Szombathely, september 29. 1918.
Štev. 39.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več  .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca jo doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb, v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se more pošilati naročnine i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
    Sveti Frančišek.*)
Kaj rad je ponavlao te veliki svetnik té od meda slajše reči: „Moj Bog i vse moje.“ Ki Boga ma, ze vsem lada. Bog je naime vsa dobrota, vsa lepota, vsa sladkoča, vsa bogatstvo. Pa kaj nas najbole more genoti, je to, ka je te veliki svétec nikdar ne nači gučao od tiste vüre mal, kak se je povrno z nepopolnoga živlenja k popolnomi. Bog njemi je bio vse od tistihmal, kak ga je spoznao i s té poti več ne dolprišo. Kak je začüto v svojem srci božje pozvanje, štero njemi je pravilo: bolje ljübi Bogá. — taki je bogao, stopo je

pred assiškoga püšpeka, sprejo od njega pokorno obleko i je več ne slekeo z tela, njenoga düha pa ne z düše. Stanoviten pokornik je ostao do zadnjega zdihaja, jokao je za svoje grehe — pa smrtnih niti ne meo — do smrti. Ostao je stanoviten v pokori zato, ka je ne samo na vüstah, nego tüdi v srci noso reči „Moj Bog i vse moje.“ Bog mi je vsa dobrota, zato jočem, ka sem to razžalo ali ka jo drügi razžalijo. Pa dobro plemenito srce, more kaj drugo roditi, kak pokoro, suzé, če premisli, ka se ne samo to najbolše, nego še neskončno dobro Srce našega najvekšega dobrotnika, našega Rešitela brez zroka trga i žali hip za hipom? Jočimo! Pokorimo, nego stanovitno!
Moj Bog, keliko zroka mamo posebno zdaj za joč! Kak strašne križe nalagajo v tom groznom boji nešteti broji grehov na dobroga Jezuša! Dugovi strašno rastejo, pri državah milijardi, pri düšah pa celo trilijardi. Što de je rešivao? Svetoga Frančiška trebe na svet, njegov düh se more z nova oživiti, düh živoč iz teh reči i oživljajoč
*) To ime je narejeno iz latinskoga „Franciscus“ kak iz Josephusa; Jožef, Paulusa: Pavel itd. Vnašoj slovenskoj krajini se pravi: Ferenc, Ferko, Franc, Francek, Franček, France, Francel.
v djanji te reči „Moj Bog i vse moje.“ Če kda, zdaj zaistino spoznamo opravičenost tožbe, štero nam dober Bog v Svetom Pismi pred oči postavlja: „Nespameten pravi v svojem srci: ne Bogá. Pokvarjeni so i grdi v svojem nakanenji; Ne ga, da bi dobro delao, ni odnoga ne. Gospod z nebes pogleda na človeče sinove, da bi vido, če je što razumen ali za Boga mára. Vsi so hüdobni postali, ne ga, da bi dobro delao, niednoga nega.“ (Psalm XIII. 1—3.)	
Dnesden je tak. Hüdobija je tak občenska, kak negda potop v dnevih Noetovih. Tistikrat je barka bila jedino rešenje. Zdaj ravnotak. Barka nove zaveze, Maticerkev je jedino naše rešenje. Ki se ne da po toj voditi, se vtopi v povodni hüdobije.
Spodobna hüdobija i pokvarjenost je ladala na sveti, kda je sv. Frančišek živo, kak zdaj. Vse je letelo za penezi, vživanjom, človeči žitek je ne meo cene — vsaki je, kak se sv. Pavel apoštol jočič tožo, svoj hasek iskao i ne Jezušovoga. Pa v to blodnost Bog, te neskončno vsmileni Oča posvet postavi: sv. Frančiška pokornika, ki je ravnotisto iskao, kaj je svet zametavao: siromaštvo, križ, pokoro, — i ravnotisto zametavao, kaj je svet iskao: bogatstvo, vživanje, svecko veselje. Ščemo potolažiti Jezušovo Srce? Včepimo si v düšo düha sv. Frančiška. Ne pogajajmo se s svetom! Ve poznamo božje reči iz Sv. Pisma: „Svet prejde i njegovo poželenje“ (I. Jan. II. 17.) Mislimo, ka do krčme na veke odprte, strüne vsikdar nategnjene, peté vsikdar nabrüšene i stoli naklajeni z rečmi pijanosti? Motimo se. Že je gorzapisana tista vüra, kda de se nam pravilo „daj račun!“ (Luk. XVI. 2.) Pa te nam posvetnost samo teliko bo pomagala, ka mo več vágali za pekel.
 Vcepimo si v düšo pokornoga düha
sv. Frančiška. On je od pokore več nigdar ne odstopo, kak se je na njo odločo. Raj bi milijonkrat vmro, kak samo eden smrten greh včino. Pa še tih najmenjših se bole bojao, kak mi ognja i toče! On prle veseli pesmar assiških posvetnih drüžb, zdaj z pobožnimih očmi hodi, moli, se pokori, pomaga sirotam i z mučanjom pretrpi sramotenje prveših pajdašov. Kaj je njem za zaničljivi smeh sveta, da ga  Jezuš rad imá? Nikaj ga ne žalosti zgüba pajdašije, bogatstva časnoga, da ga čaka večna pajdašija najbolših düš vnebi i večno bogatstvo, kraljevsko bogatstvo! Navčimo so mučati. Naj si svet brüsi jezike, to biti more. Ovak se ne moremo potrditi na poti pokore, na poti nebeskoj. Jezuš je pravo: „Če so mene preganjali, i vas bodo.“ (Jan. XV. 20.) Naša dužnost je nikaj drugo naj: tiho biti. Hüdoga düha pečé, ka nas je zgübo, zato pa nadigava ljüdi, ka nas grajajo. Mi pa čedni bodimo, ne dajmo se oslepiti. Denimo si proti sebi: kda sem živo-živela, kak oni, so mo ne v rokah meli, zdaj pa, ka sem se spokoro — spokorila, sem njim na poti. Kda sem pekeo iskao, so se mi smejali, zdaj, kda nebo iščem, me grdo gledajo. Ne vidiš, moja düša ti tü dlake peklenske zverine? Jeli, da tak! Zato pa našmej se dobro pa li dale naprej na poti začetoj pa še z podvojenimi stopaji. Ogovorljivi jeziki se pomali navolijo obračati, tvoj posvet de pa vsikdar vekši i prido k njem še drüge düše se jokat za grehe.    Mučimo! Z mučanjom tlačimo svojo pot pokore, kak sv. Frančišek. Ne gledajmo sveta! Svečo, če ne gori, što v pamet vzeme? Metlo, če je v koti, što pogledne? Prle smo to bili. Zdaj smo pa goreča sveča i zmetajoča metla, zato se v nas podtičejo. I to nam bodi na najvekšo tolažbo i radost, — na dobroj poti smo.	(Dale.)
2
NOVINE
Bojna.
Naš zunanji minister Burian je pozvao prijatelje i nasprotnike, naj odpošlejo vlade vojsküvajočih držav svoje zastopnike v kakšo neutralno državo, da si bodo pogučali, pod kakšimi pogoji bi se lehko skleno mir. Iz časopisja sovražnih držav se je včasi vpamet vzelo, da se ententa ne šče miriti. Pravijo nam, da smo oslabljeni, naša zmaga je, prej, že z orožjom več ne mogoča. Mi bi, prej, mogli sprejeti njihove pogoje. Z drügoga kraja se glasi, da je ententa pripravna priti na konferenco — razgovarjanje, nego samo s zastopnikami lüdstva šče gučati. V drügom mesti se piše, da ententa de se bila te čas, dokeč nači ne mo prosili mir.
• 18. sept. Taljan napada. I na zahodnom bojišči velko bitje stoji. — Tak se vidi, da našo mirovno ponüdbo ententa vkraj vdari. Velenemško časopisje pravi, da na odgovor ententa je samo eden odgovor i toga moremo s mečom dati. — V Rumuniji so se znovič začnole agitacije, da bi se rumuni pridrüžili k entanti i bi nam znovič bojno napovedali. — Francuški ministerski predsednik je govorio. Pohvalo je vojake ententa i je izjavo, da zmago že vu rokah majo i bojno bodo nadaljavali do končne i popune zmage. — Japanska je spoznala čehe za zaveznike, spoznala je češki narodni svet i bojno poveljštvo. — Vu Wöllersdorfi vu fabriki streliva je ogenj vövdaro, žalostno je, da je došta lüdih žitek zgübilo.
20. sept. Bitje na taljanskom fronti, Amerika je ne sprejela naše mirovne ponüdbe. — Vlada na Ruskom je revolucijo vu krv zadušila. Lenin je že ozdravo, Trockij se spravla proti čehom Roske čete so čeho-slovaško brigado i njene zaveznike zbile, nego zdaj je naprej prišla Japanska na pomoč čehom. Entente na vse kraje ide v Rusijo. Od sevra stoji kakši 20 jezer možov, na jugi je 50 jezer kozakov. Vu Kaukazuši je revolucija proti bolševikom. Pri Baku stoji 10 jezero armenerov. Na izhodi stojijo čehi, tak okoli 60 jezer, na Sibirskom so američani i japonci.	
21. sept. Na palestinskom (sveta Zemlja) fronti angluši napadajo od Jordana do morja. Prvi den so 12 kilometrov naprej prišli, vlovili so 3 jezero vojakov. — Proti Trockiji je atentat včinjeni. V roko so ga strelili. — Burian nazaj stopi, ar je njegovo mirovno ponüdbo ententa ne sprejela.
Dom i svet. — Glási.
Romarsko cerkev Marijene sedmére žalosti više Gorice so Talijani porüšili s samostanom vred. Po odbitji Talijanov so se dobri gospodje misijonarje znova naselili tam. Ali žalosten je njihov prebitek. Vse je v razvalinah. Mešüjejo i stanüjejo v barakah i štirje misijonarje sedem far oskrblavajo. Pa kak lepa bi bila tista romarska cerkev! Že pred bojom še je nabiralo za njeno prenovljenje i zdaj je vse vničeno. Žalostne düše, štere iščete tolažbo pri žalostnoj Máteri Mariji, pošljite svoj obljübljeni dar, na to cerkev. Dar sprejema vlč. g. Vinko Krivec, misijonar Ljubljana, Tabor trg 12. Kranjsko.
Iz mojega dnevnika. 13. jul. 1918. Gledao sam boj v zraki: Eden naš i eden sovražni zrakostroj. Plodita se kak vrabla pa strelata s strojnimi puškami eden na drügoga. V deseti minotaj strli sovražnik našega, šteri na zemljo spadne. Zmagovalec se obrne i leti nazaj. Naše baterije začnejo srdito strelati na njega. Zadenejo ga; zmagovalec spadne v plameni na zemljo. Dnes je sovražnik z gazom strelao. Idem mimo edne stotnijske kühnje, kde ravno obed delijo. Naednok vdari v bližini gazna granata. V najvekšoj naglici si denem gazno masko na obraz. Za kühnjon vidim strašen dogodek: dva vojaka si trgata gazno masko z rok, gaz se pa že mimo nas širi. Odidem mimo. Za pol vöre idem pa mimo kühnje i vidim oniva dva nesrečniva mrtviva poleg kühnje ležati; oba držita masko v rokaj. — 17. jul. 1918.
Po vozki dolini idem mimo trenovi antilerije. Med drügimi srečam tüdi srednjestaroga trenskoga soldaka. Stavi me, pa mi skrivno pokaže pod mantelnom veklin komisnoga krüha.
»Odaš?“ ga pitam.
„Ja, odam“, mi pravi.
„Kelko prosiš ?“
„Štirideset koron“.	
„To je v najvekšoj dragoči prek predrago. Samo 30 koron dam.“
„Telko sam že meo za njega“ mi pravi.	
Potegnem edno desetko pa edno petko z žepa pa njemi davlem. Malo si šče nekaj misli, te mi pa da krüj i ideva vsakši svojo pot: jaz s kolačekom krüha on pa s treseti koronami. — oba zadovolniva. Pridem do svojih i razodenem svojo küpčijo. Eden mi včasi ponüvle dvajseti koron za polovico. 
„Či bi preveč meo, bi za polovico edno korono proso, da mi pa samomi
trbe, pa tüdi za rem dati!“
Na podporo Novin z Korošec: A. Gider, M. Ciglar, A. Flisar, A. Ciglar, A. Čontala, A. Zilavec, R. Zilavec, A. Lülik, J. Gomboc, A. Gomboc, A. Grah, M. Berkek 1—1 k. Z Görlinec, A. Holsedl i Tr. Haušer 1—1 k.
Dari. Magyar Andraš z Hotice 10 k., Gerič Bára z Törnišča 6 k., Klar Ludovika žena z Ivanec 1 k, Štimec Jurij z Sv. Bistr. 150 k., Kovač Štefan topničar 2 k., Lukač Antona žena z Bákovec 3 k., Drávec Mimaz krájne 20 k., Cigan Peter z Törnišča 1 k., Antolni Andraš z Beltinec 1 k.; Magyar Štefan z Noršinec 10 k., Bakovska Občina 11 k., Žižek Verona z Žižkov 6 k., Štimec Jožef z Sr. Bist. 50 k., Klement Vincija dovica, Sühi Vrh. 10 k., Šernek Treza nabrala v Kobilji 38 k. 70 fil., Horvát Štefan z Žižkov 10 k.. Hozján Jánoš vojni financ 10 k., Hozjan Matjaš 20 dbr. 5 k., Hegedüs Treza z Kroga 6 k., N, N. .z Törnišča 20 k;, Lebar Gela z Gumilice 3 k., Horvát Štefan 41 dbtop. z G. Bist. 10 k., Nerad Marija z Celja 22 k., Erjavec Martin z Bratonec 10 k., Glaváč Ivan z Bednjája 10 k., Tkálec Jožef z G. Cist. 2 k., N. N. z Celja 18 k., Kociper Ágota z Melinec 10 k., Graj Jánoš z Petánec 1 k., Dündek Jožef z Bodonec 10 K., Mlinorič Ana z Sr. Bist. 4 k., Jakšič Kata z G. Bist. 1 k., Horvat Kata z Hotize 8 k., Pável Elizabeta z Poterne 10 k., Kovač Stefan topničar 3 k., Lebar Verona z Žižkov 40 k., Kustec Stefan 2 a., Ütroša Bára nabrála na G. Bist. 38 k 40 fil., N. N. z Gumilic 2 k., Zerden Štefan topničar 10 k., Kolenko Ivan z Črenšovec 60 k., Berden Jožef telefonist 10 k., Kolenko Janos p. 29 pp. 2 k., Cigan Jula z Törnišča 1 k. (Dale.)
 Pošta. Vojak Janoš T. Pismo sam v roke dobo. Pravico maš, da so dekle preveč lagoje gratale. Lehko žmetno spadne vojaki, či na poldrügo leto dobi dopüst par dnevov pa ga te doma pitajo: Ve si pa ti že pá doma? Dravec. M. Židova. Atres je: Bogojina (Bagonya) Zalam.
Zadnja daritev.
Rojaki Slovenci, stoletja mučenci, rojaki nedužni zakáj ste mi tužni či z nami je Bog?
Stopinje krvave, razbičane glave, pelinova čaša,*) herbija so naša ar lubi nas Bog.
Na ednom prostori na Golgote gori bo konec trplenja začetek vstajenja; tam čaka nas Bog.
Zdaj s križom na goro po zmage korono! Naj sveti na glavi nam Materi Slavi . . . Le to nam daj Bog. 
*) čaša = kelih.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda gyorssajtóján, Szombathelyen.