Pomladni sel
Spisal Andrej Rape.
a globokem vročem jugu je danes burno zborovanje. Kdo bi naštel imena vseh navdušenih zborovalcev!? Imenujem naj poleg ime-nitnih — najimenitnejše.
Stari Vihralec, mož silne moči, mogočnega in bučečega gJasu, predseduje. Njegov govor je ognjevit, navdušen. Pravkar je pred-lagal, naj izbero za letošnje leto novega vojskovodjo, da prežene staro zimo zmagoslavno kot vsekdar iz severnih pokrajin.
Z veseljem mu pritrjuje vročekrvni Talilec ter dostavlja, da je imel lansko leto dovolj dela, preden je pregnal strupeno starko z zim-skega kraljevskega prestola.
HX      87     HSr-
,,Mladega vojskovodjo, a izkušenega, izvolimo ter ga odpošljimo na sever," je govoril Talilec. ,,Pokazati moramo," je nadaljeval, ,,da znamo ugnati vsakoletno nasprotnico, kašljajočo zimo, tudi hitro!"
,,Ah, kako me že mika, da bi pohitel na sever, da zavonjam tudi ondi," de Vonjivec, lep mož, cvetočih lic, troseč blagodejno vonjavo po širni, večnokrasni dvorani cvetočega juga.
,,Mladež naj gre!" je pravkar završalo v mogočnem zboru. BMož naj enkrat poizkusi svojo srečo. Prednosti ima vse. Razkošnoporeden je; žilav je; vztrajen in svojeglav je! Kdo bi se meril z njitn — mladim junakom?! Če ta ne,   kdo bi zapodil tako  hitro našo  nasprotnico v nje mrzli dom!"
,,A jaz se Mladežu svojevoljno pridružujem," de Vonjivec sladko.
,,Da, tako bodi!" zabuči silni Vihralec.
,,Vrednega se izkažem te velike časti," se je zahvaljeval Mladež, stresaje z lepo glavo.
Zborovanje so zaključili . . .
*                *
*
Nemudoma se je odpravil sloveči Mladež na pot proti severu. Na poti je pazno poslušal, kaj vse govore po svetu. Oko mu je žarelo bojaželjnosti in srda, ko je skoro povsod čul grdo zabavljanje na počasne njegove pred-nike, ki so vsako leto toliko  časa rabili, da so  razbili zimsko kraljevstvo.
,,Saj bo letos prav tako kakor vsako leto," jih je čul godrnjati.
,,No, le stojte!" si je mislil mladi junak.
,,Pravzaprav," je mrmral, ,,govore Ijudje prav, da zabavljajo. V marcu že bi morala vsako leto zima mrtva ležati na tleh, pa je po navadrše april uganjal svoje burke. Je li doslej bilo to pravično? Jaz, Mladež, pričnem drugače! Vsakemu svoje, vse prav, vsakemu svoje do gotovega časa, a nič več, nič več!"
Stopil je na severna tla.   Ozrl se je naokolo.
,,Predniki moji so pustili zimo v njenem navadnem stanovanju pri miru," si je dejal. ,,Pa naj poizkusim jaz drugače!"
Uprl je svoje žareče oko na visoke gore. ,,Tu, moja starka, pričneva ples", se je smehljal. Pod njegovimi žarečimi očmi in silno sapo so odle-tavale bele čepice z gorskih vrhov. Ponižno so se mu odkrivale gore — mogočnemu zmagovalcu. Prijazno so se mu smehljali sivi gorski starci-velikani ter ga pozdravljali, on pa je del: ,,Norcev si brila že dosti, Ijuba starka! Pust je že minil, vstajenje se bliža.  Pleši sedaj zadnji ples!"
In odtrgal je goram silne plazove, da so bučno zagrmeli v doline ter pokopali zimo. Zvonil ji je on s pomladnim vetrom k pokopu. Pa se je vstopil potem vrhu gora in ponosno gledal v dolino na umirajočo zimo. Silni plazovi so naredili pot hudournikotn v dolino. Ponosno kot kralj je stopil Mladež na njih brzeče in razdirajoče valove ter se odpeljal po njih v doline.
Nad polje je poslal glasno ptičje petje, da je priroda zamaknjena po-slušala te glasove,  a  zitna jokala, jokala.   Dvignil je  celo  morje meglenih
-5~     88     H6-
hlapov nad kadeče se njive, pa jih zopet razgnal s svojimi žarečimi očmi. Raztegnil je svoje silne roke in raztrosil po prisojnih krajih in mejah obilico belih cvetov. Tedaj pa mu je priskočil na pomoč Vonjivec. Opojen duh je razširil po ozračju. Srca človeška je navdalo pravo pomladno veselje. Petje in veselje se je razlegalo povsod. Dol z neba pa je zrl stari a večnomladi junak — zlato solnce. Smehljal se je veselo, živo, češ: ,,Kaj šele bo, ko še jaz odgrnem zagrinjalo z zlatega svojega okna? To bo življenja, samega življenja!"  —
In res je bilo! Zlati žarki so se vsuli z užigajočim življenjem skozi odprto demantno okno na zemljo. Kopali so se v kelihih cvetic in bisernih valčkih iz sužnosti otetih studencev.
Junak Mladež je bil malo prehiter, preobjesten. Zima ni tako rada uklonila svojega tilnika. A Mladeža ni brigalo, da je preplavljala voda vso zemljo, da je komaj danes vzniklo cvetje že zamrlo v jutra strupeni slani.
,,Prav ali ne!" je zvenelo v njegovem dihu. ,,Meni vsaj ne bodo za-bavljali, da ne poznam koledarja!"
In iznova je sipal cvetje po mejah in livadah, iznova izvabljal petje iz ptičjih grl. Svojeglavost njegova je zmagala. Zima je legla v mrzli grob. Ptiči so peli, cvetje je cvetelo ...
,,Še nekaj!" je šepetal Mladež v rahlem pomladnem vetru. ,,Še ljudi si natančneje ogledam!"
In stopil je v hiše pa ugasnil ogenj po pečeh in ga zanetil v dušah.