REFLEKSIJE
MISLI  O  SODOBNI POEZIJI*
POEZIJA IN ČAS
Vsaka umetnost pomeni stopnjevanje življenja, in sicer tako, da tisti, ki uživa umetnost, živi novo življenje v umetniku, umetnik sam pa živi novo življenje v njem. To je eno izmed poglavitnih — zame najpoglavitnejše — opravičilo umetnosti, in torej tudi poezije. Poezija kot poisebna vrsta umetnosti ima posebna sredstva, s katerimi umetnik ustvarja novo življenje in ki omogočajo umetniški užitek. Poet dela z besedami — simboli, s sklenjenimi svetovi teb simbolov in z ritmom in muziko njihovih glasovnih podob. Bolj ko so poetovi simboli globoko zakoreninjeni, bolj odkrivalsko ko so združeni v še neodkrite celote, in bolj skladno ko so uliti v posodo glasu, ki jih predstavljajo besede, večji je zanj in za druge pomen njegovega ustvarjanja in večja je stopnjujoča moč njegove poezije.
Navsezaidnje imajo vse stvari na svetu svoje vzroke in spremljevalne okoliščine in ima jih tudi izbira poetičnih simbolov in poetičnega stila v danem kraju in času. Sam na sebi problem učinkovanja umetnosti ni sociološko zgodovinski, ampak splošno človeški problem, vendar izkušnje kažejo, da v resnici obstoji vzročna zveza med krajem, časom in umetnostjo. Ker namreč živi umetnik zmeraj samo v določenem času in določeni okolici, je njegovo življenje v tem času in v tej okolici edina stvarna podlaga, na kateri lahko sezida svoj svet, edina stopnja, s katero se lahko vzdigne v tisto drugo življenje, ki mu pravimo umetnost. Ce to premislimo do kraja, sploh v načelu ne more biti umetnosti, ki ne bi rasla iz vsakokratne zunanje in notranje življenjske resničnosti, in ne moremo trditi za nobeno delo, ki učinkuje ali je zmožno učinkovati kot umetnost, da ni zraslo iz svojega časa in kraja. Saj tega ne moremo trditi — v širokem pomenu besede — celo za dozdevne umetniške izdelke, ki ne zaslužijo imena umetnosti.
Če si torej danes postavljamo vprašanje, ali je poezija našega časa res poezija tega časa in kakšna bi morala biti, nima pomena meriti njeno sodobnost in s tem v zvezi njeno življenjsko moč z zunanjimi, goljufivimi znamenji: iz sedanjega časa in naših razmer gotovo izvira in zato ji sodobnosti ne moremo odrekati; vprašanje je le, če je poezija in kdaj je poezija. Ali je vse tisto, kar terja zase — in čemur smo na splošno vajeni pridevati — ta naslov, res umetnost, res stopnjevanje našega življenja z novim, od umetnika ustvarjenim življenjem, ali je sama gola, šolska kon-vencionalna forma, nekakšna družabna igra, pri kateri se je pač treba držati rimanih kitic ali nič manj formalnih, tiskarskih presekov prostega verza? Edino v tem in v ničemer drugem je vprašanje in nanj ne moremo odgovoriti
* Literarno uredništvo Radia Ljubljana je v svojih oddajah dne 3. in 17. marca s sodelovanjem nekaterih naših pesnikov izvedlo anketo- o problemih sodobne poezije. Ker gre za zanimiv prispevek k Tazmišljanju o sodobnem pesniškem ustvarjanju, ga — v deloma izpopolnjeni obliki — dajemo s tem na razpolago tudi našim bralcem. — Op. ured.
34-                                                            531
samo z merili sociološke analize in abstraktne estetike, ampak z vso svojo zavestjo in čutenjem, ker končno spoznavanje in doživljanje umetnosti sega v najbolj skrite plasti človeške notranjosti. Če nas dosti današnjega pisanja v kiticah in prostih verzih pusti hladne, brez pretresa in zavzetosti — in najbrž to ni samo občutek posaimeznikov —• je hkrati s tem dan tudi odgovor na vprašanje globlje zveze takšnega pisanja s časom. Naši najbolj razširjeni poetični simboli in stil so sodobni v tistem pomenu besede, da jih pišejo naši sodobniki. Zdi se mi, da je to premalo, in da si lahko pri vsi obzirnosti želimo več kolumbovskega, kopernikijanskega duha za odkrivanje širokih, še neodkritih svetov v naših srcih in več iskanja čistih in novih, nekonvencionalnih oblik in besed, ki so že dolgo tukaj in čakajo, da se poezija v njih vtelesi.
Božo   Vod ušek
532