanji papež, sv. Oče pij IX. so neizrečeno veliko storili, 
da se v teh za vse kerščanstvo preimenitnih prostorih š e 
ohrani in popravi, kar je mogoče . 

1 . Pod zemljo. 
Dolgo so že stopali Dijogen s sinovoma pa ptuje i 

vred po podzemeljskem mostovžu s voščenimi svečami 
v roki. Tu pa tara je postal sivolasi grobar in pripovedoval pa razlagal to in uno, slednjič je kren e 
stari vodja na desno. Torkvat plašno pogleda krogsebe. 

„Kdo vé, mimo koliko rnostovvž'ev smo že šli, 
preden smo se zavili,” praša . 

„Mimo veliko” prav rta kratko odgovori Sevér . 

',Kaj praviš, ali jih je bilo deset ali dvajset ? 
zopet vpraša Torkvat . 
„Menda ravno toliko ; štel jih nisem nikoli .” 
Torkvat jih je bil sicer štel, pa bi se sam do terdneg a 

rad prepričal. „Kako pa razločiš pravo pot?” praša 
zopet kmalo. „Glej, kaj je to?” Pri teh besedah se 
je priklonil, kakor bi hotel ogledovati malo dolblin o 
na oglu, pa pazljivo Sevérovo oko je videlo, da hoč e 
neko znamenje v steno narediti. „Urno, urno naprej ! ” 
reče Sevér, „če ne , izgubiva une in potem ne veva ,
kam jo zavijé. Ta dolblina je narejena, da se v njo 
postavi svetilniea ; na vsakem oglu je ena.” 

Naprej gredé je Torkvat na tanko štel vse ovink e 
in postal zdaj tu zdaj tam, da si vse ogleda in zapazi ; 
pa ostro oko Sevérovo je videlo vse to . Prišli so v 

prostoren štirivoglat prostor, ki je bil čez in čez s 
podobami ozaljšan . „Kaj je pa to?” praša Torkvat . 

„Tacih rak ali kamric je neizrečeno veliko p o 
naših pokopališčih,” reče Dijogen ; ,,časih ima v takem 
prostoru kaka rodbina svoje pokopališče , večidel pa 
hranijo truplo kacega mučenca in shajamo se tla, da 
praznujemo dan njegove smerti. Le poglejte tam-le 
grob, nad kterim je strop obokan — ta je pri taci h 
priložnostih altar, na kterem praznujemo sv. daritev . 
Na stenah vidite podobe, kakoršne so pri nas najbol jnavadne ; zavoljo teh selu vas pripeljal v to kamrico 


— 87
ktera je ena najstarših in ima tedaj podobe iz vse h 

časov noter do podobarij mojega sina." 

„Oče Dijogen !” reče Pankracij , „kaj, ko bi nam 
je nekoliko razložili? Po večera so mi znane, pa n e 
vse in rad bi poslušal, če bi je nam vi malo po 
jasnili.” 

',Jaz sicer nisem učen na te reči, pa če človek 
šestdeset let preživi kot deček in možak tukaj-le me d 
njimi, se že malo spoznajo — zató naj bo. Te-le po 
dobe na stropu : nekako omrežje z grozdi, ki nas 
menda spominjajo na Kristusa, pravo, živo vinsko 
terto, čigar mladike srno mi verniki — te so naj sta 
reje, kajti naredili so je takrat, ko ta podzemeljski 
prostor ; une ob stenah pa takrat ko grobe. Tukaj-le 
sedi Orfej in milo piska in gode ne le svoji čredi ,
ampak tudi divjim živalim v puščavi, ki kakor zamaknjene stojé okoli njega ." 

„Oj, oj, Orfej? To je ajdovska podoba, kaj p a 
dela tukaj?” oglasi se nekako zabavljivo Torkvat . 

„Res, ali to je alegorija (prilika) pa še prav pri 
ljubljena,” prijazno odgovori Pankracij, „kakor tudi 
še druga ajdovska znamenja tukaj videte, že iz pervi h 

časov. Pod podobo Orfejevo so obrazili našega Gospoda Zveličarja, da bi ga lože obvarovali oskrunjevanja nejevercev. Tukaj-le zraven vidite Gospod a 
v drugačni podobi.” 

',Pastirja z ovco na ramah, to že razumem," reč e 
Torkvat, „to je dobri pastir.” 

»Res je dobri pastir," reče Sevér, „v borni obleki 
stoji tukaj, na rami izgubljeno in zopet najdeno ovco . 
Njemu na stranéh stojita človeka, ktera je poslal, d a 
oznanujeta božjo besedo ; naprej se deržita in govorita ovcam, ktere niso iz gospodovega hleva. Na 
vsaki strani je ena, kteri je videti, da ne posluš a 
njegove besede, ampak mirno se pase naprej, nek a 
druga pa je vzdignila glavico in oči, in pazljivo po 
slušala ; dežek páda na-njo : to je milost božja.” 

',Kaj da je ta podoba tako priljubljena ; tudi drugod 
sem je že videl," prah, Tiburcij . 

»Zato ker so te in enake podobe iz tistega časa, k. o 
je kriva vera Novacijanova kalila mir med kristrjaru." 

;iKaj je pa učil ta Novacijan?" prašal je že malo 


nejevoljno Torkvat, češ, takimi praznimi rečmi si 
kratimo čas. 

„Novaeijan je učil, da cerkev ne more vseh greho v 
odpuščati ter da so nekteri preveliki, da bi je Bo godpustil.” Pankracij, ki je to govoril, ni vedel, 
káko moč so te besede imele do Torkvata ; ali Sevér, 
ki ga je vedno opazoval, je videl, kako ga je čez i n 
čez rudečiea polila. 

„Ali je to kriva vera? praša plaho. 

„Se vé da je silna pregreha krajšati milost p a 
usmiljenje Onemu, ki je prišel na svet, da najde, ka r 
je izgubljenega in k pokori pripelje ne pravičnih, ampak grešnike. Vedno je učila katoliška cerkev, da 
se grešniku vsi grehi, in če bi bili tudi tako rudee i 
ko škerlat, in če bi jih imel še toliko, odpusté, č e 
se jih skesanega serca spové ; zató je tudi cerkev 
zmeraj ljubila podobo dobrega pastirja, ki je pripravljen iti v puščavo in poiskati izgubljene ovce . ” 

„Kaj pa,” reče Torkvat očitno ginjen, „ée bi kdo, 

ki je kristijan postal in že tudi sv. obhajilo prejel, 

odpadel od vere, v pregrehe se vtopil in -- in --

(glas se mu je tresel) in svoje brate izdal, ali bi ta

cega ne pahnila cerkev od sebe ? 

„Gotovo ne. Saj ravno od teh pregreh so rekl i 

Novaeijanje, da jih cerkev ne more odpuščati, al i 

ona je lju.beznjiva mati, ki ima naročje vedno odperto 

za izgubljene sinove .” 

Solzica je zaigrala Torkvatu v očesu, ustna s o 

mu trepetala, kakor bi se hotel spoznati za skesaneg a 

grešnika, ali- le en trenutek — in spet se je pokazal 

prejšnji merzli pogled . V ustni se vgrizne in reče s 

hlinjeno vrtemarnostjo : „To je res zeló tolažljivo za 

tiste, ki so v takih pregrehah.” 

Dobro je spoznal in ' bral na obrazu Sevér ta 

trenutek milosti božje za mladenča, kterega pa ni 

porabil, in zapazil je, da je satan v njem vdušil gla s 

vesti. — „Mostovže pa te-le štirivoglate prostore sm o 

ogledali,” reče Torkvat kopaču, „zdaj bi še cerkev 

rad videl, kjer se bomo shajali .” 

Dijogen ni čutil nič nevarnega in , je hotel ravno 

pokazati mostovž do cerkve, ko se sin oglasi : ,,Oče ! 

jaz mislim da je za danes Že prepozno; saj veste 


89


da imamo še dosti opravka. Ti mladi prijatelji naht 
pa tudi ne bodo zamerili, sosebno ker bodo kmalo 
cerkev videli še v lepšem redu in lišpu, ko bodo nam 

reč sv. Oče božjo službo opravljali v nji." 

To je bilo vsem po volji. Ko pridejo nazaj gredé 

do tistega kraja, kjer so pervič v stran krenili, stop i 
Dijogen v nek stranski mostovž in pravi : „Tod-le in 
potem na desno je najbliža pot do cerkve, jaz sem 
vas pa semkaj le zato pripeljal, da vara to-le podob o 
pokažem, ki nam kaže Marijo Devico z Jezuščeko m 
v naročji, kterega molijo modri iz Jutra. Tukaj so 
narisani štirje, navadno štejemo le tri.” 

Vsi so občudovali lepo podobo, le Severa je ne 
izrečeno jezilo, da je oče nevedé Torkvatu pokazal 
pot do cerkve, ktere ni mogel zgrešiti, če se ravná 
po tej podobi . Ko odidejo ptujci reče svojemu bratu : 
„Zelo imam tega človeka na sumu; ta nam bo še 
zanjke pletel.” 

Sla sta brata in izbrisala znamenja, ktera je Torkvat narejal na ogle ; ker se jima pa to še ni zadosti 
varno zdelo, sta sklenila navadno pot do cerkve zasúti 
in 'o po drugih potih speljati. Pripravila sta že potrebnega peska, vendar sta morala poprej kristijanol n 
povedati o tej prenaredbi . 

Nad zeml*o. 

Zapustimo še mi temna pokopališča in verni .mo 
se k Fabioli v „srečno Kampanijo,” kakor so jo imenovali rimski pisatelji.. še zmeraj premišljuje pomen 
čudnih besed, ktere je našla. Zdé se jej ,kakor pism o 
iz druzega sveta, in ni vedela, kaj ž njimi ; več ljudi 
jo je obiskalo prihodnje dni in htela je pokazati na:
dene verstice temu ali, unemu — pa kar ni se mog a,

odločiti. 

Obiskala jo je gospa, ki je prav pošteno in krepostho živela in kteri je tudi branje modrijanskih knjig 
šlo nad vse ; pogovarjali ste se o svetu in njegovem 

mišljenji in Fabiola je že po lističu segla — pa roka 
se jej vstavi, zdelo se jej je, da ga oskruni, če ga 
izroči ptuji roki. Tudi ne'k učenjak jo je obiskal in 
jej kaj e o govoril o veličastnih mislih starejih i n 
novej' šol — tega je hotela prašati, pa najdene 


besede so se jej zdele pretemne za tega modrijana. 

Zares čudno je, da se je ponosna Rimljanka vselejslednjič skoraj nehoté do kristijanske sužnje obernila , 
če je potrebovala poduka in tolažbe — tako tudi zda,* . 
Ko ie bila ž' njo sama, poda jej najdeni listič . „To-e 
pisanje sem našla v Kromaeijevi hiši,” jej reče, »in 
kar ne gre mi iz glave. Premišljevala sem je in premišljevala, da se mi že moti ." 

',Kako je to, žlahtna gospa? Saj se mi tako jasn o 

zdi , da nič' taeega. " 

„Saj ravno to mi dela težavo. Moja prirojena 

čutila, vsa moja natora se vzdiguje in nasprotuje takim 
mislim ; tacega človeka bi zaničevala, ki bi se n e 
maščeval, če ga kdo razžali in ki bi sovraštva n e 
povračal s sovraštvom. Že komu odpustiti bi bilo veliko, pa hudo z dobrim povračati — to se pravi kaj 
tirjati, kar je nasproti človeški natori .” 

Jaz pa mislim, da tudi vi častite take, ki se ravnajo po tem pravilu. Povejte mi, ali zaničujete ali 
visoko čislate Aristida, ki je uslišal enega svojih sovražnikov ter svoje lastno imé napisal na čepino *) v 
svojo pogubo ? K.aj pa Koriolana, ali ga ko Rimljank a 
zaničujete ali povzdigujete , ker je takb visokodušn o 
se obnašal proti vašemu mestu? *9 

se vé da oba častim ; ali ta dva nista bila na

vadna človeka, ampak junaka." 

',Zakaj bi pa mi vsi ne bili taki junaki ? smeh

ljaje prala Sira. 

V Atenah so veliko prestali pod samovlado Pisistratovo, še bolj pa njegovih sinov Hipija in Hiparha . Da bi 

se več ne povernila taka tiranida, so vpeljali ostraeize m . 
Če je kdo zapazil, da dobiva ta ali uni preveč veljave i n 
vpliva do ljudstva , napisal je njegovo ime rta čepino in jo 
vergel v zato napravljeni prostor. Kterega je napisalo 6000 
rnestjanov, pregnali so ga za 10 let iz Aten. 

**) Mareija Koriolana so tožili izdajavstva, ker je skuša l 
odpraviti tribunat, ustanovljen ljudstvu v varstvo zoper plernenitnike. Bežal je zato iz nima in kmalo se vernil na čelu 
precejšne armade, podvergel si več mest, njemu sovražnem u 
trimu pa prizanesel — pravijo na priprošnjo svoje matere 

in žene . 


— 91
„Za bogove! draga dete, kakšen svet bi bil to ! 

Vsi taki junaki! Cloveka že veseli, če bere od čudovitih del teh ljudi, če bi pa navadni ljudjé dan n a 
dan doprinašali taka djanja, brez veljave bi bila in 
še neprijetna .” 

Kako je to ? 
„Kako je to? Ktero mater bi veselilo, ko bi njeno 

dete v zibelki se igralo s strupenimi kačami. in je zadavilo, kakor je počel Herkul? In zelb neprijetno b i 
mi bilo, ko bi pri jedi začel kak gost praviti, da j e 
to jutro umoril }inotavra *) ali Hidro **) zadušil . 
Moja misel je ta, da naj nas bogovi obvarujejo take 
nesreče, da bi vsi ljudjé bili taki heroji (junaki) .” 

',Kaj pa če bi nas zadela taka nesreča, da bi 
stanovali v deželi, kjer bi res živele take pošasti ,
Minotavri, hidre in zmaji ; ali bi potem ne bilo bolje ,
da bi vsi ljudjé bili taki vitezi, kakor pa na uni sve t 
pošiljati po Tezeja ali Herkula, da nam je pokončata?" 

„Res bi bilo bolje, pa kje so te pošasti ? 

»Jeza, sovraštvo, maščevanje, častilakomnost i n 
skopost so po mojih mislih vsem ravno tako nevarn e 
pošasti, kakor one kače in zmaji — zakaj bi sami n e 
skušali, da je premagamo, zakaj bi se sami ne skazali take junake, kakor so se Aristid, Korijolan ali 
Cincinat ? 

,, ',AH imaš ti res to za navadno moralno postavo ? 

Ce to tirjaš od vsacega človeka, mislim, da si previsoko zašla! ” 

„Nikakor ne. Vas je že osupnilo, ko sem pripo

vedovala, da je notranja, nevidljiva čednost ravno 
tako potrebna kakor vnanja ; zdaj vas mislim še viš e 
peljati.” 

„Le, le in nič se ne boj pa vse mi povej .” 

„Glejte, kar ima vsaka druga postava (in naj b o 

še tako čista pa veličastna) za kdo zná kako junaštv o 
in za najvišo čednost, to je nam vsakdanje vodil o 
in rt a v a d n a dolžnost po kteri se je slehernem u 
izmed nas ravnati .” 

Po basnoslovji starih Gerkov pol človek pol bik, k ' 
je mladenč'e in device Gerl . 
*) Strašna kača z mnogimi glavami. 


92


„To je preterdo! Če junak ukroti svojo poželjivost in doprinese viteško ajanje, povzdiguje ga svet 
in časti, njegova dela se zapisujejo za vse prihodnj e 
čase in to mu daje moč in pogum. — kaj pa sam o t ni. 
revež, ki natihoma posnema junaka? Kdo pa njega 
vidi, kdo ga poplačuje, da mu daje pogum? ” 

Sužnja povzdigne z veliko spoštljivostjo in slo

vesnostjo oči in roko proti nebu in počasi reče : „Oče 

nebeški — ki solncu daje vzhajati nad dobre in slabe ,
in deževati nad pravične in nepravične .” 

Fabiola nekoliko pomolči, kak6r v svetem stra'h.0 
potem pa reče : „Sira! tvoja veličastna modros t 
zopet zmagala moje modrijanstvo. Da bi človek doprinašal take junaške čednosti kakor kaj vsakdanjega,
in če ga tudi nihče ne vidi, moral bi biti više bitje , 
viša stvar, kakoršne si mi bogove mislimo — in že t a 
sama misel je vredna vsega modrij anstva .Ali me moreš še više peljati? ” 

Više , in še veliko više! " 

',Doklej pač? " 

„Tako daleč, da bi vaše serce mir zadobilo .” 

IV. Priprave za p'
reganjanje. 

Na Jutru je terpelo preganjanje že več mesece v 
in Dijokleeijan pa Galerij sta že Maksimijanu sporo 
čila, da naj začne kristijane preganjati tudi po za 
hodnih deželah. Ker so pa tu sklenili, da ne bodo 
kar počez mesarili kristijanov, ampak da je hočejo 
popolnoma zatreti in zató tudi najprej najviše cerkvene 
glavarje pomoriti, potem še-le navadne vernike : treba 
je bilo še prej veliko priprav. Cesar sam naj bo dal 

znamenje, potem pa se bo začelo preganjanje na vse h 
krajih na enkrat, z vso silo in z vsemi pripomočki, 
da se prej doseže, kar so namerjali. Cesar je sicer 
komaj že pričakoval kervavega morjenja, vendar 
ubogal svojim svetovaveem in čakal z ukazom, da 

se v vseh njegovih deželah na en dan oklical in tako 
toliko bolj preplašil kristijane . 
Meseca novembra je sklical Maksimijan velik zbor, 

da se zadnjič o tej zadevi pogovoré . Prišli so bili 
najviši deržavni uradniki, med njimi tudi mestni -efekt s svojim sinom Korvinom ,, da bi ga ponudi za 


glavarja in vodja neki divji četi, ktera je bila še po 
sebno odmenj ena za preganjanje . Tudi cesarjevi namestniki s Sicilije, iz španskega in Galije so bili prišl i 
pa tropa učenih modrijanov in govornikov (med njimi 
tudi Kalpurnij) kakor tudi ajdovski duhovni iz vseh 
kotov deržave, ki so še posebno prosili za ostro preganjanj e. 

Cesar Maksirnb'an je bil rojen iz najniž ega stanú*) ,
brez vse omike in ptujee, ki je bil šel po svetu sreče 
lovit ; tem veča je pa bila njegova telesna moč niso 
mu. zastonj 'tekali Herkulej , kajti res je bil močen,
kakor sam Štempihar. Dijokleeilan si ga je izvolil 
za socesarja, ker mu je bil v vsem enak : nad vse 
lakomen, na drugi strani pa spet zapravljiv kakor on ° 

vdan najgnjusobnišim pregreham in brez čutila z a 
pravico in miloserčnost. Preganjanja se je veselil, 
'ukor neke nove veselice, kakor požrešnik bogat e 
mize. Že sam pogled na tega trinoga je pretresnil 
marsikoga — orjaške postave in divjega obraza, ktereg a 
so obdajali zmeršeni kodri ru.dečkastih lás so se mu 
vertele in obračale pod nagerbančenim čelom oči,
kteritn. se je brala sumljivost, malopridnost pa sirovost . 

Na slonokostenem sedežu pod. bogato ozaljšanim 
nebesom je sedel v dvorani lateranske palače **) pred 
sklicanimi, ki so ga v polkrogu trepetaje obdajali . 
Kerdelo telesne straže je varovalo vse vhode in njih 

veljnik tribun Boštjan je slonel na vratih, kakorri se za vse to nič ne menil, kar se tu beseduje ;
vendar mu ni u51a tudi najman,ja besedica ne. 

Najprej so dobili besedo duhovni . Ta je pripovedoval, da se je kaka reka vzdignila nad svoje bregove in veliko škode napravila na polji, urd, da 
potres razrušil kako mesto . drugi spet so tožili , a 
na severnih mejah žuga ptujl sovražnik, na jugu p a 
da razsaja kuga — vsega tega, so rekli, krivi so 
kristijanje, kajti. prorokovališča ali orakeljni vsi s o 
naznanili, da bogovi pošiljajo take nesreče, ker s o 
razkačeni da se terpé v deržavi kristijani. Nekteri 

4. ) Pravijo da v Dalmaciji . 
''*) Zdaj : lateranska basilika ali „mati vseh cerkev na 
svetu”, kakor je brati spredaj na tem poslop'i . 


94 — 

orakeljni so celó rekli, da ne pregovoré ne besedice 

več, dokler ne bodo pokončani vsi kristijani . 

Za duhovni so nastopili modrijan .ei (filozofi) in 
govorniki s svojimi dolgimi govori ; cesar jih ni nič 

kaj pazljivo poslušal, kolcalo se mu je od dolgega 

časa, pa poterpel je, ker sta tudi vladarja na Jutru poslušala enake zbore . Te modre glavice so jeli prežvekovati, kar se ,je že tisoč in tisočkrat slišalo : da 
kristijani otroke koljejo in. jedó, neznane hudobij e 
doprinaš'ajo, oslovsko glavo molijo, pa da ne verujej o 

na nobenega boga. Vse je verno poslušalo te strašn e 
reči in ploskalo, akoravno so večidel vedeli, da so 
vse to izmišljene laži. Naposled se vzdigne izmed 
učenjakov neka glava, ktera je slovela, da :pozná kristijane in njih vero do pičice, pa da je prebrala vs e 
njih bukve in da ravno namera v posebni knjigi s 
svojo ogromno učenostjo v prah zdrobiti vso sistemo 
kristijanov — to je naš stari znanec Kalpurnij . 

Odperl je usta in začel razlagati vsem v začudenje, da je prebral vse kristijanske knjige in tudi 
judovske, ki so predniki bili kristijanov. »Judje", je 
rekel, »prišli so ob vladanji. Ptolomeja Filadelfa v 
Egipet, ker jih je terla domá revščina in lakota. Po 
zvijačah njih vodnika Jožefa so pokupili in v svoj o 
domovino spravili vse žito ; za kazen so morali ob 
sami slami živeti in opeko narejati za zidanje nekeg a 
mesta. Ker je slišal egiptovski vladar že marsikajčudnih reči od Judov, dal je dva njih najbolj učenih 
mož v ječo vreči, Mojzesa pa Arona, jima, brade na 
pol porezati, da v gerškem jeziku spišeta vso zgodovino in vero judovsko. Te bukve sem jaz vide l 
in bral, je rekel Kalpurnij, in le nekaj naj iz njih 
povem : to judovsko ali kristijansko ljudstvo se vojskuje z vsemi kralji in národi ; če dobé kako mesto ,
koj vse pomoré in to zató, ker jim velevajo njih časti 
lakomni dubovni , ki je vladajo . Kristijanje imaj o 
dan današnji še ravno take duhovne in radi bi še dane s 
vso našo vlado pokončali, nas vse na vélikem terg u 
sežgali pa tudi naše prečastitljive in božje cesarje ." 
Strah in groza je preletela vse pričujoče pri te h 
strašnih besedah ; pa koj je vse utihnilo, ko začne 
cesar govoriti : ,,Jaz imam pa drugačnih in bobih vzro


— 95 —


kov, da sovražim iz vsega serca te kristijane . V sredi 
naše deržave so si postavili nekega novega n.ajvišega 
verskega glavarja, ki ni nam podložen pa ravno tako 
mogočno vlada nad svojimi. Do zdaj je bil cesar 
najviši poglavar v verskih in političnih zadevah, ti 
ljudje so ločili te oblasti in tedaj tudi dobri podložniki 
niso. Ta duhovska oblast krati in manjša mojo oblast, 
zate pa tudi očitno povem, da bi rajši slišal, ta al i 
uni se hoče za cesarja vzdigniti, kakor da so tacega 
duhovna izvolili." 

Te besede je govoril cesar z divjim, hripavi m 
b°lasom in vsi so je sprejeli z veliko pohvalo . Ko so 
še marsikaj sklenili zastran preganjanja, oberne se 
Maksimijan k Tertulu : „Prefekt! vi ste mi rekli, da 
imate nekoga prav pripravnega, da vodi in izverši 

m

oja povelja in brez usmiljenja ravna s temi izdaj avti .” 
„''~ukaj ga imam, veličanstvo ! Moj sin je , Korvin .” 

Cesar ostro pogleda sina, ki je pred-nj poklekni l 
,potem se pa na vse gerlo nasmeje, rekoč„: »Pri. moji 
besedi, ta je pravi ; mislim, če je kdo za taka opravila, 
gotovo je ta-le. Kdo bi bil mislil, da imate tako gerdega sina ; kar iz oči mu gleda zanikernost in raz

uzdanost ." 

Korvin je postal rudeč ko rak od jeze in sramote. 
',To ti pa povem, dečko, da moraš varno in' premišl'eno ravnati., in ne slepo z vratmi v hišo riti. Jaz 
dobro plačam, če se mi dobro streže, če ne jih p a 
tudi lepo število namažem ; le pojdi tedaj pa boj se 
za herbet in glavo, če se pregrešiš." Ko se je cesar 
že vzdignil, zagleda Fulvija, ki so ga tudi poklical i 
ko plačanega cesarskega ogleduha, pa se jc le v ko t 
stiskal. „0 kaj pa ti, moj preljubeznjivi Jutrovec ? 
Le bliže, le bliže! ” 

Fulvij se je bližal trinogu pa s teŽldmi koraki , 
tako kakor divjemu tigru, od kterega ne vé, ali j e 
na terdni verigi priklenjen ali ne, kajti davno je ž e 

čutil, da ga cesar nič kaj ne more, akoravno ni vedel,
zakaj. Maksimijan ga je pisano gledal že zató, ker 
je sam imel dovolj ogleduhov plačevati in mu ni bil o 
treba še iz Jutra jih pošiljati, še bolj pa ker se j e 
bal, da ne bi bil bijoklecijan Fulvija iz Ni.komedije 
njemu samemu za ogleduha poslal, da bi opazoval, 


kar se godi na dvoru, in sporočali ijokleeijanu .. . „Ved,
da mi tvoje prilizovanje nič ne dopade ; v djanji — v 
djanji moraš kaj pokazati! Meni so te poslali . kakor 
za podlasico, da mi izvohaš gnjezda izdajaveev in 
drugih tacah tičev, pa do zdaj še nisi nič storil, akoravno sem ti denarjev že dosti izmetal. Zdaj boš imel 
priložnosti dovolj, pokaži, kaj znaš! Tedaj le pazi , 
saj me poznaš, če ne — se ti kaj neljubega primeri . .Premoženje obsojenih se bo razdelilo med deržavo in 
tistega, ki ga je pripeljal pred sodbo — če ne boni 
jaz posebnih vzrokov imel, da vse za-sé prideriim . 

Zdaj le pojdi ! 
Razšli so se in si mislili : ,Menda bodo zmeraj 
taki posebni vzroki .” 

. Smert in žalost. 

Nekaj dni potem, ko se je Fabiola vernila v Rim 
se je Boštjan namenil k nji, da bi jej, svaré jo, povedal o ponosnem pogovoru med Korvinom in sužnjo , 
kolikor se je dalo , pa ne da bi komu škodoval . Povedali smo že poprej, da od vseh mladih mož, kter e 
je poznala Fabiola, jej nobeden ni tako dopadel kakor Boštjan, zavoljo možatega in modrega njegoveg a 

obnašanja pa vsestranskih lepih lastnosti. Veselja jej je 

tedaj serce bilo, ko so jej povedali, da bi mladi častni k 

sam rad ž njo govoril ; vgibala in vgibala je, kaj 

bi ga bilo pripeljalo k njej. Se bolj 'mizno je poslu

šala, ko se začne Boštjan izgovarjati, da jo nadleguj e 

in ko smehljaje pristavi, da velikemu številu njeni h 

snubačev jej ima danes še enega pristaviti, za kterega 

'še ne vé, in to je — okorni Korvin . 

Zdaj jej pripoveduje o ponočnem pogovoru in 

pristavi, da zamorka menda le denarje vleče iz lehko

vernega Korvina. Fabiola kakor Boštjan sta bila za

stran sužnjinih zelišč pa pijač te misli, da se jih je bati 

le zastran škode na zdravji. Obljubila je, da bo za

-

branila Afri ponočno pohajkovanje, kajti neizrečeno 

j e jezilo ponosno Rimljanko, da taka malopridneža 
za-njo barantata, kakor za blago, ki se dó z zlatar n 
kupiti. 

',Prav zelo se vam imam zahvaliti!" reče kaj 
prijazno Boštjanu, ,,da ste bili tako dobrotljivi in me 


97 —


svarit prišli, kakor tudi občudujem izurjenost, s kter o 
ste mi razkladali to neljubo stvar ." 
',Saj nisem storil nič, kar bi ne bil vsakem u 
človeku storil — obvarovati ga škode in nesreče ." 

Menda hočete reči : vsakemu prijatelju," 
popravi smehljaje Fabiola, „če ne bi bilo vaše življenj e 
polno dobrih pa nepoplačanih dél.” 

„Če tudi ; tako življenje bi bilo vendar-le dobro 
obernjeno .” 

„Gotovo ne mislite tega v resnici . Povejte mi : 

če bi tistega v nesreči videli, ki vas sovraži in preganja, ali bi stegnili roko in mu pomagali? ” 

„Gotovo da. Ce Bog pošilja solnce in dež svoji m 

prijateljem kot sovražnikom, ali bi bore človek drugače ravnal ? 

Fabiola se je zeló začudila, ko je slišala te besede. Kako podobne so bile unim na najdenem pergamentu — in ravno take misli je tudi Sira razvijala . 
,Boštjan! vi ste gotovo že v jutrovih deželah bili ? 

ga prala. „Ali ste se tam seznanili s takim mišljenjem? Jaz imam pri sebi neko žensko, ki mi prostovoljno kot sužnja služi, in ima ravno take nenavadn e 
nravne zapopadke in misli, pa je iz Azije. 

„Tacih zapovedi in pravil se jaz nisem v ptujih 

deželah učil, akoravno so pervotno iz Jutrovega prišle ,
arapak že mati me jih je učila.” 

',Lepe so same na sebi, lepe, pa človeka bi smert 
zajela, preden bi jih le na pol djansko izpeljati mogel , 
če bi o njih kdo živeti skušal.” 

I, n če bi ga tudi. Ali more smert človeka bolj e 
pripravljenega najti, kakor če ga najde v spolnovanj i 
svojih dolžnosti, če bi jih tudi še ne bil doverš'il ? 

',Kar se pa mene tiče, sem zastran smerti s sta 
rim epikurejskim pesnikom ene misli . Življenje je 
pojedina in kedar sem sita, me je volja izza miz e 

vstati, prej pa ne . Bukve življenja bi rada prebrala 
skoz in skoz, in je še-le zaperla, kedar pridem do 
zadnje strani." 

Boštjan smehljaje z glavo zmajuje in reče : ,,Zadnja stran v bukvah tega življenja je sredi knjige, kje r 
stoji beseda : sm e rt ; koj na drugi strani se pa pričnó 
bukve novega ž i v l. j e Dj a— brez zadnjega lista . 

Fabbla. 7 


8


»Mislim, da vas razumem. Vi ste hraber vojščak 
in govorite ko hrabri vojščak . Vedno ste pripravljeni 
na smert in mislite menda na častno smert v boju 
zoper sovražnika ; ko junaku se vam s smertjo začne 
novo življenje, življenje slave . " 

Draga oiospica! jaz ne mislim takób; za táko 
slavo se ne menim, ktero tukaj samo v domišljij i 
vživati zamorem. Prav od navadne smerti govorim, 
ki me zgrabi, kakor najslabšega sužnjega po taki al i 

drugačni bolezni ; ali naj se mi približa v kteri podobi koli hoče, vedno mi bo draga, ker vem, da m i 
jo pošlje On, ki ga ljubim." 

bi vam bila res taka navadna smert draga ? " 
„Kakor se veseli lehkoživec, kedar mu odpró 

vrata svitlo razvitljene dvorane, v kteri ga čakaj o 
bogato gizdavo kosilo pa lepo opravljeni in ovenčani 
služabniki, ki mu bodo stregli ; in kakor se raduj e 
nevesta, kedar jej povedó, da pride ženin z bogatim i 
darovi in jo popelje v novo domovino — ravno tako 
se bo tudi veselila moja duša, kedar jej bo smert,
in naj si bo kakoršna koli, odperla vrata, železna 
sicer in temna na tej strani — pa zlata na Urli, ki 
peljejo v novo, v večno življenje. Ne menim se tedaj ,
naj bo smert taka ali taka, samo da me pelje k tistemu ,
ki je neskončno lep .” 

Radovedno praša Fabiola : „Kdo je ta? Al' 

ni moč prej videti, kakor po smerti? ” 

Ne prej ne. On je tisti, ki nam povrača za vse , 
kar smo storili ; in srečen, kdor je ohranil svoj e 
serce čisto in nedolžno in je svojo dušo, ktera je 
Njemu vedno odperta bila, lepšal z lepimi čednostmi, " 

„Kako podobno mishm Sirinim” misli si Fabiola 
pa preden ga še more prašati, od kod ima take nauke , 
sto ' suženj v dvorano : „Nek sel je pridirjal iz Baj e 

ost na gospica! ” 

',Le koj naj pride noter." 

Poslanec ves truden in uka'e .'e stopil na prag 

n podal zapečateno pisanje. Roka se je tresla Fabioli,
ko je segla po njem in odvijala zavitek . ,,Ali je od 
mojega očeta ‘ je praš'ala. 

Toplice pri Neapoli . 


— 99 —


',Vsaj zastran njega," je pomenljivo odgovoril sel . 

Odpre, preleti verstiee — zavpije in omahuje . 
Naglo jo prime Boštjan, da padla ni, pelje jo na sede ž 
in prepusti služabnicam, ki so na glasni krik skupaj 
priletele. 

Njen oče je bil mertev. — 

Na dvorišču najde Boštjan tropo služabnikov, ki. 
so pazljivo poslušali ptujega poslanca, ko jim je pripovedoval o smerti gospodarjevi. 

Hčerino pisanje, ktero je Fabiju prinesel Torkvat,
ni bilo zastonj ; v Azijo popotovaje obiskal je tudi 
Fabiolo v tihem stanovanji in pri nji ostal nekaj dni,
potem pa se je prav priserčno' poslovil in podal se 
v Baje, kjer so ga pričakovali že navadni lehkoživc i 
in pojedneži. Živel je kakor po navadi v vsi obilnost i 
in razuzdanosti ter pričakoval, da bi z vsem previdil i 
njegovo barko za daljno pot ; kar ga necega dné p o 
bogatem kosilu zadene mertud — in v 48 urah j e 
bil mertev. Vse svoje premoženje je zapustil edinemu 
otroku. Ravno ko je poslanec odhajal, so balzaffiirali 
truplo, da bi ga na barki, v Azijo namenjeni, odpeljal i 
v Ostijo in potem v Rim. 

Ko je Boštjan slišal to žalostno dogodbo, bilo 
mu je prav žal, da je od smerti govoril z Fabiolo i n 
zamišljen je zapustil hišo . 

Rimljanko je tako nenadoma zadela ž'alostna :noviea 

in jo vergla v največo žalost, da jej je zavednost vzelo . 
Služabniki so se verteli krog nje in poskušali z vsem,
kar bi jo utegnilo iz omedlevic zbuffi'ti . Njeno mlado 
in krepko telo je zmagalo ; vzdigne se — bleda, stermega suhega pogleda in pahne od sebe roko, ki jejje podati hotela zdravil . Boje se že za njeno pamet . 
zdravnik pride in jo zbudi iz nezavednosti, zaklicavš i 
jej glasno na uho : „Fabiola, ali veste da je oče umeri? ” 

Vsa se stresne pri teh besedah, pade nazaj n a 

ostelj in solze se jej vlijó iz oči ter polajšajo bo 
~ečine. Govori od očeta, ga kliče , zdihuje po njem ,
vse zmešano in pretergano ; zdaj misli., da je še živ, 
in zopet se spominja, da ga ni več — tako joka i n 
zdihuje, da naposled zaspi., v veliko dobroto duši 
in truplu. 

Evfrozina in Sira ste čuli pri nji. Nejeverka je 

7* 


tolažila svojo gospodirtjo z navadnimi. praznimi bese 
dami in ajdovskimi tolažili : saj je bil tako dobroten 

gospod, tako pošten mož in kako priserčno je ljubil 

svojo hčer! Kristijana jej je skerbno stregla, rekla 

káko rahlo besedico ali pa molčala — kaj je neki 
zamogla bolj ega storiti, kakor moliti za-njo , da b i 
božja milost v tej žalosti zadela njeno serce in je 
pripravno storila za svitlobo resnice . 

Ko jo malo mine huda ' Žalost, mogla je zope t 
misliti, pa njene misli so bile temne temne in so j o 
navdajale z novim nepokojem. Kaj je zdaj z njenim 

očetom? Kam je šel? Ali je še kje, ali se je spremenil v nič `? Ali je tudi nj e g ov o življenje opazoval o 
tisto oko, ki vse vidi? Ali je prestal tisto skušnjo, 
od ktere sta govorila Boštjan in Sira, — če ne, kaj 
je zdaj ž njim? Ustrašila se je Fabiola te misli in 
si jo skušala iz glave zbiti. 

Kdo jej bo odgovoril na vsa ta vprašanja? Ali 
es~iki? — Skušali so, pa prišli le do grobovih vrat . 

n učenost? Ta ni v grobu drugega našla kakor smrad 
in kosti. Filozofje? Modrovali so in modrovali p a 
slednjič z ramami zmajali. Kar vsi ti niso mogli od

ovoriti , to bi jej bila razjasnila uboga sužnja ; ali 
giri se ni še zdel pravi čas, o tem govoriti z Fabiolo. 

Pripeljali so umerlega in Rimljanje so videli po 
greb, kakoršnega malokedaj . Sprevodi z bakljami ; 
pred rnertvim so nosili voščene podobe prededov ; napravili so gromado iz najdražega dišečega lesa, polil i 

jo z dišavami dalnje Arabije, na-njo posadili bogat o 

opravljenega merliča — in vse to zažgali . Nekaj perišč ogorelih kosti, ktere so shranili v alabastrove m 
verču ter postavili ga z Fabijevim imenom zaznamovanega med druge verče te rodbine — to je bilo vse , 
kar ajdom ostalo od posvetne slave . 

Pri pogrebu je po rimski navadi govoril Kal

purnij in razlagal, kake čednosti so kinčale umerlega , 
kako gostoljuben in kako skerben deržavljan je bil ; 
ves ' drugačen kakor tisti skrivni ljudjé , ktere kristijane imenujejo, ki se vedno posté, molijo in svoj o 

nevarno vero' v vse rodbine vrivajo pa natihoma 
ljudstvo zoper cesarja šuntajo „Ce je po smerti res 
še kako življenje, kakor pravijo nekteri filozofi”, je 


— 101
rekel stari, hinavski Kalpurnij, „prepričan sem , da 
e zdaj Fabij v Eliziju *) greje in sprehaja po zele'nih 
livadah pa nektar **) serka . O da bi mi pač bogovi 
kmalo poslali tisti dan, ko se bom jaz, tvoj najponižniši klijent, s teboj združil v elizijskem veselji!” 

Vse je bilo ginjeno in se je čudilo taki udanosti . 

Fabiola je morala tudi vse zamotana opravila i n 

račune očetove uravnati in v red spraviti, in kaj težk o 

jej je bilo, ko je zapazila goljufijo in odertijo v za

devah možaka, kterega je čislal ves svet za najbol jpošte9ega in dobrotljivega. 
Cez nekaj tednov je Fabiola šla v černi obleki 
obiskat svoje prijatelje in prijateljice — najprej Nežo. 

VI. Kdaj avee. 
Vernimo se k Torkvatu. Ko se zbudi zjutraj p o 
tistem nesrečnem večeru , najde zraven sebe Fulvija . 
Z dobro premišljenimi besedami mu pred oči postavlja,
kaj je prej ta dan storil, mu dokazuje, da je izgublje n 
pa da ga le njegov svčt rešiti more ; tako ga popolnoma zveže. Če bi pri kristijanih pomoči iskal in 
se ž njimi spraviti skušal, koj bi ga Fulvij izročil 
sodniku in hudi smerti ; če bi se pa za izda) avta dal 
rabiti, obetal mu je vsega v obilnosti, česar bi poželel . 

„Tebe vročina trese,” reče mu naposled Fulvij , 
„pojdi z menoj, hladni jutranji zrak ti bo dobro storil .” 

Zapeljani mladeneč je ubogal ; pa komaj sta prišla 
na forum, ko jima že nasproti pride Korvin in jima 
reče : „Dobro, da sem vaji dobil, prav rad bi vama 
pokazal delavnico mojega očeta .” 

),Delavnico?" čua.i se Torkvat . 

»Delavnico, dh,, kjer hrani svoje orodje . Ravno 
na novo jo je ozalšal z vsem potrebnim. Precej tam-le 
je ; saj stari čmerni Katul ravno odpira vrata ." 

Stopili so na prostorno dvorišče, na kterem j e 
bilo krog in krog ob stenah pod streho nakopičeneg a 
raznega orodja za mučenje. Torkvat se je vsega tega 
mučila zeló prestrašil . to je menda zapazil stari berič, 

* Ajdovska nebesa . 
** »Nektar" je- v ajdovskem basnoslovjž pijača bogov ,
kakor ,ambrozija" njih jed . 


102


ker je rekel : „Le noter stopite, gospodje, le, in nika r 
se ne bojte ; vam se ne bo nič hudega zgodilo , drugače ko bi bili izmed vražnih kristijanov. Za nje 
smo nedavno vse to tako lepo pripravili .” 

„No Katul,” reče Korvin beriču, „razloži razlož i 
malo temu gospodu tvoje igračice. Ptujec je in so 
mu še neznane .” 

Zdaj jim je začel starec razkazovati svoj strašni 
muzej, zraven se je pa režal in take sirove šale uganjal , 
da je Torkvata k.ar merzhea tresla, posebno ker mu 
je berič v svoji navdušenosti s kleščami skoraj uho 
odščipnil. Ta je stal velik ražen, zraven železni sto l 
s pripravo , da se more razbeliti ; velikanski kotli za 
olje in vodo vreti, velike žlice za svinec topiti in ga 
v usta vlivati. Tam klešče, železne kljuke, razna železna česala, da se meso terga z reber. Precej zraven 
orodje, s čimur so meso na životu žgali, bič z železnimi ali svinčenimi krogljieami na koncéh, železj e 
za na roke in noge — razni meči —, noži, sekire, vs e 
lepo razstavljeno „za terdoglavee kristijane”, kakor 
je krohotaje rekel Katul. 

Vsega poparjenega sta Torkvata zvita tička peljala v kopališča Antoninova, kjer sta ga stari kapsarij Kukumio in njegova žena čudno pogledovala , 
ker sta ga že v cerkvi med kristijani prej videla. 
Po dobri jedi sta ga tirala v sobo za igravce. Torkvat 

j e zgubljal in zgubljal, Fulvij pa mu posojeval ; ali 
za vsak denar je tirjal pismeno poterjilo . Tako j e 

prišel nesrečni mladeneé popolnoma v Fulvijevo oblast . 

Med dnevom sta ga spustila, da je hodil me d 
kristijani, kakor se mu je ljubilo in pozvedel, ka r 
sta Irtu zapeljivca velela ; zjutraj in zvečer so se pa 
shajah. Korvin je le še čakal cesarskega ukaza, potem 
je sklenil z vso silo planiti nad kristijane ; zapovedal 
je zato Torkvatu, naj se na tenko seznani s tistim 
pokopališčem, kjer najviši pastir opravlja božjo službo . 
Videli smo že, da je to tudi storil, obiskavši katakomb e 
Kalistove ; ter vse sporočil Korvinu, kar je zapazil i n 
zapomnil si od podzemeljskih potov ; ta pa je vse to 
si narisal in precej tisti dan po razglašenem cesarskem povelji je mislil na vse zgodaj napasti to po 
kopališče . 


03


Spet drugačno si je izmislil Fulvij . Najprej bi 

bil rad poznal vse duhovne pa najimertitniše in bogatejše kristijane v Rirn.u, „če je spoznani, potem 
jih ne obvaruje nobena obleka pred ostrim mojim 

očesom, si je mislil, in eden za drugim bo prišel rta 
versto.” Veleval je zató Torkvatu, da naj ga pri perv i 
slovesnosti s seboj vzame, kedar bo največ duhovnov 
pa dijakonov okoli papeža zbranih. Torkvat mu je 
to odsvetoval, ali zastonj . „Da me le noter spraviš , 

je rekel, potem je dobro vse. Vedel se boni kakor 
vsak drugi . ” 

Takrat in še tudi dolgo pozneje so sv . Oče le 
meseca decembra nove mašnike posvečevali in drug e 
redove delili. Tak dan se je tudi zdaj bližal, kar je 
Torkvat naglo sporočil Fulviju . 

Ker je Torkvat vedel potrebno glasilo, prišla sta 
lehko med zbrane in tudi nista pozornosti zbudila,

ker je Fulvij opazoval okoli stoječe in je v vsem na 
tenko posnemal. Cerkev, kjer se je bila zbrala naj 
viša duhovščina s tistimi vred, ki so se pripravili n a 
sv. rede, je bila v prostorni dvorani neke hiše. Med 
novinci je zapazil Torkvat tudi ž njim vred spreobernjena brata Marka in Mareelijana, ktera sta dobila .ijakonstvo , pa nju očeta Trankvilina, ki je bi l 
za mašnika posvečen. Te in vse druge je Fulvij n a 
tenko opazoval in zapazoval si njih obraze, ali pre d 
vsem se je na enega obračalo njegovo ostro oko, in 
njegovo obličje si je globoko vtisnil v glavo . Bil je 
to sivolasi starček, milega obraza in prijaznega po 
gleda, ki je opravljal sv. obrede — sv. Oče papež 
Marcelin, ki je že šest, let vodil Kristusovo čredo. 
Stal je pred sv. Petrovim oltarjem, ki je bil med nji m 
in ljudstvom in obernjen proti zbranim . Ostro si ga 
je ogledoval ogleduh, meril njegovo visokost, opazova l 
'barvo njegovih lás in obraza, pazil, kako se obrač a 
in premiče, kak glas ima . . in slednjič rekel : „Najse le na dan prikaže ta-le dragocena glava, koj ga 
bom spoznal naj bo napravljen kakor koli hoče.” 

Vilo revice. 

Že med pervimi kristijani so si kerščanske device 
velikrat svojega 'zveličarja izvolile za svojega ženina 


ter obljubo storile vednega devištva, kar seje slovesno 

v cerkvi godilo pred škofom, navadno velikonočn o 
neder o. 

,ko slovesno obljubo je cerkev sprejela še-l e 
v poznejših letih, mlajše so le storile navadn o 

obljubo vpričo svojih staršev in iz njih rok prejele v znamenje černo obleko. Če je pa žugala 
nevarnost in preganjanje , odjenjala je cerkev za neka, let ter že mlajšim (menda od 12 . leta naprej) pri 
voli da se s sveto obljubo zedinijo s svojim Gospodom. 

Neža si je že v mladih letih izvolila ta sveti stan 
in ker je ravno nastopilo polajšanje zavoljo bližnje 
nevarnosti, berž se je oglasila za slovesno obljubo , 

kar so jej tudi zavoljo njenega čistega in moarega 
obnašanja radi privolili. Pridružila se jej je še druga 
tovaršica revna sužnja Sira. 

Precej od pervega pogovora, ki ga je imela Neža 

s Siro, začela jo je ljubiti in kmalo ji je vezalo svet o 
prijateljstvo, ktero je še bolj rastlo, ko se je tudi o d

rjedrugih prepričala, kako blago dušo ima in da 
si je za namen svoje službe pri Fabioli postavila njen o 
spreobernjenje, ktero prizadetje je tudi zavoljo božj e 
milosti in njenega umnega ravnanja lepo napredovalo. 

Ker se je Sira kot služabnica Fabijeva, Neža pa 

kot žlahtnica po njegovi smerti černo oblekla, st e 

kaj lehko pred Fabiolo in"pred drugimi prikrili, kar st e 

bili namenjeni storiti. Tudi Siri so prošnjo dovolili, 

kar pa ni. nikomur povedala , kakor nekaj dni pred 

srečno uro svoji slepi prijateljici. 

„Glej, glej,” reče jej revica, kakor bi bila nejevoljna, „vse dobro hočeš' sama za-se prihraniti, ali 
je to lepo in usmiljeno? ” 

»Nikar se ne huduj, drago dete! Prav potrebno 

je bilo, da sem prikrivala to reč." 

„Se ve da ; zató tudi menda zraven ne bom smel a 

biti?” 

» O to pač ! 

„Povej mi tedaj, kako boš oblečena in kaj imaš 

še pripravljenega za to slovesnost?” Sira jej je po

pisala vse potrebno — obleko, tančico, venec . . . 

„Oj kako bo to lepo ;” reče slepa sirotica, „kak o 

se je pa treba obnašati'?” 


05


Sužnja se je čudila, da je danes njena prijateljic a 
tako radovedna in jej je ob kratkem popisala vs o 
slovesnost. 

„Se nekaj te bom prašala : kdaj in kje se bo vs e 
to godilo? Oe smem zraven priti, moram tudi ve 
deti kam.” 

Sira jej pové, da tretji dan na vse zgodaj v cerkvi 
Pastorjevi. »Nisem te še tako radovedne videla, kaj 
nek to pomeni.? Glej, da ne boš preveč posvetna 
postala." 

,,Nič ti ne povem, ne. Ce imate drugi' svoje skriv

nosti, zakaj bi še jaz ktere ne imela ? 

Sira se je smejala Ceciliji, ker se je tako nejevoljno delala, kajti dobro je poznala nedolžno i n 
ponižno njeno serce. Ko se prav priserčno ločite,
gre Cecilija k pobožni Lucini, ktera je slepo deklic o 
kaj rada imela, verže se jej v naročje in milo milo 
začne jokati. Lucina ,jo tolaži, jo boža, izprašuje,
prikima — in kakor bi odrezal je slepa revica potolažena, tiha in mirna, veselja žarečega obličja ,je 
zapustila Lucijino in šla v Nežino hišo, kjer je stanoval duhovnik Dijonizij . Na kolena se pred njeg a 
verže in tako milo nekaj prosi, da jej stari duhove n 
do solz ginjen priterdi in jo razveseli. Kaj je neki 
pomenilo vse to ? 

Napočil je veseli dan. Se pred dnevom so obhajali kristijanje slovesno božjo službo in potem seje razšla mnoŽica ljudstva ; le tisti so ostali, kteri so 
se imeli slovesnosti vdeležiti, ali pa ki so za priče 
naprošeni bili : Lueina in njen sin, že postarni starš i 
Nežini in Boštjan . Zgodnji zjutranji mrak so razsvitlevale lepodišeče sveče na oltarji pa mila svitlob a 
dragocenih srebernih in 'zlatih svetilnic . Oltarji nasprotu je sedel na stolu sv. Petra, kterega še zdaj hranijo v "Vatikanu, prečastitljivi papež s škofovo palic o 
v roki in krono na glavi in obdajali so ga služabniki , 
častitljivi kakor on. Iz daljne tetine so doneli mili glasi,
kakor angeljsko petje in strinjali se v cerkveno pesem . 

Zdaj se pokaže par za parom že posvečenih devic , 
vse v čemi obleki, peljejo je duhovni in dijakoni, kteri m 
je bila skerb izročena za-nje ; sredi med njimi se odlikujete dve v svetli beli obleki — Neža in Sira . Device 


06 —


so se vstopile v versto na desno in levo oltarja , novinki pa ste pokleknili pred oltarjem k nogam sv . 

Očeta. Vprašani, kaj želite, ste odgovorile, da me d 
device sprejete biti in njih dolžnosti spolnovati. Že 
takrat so začele neveste Kristusove skupaj živeti, enak o 
kakor dan današnji po samostanih, vendar jih je velik o 
kar domá ostalo , najbolj zavolj preganjanja ; shajal e 
so se pa večkrat v cerkvah k posebnemu poduku i n 
vajam in so tudi svoj odločeni prostor imele tam . 

Sv. Oče so nagovorili čakavki, razloživši jima 
imenitnost stanú, kteri ste si izvolile, ki ju že tukajna zemlji enake dela angeljem, ki se ne možé in ne 
ženijo, enake tudi sv. Devici Mariji, in ki je bo pridružil tistim v nebesih, ki hodijo za božjim Jagnjetom 
kamor koli gré. 

Po kratkem nagovoru je bilo izpraševanje novin k 

in potem so papež blagoslovili in podali jima oblačil a 
njih stanu in zraven govorili molitve, ki so bile današnjim ob takih priložnostih skoraj enake. Vsaki 
na strani ste stali dve družici in ji oblačili . Položili 
ste slednjič ovenčane glave na oltar, v znamenje, d a 
se popolnoma darujete Bogu ; lás jima pa niso od 
strigli, to je bilo tačas le na Jutru v navadi . 

Vse je bilo že pri kraji ; Neža je klečala pred 
oltarjem, zamaknjena kakor večkrat in stermo pre d 
se gledala, kakor na kako jej drago reč ; Sira pa 
globoko zamišljena v največi ponižnosti molila in hvalil a 
Boga, daje njo revno stvar vredno storil tolike časti --
ko se začne za njima nekaj gibati. Vprašanje papež'evo : „Kaj želiš, draga hči? je prebudilo v molitvi vtopljeni, in preden nazaj pogledate, prime j i 
nekdo vsako za eno roko in obema dobro znani gla s 
odgovori : „Sveti Oče! jaz želim sprejeta biti rae d 
device in neveste Kristusove, kije moja edina ljubezen 
na zemlji , in sicer pod varstvom teh-le dveh že Gospodu zaročenih devic.” — Kdo bo popisal, kako ste 
osupnile Neža in Sira, ko zaslišite glas — slepe Cecilije. Saj smo videli, kako je tožila in prosila pri 
dobrotljivi Butini, da jej je vsega potre nega pripravila, duhovnik Dijonizij pa jej je to milost sprosil 
pri sv. Očetu. Ker je želela Nežo i.n Siro za družici , 
prišla je še-le na versto, ko ste te dve že "obljubo storile. 


— 107 —


Vse je že bilo storjeno, le venca ni še bilo . Pra

šana, če ni seboj prinesla venca, boječe izpod svoj e 
obleke izvleče krono, spleteno iz gole ternjeve veje ,
rekoč : »Cvetlic nimam za mojega Ženina, saj tudi 
On ni nosil cvetlic ; jaz sem revna deklica in zató 
mi ne bo zameril, če ga prosim, da me venča z vencem , 
kakoršen je On nosil. Tudi naznanujejo cvetlice kreposti, čednosti ; moje revno serce pa še ni nič druzega 
rodilo, kakor to-le ternje." Sira in Neža ste segli p o 
svojih vencih, pa sv . Oče so mignili in s ternjevo 
krono je šla Cecilija od oltarja. 

vIII. Nomentansko stanovanje . 

Iz Rima po nomentanski cesti proti vzhodu gredé 
pride popotnik koralo do lepe ravninice, kjer stoj i 
cerkev sv. Neže. Ravno tukaj je stalo Nežino deželsk o 

poslopje in ta sem so se namenile tri novoposvečen e 
device da bi v tihoti irt veselji preživele srečni dan ,
sosebno ker jim zvabiti ni dosti več mirnih odmenjenih . 

Bil je lep zimski dan in vendar je nebo bilo 
jasno kakor ribje oko in solnce gorko ; samo sneg 
na Apeninih *) pa gola vinska terta so oznanovali zimsk i 

čas. Po vertu je stopala Neža, priletavali so golobčki i n 
usedali se jej na rame in jagnjički so skakljali krog nj e 

a jemali iz njene roke zelišč, ktera jim je donašala. 
Nobeden jej pa ni bil tako podložen, kakor stari 
zvesti čuvaj na verigi, mogočni Molos, kakor so mu 
rekli ; če je priklenjen bil, ni se m.0 smel razen dveh 
ali treh služabnikov nihče približati, tako je rohnel ;
ko je pa zagledal Nežo, vlegel se je na tla, mahal 
s svojim kodrastim repom in cvilil in prosil, da s o 
ga odklenili. Zdaj je bil pa krotek kakor ovca, vedno 
je stopal za Nežo in če se je vsedla, legel je k njeni m 
nogam in gledal jo v oči, neizrečeno vesel, če ga j e 
z mehko roko malo potreplala po mogočni glavi . 

Med tem je prišla Fabiola, ki je danes pervič 

o očetovi smerti šla od doma in sicer najprej k Neži ,
ca jo obišče in se jej zahvali za sočutje v svoji žalosti. Ko pa na vertu zagleda tri presrečne deklice 
polne veselja skupaj sedeti, ni jih hotela motiti, tud i 

*) Planine , ki se stegujejo po vsem Laškern . 


108 —


zató ne, ker bi bila rada Nežo samo dobila ; torej 
krene na drugo stran, predenj so je še zagleda le 
vendar se skoraj nehoté praša : zakaj bi nek t i 

ne mogla tako vesela in srečna biti, kaj te neki loči 
od njih ? 

Skoraj ravno takrat kakor Fabiola je še nek drug i 
šel iz mesta, da bi obiskal Nežo, samo da z drugim 
namenom. Fulvij ni mogel nikdar pozabiti Fabijevih 
besed, da je s svojim sladkim, mikavnim obnašanje m 
pa s svojim lišpom si Nežico popolnoma prido'bil ; 
vendar je še odlašal s svojim snubljenjem nekaj zató , 
da minejo dnevi žalovanja po Fabiju, nekaj pa ker 
se jc bal in ogibal hiše, v kteri jo je tako gerd o 
naletel ali prav za prav iz nje pahnjen bil. Ko je 
pa slišal, da je šla Nežica sama brez staršev in služabnikov na deželo, mislil si je : „zdaj-le je najlepša 
priložnost, zdaj-le je treba skusiti.” Ko pride do hiše, 
vratar ga ni precej noter pustil, ker je pa le silil i n 
silil , da ima kaj zeló važnega ž njo govoriti, je sme l 
noter. Solnce je že zahajalo, Neža je sedela sama n a 

lepem prostorčku in pletla venec iz zimskih cvetlic , 
kakoršnih ste ravno šli po vertu nabirat prijateljici . 
Pred njo je' ležal stari pošteni čuvaj , ki je počasi 
glavo vzdignil in zarenčal, ko je čutil priti nekoga . 
Devica pogleda od dela in vidi Fulvija sicer spoštljivo 
se bližati, pa vendar bolj pogumno kakor navadno, kakor bi bil že gotov svojega opravila. 

,) Gospodičina Neža!" nagovorijo, „jaz sem prišel,
da vas vnovič zagotovim svojega najserčnejšega spoštovanja do vas ; boljšega dné bi ne bil mogel si izbrati ,
kajti lepšega in bolj prijaznega nam tudi poletn o 
sobice ne dá. ” 

„Zares,” rekla je Neža spominjaje se slovesnosti 
od zjutraj, »lep in prijazen jc bil ta dan za-me. Lepse ga mi ni. še v mojem življenji solnce prineslo — 
in enega samega lepšega mi 'še lehko prinese ." 

Fulvij jc bil neizrečeno vesel, mislil je, da njemu 
veljajo te besede in je sladko odgovoril : „Kaj ne, v i 
mislite dan vaše poroke s tistim, ki je zvabiti pri

dobil si vaše serce?” 

',To se je res že zgodilo , in to je srečni dan 
za-me. On je venec položil na mojo glavo in vtisnil 


109


znamenje obličju mojemu, da ne bom nobenega druzega spoznala razen Njega . 9" 

„Kdo je ta presrečni? Do zdaj sem mislil in upal,
da imam tudi jaz prostorček v vaših mislih in zna 
tudi v vašem sercu ? 

Kar nič bojazljiva ali plašna je nedolžnega iri 
bistrega očesa ga gledala stermo naravnost v obraz, d a 
je koj oči pobesil, in rekla: „Méd in mleko sem prejela 
iz njegovih ust in njegova krimi je ozalšala moja lica .” 

„Meša se jej ,” mislil je Fulvij in gledal, kak o 

je žarečega obraza in bistrega, navdušenega očes a 
gledala na nekoga samo nji vidnega. Ko se koralo 
zdrami, sklene Fulvij še dalje skušati svojo srečo. 

,) G-ospodičina! vi se norčujete s človekom, ki 
vas resnično občuduje in ljubi. Saj mi je povedal 
prav zanesljiv človek, ki je bil prijatelj vam in meni ,
kterega pa zdaj ni več med nami, da ste mi dobri, 
in da bi ne bili nasproti, če bi vas snubil. To 
tedaj zdaj storim v vsi resnici — zdi se vam morda 
prenaglo, nepričakovano, ne tako kakor je navad a 
pa mt ljubeče serce mi ne dá čakati ." 

;, roč od mene, ti mertvaš'ka hrana! Moje serce 
je že drugemu oddano ; Njemu hočgm vedno zvesta 
ostati, le Njemu se vsa darujem . Ce Njega ljubim ,
ostanem čista, če se Njemu zaročim, ostanem devica ." 

Fulvij se je pri svojih zadnjih besedah pred Než o 
na kolena spustil ; ko pa zasliši te besede in vidi, da 

se je popolnoma zmotil, razkačen kviško plane, rekoč : 
,Ni dosti, da me zametujejo, še privabijo me sem ,
da me osramoté in mi v obraz povedb, da je že nek drugi 
pred menoj tukaj bil. — Je pa že tisti Boštjan ---t` 

',Kdo ste, da se prederznete zaničevaje imenovati 
ime možaka poštenjaka in krepostnega junaka? za 
doni razkačeni glas za Fu.lvijem . 

Ta se naglo oberne in stal je pred — Fabiolo , 
ktera je po vertu sem ter tje hodé, zdaj pristopila , 

misleč da najde Nežo samo in tako zadnje besede 
pogovora slišala. Fulvij je bil ose njen in ni vedel 
pervi trenutek odgovoriti, ko je abiola razkačen o 

To vse in naslednje so res njene besede , kakor s e 
bere v ofieiju sv. Neb. 


10


dalje govorila : „Kdo ste vi, ki ste se že enkrat prederznili v hišo preriti k moji žlahtniti in jo razžaliti 
in ki ste zdaj zopet vlomili v mirno tihoto deželskega 
stanovanja ? 

',Kdo ste pa vi, ki se prederznete v ptuji hiši 
gospodovati ? 
',Jaz sem tista”, odgovori. Fabiola, „kije že takrat 
zapazila vaše namene in naklepe do nedolžne deklice,

ko ste se pervič z Nežico sešli pri mizi mojega očeta ,
in kteri je čast in vest velevala, da vniči vaše namene 
in obvaruje svojo sorodnico.” Pri teh besedah je prijela Nežo za roko in jo odpeljala ; stari Molos je renčal in stopal za njima — Fulvij pa je škripal z zobmi 
in mermral : »Le čakaj, ponosna Rimljanka! Ti bo š 
še čutila, kako se Azijanec maščuj e in se spominjala tega dne in te ure!" — 

X. Cesarski razglas. 
Prišel je dan, da se je imel razglasiti cesarski 
ukaz, naj se preganjajo in pokončajo kristijanje. Korvinu so izročili to delo, in ker se je slišalo, da je v 
Nikomediji nek kerščanski vojak, Juri, stergal ta k 
razglas, zató je skerbno vse vravnal, da bi se v Rim u 
ne zgodilo kaj taeega. Več pergamentnih listov s o 
skupaj zložili, na nje napisali z velikimi čerkami raz 
glas in nabili ga na desko, ktero so potem obesili 
na steber sredi fora, in sicer potlej, ko je bila tema 
in nič ljudi na tergu, da bi še-le zjutraj ga zagledali 
meščani in toliko bolj se prestrašili. 

Da bi pa po noči kdo te dragocene pisarije n e 
snel in pokončal, dali so Korvinu eélo kompanij o 
panonskih vojščakov za ponočno stražo . Vojaki te 
panonske kohorte so bili zgolj ptujci izmed najbol jdivjih severnih. ljudstev : Daei, Panonci, Sarmatje itd . . 
divjega pogleda in sirovega obnašanja, ki so le z a 
silo lomili latinski jezik. Zadnje čase rimske vlade 
so bili ti divjaki neusmiljenim cesarjem najzvestejša 

životna straža, Rimeem pa v vélik' strah. 

Razpostavil je tedaj teh hrustov povsod, koder 
se je prišlo na for in jim ukazal, da prebodejo slehernega, kdor bi hotel na terg in bi ne vedel glasil a 

ali parole ktero so za vsako noč posebej poveljniki 


o tribunih in centurij onih vojakom naznanjevali. Da 
i pa kak kristijan ne mogel rabiti parole, ko bi j o 
zvedel po naklju.čbi, dal je Korvin svoji kompaniji 
za to noč za glasilo : rt umen imp e r at o rum *), kar 
je vedel , da nobeden kristijanov ne bo izgovoril . 

Ko je bilo vse storjeno, šel je Korvin še enkrat 

okoli vseh straž in jim vnovič veleval pazljivim biti ,
posebno pa onemu mogočnemu orjaku, kterega j e 
zraven stebra z ukazom postavil, da naj slehernega 
prebode, kdor bi se mu bližal. Zopet in zopet mu j e 
pravil glasilo in potem na pol od pijače omamljenega 
zapustil. — Noč je bila gerda pa viharna in večkrat 
se je dež vlil ; korenjaški vojak se je zavil v svojplašč, zdaj pa zdaj segel v svoj žep po posodici z 

neko pijačo, in godernjaje stopal gori in doli ob stebru . 

Ko se je to godilo na fonu, sedeli so Dijogen i n 
njegova dva sina v svoji siromašni hišici blizo tega 
terga okoli ognja in priprave delali na zmerno kosilce . 
Nekdo poterka na duri in koralo se prikažeta dva 

mlada človeka, vsem dobro znana . „0 kaka čast za 
mojo borno hišo, da me obiščeta, draga gospoda!” po 
zdravi ju stari grobár. „Ne vem, ali bi vaji smel povabiti 
na kosilce, pa če hočeta zajeti, jako bo nas veselilo .” 

„Dobro, oče Dijogen ,” odgovori starši, namreč 
Kvadrat, Boštjanov močni centurijo, „saj sva danes 

res prav zató prišla k vam, da tukaj jeva, pa zdaj 
še ne. Imava v tem delu mesta še prej nekaj opravka ; 
potem koj prideva. Dotlej naj pa grč eden vaših sino v 
in za nagi kaj kupi, da bomo d.anes kaj bo ega imeli 
in se tudi pri kozarcu vinca razveselili.” Pri teh 
besedah séže po mošnjico in jo podá enemu sinov . 

Govorili so še marsikaj s priljudnim starčkom, naposled pa reče Kvadrat svojemu mlajšemu spremljevavcu Pankraciju : ,,Kmalo 'bi bila pozabila na naji n 
opravek. Le dobro se zavij v plašč, pa togo **) čez 
glavo potegni, ker je mokra in merzla noč. Dijogen ! 

*) Po naše : božanstvo cesarjev ali božji cesarji . 
**) Toga je bila Rimljanu verhna obleka , podobna široki, beli, volnati ruti. Nosili so jo tako ogernjeno, da j e 

en konec ležal čez levo ramo, drugi pa segal pod desno 
pazduho ; spredaj na persih sta bila konca skupaj sklenjena . 


112


vi pa le dobro prikladajte, da bo pred gotovo ; mudila se ne bova dolgo, torej le priprite vrata, zaklepati jih ni treba ." 

',Bog vaju spremljaj , draga sinova! Vajineg a 
opravka sicer ne poznam, vendar sem prepričan, da 
je kaj lepega in clobrega", reče Dijogen.. 

Kvadrat se zavije v svoj vojaški plašč in oba jo 
mahneta skoz ozke ulice proti Poru. Komaj odideta, ko 
se zopet odpró vrata. Z znanim pozdravom: „Bogu bodi 
hvala!” stopi v sobo Boštjan in praša, če niso videl i 
Kvadrata ali Pankracija. Rekel je, da se mu malo 
dozdeva, kaj nam.erjata. Dijogen pové, da sta bila ta 
pa da kmalo spet prideta. Res je komaj četert ure 
preteklo, ko se verneta pa duri za seboj zapahneta . 

',Je že tukaj-le!" reče veselo se smejé Pankracijin kaže polno pest zmečkanega pergamenta. 

',Kdoje tukaj ? Kaj je tukaj ?" vse radovedno praša . 

„No prevažni razglas , le glejte : DOMINI 
NOSTRI DlOCLETIANUS ET MAXIMIANU S 
INVICTI, SENIORES AIJGUSTI, PATRES IMPERATORUM ET CAESARUM *) itd . Le v ogenj ž nj im l ” 

— Tukaj je ležal v plamenu grozovitni razglas in 
vil se in gerbančil, se napenjal in pripogibal, da 
je pokalo in prasketalo in — kupček pepela postalo . 

Boštjan je stal zraven ognja in zamišljeno gledal 

na plaxneči pergament, kteri sta xnladenča stergala 
z deske ne iz gole neporednosti, ampak ker je bilo 
na njem. mnogo sraxnotivnih in pregrešnih bese zope r 
Boga in najsvetejše resnice. Ko bi jima bilo s odletelo, bilo bi njih plačilo najsilniše mučenje ; a i na 
to niso gledali pervi kristijanje. Vedno so bili pripravljeni umreti za Kristusa, naj si bo nagle ali po 
časne smerti, lehke ali težke . 

Boštjan je mislil Pankracija grajati, ker je vse t o 

početje res nekako smešno bilo ; ko je pa videl, kak o 
plašno in bojazljivo ga raladeneč pogleduje in ko mu n a 
misel pride, kako osupnjen bo drugo jutro ajdovsk i 
svet, začel se je še sam smejati . Vsedli so se k jedi, 
ker še ni bilo polnoči in se tedaj še ni bilo treb a 

'Po naše : Naši gospodje Dioklecijan in Maksimijan, 

nepremagani, starši avgusti, očetje vladarjev in cesarjev itd . 


zderžati jedi, če so hotel: drugo jutro pristopiti k sv . 
Obhajilu, med veselim pogovorom je pretekel čas ,
in treba se je bilo ločiti . To kosilo je dal Kvadrat 
najbolj zató napraviti da bi kak izgovor imel če bi 
ga pógrešili doma. 

Ko je dan napočil, bil je že Korvin na noga h 
in hajdi na terg. Vnanje straže so stale na svojem 
mestu — zdaj stopi na forum . Kdo popiše njegov o 
stermenje in jezo, ko najde prazno desko, le pri žrebli h 
so se še deržali koščeki pergamenta — zraven stebra 
je pa mirno stal čversti velikan meni nič tebi nič. 
Kar na vrat bi mu bil planil kakor ris, ko bi ga ne 
bilo strašilo vojakovo divje oko . Z obupajočim glaso m 
zavpije : „Nemarnež! kje je razglas? Kar po pravici 
mi povej!” 

„0 le počasi, le počasi,” odgovori divjak. „Ravno 
tam je vse, kamor ste djali.” 

„Kje, neumnež ? Le sem pojdi in sam poglej ! ” 

Vojak se je zdaj pervič vstopil pred steber, g a 
ogledoval in odgovoril : „No — ali ni to tista deska, 
ktero ste snoči obesili? ” 

„Ti bedak, ti — deska je pač tu.kaj, ali na nj i 
je bilo nekaj napisanega. Kje je tisto? Tisto bi bil 
*moral varovati.” 

',Kar se pa tiče pisanja, jaz o takih rečéh nič 
ne razumem, ker nisem v šolo hodil . Znabiti je to 
dež spral, ker je deževalo?" 

„Kaj ne — pergament je pa veter odnesel, ker 
je viharno bilo ? 
Se vé da. Prav imate. ' 

„Prijatelj, tu se ni norčevati . Povej kdo je 
prišel po noči semkaj?” 

„Dva izmed njih sta prišla.”
5,Dva? Izmed kterih dva? ”
„Dva copernika, dva škrata ali znabiti še kaj


h 

ujega.” 

„Nikar ne govori takih neumnosti,” vpije ve s 

raztogoten Korvin. ; pa vojak ga tako divje pogleda, 

da koj bolj prijazno pristavi : ,,Arminij, povej mi 

kakšni ljudjé so bili tukaj in kaj so počeli 

,,Eden je bil dolg suh pobin ; tisti je šel okro g 

Fablola. 8 


— 114 —


stebra in je prej ko ne vzel, kar vi iščete ed teni 
ko sem imel jaz z drugim opraviti . " 

„Kaj pa ta, komu je bil podoben?” 
Vojak pri teni vprašanji zazijá, Korvina nekolik o 
debelo gleda in prav slovesno odgovori : „Komi 'e 

bil podoben? Če ni bil Tor *) sani, dosti men ni bil . 
táke moči še nikdar nisem skusil .” 
ako je pa pokazal svojo moč? " 

„Najprej je prišel k meni, me prijazno prašal, č e 
me kaj zebe itd., kar mi pride na misel da moram 
vsacega prebosti, kdor k meni pride — 

»Zakaj ga pa nisi?” 

»Zató ker se ni pustil. Rečem mu, da naj s e 
pobere ali ga prebodeni, in mu nastavim s-Mico ; pa 
kakor igraje mi jo zvije iz rok, nisem vedel kedaj. 
Potlej jo na kolenu zlomi kakor leseno prekljo i n 
tje-le v pesek zavihti — kakor vidite petdeset stopinj daleč." 

',Saj si 'me še zakaj mu nisi ž njim buče 
preklal? Pa kje ga imaš ? — prazna nožnica ti vis i 
na strani." 

Vojščak se prav bedasto zareži in pokaže n a 
visoko streho bližnje bazilike ; „Tam-le — ali ga vidite , 
kako se leskeče? ” 

Korvin pogleda gori in vidi res v pervi jutranji 

svitlobi nekaj tacega na strehi, kakor meč . „Kako 
je pač gori prišel?” zareži se nad stražo . 

» Tisti, ali človek ali ne, jaz ne vem, mi ga je 
brez vsega napenjanja z neko copernijo iz roke zvil 
in ga gori-le vergel, kjer ga vidite ." 

',Kaj pa potlej?" 
„Potlej je pa zginil v temi s pobinom vred, ki 
je prišel od stebra.” 

»Cudno, čudno," je mermral Korvin, »in venda r 
j e moralo tako biti." — ,,Ali čuj , zakaj nisi vpil i n 
drugih straž na pomoč klical, da bi ga bili vjeli ? 

»Pervič, ker se pri nas domá pač z živini ljudm i 
vojskujemo, s škrati pa ne — drugič, eemú pa? Saje tam-le visela deska, kakor ste jo obesili . d ` 
„Ta bo huda za-te. lehko ti grč za glavo.” 

Tor je bil pri nekdanjih Germanih bog groma in treska. 


1


',Zakaj ? 

„Ker si človeka k sebi pustil in ž njim govoril, 

ko ti ni glasila povedal.” 
„Kdo pravi, da ni povedal — jaz tega nisem rekel .” 
je? Pa že ni bil kristijan . " 
„Povedal je povedal — blizo je prišel in prav 

razločno rekel; n o m e n imp er at o r u ) " 

„Kaj je rekel? ” 

„Nomen imperatoru .< 

„N umen imper atorum je bilo glasilo,” vpij e 
Korvin ves razkačen . 

',Namen ali namen mislim, da je vse eno, en a 
čerka tako ali tako. Saj tudi meni pravite Arminijpa sem vendar Herman — ali ni to eno? Kdo b o 
poznal vaše tenke jezikove razločke? " 

Korvin je bil sam na-se jezen, ker je videl, da 
bi bil bolje opravil s kakim premedenim Rimljaneem 
kakor da je izvolil tega topoglavega, če tudi močneg a 
ptujca. „Rad bi vedel, kako se boš opravičil pre d 
cesarjem,” mu reče , „saj veš, da cesar ne dá igrat i 
s sebo4” 

kar se tega tiče," odgovori stražar, „sva p a 
oba v eni zanj ki. (Korvin obledi pri teh besedah, 
ker spozná, da je res). V i si morate kaj izmisliti 
da mene rešite, če hočete sami sebe rešiti. Saj je 
cesar vas odgovorne naredil za tisto-le — kaj že ? 

— za desko.” 
',Imaš prav, prijatelj! Jaz bom rekel , da te j e 
cela derhal napadla in umorila. Le pripri se za 
nekaj dni. . v svoje stanovanje, ne bode ti. manjkalo ne 

jedi ne pijače, da se ta reč malo pozabi." 

Vojak je odšel in tako storil .
Preden je šel Korvin z Pora, je še po tleh vs e


na drobno pregledal, če bi našel kako sled . Res, 
blizo stebra z desko je ležal nožič, kterega je nekdajv šoli pri nekom videl , tako se mu je zdelo. Varno 
ga je shranil in šel, da napravi nov prepis cesarskega 
razglasa. — 

Nekaj dni potem je vergla Tibera na prod trupl o 
nekega vojaka panonske kohorte kteremu se je po-

To je : cesarjev . 

8 


— 16 —


znalo, da je bil umorjen. jrtdjé so mislili , da je v 
pijanosti v vodo padel in se niso dalje menili za-nj ; 

ali najbolj bi bil to reč razjasniti vedel — Korvin. 

X. Razna razlaganja. 
Zjutraj so od vseh strani ljudje skupaj vreli na 
forum, da bi videli in brali strašni, že dolgo zažugan i 
razglas ; ko so pa našli prazno desko, začel se je hud 
punt. Nekteri so občudovali pogumnost kristijanov,
ktere so sploh imeli za strašljivee ; drugi so se jezili 
nad njih nesramnostjo in nekteri so zabavljali in norčevali se nad cesarskimi služabniki, kteri so imel i 
razglasiti ukaz, ker se jim je taka prigodila. Po vsem 
mestu in vseh očitnih shajališčih ni bilo to jutro drug e 
govorice. Tudi v Antonirtovi'h toplicah je sedela družb a 
v živem pogovoru o dogodku tega dné bili. so advokat 
Skaver, Prokul, lulvij in modrijanee Kalpurnij, ki 
je berkal po nekih starih bukvah. 

' ,Kako čudna dogodba je pač to s cesarskim raz 
glasom !rt oglasi se nekdo . 
„Recite raji, kako izdajavno hudodelstvó zoper 

blažene cesarje!” reče Fulvij . 

niste slišali, da so mertvega našli panonskeg a 

vojaka, ki je pri razglasu na straži stal," reče Prokul, 

,sedemdvajset ran z bodalom narejenih je imel v 
životu, izmed njih devetnajst takih, kterih je vsaka 
zadosti za smert." 

,, i tako res, ne . S samo copernijo se je zgodilo, 
pa ne s silo," popravi Skaver. 
»Dve babi ste se približali vojaku ; ta pa je 
svojo sulico vergel v eno, da jej je šla skoz život in 

se je unkraj v pesek zaderla, babi pa nič ni bilo . 
Potlej popade meč in maha po drugi, pa bilo je kako r 
bi bil po karanji udrihal — še zmenila se ni, ampak 
z neko štupo ga je poštupala in v tem trenutku je 
sferčal v zrak in na streho bližnje bazilike. Zjutrajso ga našli spečega na strehi. Eden mojih prijatelje v 
je zgodaj zjutraj sam videl lestvico prislonjeno, po 
kteri so ga doli vzeli ." 

„Cudno, kaj čudno! Kako nenavadni ljudje so 
pač ti kristijartje,” se jih več oglasi . 
„Jaz pa od vsega tega pičice ne verjamem,” reče 


Prokul. „V čarodelstvu ni tacih mo pa mi tudi n e 

gré v glavo, zakaj bi ti zaverženci več vedeli k o 

drugi ljudjé, ki so boljši od njih . Kalpurnij! odlo

žite knjigo in povejte vi nam, ali je to mogoče, ka r 

je pravil Skaver, ali ne ? 

Kalpurnij prav resnobno obraz nagerbanči in 

tako-le začne : 

',Jaz ne najdem razloga, da bi to nemogoče bilo ; 
saj moč čarodejstva neskončno daleč seže. Za štupo ,
ktera bi človeka v zrak vzdignila, je treba najti zelišč, v kterih bi bilo več zraka, kakor drugih tvarin 

n. pr. v grahu in leči, kakor uči Pitagora. acih 
zelišč bi bilo treba nabirati, kedar stoji solnce v 
znamenji tehtnice, ktera ima to lastnost, da tudi težke 
reči v zraku v ravnotežji obderži . Cez take rastline 
moral bi potem kak urjen čarman govoriti čarodejnih, skrivnostnih besedi ; taka zelišča v možnarji v 
štupo stleči -- in sicer v možnarji iz aerolita, t. j. 
iz tacega kamna, kj se je v zrak vzdignil in zope t 
na zemljo padel. Ce bi tako štupo kdo prav rabil,
gotovo bi pripravna bila, da človeka vzdigne v zrak . 
Saj ste že kedaj slišali od tesalskih eopernie , ki po 
oblakih sem ter tje jašejo — to storé s tako štupo. 
„Zastran kristijanov sem vam pa že enkrat pove 

dal — če se prav spominjam, pri mizi blaženega ubija 

— da so iz Kaldeje ; v tej deželi je pa eopernija in 
skrivne umetnosti že od nekdaj domá. Vendar sajimamo tudi v zgodovini dokaz za to : tukaj v Rimu 
se je nek Simon, kterega nekteri Simon Petra, drug i 
Simon omaga imenujejo, pred ljudmi v zrak vzdignil. 
Medpotoma mu je pa š'tupa iz pasa padla in — štor 
bunk, je tudi on padel na tla pa vlomil si noge 
zato so ga tudi z glavo navzdol križali .” 
',Po tem takem so vsi. kristijanje eoperniki ? 
praš'a Skaver. 

„Sa so! Oni mislijo da imajo njih duhovni čudovito o last čez vse mm v natori, tako n. pr., da 
zadobi človekova duša nenavadnih moči, če duhovni 
truplo v vodi kopljejo in da je tako okopani velik o 

tnenitniši, kakor gospod ali celé božji cesar če j e 
tudi on sam sužnji . ” 

„Strašno ! 


18


',Saj vam je vsem znano," nadaljuje Kalpurnij , 

„kako silno hudodelstvo so storili to noč, stergavš i 
razglas božjih cesarjev ; in če bi še kaj hujšega storili 
pa eeló napadli sveto vladarjevo življenje, kar nič b i 
se ne zmenili ti hudodelci za to : šli bi k pervemu 
duhovnu, prosili ga odpuščenja in mu povedali hudodelstvo . Ce bi jim ta odpustil, imajo se za nedolžne .” 

Strašno! Grozno ! 
„Taka vera je zeló nevarna za deržavo. Tak 

človek je za vsako hudobijo pripravljen, kdor misli, 
da se mu hudodelstvo vsak trenutek odpustiti more .” 

„To je res, in menda ravno zató se je razglasil 
strašni cesarski ukaz . Saj pa tudi nobena reč prehuda ni za take nevarne ljudi,” reče Fulvij. 

Med tem je stopil Boštjan v dvorano. Koj ga 
Fulvij z ostrim pogledom nagovori : „Kaj pa vi Boštjan? Menda ste ravno teh misli? ” 

„Jaz mislim,” zmerno odgovori vojščak, ;,da naj 
se kristijanje pokončajo od pervega do zadnjega, če 
so res taki eoperniki, kakor pravi Kalpurnij . Vendar 
bi jim še to kazen nekaj olajšal ." 

„Kako?” praša Fulvij zaničljivo. 

,,Nobeden bi jih rte smel preganjati., kdor ne b i 
dokazal, da ima manj pregreh na sebi, kakor kristijanje ; kdor bi ne sprieal „Oa ni prešestnik, goljuf, 

pijanec, zanikerni postopač, tat itd., kajti teh pregreh 
nihče ne dolži kristijartov.” 

Fulvij je v tla gledal, ko je Boštjan našteval te 
pregrehe ; ko je pa imenoval tatú, se je kar stresnil. 
Ali ga je tribun morda videl, ko je v Fabiolini hiš i 

dragoceno obveznico pobral? — Jeza se je začel a 
Fulviju kuhati v sercu na keršanskega junaka . 

Zapustivši poslopje je Boštjan molil : ,,Doklej še, 

o Gospod! doklej? Kako moremo upati, da se vse 
to mogočno cesarstvo spreoberne k svetim resnicam, če 
celó sicer pošteni možaki verjamejo vsaki še tako obotn i 
govorici in najnagnjusnejemu obrekovanju zoper nas ? 

Mislil je junak, da je sam in precéj glasno govoril — kar se mu oglasi prijetni glas : ,,Dobri mla

deneč! kdor si tudi, in skoraj mislim, da poznam 
tvoj glas — ne pozabi, da je Sin božji slepemu oči 
odpori z blatom . z blatom tedaj ki bi bil v roki 


človekovi cela zdravega oslepil. Mi moramo tedajbiti kakor prah pod njegovimi nogami., če hočemo 
da z nami prižge drugim dušno svitlobo. Le voljno 
terpimo, znabiti se še-le iz našega pepela vname iskric a 
prave luči." 

Zahvalim, lepo zahvalim, Cecilija, da me tako

»

lepo podučila in zavernila . Kam pa capljaš tako brezskerbno ? 

„Ali ne veste, da so me izvolili za vodnico v 

pokopališču Kalistovem? Ravno grem na svoje mesto 

— le molite, da bi mene zadela perva sreča in da 
bi jaz postala perva cvetlica v tem preganjanji .” 
Hotela je urno naprej, pa Boštjan jo malo ustav* . 
XI. Sovražniki v aakmbl. 
Kvadrat in Pankracij nista imela veliko časa za 
počitek tisto noč, ko sta prišla od Dijogena , ker ž e 
pred dnevom so bili sklicani vsi kristijanje v svoj e 
cerkve po mestu., da bi se že zgodaj raziti mogl i 
vsak na svoj dom. Ta božja služba naj bi bila zadnj a 

3 teh cerkvah ; od tega dné pa naj se bodo shajal i 
3 podzemeljskih cerkvah v katakombah . Se vé da 

* bilo pričakovati, da bi v katakombe vsi prišli, š e 
3 nedeljah ne ; to bi bilo prenevarno, zlasti ker se 

je šlo v nektere katakombe zeló daleč zunaj mesta. 

tacih viharnih časih je cerkev podelila verniko m 
posebno pravico , dajala jim je presvet Reš'nje Tel o 
seboj, da bi se vsak sam zjutraj obhajati mogel, preden 
je povžil kako drugo jed in se tako pokrepčal z a 
hudi boj. Sv. hostijo so domú jemali, zavito v lep o 
bel platnen pertič (o r a r i u m so mu rekli), kterega 
so velikrat še v dragoceno tančico zavitega spoštljivo 
na svojih persih nosili . Zdaj je tudi Sira najbolj obžalovala, da nima več krasno delane prepasice, ktero 
je nalašč za take priložnosti hranila, če ne bi je bil a 
že davnej dala revežem . 

Kristijani so se razšli, še preden se je zvedelo 
kar se je zgodilo z razglasom in naročeno jiixi e 
bilo, da se še tisti dan snidejo v podzemeljski h 
cerkvah. Stari kapsarij ali omarar v Antoninovih 
toplicah in njegova žena sta na tenko opazovala Torkv t ki je velikrat z Fulvijem in, Kor 


20


vinom tje zahajal in pri taki priložnosti tudi slišala, 
da namerjajo en dan po razglašenem ukazu napasti 

pokopališče Kalistovo . Mislili so torej kristijani, da 
se zamorejo ta dan še brez nevarnosti v katakomb i 
zbrati k slovesnemu opravilu . Kopači so popravili 
pod zemljo, kar je treba bilo, in v cerkvi vse z a 
božjo službo preskerbeli, ker že več let ni bilo v 
katakombah sv. opravila. — 

Korvin si je preskerbel nov prepis cesarskeg a 
razglasa in ga obesil na toru ; potem je začel premišljevati, kaj k vsemu temu poreče cesar. Vojak je prav 
govoril, o n je bil odgovoren za zgubljeni razpis naj 
hujšega se mu je bilo bati. „Danes še moram kajstoriti, da se cesarju prikupim,” je mislil, „drugač e 
si ne upam pred-nj” — in sklenil je : še danes napasti 
katakombo Kalistovo. Hitel je koj zgodaj v Antoninove toplice, da se tam poméni z Fulvijem in Torkvatom , ktera sta ga že pričakovala . Korvin naj bi 
se z nekimi svojih izbranih vojakov v katakombo splazi l 
(pot naj bi mu kazal odpadenec Torkvat) in iz nj e 
izgnal pa iztiral duhovne z najimenitnišimi vernik i 
vred — pred vhodom naj bo čakal Fulvij z drugo 
četo vojakov in polovil posebno duhovne pa papeža, 
ko bodo ven pribežali ; saj so mu bili po večini znani 
od takrat, ko se je splazil v cerkev . 

Ves ta pogovor je slišala Kukumijeva žena, k i 

je po dvorani hodila gori in doli pa č'edila in brisala ,

zraven pa se delala, kakor bi jej za vse to besedo 

vanje mar ne bilo . Ko vse to možu pové, premiš

ljeval je pošteni kapsarij, kako bi se dalo to na prav o 

mesto sporočiti. „Že vem,” je veselo zamermral i n 

odšel v svojo sobo in k obleki. 

Po jutranji božji slu6i in ko je v palači. opravil 
svoja opravila, je šel Boštjan, kakor je bila splo h 
navada, v kopališče, da se malo pokrepčá. Med tem 
ko je bil v kopeli, napisal je stari omarar na košče k 
pergamenta vse, kar je slišala njegova žena in to z 
iglo pripel znotraj v Boštjanovo obleko, ker vprič o 
drugih ni smel govoriti ž njim . 

Iz kopeli je šel Boštjan v dvorano, kjer so s e 
Kalpurnij , Skaver in drugi pogovarjali o prigodku 

pretečene noči, kakor srno povedali v prejšnjem po


21


glavji in kjer je čakal Fulvij, da mu, dojde naznanil o 
od Korvina : vse je pripravljeno . Zapustivši kopališča 
ga začne nekaj v obleki na persih bosti, seže p o 
neznani reči in najde kapsarijev listič . Akoravno v 
čudni latinščini pisan, povedal mu je dosti, da j e 
spoznal veliko nevarnost. Namesto proti domu , kreni l 

jo je torej proti. Kalistovi katakombi — kar se m u 

oglasi slepa deklica, kakor smo že videli, in jej izroč i 
listič', da ga urno nese kristijanom in jim pové o d 
nevarnosti ; kajti na slepo revico ne bo nihče pazil,
tribun bi bil pa na samotnem kraji pozornost obudil . 
Se sta stala skupaj, ko Boštjan zagleda trop vojakov,
ki so jo derli čez polje — bili so Korvinovi in ne 
daleč za njimi Fulvij . 

Ko je Torkvat pripelje do na pol razpadlega 
poslopja, iz kterega so peljale stopnice v tla, našli 
so vse varno in se napravili za temno pot. Fulvij z 
10 ali 12 možmi se je postavil k stopnjicam, da zgrabi 
slehernega, ki bi se prikazal, Korvih pa s Torkvatom 
z le 8 vojaki naj bi šel noter. Kar se oglasi sta r 
sivobradat vojak : „Táko berkanje po temnih luknjah 

mi rtič ne dopade ; jaz sem vojak pa ne podganolovec . 
Tukaj-le pred mé mi ga pripeljite, kogar hočete, i n 
udaril se bom ž njim kakor mož z možem, v tem-le 
berlogu me pa ni volja se zadušiti .” 

Te besede so dopadle vojakom in koj se oglas i 
drugi : „Kdo vé, koliko sto kristijanov je notri, nas j e 
le osem!” 

',Prav imata, za tako službo nas ne plačujejo, " 
pristavi tretji . 

, >Kristijanskih pesti bi se ne bal, ali kaj ker s o 
coperniki," ugovarja spet eden . 
Komaj je je pregovoril Fulvij „z vso svojo zgovornostjo. Pravil jim je, kaki strahljivci so kristijan je , 

da bodo bežali kakor zajci , če jih le zagledajo, d a 
bodo v cerkvi našli zlata in srebra več ko na leto 
plače dobé itd. Pritapali so do konca stopnjic in 
zagledO tú pa tam male svetilnice. 

„Cujte — ali slišite glas ?” spregovori nekdo . 

Iz temne daljave so prihajali glasovi — kakor 
petje éverstih mladih ust. lehko so razločili posamezne besede : 


„Dominus illuminatio mea et salus lnea, ganem 
fimebo? Dominus protector vitae meae, a quo trepidabo ? *) 

In kakor šumenje vodá zadoné krepki glasovi : 

»Dum appropriant super me nocentes, ut edant 
carnes meas ; qui tribulant me inimici mei, ipsi infirmati suni et ceciderunt.” **) 

Napadnike je bilo sram pa jezilo jih je , ko sli 
jo te besede popolne udanosti v božjo voljo , ki so 

se pa njim zdele, kakor bi je zaničevali . Zopet se 
brez strahu oglasi prejšnji mladi glas : 

» Si cansistant adversum me Castra non timebi t 
cor meum." ***) 
„Ta glas mi je znan,” zamermráKorvin, niz sto 
bi ga spoznal. To je glas tistega vraž'enea, ki je kri v 

vse moje sramote in zadrege nocojšnje noči — Pankracij je, ki je ukradel razglas! Le urno, le krepko ,
prijatelji, moramo ga imeti ali živega ali mertvega . 

„Stojte vendar, prižgimo pred naše baklje,” oglas i 
e nekdo. 
„Kaj je to? praša drugi.. „Neko čudno šumenje,
kakor bi kje kopali in derzali, že delj slišim .” 
',Glej, glej — dalnje luči so zginile — petje j e 
utihnilo. Gotovo so nas zapazili." 

„Le nikar se ne bojte,” opominja Torkvat ter 

e serenejega dela kakor je bil . „To šumenje ni ni č 
čudnega; tisti stari kert s sinovoma menda grobe 
napravlja kristijanom.” 

Imeli so smolnate baklje prižgane . Torkvat jim 
je prej svetoval, da naj ne jeritljé bakelj , ampak 

male svetilnice ali pa voščene sveče, kakor jo je on 
sam imel — pa vojaki so rekli, da za ves svet ne 
gredó v to luknjo drugače, kakor s smolnatimi bakljami kterih ne pogasi vsak vetrič. Zdaj so se po

,,Gospod moja luč in moje zveličanje, kóga bi se 
bal ? Gospod je varp mojega življenja, pred kombi trepetal ? 

* „Ce se mi bližajo hudodelniki, da bi jedli moje 
meso in sovražniki, ki me nadlegujejo, brez moči bodo po 
stali in popadali na tla .” 
***) »In če se cela vojska zoper mene postavi, se ne b o 
balo moje serce ." 


l 23 

kazali nasledki. Ko so varno stopali po nizkem ozkem 
mostovžu., jele so smolnate luči pokati in prasketati 
pa neizrečeno vročino delati ; še hujše je bil pa 
černi gosti dim, ki se je kviško valil, potem pa prot i 
tlam se vlegal in v gosto meglo je zavil, da nis o 
mogli ne sopsti ne videti krog sebe. Torkvat je spredej stopal in štel mostovže , kakor si jih je bil za 
pomnil, akoravno svojih znamenj ni. več' našel ; ali 
komaj pride do polovice svojega števila, ko strahom a 
zapazi, da je pot popolnoma zaperta . 

Ko bi bil Torkvat mogel onkraj zapertega pota 
pogledati, videl bi bil Dijogenova sina in še nekaj 
mož, kako se jim posmehujejo . Sevér namreč je stal 
vedno na straži, da bi ga kedaj ne prehiteli sovražniki ; tudi danes je bil pri vhodu, ko so prišli vojaki. 
Urno je tekel h kupcu peska in kamnja, kterega je 
pripravljenega imel za pot zapreti ; on pa še . nekajkrepkih rók — in pot je bila vstavljena napadnikom ! 
To šumenje so slišali. Korvinovi ljudjé, to jim j e 
otemnilo dalnje luči in zadušilo petje . 

Korvin in vojaki zabavljajo, kolnejo, vpijejo na d 
Torkvatorn. 
„Lepo vas prosim”, oglasi se, »le trenutek m e 

počakajte, zvabiti sem se zmotil v potu. Dobro poznam 
pravi mostovž na neki znameniti podobi ; precej bo m 
v enega ali druzega stranskih potov stopil in pogledal." 

Tekel je v bližnji mostovž, storil nekaj korako v 
in — zginil ; ž njim je zginila njegova luč . Niso bil i 
daleč za njim njegovi spremljevavci, vendar nis o 
videli, kako se je to zgodilo ; mislili so, da s copernijo. „Tukaj nočemo več opraviti imeti”, so rekli,
„ali je Torkvat izdajavec, ali je pa po coperniji zginil .” 
Vernejo se trudni, umazani, od gostega dima vsi čem i 
in rta pol zadušeni, in ker so se naravnost vhodu 
bližali — vsaj neka dalnja svitloba se je kazala , 
kakor dnevna luv — pometali so svoje baklje v stranske mostovže, eden sem, drugi tje. Kdor bi bil nazajpogledal, zdelo bi se mu bilo, kakor bi bili kristijanje 

veselja razsvetlili svoje podzemeljske prostore : iz 

stranskih votlin se je vsipala žareča svitloba tlečih 
bakelj, razsvitljevala rudeekaste peščene stene in igrala 


124


po mramornatih ploščah na groba da so se kakor 
čisto zlato lesketale v rudeči steni . 

Preden je ta derhal kakor potepeni psi s pobešenimi glavami pri.mahala do belega dné, ustrašila 
jih je neka nova prikazen. Svitlobo , ktero so ime 

za dnevno luč na vhodu, je prihajala iz svetilnice, 
ktero je leviško deržala neka človeška podoba, ki j e 
nepremakljivo stala sredi poti . Bila je v čemi obleki 
in zdela se jim je kakor kip z belo mramorno glavo 
in nogami, 

',Kdo je nek to? Kaj je nek to? so si šeptali . 

;,Coperniea! " 

„Puh j duh.” 

Ko se jej tihih korakov približajo, stala je zmeraj 
še nepremakljivo in neprestrašeno, kakor bi jih n e 
videla. Dva jo zgrabita za roke . 

',Kdo si?" serdito zarenči Krvin. 
„Kristijanka,” odgovori prijazno in veselo kako r 
zmeraj — Cecilija . 

, >Zgrabite jo! zapové. „Naj ta terpi za vse!” 

XII. Perva cvetlica. 
Cecilija je prišla na drugem kraji_ v katakombo, 
in komaj je stopila v pervi mostovž , ko jej v no s 

udari zoperni duh gorečih bakelj „to niso naš e 
sveče” si misli in hiti k zbranim kristijanom ter jim 
pocb, Boštjanov svarilni listič pa še pristavi, kar j e 
sama zapazila. Verniki so se razšli v daljniše in spodnj e 
prostore ; tudi slepo sirotico je silil Pankracij, naj s e 
reši, pa odgovorila je : „Moja dol.znost je, varovati 
duri in voditi vernike.” 

',Kaj pa, če te sovražniki dobé ? 
',Nič ne dé ; moje vjetje lehko marsikterega druzega reši. Le svetilnico mi daj .‘ ‘ 

Pankracij se jej nasmeje : „Cemú ti bo, saj tudi 

pri luči ne boš videla, ” 

',Jaz ne, pa bodo drugi .
;> e bodo pa_ tisti »drugi." tvoji, napadniki?
„Vse eno. Ce me zgrabijo, naj me v svetlobi.


oj ženin rne mora z gorečo svetilnico najti , 
kakor modro devico, če nocoj k meni pride.” Po 


125'


teh besedah je šla na svoje mesto in ker ni druzeg a 
slišala, kakor tihe korake, mislila je, da se bližaj o 
kristijani ter kviško deržala svetilnico. --

Ko se je Korvinova derhal prikazala na stop

njicah z edino Cecilijo, začel je Fulvij silno rentačit i 

in razsajati . „Kaj, to je vsa vaša zmaga — ta mal a 

miška? To je sramotneje ko nič! Kje ,je Torkvat?” 

Ko so mu povedali, kako je zginil , ni druzega 
mislil, kakor da ga je Torkvat za bebca imel in mu 
sedaj v varne temne katakombe ušel . Ce je to res,
morala bi vjeta vedeti za to ; torej sklene, da jo bo 
ostro izpraševal . Debelo in divje kolikor more jo pogleda in se zareži nad njo : „V oči me poglej in pravico mi govori! ” 

Revica smehljaje odgovori: „Jaz vam moram 
pravico povedati, pa ne da bi vas pogledala ; ali ne 
vidite , da senc slepa ? 

„Slepa!” zavpijejo vsi na en glas in jo radovedni obsujejo. Fulvija pa pri teh besedah prešine nek a 

nova misel in k vojakom obernjen jim reče : »Sramota bi bila, da bi dvajset vojščakov slepo deklico 
skoz mesto tiralo; le domú pojte. Jaz bom skerbel, 
da se vam trud dobro poverne . Ti Korvin pa zajaši 
mojega konja in vse očetu povej ; jaz pridem z vjeto 
kronalo za teboj v kakem vozu ." 

',Da nobenih zvijač ne napravljaš, Fulvij !" čmern o 
zagodernjá Korvin . „Pripeljati jo moraš , vsaj ede n 
mora danes pasti .” 

Le brez skerbi bodi." 

Fulvij je od začetka mislil, mesto zgubljenega 
Torkvata si novega ogleduha in izdajavea dobiti i n 
izučiti v vjeti deklici ; ali ko je gledal v mirno ne 
dolžno obličje slepi sirotici, mu je skorej zginilo to 
upanje. Najprej je hotel nekaj druzega iz nje zvedeti 
in j e tako-le začel : 

;)Ali si že dolgo slepa, revica ? 

Vse žive dni . " 

Kdo si pa in od kod ? 

,,Ko sem bila stara štiri leta, pripeljali so me 
moji starši v Rim, da bi ondi spolnili neko obljubo, 
ktero so v težki bolezni zavoljo mene storili, in da 

bi molili na grobu mučenca Krisanta in Darije . Ko 


6


so šli k g obu, pustili so me kraljevi revici na cerkvenih vratih. Ravno tisti znameniti dan je bil, ko 
so veliko kristijanov na grobu posuli z zemljo in 
karanjem, ki so ga na-nje metali — moji starši so 

bili tudi tako srečni, da so bili med njimi." 

',Kje si pa živela od takrat ? 

0d tedaj je bil Bog moj edini oče in katoliška 
cerkev moja mati, in nikoli nisem pomanjkanja terpela."

,1 

si se tedaj sama spoznala za kri'stijano ? 

„Kako bi pač mogla to tajiti?” 

„Ta današnji shod je bil tedaj shod kristijanov.” 

„Kaj pa druzega! ” 

„Ti si slepa, pa po cestah tako dobro in varn o 
hodiš, kakor bi videla.” 
Od kod to veste?" 
„Jaz sem te že enkrat videl, ko neko jutro 
vse zgodaj kruljevega reveža peljala v Nežin o 
hišo. Ali se spominjaš " 
„Spominjam se.” 

Zdaj je Fulvij vedel, kolikor in kar je hotel : 
Neža j e kristijaval Tega mu Torkvat ni vede l 
ali ni hotel povedati . Zdaj je bil storjen njegov sklep : 
Neža mora biti njegova, ali pa vsaj njeno premoženje , 
č 

e jo zatoži. 
Čez nekoliko spet praša slepo sirotico : „Ali veš,
kana zdaj le greš ? 

„Menda pred zemeljskega sodnika, ki me bo mojemu nebeškemu Ženinu poslal .” 

Kaj se nič ne bojiš?” praša jo z začudenje m 

k 

ajti Qdgovarjala mu je smehljaje .
',Se veselim se," kratko odgovori.


Ker je Fulvij vedel, kar je želel, izročil e Cecilijo Korvinu in se ni dalje menil za-njo . Merzlo je 
bilo in deževno kakor poprešnjo noč, zato ni bilo 
veliko ljudi zbranih v prefektovi sodnišnici ; pa ravn o 
takrat ko so pripeljali vjeto, pridervila se je nov a 
derhal in se vstopila k stranskih vratom, od koder 
so vse lepko videli, kar se je godilo v sodnišniei . 
Tertul, nekaj usmiljenja ginjen, nekaj ker je mislil 
tako lože pregovoriti slepo ubožico, če bi mislila da j e 
sama, je ukazal in ostro zažugal vsem gledavce m 
da imajo molčati in ne čerhniti ne. 


27


',Ko pripelje Cecilijo, je res mislila, da ni nikogar 
druzega, kot tisti, ki jo je prijazno nagovoril : 
',Kakega ti je ime, drago dete ? 

',Cecilija." 

»To ime je plemenite rodbine ; ali ga imaš odsvojih staršev ? 

„Ne, jaz nisem plemenitega rodú, če ne zató ,
ker so moji starši, ako ravno revčeki, umerli za 
Kristusa. Ker sem slepa, imenovali so me moji dobrotniki „eeea” (slepa) in mi iz prijaznosti rekali tud i 
Cecilija po naši imenitni mučenki ." 

',Glej kristijani so te pustili revno in slepo , 
pusti tedaj vse njih bedarije in neumnosti, spolnu j 
povelja božjih cesarjev pa bogovom daruj, dobila 

boš bogastva, lepih oblačil, dobrih jedi. in najimeni 
niši. zdravniki se bodo prizadevali ti zopet odpreti oči." 

„Ce mi nimate boljših reči obljubiti, ne bo nič. 
Ravno tisto mi hočete vzeti, za kar sem najbolj hvaležna Bogu in njegovemu Sinu .” 

ako to misliš ? 
„Jaz sem hvaležna Bogu, da sem revna slabo 

oblečena, da siromašno jem, ker sem v tem toliko boljpodobna svojemu edinemu ženinu Jezusu Kristusu .” 

„Ti abotna deklica ti! ali si se že vseh teh praz

nih sanjarij priučila? reče sodnik že nekoliko nejevoljen. „Vsaj zató ne moreš Boga hvaliti, ker te 
je slepo vstvaril ? 

„Zato še najbolj. Vsak dan, vsako uro ga hvalim, 
da sem slepa.” 

„Kakó? Mar se šteješ srečno, ker nikdar n e 
vidiš svitlega solnca, lepe zemlje in ljudi? ” 
„Vsega tega res ne vidim, pa mi je pred očmi še 
svitleje, še veličastneje solnee vedno gledani Onega, 

je vse to naredil, kar ste imenovali. — svojega 
nebeškega Ženina, kterega tako ljubim, da razun 

njega ne želim ničesar druzega gledati.” 

„Pojdi, pojdi s taeimi praznimi rečmi.. Ubogajcesarja, če ne bom nekaj skusil, kar ti bo malo bolečin prizadjalo in te kmalo omečilo.” 

„BoleČin?” 
Bolečine, da! Ali še nikdar nisi terpela bolečin, 
ali te še nikoli ni. kdo vdaril? 


— 28 — 

ne, kristijani se ne tolčejo." 

Sodnik je mignil Katulu, da jo položi na tezo , 
Rabelj je razpel sirotico na raztezavico, jej zanjk e 
priterdil na roke in noge pa roke razpel nad glavo , 

Slepa deklica ni nikogar druzega čutila in mislila je, 
da ravno tisti to vse ž njo počne, ki jej je prej govoril. Okoli stoječi so sapo na-se vlekli in gledal i 
ubožica, kteri so se ustnice premikale v molitvi . 

Se enkrat tedaj te opominjam, preden te izročim 
groznemu terpineenju : daruj bogovom! " 

',Ne terpinčenje ne smert me ne bo ločila od 
Jezusa Kristusa. Jaz ne morem drugemu. darovati, 
kakor edino pravemu živemu Bogu, in ta dar sem 
jaz sama!" 

Sodnik migne , rabelj enkrat zasuče kolesca na 
pretezavici, verni, na kterih so bile privezane rok e 
in noge, se napnó — vsi udje se raztegnejo, akoravn o 
še iz členkov ne skočijo, in huda bolečina strese ves 
život, ktera je bila tolika veča, ker ni videla , kaj 
se ž njo godi. Cez in pez je bolečine obledela . 

>,Aha ali zdaj čutiš? Naj bo to dosti ; vsaj zdaj 
ubogaj ." 

Cecilija še slišala ni njegovih besed, ampak molila je : „Lepo se ti zahvalim, o Gospod Jezus Kristus, da si. me za vredno spoznal zavoljo tebe terpeti . 

Jaz sem te ljubila v sreči, sem te ljubila v veselji, in 
zdaj v terpljenji te se bolj ljubim. Kako sem vesela, 
ker sem ti zdaj po terpljenji še bolj podobna postala , 
kakor v ž'ivljenji po revščini in nadlogi!” 

mi ne odgovarjaš? Se norčuješ z menoj ? 
Le čakaj, bomo kaj hujega skusili!" zavpije razkačen 
sodnik. „Katul, prinesi prižgano bakljo in jej jo pritisni v meso . ” 

Gledavcem se je že pred smilila slepa sirotica , 

zdaj se jim je studilo sodnikovo ravnanje in začeli 
so mermrati pa svojo nejevoljo kazati . 

Cecilija je še-le zdaj zapazila, da ni sama in d a 
jo obdaja množica ljudstva . Rudečica sramož'ljivosti 
jo polije po obrazu in vratu, ki je bil ravno pred še 
bel ko mramor. Sodnik se je zaderi nad glodavci in 

vduš'il tako njih čutila, med tem ko je spet deklic a 
molila : ,,O moj Gospod in Ženin! vedno sem ti zvesta 


129


bila ; daj mi terpeti vsakoršnega terpinčenja, le ()sramotenja pred ljudmi me varuj. Prosim, vzemi me 
koj k sebi, da mi ne bo treba srameži obličja zakrivati, kedar boin stala pred teboj! " 

Spet so začeli gledavci nejevoljno mermrati . 

Sodnik zarenči. v največi jezi : „Katul! Kaj sem 
ti veleval? Naglo stori — kaj se tako dolgo okol i 
opletaš s svojo bakljo?” Rabelj stopi k Ceciliji, d a 
bi jej obleko z života potegnil, pa plašno odskoči in 
k prefektu obernjen mehko reče : „Je že prepozno ;
mertva je! ” 

„Mertva? Pa samo enkrat si jo stegnil s kolesci ? 

To ni mogoče! ” 

Katul je odjenjal z natezami, pa truplo se ni ganilo ; res je bila mertva, s peze in spred neusmiljenega sodnika je stopila pred svojega nebeškega ženina. Ali so jo umorile perve bolečine, ali pa je Bo guslišal njeno molitev ter k sebi vzel čisto dušo, prede n 
je pred ljudmi terpela srameži ? 

Ko se je vse čudilo in stermelo, zavpije glasno in pogumno nekdo izmed poslušaveev : „Ti brezbožni trinog ! 
ali ne vidiš, da ima slepa kristijanska sirotica več( )
oblast čez življenje in smert, kakor ti in tvoj gospodar ? ” 

» Kaj že tretjič v 24 urah se mi nastavljaš na 
pot? Takrat mi ne boš ušel." Tako je zavpil Korvin 
ter s svojega sedeža zraven očeta planil med gledavee,
ko ob necega silno velikega častnika butne, ki j e 
kakor nevedé izmed glodavcev stopil in Korvina za 
roko prijel : »Prosim odpuščanja — saj se menda nist e 
preveč terdo zadeli? " 

nisem se ne. Le pustite me, Kvadrat, le pustite ." 

»Kam pa v taki naglici? Ali vam zamorem pomagati?" praša vojak in ga še zmeraj derži za roko . 
»Pustite me, pustite — če ne mi uide! " 
,;Kdo bo ušel?" 
„Pankracij, Pankracij, ki je ravno kar zasramoval 

m

oj ega očeta .” 

',Pankracij?" reče Kvadrat okrog sebe gledé, i n 
ker ga več ne vidi, pristavi : „Jaz ga nikjer ne vidim .” 
Zdaj je spustil Korvina, ali kaj? Pankracij je med 
tein že na varnem sedel pri starem Dij%genu . ---
Ko se je to godilo, je zapovedal prefekt K'atulu, da 

Fabiola. 9 


— 130
truplo v Tibero verze ; ali nek oficir v plašč zavit 
je bliže stopil, služabniku pomignil in mu skrivé 
mošnjico denarjev v roko stisnil, zašeptavši : „Skoz 
„porto capeno” proti zahodu v Lucijino poslopje jo 
prinesite. 

Rabelj prikima Boštjanu. 

MIL Plačilo . 

Mestni prefekt je šel k cesarju sporočat, kaj se 
je zgodilo in doveršilo ta dan, in da bi kolikor mogoč e 
opravičil svojega sina. Sodnik je našel visocega gospoda prav slabe volje in ko bi mu bil Korvin prejpred oči stopil, kdo vé , kako bi bilo za njegov o 
glavo. Posebno ga je še razkačilo, ko je slišal od 
napada na pokopališče in da niso nič opravili. Ko 
stopi oče Korvinov v dvorano, kjer je stal Boštjan na 
straži, pozdravi ga cesar tako-le : „Kje imate vašega 
butca?” 

',Preponižno zunaj čaka povelja Vaše božjésti i n 
iz serca želi potolažiti sveto jezo pa popraviti, kar 
mu je spridila osoda." 

„Osoda? Lepa osoda — njegova neumnost in stra

hopezljivost! Zares lep začetek! Bo pa tudi čutil ; le 
noter ž njim !”

Ves tresel se je in jokal Korvin, ko so ga pripeljali v dvorano. Pokleknil je pred cesarja ; ta pa 

ga je tako bacnil z nogo, da se je daleč zaterkljal 
kar je zeló razveselilo cesarsko visokost in jih malo 
potolažilo. 

„Vstani, malopridnež ! in povej mi sam, kam j e 
zginil razglas? ” 

Korvin je nekaj jecljal, menda strahú sam n i 
vedel kaj; cesar se mu je smejal , ker ga je prav 
za prav samega veselilo to zvito delo. 

„Naj bo, milostljivega se ti bom skazal. Iaiktorji 
razvežite svoje butarice! ” 

'l') Lik torji so bili pri Rimljanih služabniki viših uradnikov. Hodili so ž njimi ter ,na ulicah prostor pred njimi 
delali, pred njih stanovanjem stražili, povelja izverševali itd . ; 
pa zato čez ramo nosili butarice skupaj zvezanih palic i n 
na sredi je iz njih molela sekira . Nekdan ji rimski kralji so 


— 131 —


Liktorji so potegnili sekire izmed palic in s persti 
skušali ostrino. Korvin to zapazivši se verže na tl a 
in prosi : „Vsaj življenje mi pustite! Nekaj prav važnega bom razodel, če ostanem živ . ” 

„Kdo nek mara za tvoje revno življenje ? oglas f 
se cesar. „Liktorji, sekire odložite, za-nj so palice 
dobre.” 

Ko bi trenil, so ga zgrabili in zvezali, oblek o 
mu s pleč potegnili, in zdaj so začele vajene rok e 
udrihati po njem, da je bilo joj in da se je koralo 
začel viti po tleh in prekucovati pa rjuti v veliko 
veselje Maksimijanovo . 

„No, kaj tako važnega imaš razodeti ? 

„Jaz vem, kdo je preteklo noč strašno hudobij o 
storil.” 

Kdo ? 
',Nek mladeneč Pankracij ; našel sem njegov no ž 
tam, kjer je hudobijo doprinesel ." 

',Zakaj ga pa zgrabil nisi in pred sodnika pritiral ? 
'Dvakrat sem danes slišal njegov glas in ga ž e 
skoraj v rokah imel, pa mi je ušel ." 

',Glej, da ti tretjič ne uide, če ne — zadene teb e 
njemu namenjena kazen . Od kod pa poznaš njeg a 
i n njegov nož ? 

„Součenca sva bila v Kasijanovi šoli, ki je tud i 
kristijan, kakor sem poznej zvedel .” 

„Kaj, kristijan se podstopi podučevati moje podložnike in je deržavi za izdajavce izrejati pa učit i 
zasramovati svojega cesarja in bogove'? Gotovo je 
tudi on naučil tega mladega gada, kako naj sterga 
naš cesarski razglas! Ali veš, kje stanuje ? 

',Vem, veličanstvo! Torkvat mi je povedal, k i 
s e je odpovedal prazni kerščanski veri.” 
Kdo je ta, Torkvat? t' 

„Nekdo, ki je delj časa živel na deželi pri Krom aciju in še drugih kristijanih.” 
» Glej, glej — ta reč se čedalje lepše kaže ; mar 
je bivši prefekt tudi kristijan postal ? 
',Tudi, in z več. druzimi živi v Kampaniji . " 

imeli po 12 liktoljev krog sebe, ravno toliko pozneje koli 
suh', diktatorji po 24 itd . 

9* 


',Kaka nezvestoba, kako izdaj avstvo! Kmalo ne 

bora imel človeka, da bi se zanesel na-nj . Prefekt! 
urno pošljite kóga v Kampanijo, da vse te tiče polovi,
tudi učenika pa Torkvata." 

')Torkvat ni več, kristijan" odverne sodnik . 
',Kaj to mene briga? Polovite je, kolikor jih 
morete, pa nobenemu ne prizanašajte, veste? — Zdaj 
idite vsi ; čas bo k jedi." 
Ko je Korvin domú prišel, mu vsa zdravila nis o 

mogla pregnati bolečin ; celo noč ga je tresla merzliea 

m jeza pa sramota mu niste dale spati. Drugi dan 

je prosil. -očeta, naj njega pošlje v Kampanijo, da s i 

takt čast reši pred cesarjem in pred ljudmi, ki so ga 

zasmehovali, pa ohladi svojo jezo nad kristijani. --

Poglejmo, kaj Fulvij počne ? Doma sedi pri' Ev

rotu in mu. pripoveduje, kar je tisti dan doživel. 

Resnobno posluša starec in mu na zadnje merzlo od

govori : „Pač majhen dobiček iz vsega tega . ” 

»Prav za prav nobenega pravega dobička pa up

do lepega dobička." 

„Do kakšnega ? 

„Neža je v mojih rokah, ker sem zvedel, da j e 

kristijana. Dobim jo zdaj ali njo s premoženjem 

vred ali vsaj samo premoženje.” 

»Drugo naj velja", odgovori starec in oči se m u 

čudno zaleskečejo, obraza pa ni premenil ne z eni m 

migljejem ne. „To je najkrajša pot in najbolj gotova.” 

„Kaj pa ker gre za mojo čast? Jaz ne morem 

dati tako zaničljivo z menoj ravnati, kakor sem ti 

povedal.” 

„Saj s o že zaničljivo s teboj ravnali, in to tirj a 
maščevanje. Kdo bo še s takimi neumnostmi čas 
tratil ; tvoji denarji so že skoraj pošli in dohodko v 
ni od nobene strani. Timoraš kaj izpeljati!” 

;;Gotovo bo tudi tebi bolj všeč, če pridem do tega 

emoženja po poštenem potu, (vrota se nasmeje) 
rakor da je s tako sramotnimi pripomočki dobim ." 

Dobodi kakor ga hočeš, da ga le dobiš i n 
naglo. Saj veš najino pogodbo : tvoja rodbina mora 
priti spet k premoženju in veljavi, ali je bo pa kone c 
s ' teboj. V zaničevanji , to je, v revščini ne sme več 
ž .variti." 


133


„O vem, vem ; ni me treba še vsak dan spo

minjati strašne pogodbe”, reče Fulvij, roke vije in 

se trese na vsem životu . „Le časa mi daj, časa, pa 

se bo vse dobro steklo.” 

„Saj ti ga dajem, še preveč, da bo vse upanj e 
zginilo. Vendar čas je prišel, da ti povem, kdo sem .” 
nisi zvesti služabnik mojega očeta, komur 

me je v varstvo in skerb izročil?" 

„Jaz sem starši brat tvojega očeta, tedaj gospoda r 

rodbine. Edina misel, edina skerb je bila vse moj e 
žive dni — povzdigniti našo hišo k tisti veljavi i n 

mogočnosti, s ktere jo je pahnil moj oče po svoji 
zanikernosti in zapravljivosti. Mislil sem, da ima tvojoče, moj brat, več zmožnosti za to, in prepustil se m 
mu svoje pravice z nekterimi pogoji, med drugim 
tudi s tem, da sem jaz tvoj varp in te odredim o 
svoj i misli. Saj veš, da sera te vedno tako učil, ne g edati tja pripomočke, samo da se doseže véliki namen .” 

Cudé se in pazljivo je poslušal Fulvij, in skoraj

ga jc sram bilo , ko je slišal tako odkritoserčno govoriti. Spet ga temni starec pogleda z ostrini očesom, rekoč : „Saj veš po kakem nevarnem potu se 
je zedinilo razdeljeno premoženje v tvoji roki .” 

Fulvija obide groza pri teh besedah, obraz si, 
zakrije z rokami in prosi : „Jenjaj , jerijaj, Evrota ! 

Nikar me ne terp'inči s takimi spomini ! 

Starec je ostal tudi pri teh besedah merzel k o 
led. „Naj ti tedaj na kratko povem : Kdor se ne boj i 

lepe vesele prihodnosti, do ktere se dá le po krivičn i 
roki priti, tega tudi ne sme strašiti krivična preteklost, 
ktera je bila podlaga boljši bodočnosti ; saj bo enkra t 
tudi prihodnost preteklost postala . Le zvesto in terdn o 
se derživa najine pogodbe . Tebi je dala natora veliko 
sebičnosti in zvijačnosti, mene je storila prederzneg a 
do vsega — to bo že kaj zdalo . Naji bo vezala enaka 
osoda : oba na enkrat bova bogata ali pa mertva .” 

Fulvij je v svojem sercu preklinjal dan, ki ga j e 
pripeljal v Rim, dan, ko je znanje in zvezo storil s 
svojim ostrim neusmiljenim zapovedovavcem, na kterega so ga vezale skrivnostne, nepretergljive vezi, 
ki ga je popolnoma v svoji oblasti imel, kakor vol k 
ovco . težkega serca se je vlegel_k počitku . — 


14


Marsikteri bralec je znabiti že radoveden, kaj 
se je zgodilo z našim odpadeneem Torkvatom. Ko 
je hitel v stranski mostovž, se je primerilo , da j e 
naletel na stare, razpadene, v pesek vsekane stopnjiee, 
ki so peljale v spodnjo katakombo. Deržaj je luč 
pred seboj in brez premislika hitel pa oziral se p o 
znameniti podobi, ki bi mu dalnjo,pot kazala — kar 
se na mah čez glavo prekucne v globočino, da ves 
omamljen in brez zavednosti obleži . Ko se zavé, od 
začetka še vedel ni, kje je, vstal je in tipal po tem i 
okrog sebe, da se slednjič spomni, kje leži . Pri sebi 
j e imel še nekaj sveč in netilo ; naredi luč in ker 
se je med tem že toliko pomaknil od stopnjic, da ji h 
več videl ni (spominjal se pa tudi ni na-nje) zaše l 
je globokeje in globokeje v podzemeljske zvite prostore . 

Mislil. je od začetka, da bo prej prišel do kraja, 
kjer se gre na dan, kakor-bo požgal vse luči in prede n 
opeša ; pa lazil in taval je uro za uro , ena sveča j e 
pogorela za drugo — in rešivnega izhoda le še ni 
bilo. Zdaj ga je začelo skerbeti, zlasti ker je že tud i 
pešal ; kajti od jutra še ničesar povžil. Hodil je 
ob grobéh in vnemarno bral od začetka napise na 
njih ; ko so ga pa le bolj in bolj jele zapuščati moč i 
in mu je skoraj zginilo vse upanje, začeli so ga obhajati resnobni občutki, ko je bral na nagrobnih ploščah : 
„v miru počiva” ali „spi v Kristusu” . Tukaj za plošami ležé maziljena trupla, kakor je je položila skerbn a 
mati Cerkev in čakajo, da je trombe glas zbudi k 
novemu, večnemu življenju. V malih urah sem tudi 
'az lehko mertev! Ali bodo tudi mene pobrale po

ožne roke in me položile na kraj rnirá? Tukaj l e 
na merzlih tleh bom obležal, tukaj v temi segnjil i n 

razpadel na kosce in nihče ne bo vedel za-me, nihč e 

žaloval po meni. Cez leta in leta pa morda najdej o 

moje kosti in govorica jim bo povedala, da so kosti 

odpadnika izdajavca — in ven je bodo pahnili iz sve

tega prostora, ven na polje, da razpadejo in je raz 

nese veter . 

In smert se mu je bližala, v glavi se mu je ver 

telo, serce um je nepokojno bilo . Zadnja sveča mu 

j e že tako daleč pogorela, da je več deržati ni moge l 

na kamen jo položi zraven sebe, da bi se še par 


— 135 —


minut veselil ljube s itlobe; ali kapljica vode kane 

s stropa in mu ugasi lučieo. Kakor bi si s svitlob o 
življenje podaljšal, poiskal je netila in užgal si zopet 
ostanek, da mu za malo razsvitljuje vnanjo okolic o 
in ga ne bode terpineilo notranje . In zerl je in zerl 
3 plamenček, da je pojemal in — prekucnil se ogore k 
3 pesek — še se je kadilo in svetilo kakor ognjen 

červiček — ugasnilo je, černa trna je nastala ! 

Ali sem mertev? Menda. Večna tema okrog i n 
okrog. Za zmeraj sem ločen od živih ; moja usta ne 
bodo več vživala hrane in uho ne bo več poslušal o 
glasov, oči ostanejo na večno slepe, solnčna svitloba jih 
ne bo več razsvetljevala. Okrog mene vse mertvo -
okrog mene mertvi. 

Vendar, to ni še smert — za sm,ertjo pride še 
nekaj druzega ! — In tudi to je prišlo . Cerv vesti ga je 

začel grizti — rasel je in rasel in se mu kakor strupen gad ovil okrog serca. — Kako vesele in srečn e 
ure je preživel pri Kromaeiju. in Polikarpu ; kako 
lepo, kako prijazno so ž njim ravnali! In on? Izda l 
je je, izdal— Korvinu, Fulviju! Joj — Fulvij, Fulvij ! 

— in stopi mu pred oči. tista strašna noč, pijančevanje, nepoštena igra , hlimba, izdajavstvo. Fulvij ! 
ž njim je preril v najsvetejši kraj — ž njim danes 
zjutraj napadel katakombo . In' migljati mu je začelo 
pred očmi — pošasti, strašne pošasti so se kazale , 
so plesale krog njega, ga zasmehovale, se mu režale,
s kremplji po njem segale. Strašno! Obraz si pokrij e 
z rokama in se zgrudi na tla, „Gotovo, jaz sem mertev ! 
Hujšega nima peklenski ogenj! ” 

Kar vdarijo dah* glasovi na njegovo uho — 
tako milo in živo je donelo, kakor iz angeljskih gor i 

— z nekega višega kraja je prihajalo petje . „Jaz ne 
bi bil verjel, da sta nebesa in pekel tako blizo skupaj, ” 
misli Torkvat. „Ali ti angelji znabiti strašnega sodnika spremljajo k sodbi? — Svitloba se prikaže o d 
koder so prihajali glasovi in kmalo so se razločil e 

besede : „In pace in idipsum dormiam etrequiescam .” '19 

',Te besede niso za-me. Za kacega mučenca bi 
bile za zaverž'enea ne . " 

) Jaz pa v miru spim in počivam . 


— 136 —


Svitloba je prihajala veča in razlila se po mostovžu ; v njenem svitu se pokaže versta ljudi, naj 
prej device v dolgih oblačilih s svetilnieami v roka h 
med njimi štiri, ki so nosile v bel pert zavito truplo 
s ternjevo krono na glavi. Precej za temi je stopal 
mladi fantič, akolit *) Tarcizij z gorečo kadilnico, i z 
ktere so se vzdigovale lepodišeče meglice — pote m 
več duhovnov, med njimi tudi sv. oče papež, slednjič 
)ijogen in sina pa še več drugih za njimi, med kterimi je spoznal Torkvat Boštjana. 

Ko se je ta versta pomikala mimo Torkvata, pel i 
so naslednjo verstieo : „Quoniam Tu Domine singulariter in spe constituisti me.” **) 

besede meni veljajo", je rekel in vzdigni l 
se na kolena ; zadel ga je žarek milosti božje — i n 
v spomin mu. poklical besede, ktere je nekdaj slišal, 
in ktere je sedaj govoriti moral, to je čutil. Lezel 
je za njimi, kolikor so mu dali upehani udje , da so 

prišli do neke veče kamrice. Svitloba mu je kazala 
na steni mili obraz dobrega pastirja z ovco na rami, 

— pa ni si upal med nje stopiti, na pragu je klečal, 
ponižno na persi se terkal in prosil milosti božje . 
Truplo so na tla položili, peli še druge psalm e 
in opravljali molitve polne veselega upanja boljšega 

Življenja in potem položili merliča pod nek obok v 
novo izdolbeni grob . Med tem. se je Torkvat najbliž'emu približal in mu pošeptal na uho : „Cigavo 
truplo je to?`j 

„Truplo zveličane Cecilije, ktero so vojaki danes 
v tem pokopališču vjeli in ktera se sedaj pri 3og u 
veseli.” 

Tedaj sem jaz njen morivee,” je zamolklo za

»

ječal in vergel se sv. Očetu pred noge. Nekaj trenutkov še pregovoriti ni mogel skesani grešnik, potle jpa je izgovoril besede ktere se je bil namenil go

*) Akolit je eden izmed štirih niži' h svetih redov naš e 
cerkve. Akoliti t. j. spremljevavei, strežniki imajo pravic o 

in posel sveče v cerkvi prižigati, k ()halji je nositi, vin o 
in vodo pripravljati za sv. daritev. V pervih stoletjih so imeli 
še dosti drugih opravil pri božji službi. 

**) Ker Ti, o Gospod, si me posebno vterdil v upanji. 


— :137
variti : »Oče! grešil sem pred Bogom in pred teboj . 
nisem vreden, da me imenuješ' svojega otroka." 

Papež ga prijazno vzdignejo, objamejo in rekó : 
,Bodi že kdor koli, pozdravljen zopet v hiši tvojeg a 

Očeta! Ali ti si slab in truden in treba ti je počitka ." 

Hoteli so mu, koj kaj preskerbeti, pa ni hote l 
prej, da je očitno spoznal vse svoje pregrehe in hudodelstvo tistega dné. Vse se je veselilo zgubljene , 
pa sp,et najdene ovce. 

Se enkrat milo pogleda Neža za slepo devico v 

grob, potem pa oberne svoje oči proti nebu in zdel o 
se jej je, kakor bi videla Cecilijo sedeti pri nogahnebeškega Ženina, ko smehljaje in z odpertimi očimi 
siplje šopek cvetlic doli na glavo spokornikovo — k o 
pervi dar svoje priprošnje pri Bogu . 

Dijogen in sinova sta preskerbela Torkvatu v 
neki kristijanski hiši malo stanovanje, da nebi pade l 
spet zapeljivcu v roko ; Cerkev ga je pa sprejel a 
med spokorjence, da bi po večletni, na prošnjo spoznovavcev prikrajšani pokori zopet zadobil vse pravice . 

XIV. Dvojno maščevanje. 
Boštjan je prišel v katakombo k pogrebu perv e 
mučenke, še bolj pa, da bi posvaril in v varnost 
spravil sv. Očeta Marcelina, ker je vedel, da mu 
sovražniki zeló strežejo po življenji, kar je tudi Torkvat poterdil, razloživši Fulvijeve namere . Življenj e 
papeževo je bilo prevelike vrednosti za vso cerkev,
da bi se bilo smelo tako zgodaj darovati ; in ker sedanje stanovanje ni bilo več varno, sklenil je po 
gumni vojščak in »varh kristijanov," kakor ga *imenujejo stare listine, tam zavetje pripraviti naj višem 
pastirju, kjer ga gotovo nihče ne bo iskal — v cesarski palači . 

V bolj pristranskem koncu cesarskega poslopj a 
je stanovala imenitna kerščanska gospá Irena ; ktere 
mož je bil v palači. v cesarski službi ; tú sem sta 
pripeljala Boštjan pa Kvadrat iz katakombe sv . Očeta,
dobro preoblečenega. 

Drugo jutro je šel Boštjan k Pankraciju in m u 
rekel : ,,Moj predragi! kar précej moraš Rim zapu


138 —


stiti in se podati v Kampan'ijo. Konja sta pripravljena 

za-te in za Kvadrata in nič se ne smeta muditi." 

Iladeneč mu odgovori žalostnega obraza in solznih oči : „Zakaj pa, Boštjan? Ali sem se kaj pregrešil, ali dvomiš nad mojo stanovitnostjo ? 

„Ne dvomim, da bi bil premalo stanoviten za se

danje preganjanje pa tudi nič krivega nisi storil --
vendar, ti si mi obljubil, da mi boš ubogal v vse h 
rečéh. Ubogaj tedaj, kaj potrebno je! ” 

',Lepo te prosim, dragi Boštjan, povej mi zakaj ? 

',Za zdaj mora še skrivnost ostati ." 

Kaj že spet skrivnost? " 

„Ravno tista je, in ob enem z uno ti jo bo m 
odkril. Vendar ti bom povedal, kar ti je storiti ; to 
ti bo dovolj : „Korvin je povelje dobil, da naj hit i 
nad Kromacija in ga zgrabi z vsemi drugimi vred, ki 
pa še niso terdni v veri, kakor kaže žalostni zgle d 
Torkvatov ; in kar je še hujši, tudi tvojega starega 

učenika Kasijana v Pandi naj izroči grozoviti smerti. 
Zato želim, da bi ti prišel pred Korvinovimiljudm i 
tje (morebiti bo še Korvin sam šel) in kristijane opomnil na nevarnost . ” 

Pankracij je bil spet vesel, ko je slišal te besede. 
„Zdaj vidim, da mi zatipaš, Boštjan! torej mi bo 
tvoja želja povelje. Saj bi pa tudi tekel do konca 

sveta, če veljá rešiti svojega ljubega Kasijana al i 
tudi kakega druzega kristijana.” 

Kmalo je bilo vse pripravljeno za na pot, in 
preden so še zadnji Rimljanci iz postelj skobacali , 
jahala sta jo že Pankracij pa Kvadrat na krepkih 

konjih čez Kampanijo po bolj zapuščeni, pa zat ó 
varniši cesti. — 

Korvin se je sam namenil nad kristijane, ke r 

je mislil tako najlajše priti do časti pa tudi do lepi h 
denarcev. Da bi z vsem dobro preskerbljen bil pa 
tudi svoja pleča malo pozdravil, odložil je pot do 
druzega dne. Najel si je voz pa kerdelo numidiških 
tekavcev, ki so bili tako urnih pet, da so z vozom 
vštric leteli ; vendar je bil za dan ali še več za kri'stijanoma, akoravno je šel po krajši in bolj navadn i 
Apijevi cesti. 

Mala občina kristijanska je bila že vsa prepla


139


Šena zavoljo novic , ki so jim došle iz Rima, ko st a 
naša poslanca prišla k njim. Z veliko spoštljivostj o 
so brali Boštjanov svarilni list in potem z molitvij o 
in svetim premišljevanjem se pripravili na bližnj o 
nevarnost. Mark in Marcelijan sta že prej šla s svojim 

očetom Trankvilinom v Rim k podelitvi duhovnih redov ,
za njim je šel zdaj Nikostrat, Coe in drugi . Kromacij , 
kterega Bog ni odločil za mučeniško krono, *) skril 
se je za nekaj časa v bližnjem Fabiolinem poslopji ,
za kar so jo pismeno prosili, če jej tudi niso povedali zakaj ; lastno poslopje so pa v varstvo izročili 
nekaj poštenim in zvestim služabnikom. 

Ko sta se spočila popotnika in konja, sta po ist i 
poti, kakor zadnjič Torkvat, odšla v Fundi . ()stala 
sta zunaj mesta v mali kočici in kmalo v mest u 
našla Kasijana. Pankracij mu je povedal, kaj mu žuga 
in ga silil, naj beži ali se vsaj skrije, pa pošteni 
učenik mu odgovori : 

„Tega ne smem storiti. Jaz sem že star in sit 
svojega nerodovitnega dela, ker jaz in moj služabni k 
sva še zmeraj edina kristijana v mestu . Res, da so 
iz najboljših hiš pošiljali sinove k meni, ker so ve 
deli , da je v nravnem oziru, tako ostro derž'im, ko

likor aidovstvo sploh pripušča; pa ravno zavoljo te 
ostrosti nimam ne enega prijatelja med svojimi učenci . 
Pravi kmečki divjaki so, in nekteri starejih bi s e 
gotovo ne obotavljali, če bi jim kdo rekel, naj me 
ubijejo. Kar nič jih nisem mogel ganiti in spremeniti . 
in kako tudi, ker moram ž njimi brati tiste nevarne 
rimske pa gerške knjige, polne basni in praznih reči. 
Z besedami nisem mogel nič opraviti, morda jim koristim s svojim življenjem.” 

Pankracij je videl, da je zastonj vse pregovarjanje in najrajši bi se bil združil ž njim in ž nji m 
umeri, ko ne bi bil obljubil Boštjanu, da se bo varoval medpotoma. Sklenil je pa blizo ostati, da 

vidi, kaj se bo zgodilo s starčkom. 

Ko je prišel Korvin do Kromacijevega poslopja, 
planil je na vse zgodaj nad njo. Vse prazno. Pre-

Vendar se ga cerkev 11. avgusta spominja Tljegovi m 
sinom Tibureijem vred . 


140


stakne vse kote in kraje, pa ni ga bilo najti ne človeka, ne knjige, ne druzega znamenja, da t~ stanu 

jejo kristijanje. Ves osupnjen gleda okoli sebe, kar 
vidi na vertu služabnika in ga praša po gospodarju . 
„ospod ne pripoveduje suž'njirn, kam gré,” od 

govori v nekako čudno grampovi latinščini. 

„Ti se lažeš. Povej, po kteri poti je šel on in 

drugi ž njim?” 
„Tam-le skoz.” 
),In potlej ? 
",Tam-le skoz vrata ;več se ne vidi od tod. Jaz 

tukaj delam in vidim vrata pa dalje nič ." 
Kdaj so šli? To vsaj veš ." 
Ko sta una dva prišla iz Rima." 
Ktera dva? Povsod sta dva . " 

',Eden dober mladeneč . Tako lep, tako lepo poje ;
uni pa debel pa prav raičen, prav . Vidite tam-le 
mlado drevo s korenino izruvano? On to tako le pko 
stori, ko bi jaz lopato potegnil iz zemlje ." 

» Sta že, ravno tista sta" zavpije razkačen Korvin. 
„Spet mi je vse poderl grintavi pobili. Ta bo še 
čutil zato! ” 

Ker ni pri Kromaciju nič opravil, bil je toliko 
bolj razkačen ; jeza mu_ je švigala iz oči in vso pot 
je premišljeval, kako bi se znosil nad učenikom in 
součencem Pankracijem . Zató je bilo veselje njegovo 
veliko, ko je v Fundi prišed zvedel, da je vsaj eden 
tam. Napóti se k cesarskemu namestniku in mu pokaže povelje, da vjame in kaznuje Kasijana kot enega 
najnevarniših kristijanov. Ko je videl mestni glava r 

cesarski ukaz, izročil je Korvinu samemu vso oblast 
in mu ponudil rabeljna v pomoč, česar pa ni hotel,
ker je že seboj pripeljal dosti pripravnih za vsakoršn o 
terpinčenje. Samo enega uradnika je vzel. 

Ravno je bila šola polna, ko stopi . Korvin noter 
in duri za seboj pripre . Stari učenik mu prijazno 
nasproti pride in ga pozdravi ; Korvin pa se zareži 
nad njim : »Podpihovavski kristijan si in izdajavee! " 

Kakor divje zveri zarjové na en glas učenci in 
kviško planejo . Korvinu serce veselja igrá, misli si : 
te so že pravi in reče : ,„Fantalinje, ali mar ljubite 


— 141
svojega učenika? Tudi moj je bil nekdaj, pa mu imam 
se marsikaj poverniti . " 

Zopet zarujove vse kerdelo po klopéh. 
„Ce je tako,” nadaljuje Korvin, „imam tukaj l e 
prav veselo novico za vas, povelje božjega cesarj a 

aksimijaná, da smete ž njim storiti , kar hočete .” 

V tem trenutku je kakor toča letelo od vseh stran i 
bukev, pisalnih tablic in drugega šolskega orodja n a 
učenika, ki je mirno, s prekrižanimi rokami stal pre d 
svojimi preganja-mi . Že skačejo nekteri s klopi i n 
se mu grozé bližajo, kar se oglasi spet njih poveljnik : 

akajte, čakajte, ne tako brez premislika!" In zamislil se je v svoja šolska leta, kaj bi mu bilo takra t 
največe veselje delalo, pa potem ukazal svoji nečloveški derhali, kako in kaj . 

Zvezali so ga in potem so planili na-nj ti ris i 
kakor žive hudobe. Nekteri so pisali in bodli z je 

klenimi čertalniki po njegovem životu, drugi so ga 
mesarili drugače, da je slednjič toliko kervi zgubi l 
in toliko preterpel, da se je na tla zgrudil . Novo 
veselje, novo mučenje ; potem so se pa razleteli škrateljni po mestu in raznašali svoja junaška dela. 

Za neusmiljeno terpinčenega starčka se sevéda 
ajdovski preganjavci niso dalje menili, pustili so ga 
ležati; ali zvesti služabnik Kasijanov ga pobere in 
položi na njegovo postelj pa Pankracija pokliče, kakor 
so se bili zgovorili . Zeló se je bil zavzel mladeneč,
slišati o grozovitem terpinčenji, pa tudi veselil se j e 
in občudoval toliko stanovitnost, ker ne ena besedica 
pritožbe ali očitanja ni prišla iz njegovih ust, ampak 
samo molitev . 

Kasijan je še spoznal Pankracija, stisnil mu roko 

in se nasmehljal, govoriti pa ni mogel več, in drug o 
jutro je umeri. Storili so natihoma, kar je bila navada pri kri.stijanskem pogrebu, ker hiša je bila Kasijanova ; potem pa je Pankracij s svojim tovarše m 
hitel težkega serca iz strašnega kraja, kjer je brez 
serčev divjak merzle kervi, kakor kako zver, pobil 
s vojega lastnega starega učenika. 

Vendar tudi pri tem divjaku se je zbudil čer v 
vesti. Ko si je serce ohladil v maščevanji, začelo ga 
je sram biti. svojega djanja. Bal se je, da ne bi zvedel 


142 — 

njegov oče, kar je počel s Kasijanom, ki ga je zmeraj 
čislal ; bal se je tudi staršev, ki so svoje otroke h 
Kasijanu pošiljali, ker jih je bil tudi po ajdovskera, 
zapopadku ne dosti manj kakor k očetomoru napeljal. 
Urno je hotel napreči , pa rekli so mu, da moraj o 
konji še počivati. Sel je torej, da bi svojo skerb 
vtopil v vinu, in se je upijanil. 

Naposled se je odpeljal , pa medpotoma se več 
krat vstavil in zopet pil. Vozil je tudi po noči po 
gerdi. cesti, ker je vedno deževalo, pa tudi po precejnevarni , ker je ob cesti bil napravljen véliki kanal , 
v kteri se je stekala mokrota pontinskega močvirja, 
Korvin, ves razvnet od vina pa tudi ker mu je serce 
toliko očitalo in ga pekla vest , ni mogel terpeti po 
časnih korakov vtrudenih konj in jel je mahati po 
njih, kar se je dalo. Ko so se spustile živali v dir, 
zaslišijo za seboj cepetanje naglo deročih konj in to 

je spravi popolnoma v divji ték . Kmalo so služab

niki in tekavci daleč zadej ostali, konji pa so dirjali 
kakor blisk ob kanalu , da se je voziček zaletaval 
kakor luščina sem ter tje . Ko slišita jezdeca zadejto silno ropotanje in peketanje in vpitje služabnikov; 
še, bolj poženeta konja. Komaj imata derhal spehani h 
služabnikov za seboj, ko slišita močni tresk in šteli 
bunk! Voz se je bil zadel ob kamen, se je prevernil 
in v njem sedeče prekucnil v vodo . Precej sta bila 
Pankracij in njegov spremljevavec raz konj in pri 
kanalu. 

Luna je malo posijala izpod oblakov, in zdaj st a 
zagledala v mlaki Korvina, ki se je prekucoval p o 
vodi. Ni bila sicer voda tam zeló globoka pa stran i 
so bile visoke in blatnate, mokre in spolzke ; kolikorkrat je skušal Korvin ven skobacati , vselej s e 
mu je spodersni.lo in je spet nazaj padel v merzl o 
vodo, da je že ves terd bil. 

„,Prav bi se mu zgodilo, da bi ga tukaj pustila, ” 
zamermrá Kvadrat. 

„Tiho, tiho, centurij — kako morete tako govoriti? Le za roko me terdno primite! Tako , dobro 
je!” To izgovorivši se je stegnil Pankracij nad kanal 
pa zgrabil Korvina, ko je ravno na tem bil spustiti 
suh germiéek, za kterega se je deržal in nazaj pasti 


143


vodo . Menda bi bil zadnjič padel! Izvlekla sta ga 
cesto , dergnila mu sence in roke, da se je zopet 
zavedati. Med tem so prišli njegovi služabniki, in 

dala sta jim ga v varstvo pa tudi izročila jim mošej o 
z denarji, ktera mu je padla izza pasa, ko sta ga n a 
suho vlekla. Samo svoj nož si je prideržal Pankracij ,
ki mu je tudi padel izza pasa in kterega je vedno sebojnosil Korvin, kot dokaz zoper Pankracija, da je stergal cesarski razglas . Ko je popolnoma k sebi prišel 
Korvin, pripovedovali so mu služabniki, kako so g a 
oni iz vode izvlekli, da pa mošnje niso našli ; menda 

e je v mlaki zgubila. Nesli so ga v bližnjo kmečko 
hišo, da se opočije. Sami pa so popravljali voz in pa 
dobro se imeli zraven — za gospodarjeve denarje . 

Tako sta se ta dan maščevala dva človek a 
nejevernik pa kristijan ! 

XV. Javna dela pa ječa. 
Že pred razglašenim cesarskim ukazom za preganjanje' so skoraj zgolj keršanski jetniki trudili se 
pri zidanji Dijoklecijanovih toplic, še bolj pa, po začetem preganjanji, ker so cesarja samega pričakovali , 
da si ogleda to svoje drago početje in torej še velik o 
bolj hiteli, da bi je izgotovili . Dan na dan so vozil i 
iz rudnikov in kamnolomov vseh okrajin rimske deržave verste kristijanov, enega k drugemu priklenjeneg a 
v Rim, da bi pomagali pri težavnem zidanji . Eni so 
morali kamenje in drugo pripravo skupaj voziti, drug i 
kamenje obskovati, mramor žagati, spet drugi s o 
malto napravljali ali zidali itd. Veliko jih tacih del 
ni bilo vajeno, vendar so delali neutrudljivo pa z a 
ves trud prejemali ravno toliko kakor živinčeta, s 
kterimi so vozarili : kako temno luknjo za čez noč, 
jedi toliko, da so pri moči ostali, in toliko obleke,
da niso mokrote in mraza skoperneli . K vsemu tem u 
jim je še težko železje žulilo ude ; za herbtom so jim 
pa stali neusmiljeni ogledniki s palicami in biči ter 
svojo neotesanost znašali nad nedolžnimi. jetniki pa 
s tepenjem jim povračali trud in pot. 

Le kristijani po Rimu so lajšali malo tem svespoznovavcem težki jarem. Njih dijakoni pa drugi, 
sosebno mlajši kristijanje so podkupili oglednike in 


44


brez strahú zahajali med nje nosili jim tečnih jedi 
gorkeje obleke pa denarjev, da so si mogli čuvaj e 
bol prijazne storiti . Priporočevali so se tudi njih 
molitvi in častitljivo poljubovali njih rane in železj e 
ktero so nosili za Kristusa. 

Ti od vseh krajev skupaj prignani kristijani pa 
niso bili Rimcem samo izverstni delavci, ampak imeli 

so je, kakor mesar svoje živinčeta v hlevu pita, da 
si po priložnosti in potrebi najboljše izbere — imel i 
so je v hrano divjim zverem . Kedar je rimsko ljudstvo 
vpilo in hrepenelo po strašnih igrah in bojih z divjimi 
živalmi — hajdi med tč kristijane, in so si jih izbral i 
za kervave javne , igre. 

Taka priložnost se je bližala zdaj. S preganja

njem nič kaj srečno ni šlo iz pod rók, še nobene ka ' 
veljavne glave niso dobili v pest ; ljud je prič'akov a 
bolj bogatega lova in začel vpiti po drugem boljkervavem mesarjenji, po igrah v borišču (amfiteatru) . 
Ker se je bližal cesarjev rojstni dan, privolili so m u 
in namenili veselico na to godovnico . 

Konec decembra je že bilo in necega popoldne , 
ko je šel Korvin med kristijanske delavce v Dijokleeijanovih toplicah, da si izbere pripravnih boriveev 

za gledišče, spremljal ga je Katul, na to zbiranj e 
tako vajen kakor mesar, ki po semnji stopa med živino in vé pravo najti . Zagledavši pervega oglednik a 
jetnikov ga pokliče in mu reče : „Rabirij! jaz sem 
prišel na povelje cesarjevo, da si izberem nekaj tvoji h 
vražnih kristijanov za prihodnje boje v borišču.” 

»Žal mi je," odgovori oglednik, „da ne morem 
nobenega dati. Jaz moram delo zgotoviti do določenega časa ; to mi ni mogoče, če bi mi zmanjkovalo 
delavcev.” 

»Jaz ti ne morem pomagati ; bodo že še drugih 
prignali'. Kar pelji naji s Katulom med nje, da si 
izbereva najpripravniše . " 

Rabirij je sicer malo nejevoljno mermral pa n i 

bilo drugače ; peljal ju. je skoz neko okroglo sprednj o 
poslopje, ki je skoz strop dobivalo svitlobe, na mogočno dvoriš-če, ktero so ravno obokovali. Nekaj delavcev je delalo pripravo, da bi vzdignili in po koncu 
postavili orjaški granitov steber. Katul migne Korvinu 


145


in mu, pokaže na dva ]nladenča, ki sta bila kakor 
sploh sužr!ji do pasa gola pa lepo zraščena in prava 
hrusta. 

, )Rabirij! ta-le dva moram imeti ; kakor nalašč 
sta za mojo reč. Gotovo sta kristijana, ker tako pridno 
delata." 

„Brez teh pa vsaj za zdaj ne morem biti ; delata 
mi za šest mož, ali za par konj . Počakajte, da bo 
delo v,kraj, potem je vzemite.” 

„Cakaj, moram je zapisati. Le dobro skerbi za-nje.”' 
„Imenujeta se ]arg in Smaragd in sta bobih 
stanov, pa delata kakor kmeta lVlenda se ne bosta 

preveč branila z vami.” 

;,Se jima, bo že spolnila želja, no" reče smejé s e 
Korvin; in tako se je tudi res pozneje zgodilo. 

Tako je šlo naprej, in Korvin si jih je nabra l 

lepo število, akoravno je Rabirij večkrat zelS ugovarjal. Naposled stopijo v kraj, kjer je več jetnikov 
po težavnem delu počivalo. Sredi med njimi je sedel 
starček kaj častitljivega, pa prijaznega obraza z dolg o 
sivo brado — Saturnin, že osemdeset let star, venda r 
ste ga težili še težki verigi. Na straneh sta mu stala 
mlada delavca Cirijak pa Sisinij, od kterih se bere , 
da sta starčku pri delu težko železje kviško deržal a 
in razun svojega dela še drugim slabejim pomagala . 
Več kristijanov je ležalo po tleh okoli sivčeka in 
verno ga poslušalo, ko je na kamnu sedé resnobno 
jim nekaj govoril. Kaj pač? Mar to, da bo kos tega 
zidovja, kterega sedaj stavijo s svojimi kervavimi 
žuli, kdaj posvečen Bogu in njegovi sveti Materi? *) 

— Vsaj največe tolažilo bi bilo to za reveže jetnike, 
ko bi bili vedeli, da ne zidajo samo gizdavim cesarje m 
toplic, ampak poslopje večnemu Bogu in sveti Devici. 
Korvin je ogledoval te zbrane in potem praša l 

oglednika po imenih. 

Rabirij mu je je naštel in pristavil : „Tega-l e 

starca pa le poberite ; še jesti ne zasluži, kar se tiče 

dela .” 

',zahvalim ; lep čok bi bil ta za borišče. Ljudj é 

ne marajo za stare kosti, ktere vsak medved potolče, 

*) Sedaj krasna cerkev „St . Maria (legli Ang eli .” 
Fab~iola. 10 


146


če se jih le s taco pritakne, rulada kri mora teči ,
mlada, in krepke pesti se morajo ustavljati zverém , 

eden je raztergajo . — Slišite, kaj pa tisti-le tam 

r

ki je s herbtom proti nam obernjen? Nima jetniške 
obleke in tu.di železja ne, kdo je nek? " 

„Po imenu ga ne poznam,” odgovori Rabin} 
',Prav priljuden mladeneč je, veliko zahaja med jetnik e 
tolaži je in jim tudi pomaga pri delu. Ker nam za 
dovoljenje, da sme k njim, dobro plača, ne prašamo 
ga po imenu ." 

; ,Bodem ga pa jaz," zavpije Korvin in, skoči 
proti njemu. Od kterega so govorili, se na glas 
oberne ; Korvin pa plane na-nj kakor divja zver, ga 
zgrabi za vrat in zavriska : »Zvežite ga! Vsaj zdajmi ne uideš, Pankracij!" — 

Zvezali so Pankracija in vse druge, ktere so zbrali 
za divje zveri (kakih dvajset jih je bilo), priklenili 

enega k drugemu in je tirali v ječo . Sila veliko so 
preterpeli že medpotoma: terdoserčni čuvaji so je 
neusmiljeno nabijali, če niso urno stopali in sirov e 
derhali ljudstva so se zbirale krog njih ., so je suvali 
s pestmi in z nogami, ali jim gerdo zabavljali pa kamenj e 
in blato v nje metali. Po mnogih težavah so prilezli 
do mamertinske ječe*) ; pahnili so je v njo, kjer s o 
našli že drugih terpinov, ki so voljno pričakovali 

svoje smerti.. Ko so Panlh'ae'iju natikali železje na 
roko, segel je v žep, stisnil svo .o mošnjieo z denarj i 
jetnišničarjn v roko in ga prosil da naj sporoči njegovi materi .in Boštjanu, kaj se zgodilo ž njim. 

*) Rimske ječe niso bile kar nič podobne sedanjim 
našim, v ktere časih postopači še nalašč silijo, da so na gorkem in dobro jed& Nekaj tacih lukenj je še ohranjenih , 
med njimi tudi mamertinska ječa, kamor so gnali naše 
mučence. Obstoji iz dveh podzemeljskih š'tirivoglatih prostorov ali kamric, kteri ste zidani ena verh druge . Vsaka 
je imela, v stropu le eno samo okroglo luknjo in skoz t o 
luknjo so dobivali jetniki svitlobe, zraka, hrane itd. --
skoz to luknjo so spuščali tudi jetnike same v ječo . Mehko 
je misliti, koliko svitlobe ali zraka je dobil spodnji berlog , 
kedar je bil gornji prostor e napolnjen . V mogočnih skalnatih stenah so videti še železni oklepi, za ktere so pri


147


Še tri dni je manjkalo do javnih veselic, za ktere 
so bili namenjeni ; postavili so je torej pred sodnika . 
„Kaj si ti?” praša sodnik pervega. 

„Kristijan sem s pomočjó božjo! ” 

',Kdo si pa ti?" nagovori prefekt Rustika. 

',Jaz sem sicer ubog suženj cesarjev, pa po Kristusu sem oprosten in deležen ravno tistega upanja, 
kakor vsi drugi., ki stojé pred teboj." 

Na tó se oberne sodnik k spoštljivemu starčku ,
duhovnu Lucijanu : »Ubogaj tedaj ti bogovom pa 
cesarskim poveljem! " 

',Jezus Kristus je naš Gospod in Odrešenik, i n 

nobenemu ne smete očitati in ga obsoditi če j e 
pokoren njegovim zapovedim." 

» S kako učenostjo se pečaš ? " 

»Pregledoval in premišljeval sem že vse učenosti 
in vede , pa naposled_ sem se po pijel naukov kerščanstva, akoravno ne dopadajo tistim, ki se deržé 
praznih sanjarij ." 

',Revše, kako veselje imaš nek ti nad to učenostjo?" 
„Jaz imam največe veselje v tem, da sem deležen edinoprave kerščanske vere.” 

;,Kakošna je ta edinoprave vera? " 

„Edinoprava in sveta kerščanska, vera je ta , da 
verujemo v edinega Boga , stvarnika vseh vidnih i n 
nevidnih stvari in v njegovega Sina, našega Gospod a 
Jezusa Kristusa, kterega so že od začetka prerok i 
oznanovali ko prihodnjega odrešenika in kteri bo kedajprišel, sodit človeštvo . Jaz se vé da ne morem dost i 
praviti od Njega, neskončnega Boga, ker sem ubogčlovek, pa to so storili njegovi preroki .” 

si drugim učenik , in ker še druge v zmote 

vezovali jetnike ; časih so jim pa še tudi noge vkovali v 
lesene hlode. Edino ležišče razbitemu ali razmesarjenemu 
truplu kristijanov so bila mokra. gola tla, ktera so brezserč'ni rabeljni časih še z robatimi, bodečimi čepinami posuli. Ni se tedaj čuditi , da jih je veliko že od samega 
tega terpljenja v ječi umerlo . Tudi do teh prostorov so s i 
vedeli kristijani kupiti privoljenja od jetničarjev ; pogostom a 
so zahajali k njim ter okrepčave jim donašali za dušo in telo . 

10* 


zapeljuješ, moram te ostreje kaznovati, ko druge. 
Vklenite MU noge v leseni hlod in stegnite Im je,

kolikor se največ dá. — Kaj pa vé, babnici?" 

',Jaz sem lu-istijana irt nimam nobenega druzega 
ženina kakor Kristusa . lmé mi je Sekunda ," odgovori perva . 

,7Jaz sem pa vdova in ravno tiste sv . vere . ime

n 

ujejo me Rufmo," pravi druga . 
Tako je šlo po versti naprej in vsi so enako od

govarjali in stanovitni ostali, razun enega nesrečneža 
kterega so drugim v veliko žalost pregovorili, da je 
daroval malikom. Naposled je prefekt nagovoril Pankracija tako-le : »Poredni paglovec, ki si se prederzni l 
pokončati razglas blaženih cesarjev, glej — tudi tebi 
naj bo prizaneseno , če daruješ' bogovom. T o boš 
pokazal svojo pokorščino in svojo pamet ke i še 
v mladih letih. " 

Pankracij se prekriža in mirno odgovori : „Jaz 
sem služabnik Kristusov ; Njega spoznavam z ustmi, 
Njega nosim v svojem sercu in ga neprenehom a 
molim . Moja mladost, ktero mi očitaš, je najglobokejša modrost, ker moli le enega Boga ; vaši bogovi pa in vsi, ki je molite odločeni ste večnemu 

pogubljenju .” 

„Po gobcu ga počite za njegovo zasramovanj e 
pa s šibami ga našeškajte!” ukaže razkačen sodnik . 

[irno odgovori blagi mladeneč : »Zahvalim. se 
ti, da mi nakladaš kazen, podobno tisti, ki jo je preterpel tudi moj Odrešenik." 

Prefekt je na zadnje tako-le razsodil : »Lucijan 
Pankracij, Rustik in drugi pa babnici Sekunda i n 
Rufma, ki so se vsi spoznali za, kristijane in se branili pokornim biti cesarju pa darovati deržavnim bogovom, so obsojeni, da naj se postavijo v Flavijeve m 

borišču med divje zveri ." 

Ajdovsko ljudstvo je veselja zarjulo, ko je to slišal o 

in kričaje spremilo spoznovavce nazaj v ječo ; nekteri 
pa so se čudili, da so kristijani tako mirni in veseli . 

I. Sveta zadnja večerja . 
Kdor bi bil pogledal k našim jetnikom v ječo,
ašel bi bil vse v radosti in svetem veselji . kamnite 


149


stene so odmevale od petja psalmov, s kterimi so s e 
tolažili . Ena ječa odgovarjala je drugi, in Bogu j e 
donela slava zdaj iz spodnjega, zdaj iz zgornjega 
prostora. Pankracij je naprej pel. 

Rimei so tisti dan pred bojem z divjimi zverm i 
ali prav za prav dan pred smertjo dovolili obsojencem 

večo prostost : smeli so je obiskati znanci in prijatelji pa pojedino so jim napravili zvečer na deržavn e 
stroške. Te priložnosti so se poprijeli kristijani te r 
pogumno hiteli k svojim. bratom v ječe in se jim pri

oroe'ali v molitev pred božjim stolom za-nje, ostale 

race. Ko so je zvečer peljali iz ječ k bogati miz i 
stali so ajdje okoli njih in ogledovali si obraze tistih ,
ktere bode drugi dan videli nasproti stati kervož'ejnemu risu ali divjemu leopardu . 

Skerbeča mati sv. Cerkev je pa med tem pripravljala dušam svojih otrók še slajše jedi . Dijakoni 
so bili vedno krog obsojenih, sosebno Reparat, ki b i 

bil naj rajši koj ž njimi v smert šel, ako bi mu za 
zdaj tega ne bila branila njegova dolžnost ; in ko so 
jim preskerbeli potrebnega časnega, šel je Reparat 
duhovnu Dijoniziju v Nežino hišo in ga prosil, naj

zvečer po kom pošlje v ječo svetega Kruha , da se 
unaki Kristusovi zjutraj pokrepčajo ž njim. Navadn o

j

so sicer dijakoni donašali sv . Obhajilo iz glavne cerkv e 
v druge, mučencem v ječe in tudi' umirajočim so je pa 
nosili tudi manjši cerkveni služabniki, kar je bilo š e 
posebno v teh dnéh kervavega preganjanja treba. 
Kakor je povedal Torkvat, zapomnil si je Fulvij dobr o 
vse duhovne in dijakone in je tudi mnogim svojim 
ogleduhom na tanko popisal. Ko bi se bili tedaj sosebno te dni na dan pokazali, ko je ajdovsko ljudstvo 
zeló razdraženo bilo nad kristijane, koj bi jim bili 

v pestéh, če bi ne bili kaj dobro preoblečeni . — 
Duhoven je imel že pripravljeno sv. večerjo na 
oltarji, ko se nazaj oberne, da bi videl, kdo bi jo 

najvarniše nesel v ječo ; pa preden se je kdo oglasiti 
mogel, pokleknil je mladi akolit Tarcizij pred duhovna ter stegnil svoje ročice, da bi prejel sv . hostije . 

Veselja se mu je žarilo nedolžno angelsko obličje . 


150


Dijonizij se začudi in prijazno spregovori : „Ti 
si še premlad, mpj sin!” 
Solzice so stopile fantičku v oči in notranjega 
ginjenja mu je zarudelo lice ko odgovori : „Sveti 
me

oče! saj ravno moja mladost bo varovala ; prosim,

nikdar mi ne odrecite te velike časti.” Željno je stegoval 
roke in tako milo prosil , da mu ni mogel odreč i 
prošnje ; povil mu je sv. hostije v lep platnen pertič,
tega vtaknil še v drug zavitek in položil deu. na 
roke. »Tarcizij ! pa nikar ne pozabi, kak zaklad je 
izročen tvojim slabotnim rokam . Očitnih prostorov se 
ogiblji in vedno misli, da svete reči niso za pse in. 
biseri ne za svinje. Ali boš skerbno varoval sveto 

popotnico ?" 

»Rajši umerjeni, kakor da bi jo izdal," odgovori 

ter skerbno vtakne izročeni mu dragoceni zaklad pod 
svojo tuniko. Kaj resnobnega obraza za njegova let a 
in veselo skakljaje hiti proti ječi pa se ogiblje vseh 
očitnih tergov in tudi preozkih ulic. Ko je tekel mimo 
necega velikega poslopja z na persih sklenjenimi rokami, videla ga je bogata hišna gospodinja in vdov a 
brez otrok. Neizrečeno jej je dopadel lepi nedolžn i 
fantek in nagovorila gaje tako-le : »Počakaj, počakajmalo, drago dete! Povej mi, kako ti je ime in kje 

tvoji starši stanujejo 

„Tarcizij mi je ime, sem sirota brez staršev ; 
domovja pa nimam nobenega, razun enega, od kte

rega pa znabiti nič rada ne slišiš',” odgovori deček 

in jo smehljaje pogleda. 

',Pojdi z menoj v hišo, da si malo opočiješ ; bova 

se še kaj več pomenila. O ko bi imela jaz tacega 

sinka, kakor si ti!" 

„Zdaj ne, zdaj ne , draga gospa! Izročili so m i 

sveto dolžnost in zeló moram hiteti , da jo spolnim .” 

„Pa mi vsaj obljubi, da jutri prideš. To-le je 
moja hiša. ” 

„Bom že prišel, če bom Živ,” je odgovoril ves 
navdušen, da se jej je zdel kakor kak poslanec iz 
druzega sveta. Dolgo je gledala gospa za njim, potem pa š'la, da bi videla, kam gre. Ni še daleč prišla 
ko zasliši strašno vpitje ; postoji, da je pojenjalo,
potem je spet dalje stopala. 


15 1


Med tem je prišel Tarcizij , v bolje reči zamišljen kakor v bogastvo prijazne vdove, do terga ,
kjer se je več dečkov igralo , ki so ravno iz šol e 
prišli . 

„Ravno enega še manjka za igro,” spregovori ede n 
pobinov. „Kje bi ga nek dobili? ” 

„Glejte, glejte, kakor nalašč,” oglasi se drugi, 
),Tarelzij gre, kterega že neizrečeno dolgo nisem 
videl . Včasih je bil prav dober pajdaš pri vseh igrah ." 
Prime ga za roko in reče : „Kam se ti tako mudi,
Tareizy malo postaj in igraj z nami.” 

e utegnem, res ne utegnem, imam sila važe n 
opravek." 

„Pa moraš,” odgovori nek močen in prepirlji v 
deček. „Kar jaz hočem, to mora biti. Zastonj se 
braniš ; kar začni!” 

„Tareizij jih milo poprosi : „Lepo vas prosim , 
pustite me. 
„Kaj še,” oglasi se mu eden. „Kaj pa skrivaš 
tukaj-le na persih? Menda kako pismo ? O to ne b o 

segnjilo ne, če kake pol urice počaka — le sem j e 
daj, da je tje-le vtaknem, dokler se , igramo.” In pri 
teh besedah. je segel po svetih hostjah pod dečkovo 
obleko. 

„Tega pa ne , tega pa ne,” odgovori Tare' -m

' 

oči oberne proti nebu . 

Jaz pa hočem vedeti in videti, kakošne skrivnasti okoli prenašaš," zagrozi se nad njim in g a 
začne sem ter tje pehati. Ljudje so skupaj vreli in 
prašali, kaj je Videli so dečka, ki je sredi me d 
derhaljo stal, roke prekrižane na persih in zdel s e 
jim je nenavadno močen, kajti zastonj se je v njega 
zaganjal in butal veči in krepkejši deček, da bi m ubil iztergal, kar je tiščal pod obleko . Suvali so ga i n 
pehali, v obraz bili nogami in rokami. butali,

Mirno

ali opravili niso nič, Mirno je stal sredi njih, molč é 
vse preterpel, svojega zaklada pa le ni izročil . 

„Kaj je nek? Kaj nek ima?” popraševali so s e 
eden druzega, ko je ravno Fulvij mimo prišel . Stopil 
je bliže in kaj spoznal Tarcizija, ker ga je bil v 

katakombi pri posvečevanji videl,' ;;Kaj nek ima 


152 —


fantek?" tudi Fulvija nekdo praša . „Keršéanski osel 
je, ki skrivnosti nese *)” zaničljivo zamermrá in odide. 

Fulvij se s tako majhnimi rečmi ni hotel pečat i 
vendar je dobro vedel, kaj je storil s svojimi bese

dami : med množico je zbudil radovednost, videt i 

skrivnosti kerščanske in željo, zaničevati in teptati je . 
na en glas so zarjuli : „Sem daj, kar neseš!” 
„Nikoli ne, dokler bom živ !” je odgovoril Tareizij . 

Težka pest necega kovača zamahne po njem 

da bi se bil kmalo zgrudil. Kri se mu 1)oeedi iz 

rane. Vse rine v njega ; mah pade na mah, da j e 

bil potolčen čez in čez in kervav. Zdaj omahuje 

pade — pa roke so še zmeraj terdno sklenjene n a 

persih. Ravno mu je nekdo hotel iztergati presvet o 

Rešnje Telo, ko začne orjaška roka ljudi razmetavati 

kakor snope na vse kraje . Eni so pocepali sem, drugi 

tje in ostali so plašno v stran skočili pred nekim 

mogočnim. častnikom. Ko je bila pot odperta do po

bitega reveža, spusti se častnik pred dečkom na svoj a 

kolena in s solznimi očrni vzame rahlo kakor skerbn a 

mati ranjenega fantiča v svoje naročje . Milo ga praša : 

„Ali si hudo ranjen, Tareizij? ” 

Deček počasi odpre oči, smehljaje pogleda vojaka 

in slabega glasú odgovori : „Nikar ne skerbi za-me,

‘ 

Kvadrat, ampak za sv. Obhajilo, ktero nesem.‘ 

Vojak je z veliko spoštljivostjo nesel svojo težo ; 

saj ni aeržal v naročji samo udov mladega mučenca 
ampak ž njim vred tudi Kralja in Gospoda sameg a 
vseh mučencev. Deček je naslonil glavico na vojakovo ramo, ročice so pa še zmeraj sklenjene ležale 
na persih in varovale dragi zaklad . Sreča ga neka 
gospa, ga z začudenjem pogleduje in vstavi : „Ali je 
mogoče,” zavpije, „ali je res to tisti lepi in lj u 

Tareizm , ki sem ga prea. malo trenutki videla? Kdo 

je pač tako neusmiljen bil? ” 

„Gospa!” odgovori Kvadrat, ',umorili so ga, ker 
je kristijan." 
Gospa ga pogleduje, kar se še enkrat odpr6 

kalne oči — še en smehljej in umerje. Iz tega pogleda 
je posijala luč vere : gospa je šla in postala kristijana. 

) ,„Asinus portans mysteria" bil latinski pregovor. 


Kvadrat sam je nesel malega junaka v pokopa

lišče Kalistovo, kamor je prišlo več vernikov, po 
kopat*) mladega mučenca . 

Se le zvečer po pojedini so zvedeli jetniki od 
nesreče, ki je zadela malega Tarcizija ; morebiti bi 
je bilo to naznanilo žalostne storilo, misleče, da jim 

sedaj ne bo moč, pokrepčati se z nebeško jedj~, ka r 
stopi Boštjan med nje. Koj je zapazil, da jihje nekajžalostnega zadelo in tudi uganil, kaj — ker mu j e 
že vse povedal Kvadrat. Potolaži spoznovavee Kristusove ter je zagotovi, da jim bo preskerbel svet e 

topotnice, pa dijakonu Reparatu nekaj šepne na uho,ije koj veselega obraza nekam hitel . 

Boštjana so dobro poznali jetničarji. in ga spuščali vsaki dan v ječe ; sedaj je prišel, da slov' vzam e 
od svojega preljubega prijatelja Pankracija . Stopita 
na stran in Pankracij začne tako-le : »Boštjan! ali 
se še spominjaš tistega, večera, ko sva pri tvojem 
oknu poslušala rjovenje divjih zveri v borišču in ko 
sem ti kazal visoke oboke, vrata do milih zveličani h 
bratov, ki so nad nami? 

»O dobro se spominjam, preljubi! in zdi se mi ,

kakor bi bilo takrat čutilo tvoje serce, kar te jutr i 
čaka." 
„Saj je tudi res čutilo, in prepričan sera bil, da 
bom jaz eden pervih, na kterih bodo zveri skusile 

svoje zobe. Zdaj pa ko je ta čas res prišel, zdaj se zeló 

bojim da nisem vreden tolike časti . Dragi Boštjan, 

*) Pozneje je zložil papež Damas sam napis na njegov 

grob. Glasi se : 

„Tareisium ~dum Christi saeramenta gerentem , 

Cum male sana manus peteret vulgare profanis ; 

Ipse animam potius voluit dimittere eaesus , 

Prodere quam canibus rabidis coelestia membra .” 

Po naše : Kristusov skrivnostni zakrament je nesel sv . 
Tarcizij, kterega je htela oskruniti derhal ; pa rajši je dal 
svoje življenje , kakor da bi bil besnim psom prepustil ne 
beške ude. — Zadnje besede : „(Kristusove) n e b e š k e 
u d e” so imenitne , Jer pričajo, da so bili takrat kakor 

danes prepričani Kristusove pričujočnosti v sv. Zakramentu. 


— 1,54
s kom bi je bil -- ne ročem zaslužil le s kom bi 
se bil vrednega skazal take časti? " 

»Saj veš, ljubi Pankracij, da si ne odsojuje človek 
sam svoje smerti, ampak preljubeznjivi log mu jo 
odloči. Ali povej mi, kako ti je pri sercu danes pred 
imenitnim in slavnim dnevom? " 

„Tako veličastni, tako slovesni, občutki me na 

vdajajo, da se skoraj bojim , da ne bi bilo res, kar 

me čaka, ampak le lepe sanje . Pa le sam prevdari,
se h ne zdi samemu nekako neverjetno, da bi ,
preden bo sobice še enkrat zatonilo, vžival nebeško 
veselje in poslušal petje angelskih glasov? Da bi jaz , 
ki danes še v temni, mérzli ječi ležim, jutri že hodi l 
med izvoljenimi svetniki in duhal nebeške dišave ? 
Da bi jaz ubogi deček, ki sem komaj še šolo za ustil 
in za Kristusa še nič storil, jutri že od obli do 
obličja Ga gledal in iz Njeove roke prejel kron o 
zveličanja? Glej, bojim se, da bi vse to ne ostalo l e 
sladko upanje — in vendar je res, kmalo se bo vres 
ničilo,” reče navdušéno inTrime Boštjana za obe‘roki . 

„Pred ljudmi bom zaperl oči in je odperl pre d 
Božjim obličjem, zatisnil pred tisoč in tisoč obrazi, 
ki bodo s sedežev v borišču serdito in zaničljivo doli 
na-me gledali in odperl je bom v krasoti tistega ne 
beškega solnca, ki blišči naše oko. Le povej mi,
Boštjan, če ni prederznost misliti, da bom jutri -
ali čuj! na kapitolu čuvaj že kliče polnoči . — da bom 
že danes vse to vži.val!” 

srečni Pankracij!" reče vojak, „kako že na 
prej čutiš prihodnje veselje.” 
„Boštjan!” oglasi se zopet mladeneč, »ti. še svoje 

obljube nisi spolnil ; svojih skrivnosti -mi še nisi razodel. 
Zaanja priložnost je sedaj, le vse mi povej ." 
' ,Kaj se še spominjaš tistih skrivnosti?" 

„Kaj bi se ne, tisto noč, ko se je bila družba 
zbrala v tvojih sobah , si mi rekel , da te še nekajgotovega zaderžuje pred zaželeno smertjo za Kristus a 
in nedavno mi. nisi hotel povedati, zakaj me v vs i 
naglici pošiljaš v Kampanijo; rekel si mi pa, da je 

oboje ena skrivnost, kar a ne previ.dim.” 
',Res je oboje eno. Jaz sem obljubil zvesto in 
z ljubeznijo skerbeti za tvoj blagor . `videl sem, kako 


hrepeniš po srnerti mučenikovi pa zapazil tudi ognjeno 
tvoje serce, in se bal, da bi te ne bila tvoja mlada 
kri zapeljala v kako le prederzno djanje, ktero bi 
bilo oro.adež'evalo tvojo dušo in kalilo čistoto tvojega 
hrepenenja, če tudi le za malo, kakor lepki dihljojskali čisto, ravno jeklo. In ker sem želel, da se ti 
tudi ne en list tvoje mučeniške krone ne pomaže ,
sklenil sem toliko časa krotiti lastne želje, da tebe 
vidim brez nevarnosti. Ali sem storil prav?" 

„Predobrotljiv si bil do mene, ljubi Boštjan ! 
Zares velikodušnega si se skazal. Pa zakaj sem moral 
v Kampani-jo ? 

„Ko bi te ne bil proč iz Rima poslal, gotovo b i 
te bili zgrabili, ker si stergal cesarski razglas ali pa 
tudi, ker si sodnika razžalil na njegovem sodnijske m 
stolu. Se vé da bi te bili obsodili in tudi terpel bi 
bil za Kristusa, pa ne zató , ker si kristijan, ampa k 
ker si ravnal zoper deržavne zapovedi in se punta l 
zoper cesarsko voljo . Taka obsodba bi ti bila pa še 
eeló pri nejevernikih slave naklonila. „Le glejte, kak o 
pogumen in hraber rnladeneč je!” bi bili rekli ,
kdo vé , če bi se tudi tebe v tvoji smerti uri ne bil 
lotil kak ponos? Vsaj ta čast bi ti bila odšla, s a m. o 
z a t ó umreti, ker si kristijan." 

„Resnico ovori'š',” reče Pankracij in zarudi . 

„Ko sem pa videl, da so te takrat zgrabili,” 

nadaljuje Boštjan, „ko si svojim terpečim brato m 
skazoval dela usmiljenja ; ko sem te videl vklenjenega 
kot navadnega, razbojnika in kako so te po ulicah 

vlačili pa kamenje v té bičali in te zasramovali, kakor druge vernike ; ko sem videl, da so te zato obsodili, ker si kristijan in zavolj nič druzega — takrat 
je bila spolnjena moja dolžnost, ne z enim perstom 
bi ne bil več mignil, da te rešim.” 

„O kaka ljubezen, kako blago serce!” zdihoval 

e mladeneč in svojo glavo naslonil na vojakovo ramo . 
»Boštjan !" nagovori ga čez malo, yle to mi še obljubida boš danes do zadnjega Mizo mene in da boš go

tovo sporočil moji. materi poslednjo mojo voljo." 

„Bom in če tudi svoje življenje dam ; saj dolgo,
ne bova več ločena, dragi Pankracij! ” 
Med tem jima dijakon sporoči, da je vse pri


pravljeno , da se bo sv. daritev opravila kar v ječi. 
Ko se obernete, se je Pankracij kar začudil . Na tleh 

je ležal stegnjen in vkovan duhovnik Lucijan, da se 
še vzdigniti ni mogel. Reparat mu je pogernil čez 
persi tri pertiče, kakoršne so imeli za na oltar ; na 
te pertiče pa položil opresni kruh in zraven derža l 
kelih z vinom, malo z vodo namešanim . Drugi so 
pri glavi malo privzdignili svetega starčka, da je bral 
navadne molitve pa daroval in posvetil po navadn i 
šegi ; potem pa so se približevali eden za drugim in 

ejemali iz sv, roke sveto zadnjo večerjo. SolzeLraležnosti so jim igrale v oe'éh . 
Po posebni milosti je bil mučenec Lucijan duhovnik in oltar ob enem ! 

XVII. Boj. 
Napočilo je jasno, pa merzlo jutro in solnce se j e 
lesketalo in o sevalo na krasnih tempeljnih in drugi h 
očitnih poslopjih pa oblačilo je kakor v prazničn o 
obleko. Tudi ljudjé, vsi bogato opravljeni, so zapuščali 
svoje hiše in vreli proti Flavijevemu borišču, ktereg a 
sedaj sploh le kolizej imenujejo. Vsak je šel na sedež,
kteri mu je naznanovala številka na njegovi 'Oop

nici in tako se je kmalo napolnilo orjaško poslopje 

čez in čez z ljudmi ; versta sedežev se je vzdigovala 
nad versto v 'podolgastem krogu, da ni bilo druzega 
videti kakor glava pri glavi, in ko se je premikat i 
začelo to neštevilo, zdelo se je človeku, kakor da 
bi se sem ter tje zibalo mogočno zidovje samo. Naposled je prišel k igram tudi cesar sam s krasno 
opravljenim mnogim spremstvom, kajti kakor njegov e 
podložne, veselile so tudi njega kervave igre in tudi 
njegovo oko se je radovalo nad terpinčenjem in mesarjen~jem nedolžnih kristijanov . 

Veselica je prišla za veselico in marsikteri umor-

n ali ranjen borivec je že prelival svo'o kri p o eelem pesku. Kar začne ljudstvo rjuti po ol divjih 
igrah, po kristijanih in kervoželjnih zveréh . ernimo 

se torej malo k našim jetnikom ,

Na vse zgodaj so je peljali iz ječe v neko varn o 
sobo , ktero so Rimci Imenovali „spoliatorium” in s o 
jim vzeli železje, Uteh' so je našemiti za ajdovske 


duhovne in duhovnice, čemur so se pa zeló brani h 
ter rekli, da gredó prostovoljno v boj , torej jih ne 
mejo napraviti v obleko, ktero zaničujejo iz celega 
serca. Več ur so sedeli skupaj, pogum so dajali drugdrugemu in Bogá v čast in hvalo peli svete pesmi . 

— kar stopi. Korvin med nje. Ponosno in nesramn o 
in z obrazom, enakim vojaku, ki se kot zmagovave e 
verne iz boja, je stopil k Pankraciju, rekoč : 
',Hvala naj bo bogovom, da je že napočil dan ,
kterega sem si dolgo dolgo želel. To je bil trud, t o 
je bil boj med nama, kdo bo zmagal — in moja j e 
zmaga!" 

',Kaj govoriš Kor-vin? od truda in boja? praš a 
Pankracij. 
',Zares, vodni boj je bil! Ti. mi nisi dal ne spati 

ne počivati, v sanjah si plesal pred menoj kako r 
veša, in ušel si mi, kedar sem zgrabil po tebi . Zmerajsi bil moj mučivec, moj preganjavee. Jaz sem te 
sovražil in te že davno namenil podzemeljskim bogovom, preklinjal sem te, zaničeval in danes --- j e 
dan mojega maščevanja!" 

Smehljaje odgovori Pankracij : „To se mi zdi 

kaj čuden boj ; vse je bilo le na eni strani. Jaz nič 
tacega nisem počel zoper tebe . ” 
„Nič Ali misliš, da ti verjamem ker si mi vedno 
na poti ležal kakor gad, da bi me pičil in zmagal ? 
',Kje ? 

,, j e — Povsod, v šoli, v Nežini hiši, na Poru, 

v katakombi„ v sodniš'niei mojega očeta, v Kampanij i 

— povsod, povsod! ” 
',Pa še tudi nek drugej , kar nisi omenil. Ko je 
tvoj voz derdral v divjem diru po Apijevi cesti ali 
nisi takrat slišal cepetanje konj za seboj ? 

„Gnjusoba!” zavpije v divji jezi prefektov sin . 
,Tedaj je bil zopet tv oj prokleti konj, ki je rao e 
splašil in me skoraj v smert pahnil ? 
»O ne, Korvin! Le mirno me poslušaj, saj zad

ič govoriva. Ko sem najinemu učeniku Kasijanu 

azal zadnjo čast — (pri teh besedah zacept Korvin ,
ker tega še ni vedel) popotval sem mirno s svojim 
tovaršem nazaj v Rim, kar zaslišim silno ropotanje 


158


voza, s kterim so konji zdivjali — spodbodem svojega 

konja, in res že zadnji čas je bil za-tč l " 

„Kako to?” 

',Ker sem ravno še v pravem času prišel. Vse 
moči so te že zapustile in ves terd si že bil od merzl e 
vode v kanalu. Se enkrat je segla tvoja oterpnjen a 
roka po slabem germiéu pa spustila ga, in padel bi 
bil zopet v vodo in menda obležal, ko bi te ne bi l 
j a z zgrabil in te obderžal — ti še vedel nisi za to. 

V svoji roki sem deržal morivea, ki mi je smerti 

daroval človeka, meni ljubega in dragega ; zdelo se 
mi je, da te je zadela zaslužena bož'a kazen, p a 
moja volja te je še rešila. To je moj dan 
maščevanja, in maščeval sem se! " 

„Oj ! kako nek? ” 
suho sem te zvlekel, dergnil senci pa roke , 

da je serce zopet začelo biti . Tako sem te smert i 

rešil in te izročil tvojim služabnikom ." 
„Laž'eš!” zavpije Korvin. „Moji služabniki so 
rekli, da so me oni zvlekli iz vode.” 
»Ali so ti dali tudi moj nož pa mošnjied-Iz leopardove kože, ki ti je padla s pasa ? 

,,Ne, pa rekli so, da je mošnjica vtonila. Bila 
je res iz leopardove kože ; dala mi jo je afrikansk a 
copernica. Kaj pa praviš od noža ? 

„vidiš ga, tukaj-le je in še rijast od vode. Mošnj o 
sem dal tvojim suž'njim, nož sem pa za-se prideržal , 
ker je moj . Le še enkrat ga poglej! — Ali mi sedaj 
verjameš ? Ali sem ti bil res zmerajkakor gad na poti ? 

Korvin jc bil premalo mož'al , obstati resnico in 
povedati : res, prekosil, zmagal si me ; ampak poni

žanega in osramotenega se je čutil, je pobesil glavo 
in tiho se splazil proč. Preklinjal je igre, cesarja, 
preklinjal je lastnega očeta, preklinjal je vse — l e 
enega ne — Pankracija za ves svet ni mogel preklinjati. 

Ko je že pri durih bil, poklical ga je Pankracij 
nazaj. Korvin se ozre in pogleda svojega nekdanjega 

součenca s spoštljivim, skoraj ljubečim očesom. Svoj o 
roko na ramo mu položivši, reče Pankracij : ,,Korvin ! 

jaz sem ti že od ustil sam od sebe, pa tukaj gori 
nekdo kraljuje, ne odpušča brez kesanja — pri 


jem išči odpuščanja. Danes ti povem, da tudi ti 
boš enkrat umeri." 
Korvin se je molčé splazil iz ječe in nihče g a 

več videl tisti dan. Popustil je javne igre, kterih 
se je veselil, po kterih je hrepenel že mesce in mesce . 
Po končani slovesnosti ga je našel oče do nezavednosti pijanega — to je bila edina pripomoč zadušit i 
pekočo vest. 

Precej ko je bil Korvin odšel, stopil je v ječ o 
bojniški učitelj ali „Ianista,” kakor so ga imenovali,
da je pelje v borišče . Se enkrat so se objeli in slov o 
vzeli eden od druzega za zmeraj na zemlji, pote m 
pa šli na boj. Postavili so je sredi okroglega, s peskom posutega prostora*), ktererau so rekli »arena" 

— posamezne ali po več skupaj, kakor je htelo ljudstv o 
ali kakor se je služabnikom zdelo. Ko so šli v „areno,” 
morali so skoz dve versti lovcev, ki so tudi zver i 
imeli v skerbi ; sleherni teh ljudi je deržal v roki 
debel bič in mahnil ž njim vsacega kristijana, ki j e 
prišel mimo njega. 
V mostovžu do borišča je Pankracij zagledal 
Boštjana in zraven njega gospó, čez l

in čez v plašč 
zavito. Koj jo je spoznal, pred njo pokleknil, po 
ljubil jej roko in z milim glasom rekel : „Napoeila 
'e ura, ktere si že davno pričakovala ; daj mi tvojblagoslov, predraga mati!” 

,,Le v nebo poglej, drago dete! kjer te pričakuj e 
Kristus s svojimi svetniki . Hrabro se bojuj za blago r 
svoje duše in zvest ostani v ljubezni do svojega Zve -

Nektere so divjim zverin nastavili tudi na malo 
vzvišeni prostor, da so je gledavci bolj videli, ali pa s o 

je časih privezali na kak kol, da se kar nič niso mogl i 
braniti. Prav priljubljena veselica sirovemu ljudstvu je bil o 
tudi, da so kako žensko povili v močno mrežo in pote m 
spustili divjega bika, ki je revico sem ter tje valil in suval . 
-- Časih je obsojenca umorila precej perva zver, časih s o 
pa po tri ali štiri spustili na-nj pa še ni imel smertne rane . 
Take so ali nazaj v ječo tirali pa novim mukam odločili , 
ali so je pa pomorili tisti dečki , ki so se učili pri gladijatorih . 


160 —


ličarja. Spominjaj se tudi tistega, čegar dragoceni 
ostanek nosiš na svojem vratu ." 

„Le nekoliko še poterpi, ljuba mati! in ta ostanek 
ti bo še enkrat tako drag. ' 

„Proč, proč l” zavpije Ianista. „Kaj bodo te neumnosti!” in njegova robata palica pade po mlada .
čevih plečih. 

Lucina je odšla, Boštjan pa rime Pankraci ea 
za roko in mu na uho pošeptá : „e pogumen bo i, 
dragi moj ! Bog s teboj! Jaz bom koj za cesarjem 
stal, le gori poglej v zadnjem trenutku in daj m i 
svoj blagoslov. ” 

;,Ha ha, ha t" zareži se zaničljivo nekdo za njim ,
Kdo je nek bil? Ozré se pa ne vidi druzega, kot ko s 
plašča zginiti za oglom. Boštjan premišljuje in premišljuje, ali pravega ni zadel . Fulvij je bil, kterega 
so te besede v nečem poterdile, kar je že dolgo sumil 
in preiskoval — da je Boštjan kristijan. 

Pankracija so pustili zadnjega, mislili so oma

jati njegovo stanovitnost, če bo videl vse druge tako 
neusmiljeno terpeti, pa zgodilo se je ravno nasprotno . 
Stal je, kamor so ga postavili, in lepo so se odlikoval i 
beli nježni njegovi udje od zaerjavelih in žilastih 
trupel .J)eriéev , ki so ga obdajali . 

Zdaj ga popuste samega. Stal je, roke pre,xrlžane 

na persih, oči obernjene v nebo in molil. Se ganil 
se ni, ko so v divjem skoku krog njega se kolobaril i 
medvedje in leopardi . Čudno! kaka nebeška mo č 
pač veže gobce tem divjim ropal:jem? Vohali in vohali so krog njega — pa ga popustili.. Derhali so ž e 
nejevoljne postajale, ko so videle divjo zver za zverjó 
kakor besno krog njega letati , rjuti, gibati z repo m 

— vendar se ga ne ena ni lotila, kakor bi bil stal 
v začaranem krogu . Kar priskače razdivjan bik, buč o 
sklone k tlam in se perhaje zapodi proti mladeneu . 
pa na enkrat obstoji, kakor bi bil z rogovi zadel v 
terdo steno in začne pred seboj pesek šariti in rjov é 
ga kviško kaditi . 
,Podraži ga, ti strahopetec!" jezno zavpije cesar . 

Zdaj se zbudi Pankracij iz zamaknjenosti, z rokami začne mahati in se pomikati proti svojem u 
sovražniku, pa kakor bi se bil lev bližal, oberne se 


divja zver in bezljA, nazaj, od koder je prišla ; pri 
durih je stal stražnik. — tega je nasadil bik in ga zakadil po pesku. Vse je stermelo ; kar se oglasi nekd o 
iz množice : „Copernik je, ali ne vidite, da ima nek o 
eopernijo na vratu?” in vse je zavpilo : „eopernik 

je!” Cesar migne, da naj molčé in reče : »Vzemi 
amulét z vratú in verzi ga od sebe, če ne — še kajhujega se ti bo prigodilo! " 

Milega glasú, da, se je prijetno razlegalo po bo

rišču, je odgovoril mladeneč : „Veličanstvo! kar na 
vratu nosim, to ni copernija, le spominek je mojega 
očeta, ki je na ravno tem mestu umeri, ker je spoznal, 
kar danes jaz spoznavam v vsi ponižnosti : kristijan 
sem, in iz ljubezni do svojega Boga, Jezusa Kristusa 
z veseljem umerjem! Le edine te zapuščine mi ne 
jemljite, ker sem jo že drugemu odločil in sicer dragoeenejo , kakoršno sem jaz prejel. Se enkrat poskusite ;
mojemu očetu je pomagal pardal (panter) k mučeniškemu vencu, znabiti bo tudi meni .” 

Nekaj trenutkov ni nihče pregovoril ; menda je 
bilo ljudstvo potolaženo . Lep, hraber mladeneč, njegov navdušeni obraz, mili in neprestrašeni njegovglas in darovanje samega sebe za svoje prepričanj e 
to vse je ganilo strašljivo derhal. Vse to je zapazil 
Pankracij strahoma, bolj se je bal milosti, kakor nji h 
divje jeze. Že danes je pričakoval nebeškega veselja, 
ali se mu ne bo spolnilo sladko upanje ? Solze so mu 
prišle v oči, zopet je sklenil svoje roke in glasn o 
molil : »Danes, danes je odločeni dan Tvojega prihoda, preljubezDjivi Izveličar, nikar dalje ne odlaša' t 
Dovolj si že pokazal na meni svojo moč tistim , 

ne verujejo v té ; skazi zdaj še tvojo milost meni , 
ki v té verujem!" 
„Pardal!” zavpije nekdo ; „pardal!‘ . oglasi se jih 

devetdeset — „pardal!” zadoni iz tisoč in tisoč'*) gerl ,
kakor germenje divjih potokov. Kakor strela iz 
jasnega je švignila izpod peska železna kletka n a 
dan") in se odperla na eni strani. Z lepim skokom 

'V amfiteatru je bilo prostora za 150.000 ljudi. 

**) Tako so večkrat obsojene osupniti skušali . Podzemeljsko pripravo za to so našli v koliseju . 

Fabiola. 11 


— 162
je planila sestradana, lepopisana zver na pesek . Tiho 
akor maček je skakala in se zvijala ; kar zagleda 
Pankracija — vleže se in se začne varno in potuhnjeno po tleh plaziti , bliže in bliže. Po vsem poslopji 

je bilo tiho, kakor v prazni celici, še sopsti se niso 
upali — vse je gledalo pazljivo na zver in njegovo 
žertvo. Pankracij je mirno stal in gledal gori proti 
cesarju ; njegove misli pa so bile še više više, da ni 

pazil, kako se premiče njegov sovražnik . Kakor bi 
ga sram bilo, od zadej napasti ga, splazil se je pardal 
pred mladenča, počenil s sprednjim životom, glavo 
oložil na stegnjeni taci, gledal in meril daljavo ,
Ognjene oči se mu zasvetijo — zamolklo renčanje -
nagel skok — in v pervem trenutku je čepela zver mučencu na vratu, z zadnjima tacama se opiraje na persi. 

Nekaj trenutkov je še stal mladeneč , nesel svojo 
desnico k ustom in z ljubkim migljajem jo vzdignil 
proti Boštjanu, podavši mu zadrtji pozdrav ; potlej pa 
zgrudil se na tla. Zver mu je bila pregrizla žile na 
vratu in kmalo je stisnil oči k smertnemu spanju — 
njegova kri se je zmešala z očetovo kervjó, ki m 
jo je mati Lucina v sobici obesila krog vrata . 

XVIII. Kergeanski junak. 
Pankracija so pokopali Mizo Avrelijeve ceste v
pokopaliŠču, ki je dobilo knialo potem ime po njem. 
Ko so sveti cerk.vi prisil ali mirnejši časi, sezidali s o 
kristijanje na njegovem grobu lepo cerkev njemu v 
čast, ktera še sedaj stoji. 

---Preganjanje je prihajalo od dne do dne hujše ; 
veliko njih, kterih imena smo slišali v naši povesti, posebno tistih, ki so pri Kromaciju bili v Kampanij i 
je urnerlo za Kristusa. Med pervimi je bila Coe ; 
vjeli so jo nejeverniki, ko je molila na grobu sv . 
Petra, tirali jo pred sodnika in potlej z glavo 
obesili nad ogenj, da jo je dim zadušil. Njenega 

moža pa še tri druge so mučili in potem ob glavo 
djali. Trankvilina so zgrabili na grobu sv. Pavla pa 
kamnjali in mučili tudi njegova sina Marcela in Marcelijana. 

Boštjan je videl pasti enega za drugim in pr i 
tem ni žaloval kakor pastir, kteremu roparji odna


163


s'ajo ovco za ovco, am ak kakor vojskovodja, ki 
ima edino le zmago pre očmi, veselil. se je, ko so 
mu padali hrabri vojščaki, da so le pripomogli k 

zmagi. Boštjana so 'imenovali zavetnika kristijano v 

in k.olikor več je zgubil svojih dragih bratov, tolik o 
manj vezi in skerbi ga je vezalo na zemljo in tolik o 
veče je prihajalo tudi. njegovo hrepenenje po nebesih . 
Večkrat je samotno sedel na krajih, kjer sta s Pankracijem časih skupaj sedela pa spominjal se hrabrega ,
krepostnega mladene'a ; Žaloval pa ni po njem, kajti 
ni se čutil kaj bolj ločenega od njega, kakor takra t 

ko ga je poslal. v Kampanijo — tako za gotovo je čutil,
da pride kmalo versta na-nj. Mirno je pričakoval 
svoje ure in vse svoje reči lepo vredil : prodal je ,
kar je imel vrednosti in revežem razdelil, da ne b i 

Fulvij je bil marljiv in si tudi nekaj pridobil o d 
tremoženja pomorjenih kristijanov, pa ne toliko, koli

or je pričakoval. Cesarja sicer ni več moledoval 
za podporo, na stran si pa tudi ni nič položiti mogel, ampak še dolgove je naredil, ker je moral plačevati svoje ogleduhe in pomagače. Vsak večer ga 
je izpraševal čmerni Evrota, kaj je opravil med dnevom pa očital rau in se mu posmehoval, ker nikoli 
ni kaj posebno zdatnega vplenil. Kar mu pové nekega večera Fulvij, da ga je volja seči po neki. viši 

glavi, po ljubljencu cesarjevem, ki si je kot tribun 
telesne straže gotovo že kaj prida prihranil . 

Ni mu bilo treba dolgo čakati priložnosti. Bližal se je 9. januarij in ta dan je smel sleherni k 
cesarju, kdor je imel kaj prositi ali se sploh priporoč'iti njegovi milosti . Ta dan je bil prišel tudi Fulvij , in cesar ga je sprejel merzlo, ka;kor po navadi. 
Ko je do konca poslušal zabavljice robatega cesarske 
ga veličanstva, je ponosno Še enkrat stopil pred-enj ,
pokleknil in tako nagovoril imenitnega gospoda :

„VaŠe božje veličanstvo mi'. je večkrat očitalo, da 
slabo zasluž'im vaše milosti in podpore, ali sedaj se m 
zasledil najgnjusobnišo zaroto pa najgerš'o nehvaležnost, ki je toliko nevarniša, kolikor bliža je vaš i 
blaženi osebi .” 

1I* 


64


„Kaj misliš s tem? Naglo povej, ali ti bom dal 

besede z železom vleči iz gerla!” zavpije cesar 

n 

ejevoljno . 
Fulvij vstane, pokaže z roko na Boštjana rekoč : 
»Boštjan je kristijan!" — Cesar serdito kviško plane : 

„Slepár, ti lažeš! Spričaj, kar si govoril, ali te obso

dim k smerti, kakoršne še noben keršanski pes n i 
preterpel i” — »Dokazov mi ne manjka," odgovori. Fulij ter klečé poda cesarju nek pergament . 
Ravno je hotel cesar spet zarežati nad njim, ko 

stopi moških korakov Boštjan pred vladarja in reče 
mirnega glasú : „Moj gospod in cesar — le pustit e 
vse preiskovanje. Jaz sem res kristijan in se ponosno 
imenujem kristijana! ” 

Maksimijan je bil popolnoma neolikan, če tud i 
osebno hraber vojščak in ker ptujec, je še koma jlatinsko govoril, če j e mirno pa zložno govoril ; ako 
se je pa razserdil, je latinščino lomil, da je bil o 

joj, nekaj besed in spet nekaj besed — brez vs e 
zveze. Tak je bil zdaj. Usta so se mu odperla 
in niso govorila druzega kot psovko in psovko ; 
tacih lepih imén in nadevkov je bilo slišati, kakoršne so samo ta gospod vedeli ; najbolj so mu očitali 
nehvaležnost in izdajavstvo. „ada sem na svojih 
persih redil, škorpijona . . . in kar čudim se, da 
sem še živ!” 

Keršanski častnik je molčal in mirno poslušal , 
potem pa odgovoril : »Moj zapovednik in cesar! prosim, poslušajte me, morebiti zdaj-le zadnjič. Rekel 
sem, da sem kristijan in to vam je najboljše zagotovilo vaše varnosti." 

„Kako nek? nehvaležnež.” 

,,Ce hočete imeti okoli sebe stražo, vsak trenute k 
pripravljeno tudi zadnjo kapljico kervi za vas preliti, 
pos jite v ječe in rešite tam kristijane železja in vezi ; 
vzemite po sodnišnicah polomljene spoznovavee s 
péz in z rožna, in po boriščih poberite, kar je 
ostalo divjim zverém, pa je ozdravite, kolikor s e 
da. Dajte jim orožje v roko in zverstite je okol i 
sebe — pa vas zagotovim : v tej pokvečeni četi bo 
več poguma, zvestobe pa vdanosti do vas, kakor v 


— 165
vseh vaših daških in panonskih legijah") Vi st e 
jim polovico kervi vzeli in radi bodo drugo polovic o 
za vas prelili ." 

„Lepa neumnost!” zareži se zaničljivo cesar. 
Rajši bi imel volkove okoli sebe ; dosti me uči tvoj e 

izdajavstvo." 

»Veličanstvo! ko bi bil jaz izdajavec, kaj bi me 
bilo neki zaderž'evalo, vas izdati? Ali mi niso bila,
vaša vrata vedno odperta? — Cesar! gotovo nihče 
vam ni zvesteje služil kakor jaz ; pa jaz služim š e 
druzega, višega Gospoda, Gospoda, ki bo vaji ob a 
sodil in njegovim zapovedim moram bolj ubogati kakor vašim ." 

Zakaj si mi pa kakor strahopetec prikrival 
svojo vero? Mar ker si se bal britke smerti, kter o 
si zaslužil? " 

',Veličanstvo! jaz nisem izdajavec ne strahopetec ; tega ni nihče bolje prepričan, ko vi. Dokler 
sem mogel svojim bratom s svojim 'življenjem koristiti, sem živel, sredi kervavega preganjanja in pričakoval, da pride versta na-me. To upanje se mi 
ni spolnilo, zató sem prav hvaležen Fulviju, ker m e 

je kot kristijana zatožil in me tako zadrege rešil : 
ali sam smerti iskati, ali še delj tako živeti." 
Naj se ti želja spolni — zadene naj te smert ,

huda smert, počasna smert ; pa" — je pristavil boljtiho „to se ne sme razvedeti, prav tiho se mora 
zgoditi in domá,, če ne se izdajavstvo še dalje raz 
širi . . . Kvadrat! zveži tukaj-le tvojega kristijanskega 
tribuna! Ali slišiš tepec! Urno! Kaj stojiš kakor štor?” 

„Ker sem tudi j az kristijan! ” 

Vnovič so se vnele strasti v cesarju ; novo vpitje, 
novo , zabavljanje in naposled povelje, naj centurija,
peljeo koj v smert. S Boš'tjan.om je pa hotel kajposebnega storiti . 

» Hifaks naj pride" zarenči trinog. Čez nekajminut je prišel in se vstopil pred cesarja visok, koščen na pol gol Numidijan ; čez herbet mu je visel 

'l') Legija seje imenovala pri Rimeih oddelek vojaštva, 
kakor naš polk. Bila je legija v_ raznih časih razno močna, 
ter štela od 3000 — 6000 móž. 


mogočni lok pa pisan tul s pšieami in na strani 
kratek širok meč. To je bil poveljnik afrikanskih 
strelcev . 

Hifaks! za jutri imam za-te veselo burko, pa 

moraš dobro narediti" reče mu cesar .

„Že dobro!” se zareži černec, in pokaže verst o 
svitlih belih zób . »Vidiš tukaj tribuna Boštjana ? 
O n je postal kristijan ." 

Ko bi bil naš korenjaški zamorec na skritega 
gada stopil ali na škorpijonovo gnjezdo, ne bi se bi l 
bolj preplašil, kakor se je zvedevši, da stoji zrave n 
kristijana — zraven enega tiste baže, kterim ni no

beno zločinstvo preveliko in nič pregnjusobnega ! 

Cesar je nadaljeval , Hifaks pa prikimal pri vsaki 
besedi in 'se režal. »Vzemi Boštjana s seboj domú 
in jutri zjutraj — le poslušaj, jutri zjutraj, ko se 
vam roke ne tresejo ; zvečer ste vsi pijani — zjutrajga privežite v Adonovem gaji na drevo, in streljajte 
počasi va-nj da bo mertev. Pa počasi! Jaz nočem , 
da bi kazali svojo urjenost in mu koj pšico zapodili 
skoz serce ali v možgane. Le zložno in ne smertnih 
ran! Od bolečin in od prelite kervi naj pogine. Le 
pojdi ž njim pa ne okoli pripovedovati, če ne - -" 

XIX. Rešitev. 
Če so tudi zelo prikrivali to reč, vendar s o 
kimalo zvedeli vsi tisti, ki so kaj bolj znani bili n a 
cesarskem dvoru , da so Boštjana spoznali za kristijana 
pa da ga bodo jutri. ustrelili. Najbolj je pa ganila 
ta novica Fabiolo. »Boštjan je kristijan? Ta blagi 
in junaški mladeneč, najmodrejši, kar sem jih po 
znala — on bi bil kristijan? Eden izmed tistih priprostih in malovrednih ljudi? To ni mogoče — in 
vendar — bo res. Ali me je motil? Je bil mar hinavec„, navadni goljuf? Gotovo ne!" 

Cutila je, da bi bil lepko dobil njo in njeno pre

moženje, če bi `bil hotel ; in tako blagodušno, tako 
rahlo je ravnal ž njo! Gotovo tak človek ni hinavec ,
ni samo svitla pena, ampak je zares zlato . Kako 
si teda' to razjasniti — kristijan biti pa dober, blag , 
veliko uku, ljubeznjiv? 


167 —


To ni Fabioli prišlo nikoli na misel, da je tak ,
&er je kristijan ; premišljevala je le : kako zamore 
take lastnosti imeti, a k o r a v n o je kristijan ? 

Ugibala je sem, ugibala tje ; prišle so jej na 
misel tudi besede starega poštenega Kromacija . »Znabiti pa niso kristijani taki, kakor — se popisujejo ? 

Jaz bi bila morala kaj več pozvedeti o njih. Gotovo 
ni Boštjan nikdar počenjal tako strašnih reči, kakoršne pripisujejo tem ljudem — in vendar jih vsi 
dolže." 

',Morda se pa kristijani dele v bolj olikane in 
priproste, sirove? Saj je ravno tako pri naših Epikurejcih ; so navadni, ki iščejo le vž'ivanja in mesenega 
veselja pa so bolj olikani, duševni, skeptični. Kajko bi bil Boštjan izmed olikanih kristijanov, kterim 
so vraže in hudodelstva navadnih kristijanov gnjusoba? To bi še bilo, ali kaj ker jej zopet ni šlo v 
glavo, da bi tak, na vsako stran izversten vojščak 
sploh bil v zvezi s taeimi ljudmi ; in vendar je bil 
pripravljen umreti za vero kristijansko ! 

„0 kako je škoda, da nisem še kaj več ž njim 
govorila o tacih rečeh, si je mislila ; pa zdaj je 
prepozno — jutri zjutraj ga ne bo več'!” Ta mise l 
jej je ostro zadela serce, kakor brhka pušica . Zdelo 
se jej je, kakor bi zgubila lastnega brata, ali pa d a 
se jej je ločiti od človeka, na kterega jo vežej o 
neke skrivnostne vezi. 

Temni večerni mrak jo je obdajal — še temnejše in otožniše so bile njene misli, kar jo zdram i 
sužnja, ki je z lučjo v sobo stopila. Bila je zamorka Afra, in je prišla za jed napravljat Fabioli ,
ker je želela sama biti. Med tem delom reče : „Gospodična, ali ste že slišali novico?” 

,>Ktero?" 
',Da bodo jutri zjutraj Boštjana s pušicami 
usmertili. Prav škoda je za lepega, mladega moža! " 
',Le molči, Afra, če mi ne veš več povedati ." 

več več, moja gospá! še prav čudnega. Ali 
veste , da je bil eden izmed tistih. nesrečnih kristijanov?" 

„Lepo te prosim, molči no in ne klobuštraj reči,
kterih ne razumeš .” 


168


„Se vó da ne, če vi hočete tako imeti. Pa sajmislim, da vam na njem ni nič ležeče, meni vsajnič. — Ta ni pervi častnik, kterega so ustrelili moji 
rojaki ; veliko so jih ustrelili, nekaj pa tudi rešili . 
Vendar se je to le tako naključilo.” 

Te zadnje besede je sužnja s posebnim povdarkom govorila, da je je bistra glava Fabiolina kojzapopadla; pervie' je zdaj pogledala kviško in ostro 
oko obernila deklici v temni obraz. Ali sužnja Ri 

spremenila obraza, pokladala je na mizo reč z a 
rečjó, kakor bi ne bila nič govorila. Naposled jo 
vendar nagovori Fabiola : „Afra, kaj misliš s tem " 

nič Ilič ; kaj nek more vedeti uboga sužnj a 
ali pa storiti? ” 

',Sem pojdi! S tvojimi besedami si nacikovala 

na nekaj , kar ho'čem vedeti." 

Sužnja se je približala okoli mize Fabioli, je 
po ledala krog in krog sebe pa šepnila : „Ali želite 
življenje ohraniti. Boštjanu?” 

',Gotovo da!" odgovori. Fabiola in skoraj poskoči 
s sedeža. 
Sužnja položi perst na usta in reče : „Pa bo veliko veljalo.” 

',Koliko?" 

',Sto sestercij*) pa prostost mi boste dali." 

',Naj bo — pa s kom si mi porok ? 

',Vaša obljuba naj le velja, če bo 24 ur pote m 

še živ, ko ga ustrelé." 

,Dobro! Le naglo, Afra, da ne zamudiš ! " 

„Se nič ne mudi” reče sužnja ter dalje dela . 

Potlej je pa šla naravnost v ces . palačo, kjer so 

svoja stanovanja imeli afrikanski strelci in stopila pre d 

njih poveljnika . 

„Kaj hočeš, Jubala” nagovori jo „in ob tak i 

uri? Saj danes po noči nimamo shoda.” 

Vem da ne, Hifaks ali pripeljal me je prav 
važen opravek k tebi ." 
kom?" 

) To je Mizo 5000 tolarjev. 


— 169
',Zadeva tebe, mene pa tvojega jetnika ."
„Le poglej ga tam-le” reče Afrik.anee in jej pokaže doli na dvor. „Kdo bi mislil, da bo ta človek 
jutri u.streljen ; vidiš ga, kako mirno spi, kakor b i 
jutri šel na svatbo? ” 

',Kakor bova šla te dni ti in jaz, moj Hifaks . " 
„Stoj, stoj! To ne gre tako naglo — je še marsikaj prej treba.” 
',Kaj?" 
„Pervié da te oprosté . sužnje ne maram .” 
',To je že uravnano." 

„rugič mi moraš prinesti dotico, pa še veliko 
dotico, da veš. Menda mi še nikoli ni bilo treba 
toliko denarjev, kakor ravno sedaj .” 

„Tudi za to ni treba več skerbeti. Koliko pa 
potrebuješ.? 

anj ne sme biti ko 2000 tolarjev.” 

',Jaz ti prinesem 4000." 

;,To pa to. Od kod imaš vso to gotovino? Koga 
si ubila ali komu zavdala, moja preljubeznjiva du

hovnica? Veš kaj — čem~ bi čakala do pojutrajšnjega dne? Précej jutri narediva, ali pa koj nocoj ,
če ti je drago! " 

„Le malo poterpi! Denar je ves pošteno pri 
dobljen, samo nekaj malega ti je treba še prej storiti. Rekla sem ti prej, da imam govoriti tu zastran tvojega jetnika .” 

',Vse dobro, pa kaj ima opraviti jetnik pri najinem ženitvanji? " 

še veliko!" 

',Kaj nek?" 

„On ne sme umreti.” --

Poveljnik černih strelcev jo pogleda tako serdito, kakor bi bil namerjal v njo planiti, pa ona j e 
stala nepremakljivo in nevstrašena, in videti je bilo , 
da bi ga bilo ognjeno njeno oko očaralo in okamnilo,
kakor okamni kačin pogled jastroba. 

,Ali noriš , ali kaj ti je?" slednjič spregovori. 

„Raj še tirjaj moje življenje. Da bi bila ti videla 
cesarjev obraz, ko mi je dal povelje, bila bi ž e 

spoznala, da pri tej reči ne gré norčevati se njim.” 


170 — 

„E, pojdi, pojdi! Saj bo jetnik kakor mertev 

in tudi kot mertvega naj ga razglase, samo štirx in 

dvajset ur potem mora še živeti, ko ga ustrelite .” 

',Kaj pa če se popolnoma zave? " 
„Nikar se ne boj . Bodo že drugi kristijanje za to 
skerbeji, .da ga izpred oči spravijo .” 
„Stin in dvajset ur potem praviš da naj še živi?

Želel bi, da češ dvanajst! ” 
»Vem, da znaš dobro preračuniti -- vpet in dvajset uri naj pa le umerje, če ni drugače." 
„Ni mogoče, moja Jubala, ni mogoče ; preveč 
je ležeče na njeni . ” 

„Ce pa ni mogoče, tedaj je vsa najina barantija 
pri kraji in 6000 g1 . je zgubljenih.” Pri teh besedah se je proč obernila, kakor bi htela iti. 

Zdaj je Flifaksa zmagala lakomnost, ognjeno 
zald.ič'e : „Stoj, stoj! Poskusim ; polovico teh denarjev se vé da bo treba dati mojim tovaršem .” 

„O, za té imam še drugih. 2000 pripravljenih .” 

„Ali res? O ti preljuba moja princezinja, ti pre

draga čarodejka! Pa 2000 bo preveč za moje malopridneže — dajva jima le polovico, drugo priverziva 
k najinemu .” 

„Kakor ti je drago, samo da se zgodi, kar zahtevarn..” 
',Mož beseda ! Šh*ri in dvajset ur bo živel potem 
je ž'enitvanje." 

Boštjan med tem ni nič vedel, kako se pogovar 

jate te preljubeznji'vi osebi o njegovi rešitvi ; naslonjen 

na vertni zid je mirno počival, in mramorna tla s o 
bila vojščaku dosti dobra postelja. Po počitku nekajur se zbudi okrepčan in ker je vse tiho bilo kro g 
njega, vstane in začne z razprostertimi rokami moliti . 

Mučenikova molitev ni pripravljanje na sniert -
pripravljanja njemu treba ni ; kajti vojak, ki stoji na 

straži zraven mučenca, kterega so pripeljali v smer t 
in se nanagloma tudi on spozná za kristijana ter svojo 

kri prelije z marternikovo — on je ravno tako rx 
pravlj na smert, kakor spoznovavee, ki v mo 'tvi 

tedne in tedne v ječi čaka zadnje ure . Tudi Boštjan 
se ni pripravljal na smert, ni prosil za odpuščenj e 
grehov, ker v njem je Živela tista sveta ljubezen 


ITI


ki odjemlje ves strah in je zagotovilo popolne božj e 
milosti ; njegova molitev je bila vesela pesem v slavo 

in čast kralja vseh kraljev, kakor mu jo pojó serafi 
v goreči njih ljubezni in vednem češčenji . 

Petelin je zapel in ga spominjal jutra pa sikanja 
berzih in gotovih pšic. Daroval se je veselo njih 
hudi ostrini,' ki bodo pile in prelivale njegovo kri ;

daroval se je v čast božjo in v potolaž'enje njegov e 

jeze ; daroval se je se posebno v prid preganjane 
Cerkve in molil je, da bi njegova smeri zmanjšal a 
terpljenje ostalim bratom. In od sv. cerkve na zemlji. 
so se više povzdignile njegove misli do cerkve v 
nebesih, kakor se urni orel vzdigne z hribovega 
verhunca proti nebu . Zdelo se mu je, da vidi pretergano jasno modro nebo in da seže njegov pogled 
noter v,sredo angelj skih trum in zveličanih bratov , d a 
kakor Stefan gleda krasoto odpertih nebes. Njegovo 
serce je zaslišalo nebeške glasove — zdaj je utihnil a 
njegova molitev, duša pa se je vzdignila nad vs e 
človeške čutljeje in vtopljena v to veličanstvo je vživala nebeško radost. 

Ko Hifaks stopi na dvorišče, se ga kar prestraši 
kakor nebeške prikazni, ko ga zagleda zamaknjenegaz žare§im obrazom, na kterem je igrala jutranj a 
zarja. Cerni poveljnik je izbral izmed svojih sto mo ž 
pet izurjenih strelcev, ki so bili tako vajeni, da s o 
pušico v teku z drugo se bolj naglo razcepili. Te 
'o poklical k sebi v stanovanje in jim povedal, ko-
Iiko č p jih čaka (kar bode on sam dobil, tega 
ni povedal) in razložil, kako naj streljajo na Boštjana. 
Tudi kristijanje so skrivši prinesli še precej denar

jev, da bi se jim truplo izročilo, in dva sužnja najbi zunaj čakala na usmertenega brata . Da bodo 
njegovi ]judjé molčali., tega je bil prepričan Hifaks . 

Peljali so tribuna na bližnji dvor, ki je ločilnjegovo stanovanje od stanovaliŠč afrikanskih strel 
cev in je bil z drevjem obsajen pa Adonu posvečen . 
Veselih korakov je stopal sredi. svojih morivcev in 
za njimi je šla vsa četa, ktera sama je smela pričujoča biti in drug nihče . Slekli so mu oblačila in ga 
privezali na drevo, pred njega pa so se vstopili na 
odločeno mesto izbrani strelci. Pervi zamoreo nategne 


172


lok, in v tem trenutku se je majala pica v Boštjanovem mesu ; tako drugi in tretji in peti ; pri vsaki 
novi pušici je zarjula derhal in pohvalila strelca , 
kajti kakor je veleval cesar : vsi so dobro zadeli. pa 

nihče ga ni ranil na smert. Veče in veče so priha

ale bolečine, kri ga je oblivala že čez in čez, glo

oko v meso so ga rezale tesne vezi in zavoljo veliko prelite kervi je postajal slabše in slabše ; ali 
duh. mu je bil krepak, vera nepremakljiva, brez 
mere njegova poterpežljivost in čez vse njegova ljubezen, terpeti za svojega Zveličarja. Oko je povzdignil v nebo in molil je pa čakal, kdaj se mu odpró nebeška vrata — okoli stoječi pa so vpili se 
smejali in ga zasramovali. 

Gotovo strašna smert! Ali to še ni bilo na, 

huje — hujše še ga je zadelo . Pričakoval je, a 

se mu zdaj in' zdaj odpró zlata nebeška vrata, p a 

zaperta so ostala, mučenec je bil odločen za več()

čast še tukaj na zemlji in iz smerti ni še stopil v 

večno življenje — samo brez zavedi se je zgrudil. 

Ko so njegovi mučivei dosegli, kar so h .teli', pore

zali so vervi in Boštjan `o padel v nezavesti in na 

videz mertev na kervava t a. 

XX. Oživljenje. 
Vesela, da se jej je tako srečno steklo, šla j e 

Ara že pozno po noči od Hifaksa domú. Bila je prijetna pa merzla zimska noč, torej se je terdo zavila 
v obleko in je naglo stopala ; le ko pride do cesarske palače, do tistega konca, kjer je bilo stanovanj e 
Boštjanovo in kjer je stal obelisk ,,meta sudans"* )
imenovan, je nekaj trenutkov postala, glasno se nasmej avši, kakor bi jo ta kraj spominjal na kako 
prav smešno reč. savno je htela naprej, ko jo 
nekdo prime za roko. 

*) t. i. potni steber ali obelisk , ker je v njega bila 

napeljana voda, ki se je na verhuneu razlivala in ob mra

mornatih vnanjih stenah. tekla do tal v za to napravljen 

prostor . 


173


',Zares bi te ne bil spoznal, če bi se ne bila 
smejala" nekako britko spregovori tisti, ki io je bi l 
zgrabil, „ali tvoj hijenski smeh te koj izdá. Komú 
si se režala? " 

Tebi.” 

, 7Zakaj meni?" 

',Ravno sem mislila na najin zadnji shod na tem 
le kraji in kako si se samega sebe spekel." 
jo je res prav lepo, Afra, da na-me misliš , 
sosebno ker jaz nisem. mislil na-tč." 

„Le tako prederzno ne govori. Jaz nisem več 
Afra, suž'nja, ampak prosta Jubala ; vsaj čez nekajur bom , in žena 1lifaksova, poveljnika mavritanskim 
strelcem ! 

„Zares vsega spoštovanja vreden mož, gotovo ! 
Da bi le še razun svoje kolobocije kak pošten jezik 
znal. Te male ure, da postaneš njegova žena, bodo 

pa že zadosti, da midva uravnava najino reč . Ko si 
rekla prej, da sem s e spekel, si menda htela reči ,
da si me t i za norca imela? — Kako lepih reči s i 
mi obetala, pa koga imam od vsega tega? Kje s o 
tvoje velike obljube in kje moj še lepši denar, kterega sem zameni” za obljube? " 

',Povej mi, ali v resnici veruješ v moje eoper

nije in moje čarodejne pijače ?" 

',Se vé da sem; ali so mar zgolj prevara? "
„Ne popolnoma; saj vidiš, da sva se iznebila


Fabija in da ima sedaj hči vse premoženje v roki . 

To j e bilo pervo, kar je bilo storiti .” 

Korvin pri teh besedah preplašen odskoči in za 

čuden praš'a : „Ali res misliš, da so tvoje copernij e 

na stran spravile Fabija?” 

Afra si je to le izmislila, 1 .o je pa videla, kako 
so zadele Korvina njene besede , je htela v svoj pri d 
oberniti ta vtisek in je rekla : „Kaj pa druzega . 
Tako lahko v s a c e g a s pota spravim, kdor mi j e 
na potu.” 

',Lahko noč, lahko noč" zakliče Korvin in ve s 
preplašen proč hiti. 

',Postaj no tnalo," nagovori ga bolj rahlo . ,,Zad

njič sem ti dala dva svéta, kterih vsak je zlatega 


14


denarja vreden • pa enemu si ravno nasproti ravnal 
drugega nisi s o noval ." 

;)Kako to 

„Ali ti nisem rekla, da ne smeš dražiti kristijanov, ampak varno je loviti v svoje mreže . Fulvij

I: storil tako in si opomogel ; ti si je le dražil, in 
aj si pridobil? ” 
„Zares nič ko jezo, sramoto in tepenje.” 

tedaj vidiš , da je bil moj pervi sva dober ; 
ravnaj se vsaj po drugem." 
Po kterera?" 
„Ko se boš obogatil s preraož'enjemkristijanskim , 

tlej pridi in se s svojim bogastvom ponudi Fabioli . 
wo sedaj je sicer vse snubače merzlo odgnala, vendar sem pri vseh zapazila, da niso imeli premoženja ,
da so bili le taki, ki bi si bili radi iz nadlog pomagali in se rekli z njenimi denarji — pa saj veŠ : 
brez nič ni nič.” 

',Te že razumem, pa kako do bogastva priti ? 
„Le poslušaj Kol-vin , ker danes se zadnjič po

.

govarjava. Glej , jaz te imam rada, ker si precej

serčen, terd in neboječ — zato ti povem.” Stopila 
je bliže k njemu in mu šepetala : „Od Evrota, ki 
mi pove vse, kar čem, sem zvedela, da je Fulvijnekterim prav bogatim kristijanom nastavil svoj e 
zanjke, posebno ima enega že v mreži. Le sem-le 
stopi v senco in povedala ti bom, kako mu uloviš 
njegov plen ; treba bo moritve zraven , pa to le nje 
mu. prepústi, ker ni brez nevarnosti.. Ti se le med 
njega in med rop vstopi in mu ga izpuli ; saj bi tudi 

on vsak trenutek tebi táko naredil. 
Se mu je šepetala in govorila nekaj trenutkov . 

otlej je on veselo zakričal : „Izverstno! To so modre 

esede iz tvojih ust.” — 

Kaka sprememba! Ko sta zadnjič ta dva malopridneža stala na ravno tem mestu in pogubo snovala drugim, bila sta nad njima pri oknu dva krepostna mladenča in kakor angelja varha sta čula ,
da bi poderla in vničila, kar sta kovala hudobca. 
Hrabrih mladenčev več ni — eden spi v hladnem 
grobu in drugi mirno pričakuje smertnih pŠie ; gori 
pri ravno tistem oknu pa sta se prikazala druga 


175


dva človeka, kterih enega je Korvin koj spoznal. 
',To je Fulvij je rekel. 

»In uni je njegov hudobni duh Evrota," pristav i 

sužnja. Stisnila sta se v senco in gledala gori n a 
okno. 

Ravno kar je stopil Fulvij k oknu ; v rokah je 

deržal meč in v mesečini skerbno ogledoval in ver

tel njegov deržaj — kar je debelo- zaklel in ga te

lebil doli na tla : „Medenina je, nič ko medenina! ” 

Zdaj stopi v sv].tlobo Evrota s krasno okinčanim 
oficirskim pasom v roki ; ogleduje ga in ogleduje : 
»Zgolj ponarejena šara. Vse njegove reči niso vredne 
300 tol. Fulvij , slabo si jo zadel 

» Evrota, ti mi vedno očitaš . In vendar me 
stane ta kukavi dobiček življenje enega izmed cesarju 
najljubših častnikov." 

Ko so drugo jutro sužnji vzdignili Boštjanov o 

truplo in proč hiteli ž njim, stopi nanagloma neka 
černa ženska k njim in jim pošepta : „Živ je še!” pa 
steče. Nesli so ga tedaj namesto v pokopališče v 
Irenino stanovanje, kar se je storiti dalo, ker je bil o 
še zeló zgodaj pa tudi zaté,, ke» je cesar že prejj'jšnjivečer Šel iz tega poslopja v lateransko palačo . o 

so poslali po Dijonizija, ki je rekel, da nobena rana 
ni. smertna in da se vsaka d zaceliti pa da je tak o 

neznansko zgubil kervi, da bo pretekel teden i n 
teden,., preden se bo ganiti mogel bolnik . 

Stiri in dvajset ur je hodila Afra uro za uro po

praševat, kako je z Boštjanom ; ko je pa pretekel ta 

čas, pripeljala je Fabiolo k Ireni, da naj bi sama 
zvedela: Boštjan še diha, čeravno slabo. Zdaj je 
sužnjo oprostila Fabiola, izplačala jej odločeno doto ,
in kmalo se je divji krik in vik razlegal po vse m 

Palatinu, kajti praznovali so Mavritanje poroko svojega rveljnika. 

abiola je s tako ljubeznivostjo in skerbnostj o 

opraševala po Boštjanu, da je mislila Irena: to je 

opraševala Od začetka je postajala le pri durih in 

rašala pa gospodinji denarjev v roke stisnila, da 

rp

i lože skerbela za bolnika ; čez dva dni pa, ko je 


176


Boštjanu bilo nekoliko boljše, povabila jo je vljudn o 
Irena, da bliže stopi. Storila je in pervič v svojem 
življenji je stala vedoč sredi keršanske družine. 

Irena je bila vdova Kastulova, ki je k.ti.stijan. 
bil, in sicer eden izmed tistih, ki so pri Kromaeij u 
bili. Umeri je mož nedavno ko mučenec, ona j e 
pa še ostala v stanovanji njenega moža v palači ,
ker nihče ni porajtal na-njo . Imela je pri sebi dv e 
hčeri, ki ste se pa tako različno obnašali proti materi, da je Fabiola koralo zapazila to prikazen . Ena 
je z nejevoljo pogledovala Boštjana, kakor kakeg a 
neljubega vsiljenca in je malo kedaj stopila k njemu,
ali pa nikoli, tudi proti materi se je obnašala sirov o 
in ošabno in je bila sploh v svojem mišljenji in ravnanji, kakor navadni svet, sebična, lehkomiselna itd . 
V vsem ravno nasproti je bila njena mlajša sestra — 

ponižna, priljudna, skerbna za druge in spoštljiveg a 
obnašanja proti materi.; proti revežu Boštjanu pa 
polna sočutja in prijaznosti . Irena sama je bila prav i 
zgled za keršanske gospodinje srednjih stanov ; ni 

bila učena, pa bila je mila, delavna in poštena. 
Rimljanka še ni videla tacega gospodarstva, kakor 
je bilo to — priprosto , mirno pa vse v najlepšem red u 
kteri je motila samo starša hči. V nekaj dneh so 
vedeli, da Fabiola ni kristijarta, pa zato niso drugače ravnali ž njo ali tudi Fabiola je nekaj spoznal a 
kar jo je pa žalilo — da je starša hči še nejeverka. 
Vse, kar je Rimljanka videla v tej družini, mečno 

jej je slabe predsodke, ktere je imela do kristijanov ; 

vendar ni imela kaj prilož'nosti, to reč premišljevati, 
ker vedno je le na Boštjana mislila in na njegovo 
ozdravljenje, ki je prav počasno napredovalo . Pomenkovala se je z Ireno, kako bi ga v Kampanij o 
spravile, da bi se tam v svojem selskem poslopji ž 

njim o veri pogovarjala, pa prišlo je nekaj in to 

nemogoče storilo. 

Kdo bi popisal Boštjanove občutke, ko se j e 

pervič zopet zavedel! Vedno je bil hrepenel po mu

č'eniškera vencu in molil za-nj, vse terpljenje muče

niško je Že preterpel, že umeri je — kolikor se tiče 

človeških občutkov — ta svet je bil m.ertev za-naj

in sedaj se je prebudil, ne ko izveličanec v neb gkah 


177 —


višavah, ampak ko navadni človek , še-le na potu 
do zveličanja, kteri še zgubi lehko : zares, to je bila 
veča skušnja za-nj, kakor mučeništvo samo . Podoben 
je bil človeku, ki hoče v viharni noči s svojim čolničem čez derečo reko, in ki se ure in ure bori p a 
vije sem ter tje po serdi'tem valovji, da bi onkrajprišel — slednjič pa zapazi, da je tam, od koder j e 
veslal. Vendar nejevoljen ni bil in ni tožil, ampak 
le molil je in si mislil : Božja volja je ; gotovo mi 
hoče nakloniti dvojno mučeniško krono. In res je 
od dne do dne bolj hrepenel po tej drugi kroni in 
zató ni hotel slišati, da bi mu govorili o begu al i 

da naj se slsrije. 

',Jaz sem sedaj pravico zadobil, odkrito in neprestrašeno govoriti svojim preganjavcem" je rekel , 
pervi dan, ko bom mogel iz postelje, se bom 
oslužil te pravice. Le dobro skerbite za-me, da 

o prej ." 
XXI. Druga mučeniška krona. 
Kar je zamorka razodela Korvinu in ga tako 
razveselila, to je bil ravno tisti naklep, o ktere m 
smo že nekoliko slišali v pogovoru med Fulvijem i n 
]vrotom. Fulvij namreč je zvedel iz besed sle e 
mučenke, da je Neža kristijana in mislil si je : z a, 

jo imam tako ali tako v pesti ; ali jo lepko v zako n 
z menoj prisilim, ali pa si pridobim lep kos njenega bo

gastva , če ,jo za kristijano izdam. Da si izvolil 
to zadnje, k temu ga je spodbudil in nagnal Evrota . 
Ker se je bal, da bi ga Neža pred sé ne pustil a 
pisal jej je prav spoštljivo pismo in jo v njem zagotovil svoje nesebične vdanosti do nje ter jo tudi prosil, naj dalje ne zavrača njegovih prošenj. H koncu 
je pa še pristavil, da bi ga utegnila dolžnost prisiliti, 
drugo pot nastopiti do svojega namena, če bi proš

nje ne zdale. 

Neža mu je odgovorila mirno in vljudno ; ven

dar je pa tako določno zavergla njegovo ponudbo , 
da mu ni ostalo kar nič več upanja ; pristavila je 
tudi, da je že zaročena neomadeževanemu Jagnjet u 
in da od umerjočega bitja ne more več sprejemati 
zagotovil nagnjenosti. Ta odgovor je Fulvija popol-

Fabiola. 12 


178


noma vterdil v svojem namenu, in sklenil je pra v 

pazno in varno se lotiti svojega početja. 

Ker Boštjan ni hotel bežati, obšla je Fabiol o 

nekako romantična misel : rešiti ga tudi zoper njegovo lastno voljo ter cesarja odpuščenja za-nj prositi . 
Ona ni še poznala spridenosti človeškega serca, mislila je : »trinog bo od začetka razsajal in se grozil , 

v,-, drugié pa gotovo ne bo reveža obsodil na smert . 
Ce je le še kaka iskrica usmilKa v njem, zbudile 
jo bodo moje prošnje in solze ." Pismeno je prosila, 
da bi io sprejel cesar ; in ker je poznala njegovo 

lakomnost, pridjala je zlat perstan, ki je bil čudn e 
lepote in neizrečene vrednosti pa posut z dragim i 
kamenčki — kakor j e rekla, v znamenje nj enega in 
umerlega očeta ponižne vdanosti. Cesar je dar sicer 
sprejel, odgovoril je pa, naj s svojo prošnjo kako r 
vsi drugi prosi.vei pride 20. v palačo, kedar se bode 
po velicih stopnjicah podal v tempelj. Ta merzel 
odgovor jej ni delal veliko upanja, vendar je sklenila 
vse skusiti in storiti, kolikor je v njeni . moči . 

Odločeni dan obleče se Fabiola v černa oblačila ,
ko proseča pa tudi ko Žalujoča po očetu, in se vstopi 
s prošnjo na stopnjice med ljudi, ki so bili velik o 
bolj nesrečni, kakor ona : med matere, otroke itd., 
ki so namenjeni bili usmiljenja prositi za svoje ljube 
in drage, ki so zdihovali po ječah in rudnikih. Videti toliko reve je Fabioli serce zeló vpadlo, š e 
bolj pa ko se je prikazal tiran (ž njenim perstanont 
na svoji. kmečki roki — potegnil zdaj temu zdajdrugemu prošnjo iz rok, jo zaničljivo pregledal in jo 

raztergal ali pa na tla vergel. Le redko kedaj ' e 

vzel kako pisanje , izroči.vši je svojemu tajniku, i 
se je ravno tako ošabno obnašal, kakor on . 

Zdaj je bil že blizo Fabiole ; le še dve stopinji — 
serce jej je nepokojno tolklo — ne da bi se bala cesarja, skerb in strah je je bilo za, Boštjanovo osodo . 
Rada bi bila molila, ko bi bila vedela, kako in 

11 

komu. Zopet seže cesar po papirju, kar se naglo 
nazaj oberne — nekdo ga je bil pe imenu poklical. 
Tudi Fabiola kviško pogleda ; zdi.' se jej glas znan. 

Njej nasproti visoko v beli mramorni steni j e 
bilo okno, ki je svitlobo dajalo temnemu mostovžu, 


179 —


kteri je peljal do Ireninega stanovanja. In ravno ko 
je . gori pogledala, stopila j e iz mostovževe tmine n a 
svetlobo lepa pa strašna podoba — B o š tj a n, bled , 
shujšan in nekako strahovito mj.rnega pa resnobnega 
obraza ; podoben človeku, ki ne pozna več strasti . 
Razmesarjene persi in razstreljene roke so se m u 
videle izpod široke obleke, ktero je imel ogernjeno . 
Slišal je bil namreč navadno znamenje s trobento ,
da pride cesar in spravil se je po koncu, da ga po 
zdravi. 

„Maksimijan!” je zaklical zamolklo pa razločno . 
',Kdo si, prederznež , da tako meni nič tebi nič 
kličeš po svojem cesarju?" vpraša cesar in se oberne ,
od koder je donel glas . 

',Prišel sem kakor od mertvih nazaj te opo

minjat, da se ti bliža dan jeze in maščevanja. Po 
tlaku tega mesta si prelival kri svetnikov božjih ,
njih sveta trupla metal v vodo ali pa na gnojnišéa -
Bogu posvečena poslopja si podiral in oskrunjeva l 
oltarje pa prisvojeval si lastnino revežev : za vse to 

in zavoljo tvojih lastnih pregreh, zavoljo tvojih gnjusobnih hudobij, zavoljo zatiranja in nepraviee, za 
voljo tvoje ošabnosti in lakomnosti te je obsodil Bo g 
in koralo te bo zadela njegova jeza. Umeri boš na

silne smerti in Bog bo izročil svojo cerkev cesarju po njegovi volji ; tebe in tvoj spomin pa bod o 
preklinjali po vsem svetu in vsikdar . Spreoberni 
se, brezbožnik, dokler je še čas in prosi Boga odpuščenj a v imenu križanega Jezusa, kterega si doslejpreganjal!" 

Vse je bilo tiho, ko je glasno govoril te besede. 
Cesar je obstal kot okamnjen ; zdelo se mu je, da 
stoji mertvemu nasproti, ko je spoznal Boštjana . 
Vendar koralo se j e zavedel in strastno zaklical : 
„Alo! urno! Neka naj jih tje gre in ga pred mé pripelje! Hifaks! Hifaks! ravno sedaj sem ga še videl .” 
Pa zamorec jo je pobrisal, precej ko je spoznal Bošt 
jana. „Ta jo je potegnil, kakor vidim — pa ti tepee! Kdo si? (S temi besedami se je obernil d o 

Krvina, ki je stal zraven očeta) . Urno teci k Nu-
midčanom — Hifaks naj koj sem pride!” 

12* 


80 —
Težkega serca je šel Korvin na svojo pot . Med


tein je bil Hifaks svojim ljudém vse povedal, k 
se je zgodilo in pripravili so se, da se bodo branili . 

Ene same duri do dvorišča so pustili odperte, in k o 

e cesarjev poslanec prišel do njih, ni smel naprej. 
V versto postavljenih je stalo na vsaki strani petdeset mož , z Hifaksom in Ju balo na nasprotnem koncu ; vsi so imeli černe persi in roke gole, pa na napetih lokih pšfee, obernjene proti vhodu, Tako so 
tukaj stali, mirno in nepremakljivo, kakor ver sta 
kamnitih slopov (štatev) pred kakim egiptovskim 
tempeljnora. 

„Hifaks i” nagovori ga boječe Korvin »cesar me 
je poslal po vas." 

Afrikanec mu odgovori : „Be sporočite preponižno njih veličanstvu, da so se zarotili moji ljudjé 
da nihče ne bode stopil v naš dvor ali iz njega, d a 
bi rau ne tičalo sto pušic v sercu ali v herbtu, dokle r 
nam ne pošlje kako znamenje odpuščenja.” 

Ko je Korvin to sporočil cesarju, se je ta debel o 
zasmejal. Numidéanje so bili ljudjé, s kterinú s e 
ni rad pričkal, njegovi najzvestejši vojaki ; na nje 
se je zanesel v boju s sovražnikom ali pa če se ' e 
vnel kak punt, njih roka ni nikoli napek men a . 

zvite buče!" reče nesi ta-le perstan Hifaksovi 
čemi. Ženi" — in izročil mu je Fabiolin zlati pelistan. Korvin je tekel in vergel perstan na dvorišče. 
Jubala je veselo planila po njem, pa moževa žuljast a 
roka je mahnila po njej, da se je zgrudila — in 

tovarši so m.0 zavriskali. Divjak je pobral dragoce

nost, žena pa je vstala prepričavši se, da je prišl a 

še v hujšo sužnjost, kakor je bila do sedaj . 
Hifaks se je zagovarjal s cesarskim poveljem. 
,Ce bi nam bili dopustili v glavo ali v serce m u 
poslati nekaj pušic, bilo bi vse dobro, tako pa m i 
nimamo nikakoršne odgovornosti! " 
-,,Naj bo ; vsaj zdaj-le mi morate dobro postreči . 
Halé! Dva naj prideta z betom." 

Dva Afrikanea sta pristopila k Boštjanu, ki s e 
komaj kviško deržal . pa bil je miren in brez 
s ahú. 


181 —


» Takó, predraga! zdaj pa le pazita' reče bar-
bar. .. „Kri se ne sme prelivati na teh stopnjicah. Le 
s ki mu lepo izbita življenje iz života — gospá ,
kaj pa vi?” S temi besedami se je obernil proti 
Fabioli in jo bolj vljudno nagovoril, ker jo je poznal ter svojo roko stegnil po prošnji. Rahločutno 
Rimljanko je strah obhajal pa merzelo se jej je nad 
takim početjem, da je skoraj v omedlevice padla ;
odgovorila je : »Veličanstvo, bojim se, da je pre

pozno!" 

„Zakaj prepozno?” Pri teh besedah pogleda cesar v pisanje in kakor blisk se mu zasveti oko . 
„Kaj, vi ste vedeli, da je Boštjan še živ? Ali st e 
kristijana?” --'' 

Odgovorila je : »Nisem !" Zakaj jej je nek sko

raj v gerlu obtičal odgovor? Za ves svet bi ne mogl a 
reči , da je sploh kaj druzega. O Fabiola, dan mi

losti ti koralo napoči ! 

„Kakor ste sami rekli” odgovori cesar prijazno 
in jej prošnjo nazaj podá „bojim se , da je ta mahljej za n'i.” 

»Sla o prihaja" spoštljivo zine »ali smem 

proč'?" 

smete, sinete! Pa naj se vam pri tej priložnosti še zahvalim za lepi perstan, kteri ste m i 
poslali; dal sem ga vaši nekdanji sužnji. Čemi roki 
se bo še bolj podal, ko celó moji. Zdravi!" 

Sirovi trinog je resnico govoril, zadnji silni mahljej po glavi je bil moriven — Boštjan je bil tam , 
kamor si je želel, z dvojno palmo v roki je preje l 
dvojno krono ! In kako sramotivna smert pred svetom : pobit biti kakor zver, med tem ko je cesar 
veselo kramljal 

Zapovedal je vladar, da naj ne verž'ejo mertveg a 

tribuna v Tibero pa tudi ne na kako gnojnišče , ampak da naj mu težkih reči navežejo na truplo in ga 
spusté v smradotok, kamor se steka vsa mestna ne 
snaga, da, tam segnjije in ga Červi poj edó pa kristijanj e 
ne najdejo. To se je zgodilo, in sv. listine nam 
pripovedujejo, da se je po noči prikazal pobožni Lucini ter jej povedal, kje ležé njegovi ostanki. Po


182 —


iskali so, našli sv . ostanke in je slovesno tam pokopali , kjer sedaj stoji njegova bazilika. 

XXII. Razsodili dan.; pervi del. 
V življenji slehernega človeka, najdemo kak dan ,
ki je posebno imeniten za vse njegovo naslednj e 
življenje, to je razsodni ali odločni dan, ki večidel 
spremeni vse naslednje . Ravno taka je v življenji 

celih ljudstev in národov, kakor so n . p. dnevi imenitnih bitev ali vojská, ki spremené popolnoma osodo 
ljudstva — tildi narodje imajo svoj razsodni dan . In 
posamezni, naj je imeniten ali siromak, vsak ima svoj

odločni dan ; temu je razsodni dan dan volitve stanu,
onemu dan spreobernjenja itd. 

In Fabiola? Ali je ni vse gnalo do razsodneg a 
dne? Cesar in sužnja, oče in gost, dobri in malo

ridni, kristijanje in neverniki, bogato in revno, kakor življenje in smert veselje in skerb , učenost in pri 
prostost, molčanje in pogovor — vse jo je vsako po svoj e 
tiralo in vodilo na eno in isto pot . — Kar smo poprej pripovedovali , tega se spominja sv . cerkev 20. januarja, in 
če pogledamo v pratiko, kaj pride drugi dan, spoznali 
bomo kaj, da bode gotovo tudi' . imeniten dan v naši povesti . 

Od cesarja je šla Fabula k Ireni, kjer je vs e 
v žalosti našla ; vendar je čutila začetek med njen o 
togo pa Žalostjo in žalovanjem onih. Pri njih se je 
med žalost mešalo neko sveto veselje, bilo je kakor 

temen oblak, skoz kteri predira solnčni žarek — 
njena žalost, to je spoznala, je bila drugačna in 
teža, podobna gosti nočni tmini ; žalovala je, kakor 
bi bila nekaj zgubila, kar je za vedno zgubljeno. 
Proč je bilo z vsem popraševanjem po kristijanstvu 
ktero se jej j e zdelo nova, prav častitljiva in bistro 
umna sistema — saj jej je umeri učenik, po kterem 
je hrepenela. Ko se je razšla množica pred palačo , 
poslovila se je od vdove in hčeri ; pa ni vedela zakaj — nejeverke kar ni mogla tako rada imeti, kako r 
njene mlajše sestre. 

Sla je domú; samotno je sedala in skušala zbranj em . 
Vzela je v roko zvezek za zvezkom bukev, kter e 
je s loh prav rada brala : od smerti, prijateljstva 
od repasti ; ali. vse se jej je zdelo tako vsakdanje 


183 —


in neslano, da nič tacega. Prijela se je je neka 
otožnost in klá,vernost, ki je ni zapustila do večera,
ko so jej neko pismo v roko položili. Komaj pa 
malo pogleda po pisanji, ko divje kviško plane , si 

ilase ruje in z rokami vje, da je sužnja Graja, ki 

je bila v sobo prinesla pisanje , kar strahu v kot 

skočila. Tako je stala nekaj trenutkov merzlega 
in stermega pogleda, potlej pa je nazaj na sedež 
padla in globoko zdihovala . Nekaj minut je sedel a 

.zakor brez zavesti, pismo v obeh rokah, so se 
jej obesile po obleki . 
Ko se j e zavedla, prah, : „Kdo j e prinesel t o 

pismo?” 

',Nek vojak, gospica!" oglasila se je sužnja. 

» Noter ga pokliči! " 

Ko je šla po vojaka, popravila se je Fabiola in 
poravnala lase. »Od kod ste to prinesli?" praga ga, 

o stop vojak v sobo. 
z sem na straži pri Tulijanovi ječi." 

„Kdo vam je dal to pisanje? ” 

;,Gospodieina Neža sama ." 

',Zakaj so zaperli ubogo dete? " 

',Nek mož ', a ki ga imenujejo Fulvija, jo je zatonil , da je krlstljana." 

' ,Zavoljo nič druzega?" 

Jolikor jaz vem, ne ." 

„Ce je to vse, bo kmalo poravnano . jaz lehko 

spričam, da ni res. Le recite, da koj pridem. To-le 
nate za vaš trud! ” 

Vojak je odšel . Fabiola se je pa terdno zavila 

in šla sama v ječo. Koj so jo peljali v posebno sobico, ktero so dali Neži zavoljo njenega rodú, i n 
ker so starši bogato obdarovali jetničarje . 

„Kaj pa pomeni vse to?” prah, Fabiola Nežo 
ko ste se prijateljsko objele . 
',Pred nekaj urami so me semkaj pripeljali." 
je mar Fulvij tako bedast ali tako oreden, 

de te toži reči, ktera se v petih minutah dokazati 
dá, da ni res? Jaz sama grem k Tertulu in mu do 
kažem neslanost in hudobijo tega dolženja! " 

„Kterega dolženja, moja predraga?”
',No da si kristijana."



184


„Hvala Bogú saj sem res!” odgovori Neža in s e 

prekriža. 

Ta odgovor ni Fabiole preveč prestrašil in vznemiril; Boštjanova smert jo je privadila tuge in britkosti. Saj je pa že tudi prej našla to vero v človeku, kterega je imela za vzor vsakoršne moške kreposti ; zató se ni čudila, če je sedaj našla ravn o 
tisto vero pri oni, ktero je lju'bila, ko izgled žensk e 
popolnom.osti, Dva tako izverstna človeka , tako veličastna značaja — in oba kristijana! To jej je ž e 
bolj razjasnilo njeno zastavica. Glavo je kakor 

oštovaje sklonila pred devico in jo praš'ala : „Odklej si že kristijana ? 
„Le vse svoje življenje, draga, Fabiola! Na ma

ternih persih, tako rekoč„ sem že prejela to vero.” 

„Zakaj si pa meni to prikrivala? 
„Zató ker sem poznala tvoje predsodke do kerš~'anstva in kako slabo misliš' od nas : da smo ljudje 

(Ani smešnih vraž in udani najgnjusobnišim pregre

ham. Zapazila sem, da nas imaš za siroveže, ne

vedneže in topoglavce. Se slišati nisi htela od nas ,

in če je koga sovražilo tvoje blago serec, gotovo 

je kristijane.” 

„To je res, predraga Neža! pa če bi bila vedela, 

da sta ti in Boštjan kristijana, mislim, da bi ne bil a 

mogla več sovražiti kristijan.ov, še ljubila bi vaj i 

bila.” 

„To le sedaj tako misliš, ker ne poznaš moč i 

občnega, napčnega mnenja in koliko premore laž , 

ki se ponavlja dan na dan. Saj je že dosti prav 

blagih duš in zeló izobraženih mož za svoje sužnj e 

storilo to splošno napačno mnenje, da nas res imaj o 

za vse to , kar se nam očita.” 

„Desnico govoriš, Neža! vendar saj ni lepo, da 

se hočem v sedanjem tvojem stanji s teboj pričkati . 
Kaj ne, da boš silila Fulvija, naj dokaže, da si res 
kristijan.a?” 

„Nikakor ne. Saj sera že sama to obstala in 

mislim jutri spet očitno se za kristijano spoznati .” 

',Jutri? Kaj , že jutri? prašala je Fabi.ola in se 

prestr~ Ula kakor reči. ? ki jej prezgodaj pride . 


85 — 

Da jutri. Da se med budstvom kak nepoko ' 
ne vname (akoravno mislim, da se bo malokdo men i 
za-me) me bodo na vse zgodaj pred sodnika posta 
vili in ostro kaznovali . Ali niso to vesele novice , 
moja ljuba?" prašala je živo Neža in svojo tetko za 
roko prijela. Potlej pa jej je navdušeno tako-le govorila: „Glej , že vidim, po komur sem tako željno 
kopernela, že imam, kar sem želela ; že sem v neesih združena ž njim, kogar sem iz vsega serca 1'ubila na zemlji. Ali ni lep, Fabiola? Lepši ko ange JI, 
ki ga obdajajo. Kako mil je njegov obraz, kako 
prijazno njegovo smehljanje! In najljubezniviša gosp a 
ž njim, naša Kraljica in Gospa ; kako prijazno mi 
miga, da naj pridem k njej! Že grem, Že grem! — 
Zginili so, Fabiola, zginili.; pa jutri zjutraj pridejo 

spet, in potlej se ne ločimo več!” 
V Fabioli se je serce mogočno vzdigovalo , nek 
nov duh jo je navdajal; ona sama ni vedela, kaj je ,
pa zdeli so se jej nenavadni, čeznatorni čutljeji. 

Imena — milosti še ni poznala ; ali Neža je z vese

ljem zapazila, kaj se godi ‘v njeni duši in preserčn o 
je Boga hvalila zató. Prosila jo je, da jutri pre d 
dnem zopet k njej pride — zadnjič v življenji! — 

Ko se je to godilo v ječi, sta se v prefektov i 
hiši oče in njegov preljubeznjivi sin nekaj prav važnega posvetovala. 

',Stara copernica ima prav" bile so besede prefektove „jaz iz lastne skušnje vem, koliko premor e 
bogastvo; vse zavire premaga.” 

',To mi boš pa tudi priterdil," odgovori Korvi n 
',da izmed vseh Fabiolinih snubačev, kolikor sva ji h 
naštela, ni bil ne eden, ki bi ne bil bolj Fabiolin o 
premoženje snubil, kakor njo .' 

teboj vred." 

„To je res . vendar ne, če ml bo mogoče z 
mojo roko vred jej ponuditi tudi veliko Nežino premožen `e.jj

a brez vseh pogojev jej' moraš ponuditi t o 
premoženje, in potem še-le tebe samega ; tako bo 
morala ali tebe vzeti ali pa premoženje ti nazaj 
dati.” 


86 —


„Saj res, saj res ; na to zadnjo še prej mislil 
nisem. Ali misliš , da res ni mogoče drugače si zagotoviti Nežino premoženje , kakor po Fabioli ? 

„Ni ne. To je gotovo, da bo Fulvij hotel imeti 
svoj deleži ; ker pa cesar sovraži Fulvija, zate mu 
bo prej ko ne rekel, da ga je volja, vse premoženj e 
za-se obderžati. Če bi pa jaz cesarju povedal kak 
dober in očividen vzrok, da naj dá premoženje perv i 
n'eni žlahtnici, ki bogovom služi, bi me prej ko n e 

ogal.” 

„Kako nek misliš to dognati ? 

„Danes po noči bom dal napraviti cesarski reskript ; precej po usmertitvi pa se bom podal k cesarju, nejevoljo ljudstva mu bom še veliko huje po 
pisal, kakor bo res in rekel, da je Fulvij .vsega 
tega kriv , pa da bi si veliko hvale in časti pridobi l 
pri ljudeh, če bi vso zapuščino izročil Nežini naj 
bližnji sorodnici. Cesar je ravno tako častilakome n 
kakor neusmiljen pa požrešen, zate ne bo napačno , 
če z eno napako drugo spodbijemo .” 

',Zares, ljubi oče! to bo najbolje . Zdaj grem 
pa mirnega serca k počitku . Jutri je razsodni dan 
mojega življenja, vsa moja prihodnost se bo po tem 
ravnala, če me sprejme ali zaverže." — 

V ravno tem času sta imela pa tudi Fulvij in 
njegov ljubeznjivi striček prav mikaven pogovor. Ko 
je Evrota pozno domú prišed našel svojega stričnika sa 
mega v te-mi sedeti , ga j e tako-le nagovoril : 

„No, Fulvij, ali j e zavarovana 

„Kolikor jo zidovje in železje zavarovati more , 
je zavarovana ; pa njen duh je nepremakljiv in prost , 
kakor zmeraj .” 

„Molči, molči od duha ; njemu bo že ostro jekl o 
konec storilo. Kaj pa, ali je že odločena njen a 
osoda? In kako je z nasledki ? 

„Osoda je gotova, če nič posebnega ne pride ; 
kar se pa nasledkov tiče za mé, ležeče je vse n a 
tem, kake volje bo cesar. Povem ti pa, da mi j e 
serce nepokojno in da me vest peče, pokončati tako 
mlado življenje , sosebno ker je d.obiéek tako negotov.” 

,Marec ni spremenil resnobnega obraza, merzel 


187


in terd je ostal ko je odgovoril : „Fulvij , v tej reči pale nobene mehkosti! Ali veš, kaj je jr~terni dan ? 
',Eden in dvajseti jannarij .” 

„Ta dan je za-te vedno razsoden . Ravno ta dan 
bil, ko si, da bi si pridobil premoženje nekega 
druzega — " 

„Tiho, tiho!” ustavi ga Fulvij v silni dušni bo 
lesti. „Kaj me vedno in vedno na to spominjaš 
kar bi naj rajši pozabil?” 

„Saj ravno zato, da ne pozabiš ; jaz moram za t o 

skerbeti, da te ne bode vodila vest, krepost ali čast . 
Ali ni. norčávo, usmiljenje hliniti do človeka, ki j e 
na poti tvoji sreči, ko si vendar ž nj o tako ravnal ” 

Fulvija je pri teh besedah popadla tiha jeza ; 
v ustni se je ugriznil in z rokami pokril zarudeli 
obraz ; ali Evrota ga je kmalo zdramil z besedami . : 
» Glej, jutri ti napoči drugačni dan, in menda zadnj i 
razsodni za-te. Le mirno malo premisliva, kaj nama 
obeta. Ti boš šel k cesarju in ga prosil za postavni 
del od konfisciranega premoženja, kaj ne? Vzemiva ,
da ti ga dá?" 

„Predal bom prej ko mogoče svoj delež, poplačal dolge in šel v deželo, kjer me nihče ne pozná .” 

',Kaj pa, če ti ga cesar ne dá?" 

„Ni mogoče! To ni mogoče” živo zakliče Fulvij . 
',Saj imam pravico do njega, terdo pridobljeno pravico! Nikakor mi ne morejo odreči! " 

„Le mirno, moj mladi prijat'elj! le mirno . M i s

liva s i, da ti odrekó tvojo pravico .” — 

',Potlej sem zgubljen! Druzega pota ni, da bi si 
opomogel ; kar zbežati bi moral od tod ." 

',To bi že bilo , - koliko si pa dolžen pri jndih?" 

„Dve sto sestércij,*) po petdeset od sto in z 
obrestmi od obresti — brezvestnemu oderuhu Efraimu .” 

„Kakšno varščino si mu dal?” 

„Druge ne, kot gotovo upanje do Nežinega 
premoženja.” 

„In če ti spodleti, ali misliš, da ti bo jud dal 

ubežati?” 
,,Se vé da me ne pustil, če bi vedel . pa 

*) Blizo 16.000 gold. po našem. 


treba je, da sva na vse pripravljena in da prav na 

skrivnem bega pričakujeva." 

„Fulvij , to le meni prepusti! Ti vidu , kak o 
važen je za-te juteršni dan, ai. prav za prav današnji, ker se že jutro bliža -prinese ti življenje al i 
smert. Le pogumno tedaj, da prestaneš kar ti rodi.” 

XXIII. Razsodni dan drugi del. 
Fulvij je šel iz svojega stanovanja na merzli 
onočni zra da si malo ohladi vročo kri in si umiri 
nepokojno serce. Brez vsega namisleka je lazil sem 
ter tje , vendar ga je nekaj bliže in bliže vleklo Tulijanovi ječi. Kaj je nek bilo? Ali tleča vest, al i 
osramoteni ponos ; zvabiti spodbadajoča ga lakomnost? Zaverženega, zaničevanega in ponižanega s e 
' je čutil skoraj od otroka, čigar premoženje se mu 
je neobhodno potrebno zdelo, da se reši beraške 
palice in smerti ; vendar bi bil še rajši imel nj o ko 
njeno smert. Umoriti jo dati, to se mu je zdelo siln a 

silovitost, če bi bilo le kako drugače mogoč'e ; zatC 
jej je še enkrat hotel ponuditi rešitev . 

Ravno je stal pri ječinih durih, povedal je gla

silo in spustili so ga v sobico njegove jetnice. Pa 

Neža ni zbežala v kot, ko ga je zagledala kakor 

plaha ptica, ko se na kletki jastrob pokaže, ampa k 

mirno in serc'no je stala pred njim. 

„Fulvij!” nagovorila ga je vljudno, „Ie še malo 

ur je mojega življenja, dajte mi vsaj te trenutke v 

miru preživeti.” 

„Gospodieina! jaz sem prišel, da vam podaljša m 

te ure na leta, če vam j e drago ; in na mesto miri 

vam prinesem srečo .” 

',Tako nagovoriti tisto, ktero ste smerti izročili ,

to je najmanj zasmehovanje ." 

„Nil akor ne, predraga gospica! Vaša osoda je 

v vaši roki. ; le lastna terdovratnost vas izročuj e 

smerti. Prišel sem še enkrat in zadnjič s svojo po

nudbo, da vam rešim življenje ; volite tedaj!” 
»Ali vam nisem prej že povedala, da sem 

kristijana in da rajši stokrat umrem, kakor da b i 

zatajila svojo vero?" 


— 189
',Jaz ne tirjam več tega od vas. Le bežite z 

menoj, ječa mi je odperta ; in vkljub vsem cesarskim 
razglasom boste živeli, če ste tudi kristijana." 

',Saj sem vam že tudi razločno povedala, da j e 
že moj Zveličar in Gospod Jezus Kristus moj ženi n 
in da mu hočem vedno zvesta ostati ? 

',Bedarija in vraža! Le ostanite pri vaši termi , 

a vas bo knxalo nekaj zadelo, česar se bolj bojit e 
o smerti in kar vam bo za zmeraj pregnalo prazn o 
misel od vedno zvestobe ." 

',Za Kristusa se ničesar ne bojim ; saj imam angelia božjega pri sebi, ki varuje moj život in ne b o 
pripustil terpinčenja dekle svojega Gospoda. Zdajpa nehajte z vašo nevredno nadležnostjo in privošite 
mi vsaj to, kar privošijo najslabšemu obsojencu --
pustite me samo ." 

Fulviju je ušla vsa poterpežljivost in ni moge l 

več zaderževati svoje strasti. Zopet ga je zametovala 
nežna deklica in ga od sebe pahnila, akoravno jejje smert že pred durmi stala! Neugasljiv egenj se 
je vnel v njegovi duši in v tem trenutku so se vse 
strasti in čutila v njem zlila v eno — v sovraštvo . 
Oko mu je zaplamenelo in divjega obraza zakriči : 

Reva le še enkrat naj ti bo dana priložnost : 

k 

aj hočeš , ali z menoj živeti ali umreti ? 

',Tudi umerjem rajši za njo, kakor da bi živela 
s tako pošastjo kakor si ti!" oglasi se nekdo zade j 
na vratih . 

',Naj pa umerijo!" zarujove Fulvij , vzdigne pesti 

divje pogleda na zadej stoječo ; ,,pa tudi ti, če 
xni še enkrat pot zastopiš ! 

Fabiola je bila natihoma prišla do, duri in si 
ogledovala že nekaj trenutkov ta boj med angebem 
svitlobe in pošastjo fine (vsaj tako bi se jej bilo zdelo , 

če bi kristijana bila). Saj je pa tudi res bila Neža 
kakor angelj svitlobe. Ta dan je htela praznovati , 
ko dan poroke z nebeškim Jagnjetom, torej je na d 
černo žalovavno obleko vzela svak), belo svatovsko , 
da se je kar lesketala kakor svitla nebeška prikaze n 
v temni ječi, ktero je samo ena lučiea siromaško 
razsvitljevala. Njeni skušnjavec pa, zavit v temenplaŠč , je bil res podoben premaganemu duhu trajne 


— 190 —


ki v peklenski brezen pada, ko se je sklonil in skoz 
nizke duri ven planil . 

Fabiola pogleda devici v oko, in nikdar se jojše ni tako lepa zdela. Na njenem obličji ni bilo brati 
ne jeze, ne nepokoja ali strahú ; ampak milo se je 
svetilo njeno okó, kakor po navadi in nje smehljanj e 
je bilo tako prijetno in ljubo, kakor le kedaj . Neka 
visokost in veličastvo je kraljevala na vsem njene m 
vnanjem. Neža sklene roke, položi je na svoje mirno 
serce in z ljubeznjivo-resnim obrazom tako-le nagovori Fabiolo : „Se eno prošnjo imam do tebe, pre-
den umerjem, predraga Fabiola! Nikoli mi nisi nič 
odrekla, vem, da mi tudi tega ne boš.” 

„Nikar tako ne govóri z menoj in ne prosi 
zapovej mi!” 

',Obljubi mi tedaj , da se boš koj začela pečati 
z nauki keršanstva in da je boš skušala spoznavati . 
Ce to storiš, vem, da je tudi sprejmeš in potlej rt e 
boš več taka, kakor si zdaj ." 

„Kakošna? 

',Temna, draga Fabiola, temna! ee te premišlju

jem, vidim v tebi visoko pamet, blage misli, ljubeče 
serce in izobražen duh, tudi tenko čisto nravno čutilo pa krepostno življenje — in kdo bi več tirjal 
od ženske? Ali nad vsemi temi lepimi lastnostm i 
vidim temen oblak viseti — tmino smerti. Preženi 
jo od sebe in vse bo svitlo in lepo ! ” 

„outim, ljuba Neža! kar praviš, čutim. Ce 
pred teboj stojim, res se sama sebi zdim, kakor 
temna proga pred tvojo svitlobo ; pa kako bom postal a 
radostna in svetla kot ti, če sprejmem keršanstvo ? 

',Reko moraš preplavati, ki naji loči, in voda 

te bo očistila pa pokrepčala ; in olje veselja bo z 

dišavami napolnilo tvoje meso . Tvoja duša bo čista 

kakor mlad sneg in tvoje serce pohlevno, kakor .malega deteta. Kakor nova stvar boš prišla iz te kopeli prerojena k novemu., neumerjočemu življenju . 

',Mar bom tedaj vse zgubila, kar si prej hvalila 

na meni?” praša Fabiola nekako klaverna. 

Neža odgovori : ,,Ce vertnar vzame močno in 

krepko rastlino, ki pa ne prinaša sadú in na njo 


191


vcepi žlahtni cepiček, ne zgubi prejšnja rastlina ni č 
svoje prednosti in kreposti ; ampak še žlahtneja po 
stane, ter dišeče cvetje žene in sad prinaša — ravn o 
tako bo novo življenje, ktero boš ti prejela, v tebi 
požlahtnilo dragocene natorne darove, in kar si s i 
pridobila po uku, dalo jim bo več() vrednost in j e 

svetilo. Til. sem ti izgovorila besedo, ktere še seraj ne razumeš. O kako krasno stvar bo iz tebe na

•edilo !" 
„Cuj i” oglasi se spet veselega obraza Neža . „že 
gredó, že gredó! Ali slišiš( enomerne korake vojako v 
na mostovžu, peljali me bodo k mojemu ženinu . In 

gori-le na jutranjih oblakih, ali vidiš belo oblečene 
družice, kako me kličejo? Moja svetilnica je že pri

ravljena , da grem ž njo ženinu naproti . Zdrava ! 
juba Fabiola, zdrava! O ko bi pač ti čutila, kaka 
sreča je, umreti za Kristusa! In zdaj ti rečem š e 
nekaj, kar ti dozdaj še nikoli nisem : „Bog te blagoslovi!” in pri teh besedah je naredila znamenje sv. 
križa Fabioli na čelo. Se enkrat ste se objeli ,
zadnjič na zemlji in potlej je hitela ena domú, s 
terdnim in blagim sklepom v sercu ; druga pa se j e 
izročila vojakom, ki so stopili v ječo. 

Od pervih njenih skušenj ne bomo goyorili , 
povemo le, da jo je res varoval angelj božji vse 
silovitosti, tako da je nespremenjena in nepoškodovana kmalo potem stala na foni pred sodnikom ; 

in ni je polivala rudečica pa tudi kaka skerb jej n i 
stiskala nedolžnega serca. Dolgi neporezani lasjé ,
znamenje devištva, razlivali so se jej v zlatih vertincih po snežno-beli obleki . 

Sodnik je sedel pod milim nebom in v velike m 
polkrogu ga je obdajala množica ljudstva ; med nj o 
sta sosebno dva zbujala splošno pozornost, ki sta s i 
v polkrogu nasproti stala. Eden je bil mladeneé , 

zavit v svojo togo in klobuk potisnjen na oči, tak o 
da se mu je prav malo obraza videlo ; njemu nasproti 
je stala visokozraščena gospa viših stanov, kakor s e 
je videlo — nenavadna prikazen na tem kraji! Bila 
je skerbno zavita, da jo je obleka kakor pregrinjalo 
pokrivala od glave do tal, in čez je nosila plašče k 
indijanske dela, tako bogato in zares po cesarsko 


— 92 —


krasno z zlatom in škerlatoxn okinčan, da so ju~1jé se 
čudili, na kraji žalosti in smerti videti tako krasoto,
Njej na strani je stala služabnica, ravno tako skerbno zagernjena, kakor gospodinja. Nepremakljivo 

je stala gospa, s komolcem se naslanjaje na nek o 
raramorno stajalo ; oko jej je zerlo le vedno 

en kraj — kjer je Nežica neustrašeno stala pred 

sodnikom in vtopljena v misli, da še teh dveh 

redkih gostov ni opazila, na ktere je vse drugo 
pogledovalo . 

»Zakaj ni v železji? zadere se prefekt nad jet

ničarji. 
„Ni treba, ker sama rada grč in pa tako mlada 
je še” odgovori Kabli.. 

„Mlada — pa je tako svojeglavna , kakor 
starša. Le beri jej železje denite na roke! ” 

Berič seže na kupček, kjer je ležalo dosti taceg a 
železja in poišče najlaže in najmanjše pa jej natakne 
na roko. Neža smehljaje potrese z rokami — in 
železje je zažvenkljalo po tleh . 

,Gospod! to železje' je najmanjše, kolikor ga 

imamo!" oglasi se nekako ginjen berič . „Tako mlada 
deklica bi morala nositi drugačne zapestnice .” 

„Molč'i!” zajezi se sodnik in se oberne prijazn o 

do jetnice : „Smiliš se mi., Nežica, zavoljo tvoj e 

mladosti, tvojega stanú in ker so te tako slabo izu

čili ; rad bi te rešil, če je mogoče. Le premisli se ,

dokler je čas in odpovej se napenim in pogubljivim 

ukom keršanstva pa cesarskim poveljem ubogaj in 

bogovom daruj!” 

',Prav zastonj je, da me še dalje pregovarjate ;

jaz sem se že za terdno odločila. Malike pa zaničujem 
in ljubim le enega in edinega Boga, pa le Njemu sa-
m.emu služim." 

„Kakor vidim, s teboj le čas tratim” reče neje

voljno prefekt zapazivši, da je ljudstvo jelo deklic o 

pomilovati, „Tajnik! piši : Mi obsojamo Nežo k 

smerti z mečem, ker zametuje in zaničuje cesarsk a 

povelja.” 


19


',Na kteri cesti in pri kterem milj niku ) naj s e 
jej glava odseka ? je prašal rabelj . 
',Precej tukaj! " 

Neža je za trenutek povzdignila roke in oči k 
nebesom, potlej pa je mirno pokleknila, potegnila 
zlate lasce z vratu, sklonila glavo, položila roke križem na persi in tako pričakovala morivne sekire . 
Vse utihne — rabeljnu se roka trese in kar ne mor e 
zamahniti. — Sodnik se zareži nad njim, da naj urno 
stori svojo dolžnost. Služabnik potegne s svojo žuljavo levico čez oči, ko vzdigne meč — jeklo se z a 
trenutek zaleskeče nad klečečo in — glava se je ločila od lepega trupla rudeča kri namaka tla . 

V togo zaviti mladi človek na desni sodnikov i 
j e ves zamaknjen zerl na rabeljnov meč, in ko j e 
zamahnil, prikazalo se je nekako satansko smehljanj e 
na njegovem obrazu. Njemu nasproti stoječa pa j e 
glavo obernila v stran, m še-le ko je glasno mermranje ljudstva jej povedalo, da je vse pri kraji, j e 
pogumno storila nekaj korakov naprej , odpela krasn i 
plašček, ki ga je imela krog sebe in ga razprosterl a 
čez usmertene ude. Klicanje zadovoljnosti in zahvale 
sej je zadonelo od vseh strani izmed ljudstva za t o 
lepo djanje ; ona pa, sedaj v temni žalovavni obleki , 
j e stopila pred sodnika in mu reče ginjeno pa ra z 
ločno : 

',Gospodi eno prošnjo imam do vas. Ne dopustite, da bi še enkrat kervave roke vaših rabeljno v 
se dotaknile častitljivih ostankov in oskrunile nj o 
ktero sem bolj ljubila, kakor le koga na zemlji — 
dovolite, da jo jaz sama prenesem do pokopališča njenih očetov, ker je bila tako blagega, tako dobrega serca ." 

Tertul razkačeno odgovori : „Gospa, vase prošnj e 
ne morem uslišati, kdor ste tudi . Katul i le preskerbi,
da se truplo v vodo verže ali pa sožge, kakor po 
navadi.” 

»Sodnik! Rotim vas Isi vašem lastnem sercu , 

ki gotovo ni neobčutljivo za ženskino hrabrost i n 

*) Navada je bila v Rimu, da so zunaj mestnih vrat, 

in sicer ob cestah pri drugem, tretjem ali četertem milj 
niku oh glavo devali ; časih pa tudi koj na mestu sodbe. 

Fabiola . 13 


194 -

krepost ; rotim vas pri solzah, ktere je ljubeča mati 
nad vami prelivala, pri milih besedah, s kterimi va s 
je skerbna sestra tolažila v britkosti, pri njeni roki, 

vam je pomagala v zadregi ; rotira vas pri vsem , 
kar vam je ljubo in drago — uslišite mojo prošnjo ! 

Irt če vam danes zvečer mile hčerke do praga naproti 
priskakljajo in poljuboj ej o roko , omadeževano s kervj á 
tiste, kteri enakim biti bi jim bilo ponos — skusite 
da je boste vsaj s tem potolažiti mogli, da niste 

odrekli male prošnje ženski rahločutnosti, ktero gotovo tudi one visoko cenijo ." 

Glasneje in glasneje je prihajalo mermranje me d 

ljudstvom in omilovanje, zato zarenči sodnik na d 
njo : „Mar ste tudi vi. kristijana?” 

Ona pomolči nekoliko in potem odgovori : „Nisem 
ne, gospod! ali povem vam, da če bi me kaj kristi anko storiti utegnilo, gotovo bi me to kar se m 
videla danes .” 

>7Kako to ? 

',Da morajo taka bitja umreti, kakor je bila 
ona, ki ste jo danes ubili — (solze so jo za trenutek vstavile v govorjenji), samo da se ohrani deržavna vera ; take gerdobe pa ž'ivé , ki še človeškeg a 
imena vredne niso. Gospod! vi še ne veste, komu 
ste danes življenje vzeli ; ona je bila najčistejša 
najljubeznjiviša in svetejša, kar sem jih poznala ; 

rani cvet med ženstvom, akoravno še skoraj otrok ! 

n še bi živela, ko bi bila vzela klateža srečelove a 

ki jej je bil s svojimi naslanimi ponudbami vedno 
za peto. Nadlegoval jo je v oddaljenem poslopji n a 

deželi, prederi je k nji v- središče njene hiše in cel é 
v ječo — zares, prav zato je morala umreti, ker s e 
ni' htela zavezati s tem azijaškim ogleduhom in ga 
obogatiti s svojim premoženjem! " 

Zaničevaje je pri teh besedah kazala na F l

ki je planil izmed ljudstva in togoten zavpil : 

aže! Nič ko laž ip. obrekovanje! Saj se je 
Neža očitno spoznala za kristijano ." 

',Prosim, gospod, le še dalje me poslušajte in 

glejte mu v obraz, da se prepričate, če je res ,
česar ga bom zatožila! Fulvij! ali nisi dane s 
prilezel v ječo k nežni deklici in ali jej nisi ob 


da bode pri življenji ostala, če tebe vzame? Še več ! 
Ali jej nisi rekel, da bo vkljub vsem povelje m 
cesarskim smela kristiiana ostati in živeti, č e te 
usliši ? 

Fulvij je pri teh besedah postal bled ko smert ; 
stal je kakor da bi ga bila strela zadela, kakor b i 

pričakoval svoje sodbe. Sodnik ga tako-le nagovori : 
„Fulvij ! že sam tvoj pogled te izdá in lehko bi t e 

koj samo zató na smert tožil, pa poslušaj rajši moj 
svet: poberi se iz tega kraja, zapusti. Rim. za zmeraj. Nikar se več ne prikaži, ne na Poru, ne n a 
kakem drugem očitnem kraji . Béž'i in skrij se p o 
tem tvojem sleparskem ravnanji., da te ne zadene 
nejevolja vseh poštenjakov in maščevanje bogov! — 
Ne zamerite, gospá,” praša jo sodnik prav spoštljivo 

,ali smem vedeti vaše ime ? 

„Fabiola.” 

„Zdaj je bil sodnik še-le poln prijaznosti do nje , 
ker je mislil, da ima svojo _prihodnjo sinaho pred se 
boj , kakor je upal. „0 od vas sem že veliko slišal 
in od vaših visokih prednosti pa izverstnih lastnosti . 
tndi. ste v sorodu s to-le prodano revico, zato imat e 
pravico do njenega trupla — le vzemite je i ” 

Med tem pogovorom jo je Fulvij pobrisal, bled od 

sramote, strahú in togote, ljudstvo pa je rjulo nad 

n

jim in žvižgalo. 

Fabiola se je zahvalila prefektu in je mignil a 

Siri, ki je stala blizu nje ; in na Sirino besedo s o 

pristopili štirje sužnji z nosilnico. Fabiola ni pustila, 

da bi se kdo drugi dotaknil drazega trupla, kakor 

ona in Sira ; položile ste je na nosilnico, pokrile z 

dragoceno odejo in ukazale, da naj nesó sužnji mer

tvo v njeno lastno hišo. Same so šle za njimi; kar 

stopi neka mala deklica, vsa objokana k Vabioli in

) stokaje prosi, če tudi sme ž njima . Na vprašanje ,tdo da jej, odgovori : „Jaz sem ubožica Emereneijana, Neži sestra po mleku.” Fabiola jo prime vljudno 
za roko in jo s seboj pelje . 

Komej odnesó truplo, ko plane cela množic a 
kristijanov, otrók, moških, Žensk na tla, da bi z 

gobami in platnenimi pertiči vlovili kako kapljic o 
dragocene kervi. Berači in drugi služabniki so padli z 

13* 


,.... 196


biči in palicami nad nje, da bije odpodili, pa je malo pomagalo — veliko jih je še pri tem svojo kri, zmešal o 
s kervjo mučenice. Kedar pride kak vladar pri svo

jem kronanji v glavno mesto in po stari šegi denarj e 

meče in siplje med ljud, gotovo tako željno ne hrepené po njih, kakor so kristijanje, da bi vlovili i n 
pobrali le eno kapljico svete kervi . Vendar so se 
vsi umaknili dijakonu Reparatu, ki je tudi prišel z 
malo steklenico v roki, da bi jo napolnil s prelit o 
kervjó Nežino in obesil pri njenem grobu — v gotov o 
znamenje mučeništva. 

XXIV. Razsodni dan. . tretji del. 
Tertul je šel naravnost v palačo, kjer ga je že 
Korvin čakal s pripravljenim reskriptom, ki je bi l 
prav lično pisan v velikih začetnih čerkah. Ker mu 
je bilo pripuščeno vsak čas pred cesarja stopiti, še l 
je kar v dvorano in sporočil kakor navadno uradsk o 
reč o smerti Nežini ; posebno je še omenil mermranj a 

nejevolje ljudske, ktero je še veliko več() popisal , 

kakor je bila res in pristavil, da je vsega tega kri v 

Fulvij , ki se je pri tem kaj nepremišljeno in neumno 

obnašal. Njegove najhuje pregrehe pa, ni povedal ; 

kajti bal se je, da 13i ga njemu ne dali v preisko

vanje in bi tako marsikaj njegovih lastnih nameno v 

na dan ne prišlo. Rekel je naposled , da premoženj e 

Nežino ni kaj veliko in da bi se ljudstvo najbolj s 

tem dalo potolažiti, če bi cesar milostljivo njen o 

premoženje dal. najbliž'nji Nežini sorodnici in pervi 

dedki, namreč gospodičini Fabioli, pa da bi to zeló 

povzdignilo cesarjevo čast in slavo . Fabiolo je popi

sal ko žensko čudovite učenosti in olike, ki prav 

iskreno časti domače bogove in geniju cesarjevem u 

dan na dan daruje . 

„O, jo že poznam” reče cesar in se nasmeje, ka

kor bi se bil spomnil na kaj prav smešnega . „Re

vica mi. je poslala krasen perstan in me prosila za 

življenje tistega Boštjana, ki so ga ravno z betm i 

pobili, (in se spet prav debelo zasmeje) — naj b o 

no , naj jo mala dedšina potolaži za pobitega fantiča . 

Napravi naj se reskript ; hočem ga podpisati.” 

Tertul mu podá, že pripravljeno pisanje, rekoč, 


197


da se je popolnoma zanesel na visoko milost cesarjevo zató pismo že pripravil. Vladar je vzame 
in podstavi. neko čačko, ktere bi se bil tudi naj 
manjši šolarček sramoval. Reskript jo prefekt kojizročil svojemu sinu. 

Komaj je odšel prefekt, ko pride Fulvij. Šel 

je bil še pred domú, da bi se pokrepčal, osnažil 
omazilil in dostojno nališpal. Medpotoma mu je vedno 
nekaj reklo, da mu utegne spodleteti tudi to zadnj e 
upanje ; pa pogovor zadnjega večera o ravno tej reči 
in ker mu je zadnje tedne že toliko spodletelo i n 
toliko lepih nad mu po vodi splavalo, to ga je tud i 
na to zadnjo nesrečo že nekoliko pripravilo . Ena 
ženska se mu je zdela nalašč zató rojena, da mu 
vse podere in uniči, kamor koli se oberne ; pa najbode bogovom hvala, si je mislil, tukaj mi ne more 
Mizo. Spodjedla mi je danes mojo čast in veljavo 
za zmeraj , pa vsaj mojega postavnega deleža ne 
more til-jati ; pregnala me je iz dežele, ali berača 
me zdaj ne more narediti. To ga je še tolažilo. 
Mislil je, da mu utegne edini sovražnik le cesarjeva 
lakomnost biti, pa skusiti je hotel vse, da pride d o 
svojega dela — kaj pa če tudi življenje zraven za 
stavi, saj je tako ali tako popolnoma na nič djan 

ve mu spodleti, Z najljubeznjivišim smehljanjem s e 
približa vladarju, ko stopi v dvorano . 

',Kaj bi rad? bilo je pervo pozdravljenje cesarjevo . 
',Veličanstvo ! prišel sem preponižno prosit vašo 
cesarsko visokost in pravičnost, da bi se mi precej

izročil moj delež od Nežinega premoženja. Na .mojo 
zatožbo je prišla pred sodbo kot kristijana in ravn o 
kar j o j e zadela zaslužena kazen, ktera naj tudi vsa

cega drugega zadene, ki noče pokorščine skazovati 
cesarskim poveljem!" 

„To je vse prav in res, pa povedali so nam, da 
si se zraven po svoji navadi prav slabo in neumno 
obnašal pa nejevoljo med ljudstvom zbudil. Cern 
prej tedaj pobereš svoja kopita in zapustiš palačo p a 
mesto, tem bolje storiš. Ali razumeš ? Dvakrat navadno ne opominjam! ” 

;)Koj bom ubogal in storil , kar veleva Njih ve


198 —


ličanstvo pa nimam nikakoršnih pripomočkov . Zapovejte mi, da se mi dá, kar mi gré, pa koj idem. " 

„Kar précej pojdi in besedice več ne zini! Ka r 
se pa Nežinega premoženja tiče, ktero tako terdovratno tirjaš, tega ti res ne morem dati. V nepreklicljivem pisanji sem vse izročil neki izverstni i n 
zaslužni. osebi — gospodičini Fabioli.” 

Fulvlj na to ni zinil ne besedice ne , ampak cesarju je poljubil roko in mirno zapustil dvorano. Iz 

palače gredé je merm,ral: „Na vse zadnje me je na 
beraško palico spravila!” Evrota mu je že n a 
obrazu bral, kaj je opravil, ko je domú prišel in le 
čudil se je, da je tako miren . 

„Kakor vidim, je vse zgubljeno” nagovori ga 

Evrota. 

',Res je ; ali si vse pripravil, Evrota ? 

„Skoraj. Dragocenosti, pohišje in sužnje sem z 

nekoliko zgubo prodal, vendar imam še od poprej 

toliko, da gotovo prideva v Azijo. Najzvestejšega 

najinih služabnikov, Stabijona, sem. obderž'al, naj bo 

na konji za nama nosil , kar še imava. Tudi za-te 

in za-me sta konja pripravljena, le še nekaj mi 

manjka.” 

„Kaj nek ? 

„Strupa še nimam. Se le nocoj sem si ga naro

čil pred poldnem ga ne dobim .” 

„Cernú ti bo strup?” praša Fulvij nekaj razdražen . 

',Kakor veš, bom še nek drugej srečo skusil ; 
to pa ostane : naša rodbina ne sme v beraških capah 
končati , ampak častno umreti." 

Fulvlj se vgrizne v ustni in odgovori : „Naj bo , 
saj sem že sit življenja . Le kmalo zapusti stanovanje, da Efraim ne prileze in koralo po mraku p a 

konji me pričakuj pri , tretjem miljniku na latinski 
cesti. Tam se najdeva; zdaj imam pa tudi jaz še 
nekaj prav važnega opraviti .” 

„Kaj ? praša radovedno Evrota . 

„Ne morem . ti povedati ; pa če me dve uri pc 

solnenem zahodu ne bo , ne meni se več za-me, am

pak sam béži.” 

Temnega in merzlega , očesa ga začne meriti 


199 

a--

Evrota gori in doli ; očesa, ki je vedno bralo v Fulvijevi duši, da bi tudi zdaj spoznal, če nima kaki h 
skrivnih misli — pa merzel in jasen je bil njego v 
obraz, zató Evrota ni dalje popraševal. Med tem 
pogovorom je bil Fulvij slekel svojo lepo obleko i n 
se v popotno preoblekel ; vse je k sebi vtaknil, da 
bi mu ne bilo treba vračati se še v stanovanje, cel ó 
meč je opasal in pod plašč v pas skril tudi mal o 
krivo bodalce najboljšega jekla, kakor so bila le n a 
Jutrovem v navadi. 

Evrota je šel naravnost v palačo , kjer so stanovali Numidéanje, in prašal po Jubali. Prišla je in 
mu prinesla dve steklenie'iei, eno večo, eno man j o 
in ravno mu je htela še nekaj razložiti, ko se pri 
kaže njen mož ves pijan . Evrota urno vtakne steklenici v pas , in jej nekaj denarjev v roko stisne ,
ko iE[ifaks pride. Jubala mu je bila že prej pravila ,
da jo je Evrota pred njeno možitvijo snubil in tak o 
se je zbudila v njem zdaj vroča afrikanska kri i n 
ljubosumnost. V togoti popade ženo in jo telebi iz 
sobe pa tudi z Evrotom bi bil rad začel prepir, ko 
bi se ne bil ta prav zmerno obnašal in divjaka zagotovil, da mu nikoli več ne bo prišel pred oči . 

Vernimo se tedaj k Fabioli . Morebiti pričakuj e 
častiti bralec , da jo najde ko kristijanko ; in vendar 
ni tako. Koliko je pa tudi še-le vedela od kerščanstva 
da bi se bila mogla imenovati kristijano ? V Boštjan u 
in Neži je pač obéudo'V.ala blago dušo in čeznatorn e 
kreposti, ktere je zdaj rada pripisovala tej veri ;
spoznala je tudi, da kerščanstvo napeljuje človeka k 
takemu djanju in nehanju, k takim načelom in taki 
visokosti duha , kakor nobena druga vera — pa kajče to ? To še ni kerščanstvo. Pogóvori s Siro so j o 
pač vpeljali v ves drug , jej neznan svet ; ali od posameznih naukov in kako se strinjajo ni še slišala 

o nezapopadljivih skrivnostih kerščanstva se jej še san"a 
lo ni in od mogočnega poslopja vere, ktero pa ven ar 
tudi najproste«jši človek obseže, kakor otrokovo oko 
podobo orjaškega hriba, kterega vzdigniti bi se tudi 
najmočnejši velikan zastonj trudil . Ni še slišala od 
enega, troedinega Boga, ne od Boga Sina, ki j e 
zavoljo ljudi človek postal . Neznana jej je bila še 

— 200 —


vsa čudovita dogodba od rešenja po terpljenji i n 
smerti edinorojenega. Imena : Nazaret, Betla.em ,
Kalvarija so jej bila še neznana ; tudi : Marija, Jožef,
Peter, Pavel, Janez so jej bila še brez pomena ; cela'ono presladko imé, ki je mazilo vsakemu ranjenemu 
sercu -- kako bi bila mogla tedaj že kristijano se 
imenovati, če od vsega tega še ni nič vedela ? 

Vsa trudna in spehana se je ventila Fabiola 
domu ; močno so jo bili vznemirili dogodki preteče 
nega dne in tega jutra. Iskala je pokoja in želela 
sama biti, torej je zapovedala, aa ne sme nihče v 
tisti del poslopja, kjer je ona bila in da Cie smejo 
nobenega k nji pustiti. Tako je sedela več ur, pa 
notranji nepokoj in razdraženost jej nista dala zatisniti oči k počitku. Dolgo je žalovala po Neži, kakor ljubeča mati po zgubljenem detetu ; pa tudi ne 
en žarek jej ni razsvetlil žalosti, kakor pri smerti 
očetovi ne. In ko je premišljevala, zdelo se jej je 
kakor razž'aljenje uma, kakor hudodelstvo na človeštvo , mishti, da je ona popolnoma v nič se vto 

ila, da j e ona s svojim snežnobelim oblačilom, z 

jnbezrjivrrn obličjem in blagim, čistim sercem kar 
razpadla in zginila! ona, ki je hrepenela po pravic i 
in resnici! Tako ne more biti — gotovo, tako j e 
mislila, Neža je zdaj še kje srečna in vesela, če l e 
pravica ni prazna beseda ! 

„Kako čudno, mislila si je, vsi , ktere sem vi 

dela izverstne na vsako stran, ktere sem čislala in 

občudovala zavolj visokih prednosti, -- možaki kakor Boštjan in ženske kakor Neža, vsi so bili izmed 
zaničevanih lzristijanov! Be ena mi še ostane , jutr i 
hočem pra'ati njo .” 

In ko se je nasproti obernila na ajdovski sve t 
ko se je spomnila na Fulvija, Tertula, na cesarja -
ko jej na misel pride Kalpurnij in — kar stresla 

se je — tudi njen oče — o kak razloček! Tam čednost, tukaj hudobija, tam modrost, tukaj vraže in 

o oglavost, tam življenje duha, tu vživanje mesa ! 

O kod vse to in uno? — za njo še neuganljiv a 

zastavica. 

V tem premišljevanji jo je motil ptu'ee, ktereg a 

so pripeljali k nji pod naslovom : cesarski poslanec. 


201


Vratar ga sicer ni hotel pustiti v poslopje ; ko pa je 
prišel terdit, da je prinesel važnih naznanil od cesarja, prašal ,je vratar pri hišniku, ki mu je odgo

voril, da nobenega ne srne odpoditi, če pride od 
dvora . 

Od začetka je bila nejevoljna, da jo kdo mot i 
pa kimalo jo mine nejevolja, ko vidi ptujca z neko 
smešno resnobnostjo in slovesnostjo v sobo stopiti . 
bil je Korvin, ki se jej prav štorklasto-priljudn o 
približa in jo pozdravi pa nagovori z ogovorom , 
polnim lepih besed in sladkih govoric, kterega se j e 

pa slabo na pamet nauč'il, in jej podal cesarski. reskript z zagotovilom svoje vdanosti premoženj e 
Nežino pa samega sebe. Fabiola ni zapopadla, kako 
pride premoženje njene sorodnice v dotiko s Korvi 
novo roko ; to jej ni prišlo na misel, da je denar 
namenjen, da bi njega rajši sprejela. Prosila ga je 
tedaj, naj se cesarju v njenem imenu zahvali za to 
milostno djanje in pristavila : „Recite, da sem danes 
bolehna in se tedaj ne morem osebno predstaviti .” 

Korvin je na to v veliki zadregi začel jecljati : 

„Saj veste, to premoženje deržavi zapadlo in bil o 

pod prepoved ~jano ; moj oče se je potrudil in j e 

vam pridobil. 

„Njegov trud je bil odveč ; to premoženje 'mi j e 

bilo že davno sporočeno, in je postalo moja lastnin a 

od tistega trenutka” — Fabiola ginjenosti ni mogl a 

nekaj trenutkov dalje govoriti — „od tistega trenutka ,

ko ni bilo več prejšnjega gospodarja .” 

Korvin je debelo zijal ; naposled je začel nekaj

stokati in stokati, da Fabiola ni vedela, kaj hoče. 

Hotel je revež prav pohlevno prositi, naj ga blago

voljno sprejme med svoje snubače, ona pa je mislila 

da prosi za kako darilo, ker jej je prinesel tako 

važno pisanje. Odgovorila mu je tedaj , da mu hoč e 

ob primernem času rada spolniti prošnjo, pa da naj 

jo sedaj zapusti, ker je trudna in bolehna. Korvin 
je sklepal iz tega odgovora, da je dobro opravil 
svojo reč, in je šel zadovoljen in ponosen domú . 

Ko je odšel, še prebrala ni pisanja na pergamentu, ktero je bil položil na mizico zraven nje , 
ampak v misli se je spet utopila in pred oči jej je 


— 202
enkrat stopilo vse, kar se je godilo zadnje ure . 
Prav živo jej zopet v spomin stopi Fulvij ; nek mraz 
jo strese pred to osebo in težkega serca glasn o 
zdihne i t „Mislim da ga ne bom več videla tega po

tepuha .” 

Komaj je izgovorila te besede in pogledala prot i 
durim, kar — ali jo je motila domišljija, ali je bil a 

resnica? — vendar razločno jo zadenejo besede : 
',Ne zamerite, gospodičina, kdo je ta, ki ste g a 
ravno kar počastili s tako lepim imenom ? 

„V i Fulvij!” je odgovorila in se ponosno vzdignila. Kaj se vrivate ne le v hišo, selsko poslopj e 

in v ječo, ampak tudi v najskrivniše sobe ž'enske ,
in še celó Zenske, ki žaluje po prijateljici, ktero ste 
jej vi ubili. Proč, proč od tod.; če ne — vas dam 
spokati iz hiše! " 

,Le usedite se in mirni bodite," odgovori Ful

vij „saj sem danes zadnjič pri vas, vendar imava še 
nekaj prav važnega med seboj poravnati. Na pomagaje pa ni treba klicati, saj ste sami zapovedali , da 
naj vas zapusté služabniki ; povem vam, da ni nobe

nega Mizo .” 

Fulvij je resnično govoril ; njemu je Korvin ne 
vedoma pot odperl do Fabiole. Ko je namreč prišel 
do vratarja, ki ga je malo poznal, ker ga ,je že enekrati pri kosilu videl v hiši, mu je ta rekel, da n e 
sme žive duše spustiti v hišo, če ni od cesarja poslan . 
Fulvij mu reče, da ravno on je cesarjev poslanec in 
čudé se, da na en dan pride toliko cesarjevih poslancev, mu odpré. Naročil je tudi vratarju., naj 

duri odperte pustil, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi 
ga nazaj grede pri vratih ne bilo ; čakati pa tudi ne 
utegne, kar se mu zeló mudi. Tudi vodja do Fabiolinih sob ne potrebuje, je rekel, ker jih sam dobro vé. 

Fulvij se je vsedel Rimljanki nasproti in tako-le 
nadaljeval. : ,,Ne smete se razžaljeno čutiti, gospodičina! da tako nepričakovano k vam pridem ; to sem 
se od vas naličil danes zjutraj v Tulijanovi ječi — 
pa moram od prej začeti. Ko so me vaš oče pervi é 
povabili k jedi, našel sem tam deklico — saj va m 
je ni treba imenovati ktera si je s svojim obra


— 203
zom in obnašanjem kaj pridobila moje serce, pa tudi 
njeno serce se je skoraj kar nevedoma meni naklonilo." 

„Nesramnež !” zavpije Fabiola „da si upate o d 
nje tukaj govoriti ; tudi ni res, kar blebetate od necega nagnjenja . ” 

Fulvij odgovori : „Kar se tiče gospodičine Neže ,
mi je najbolji porok vaš oče, ki me je sam večkrat 
opomnil, da naj ne jenjarn s svojim snubljenje m 
ker mu je Neža sama obstala , da me ima rada .” 

Fabiola se je čutila nekako ponižano , ker se j e 
sedaj spomnila, da Fulvij resnico govori in da j e 
njen oče res v taki zmoti živel ; odgovorila je : „Vem 
da je moj dragi oče v tem bil v zmoti, ali jaz, kteri 
preljubo dete ni ničesar prikrivalo. — " 

',Kakor svojo vero” ustavi jo Fulvij zasmehovaje. 

',Tiho, tiho! Ta beseda iz vaših ust se mi zd i 
kakor kletev — jaz pa sem dobro vedela, da vas ne 
more videti ne terpeti. " 

„Se vé da, potlej ko ste jo v i pregovorili i n 
preslepili. Odkar sva se pervic' videla, postali ste mi 
vi najhuji in najgrozovitejši nasprotnik ; vi pa oni 
izdajavni tribun, ki .je pa svojo plačo že prejel in 
kterega ste si izvolili za tisto mesto, za ktero se m 
se jaz poganjal ; — o le mirni bodite, jaz hočem ,
da me poslušate — vi ste spodkopali moje dobr o 
ime, ste okužili njena čutila in zató ste tudi mojo 

ljubezen do nje spremenili v sovraštvo.” 

',Ljubezen?" zavpije Fabiola vsa togotna . »Če 
bi že vse drugo, kar pravite, ne bila gerda laž, káko 
ljubezen ste pač.

' vi do nje čutiti zamogli? Gotovo 
ne drugačne, kakor volk do jagnjeta in jastrob do 
golobčka! O saj sem že na vašem poželjivem očes u 
brala, da j e le nj eno premoženje, nj ena imenitna i n 
žlahtna rodbina, po čemur ste hrepeneli, in druzega nič!" 

Ni res. ko bi bila uslišala mojo prošnjo in bi 

bila zaročena, gotovo bi lil živel, kakor bi tirjal 
moj stan. Bil bi zadovoljen, ljubeznjiv in gotovo 
ravno tako vreden njene roke. —" 

,,Kakor sploh tisti ki jej zdaj-le zagotavlja 


204


svojo nagnjenost, čez tri ure je pa že tudi pripravljen, jej ponudbo staviti : ali me vzemi, ali 
umorim. O le proč izpred mojih oči, le proč! V i 
celo zrak okužite , ki vas obdaja ." 

;,Koj koj pojdem, samo da izgotovim, kar sera 
si namenil ; in rečem vam, da se boste malo vese 
lili mojega odhoda. — Nič vam nisem Žalega storil 

vendar ste mi nalašč pot zaperli do vsacega poštenega življenja ; pokončali ste mi edino moje upanje in srečno, mirno domače življenje, ktero se m i 
je obetalo. Pa to še ni vse! Kakor ogleduh ste s e 
prikradli v ječo, poslušali na moje besede in potlejzoper vsako ženskino čutilo tje sredi na forum s e 
postavili, sodnika in tako tudi cesarja razkačili. zoper me, in ljudstvo razdražili, tako da bi se bil 
moral kakor preganjani volk v kak kotiček stisniti 
in gledati, pri kterem kraji bi iz mesta uš'el, ko bi 
me ne bilo neko čutilo semkaj pripeljalo, ki je še 
močneje kot strah." 

„Povem vam, da bo precej v našem mestu kre

post več veljave imela, ko vi pete odnesete . Ali zapovedam vam še enkrat : zapustite mojo hišo, če ne 
se boin drugače iznebila vaše sitnosti .” 

„0 saj nisva še tako kmalo v kraju, ne, gospo

dičina” — in bolj in bolj se -je rudečil njegov obraz , 
ustni pa ste mu prihajali bledi. Zgrabil jo je za roko 
in jo nazaj porinil na sedež. „Le pazite,” pristavi 

še enkrat skusite uiti ali na pomagaje klicati 

rečem vam, da bode pervi vaš glas tudi vaš zadnji , 
naj velja, kar hoče . — Vi ste me izpahnili he le izme d 
druščine, ampak tudi iz Rima ste me pregnali ; zapodili ste me po svetu, da bodem ko ptujec okoli taval , 
brez prijatelja, brez domovja ; — ali ni bilo to že 
zadosti, nasiti si hudobno dušo z maščevanjem ? 
O ne , tudi' še mojega denarja, mojega premoženja , 
ktero sem si postavno in s trudom pridobil, še teg a 
ste me oropali; pokoj, dobro imé, premoženje --
vse ste v i. meni ukradli, meni mlademú ptujeu ." 

',Oti zanikarni nesramnež', ti!" zavpila je razkačena Rimljanka ; »ali v moji lastni hiši si upate ra e 
tatico r sovati? " 

upam pridobil (in če tudi 


— 205 —


po hudobiji ,to vas ne briga) postavni delež od Nežinega premoženja ; grenko sem ga zaslužil, marsiktero 

noč zató prečul v boju s peklenskimi duhovi, ki so 
zmagali, in v boju z nekim še hujim domá ; in dan na 
dan sem skerbno iskal po dokazih. Ali nimam tedajpravice do svojega dela' In imenujte ga kakor ho 
čete, imenujte ga kervavi denar — čem sramotivniš e 

je, tem gerše, da mi ga vzamete . Ravno tako je , 

kakor bi bogatin iztergal psu iz gobca kos divjačine; 
ktero vloviti se je pes pé.hal in trudil, da ima vse 
okervavlj ene noge." 

',Nočem dalje iskati po imenih za vas ; vódi vas 
nek dozdevek, neko prazno domišljevanje" odgovorila je Fabiola tako resnobno , da se je videlo, d a 
nemirna postaja. Saj je pred njo stal človek zmešane pameti ; huda strast pa živa, globoko zbujena 
domišljija ga je pritirala do nevarne moralične norosti. Pogleda ga v okó in mu mirno, kolikor jej 
je bilo mogoče, reče : „Zdaj vas prosim, da odidete. Ce denarjev potrebujete, dobili jeh boste — 
pa le pojte, le pojte, da vam serd popolnoma n e 
vzame pameti.” 

,,Kák dozdevek me nek vódi, káko prazno domišljevanje ? praša Fulvij . 
„Da sem jaz hrepenela po Nežinem premoženi 
ali. da mi je njena grozovita smeri prinesla kak o

biček.`t 

„Saj vam ga je ; cesar sam mi je povedal, ki 

vam je izročil premoženje. Ali me imate za tako 
neumnega, da bi verjel, da cesar komu kak vinar 
dá brez prošnje in brez prigovora ? 

',Tega jaz ne vem ; to pa vem, da bi rajši. gladú 
umerla , ko le za muhico prosila od tacega premoženja!” 

čem mar misliti, da je v tem mestu kdo 
tako nesebičen bil in ga sam od sebe za vas sprosil ? 
O, nikakor ne, gospodičina Fabiola, to že ni ver 
seti. — Ali kaj je pa to ? Pri teh besedah je željno 
hlastnil po cesarskem reskriptu, ki. je še ležal , kjer 
ga je bil popustil Korvin. Njegova jeza je prej malo 
mirovala, ko se je prizadeval z besedami dokazati, 
da je Fabiola kriva ali zdaj ko je v roke dobil ne


— 206 —


srečno pisanje, zasvetilo se mu je okó in jeza mu je 
skipela v togoto, v besnost ; škripaje z zo mi jo takole nagovori : 

No zdaj vas prepričam vaše nesramnosti, vaše ropaželjnosti in nenavadne n.eusmiljenosti, ki j ó 
hujša, ko vse , kar vi meni nakladate! Le po 
glejte ga, reskript — kako lepo je pisan z zlatimi 
eerkami in obrobljen z lepimi barvami ; zdaj pa recite, če je bil v tisti mali urici narejen med smert' o 
vaše tetike pa do takrat, ko mi je cesar povedal, 
ga je podpisal? Tudi nočete poznati tistega verleg a 
prijatelja, ki vam je naklonil. ta dar? O, saj vem 
Ko je Neža v ječi bila, ko ste vi nad njo jokali in 
zdihovali pa meni neusmiljenost očitali, meni, dalnjemu Ptujeu, ki ni bil v nobeni zvezi ž njo — 
ravno takrat ste vi, rahločutna gospica, vi krepostn a 
modrijanka in njena preljubeznjiva ž'lahtniea premišljevali in tuhtali, kako bi se dal dobiček narediti iz 
mojega hudodelstva in kako zapuščina zagotoviti , in 
poiskali -ste izurjenega pisavca, da bi s svojim zla

tom pokril vašo lakomnost in z barvo vaše izdajstvo 
do lastne žlahtnite ." 
Nehajte, blazni. nehajte!" vpila je Fabiola 
in zastonj se upirala njegovemu divje-plamee'e u 

očesu. On pa je v še veči togoti nadaljeval : „In 
zdaj mi denarjev ponujate? Zdaj, ko ste me tako nesramno obropali? Na beraško palico ste me pripravili, in zdaj mi hočete milošnjo deliti — milošnjo 
iz mojega lastnega plačila ; iz plačila — ktero eeló pekel privoši svojim zapadlim, dokler še na zemlji živé ? 

Fabiola se je zopet vzdignila, pa sedaj jo ,je 

zgrabil kakor besen in je ni več spustil, ampak. dalje govoril : „Zdaj pa poslušajte mojo zadnjo besedo,
če ne, naj bo pa tudi zadnja, ktero boste vi sploh 
poslušati. mogli! Dajte mi nazaj krivično pridobljen o 

— to ne sme biti, da bi jaz imel na sebi hudodelstvo , 
vi pa vživali prid . Naredite pisanje, da mi premoženj e 
prepustite ko dobrovoljni dar, in potlej vas koj zapustim, če ne — prisoclili ste si sami svojo osodo!” 
Tako je govoril, in jo hotel prebosti s svojim sh'ahovito-žugajočim pogledom . 
Zdaj se je zbudilo v Fabioli ponosno rimljansko 


— 207 —


serec ; nevarnost sama jo je storila brez strahu ; z 
nekako moško dostojnostjo se je vzdignila in odgovorila : „Fulvij! zdaj pa poslušajte moj o zadnjo be

sedo, če bi bila tudi zadnja, ki jo morem govoriti — 
gotovo pa je zadnja, ki jo od mene slišite : vam najbi dala to premoženje? Rada bi ga dala pervem u 
gobovemu revežu, kterega bi srečala, vam pa nikdar ! 
Nikoli se ne boste dotaknili kake reči, ktero je imela 
ta sveta deklica, nikoli — in naj bo demant ali slamnat a 
bilka : to bi bila oskrumba. Vzemite denarjev iz 
moje roke ; da bi kaj iz rok dala, kar je njeneg a 
bilo — to za ves svet ne. Dvoje ste mi dali na 
volitev, kakor nj ej pretečeno noč : vašo voljo storiti, 
ali pa umreti; in Neža me je naučila, kaj imam 
izvoliti. Le še enkrat, proč od ta! ” 

vi naj bi obderžali, kar je mojega? Vi bi 
veselja poskakovali, ker ste mene spodrinili? Vi bi 

v časti živeli, jaz v sramoti ; vi bogati, jaz bre z 
okroglega — vi srečni, jaz v nadlogi? Nikakor ne! Jaz 
sem, za kar ste me naredili — tega ne morem ubraniti ; ali to lehko ubranim, da v i ne boste, kar n e 
smete biti! Zató sem k vam prišel ; danes je dan 

ojega maščevanja! Zdaj umri l" 

Ko je to govoril, rinil jo j e z desnico počasi n a 
sedež nazaj, s kterega se je bila vzdignila, njegov a 
desnica pa je trepetaje segala pod obleko — in k o 
je končal, jo je zgrabil za lase in siloma vergel na blazino. Ona ni dala glasú od sebe, nekaj ker jo j e 
omedlevica obhajala, nekaj pa zato, ker je zaničevala svojega sovražnika in ni hotela razodeti strahu . 
Ravno ko je zatisnila oči, videla je nekaj zalesketati se nad njo, pa ni vedela, ali je njegovo plameč e 
oko, ali svitlo morilno jeklo . 

V tem trenutku je čutila, kakor bi bila velik a 
teža na njo padla, tiščalo jo je in dušilo, pa nekajvročega se jej je vlilo čez persi . Prijeten resnobe n 
glas jej je zadonel v uho : „Nehaj , Oroneij, jaz sem 

m 

voja sestra Miriam!” 

t 

Strast ga je dušila, ko je Fulvij zahripal : 
žeš! Pusti mi svojo Žertvo ! " 
Zdaj je slišala bolj tiho nekaj besed v nekem 
Fabioli popolnoma neznanem jeziku govoriti ; potlej 


208


je čutila, da je nihče ne grabi več za lase in je sli 
šala morilno bodalce po tleh zaropotati in Fulvija i z 
sobe planiti pa zaklicati : „Kristus” to je tvoje maščevanje!" 

Fabiola je počasi zopet k moči prišla, pa na, 
sebi je še zmeraj čutila težo ; majala se je in majala 

da jo je odvalila. — Zraven nje je ležalo neko 
truplo, na videz mertvo pa vse kervavo. --
Bila je zvesta Sira, ki se je vergla med gospo 
dinjo in bratovo bodalce ! 

XXV. Duhovnik pa zdravnik. 
Fabiola ta trenutek ni utegnila poslušati občutkov svojega serca, ampak skušala je najprej ustaviti 
tekočo kri ; segla je po tem, kar jej je bilo najbliže . 
Med tem so začeli vsi hišni služabniki, v sobo skupaj vreti. Bedastemu vratarju se je naposled že ‘le 
predolgo zdelo, da ni'. Fulvija (mi smo ravno kar 
čeli njegovo pravo imé) nazaj -- kar ga vidi iz hiš e 
planiti kakor brezumnega in še celó kri se mu j e 
zdelo, da je videl na njegovi obleki . Zató je sklical 
vse skupaj . 

Fabiola je mignila, da naj vsa derhal zunaj 
ostane in samo Evfrozini in Graji je mignila noter. 
Graja je prav prijateljsko živela s Siro, odkar ni 

bilo v hiši več Černe sužnje in prav rada poslušal a 
njene nauke. Precej so enega sužnjih poslali po 
zdravnika, kterega je v bolezni vselej poklicala Sira, 
po Dijonizlja, ki je stanoval v Nežini hiši . 

Med tem je Fabiola veselja zapazila, da je kri 

jenjala tako naglo teči, pa še -več -- tudi oči je oderla, čeravno samo za trenutek in tako milo smeh

tjaje jo pogledala, da je Fabioli bil ta pogled ljubši, 

ko vsi zakladi na svetu. 

Koralo je prišel zdravnik, skerbno preiskal ran o 

a rekel , da za zdaj ni velike nevarnosti. Kakor je

til namerjen mahljej, gotovo bi bil zadel Fabiolino 

serce ; pa čeravno je bila prepovedala gospodinj a 

bila je Sira vedno blizo nje, pa vrivala se jej ni 

o. Čakala je priložnosti, da bi bila še dalje z Fabiol 
govorila o veri, ker je vedela, da so jej dogodki

tega jutra omehčali serce. V,bližnji sobi je zaslišala 


209 --

glasne besede iz njej le predobro znanih ust, in nati 
homa se je splazila za pregrinjalo, ktero je zakrivalo 
duri v Fabiolino sobo . 

Ko se je začel zadnji boj, in je gospodinjo napadnik 
pahnil na blazino, stopila j e prav za njega, in ko j e k 
udarcu vzdignil roko, vergla se je na Fabiolo . Roka 

j e zamahnila, pa ker ga je Sira sunila v njo, zadelo io je morilno jeklo v zatilnik pa jo globoko 
ranilo, vendar ne pregloboko, ker se je bodalc e 
vstavilo na vratni kosti. Lehko si je misliti., koliko 
premagovanja io je stalo to djanje! Ni jej bilo z a 

strah pred bolečino ali smertjo ; pa lastnemu brat u 
znamenje Kajnovo vtisniti na čelo, in ga za dvojnega 
morivea storiti, to io je mučilo — pa saj je svoj e 
življenje popolnoma svoji gospodinji darovala. V bojse spustiti z moriveem ne bi bilo nič pomagalo, saj 
j e poznala njegovo moč in ročnost ; od vpitja po hiši 

da bi pregnala napadnika, tudi ni bilo kaj pričakovati pred morivnim, mahljejem, torej se je vergla 
bratu pod nož mesto namenjene žertve. Da bi pa 
brat vendar popolnoma ne doprinesel hudodelstva ,
zató se mu je razodela, zraven pa tudi svoje prav o 
ime Fabioli in sorodnost z moriveem . 

V svoji slepi besnosti jej ni hotel verjeti, p a 

njene besede v maternem jeziku : „Spomni se moj e 

opasnice, ktero si tukaj pobral” te so ga opomnile neke 

tako strašne dogodbe, da le svojo vest in sramoto 

vtopiti, bi se bil tisti trenutek tudi v najglobokejš e 

žrelo,vergel, če bi, se bilo odperlo pred njim . 

Cudno je tud ., da je dragoceno opasnico tako 
dobro varoval, da ni prišla nikoli Evrotu v roke ; 
odkar jo je spet dobil, je pazil na njo, kakor na 

kako prav sveto reč, in ko je že vse bilo zloženo za 

na beg, skril io je na persih pod obleko . Z bodal

cem je tudi njo ven potegnil in našli so oboje n a 

tleh ležati. 

Dijonizij je obezal rano in Siro s pripravnim i 

zdravili zopet spravil k zavesti ; zapovedal je potlej , 

da morajo bolnico popoln.oma v miru pustiti in da

le kaj malo oseb smé k nji . Do polnoči, je rekel 

ima se ravnati ž njo, kakor sem veleval. Jutri zju

traj pa bom prišel na vse zgodaj k nji in takra t 

Fabiola. 14 


210 -

moram biti sam ž njo." Pošepetal je tudi ranjeni 
nekaj besed na uho, in presladko njeno nasrnehljanje 

je pričalo, da so jej te besede, bolje djale, ko vs a 
zdravila. 

Siro je položila Fabiola v svojo lastno postelj , 
sužnji je poslala v sprednjo sobo ; ranjeni streči pa 
ni hotela nobenemu drugemu prepustiti, sama je čula 

njej — pri ravno tisti sužnji, do ktere nekdaj š e 

hvaležnosti ni čutila, ko jej je stregla ob nierzlici . 
Kako je Siro zadela rana, povedala je Fabiola vsem , 
tega pa ne, v kakem rodu je njena rešiteljica z morivcem. Akoravno je bila sama zeló trudna, vendarni šla od postelje noter do polnoči, ko ni bilo ve č 
zdravil za dajati bolni. Potlej se je naslonila na 
nizko blazinico blizo postelje k počitku. In kaj so 
bile njene misli v mirni temni bolniški sobi? Pra v 
resnobne. Na enkrat je zdaj spoznala resnico vseh 
resnic in naukov, o kterih jej je poprejšnje tedn e 
njena sužnja govorila. Ko je zadnjič poslušala Sira ,
zdela so se jej vsa njena pravila in načela res prav 
mikavna, vendar le lepe teorije, ktere se v življenj e 
ne dajo vpeljati, brez djanske rabe. Ko jej je govorila ptujka o cljanji in kreposti, ktera pri ljudéh 
ne najde nikakoršnega povračila in pohvale, ampak 
ktera najde svoje plačilo le v dopadenji božjeg a 
očesa — je pač občudovala to misel, ali da bi s e 

jej bilo vedno in vsako uro ravnati po takem pravilu , 
tega ni mogla nikakor prenesti. In vendar, ko bi 
bil mahljej , njej namenjen, moriven (in kaj bi lože 

bilo, ko to), kje ostane tedaj Siri plačilo? Kaj b i 
jo bilo tedaj drugega naklonilo k temu djanju, če n e 
menda ravno misel na odgovornost nasproti neki ne 
vidljivi moči, nasproti nekemu nevidljivemu bitju ? 
Sira tedaj ni senjavka ; nima samo lepih načel v 
ustih, ampak tudi. djansko spohmje, kar uči . Ali 
zamore kaj tacega modrijanstvo? Nikakor ; gotovo 
le vera, vera Nežina in Boštjanova, kterima je Fa -
Mola, Siro vredno na stran postavila. Kako rada bi 
se bila spet ž njo pomenkovala ! 

Zjutraj je prišel zdravnik, kakor je rekel, i n 
našel je Siro veliko boljšo. Ko sta bila, sama, pre-
g.ernil je po mizi platneni. pertié, postavil na-nj go


211 —


reči voščeni sveči, zvlekel iz-za obleke bogato kinčana opasnico, v kteri je imel zavito zlato posodico ,
Siri dobro znano. K nji stopivši jo tako-le nagovori : „Drago dete! prinesem ti , kakor sem oblju.bi , 
najboljšega zdravila zoper vsako telesno in dušn o 
bolest ; in ne samo to — prinesem ti zdravnika sa-
mega, ki s samo svojo besedo vse ponovi, ki slepce m 
odpira oči in gluhim uho, ki očiščuje gobove in 
ozdravlja vse. Ali si pripravljena, Njega sprejeti? ” 

Sira je sklenila roke in odgovorila : „Iz celega 
serca želim ga sprejeti, Njega, kterega samega sem 
ljubila, v kterega sem verovala, čegar j e bilo moj e 
serce.” 

ni v tvojem sercu jeze ali nejevolje zoper 
unega, ki te je razžalil? Si znabiti v svojem notranjem ponosna zavoljo tega, kar si storila? Ali ima š 
morda kako drugo napako ali pregreho na sebi, d a 
bo treba tedaj ponižne spovedi in odveze, preden 
Na' sv „tejšega sprejmeš v serce ? 

astitljivi oče! jaz vem, da sem polna nepopolnos n greha, pa da bi bila vedoč grešila, ne vem . 
Njemu odpuščati, kterega ste vi omenili, mi ni bil o 
treba, ker ga preveč ljubim in bi tudi svoje življenje rada dala za-nj, ko bi ga rešiti mogla. In s kom 
bi se jaz ponašala, jaz uboga služabnica, ki im a 
samo voljo svojega gospodarja spolnovati ? 

nPovabi ga tedaj Gospoda v tvojo hišo, d a 
pride in te ozdrávi pa te napolni s svojo milostjo ." 

Stopil je k mizi, vzel košček nebeške jedi v 
podobi opresnega kruha, ga je zmočil z vodo in jejpoložil na jezik.*) Ona je zavžila in nekaj trenutkov 
v premišljevanji vtopljena ostala . 

Tako je bil sveti Dijonizij dušni in telesni zdravnik ob enem ; duhoven pa zdravnik, kakor so našli 
zapisano na, njegovem grobnem kamnu . 

XXVI. Sprejeta daritev. 
Ves dan so bolnici menda prav vesele misli pol-
nile serce . Fabiola, ki jo je le za trenutke zapu 

*) Navada je bila, da so tako podajali bolnikom presv. 
Rešnje Telobrez keliha , tedaj le v eni podobi. 
14* 


— 212 —


stila, ogledovala je z veseljem in spoštljivostjo njen 
obraz in zdelo se jej je, da je njen duh visoko 
visoko nad rečmi, ki jo obdajajo. Zdaj se je prikazalo milo smehljanje na njenem licu, zdaj se jej j e 

zalesketala solzica v očesu in se je pocedila po licu . 
Zdaj pa zdaj je povzdignila svoje oči in dolgo zerl a 
v nebo — in nebeško veselje se jej je razlilo p o 
obličji. Zopet je stegnila z neizrečeno luiloserčnostjo 

svojo roko in prijemši gospodinjo za roko, jej jo je 
relj ubeznj ivo stiskala. Fabiola pa je brez vsega nave 

anja cele ure molčé (tako se je še glasilo zdravnikovo povelje) sedela pri postelji in še v čast si štela 
in srečo, da sme biti zraven tacega bitja . 

Med dnevom, ko jej je podala nekaj hrane 
rekla je smehljaje k nji : „Miriam! mislim da ti je 
že veliko bolje . Zdravnik ti je dal prav čudo-vito 
zdravilo, kakor je videti.” 

„Predraga moja gospa, saj ga je res dal! ” 

Fabiola se je sklonila k nji in jej milo rekla : 

,Prosim te, nikar me več ne imenuj tako ; marveč 
bi te jaz morala tako imenovati — saj pa tudi več 
res ni to ime. Kar sem že delj časa namerjala, to se b o 
sedaj zgodilo; ukazala sem storiti kar je treba , da 
te oprostim, in sicer ne boš samo kakor iz sužnosti 
spuščena, ampak kakor ingenua .*) kakor prostorojena, ker vem da si res." 

Hvaležni pogled Sirin je odgovoril Fabioli ; po

tlej ste pa spet molč'é skupaj sedeli do večera, k o 
je Dijonizij prišel ; in ker je ranjeno veliko na bolj 
šem videl, odkazal. jej je tečneja jedila in dovolil 
kak mirni pogovor . 

Ko ste bile spet sami, nagovori jo Fabiola : 
',Dolgo me je že gnalo serce, da spolnim pervo 
svojo dolžnost do tebe, da se ti zahvalim — ne za 
življenje ktero si mi rešila, ampak za velikodušn o 

*) Iz sužnosti spuščeni so se imenovali oproščeni (libernus , Eberta) s pristavkom tistega, kdor je je imel v sužnosti n. p. oproščenee Avgustov. Kdor pa ni bil v sužnosti rojen ampak od prostih staršev, imenoval se je po 
oprostitvi ingenuus , ingenua (prostorojen) in je zopet vliva l 
vse pravice svojega stani . 


tvoje djanje, in naj pristavim — za veličastni izgle d 
junaške kreposti, ki te je navdušila k njemu ." 

„Kaj sem nek storila več, kakor le svojo dolžnost? vaših rokah je bilo moje življenje in š e 
zavoljo kaj manj ega ste imeli pravico do njega, kako r 
da si rešite svoje,” odgovorila je mirno Miriam. 

Se vé, da se tebi tako zdi" odgovorila je Fabiol a 
»ker si izrejena po naukih, ki so mene in mojo modrijanstvo premagali ; po naukih, ki naj veča, junaška 
dela zapovedujejo kot navadno dolžnost ." 

»In zató pa tudi niso več junaška dela . " 

»Nikakor ne!" zaklicala je navdušeno Fabiola. 

, e nikar me ne pregovarjaj, za kaj prav navadnega 

imeti to, kar se mi le najveličastni 'ša krepost zdi . 
Saj sem o tem premišljevala noč' in dan — b1go j e 
bilo, velikodušno, seglo je nad vsako človeško zahvalo ; saj ne vem, kaj bi mogel človek veličastnejega storiti in kako bi človeška čednost še veča biti 
mogla?" 

Miriam se je vsedla v postelji ; vzela je Fabiolino roko med svoje in milo pa resnobno je tako-le 

začela : ,,Ker vas žali, nočem dalje zmanjševati., kar 
vi toliko cenite, ampak pokazati vam hočem le, predraga gospodičina, koliko smo še za tem, kar bi se 
dalo storiti. Povem naj vam torej nekaj podobnega,
samo da ravno v nasprotji. Mislive si sužnjega -
ne zamerite, draga Fabiola, da vas žalim, vidim 
vam na obrazu — ne bode se več zgodilo ; vzemive 
tedaj suž'njega, pravega zarobljenca in nehvaležnika,
ki se je spuntal in vzdignil zoper najboljšega in najdobrotljivišega svojega gospoda. Že ima umre 
ne pod rnorivčevo roko, ampak za zasluženo kazen ;
in kako bi vi imenovali gospodovo djanje in kakšn a 
krepost bi bila ta, če bi zgolj iz čiste ljubezni d o 
suž'njega, samo da ga reši tega zaverženca, na-sé,
vzel smertni vdarec in vse poprejšnje sramotenje i n 
tepenje? In če bi še v svoji zadnji oporoki tem.0 
sužnjema spbročil vse svoje imenje in premoženj e 
in zapovedal, da imajo ž' njim ravnati, kakor ž nje 
govim lastnim bratom ? 

»O Miriam, Miriam! kar mi ti popisuješ, t o 

preveličastno da bi kak človek kaj taeega stori 


— 214
to n i človeško djanje! Če bi kdo mogel tako ravnati, kakor si ti pripovedovala, zamogel bi le 
kak bog!" 

Miriam položi roke na serce, pogleda Fabiolo 

navdušenega obličja in slovesno spregovori : „In J e-

z us Kristus, ki je vse to storil za ljudi ,
je bil res Bog.” 

Fabiola je pri teh besedah zakrila obraz z rokami 

in je dolgo molčala ; Miriam pa je iskreno molila v 
svojem sercu.. 

,)Preserčno se ti zahvaljam, Miriam,`je zopet 
spregovorila Fabi'ola. „Ti si spolnila svojo obljubo : 
peljala si me do tje, kjer moje serce pokoja najde .
Že sem se bala, da bi morebiti ne bila kristijana ; 
pa saj to ni mogoče. — Povej mi še sedaj, ali so 
té strašne pa tudi tako ljube besede, ki so se mi 
tako globoko močno vtopile v serce, kakor se 
pogrezne zlató v morsko globočino, če ga kdo verž e 
na vero. vode — ali so té besede le en del kerš'e'anske sisteme, ali pa bistveno njegovo vodilo ? 

',Draga gospodiéina! po prav priprosti priliki j e 
vaš velikanski duh zapopadel glavno resnico vseg a 
kerše'anstva ; resnico, okoli ktere se sučejo vse druge . 
Bistroumni vaš razum je v edini misli sklenil najvažniše resnice kerščanske : Da se je človek, stvar 
božja, vzdignil zoper svojega Gospoda, da ga j e 
zato zadela nepremakljiva božja pravica pa da j e 
Bog se včlovečil in v vsem spoznan bil kakor člo 
vek, in da je v človeški podobi preterpel tepenje ,

.

zasramovanje m sramotno smert na križu — vse to 

zató, da je človeka odrešil in ga deležnega stori l 

svojih zakladov in svojega kraljestva . . . vse to je 

zapopadeno v besedah, ktere so vas tako ganile . Vi 

ste prav sklepali : kaj tacega je le Bog sto 

mogel,

riti mogel, 1e on je zamogel doprinesti M/ko spravn o 

daritev.” 

Fabiola se je spet globoko zamislila , potlej a 

strašljivo prašala : „Ali si mar ravno to mislila , k o 

si mi rekla v Kampaniji, da le Bog sam je Bog !t 

vreden dar ? ” 

,Res - pa imela sem tudi v mislih nadaljevanje te 


2 5 —


daritve še v naših dnéh, vendar o tem sedaj še n e 
smem govoriti." 

„Zdaj še-le vidim,” rekla je Fabiola „kako lep o 
se vse vjema, kar si mi kedaj pravila, in kako eno 
v drugo sega, kakor posamezni deli rastline ; eno 
izvira iz druzega. Jaz sem le zapisan sad izmišljene 
teorije imela vse tisto, kar si mi govorila, ali zdaj 
sem videla djansko izpeljane tvoje nauke. In kar si 
mi zdaj razložila, to mislim je žlahtna korenina, i z 
ktere izvira vse drugo ; kdo namreč bi se obotavljal ,
storiti svojemu bližnjemu, kar je veliko manj ko to ,
kar je Bog za-nj storil? Ali ravno v tem mora, tičat i 
globoko globoko neka nevidljiva korenina, ktere v 
moji nevednosti ne sprevidim — torej čudovite resnic e 
od odrešenja človekovega prav ne zapopadem .” 

„Draga Fabiola!” odgovorila je Miriam »modrejši 

učeniki bi vas morali podučevati, kakor sem jaz, p a 
toliko obdarovan in bistroumen vaš um globokej e 
vpeljati v svete skrivnosti ; vendar ali bi meni verjeli če bi skušala vam nekoliko to pojasniti? " 

„Miriam !” je odgororila Fabiola „k d o r j e p r spravljen umreti za druzega, tisti ga ne b o 
slepil in mu laži govoril.” 

Smehljaje je rekla Sira : „V teh besedah ste pa 

spet izrekli in zapopadli neko glavno načelo — 
vodilo vere. Zató vam bom le to pripovedala, kar 
nas je Jezus Kristus učil, ki je res umeri za nas ;
Njegove besede, kot besede nepremotljivega Boga , 
naj so vam porok za resnico! ” 

Fabiola je ponižno sklonila glavo in s spoštljivostjo pazno poslušala, ko jej je IVIiriam s priprostim i

besedami razlagala kerščansko skrivnost presvete Trojice, potem kako je človek grešil in jej tudi govor`la o skrivnosti' velovečen a, ter z besedami sv. 
Janeza jej povedala vse živ enje večne Besede : da 
je meso postala in med 1"u prebivala. večkrat 
j o je ustavilo začudenje Fabiohno ali priterjatev ;
dvomljivosti pa ni nikoli kazala — modri janstvo pa 
nevera se je v njej umaknila veri. 

Ali zdaj se je neka žalost lotila njenega serc a 
to je zapazila Minam ter jo poprašala po vzroku . ; 


216


),Komej si upam povedati ;" je odgovorila. „Vse 

e tako lepo, tako veličastno! Beseda, ta izvir božj e 
jubezni in modrosti, spričevalo Njegove moči — 
ona postane meso! Vendar kako? — odkod meso ? 
Ali je sprejela omadeževano truplo zaverženega človeka ; ali pa je bilo treba novega Člveškega rodú 
za-nj stvariti? Kdo bi se nek prederznil na zemlj i 
Njegov oče se imenovati, ali kdo je tega vreden ? 

„Gotovo nihče ;” odgovorila je bolna „pa ena j e 
bila dosti sveta in ponižna , da se je smela Njegova 
mati imenovati, Skoraj osem sto let, preden je pri

šel Sin Božji na svet, je prerokoval prerok in zapi

sal svoje besede ter je zapustil svojim potomce m 

jnclorn : »Glej, je govoril, devica bo spočela in sina 
porodila , kteremu bo ime Emanvel” to je po naše : 
Bog z nami, namreč: z ljudmi. — To prerokovanje 
se je spolnilo v spočetji in rojstvu Sinu Božjega na 
zemlji." 

ju kdo je bila ta izvoljena? Kaša spoštljivo 
Fabiola . 

',Ona, ktero sleherni časti, kdor resnično ljub i 

n enega sina! Marija je njeno ime, ali v moiem je

ziku : Miriam. Lehko vam je misliti, da je bila po 

veliki svetosti in kreposti vredna storjena tolike časti : 

ona ni bila očiščena, ampak vedno čista, izvzeta o d 

greha. Splošna spridenost nje ni zadela ; tako je 

hotela božja volja, da bi vredna bila, mati Najsve

tejšega postati . Tako čista, kakor kri Adamova,

ktero mu je Bog po žilah razlil ; in tako neomade

evana, kakor meso Evino, ko j o j e večni Stvarnik 

naredil iz rebra spéčega Adama, ravno tako čista je 

bila kri in meso, ktero je Duh božji spremenil v 

veličastno človeško truplo, ktero je porodila devica 

Marija." Po kratkem pren.ehljeji je Miriam dalje go

vorila od rojstva in mladosti našega Zveliéurja, pote m 

kako je učil, dobrote skazoval in slednjič sramotn o 

na križu umeri. Večkrat jo je ustavilo med povestj o 

zdihovanje in solze Fabioline in ko je bilo že čas k 

počitku: , prašala jo je ponižno : „Ali si zelo trudna ? 

Ali bi mi mogla še na eno vprašanje odgovoriti ? 

',Rada” prijazno reče Miriam, 


217


',Kaj gre pričakovati tisti, ki ne more reči, da 
je nevedna bila, ,ker je omislila, da vse vé; tudi se 

ne more izgovarjati, da se ni ničesar učila, ker j e 
hrepenela po vsakoršni vedi ; ampak ki mora spoznati, da je zaničevala pravo modrost in sramotila ,
Tistega, od kterega izvira ; in še celó odrešivno 
smert Križanega ? 

Solze so jo oblile, da ni mogla dalje govoriti. 

Miriam je čakala, da se jej je polegla notranja žalost : potlej je pa tako-le začela : „Ko je naš Zveličar hodil, med ljudmi, živela je neka ženska z imenom Marja; pa ona je bila očitna grešnica, grešila 

je tako, kakor bi vi, Fabiola, nikdar ne grešili . Ko 
je spoznala Gospoda in kako milostno pa priljudn o 
ravna z grešniki, jela ,je bolj in bolj v svojem sercu 
premišljevati svoje življenje in Njegovo ljubeznjivost 
a ponižnost; in njeno serce ga je ljubilo bolj in 
o a . Le še skušala je, kako bi mu pokazala svoj o 
lju ezen, zraven pa sama sebe ponižala . Šla je v 

hišo necega bogatina , kjer je bil naš nebeški učenik ; in kolikor se je bil hišni gospodar, ki je v 
svojem ponosnem sercu zaničeval očitnega grešnika ,
premalo skerbljivega skazal do Gospoda , toliko veča 
skerb in ljubezen je ona pokazala, pa tudi zasramovana bila zató, kakor je pričakovala. 

„Kako je storila to? vpraša Fabiola. 

„Pri mizi je pokleknila k Njegovim nogam , močila je s svojimi obilnimi solzami in je brisala s svojimi lasmi ; poljubovala je je in mazilila z dragim 
oljem.” 

»In kaj se je zgodilo potlej ? 

',Jezus jo je branil zoper grenko zasmehovanj e 

gostov in jej rekel, da so jej grehi odpuščeni zavoljo tolike njene ljubezni . " 

kaj se je potlej zgodilo ž njo ? 

,)Ko je visel. Izveličar na križu, doletela je dve 
ženski ta prednost, stati Mizo Njega : Marijo neomadeževano mater, pa Marijo spokorjenko , v znamenje , 
da zraven svete, čiste ljubezni mu je draga tud i 
spokorna ljubezen, Njemu ki je prišel grešnikov k 
pokori budit, ne pravičnih." 

To noč niste dalje govorile. Miriam je bila 


— 218 —


trudna in je zadremala ; Fabióla pa je sedela zrave n 
nje pa premišljevala in premišljevala slišano povest. 
Spoznala je, kako-se lepo veže eno z drugim v ker

ščanski veri. Miriam je bila posnemala svojega Zve 
ličarja v ljubezni, ko je pripravljena bila, umreti za 
njo ; pa posnemala ga je tudi, radovoljno odpustivš i 
jej, ko jo je nepremišljeno terpinčila — slehern i 
kristijan naj bi tedaj v vsem posnemal svojega učqnika, k temu spoznanju je prišla — vsaj ta ga posnema, ki mirno zraven nje dremlje . 

Ko se čez nekoliko prebudi IVIiriam, vidi svoj o 
gospodinjo pri njenih nogah ležati, kjer jej je bilo 
spanje zaperlo solzne oči. Koj je spoznala name n 
in vrednost tega ponižanja ; ni je motila, ampak za 
hvalila se je Bogú iz cina svojega serca, da je bi l 
sprejet njen dar. 

Ko se prebudi Rimljanka, splazi se k svoji po 
stelji ; mislila je, da nihče ni zapazil tega. Terdo 
jej je bilo, doprinesti táko ponižanje same sebe, p a 
ukrotila je popolnoma svoje ponosno serce. Pervié' 
je sedaj čutila, da je v sercu kristijana. 

XXVII. Miriami.no življenje. 
Ko pride drugo jutro Dijonizij, najde obe prav 
veselih o razov ; voši jima srečo, ker ste tako dobro 
počivali. — one se nasmejete, rečete pa, da je bil a 
ta noč res najsrečnejša vsega njunega življenja. Dijonizij se čudi pa Miriarnga prime za roko, rekoč : 
„Tukaj častitljivi duhovnik božji, izročam vaši očetovski, skerbi katekumeno, ki želi popolnoma izučen a 
biti v naših svetih resnicah pa očiščena in prerojen a 
za večno življenje . ” 
',Kaj? Ali niste vi samo zdravnik? čudi s e 
Fabiola. 
„Sem ;” odgovori starček „zraven pa tudi nevreden duhoven v cerkvi. Gospodovi .” 

Fabióla je pokleknila pred njim in mu poljubila 
roko, on pa jej je položil svojo desnico na glavo i n 
rekel : ,,Le vesela, hči moja ,. Saj nisi perva iz te 
hiše, ktero je poklical Gospod med svojo čredo. Veliko let je že, ko me je nek služabnik, ki ni ve č 

iv1 pripeljal semkaj za zdrvnika preoblečenega . 


— 219
trav za prav pa le zató , da bi malo ur pred smertj o 
erstil ženo Fabijevo." 
„Mojo mater? Koj po mojem rojstvu je umerla ; 
ali res ko kristijana? praša Fabiola . 

„Res, in ne dvomim, da te je njen duh z angeljern. varhom vred spremljal vse dni tvojega žile 
lija in te pripeljal do te vesele ure . Neprenehom a 
je molila za-te pred božjim sedežem .” 

Kdo bi popisal preserčno veselje obeh prijateljic! Ko je bilo z Dijonizijem vse dogovorjeno zastran 
poduka in kersta, stopila je Fabiola k Miriami, j o 
ginjenega serca prijela' za roko in milo prašala : ' 
riam! ali te smem od sedaj sestro imenovati? M' 
riam jej rahlo stisne roko — to je bil edin odgovor,
kterega je mogla dati ginjena devica . 

S Fabiolo se je uka vdeleževala tudi stara dojk a 
Evfrozina pa gerška sužnja in se pripravljale na sv. 

kerst o veliki noči. Pa Še ena se _jima je pridružila, Emereneijana, Nežina sestra po mleku, kter o 
je bila Fabiola s seboj v hišo vzela. 

Med boleznijo je Miriam Fabioli večkrat kaj ripovedovala iz svojega poprejšnjega življenja in er 

marsikaj bolj razjasni našo povest, hočemo kar vs o 
njeno dogodbo tu-sem postaviti : 

Več let pred našo zgodbo je živel v Antiohiji 
nek bogat mož , ne ravno imenitnega stanú pa v do 
tiki z vsemi veljavnimi rodbinami velicega in gizdavega tega mesta. Treba se je bilo tedaj po teh 
ravnati in čez mero tratiti ; ker ni znal dobro gospodariti , zakopalo ga je to globoko globoko v dolge. 
Zaročen je bil z blago žensko , ki se je skrivše pokristijanila in tudi svoja dva otroka, sina pa hčerko ,
zraven domačih Opravil po tem učila. Fantiča so 
imenovali po reki, ki je tekla skoz mesto, Oroncija ;
in ko je mož pervi'é zvedel za vero svoje ž'ene, bi l 
jc sin petnajst let star. Marsikaj je 'bil fantič pri 
materi zvedel od keršéanskih resnic in tudi ž nj o 
večkrat pri kristijanski božji, službi bil, ktere vednosti je pa pozneje kaj v zlo rabil . 

Veselili ga pa niso nauki in navada kerščanstv atudi od kersta ni hotel nič slišati . Bil je svojeglaven in potuhnjen in si ni dal svojih strasti krotiti 


— 220
po ostrih nravnih zapovedih ; hvala pri ljudéh 
veselje svetá je bilo edino njegovo veselje in hrope, 
nenje. Izobražen je bil kaj dobro, znal je raz-tu 

gerščine, ki je bila navadna v Antiohiji , tildi lat-in . 
ščino, ktero je lepo pa gladko govoril, če tudi z 
nekim posebnim ptujim povdarkom ; materinščina s € 
vé da mu je tudi gladko tekla . Po vsem tem jc 
lehko verjeti, da se Ororteij kar nič ni branil, ko 
ga je oče vzel iz maternega varstva, da bi ga izuči]
v navadni in častni deržavni veri . 

Sestra njegova je bila tri leta mlajša in za njo 

se oče ni kaj menil . Dosti za vero se pečati, je mislil 
ni možato in spremeniti vero, zdela se mu j e 
slabost in znamenje vegastega značaja; pri ženskah 
pa, ktere le bolj čutila vodijo in domišljija, se kajtacega že spregleda in zató je pustil svoji hčeri. Miriam materino vero. Obdarovana z bogatimi darov i 
duha in pod materinim vodstvom je koralo postala 
pravi izgled kerščanskih čednost. Mimogredé naj bo 
omenjeno, da je takrat Antiohija slovela po svojih 
učenih in modrijanih , kterih eni so bili kristijani . 

Cez nekaj let je umerla mati, ko je sin ravn o 
do moških let dorastel. Ker je že prej spoznala, da 

bo šlo vse noževo premoženje koralo pod nič, i n 
ker ni htela slabemu gospodarjenju njegovemu svoj e 
hčere v skerb izročiti pa tuli ne samogoltnosti in 
častilakomnosti sinovi, zapustila je vse svoje velik o 
premoženje (bila je iz neke bogate rodbine v Edem . 
hčeri in je v varstvo spravila pred grabežljivimi 
rokami, Ni pomagala nobena zvijača in pregovarjanje moževo in sinovo — ona ni hotela drugače določiti s premoženjem , ampak še sveto je hčeri na serce 
položila na smertni postelji , da nima nikdar drugač e 
odločiti z zapuš'čino, ko odraste. 

Po materni smerti je šlo na slabeje in slabeje . 
dolžniki so pritiskali huje in huje — kar se prikaž e 
v družini neka skrivnostna oseba, Evrota. Poznal 

ga menda ni nihče drug ko oče, in videti je bil o 
da ravná ž njim, kakor bi od njega odvisna bila 
sreča ali nesreča vse rodbine . Nam je znan že iz 
njegovih lastnih besed — le to naj bo še omenjeno , 
da če tudi .starši brat hotel prevzeti gospodarstv,,a, 


221 —


ker se ni sposobnega za to spoznal zavoljo svoje 
ostrosti in svoje &nemosti, prepustil je vse Oroneije

vemu očetu, on pa je v svoji častilakomnosti le hrepenel, da bi svojo družino še do veče veljave in bogastva povzdignil, Vzel je tedaj le nekaj premoženj ain ž njim zginil za nekaj let . Prehodil je kupčevaj e 
srednje-azijanske dežele noter do Indije in do Kitajskega in se sedaj vernil z obilnim premoženjem in z 
lepo, bogato zbirko dragocenih kamnov, kteri so po 
tem njegovemu stričniku po svetu dobro služili, v 
Rimu ga pa vendar spravili v pogubo. 

Evrota se je nadjal, domá najti bogatijo in j o 
še pomnožiti s svojimi zakladi , pa našel je ubožan o 
družino. Ali to mu ni še ohladilo ponosa do svoje 
rodbine . Očital in očital je bratu skrivši slabo gospodarstvo ; po dolgem pričkanji pa je plačal vs e 
dolgove iz svojega, da je sedaj bil prav za prav gospodar vsega. — Čez nekaj let je oče zbolel i n 
umeri; na smertni postelji je povedal Oroneiju, da 
vse, od kar so že nekaj let sera živeli, pa domovje j e 
lastnina svojega prijatelja (kako bližnji sorodnik. da 
mu je, ni povedal) in da naj mu bo pokoren in s e 
naj vdá v vsem popolnoma njegovi volji . Tako je 

iše]. mladeneč v polno oblast terdoserčnemu in 

rr l

brezvestnemu častilakomnežu, ki mu j e tudi ukazapopolno vdanost, pa da se ne bo smel ustrašiti no

ene reči, naj bo dobra ali slaba, samo da bosta 
zamogla opešani rodbini zopet na noge pomagati i n 
jo povzdigniti . 

Po smerti ubožanega očeta jima v Antiohiji ni 
bilo več ostati. Z nekolikim premoženjem v roki bi 
se dalo drugej kaj početi, ali kaj , ker je po smerti 
kaj malo več ostalo ; kajti bilo je treba vse poravnati . 
Pa sestrino premoženje jc bilo še celo, sklenila sta ,
da je morata dobiti v roke. Skušala sta in skušala, s pregovarjanjem in zvijačo ; ali terduo se je 
branila iriam, nekaj ker je spoštovala sveto materno voljo, pa tudi, ker je mislila vstanoviti hiš o 
za device Bogú posvečene in tam preživeti svoje 'dni. 

.Bila je rgvno v postavni starosti , da je smela prost o 
1;os udariti é svojim imetkom. Vdala se jeinkolikor se 
je ah) jima ponudila, da bi za nekaj časa živela 


2


iz, njenega, kar jima pa ni bilo po všeei. Naposled 

je že začel Evrota od strani Oronciju govoriti, d a 
se mora tak človek v kraj spraviti , ki jima je toliko 
na poti. Od začetka je xnladenča stresala ta strašna 
misel, sčasoma se je je bil privadil in naposled je mislil ,
kdo vé kako zaslužno delo storiti, ée je starca odvernil od kervave moritve in mu nasvetoval drugačn o 
nekervavo pa gotovo pot — pot zvijačine in neočitnega siljenja. 

Povedali smo že, da so smeli pervi kristijanje ,
zlasti ob času preganjanja sv. obhajilo s seboj domu 
jemati in sicer zavili so sv . hostije v pertiček, kterega so imenovali „orarium” in tega zopet drug o 
bogato okinčano povijalo ; vse to pa še doma priperli 
in hranili v mali skrinjici s pokrovcem . Vse to j e 
bilo znano Oronciju in dobro je vedel i da je kristijanom bilo sveto in nad vse drago tisto, kar so hranili v takih posodicah, pa da bi dali rajši vse, kar imaj o 

od sebe, kakor da bi pustili oskruniti ta »biser," kakor 
so imenovali najmanjši del sv. kruha. Z biseri ozaljšana 
dragocena prepasica, o kteri je bilo že govorjenje v naši 
povesti , služila je že Miriamini materi za vnanjo povijalo sv. zaklada ; in nad vse jo je cenila tudi h.či ,
nekaj ker je bila materina zapuščina, pa tudi ker j o 
je sama rabila v ravno tisti namen . 

Neko jutro zgodaj je klečala pred skrinjico, s e 
pripravljala z iskreno molitvijo, potlej pa pristopil a 
odpreti jo. In kdo popiše njen strah, ko jo najde ž e 
odperto in — prazno! Milo je jokala, kakor Marij a 
Magdalena pri grobu, ko so jej vzeli Gospoda in ni 
vedela, kam so ga položili ; in k4or ta, se ,je še 
enkrat sklonila in pogledala v skrinjico — zdaj j e 
zapazila v njem košček papirja, kterega prej v ve ikem strahu ni videla. 

Na lističu je bilo zapisano, da tisto kar pogreša, 

je dobro shranjeno pri bratu in da lehko reši . Koj je 

hitela k njemu, ki je s temnim čmernim ptujcem 
zaklenjen bil v svoji sobi. Na svoja kolena je padla 
pred-nj in ga milo milo prosila, naj jej nazaj dá , 
kar je vzel in kar jej je draže , ko vse bogastvo . 

Solze in prošnje bi ga bile skoraj omeč'ile, ko ga n e 
bi bil Evrota stermo pogledal , njo pa tako-le nac,ovoril : 


— 223 
,Miri'arn.! primem te za besedo! Skusiti hočem, če 
resnico govoriš in če ti je res kaj za tvojo vero . Ali 
ti je res ljubše, ko vse tvoje bogastvo ? 

„Vse vam bom dala, vse — kar imam, samo 
da oskrunjenja rešim Najsvetejše!” 

Evrota se nasmehljá in reče : »Če je tako, podpiši to-le pisanje ! 

Vzela je pero, pregledala pisanje in podpisala. 
Odpovedala se je vsemu svojemu premoženju. ter ga 
prepisala Evrotu. Oroncij je pač divjal, ko je potlejzvedel, kakó ga je prekanil starec, pa je bilo že 
prepozno. Poznej so naredili pisanje, kakor so ga 

irjale rimske postave, da se odpové Miriam vse m 
svojim pravicam . 

Nekaj tednov so lepo ravnali ž njo, potem sta 
ej, pa pravila , da se mislita v Nikomedijo preseliti ,

j

na cesarski dvor in da bo tudi, ujej treba zapustiti dom. 
Prosila je, naj jo peljejo v Jeruzalem, kjer je mislila zavetja dobiti v kaki družbi svetih žen . Spravili so jo torej na neko barko, ktero ,je vodil kapi

tan prav sumljivega značaja, ki je od. Evrota razun 
prevoznine za Miriam dobil še lepo število denarje v 
pod nekimi skrivnimi pogo po kterih si ni upal popraševati Oroncij. Ubožna devica je stopila na barko ;
edino njeno bogastvo jej je viselo krog vrata, zavit o 
v edino dra ocenost ktero *o nesla od doma — 
sveta popotnica , kakor so jo sploh jemali kristijanj e 
seboj na dalnje pote in jo skerbno hranili na svojih 
persih. 

Ko je barka priveslala daleč na morje, rti zavil 
kapitan proti bregu, ampak kar naravnost je jadral . 
Kaj je imel v mislih, ni se dalo uganiti, pa popotnike je to zeló nemirne storilo in začeli so se -3ričkati in prepirati ž njim . Kar se sredi morja vzdigne 
strašen vihar in konec stori vsemu prepiru. Barko 
je valovje prekucovalo nekaj dni sem ter tje, potlej , 
-m, jo je trešilo na neko skalnato brodovje blizo Cipra . 
Miriam je ostala živa in njeno rešitev je pripisovala 
edino le sveti dragocenosti, ktero je nosila na pel.
sih. Mislila je, da je edina_ ona ostala pri življenji , 
vsaj videla ni druge žive duše . pa rešilo se jih je še 


— 224 —


nekaj, ki so pozneje prišli domu, v Antiohijo in naznanili 
njeno smert pa vseh. drugih popotnikov in mornarjev. 

Na samotnem tem bregu so živeli ljudjé, ki so 
živeli od tega, kar so na morji vlovili. ; ti so jo prodali 
nekomu, ki je barantal s suž'njirni . Tako je prišla v 
mesto Tars in v roka nekemu možaku izmed višit a 
stanov , pri kterem se jej ni hudo godilo . 

Ne dolgo potem je naročil Fabij enemu svojih 
prijateljev v Aziji, naj mu dobi če mogoče kak o 
izobraženo sužnjo za postrežbo njegovi hčeri Fabfali tako je prišla Miriam z imenom Sira v Fabi

jevo hišo. 

XXVIII. Sladka smert. 
Nekaj dni po tem, ko se je začela Fabiola pripravljati na sv. kerst, so jej sporočili, da je prišel 
nek star mož in želi kar neutegoma govoriti ž njo . 
Ko gre doli k njemu pa ga popraša po imenu, jejodgovori : „Žlahtna gospa! moje ime je Efraim in 
velik dolg je pri meni zagotovljen s premoženjem 
umerle gosodičine Neže ; ker sem zvedel , da imate 
vi sedaj njeno zapuščino, za,tó sem prišel od va s 

dolg tirjat, če ne, sem zgubljen.” 

Fabfola se čudi tem besedam in reče : „Kako 
more to biti,, saj moja tetka menda ni nikdar dolgov 
delala ? 

„O n a ne,” odgovori 'nekoliko osramoten stari 
odertnik „pa nek drug gospod, FuMj, ki bi bil 
im.el njeno premoženje po konfiskaciji dobiti ; zató 
sem mu bil posodil na to lepo število.” 

Fabiola je že mislila tega človeka odpoditi, ali 
ko se spomni Fulvijeve sestre, reče mu priljudno : 
',Naj si je Fulvij na Nežino zapuščino naredil kolikor dolg tudi, hočem,, ga vam poplačati, pa samo s 
postavnimi obrestmi. Ce imata kako odertniško pogodbo skupaj, za tisto se ne menim." 

„0 , bom imel zgubo, gospa, bom imel zgubo , 

Saj sem že tako na vso moč malo tirjal, gotovo da . ” 

„Le k mojemu hišniku idite, on vam bo vse poravnal. Vsaj tukaj se vam ni bati zgube.” 
Hišnik, bivši njen sužnji, kteremu. 'e sedaj dala 

prostost je izplačal jndu, kolikor je bilo prav 'in 


225


rlteno. Kmalo potem mu je Fabiola dala nek o 

oj sitno delo, namreč vse pisanja in račune svojega 
rajnega očeta, da je pregleda in vidi, kje in kom u 
se je kdaj kaka krivica ali nepoštenost zgodila, ker 
je sklenila vse povemiti in poravnati . Tudi Korvinu 

je odkazala toliko denarjev, da bi lehko živel ž 

njimi, ko je zvedela, da je res on po svojem očetu 
dobil cesarjev.reskript in tako konfiskacije rešil, kar 

je postavno neno bilo . 

Ko je bilo poravnano posvetno , preživela je dni 
s postrežbo pri Miriami pa s pripravljanjem na sv. 
kerst. Da bi bila kaj prej ozdravela, dala je boln o 
prenesti v nomentansko poslopje, obema kaj drag o 

stanovališče . Ker je napočila ljuba spomlad, so njeno 
postelj lehko postavili k oknu ali pa če je prav 
gorko solnee sijalo, prenesli so jo pred hišo na veri . 
Tu so sedele, FabioU na eni strani nje in na drugi 
Emerencijana, in so se pogovarjale od zgubljenih prijateljev, sosebno od tistih, na ktere jih je spominjevala vsa okolica. Njim pri nogah je ležal stari kodrasti Molos, ki je pa že vso živahnost zgubil, i n 
ked,ar se je pregovorilo ime Nežino, vzdignil je ušesa,
el z repom mahljati in krog sebe pogledovati . Več" 

rat so se tudi pogovarjale od verskih reči in pr i 
tacih priložnostih ,je Miriam prijateljicam še bolia' na 
tenko razlagala, kar jim je bil bijonizij poveda 

Med tem je' pa Miriam bolj in bolj pešala; rana 

se je sicer zacelila, pa truplo ni moglo več zadobit i 
poprejšnje moči. To so vsi zapazili, le Fabiola ne ;
saj tudi ljubeča mati ali sestra xiajzadnja zapázi nevarnost pri detetu ali sestri . Ljubezen je slepa in 

polna upanja! Jetična rudečica jej je pokrivala lica , 
bila je slaba in suha , pa zdaj in zdaj jo jc silil tihi 
kašelj. Spati ni mogla dosti in htela je vedno tak o 
postavljeno imeti postelj, da je gledala skoz okn o 
na nek kraj, ki jej je bil ljubši in prijetniši, k o 

n 

ajkrasnejši evetlišnjak. 

Blizo poslopja namreč je bil vhod do necega o 
kopališča, ki so ga sedaj imenovali po Neži, od ar 
.so to sveto mučenico v njem pokopali. Njeno truplo 
je počivalo blizo vhoda v mali obokani kamrici, na d 

tero je bila široka, obzidana luknja da je podzem,elj 

Fabiola. 15 


226


skemu prostoru prihajalo z verta doli svitlobe in zraka . 
Ta luknja je bila ravno sredi verta speljana na da n 
obzidana, pa še obgrajena in malo prikrita z okrog nasajenim germovjem. Semkaj je vedno pogledovalo oko 
Miriamino, in ker zavoljo slabosti ni mogla telesno 
do groba, bil je vsaj njen duh vedno tam, kjer je 

počivala tista, ktero je ljubila in častila nad vse . 

Necega lepega mirnega jutra, ko je še nekaj

tednov manjkalo do velike noči, zagledala je bolna 
nekaj mladeneev, ki so šli v bližnji potok na ribj i 
lov, in ker so šli po bližnici skoz vert, prišli so 
mimo gredé do omenjene luknje nad grobom. Eden 

je noter pokukal in rekel : „Grlejte, gle'te, to-le j e 
pa že ena tistih kristijanskih kertovih lu enj I” 
„rdimo doli” eden nasvetuje . 
,,Kako bomo li nazaj prišli in kod? ugovarja 
nek drugi. Tega pogovora se vé da ni slišala Miriam,

pač pa je videla, kar se je zgodilo na to. Tisti, ki 

se , je posebno doli stegoval in svoje oči napenjal , 

mgnil je drugim, bliže stopiti pa tihim biti . Pogle

dajo in začnó pri bližnji stari zidani ograji kamnje 

rušiti in ga silorna doli metati ; potem pa jo mejé s e 

dalje potegnejo . Miriam je mislila, da so ita, kako 
kačo metali, ali kak drug tak merčes, kterega so za 
pazili v globočini , 

Ko so prišli drugi k nji v sobo, je povedala, kar 
j e videla ; koj je šla Fabiola sama z nekaj služabnik i 
doli k grobu, za kteri je zeló skerbela. Ali kdo 
popiše njih strah in žalost, ko najdejo pri Nežine m 
grobu revico Emerencijano v kervi ležati in mertvo ! 

Poznej so zvedeli, da je šla ubožica pretekli večer 
mimo potoka, kjer so nejeverniki imeli svojim bogovom v čast nesramne gostarije ; vabili so jo, da se 
udeleži., česar se je pa branila in pa še zraven je oštela in 
očitala jim njih neusmiljenje do kristijanov. Napadli 
so jo siroveži s kamni in jo močno ranili ; ubežala 
jim je pač še na vert,,- ali ker se ,je čutila slabo ,
zlezla je doli k grobu svoje sestre, da bi tam molila . 
Tukaj je pa tako omagala, da ni mogla proč ; in 

zjutraj so jo našli divjaki in pobili. Tako je prejela 

revna kmečka deklica mesto ersta z vodo kervavi 


227 —


kerst zadela jo je sreča, da se je sv . cerkev vsako 
leto spominja med svetniki. 

Fabiola in njene tovaršice so se pripravljale na sv . 
kerst, kakor je bilo navadno, le nekoliko okrajšano 
jim je bilo pripravljanje zavoljo preganjanja. Se toliko 
lože jim je bilo to , ker so stanovale Mizo katakombe,

v kteri je bilo več cerkvá . Najprej so bile vzete 
med „poslušavee” (andientes), ki so smeli pri božj i 
službi biti samo pri pridigah in branji ; potem so 
prestopile v drugi red se na sv. kerst pripravljajočih,
med „klečeče” (gennftectentes), ki so po pridigi tudi 
še smeli biti pri molitvah in so prejeli škofov blagoslov; in na zadnje med „izbrane” electi), ali tudi 
',želeče, zahtevajoče" imenovane (eompetentes), ki s o 
bili že popolnoma izučeni v sv. resnicah. Ko so prestopile v ta zadnji red , začeli so se tisti sv. obredi , 
ki so sedaj pri nas združeni pri kerstu, takrat s o 
bili pa ločeni. ED. dan so se odpovedale hudobi in 
njenemu djanju, kar se je ravno pred kerstom š e 
enkrat zgodilo ; zopet čez nekaj dni je sledilo pomazanje ušes in nosa, ali tako imenovan „deta” ; in 
tako so sledili ločeno drugi obredi, pri nas ob enem 
storjeni. Posebno slovesno je bilo maziljenje, ki se 
ni zgodilo samo na glavi, ampak po vsem životu . 

kerst, se vé da, se ni mogel podeliti z veliko 

slovesnostjo , to ni bilo takrat mogoče. Po mestu so 
bila zbirališča ali cerkve zaperte in ko je napočil 
srečni dan, splazila se je vsa družba na vse zgodajokoli mesta na nasprotno stran do Poncijanovega 
pokopališča. Dopoldne so preživeli v molitvi in premišljevanji in še le zvečer se je začela slovesna božja 
služba . 

Prišel je čas kersta. Po mnogih stopnjicah s e 
je prišlo globoko v podzemeljski prostor, v kterem 
je bila v skalo vdolbena štirivoglata, 4 — 5 čevljev 
globoka votlina, *) in v njo iz podzemeljskega studenčka napeljana čista merzla voda, v ktero so 
trikrat potopili katekumena. Pri ženskah so stregle 
žene diakonise . 

*) Ves ta prostor je še danes tam videti, kakoršen 
bil takrat. 
15* 


228


Precej po sv . kerstu so prejeli novokerŠčeni zakrament sv. birme, potlej pa so je podučili v skrivnostih sv. obhajila in pristopili so pervič k sv . večerji. 
To se je zgodilo velikonočno nedeljo . 

Ko je Fabiola prišla domú, bilo je pervo njeno 
pozdravljenje, da je Miriam živo in navdušeno ob-
s ela. Svetega veselja ni mogla spregovoriti ; in kaj 

i tudi ne ! Danes pervič se je čutila na enaki stopnji ž njeno prejšnjo sužnjo — ne po čednosti, ne 
beški modrosti, ne po zaslugah pred Bogom, o to 
nikakor ne ; pa postala je kakor ona otrok Božj i 
dedica večnega zveličanja , živ ud na truplu Kristusovem , in kakor njej , stala so jej vrata odperta do 
vseh Njegovih milosti in zaslug Njegovega odrešenja . 
Popolnoma nova stvar je bila in prerojena! Z noben o 
še tako krasno obleko se ni nikoli tako ponašal a 

kakor sedaj z belim oblačilom , kteri je prejela 

pri sv. kerstu in ga je smela nositi skoz osem dni . 

Ali dobrotljivi Oče vé med veselje žalost vplesti, pošlje nam jo takrat, kedar smo najbolj pripravljeni jo prenašati. Ko je Fabiola tesno objela 

svojo sestro, je pervič zapazila njeno težko sapo i n 
kratko dihanje ; poslala je po Dijonizija za drugi 
dan. Tisti dan je pa še zbrala okoli sebe in Miriam 
svoje spreobernjene sužnje in Nežine kerščanske posle 
ktere je ona pri sebi obderžala, in praznovali so 
prav veselo velikonóčnico . 

Drugo jutro pokliče Miriam Fabiolo k sebi in 
jo nagovori s tako miloserčnostjo, da še nikoli tako : 
',Ljuba moja sestra, kaj boš storila, če te zapustim? " 
Fabiola se neizrečeno prestraši pri teh besedah : 
„Kaj,” jo vpraša ;)ali zapustiti me hočeš? Mislila 
sem, da bove vedno skupaj živeli ko sestri? Pa če 
:ti zapustiš Rim, šla bom s teboj, da ti bom stregla ; 

k 

aj ne, da bom smela ? 

Smehljaje prime Miriam svojo prijateljico z a 

roko in solzica se jej je zalesketala v očesu ; z roko 

je pokazala proti nebu . Fabiola jo je razumela in 
rekla : ,,0 ne, ne ; draga sestrica! Kaj čem početi 
brez tebe! Le móli ; Bog ti ne bo odrekel noben e 
prošnje. Pa tudi jaz bom smolila k Neži in Boštjanu, 
ker sem slišala, koliko premore priprošnja naših 


— 229 —


zveličanih bratov pri Bogu. Le zaupaj ; prepričana 
sem, da bo koralo bolje . Sle bove v Kampanijo ,
kjer te bo milo pa gorko podnebje koralo okrepčalo 
in sedele bove zopet pri studencu pa od kaj boljšega 
se menile, ko od puhlega modrijanstva." 

Miriam je odmajala in jej odgovorila pa ne ž'a -
Iostna : „Ti se motiŠ, ljuba moja! Bog mi je dal t a 

presrečni dan doživeti, ali zdaj me nekaj druzega 
čaka. Naj se zgodi njegova volja! Jaz vem, koliko 
dni mi je še danih ; ti bi rada žalovala po meni., pa 
nočem ti odvzeti ne enega dné tvoje bele obleke .” 

Di onizij je prišel in koj zapazil, da se je zelo 

j

na slabo obernilo ž njegovo bolnico, odkar je n i 
videl. Zgodilo se je, kakor se je bal : morilno bodalo je zadelo kost in ranilo njeno odejo ; tako se je 

je naglo prijela jétika. 

Fabiola je šla k Nežinemu grobu in je tam dolg o 
in iskreno molila . S solznimi očmi se je vernila k 
Miriam: „Sestra i” tako jo je nagovorila „naj se zgodi 
Božja volja ; jaz sem pripravljena na vse . Prosim 
te, sedaj mi povej, kaj želiš da storim, kedar te 
zgubim?” 

Miriam oberne oči proti nebu in reče : »Moje 
truplo položi k Nežinim nogam in potlej moli k nj i 
za-mé toliko dolgo, da pride i z J u t r o v e g a rt ek 
p t u j e c z veselim naznanilom ." 

Naslednjo nedeljo, bila je bela nedelja, obhajal 
je duhovnik Dijonizij s posebnim privoljenjem v Miri 
amini sobi daritev sv. maše, med ktero jej je podal 
sv. obhajilo kot zadnjo popotnico, potlej pa jo mazilil s sv. oljem in molil nad njo ter jej tako podeli l 
zadnji zakrament, s kterim sv . cerkev vterdi svoj e 
otroke za zadnjo pot. 

Fabiola in služabnici ste bili pri tej sv . slovesnosti, in bile so vse do solz ginjene ; potl(y pa so 
šle zopet doli v katakombo, kjer so me ožj o 
službo odložile kerstno obleko in se vernile v navadni obleki. 

Ko Fabiola spet stopi k svoji bolni prijateljici , 
nagovori jo ta tako-le ter prime za roko : „Moja ura 
je prišla ; odpusti mi., če kedaj nisem storila svoj o 

dolžnosti ali če ti nisem dajala dobrega zgleda .” 


— 230
Toliko Fabiola ni mogla prenesti, vlijb se jej 
solzé. Miriam jo je tolažila in reki,a: „Kedar ne 

bom mogla več govoriti, prinesi znamet križanega 
Jezusa na . moje ustni., vi pa, dragi ijomz* ij, se 
spominjajte na-me pri oltarju Gospodovem, kedar 
umerjeni .” 

Sivi starček je molil zraven nje ; ona je odgovarjala, in ko jej je zastal glas, premikovale so se 
le še ustni in se pritiskale na križ, kteri so jejderžali pred ustmi. Živ in vesel je bil njen pogle 

— zdaj je vzdignila roko do čela, jo nesla na pers i 
in delaje znamenje sv. križa je umerla. 
Dolgo je žalovala Fabiola po nji, pa zdaj v 
upanji! 


Tretji del. 

Zmaga. 

. Ptujee iz Ju.trovega. 

ako samotno je vse krog nas! Zginil je izpred 

naših oči eden za drugim verlih kerščanskih junakov : 
Pankracij, Boštjan, Neža in drugi — ni jih več ! 
Ali se bo mar kdo temu čudil? Saj nismo popisovali 
navadnih časov , mirnih lét, ampak pred očmi nam 
je bil neverni, ajdovski svet, boreč se za svoje izmišljene puhle malike zoper , kraljestvo Božje ; videli 
smo silnega preganjavea Doklecijana premišljeno in 
z vsemi peklenskimi silami se upirati zoper cerke v 
Kristusovo — ali se bomo čudili , če jih je med milijoni spoznovavcev padla tudi tista peščica, kteri h 
življenje smo mi opazovali . 

Pa prišla so še hujša leta za kristijane, kako r 
smo jih mi videli ; Dioklecijan, Galerij, Maksirnijan 
in Licinij na Jutru, pa Maksimijan in Maksencij na 
zapadu so s vso silo še butali ob skalo Petrovo . Kakor silni vihar se je vnelo preganjanje zdaj v tem 
zdaj v drugem kraji velicega rimskega cesarstva i n 

se valilo iz dežele v deželo pa podiralo in pokončevalo vse, kar je bilo kerščanskega -7 kri je tekla v 
potocih! 


— 232
Ali kaj je zdalo vse to napenjanje, kaj je po

magalo , če so jih pod Dioklecijanom,*) kakor j e 
za gotovo znano, en sam mesec poklali'. 18.000 kristijanov, če so se pokončala cela mesta in če se j e 
tako morilo, da so se meči skerhali in so se utru

jeni rabeljni verstiti morali? — Sv. cerkev je posadila enega vašega pastirja za drugim na sedež Petrov ; 
v temnih katakombah so se obhajali cerkveni zbori ; 
iz dalnjih krajev so prihajali škofje v Rim, pri na 
sledniku Petrovem sveta iskat ; škof za škofom j e 

prišel na svoj stol in posvečeval duhovnikov na 
mesto tistih, ki so umerli junaško smert za svojeg a 
Zveličarja — in verniki ? Cem več so jih usmertil'i , 
tem več jih je bilo : kri mučencev je postala sem e 
novih kristijanov ! 

In ko je Dioklecijan spoznal, da je prazno nje

govo počenjanje in se zató odpovedal cesarski kroni 
in jo v Dalmacijo, .v svoj rojstni. samotni kraj potegnil, ko so Galerija pri ž'ivera telesu čel-vi snedli , 
ko se je Maksimijan Herkul samega sebe vdušil in 
Makseneij v Tiberi poginil, ko tudi drugih preganjavcev več ni bilo — takrat je stala cerkev Gospodova le še v popolni moči na mogočni skali: vrata 
peklenska je niso premaknila. Zmagala je ! 

Leta 313 jej je cesar Konštantin , po zmagi zoper Maksencija, podelil vse prostosti in pravice, pa 
tudi povernil cerkvi vse premoženje, ktero so jej bili 
prejšnji vladavci odvzeli . To je bilo veselje! Od začetka 'bojazljivo, potlej pogumnejše so stopili na dan ; 
vsak si je iskal svojih znancev in prijateljev, od 
kterih ni vedel, ali so, še živi, ali pa so že dosegli 

krono mučeniško . .malo so tudi iztrebili in popravili si svoje nekdanja zbirališča pa tudi lepih, novi h 
cerkvA, si zaceli zidata . 

Mislimo si leto 318, tedaj petnajst let po smerti . 
Miriamini. Cerkev se je že pokrepčala in se vnovi č 

Dioklecijan je štirikrat v enem letu oklical preganjanje, eno hujše od drugega ; in tako si je bil svest 
vspeha svojih namenov, da je naprej dal vliti denar v 

vedni spomin potomcem „da je pokončal z zemlje ime 
kerše'ansko.” 


233 -

vredna u.terdila ; tu pa tam se je kak nesrečni 
odpadnik spet po dolgi težavni pokori spoprijaznil in 
zedinil s cerkvijo, pa tudi sem ter tje je bilo srečati 
sivoglavega starčka s pohabljeno nogo ali osleplje

nim očesom — spoštljivo ga je vse pozdravljalo, ke r 

je nosil znamenja prestanega mučenja za Kristusa . 

Ce se tega leta bližamo Fabiolinemu nomentanskemu poslopju, videli bomo na lepem nekdanje m 

vertu čudno prekudjo : polno kamenja navoženega ,
že obdelanega in Še neobdelanega, opeke na kupi h 
in mramornih plošč pa visoke odre za neko novo zidanje. Konštancija, hči Konš'tantinova, je molila na 
grobu Nežinem, ko še kristijana ni bila in prosila 
ozdravljenja od silne bolezni — ozdravela je popolnoma; zató se je hotela zdaj hvaležno skazati in j e 
ukazala lepo cerkev sezidati nad njenim grobom. 
Vendar je bila pot še odperta do podzemeljskeg a 
prostora, kjer j e ležalo truplo te svetnice in siln o 
veliko je prihajalo romarjev iz raznih krajev svet a 
na to sveto mesto . 

Ko se necega dné verne Fabiola iz mesta, kje r 
je imela v svoji hiši bolnišnico in gostišče za ubog e 
in sicer na lastne stroške, stopi k njej grobar ali 
fosor iz Nežine katakombe in jej reče : „Gospodičina ! 
dolgo ste čakali na ptujca iz Jutrovega, zdaj mislim 

da je prišel .” 

Fabiola, ki je še vedno v svojem sercu hranila besede umirajoče Miriam, praša ga željno : „Kje je?” 

Je spet šel ." 

',Kako pa veš , da je bil moj Ptuj ec?" 

Grobár odgovori : „anes zjutraj sem zapazil med 
množico romarjev moža z dolgo brado ; ni imel men 
da še petdeset let, videti mu je bilo pa na obrazu , 
da je mnogo let preživel v težavi in tugi , kar g a 
je tudi dosti staršega kazalo. Nosil se je po jutrov i 

šegi in imel je plašč, kakor ga imajo tam minihi. 

Ko je prišel pred Nežin grob, vergel se je na tla , 
je jokal in tako milo zdihoval pa stokal, da se j e 

vsem okoli stoječim v serce smilil . Bližali so se mu,
in mu šepetali: „Brat! tebe tare velika žalost; le 
zaupaj in nikar ne jokaj, saj je milostna svetnica!” 
In drugi so mu rekli .

. Le nikar se ne boj , bomo 


— 234
molili za-te." AH ni se dal potolažiti ; jaz pa sem 
si mislil : Le enega samega poznam, da -bi tako ža

losten zamogel biti vpričo tako dobrotljive svetnice ." 

„Le naprej, le naprej — kaj se je pa potlej 
zgodila?” 
„Cez dolgo se je vzdignil, vzel iz žepa krasni , 

leskeči perstan in ga položil na njen grob . Mislim ,
da sem že videl ta perstan pred leti .” 

 potlej ?" 

',Ko se oberne pa mene zagleda in o obleki 
spozná,, da sem grobar , se mi približa. Videl sem , 
kako se je tresel, ko me je plašljivo nagovoril p a 

nič v obraz pogledal : „Brat! ali veg , kje tukaj očiva neka deklica iz Sirije, Miriam po imenu?” a z 
mu molčé pokažem grob. Pomolčal je nekoliko ,
solze so mu zopet stopile v oči, silna notranja žalos t 
se mu je brala na obrazu., ko me tresočega glasi 
spet praga: „Brat! ali ti je znano , za čem je umerla ?” »Za jetiko" mu odgovorim. »Hvala bodi Bogu.!" 
je rekel in globoko zdihnil, potlej pa spet se verge l 
na tla, ječal in zdihoval več ko uro, na zadnje p a 
strastno poljubil pokrivalo na grobu in odšel." 

„Je že, je že on! Torkvat zakaj ga nisi prideržal ?” 

»Gospodič'i.na! jaz si nisem upal. Ko sem mu 
enkrat v obraz pogledal, ogibal sem se njegovemu 
očesu ; vendar mislim, da bo še prišel, ker šel je 
proti mestu." 

„Moramo ga najti” rekla je Fabiola. „0 predraga Miriam ! tedaj ta sladka misel te je napolnjevala zadnji trenutek !” 

Ii. Ptujee v Rimu. 

Ko je šel drugo jutro ptujee čez teržišče, videl 
je tropo ljudi stati krog nekoga in ga dražiti. Ne 
*bil bi se dosti menil za to derhal, ko ne bi bil ravno 
slišal necega samega imena. Stopil je bliže in zagledal sredi ljudstva človeka, mlajgega kakor on ,
pa že s plešasto glavo in debelim, napihnjenim , rutlečim ógeréavim obrazom ; serpo oko in vsa njegova 

loja je kazala navadnega pijanca. 


235


»Veš kaj, Korvi'n!" reče mu nek paglovec „zdaj

bo pa tebe plačilo zadelo. Ali veš, da pride leto s 

Konštantin v Rim? Tedaj prida versta na nas ; kaj

misliš ?” 

„Tega pa že ne” odgovori popisani možič ; »kri

stijanje se kaj tacega ne upajo. Konstantina smo se 

tudi takrat bali, ko je po Maksencijevi smerti pervi e 

oklical kristijanom prostosti, ali čez leto je pa vs e 

vere enake pred postavo razglasil." 

„To je vse res” odgovoril je uni, da bi ga še dalj e 

dražil ; „to le tako za navadne ljudi velja. Kaj pa 

s tistim, ki so posebno stregli po kristijanih ; ali 

misliš . da res ne bo šla glava za glavo , divja zve r 

za div o zver?” 

do je to rekel ?" praša Korvin in obledi . 

',Vsaj prav naravno se mi zdi'.‘ ‘ 

»Pa tudi. pravično, pravično" pristavi nek drugi . 

,>E pojdi, pojdi," odgovori Korvin »toliko bodo 
še zmeraj človeku dali časa, da kristijan postane ;
jaz bi pa tudi kdo ve kaj rajši postal, kakor ta m 

44 

stal 
er je Pankracij stal" podražil ga je nek tretji . 

olei!" zarenči pijanec v največi jezi in pokaž e 
pesti': „Le še enkrat mi imenuj to ime, če si upaš'!” 
',Se ve da te Ude, ker ti je rekel, da boš 
umeri. ha, ha — divj ega pantra semkaj, z a

Korvina!" zakričal je draŽwec in jo urno pobrisal . 

Za njim so tudi drugi zbežali , kajti pijanec j e 

začel divjati kakor besna zver , kleti in kamenje z a 
njimi lučati. Naš ptujec je šel svojo pot naprej ; za 
njim pa je -3očasi omahoval Korvin proti lateransk i 
baziliki — .&ar preplaši daljnega romarja strašno ruj ovenje in na to silni krik ! — Ko je šel namreč Kor 
vin mimo kolizeje in železnih kamri., v kterih so 
redili zveri za boje med seboj , gnalo ga je nekaj kar 
skoraj nehoté k omrežju, za kterim je skakal leppanter ; in začel ga je dražiti in se mu spačiti : »O 
ti si pa res podoben tistemu, ki me bo _požerl! Kako 
si lepo zavarovan v železni kletki!" Ali ta trenutek 
Vrane razkačena zver na omrežje in zgrabi s svojimi 
emplji pijanca skoz železne palice za tilnik in gol 

tanec pa ga strašno rani. 


— 236
Pobrali so reveža in ga odnesli v njegovo stanovanje ; naš jutrovec je šel za njim in našel je prav 

siromaško pa kaj umazano in nečedno sobico, pa 
starega, shujšanega suž'njega za postrežbo. Ptujec j e 
poslal po zdravnika, kterega pa dolgo ni bilo; med 
tem je sam skušal, kakor je vedel in znal, da bi 
kri ustavil . 

Cez nekoliko je odperl ranjeni svoje vodene oči 
in debelo gledal ptujca. »Ali me poznaš?" praša 
ga vljudno romar. 

',Tebe? Ne — pač, vendar — o moj lisjak , 
moj lisjak! Si že, si že ; ali se še spominjaš najinega, 

lova na vražne kristijane? Kje si se pač potikal tolik o 
let? Ali si jih kaj prida polovil? a, ha ha!" 

',Tiho, tiho, Korvin! Ce se ne boš prav mirno 

zaderžal, ni več upanja, da bi ozdravel ; pa tudi 
nimam rad, da me spominjaš tistih časov, ker sem 
sedaj sam kristijan ." 

',Kristijan? Kaj, kristijan? dinje zakriči Korvin. „Ti, ki si več kristbanske kervi prelil, ko 
marsikdo — ti kristijan? Ali so ti mar vse to odpustili? Ali moreš mirno spati? Ali te niso preganjale 
po noči furije, te niso plašile pošasti? Ali ti ni ležala kača na sercu? Ce ti je, povej mi, kako si s e 
jih iznebil, da se jih še jaz, če te pa še niso — o 
prišle bodo, prišle — furije in strahovi! Zakaj bi nek 
ravno tebi prizanašali? ” 

„Le mirno, Korvin ; le mirno in tiho ! Tudi az se m 
terpel, ravno tako kakor ti ; pa našel sem z avilo , 

in tudi tebi ga hočem povedati. Le počakaj, da pride 

prej zdravnik — saj že gre.” 

Prišel je, ogledal si reveža pa obezal mu hud o 
rano ; vendar je dajal malo upanja za ozdravljenje , 
posebno ker hrtu je bila ranjencu že po razuzdanost i 
spridena kri. 

Ko odide zdravnik, vsede se ptujec zraven njega 
in mu začne govoriti od usmiljenja Božjega in da 
tudi najve'čemu skesanemu grešniku rad odpusti, kakor je njemu samemu odpustil. Nesrečnik je ležal 
kakor oterpnjen, je pač slišal, pa ne zapopadel, 

kar se mu je govorilo. In ko mu je razložil romar 
najpoglavitnie resnice katoliške yere, nadaljeval je 


— 237
tako-le : „Zdaj me boš pa znabiti prahi., kako človek, ki veruje vse to, pride do odpuščenja grehov ? 
Zgodi. se v kerstu, ko je človek prerojen v vodi i n 
svetem duhu. ; ' 

„Kaj ?” zarujove bolnik.
»Po prerodu v vodi sv. kersta.”
Bolni .k še strašneje zarujove : „Voda, voda! Pro 
č


ž' njoo ! Ne >otrebujem je! — In hudi kerč mu j e 
začel stiskati ranjeni goltanec. 

Ptujec se prestraši in ga začne tolažiti : „Nikarne misli, da te bomo zdaj-le v tvoji merzlici iz postelje vzeli in v vodi topili ; pri bolnikih je zadosti 
nekaj kapljic — ne več, kakor je v tej- le posodici.” 
Ko bolnik pogleda posodico z vodo, začne se zvijati, 

pene so mu stopile iz ust, in strašni keré ga je za

čel lomiti. Silni glasovi so prihajali iz njegovega 
gerla, bolj podobni rujovenju divje zveri kakor človeškemu glasu. 

Romar je koj spoznal, da se je pokazala strašna 
steklina, ktero mu je prizadjala razdivjana zver . 
Komaj sta ga s služabnikom obderžala na postelji . 

Zdaj pa zdaj je začel strašno preklinjati, Boga in 
ljudi, ali vpiti : „Vode mi hočejo dati! Vode, vode ! 
Za-me ne! Ogenj — ta je za-me! Sem že v ognji ! 
sem že — glejte, glejte, glejte —kako leze ob meni ,
krog in krog zmeraj bliže, bliže, bliže!” In tolke l 

je in mahal in pihal krog sebe, in skušal pogasiti 
plamen, kterega je mislil videti . K strežnikoma ober

njen je zaječal : ,, Zakaj ga ne pogasita? Saj vidita , 
da me že žge!" 

Tako je pretekel dan in napočila je žalostna noč. 
Huje in huje je pritiskala merzlica in straš'neje in 
strašneje je div.jal ; moči trupla pa so pojemale. Kar 
se je vzdignil v postelji in s strašnim, mertvim po -

Tieom je stermel kakor na koga pred seboj, pa raz

vjano upi" : „Proč, Pankracij! Proč, proč! Dost i 
dolgov me že zijaš! Derži tvojega pantra — derži ga ,
derži — na zatilnik mi hoče planiti! Se že vzdiguj e 

o joj !” — In pri teh besedah snoma sterga povoj od rane na vratu, kakor bi hotel zver pahniti o d 
sebe — černa kri se vlije po njem — nazaj pade ---
in na postelji je obležalo Berdo truplo . 


— 238
Ptujee je videl umreti nespokorjenega preganjavca . 

III. Konec. 
Drugo jutro najdemo ptujca po foru sem in tj e 
hoditi pa po nekom popraševati. Naposled ga je našel, kogar je iskal in podala sta se v malo , umazano pisarnico pod kapi.tolom. Izvlekla sta iz kota 
zaprašene knjige in dolgo nekaj iskala ; našla sta , 
kar je bilo že pred petnajstim letom zapisano, potlej 
še 'nekaj drugih razmeršenih pisarij pregledovala in 
na zadnje sta vse spet v kot pahnila — oba zadovoljna s tem, kar sta našla zapisano, kakor je bilo 
videti. 

„Pervič v mojem življenji se mi je zdaj-le zgodilo, da pride človek po svojih dolgovih, ki 
leti reče lastnik siro

je že pred petnajstimi leti ubežal”
maške bajtice. „Gospod , vi ste gotovo kristijan ? 

;7Sem po božji milosti !” 

„Jaz sem si mislil ; priporočim se, gospod! S takimi obrestmi. vam bom tudi jaz iz serca rad vsak 
dan postregel, kakor moj oče Efraim, ki je zdaj že 
v Abrahamovem naročji. — Ti si prav norec, ti” 
je pristavil, ko je ptujec toliko odšel, da ni mogel 
več slišati . 

Veliko bolj veselega obraza kakor dozdaj in 
lahnejih korakov je sedaj stopal- ptujee proti nomen

tanski vili, je tam molil pri grobu, potlej pa ko ača 
praš'al kakor v dneh prijateljstva : „Torkvat! a bi 
mogel govoriti z gospodičino Fabiolo ? 

„0 lehko ; le z menoj idite.” 

Med potjo še čerhnila nista od nekdanjih lét ; 
neko notranje čutilo je menda obema velelo , da najbode vse pozabljeno, kakor sta oba tudi upala, d a 
j e pri Bogu pozabljeno bilo in jima odpuščeno. Fabiola 
je bila te dva dni doma ostala in čakala ptujca i z 
Jutrovega ; sedela je na vertu pri studenčku, ko j e 
Torkvat pripeljal romarja in ga samega pustil pri nji. 

» Gospodič'ina!" nagovori jo v največi ponižnosti ,
ne bil bi si upal več pred vas stopiti, ko bi me ne 
bila prisilila pravičnost in hvaležnost." 


— 239 
„Oroncij ! — ali vas smem s tem imenom Imeno 
vati ?” (On prikima.) „Vi pač nimate druge dolžnosti 
do mene , kakor tisto, ktero nam naklada naš vélikj. 
apostelj : ljubiti se med seboj.” 

»O vem, vem, da je tako blágo vaše serce ,. 

zató bi se ne bil vrednega imel pred vas stopiti, če 
bi me ne silila ostra dolžnost. —Kako se vam hočem 
zahvaliti za dobroto in ljubezen, ktero ste skazovali 
nji, ki mi je sedaj ljubša, ko vse ; in za ktero ste 
skerbeli, ker sem jo jaz zavergel ? 

',Saj mi io je sam Bog poslal za mojega angelja 
varha. In le spomnite se tudi., da je Bog pripustil 
bratom, prodati v Egipet Jožefa, da je potlej rešil 
ves rod." 

',Zares predobri ste tacemu nevrednežu! Ali 

ne bom se vam več zahvaljal za tisto, kar ste 
storili nji., ki vam je dobrote povernila — saj se m 
še-le to jutro zvedel sam o vaši milosti, ki nise m 
imel gotovo nikakoršne pravice do nje." 

',Ne vem, kaj mislite" odgovori Fabiola. 

Hočem vara bolj na tenko razložiti" rekel je 
Oroncij in začel : »Veliko let je že min.ulo, kar sem 
eden izmed tistih móž, ki po sveti deželi živé v puščavi in samotiji pa cele dneve in. noči z molitvijo in 

s premišljevanjem preživé pa z delom svojih r<5k. 
Tudi hudo pokoro delamo za svoje pregrehe s postom 
krotiéenjem in molitvijo. Saj ste že slišali od tacih móž?" 

„Sv. Pavel in Anton sta pri nas ravno tako znana, 
kakor na Jutru.,” bil je odgovor Fabiolin. 

najimenitnišim učencem Antonovim tedaj se m 
jaz skupaj živel. Lepo me je učil in tolažil sv. mož 
z izgledom in besedo ; vendar nekaj mi je vedno 
težilo serce in vznemirjalo mojo dušo. Ko sem namreč potegnil iz Rima, naredil sem velik dolg pri ne 
kem judu in mu, obljubil silnih obresti ; posojilo in 
obresti so morali tedaj že neizrečeno narasti . Jaz 
sem ta dolg prav premišljeno storil, vezala me j e 
torej dolžnost, plačati ga ; ali s kom? Jaz revni pu-, 
ščavnik, kterega živé rastline, ki poganjajo med peskom? ,Le nekaj je bilo še mogoče, svojemu upniku 
izročiti se za sužnjega ; naj me že sam obderži in 


gerdo pa zaničljivo z menoj ravná, ali pa vse me 
drugemu prodá — saj sem še terden za delo . Tako ali 

tako bi bil imel svojega Zveličarja za zgled in se 

tolažil s tem. Dal bi bil vse, kar sem imel — sa-
mega sebe. Ko sem danes šel na forum iskat svo 
jega upnika, našel sem njegovega sina ; pregledovala 

sva knjige in našla, da ste vi ves dolg za-me plačali . 
Jaz sem tedaj vaš suženj, gospodičina Fabiola!" In 
pri teh besedah je ponižno pokleknil pred njo . 

„Vstanite, vstanite! " reče Fabiola in se obern e 
v stran, ker so jo posilile solze. „Vi nikakor niste 

moj sužnji, ampak moj dragi brat po Kristusu .” 

Potlej se je usedla zraven njega in rekla: „Oroncij ! jaz vas imam za nekaj prav posebno prositi — 
povejte mi, kako vas je Bog pripeljal do tako ker

an sk e ga zlvl.

j eni a? 

',Povedal vam bom prav ob kratkem . To vam 
je znano, da sem potegnil neko noč iz mesta, z 
menoj nek človek - - " beseda se mu je ustavila . 

',Že vem, že vem, koga mislite — Evrota.” 

,,Res — nesreča naše hiše in vzrok mojega in te r 

ljenja moje sestre. Za drage denarje sva si naje a 
barko, da naji je prepeljala z Laškega na otok Ciperški . Skušala sva tam z raznotero kupčijo, pa 
nič ni šlo po sreči — vse je nama spodletelo . Ker 

j e pojemalo najino premoženje, sklenila sva v drug o 
deželo se preseliti. Pripeljala sva se v Palestino 

in nekaj časa ostala v Gazi . Tudi tukaj se naji j e 
vse nekako ogibalo, nisva vedela zakaj ; in kmalo 
sva bila v silni revšini . Ko nisva ničesar več imela , 
kakor nekaj dragih kamen.ov , sicer veliko vrednih ,
kterih pa ni hotel Evrota nikakor od sebe dati — zakaj , 
ne vem : začel me j e siliti, da naj spet svojo sreč o 

skusiva s preganjanjem kristijanov, ktero je ravn o 
takrat tam razsajalo. Pervič v življenji sem se mu 
takrat vperl in mu odrekel pokorščino . Necega dne 
me vzame s seboj na sprehod in me pelje onkrajmesta globoko v puščavo do ozke, prav lepo obraščene dolinice. Košata palmova drevesa so dajala 
senco in studenček, ki je izviral izpod skalovja, j e 
napajal zemljico. V skalovja je bilo videti več votlin 


241 —


in jam udém pa ni bilo sledú . Dru.zega ni bilo 
slišati kakor šumljanje vodice . 

',Ko sva se vsedla, začne mi Evrota resnobnega obraza praviti, da je sedaj prišel čas, da storiva, kar je sklenil. Beračiti ne smeva, nihče ne 
sme videti naše rodbine v capah , koj tukaj morava 
umreti, da najina trupla požró divje zveri in d a 
potem nihče ne vé za naji. Pri teh besedah je 
izvlekel iz obleke dve steklenici, eno večo, e x o 
manj o, in je urno popil, kar je bilo v manji. Jaz se 
branim in mu tudi rečem, da ni pravično, nai 
jaz večo posodico imel, on pa manjšo . Odgovori 

, da je on že slab in, star, jaz še mlad in 

čverst, in da torej mora tako biti . Ker me ni nič 
kaj veselilo, že umreti, zato sem se mu zeló branil . 
Ali njega zdaj popade neka peklenska togota ; zgrabi 
me in pritisne na tla, pa mi vlije vso tekočino i z 
steklenice v goltanec . 

tem trenutku me popolnoma zapusti zaves t 
in ležal sem tako, da sem se prebudil v neki skal

nati votlini in začel s slabim glasom klicati po pi-

Castitljiv starček s sivo brado mi prinese v 
leseni posodi vode k ustom. „Kje je Evrota?” ga 
prašam. „Ali je to vaš tovarš ?” praša me stari puščavnik. „Je” mu rečem. „Mertev je” mi odgovori, 
Jaz ne vem, kako se je to zgodilo, da je on umeri 
jaz pa ne, ali iz celega serca sem se zahvalil Bogu 
za rešitev. 

»Ta starček je bil Hilarion, iz Gaze doma, k i 
je več let preživel pri sv. Antonu v Egiptu, potlejpa v svojo domovino se venil, da bi tudi ondo t 
vpeljal življenje puščavniško. Imel je že več učencev krog sebe, ki so stanovali po votlinah, svoj a 
zmerna jedilca vživali v senci palmovih dreves in s e 
krepčali z vodico studen.čkovo. Ko sem ozdravel ,
mi je kaj dopadlo njih sveto življenje in ganila m e 
je njih dobrotljivost in pobožnost . Tukaj sem videl 
v pravi veličastni podobi ono vero , ktero sem jaz 
preganjal ; stopili so mi v dušo zopet nekdanji lepi 
nauki moje rajne matere in izgled sestrin, posluša l 
sem glas milosti božje v svojem sercu, začel objo-

FaMola. l 


— 242 —


kovati svoje hudobije in prejel ob veliki noči sv. 
kerst." 

',Po tem takem sva si dvakrat brata," rekla j e 
Fabiola » tudi jaz sem bila o veliki noči prerojena k 
večnemu življenju. Kaj pa zdaj mislite početi ? 

',Se danes se bom nazaj napotil ; saj sem dose-
gel, kar sem želel : hotel sem poplačati svoj dolgin na Nežin grob kak dar položiti . Saj še veste" je 
smehljaje pristavil „da so me vaš oče čeravno nevedé preslepili, da hrepeni po mojih dragocenostih , 
ktere sem na sebi nosil. Jaz bedak! Vendar sem 
sklenil pri svoji spreobernitvi, da jej podarim naj 
draže, kar mi je še ostalo .” 

',Kaj pa, ali imati pripomočkov za popotvanje " 
vpraša ga Fabiola plahotno . 

',Dobrotljivost vernikov mi je pripomočkov več 
ko zadosti. Imam priporočilnih pisem škofa iz Gaze , 
ki mi pridobé povsod hrane in prenočišča, kamo r 
pridem ; vendar hočem od vas vzeti kozarec vod e 
in grižljej kruha v imenu Gospodovem ." 

Ko sta vstala in šla proti hiši, plane skoz germovje neka ženska kakor v obupnosti pred Fabiolo : 
»O, rešite me, rešite me, draga gospa! Preganj a 

e, umoriti me hoče! " 

Fabiola je spoznala žensko, bila je njena nekdanja sužnja Jubala ; pa sivi. zmeršeni lasjé in njen 

obraz je kazal, da terpi največ() revo . Praša ' o 
kdo jo preganja ? 

',Moj mož," je odgovorila „Že dolgo gerdo i n 
neusmiljeno z menoj ravna, pa danes še posebno 
divja nad menoj . Oj, rešite me, rešite me! ” 

',Tukaj ni nevarnosti," rekla je Fabiola vendar 

kakor vi~im, ti nisi srečna. Že dolgo, dolgo te nisem videla." 

„Res me niste videli, draga gospodieina! p a 

čemú bi vam bila hodila razkladat svojo revo? O 
zakaj sem zapustila vas in vašo hišo, kjer bi bil a 
tako srečno živela! Pri vas in Siri pa pri Graji in 
dobroserčni stari Evfrozini bi se bila učila, kaj s e 
pravi dober človek biti in bi bila pokristijanila se . ” 

,,Ali si res že kedaj mislila na to, Jubala? 


243 
„V svoji žalosti in ker me je vest griz 

lila sem že davno na to, ker videla sem, kako s o 

kristijanje srečni in celó taki, ki so prej bili porednoži, kakor jaz. Zató sem danes zjutraj nekoliko 
omenila o tem svojemu možu., on pa me je začel 
pretepavati in mi je žugal, da me umori. Vendar 
hvala Bogú! za silo sem se že seznanila s kerščansko vero pri nekem prijatelji .” 

„Ali že dolgo mož tako gerdo ravná s teboj ? ” 

prah, jo Oroncij, ker mu je bil enkrat stric pripo

vedoval o tem. 

„ .Zmeraj, odkar sem mu kmalo po zaroki pove 

dala, da me je snubil nek ptujec Evrota. To je bil 

pa tudi silno hudoben človek, poln černih strasti in 
brezvesten nesramnež. Najžalostniši spomini me vežejo na-nj .” 

„Kako je to?” pravi radovedno Oronci* 
»Preden. je zapustil Rim, me je prosi , da mu 

na-pravim dve stekleničici strupene tekočine. Ena, je 
rekel, mora biti gotovo morivna, ker je namenjen a 
nekomu sovražniku, druga pa naj samo zavest človeku vzame za nekaj ur, če bi znabiti sam tega potreboval. Ko je pozneje prišel po naročeno se m 
ravno hotela povedati, .da v veči posodici je sa-

o omotica, v uni če tudi manj hi je pa hud strup,
ki umori v malo trenutkih — kar pride moj mož ,
in loti se ga, ljubosumnost, da me zgrabi in iz hiše 
telebi. Jaz pa se bojim da ne bi bila kriva smerti 
kakega človeka." 

Fabio a in Oroncij se spogledata, ču.dé se božj i 
pravici in čudnim Njegovim potom, ko jih ustraši 
žalosten krik zamorkin — pogledata — in, o groza ! 
v njenih perših je tičala pšica. Oroncij pogleda krogsebe, in zagleda za mejo nek černi skremženi obraz 
peklensko se režati in v pervem trenutku je po cesti 
oddirjal nek Numidčan. ; tul s pšicami in lok. so mu 
šklefedrali po herbtu. Med Fabiolo in Oroncijem j e 
švignila pušica in Jubalo smertno ranila . 

, )Jubala !" praha jo Fabiola ali želiš ko kristi

jana umreti? " 

;) elim- iz serca." 

',AH veruješ na enega, troj edinega Boga?" 


244 —


)) Terdno verujem vse, kar uči sv. cerkev." 
na Jezusa Kristusa, ki se je včlovečil in 
umeri za grešnike ? 

„Vse, vse verujem — kar vi.” Glas je že slab 
prihajal . 
»Tecite, tecite" je velela Fabiola Oronciju in 

mu kazala proti studenčku . 

Zajel je vode v perišče, jo prinesel in zlil na 
glavo ubogi Afrikanki ter zraven goyoril besede sv . 
kersta. Ravno se je ločila njena duša, ko se j e 
voda prerojenja mešala s kervjó sprave ." 

Po žalostnem tem prizoru, ki se je pa po drugi 

strani veselo končal, ukazala sta Torkvatu nekajzastran pokopa dvakrat kerščene spreobernjenke i n 
sta šla v hišo . Oroncij je našel vse lično in snažno, 
nekdanje gizdavosti in potrate ni bilo več videti . Ko 
prideta do neke male sobice, zagleda, ptujec pri sten i 
malo omarico, krasno z biseri okinčano, ktero j e 
krilo ravno tako dragoceno pregrinjalce. Ko bliže 
stopi, vidi na omarici sledeče besede napisane : »Kr i 
blažene Jiriam, prelita od neusmiljeni h 
rok." 

Oroncij obledi ko smert, potlej ga spet rudečic a 
polije — skoraj bi bil omahnil . 

Fabiola je zapazila to, stopila je k njemu, g a 

priljudno za roko prijela, rekoč : „Oroncij! tukajnotri je shranjeno tisto, kar naji pač z rudečico 
obliti mora, vendar ne serca odvzeti .” 

Pri teh besedah je pregrinjalce na omarici potegnila 
na stran in zdaj je zagledal notri Oroncij za njega in 
njegovo sestro toliko imenitno bogato vezeno opasnico , 
na nji pa dvojno ostro orožje, kterih špici ste bil i 
od kervi zaerjaveli. Koj je spoznal svoje bodalo ; 
uno se mu je pa zdelo podobno onim, s kterimi ajdovske gospodinje kaznujejo svoje sužnje. 

„Midva oba sva prelila kri tiste, ktero sedaj v 

nebesih častiva ko najino sestro ; pa od tistega dne , 
ko sem jo jaz ranila in jej priložnost dala, pokazati 
njeno krepostno serce, zadel me je žarek božje milosti in razsvetlil mojo dušo. Kaj pa vi, Oroncij ?” 

»Tudi jaz sem čutil od tistega časa, ko sem jo 


245


ter mčil, milost božjo nad seboj ki me je pripelja a do pokore in odpuščenja ." 

„Tako se zgodi zmeraj,” končala je Fabiola. 
Zgled našega Gospoda in Zveličarja stori mučence ,
mučenci pa nas s svojimi zgledi pripeljejo gori k Nje 
mu. Kri marternikov nam omeči serca, Njegova kri 
nas očisti grehov ; njih kri nam izprosi milosti, Njegova nam je podeli. Midva oba se imava njih kervi 
zahvaliti za najino novo dušno življenje ." 

Pokleknila sta in dolgo tiho molila pred omaric o 
z dragimi ostanki. Ločila sta se potlej , in se nikoli 
več videla. Se nekaj let je preživel Oroncij v svetem življenji in pokori ; potlej pa je naznanjal zelen i 
griček v mali, s palmi obsajeni dolinici blizo Gaz e 
kraj , kjer je v miru počivalo njegovo truplo . 

Fabiola je še veliko let preživela v svetosti i n 
povsod dobrote delila, — potlej pa je šla po svoje 

plačilo za Nežo in Miriam ! 


Kazalo. 

Predgovor 

Pervi del : Mir. 

I. Ker'4čanska hi pa . 
II. Mučencev sin. 
III. Posvečevanje . 
IV. Nevernikovo gospodarstvo 
V. Prijateljic a 
VI. Gostovanje . 
VIL Slepa sirota . 
VIII. Nasprotni sklep . 
IX. Ponočni shod . 
Kristijanje . 
XL Volk pa lisjak . . 

XIL Volk in. lisjak med ovcami . 

XIII. Mesec vinotok na Lakom 
XIV. Med kristijani 
XV. Zbegana ovca . 
Drugi del : Boj . 

I. Dijogen . 
II. Pod zemljo . 
III. Nad zemljo 
IV. Priprave za preganjanj e 
Smert in žalost 
VI. Izdajavec . 
VIL Device 

Stran. 
VIII. Nomentansko stanovanje . 107 
IX. Cesarski razglas . . 11 0 
X. Razna razlaganja . . . 11 6 
XI. Sovražniki v katakomb e . 11 9 
XII. Perva cvetlica . . . 12 4 
XIII. Plač/no . . . 13 0 
XIV. Dvojno raa'4čevanje . . 13 7 
XV. Javna dela pa ječa . . 143 
XVI. Sveta zadnja večerja, . 148 
XVII. Boj . . . 15 6 
XVIII. Kernf anski junak . . 16 2 
XIX. Reitev . . . 16 6 
X.X. Oživljenje . . 17 2 
XXI. Druga mučenika krona . 17 7 
XXII. Razsodni dan, pervi del . 18 2 
XXIII. Razsodni dan, drugi del . 18 8 
XXIV. Razsodni dan, tretji del . 19 6 
X.X.V . Duhovnik pa zdravnik . 20 8 
XXVI. Sprejeta daritev . . . 21 1 
XXVII. Miriamino življenje . . 21 8 
XXVIII. Sladka smert . . 224 
Tretji del : Zmaga . 
I. Ptujec iz Jutrovega . . 23 1 
II. Ptujec v Rimu . . 23 4 
111. Konec . . 238