„ŠKRAT" vsako prvo in tretjo soboto V meseci vsakem razlil bo togoto.
„ŠKRAT" stane vse leto 3 gld., pola leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 80 kr.
Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu, spisi pa uredništvu v »Narodno Tiskarno" v Ljubljani.
Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo.
Kaj bo mi tol
|maro knjižno sem odprl, Rudečo knjigo v njej zazrl.
Od Mare nekdaj jo dobil Nezveste za spomin sem bil.
Ko knjigo zalo sem odprl, Cvetice suhe sem zazrl.
»Kaj bodo mi cvetice te, Ki suhe so in ne diše!"
Zložil KOSTRUN.
Drugje sem knjižico odprl In šopek las sem tam zazrl.
»Kaj bodo mi lasje le-tl, Lasulje mi še treba ni!"
Drugje sem knjižico odprl In pismice sem tam zazrl.
„Kaj bode še mi pismo to, Ki polno je laži samo!"
Se vil je v peči ogenji vrl, Jaz pa sem vanj le mrzlo zrl.
Drugje sem knjižico odprl In sliko njeno tam zazrl.
„Kaj bode mi še slika ta, Ko Maro drug sedaj ima!"
In knjigo krasno sem zaprl Ter sem zamišljen pred se zrl.
»Kaj bo mi knjiga krasna ta Saj prav nič več zdaj ne velja!"
Sprememba.
Zložil LJUBOSLAV.
^^sb Savi tam hodila sva, -sf" Za rokč se vodila sva: W Nad nama je škrjanček pel, Pod nama bistri val šumel.
Kot nekdaj Save val šumi,
Nad njim škrjanček žvrgoli: — A jaz pohajam nem in sam, Src& vtešiti si ne znam.
Vlada — nevidna dobrotnica naša.
|®||7|raz narašča dan za dnevom, vreme pa je tudi tako dolgočasno, da joj! Po kavarnah je sicer živo, toda domača peč, ta jedina zvesta moja prijateljica po zimi, mi je vender še vedno ljubša, nego tolpa razposajenih kričačev po kavarnah in tudi po ulicah — seveda po noči!
Kaj hočem tedaj! — O takih večerih, kakoršni so sedaj, zlezem za peč, berem kaj iz sedanje zamotane naše politike ali pa sam premišljam, kako bi se dalo to ali ono povoljno razmotati.
Na čudne, prav zares čudne misli naletim včasih o takih razmišljavanjih. Često uganem katero dobro in s to bi se nam opomoglo, ko bi se upal z njo na dan; pa kaj, naši ljudje so trdi, pre-okorni, da bi izveli kaj takega. Pri takem početji mora biti človek kolikor toliko gibčen, elastičen, sicer bi bile vse poskušnje brezuspešne. Da pa naši ljudje niso elastični, to veste vsi; torej tudi za take izpeljave nesposobni, kakoršne bi jim jaz navel in svetoval. Molčimo torej o tem, kar nam ni moč izpeljati in govorimo kaj druzega. Morda tudi drugače dospemo do smotra.
Koliko besed, nepotrebnih besed smo brali v najkrajšem času. Vsak je silil po svoji poti, a vsi so jednako mislili. Meni se je zdelo to besedičenje in prepir prav tako, kakor so se pričkali včasih o dolenjski železnici: po kameri poti naj bi vozila do Novega mesta. Sedaj so pa končali ta prepir, a dolenjske železnice — še ni.
Tudi mi še nismo dosegli malo ne mšesar, dasi tudi je vsak kolikor najhitreje mogoče hotel dospeti do smotra. Vsak je iskal bližnjice, a ostali so mej potoma — v blatu. Jaz pa nisem iskal bližnjic in tudi nisem ostal v blatu. Kakor sem že dejal: ostal sem doma za pečjo in ugibam politične uganjke. Da pa je za take uganjke, kakeršne nam stavlja naša vlada, treba mnogo možganov, ako se jih hoče prav razvozljati, o tem ni dvojbe.
Brez dvojbe je tudi, da nam vlada, dasi po prav čudnih potih in stezah, . skuša vender le pomagati. Slovence že od nekdaj ljubi z vso svojo razbeljeno materno ljubeznijo in neljubo jej je, ako se Slovencu včasih kak las zakrivi. To jej je neljubo in v srce jo grize, zato mu ga pa tudi skuša vselej zravnati, samo da prime namesto za skrivljen las, kar za cel „šop"!
Slovenci so pa čudni ljudje — premalo elastični, — zaradi tega tudi ne umejo prav takih vladnih dobrot. Ako prime vlada katerega za lase, začne kričati na vse pretege, prav kakor bi ga na meh drla. On ne ve, da mu s tem vlada le| dobro hoče. (Sama sebi pa dobro naredi!)
Tako je ! In ini hočemo, da bi nam bilo dobro! Kako neki, ako sami nočemo! Drugačni moramo postati in drugače se vesti. Manj energije, pa več elasticitete in dobro se bodemo imeli. Saj pravi prilovica: „sila ni dobra!" in res ni dobra.
Koliko krika napravijo Sloveuci, ako vlada izroči včasih kak posel na Kranjskem kakemu Nemcu. Vse vpije in se zaganja v vlado. Dobro mi je še v spo-* minu, koliko se je pisalo, še več pa govorilo o imenovanji Keesbacherjevem. Vlada pa molči in dela po svoje. Kdo bi se zmenil za tako govorjenje! Vlada dela na tihem za nas, ne da bi nas poslušala. Ona se ravna po svetopisemskih besedah: „kar desnica daruje, naj ne ve levica!" Zato pa tudi Slovenci neverno, koliko dobrega nam je že storila. Mi mislimo, kadar izroči vlada kakemu Nemcu kaj mastnega: zopet nas prezira ter nam uriva tujce! Temu pa je vse ' drugače. — Vlada ne ljubi posameznikov, to je tudi nemogoče; ona ljubi vse jednako; ona ljubi ves slovenski narod, in to je prav! Res je, da včasih deli tudi križce med ,svoje verne nemčurje; a tudi tu ima vlada prav, saj Slovenci imamo I že tako preveč križev. Koliko bi torej izdal tak majhen križec Slovencu, kateri jih ima že tako neštevilno — seveda namesto na prsih, na hrbtu! — Prav to liko bi izdal, kakor bi vrgel Žida v pekel! Vlada naša tudi to ve, zato nam ne uriva takih neznatnih darov.
Slovencem pa s tem vendar še ni jasno, kako nam koristi vlada. Naslikati se jim mora, potem razumejo. Naslikati hočem tudi jaz, kar se mi je po več-večernem premišljevanji rodilo v glavi. Ko bodo razumeli, potem bodo mirovali in ne več jezili vlade. Najskrajnejši čas je torej, da jim razjasnim to, sicer znamo priti pri vladi še celo v nemilost in potem nam odtegne vso svojo podporo, potem bodemo pa ostali sirote od vsega sveta zapuščene!
Poslušajte torej !
Kakor sem že dejal, vlada ne ljubi ali vsaj ne izkazuje svoje brezsrčne ljubezni posameznikom; ona ljubi ves na-
rod in hoče potemtakem tudi koristiti vsemu narodu. A s čim nam vlada koristi, o tem hočem govoriti.
Za največji — ali bolje rečeno naglavni greh — pridevljemo vladi, kadar izroči kako mastnejšo službo na Kranjskem kakemu Nemcu. To nas bode najbolj v oči! Toda, Slovenci, pomislite! Ravno s takim početjem dokazuje vlada najiskrenejšo ljubezen in največjo skrb za narod slovenski. S takim ravnanjem nam ravno ona največ koristi. Zato pa ji bodimo tudi prav iz srca hvaležni!
Pomislite! Narod naš je majhen, tako majhen, da bi se malone izgubil in utopil mej drugimi narodi. Narod naš pa ne narašča, kakor drugi narodi, temveč se krči. Od dne do dne- odpadajo-sinovi njegovi, od dne do dne nas je manj. In zakaj nas je vedno manj; zakaj odpadajo njegovi sinovi? Tako se vprašujete na tihem in glasno, a odgovora ne izveste. Jaz pa vam pravim: ako hoče vlada, izgine ves slovenski narod na mah s površja sveta. A kako bi vlada mogla kaj takega izvršiti, to je naravno, to je očividno!
Lehko bi vam naštel nekoliko sinov Slave, unetih sinov, kateri so dolgo kričali in se borili za narod naš. Morebiti so nam tudi kaj koristili s tem kričanjem in borenjem. Vlada jih je gledala. Veselila se nad njimi in ljubila jih je bolj kot vse druge mevžaste rodoljube. Ker jih je pa ljubila, hotela jim je tudi ustreči s kako dobroto. Podelila jim je lepo službo, dostojanstvo, ali pa ga je premestila v kako tujo krajino, da bi s svojim neumornim kričanjem slovenizo-val tamkajšnje prebivalce, neprijatelje slovaustva ter tako pomnožil borno število našega naroda. Vse to je že večkrat storila vlada in vse to je storila samo iz ljubezni do nas. Toda, glejte! kolikokrat se je vlada varala pri jedha-kem ravnanji. Do tedaj tako vnet rodoljub, pokazal je figo svojemu narodu. Jezik je utaknil za zobe, roke pa je dejal v žep. Mislil si je: sedaj sem dosegel kar sem želel, sedaj naj drugi kriče in se tepo, dokler ne zmagajo, kakor sem jaz zmagal.
Tako je, gospoda! in recite, da nimam prav! Vlada ima pa tudi sedaj prav, da pusti Slovence, kakor so. Ko bi še nadalje delila svoje dobrote posameznikom, gotovo bi naš narod propal, izginil. — Kadar se človeku dobro godi, tedaj pozabi na druge, dokler pa je siromak, steza roke proseč pomoči — za
Štev. 20.
ŠKRAT.
85
vse, misli pa na se! — Resnica je, da imamo tudi dokaj častnih izjem, kateri niso skrbeli samo za se, temveč skrbe za ves narod, vender se pa rie moremo zanašati, da bodo vsi ostali taki, kadar jim bode bolje. Vlada ne more staviti bodočnosti vsega naroda, zarad jednega, da bi jednemu ustregla. Gledati mora, da se narod množi, ali da vsaj ne propada. In na to gleda, za to skrbi, ker nas ljubi!
Molčimo torej, da se bodemo množili. Kadar nas bode zadosti, tedaj se vlada in tudi mi ne bodemo bali za posameznike, ako nam odpadejo. Tedaj se bode oziralo tudi na želje posameznikov, ter se jim mašile usta s pečenko in ko-puni. Do tedaj pa ostanimo le skupaj pri jedni skledi, in sicer pri skledi polni rumenih turščnih žganjcev.
Fozoljf.

1
LISTEK.

Premišljevanja.
Naših veleumov pa mi umrli Zemljani kar razumeti ne moremo. Poglejte, On se je poslanstvu odpovedal, če tudi ni bilo več nikake dvojbe, da je zakonito voljen Storil je to samo zato, da boste Dolenjci zopet imeli veliko zabavo, ki se ji pravi volitve Da je bil res On voljen ne pa Margheri, kaže baš ta odpoved. Ko bi voljen ne bil, bi se odpovedal ne bil. Saj se še misliti ne moremo, da bi se tak vesten gospod odpovedal, ko bi vedel, da voljen ni, ker bi vedel, da s tem le voljenemu kandidatu napravi krivico in stroške Torej je tako gotovo kot bi z žebljem pribil, da je volitev postavna, ker sicer bi bil On čakal da zbor razsodi volitev in pokliče Marg- • herija.
Srečni Dolenjci, bliža se za vas [zopet srečni čas, volitev. Spet se bodo vam dobrikali prvi gospodje v deželi. Vina, denarja vam ne bode manjkalo. Kakor se nam iz zanesljivega poroča, dobite sedaj podvojno vsoto, kdor bode volil veleučenega profesorja. Komur so pri volitvah dali za glas 5 gld., dobi jih sedaj 10 itd. Vino bode zastonj, kolikor si ga bode le kdo poželel, kar iz škafov ga bodete pili. Da sedaj ne bode nobenega Dolenjca, da ne bi Šukljeja volil, smo preverjeni, saj vsi Dolenjci vedo, da se je veleučeni gospod samo zato odpovedal, da Dolenjcem pripravi razne gostije,
ki so pri tacih prilikah v navadi in da se Dolenjci malo opomorete s tistimi novci za katere boste svoje glasove oddali, Dolenjska je baš uboga, zategadelj jej hoče gospod profesor na ta način preskrbeti mali prihodek. Kdo ve, če gospod Šuklj e vsako leto ne napravi Dolenjcem tacega veselja. Kdo ve, če se drugo leto zopet tako za „špas" ne odpove mandatu in hkratu zopet napove kandidaturo.
Dobili smo novega naučnega ministra. Konrad je moral iti, kakor čujemo zato, ker se je bil lani Šukljeju silno zameril, ker ga ni hotel imenovati za deželnega inšpektorja. Sedaj, ko je slišal, kak strašen govornik je Šuklje, se je pa kar zbal, in ni hotel čakati na minister-ski klopi,' da bi ga ta obdelaval pri budgetni debati. Pri imenovanji so pa Šukljeta prezrli, ali pa morda sam ni hotel prevzeti porhfelja. Čaka ga morda šo kako višje mesto. V zbornici morda postane vodja večine in nazadnje še postane ministerski pre&sednik, če ne bode kaj druzega. Nov naučni miiiister je še prav mlad in še z nobenim političnim grehom ni omadeževal svoje nedolžnosti-Najbrž so zbrali za to i tako celo mladega ministra, da je boj postaven katera lastnost je silno va^na postala zadnja leto, od kar jo je iznašel jeden prvih veleumov Kranjskih.
Na Hrvatskem je pa vlada iznžtšla sedaj kaj modro vodstvo, da se bode znebila vseh tistih sitnežev^v zbornici, ki jim nič prav in nečejo priznati, kakff skrbe za nje Madjarji. Sklenili so, da bodo vsakega zaprli, kdor ne bode občudoval bančkove modrosti. Saj druzega to ljudje ne žaslužijo. Pomislite, kak hrup so bili napravili, ko je ban bil poslal nekaj starih nič vrednih papirjev v Pešto, nekaj tacih papirjev, ki niso že za druzega, kakor za špeh zavijati, ali pa klobase. Hoteli so, da bi zaradi tega še bana tožili in zaprli. Ker so drugim jamo kopali so pa sami vanjo pali, to je v ječo.
"Vrabec in d.r-u.ga-
Vrabec na streho Kmeta je hodil, Vedno več svojih S sabo je vodil.
Brž so za gnezda Slamo kljuvali, »Mi smo domači," So si čivljali.
Sedeč pod lipo Kmet jih ugleda Ravno, ko čaka Lačen obeda.
Brž jih s ploskanjem Hoče pregnati, Škode brez jeze Se varovati.
Ali le jeden Zanj se ne zmeni, »Ploskaj," so deli, »Plosk je po ceni".
Kmeta na to pa Jeza pograbi, Kamen pobere, Silo porabi.
Vrabci po strehi Brž so se skrili; „Bedast kmet, meči!" Glasno so ?pili-
Zdaj si pa v miru Mlade zvalijo, Nič si iz tega Več ne storijo.
i
Kar je po strehi | Zase mevljala Muca, in mlade Vse je pobrala.
Zdaj zapeljivca So izpoznali, Toda prepozno So se kesali.
Jak. K o cm ur.
DROBIŽ.	|
Nekemu očetu, kateri je svojega sina silil k ženitvi, svetuje prijatelj, naj počaka še z .ženitvijo, da se sin nekoliko spametuje.
»To vam ne morem ustreči!" odgovori oče, »kajti ako se sin spametuje, potem se ne bode hotel oženiti!"
Pri preskušnji vpraša učitelj učenca: »Koliko prstov imaš na rokah in nogah?"
Učenec prešteje prste na rokah ter odgovori: »Na rokah jih imam deset, a na nogah jih ne morem sedaj prešteti, ker sem si obul danes čevlje ravno zarad preskušnje."
Pri vojaškem naboru je dejal vojaški zdravnik ostalim, ogledovaje pritličnega mladeniča: »Pustimo ga, saj nima niti štirih čevljev!"
»Kaj? Štiri čevlje!" vsklikne mladenič. »Saj še ti niso moji, ki jih imam pri sebi."
mi
Nekoliko pred svojo smrtjo svetuje nek brivec svoji ženi:
»Draga moja! ako bi me Bog k sebi poklical in bi postala udova, svetujem ti, da se poročiš z mojim pomočnikom Jankom. Janko ti bo dober mož, in pri naši obrti je treba dobrega moža!"
„0, dragi mož!" odvrne mu žena. „Glede Janka le kar brez skrbi zatisni oči; tudi sama sem že mislila nanj!"
es
Na smrt obsojeni žid izve, da so vislice, na katere ima biti obešen, že celo gnjile in slabe, zato prosi, da bi mu napravili nove. Ko ga vprašajo, zakaj si želi novih vislic, odgovori žid:
»Pomislite l Ako so vislice res že tako slabe, kako bi se lahko pripetila nesreča, da bi se vislice z menoj vred podrle in pri tem bi si lahko še tilnik zlomil!"
Sodnik vpraša tesarja, kateri je bil prisoten pri nekem pretepu, kako daleč je stal od mesta, kjer so se tepli.
»Ravno štiri čevlje in dva palca!" odgovori tesar.
»Kako veste to tako natanko?" vpraša sodnik začuden.
»Veste, gospod! Mislil sem si: morebiti te pozneje kdaj kak tepec vpraša
po tem; najbolje bo, da si zmeriš! In
zato sem premeril."
^
Nek pomorščak se je splazil v hudem viharji, ko je bila ladija v največji nevarnosti, da se potopi, v jedilno ter je začel obirati nasoljeno meso.
Ko ga kapitan ugleda, kako ravnodušno obira meso, vpraša ga začuden:
»Kako moreš biti tako ravnodušen; ne vidiš li, da se bodemo v kratkem potopili, a ti ješ, kakor bi ne bilo nobene nevarnosti, namesto da bi molil!"
»O, vidim, da smo v nevarnosti," odgovori pomorščak, »a tudi vem, da bodem moral danes nenavadno mnogo piti, ravno zato pa sedaj jem nasoljeno meso da bodem lažje pil!"
H3
r--
Tujec: »Moj najponižnejši poklon! Ali bi mi ne bilo mogoče postati kak minister?" — Taaffe: »Kako vam pride to na misel!" — Tujec: »Tako. tako! Mislil sem si: saj me nihče tu ne pozna, morebiti bodeš dober za Jpi1;	ministra!"
zopet ozelenelo.
Škrat: »Lejte si no! Človek bi mislil, da imajo polža samo v Višnji gori in pa novejši čas na Igu, pa ga ima tudi grof Taaffe še vedno v službi, in celo ,mandelc' je! Res, lepa živalica!"