MIMI MALENŠEK, INKVIZITOR. Kot uvod v kritično razmišljanje o nekaterih snovnih in stilnih problemih zadnjega romana Mirni Maleuškove,* je treba zapisati, da je »inkvizitor«, kot določen odnos med materialno in duhovno sfero individualnega in družbenega življenja, kljub svoji tristopetdeset-letni življenjskosti v bistvu še vedno toliko tvoren in boleč pojav, da bi ga smeli imenovati sodobnega. (Seveda je treba ob tem odmisliti vse formalne pojave karakteristike ter se osredotočiti na principe in bistva, obenem pa dati sodobnosti čim širšo časovnost in čim kvalitetnejšo vsebinskost.) Umetniku lahko prav zgodovinska oddaljenost snovi omogoča, da prodre do stržen-skih plasti določenih sodobnih družbenih in individualnih struktur, s čimer edinole bi se mogla potrditi primarna nujnost eksistence tako imenovanega zgodovinskega  romana  v kulturnem prostoru dvajsetega stoletja.
Snov Inkvizitorja — višek in zaton reformacijskega gibanja ter ponovna rekatolizacija dežele, osebe, kot so Hren, Kralj, Dalmatin, velika in globoka duhovna, zlasti religiozna razgibanost ter socialna kontrastika — je ostala v tem smislu neizkoriščena. Pisateljica je izbrala za izhodišče drugačen koncept, ki bi ga na kratko označili kot obnavljanje zgodovine ter oživljanje oziroma ustvarjanje nekaterih pomembnih in drugih zanimivih osebnosti. Dejanje in osebe se gibljejo in umirajo v okvirih dosedanjih zgodovinskih opredelitev, deloma pa v novih, a večidel privrhnjih in stranskih subjektivnih predorih.
Iz tega izhodišča nastalo knjigo je treba jemati kot sekundarni literarni pojav, saj stoji na enem koncu njegove namenskosti seznanjanje, na drugem pa razvedrilo, vendar ostaja avtorici obilo možnosti in priložnosti za preni-canje v duševne notrine, za raziskovanje ljudi v njihovih privatnih, enkratnih in obenem splošno človeških sferah. Malenškova očitno kaže težnjo za tak, v psihološko smer razvit roman. Zato je v precejšnji meri opustila prikazovanje zgodovinskega predmetnega sveta, različnih pozitivističnih detajlov itd., kar je po svoje pozitivno, saj si je tako ustvarila večji maneverski prostor za presojo ljudi samih; zato je tudi križala svoj zgodovinski roman z elementi biografskega romana. Vendar se zaradi izrazite avtoričine epske nadarjenosti in smislom za epizode, ki preraščajo že v samostojne novele oziroma romane, zamegljuje in drobi centralna biografska analiza, kar je toliko močneje opazno zaradi zamejene intelektualne zmogljivosti in kreativne moči, ki le s težavo in
* Mirni Malenšek, Inkvizitor. Lipa 1964.
380
redko ustvari ljudi resnične, duhovne, miselne ali čustvene globine. Tako so mnogo prepričljivejši nekateri stranski liki, katerih biografije so pretežno last Malenškove, kot pa Hren — politik, inkvizitor.
V romanu stojijo v ospredju ljudje iz meščanskih vrst, zlasti duhovniki. Plemiči so orisani le od daleč in dokaj enosmerno negativno, kmetje pa tonejo v docela temno ozadje, tako da ne dobimo osnovnega socialnega prereza, čeprav se zdi, da slonijo karakterji na teoriji o družbenih razredih. Taka miselnost je posebno očitno razvita pri Hrenu. Ta zavest, ki jo spremlja izrazito razvita nacionalna ali točneje — jezikovno — kulturna prebuja, segajoča celo tja do starocerkvenoslovanskih tekstov, je ena izmed opaznih vbrizgov miselnosti devetnajstega oziroma dvajsetega stoletja, ki včasih neskladno izstopi iz celote.
Osnovni problemski vozli so nakazani okoli dveh polov: objektivnega, državniškega, političnega (odnosi Gradec—Ljubljana—Rim, ki potekajo deloma po cerkvenem, deloma po razrednem teritoriju) ter subjektivnega, privatnega, tudi erotičnega (mladostno obdobje, rivalstvo). Niti obeh vozlov se srečujejo, toda v osprednjih akcijskih in intelektualnih vrhovih je njihova vezava šibka ali celo nasilna. Tako iia primer v nekaterih Hrenovih notranjih samogovorih resda izvemo marsikaj iz družbene in privatne zgodovine, toda povsem očitno je, da nam tega ne govori on sam, temveč literarno navdahnjen zgodovinar. Tiste strani romana, ki se sučejo v okvirih dane in spoznane objektivnosti, ostanejo navadno v zgodovinski togosti in zadržanosti deskripcije, ki se rada pojavlja v obliki avtoričinih povzetkov. Druga, individualnejša, plat je omogočila Malenškovi večjo sproščenost. Osebam je tu dorasla po intelektualnih in čustvenih dimenzijah, okolje, v katerem se gibljejo, trdneje obvladuje (prizori iz Hrenove rodne hiše), ustvariti zna močnejše in izrazitejše situacije, ki se resda nagnejo včasih v smer sentimentalnosti (Anastazija) ali romantike (Brani — spomin na Jurčičeve Rokovnjače). V tej plasti uspe tudi solidnejše fundamen-tirati tudi socialno okolje (Hrenova mati) ter doseči poglobitev posameznih likov (Janž, Friderik, zlasti do izobčenja). Tu so ljudje in dejanja polnejša, četudi so njihovi mejni obodi ožji in enostavnejši. Zaradi tega ni čudno, če izgublja Hrenova postava svojo centralno lego, zlasti v prizorih s preprostimi ljudmi, kajti nanje je pisateljica bolj (četudi nezavedno) navezana. Vendar nam vsa ta množica posameznikov, ki razširjajo zgodovinsko panoramo, s svojo majhno individualizacijo otežuje preglednost in zaustavlja dinamiko celotne kompozicije.
Medsebojna razmerja med temi ljudmi se najneposredneje izražajo z dialogi ali notranjimi monologi. Osebe v Inkvizitorju so postavljene z notranjimi samo-govori in premišljevanji večkrat v popolnoma objektivne in izven samostojnih individualnosti stoječe položaje ter postanejo zgolj formalni in odvečni okviri za zgodovinske komentarje avtorice same. Isto, le še jasneje, se pokaže pri dialogih, še zlasti tistih, ki hočejo biti globlji, bolj načelni, idejni. Dialog zahteva sposobnost dvodimenzionalnega razvijanja misli, stopnjevanja ali logičnega prenašanja spopadnega polja. V Inkvizitorju pa se dogaja, da kaka oseba že v uvodnih besedah razvije tako misel, da nasprotna oseba (beri seveda avtorica) nanjo ne more ali noče odgovoriti. Očiten primer takega enosmernega stopnjevalnega dialoga je srečanje škofa Hrena s kovačem-ateistom. Zato ni mogoče ustvariti niti dramatične razgibanosti niti miselne poglobljenosti kljub »zunanjim« pogojem, in najuspešnejši dialogi se sučejo okoli konkretnih in vsakdanjih, splošnih reči.
381
Na koncu še opomba: v knjigi je sorazmerno precej latinskih, nemških in italijanskih citatov. Navadno, zlasti v prevodih, so take stvari pod črto prevedene, glede na odsotnost te lepe navade pa bi sklepal, da smo Slovenci že toliko svetovljanski, da nam to ni več potrebno. Sicer pa nerazumevanje teh citatov ne bo dosti motilo ali trgalo kontinuiteto dojemanja, kar po svoje zelo očitno kaže na glavno šibkost: prešibkost. Redki stavki v Trubarjevi dolenj-ščini so odveč in bolj razbijajo kot ustvarjajo vonj po preteklosti. Nekatere redko slišane besede (obnožnja, tamna, bodilj itd.) pa se lepo zlivajo z moderno slovenščino ter zažive v njej v polni enakopravnosti in celo lepoti.
Jaka   Muller
382