Učitelj bodi le plonir narodne prosvete Prosvetni minister g. Dobrivoj Stošovič je dejal v času sprejemanja državnega proračuna v senatu med drugim: «Glede premestitev učiteljstva sem že pred finančnim odborom izjavil, da vlada želi napraviti iz našega učiteljskega kadra pionirje in agente narodne prosvete, nikakor pa ne pionirje in agente posameznih osebnosti in strank!« Toda to ni samo želja vlade in ministra, marveč so to tudi naše najiskrenejše želje; a teh svojih želja še do danes nismo mogli uresničiti v prospeh svojcga dela in stanu. Višje sile režejo učitelju-uradniku kruh in kdor reže, govori! Učiteljstvo ni imelo v svojem delu med narodom poleg težav samo velike odgovornosti, temveč je moralo pri tem premaguvati tudi najtežje ovire, ki niso bile nastavljene ravno v njegovo čast in ponos. S šolskim zakonom ima učitelj predpisano delo v šoli; edino zanj pa obstojajo še posebna določila, ki mu nalagajo izvenšolsko delo. Ali učiteljstvo tega ne izpolnjuje? Tisoče in tisoče statistik izkazuje vsako leto njegovo delavnost med narodom in ni ga humanitarnega, ne kulturnega, ne prosvetnega in ne drugega društva, pri katerem učiteljstvo ne bi delovalo. Učitelj mora po zakonu delati med narodom, a dela tudi iz lastnega nagiba za narod, ker se čuti v to poklicanega. Toda lastni nagib ga vodi samo do takega dela, ki se čuti zanj sposobnega in ima do njega veselje. Zadnja leta ima učiteljstvo velike skrbi pri izbiri dela. Kje naj začne? Kar se danes blagoslavlja, bo jutri prekleto! Radi vestnega dela, ki ga vrši danes, bo jutri preganjan; danes je koristen, jutri je že škodljiv. To dejstvo ne daje učiteljstvu baš vzpodbudnega razpoloženja za delo med narodom. Od učiteljstva se je zahtevalo tudi delo, od katerega ni imelo nikake koristi, temveč moralno škodo. Izvršitev povelja, danega v naredbi ali pa kruh?! Očitki, da so vsi učitelji delali to iz lastnega nagiba, v razumnih možganih, ki poznajo posledice neizpolnitve takega ukaza, ne morejo biti resni in zato ne na mestu. Sredi težkega položaja je z veseljem sprejelo učiteljstvo gornjo izjavo ministra prosvete g. Stošoviča in ne bo ostalo brez hvaležnosti, ako bo besedam sledilo dejanje. Uresničenje dolgoletne iskrene želje vsega učiteljstva, ki si želi mirnega dela med narodom, kakor ga imajo ostali uradniki, bo samo blagoslov za mladino, narod in državo. Še več! Ono bo garancija resnično nepristranskega dela prav vsakega učitelja, ki se bo zavedal, da radi svojega dela ne bo preganjan. Za realizacijo izjave gospoda ministra je pa potrebna ločitev šole od notranje uprave in stalnost učiteljstva. Ločiti šolo od notranje uprave bi pomenilo vrniti narodu šolo zgolj za napredek, zgolj za prosveto. Učiteljstvo bi se vrnilo tja v narodne vrste tudi v najmanjše vasi, kjer je potrebno za širjenje resnične znanosti, kajti prosvitljenost narona - države je danes najmočnejše orožje v boju s težko gospodarsko krizo in egoističnim nacionaliizmom sosednjih držav, ki hrepene po naši sveti zemlji. Tako delo pa zahteva natančno poznavanje krajevnih razmer in dolgotrajno delo; neprestano izmenjavanje prosvetnih delavcev rodi samo zmedo in neprestan začetek dela, ki ostane tako za vedno nedovršeno. Učiteljstvu je zato potrebna stalnost. Nikdar ne bi tako ostalo delo nedovršeno in nikdar več se otroci ne bi jokali za svojimi učitelji. Oni bi postali resnični vzgojitelji naroda in pionirji njegove prosvete! R. V.