CfMLflP leto 1 873 - pričetek periodičnega čebelarskega tiska na slovenskem CxxXCvCW .C 1XXXIX XX LX .LX.X X XXX J I X X X X X X I cxxixxxv' c. SLOKIMI vsebina Janez Mihelič: Delegati čebelarskih društev so se zbrali na 46. Občnem zboru čebelarske zveze Slovenije.................. 165 Matija Šerak: Čebelarjeva opravila v juniju 169 Jože Šimec: Čebelarjeva opravila v nakladnem panju v juniju...................... 171 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Janez Gregori: Krmljenje čebel pri žrelu .. 172 Jože Rihar: Narejanje rojev................. 173 Marjan Debelak: Pomoč lesice pri dodajanju matice................................ 175 BOLEZNI ČEBEL Milan Meglič: V Kranjski Gori znova o varoi....................................... 176 Jurij Senegačnik: Še nekaj informacija o akaicidu apilife-VAR...................... 180 Razpis na izlet nakongres Apimondije 181 Jože Rihar: Oksalna kislina - pomembna novost!..................................... 183 NAŠI ZNANI ČEBELARJI Edi Senegačnik: Moji čebelarski spomini 184 V SPOMIN IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA J. Ž.: Ustanovljena čebelarska zveza Murska Sobota............................... 189 Janez Mihelič: Mengeški čebelarji so nagradili šolske otroke za spise in risbe o čebelah................................. 190 D. Horvat: Predstavitev dejavnosti Čebelarskega društva "Peter Dajnko" iz Gornje Radgone..................................... 191 ČD Dolsko: Čebelarska družina Dolsko se predstavlja.............................. 192 Srečko Verdinek: Občni zbor ČD Radnje ob Dravi.................................... 193 Emil Kuzmič: Čebelarska družina Grad in njen predsednik............................. 193 Mirko Berložnik: Ignac Jernej - Eden najstarejših Črnjanskih čebelarejv............. 194 MALI OGLASI OBVESTILA CfbfLflP “ glasilo čebelarskih organizacij slovenije contents Janez Mihelič: The Apiarists have Gathered at the 46"’ Regular Assembly of Slovene Beekeeping Society in Ljubljana 165 Matija Šerak: The Apiarists occupations in June..................................... 169 Jože Šimec: The Apiarists occupations in LR hives in June............................ 171 FROM THE EXPERIENCE OF OUR APIARISTS Janez Gregori: Feeding Bees in the entrance of the hive........................... 172 Jože Rihar: Building a new colonies 173 Marjan Debelak: A benefit of Wire queen trap for introducing a young queen 175 BEE DISEASES Milan Meglič: Again about varoa in Kranjska Gora.................................... 176 Jurij Senegačnik: Some new information about apilife-VAR........................... 180 Jože Rihar: Oxalic acid - a important new used........................................ 183 OUR WELL KNOWN BEEKEEPERS Edi Senegačnik: My beekeepers memories 184 IN MEMORIAM FROM THE SOCIETY LIFE J.Ž.: A Beekeepers society Murska Sobota was establish.......................... 189 Janez Mihelič: A beekeepers of Mengeš has award pupils for pictures and compositions about honey bees.............. 190 D. Hrovat: Something about activities of Beekeepers society Peter Danjko from Gornja Radgona........................... 191 CD Dolsko: Beekeepers society Dolsko is introducing oneself....................... 192 Srečko Verdinek: Annual Asembly of Beekeepers society Radlje ob Dravi 193 Emil Kuzmič: Beekeepers society Grad and hers president........................ 193 Mirko Brložnik: Ignac Jernej - one of the oldest beekeepers from Črna na Koroškem .. 194 NEWS SMALL ADVERTISEMENTS Slika na naslovni strani: V Rušah, je v okviru proslavljanja 70-letnice društva Ruše, Marjan Čepe ob pomoči domačih čebelarjev pripravit svojo drugo čebelarsko razstavo, ki je bila izredno dobro obiskana. Foto: Franci Marolt - Sevnica. 11356 8 6 Delegati in gostje na občnem zboru ČZS. DELEGATI ČEBELARSKIH DRUŠTEV SO SE ZBRALI NA 46. OBČNEM ZBORU ČEBELARSKE ZVEZE SLOVENIJE JANEZ MIHELIČ V Ljubljani so se v soboto, 5. aprila 1997, zbrali delegati čebelarskih društev na 46. rednem občnem zboru Čebelarske zveze Slovenije. Dvorana v hotelu Austro-tel v Ljubljani, kjer je bil občni zbor prvič, je bila skoraj pretesna za vse udeležence. Prišli so tako delegati iz Nove Gorice kot iz Murske Sobote. Zastopana je bila večina čebelarskih organizacij, tako da je bil občni zbor sklepčen. Udeležence je s pozdravom delegatom in gostom odprl predsednik ČZS g. Lojze Peterle. Med gosti so bili predstavnik veterinarjev svetovalcev dr. vet. med. Drago Goručan, predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije dr. Janez Poklukar, novinarka Radia Slovenija g. Ivanka Polanec in predstavnica založbe Kmečki glas g. Savina Drev. Predsednik ČZS je za predsedujočega delovnega predsedstva predlagal g. Franca Grajzarja iz Domžal, za člana g. Maksa Tajnikarja iz Slovenskih Konjic in g. Albina Zajca iz Lukovice. Poleg tega je g. Romana Kosa iz Krškega predlagal za predsednika verifikacijske komisije, za člane pa g. Viktorja Pešlja iz Kočevja in g. Pavla Nemeta. Po izvolitvi delovnih organov je sledil slovesni del občnega zbora - podelitev odličij Antona Janše prve stopnje in pisnih priznanj zaslužnim članom in organizacijam, ki jih je na predlog komisije za odliko- Predsednik ČZS g. Lojze Peterle je prebral poročilo o delu. Foto: J. Mihelič vanja, ki jo vodi g. Marjan Jug iz Nove Gorice, odlikoval upravni odbor ČZS. Z odličji Antona Janše prve stopnje je upravni odbor odlikoval: Pavla Bukovca, Romana Kosa, Ludvika Racmana, Mirka Reparja, Štefana Sapača, Franca Šivica in Ivana Tomažiča. Pisno priznanje za odlično organizirano tekmovanje mladih čebelarjev leta 1996 sta prejeli Osnovna šola Ob Dravinji iz Slovenskih Konjic in Zveza čebelarskih družin Slovenske Konjice. Za dolgoletno naklonjeno poročanje o slovenskem čebelarstvu pa je dobila skromno nagrado in šopek cvetja v zahvalo dolgoletna novinarka Radija Slovenije in urednica oddaje Kmetijski nasveti g. Ivanka Polanec. Predsednik Lojze Peterle je nato v svojem poročilu navedel nekatere naloge, ki jih je Čebelarska zveza uspešno izvedla v zadnjem mandatnem obdobju. Uspešno so bile opravljene redne naloge zveze, zveza pa je sodelovala tudi pri organizaciji Ambroževega plesa ter članom društev pomagala pri oskrbi z regresiranim sladkorjem. Kot je v zvezi s tem poudaril g. Peterle, si bo vodstvo zveze prizadevalo, da bi pristojni ministrstvi čebelarjem tudi letos dodelili sladkor vsaj pod enakimi pogoji kot lani. Za uvajanje zaščitne znamke slovenskega medu je pomembno, da so se znatno pocenile analize za ugotavljanje kakovosti medu, zato se je doslej zanjo odločilo že precej več čebelarjev. Seveda bi morala to možnost izrabiti velika večina čebelarjev, tako da bi zaščitna znamka slovenskega medu zaživela. Za to si moramo prizadevati vsi čebelarji, če želimo naš kakovosten med prodajati po višjih cenah. Predsednik zveze je delegate sezna- Delovno predsedstvo je vodil Franc Grajzar iz Domžal. nil s sklepi sestanka, ki ga je v zvezi z nedokončano stavbo na Brdu pri Lukovici organiziralo ČD Lukovica skupaj z občino Lukovica. Udeležil se ga je tudi minister za kmetijstvo in gozdarstvo g. Ciril Smrkolj. Vse strani želijo, da bi stavbo zgradili do konca, vso podporo je obljubil tudi minister za kmetijstvo, vendar pod pogojem, da bomo tudi čebelarji opravili svoj del priprav in izdelali projekt namembnosti objekta. Vsa preostala poročila o opravljenem delu so delegati dobili v gradivu za občni zbor. Potem je predsednik nadzornega odbora poročal o ugotovitvah tega organa zveze. Kot je povedal, je bilo poslovanje zveze v skladu s pravili ČZS in finančno zakonodajo, zveza pa je minulo poslovno leto sklenila z ostankom dohodka. Po mnenju nadzornega odbora je največji problem zveze še vedno nedokončana stavba na Brdu pri Lukovici. Sledila je razprava o poročilih, v njej pa so sodelovali številni delegati. Prvi je spregovoril Maks Tajnikar iz Slovenskih Konjic. Po njegovem mnenju bi morala imeti ČZS večji vpliv na delitev proračunskih sredstev, namenjenih čebelarstvu; lahko bi sodelovali vsaj pri ugotavljanju prioritete. Menil je, da čebelarji dobijo premalo neposredne pomoči, kot so regresi, stimulacije in finančna pomoč ob katastrofalno slabih letinah in boleznih čebel. Po njegovem mnenju zato čebelarstvo pri nas že propada, saj se število čebelarjev in čebeljih družin vztrajno zmanjšuje. Sprašuje se, zakaj država ne ceni opraševalne vloge čebel. Tudi obdavčevanje čebelarstva ni dobro rešeno. Anton Rozman iz Žalca se je dotaknil problema nedokončane stavbe pri Lukovici. Prepričan je, da stavbe ne bomo mogli vzdrževati čebelarji sami in da bo nujno potrebna pomoč države. Center bo moral vsaj polovico svojih stroškov poravnati s svojo lastno dejavnostjo, saj v nasprotnem primeru ne bo preživel. Po njegovem mnenju je največji problem v tem, da ministrstvo za kmetijstvo ni uvrstilo na seznam poklicev tudi poklica čebelar, to pa je tudi vzrok, da ministrstvo za šolstvo ne more finančno podpreti šolanja za ta poklic. Zaradi tega je to izobraževanje izvzeto iz proračunskega financiranja, torej na ramenih čebelarjev samih. Zato bi bilo treba najprej urediti ta problem, žal pa nam ministrstvo za kmetijstvo še ni odgovorilo na našo vlogo. Po mnenju novega predsednika ČZ Maribor g. Vlada Pušnika, bi se morali čebelarji in ministrstvo za kmetijstvo zamisliti nad podatkom, da je bilo leta 1996 štiristo čebelarjev in več tisoč čebeljih družin manj kot leto prej. Po poročilih društev se zmanjševanje števila čebelarjev nadaljuje tudi v letu 1997 in, kot kaže, tudi v prihodnje ne bo nič bolje. Čebelarji si ne znamo več pomagati sami, zato bo moralo ministrstvo za kmetijstvo sprejeti ukrepe za oživitev čebelarstva. Predvsem bo treba podpreti šolanje mladih čebelarjev, gojenje medovitih rastlin in njihovo širjenje. Anton Novak iz Gornje Radgone je menil, da bi lahko poenostavili prevoz čebel na pašo na Hrvaško. Marjan Skok iz Zagorja je poročal o delu komisije za kulturno dediščino. Predlagal je, naj društva popišejo vse staro čebelarsko orodje, čebelnjake in druge stare čebelarske predmete in to sporočijo komisiji na ČZS. Predlagal je tudi, naj zveza ob 100- letnici svojega obstoja izda almanah. Tudi ČIC bi lahko bil zbirališče naše kulturne dediščine. Franc Prezelj, predsednik komisije za čebelarske krožke, je menil, da je učnih pripomočkov še vedno premalo, zato naj ČZS nekoga pooblasti, da bo s kongresa Apimondije prinesel čim več pripomočkov za mentorje krožkov. Po njegovem so tudi cene teh, ki so v prodaji, previsoke. Franc Rupar iz Škofje Loke je pohvalil strokovno revijo Slovenski čebelar in opazovalni službi gozdnega medenja, predlagal pa je, naj ČZS še bolj pomaga čebelarjem pri prodaji medu. Dr. Janez Poklukar s Kmetijskega inštituta Slovenije je pozdravil delegate v imenu inštituta in jih pozval, naj člane spodbujajo, da bodo pošiljali vzorce medu za analizo. Povedal je tudi, da pripravljajo nov pravilnik o kakovosti medu, ki bo usklajen z evropsko zakonodajo, in pravilnik o pašah, pripravljajo pa tudi knjigo z naslovom "Od čebele do medu". Delegat iz Sežane je menil, naj ČZS predlaga veterinarski službi organizacijo tečajev za čebelarske preglednike. Predlagal je tudi, naj bodo prihodnja posvetovanja namenjena tehnološkim problemom čebelarjenja. Začeti je treba propagirati domači med. Janez Gačnik iz Metlike je dejal, da pogreša praktične nasvete veterinarjev za uporabo različnih zdravil za čebelje bolezni. Problem so tudi majhni čebelarji, za katere je članarina ČZS previsoka, društva pa jih kljub temu želijo obdržati kot člane. Zveza bi morala za takšne primere poiskati neko rešitev. Avgust Sinic iz Murske Sobote je protestiral, ker v komisiji za pripravo pravilnika o čebeljih pašah, ki Delegati so pozorno poslušali poročila in razpravo nanje. Najbolj svečani del je bila podelitev odličij Antona Janše prve stopnje, ki jo je letos dobil tudi naš znani predavatelj, pisec in fotograf inž. Franc Šivic iz Ljubljane. Darilo sprejema urednica kmetijskih nasvetov ga. Ivanka Polanec. Posebno priznanje za odlično organizacijo tekmovanja krožkarjev za ČZ Slovenske Konjice in OŠ Ob Dravinji je prevzel g. Maks Tajnikar. jo je imenovalo ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, ni predstavnika prekmurskih čebelarjev. Inž. Peter Glavan iz Nove Gorice je predlagal, naj bi na prihodnjem posvetovanju obravnavali tehnologijo čebelarjenja. Veterinar Drago Goručan je pozdravil delegate v imenu veterinarjev svetovalcev ter jih obvestil, da tudi za letos priprav- V imenu KIS je delegate nagovoril dr. Janez Poklukar Sedem čebelarjev je letos prejelo odličja A. Janše prve stopnje. Ijajo tečaje za čebelarske preglednike. Franc Medja z Jesenic je predlagal, naj veterinarska služba in čebelarska organizacija storita več za zdravljenje čebel z mravljinčno kislino, saj le-ta zagotavlja neoporečne čebelje pridelke. Dr. Aleš Gregorc je čebelarje pozdravil v imenu Veterinarske fakultete iz Ljubljane. Povedal je, da si prizadevajo dobiti uvoznika zdravil za čebelje bolezni, vendar imajo pri tem precej težav. Tudi z registracijo so veliki problemi, ker je precej draga. Nakup uvoženih zdravil bo mogoč samo prek veterinarske službe. Vinko Zupanc je poročal, da čebele sicer zdravijo z mravljinčno kislino, vendar pri nas ne najdejo pravih zaščitnih mask. Podpredsednik inž. Franc Šivic je izrazil pričakovanje, da bodo veterinarji preizkušali tudi različna alternativna sredstva, ki ne onesnažujejo čebeljih pridelkov, predvsem pri uničevanju zajedavcev, kot je varoa. G. Goručan mu je odgovoril, da za to nimajo pooblastil. G. Golmajer pa je predlagal, naj zveza izdela velik plakat z opozorilom kmetijcem, naj škropijo proti večeru, da ne bodo zastrupljali čebel. Razpravo je povzel predsednik g. Lojze Peterle in ugotovil, da je bila kritika zdrava, vodstvo zveze mora zdaj obravnavati številne teme. Predlagal je razširitev dnevne- Delegat iz Nove Gorice inž. Peter Glavan je sodeloval v razpravi na poročila. ga reda s točko "priprave na 100-letnico čebelarske organizacije". Nato so delegati potrdili zaključni račun zveze ter delovni in finančni načrt za leto 1997. ČEBELARJEVA OPRAVILA V JUNIJU MATIJA ŠERAK Svoj tokratni prispevek pišem ob koncu aprila. Po dveh dokaj lepih sončnih dneh so nebo prekrili turobni temni oblaki. Zunanja temperatura dovoljuje čebelam izlet iz panjev do napajalnika in nazaj. Cvetje v naravi je še vedno napol zmrznjeno. Čebelarji bomo morali, kot letos že tolikokrat, poseči po sladkorju, če hočemo, da nam bodo čebele preživele. Tako neugodne in nepredvidljive pomladi po več kot 40 letih čebelarjenja še nisem doživel. V drugi polovici februarja smo pričakovali zelo zgodnjo pomlad. Čebele so se neverjetno hitro razširile na tri do pet satov zalege in na tej zalegi ždele skoraj mesec dni ob neverjetno veliki porabi zimske zaloge hrane, zato je bilo potrebno redno krmljenje. Zaradi zelo dolgotrajnega jesenskega zaleganja (celo do novembra), se je po jesenskem dodajanju fluvalinatnih paličic tudi varoa dodobra opomogla. Najbolj smo prizadeti čebelarji prevažalci, ker se zlasti na gozdnih pašah skoncentrira veliko število panjev. Ker obstaja sum, daje varoa na nekaterih območjih postala odporna na flu-valinat, bomo v teh čebelnjakih morali spet uporabljati staro in neprijetno, a preizkušeno dimljenje ali škropljenje s pripravki, ki vsebujejo strupeni amitraz. Le-teh ne smemo uporabljati v obdobju medenja, prav tako pa tudi ne, če je v panju med, pripravljen za točenje. V zaprtih prostorih (na tovornjaku ali v čebelnjaku) moramo uporabljati plinsko masko, saj je dim amitraza zelo strupen in naj bi povzročal celo rakava obolenja. Če boste uporabljali samogorilne Če bo zamedil gozd in boste panje prepeljali v gozdove v okolici Logatca pazite, da jih ne bo "iztočil'1 medved, kakor se je to zgodilo lani nekemu čebelarju iz Ljubljane. lističe, na katere nakapamo 3 do 4 kapljice amitraza, jih nakapajte na gornji del lističa, ki ga boste obesili v panj, tako da prvi dim po vžigu lističa še ni strupen. Žrela panjev pustimo odprta. Rojenje se bo letos prav gotovo podaljšalo v junij, zato moramo čebele pregledovati vsaj vsakih deset dni. K rojenju najbolj spodbujajo skromne, vendar trajnejše paše. Kako zaviramo rojenje, sem opisal prejšnji mesec, vendar kljub vsem ukrepom prav vseh rojev ne boste mogli preprečiti. Če čebele rojijo s staro matico, je čas, da se oskrbite s kakovostnimi matični-ki, ki jih lahko uporabite za nove družine-narejence, ali jih izrežete in jih vložite v me-dišče katerega koli panja, ki je dovolj živa-len, da bo matičnike ogreval do izvalitve. Za ta namen je dobro, če imate svojo ali skupno plemenilno postajo, kakršno ima Čebelarska zveza Murska Sobota. Izrezane matičnike moramo zapreti v štirioglate kletke in jim dodati za koruzno zrno medenega testa; le-to pa ne sme biti v dosegu čebeljih rilčkov. Matičnike moramo prilepiti na dolgo ravno satno letvico v razmiku lukenj v kletkah, kletke pa pritrditi na letvico z navadno gospodinjsko gumico. Na prazen satnik namestimo na stranske letvice nosilne opore in tako se lahko hkrati vali 24 matičnikov. Seveda se ne bodo izvalili vsi hkrati, kot velja za cepljene matičnike. Nadaljnji postopek je več ali manj znan. Sam uporabljam Zanderjev sistem plemenilčkov, vendar ta ni najboljši, ker ga je mogoče uporabiti samo za en sat. Zato začetnikom priporočamo plemenilčke z več sati. Sicer pa zdaj lahko pri različnih vzrejevalcih kupite mlade, upajmo, da res selekcionirane matice. Priporočam, da zdaj kupite matice le za narejence, zamenjavo starih matic z mladimi pa odložite za toliko časa, da mine rojilno razpoloženje, saj jih takrat čebele raje sprejmejo. Narejence delam v petsatnih panjičih z dvema satoma pokrite zalege, dvema medenima in enim praznim satom, v katerega nalijem približno četrt litra čiste vode, ter mlado oplojeno matico. Tako narejeno družinico odnesem za 36 ur v temno hladno klet. Potem takšno družino odnesite tako daleč stran, da se stare čebele ne morejo vračati. Takšne družine nam pridejo prav pri zadnjem jesenskem pregledu, med katerim na tovornjaku še vedno najdemo kakšno neustrezno družino. Nikoli ne delajte narejencev z zasilnimi matičniki. Slabe matičnike potegnejo čebele tudi ob zelo bogati (akacijevi) paši, na kateri dosegajo dnevni donosi tudi do 7 kg. Takrat se čebele trudijo za čim večji donos medu, matičnike pa zanemarjajo. Junija naj bi bil čebelar poplačan za svoj trud in kar velike stroške. V Prekmurju je akacija letos zmrznila, saj je bilo celo -6°C. Ostaneta nam le še kostanj in morebitno gozdno medenje, saj se rado pojavlja v letih po tako neprijazni pomladi. Leta 1957 je bil še 7. maja sneg in huda zmrzal, potem pa je hoja medila od Schwarzwalda do Balkana. Pašne razmere se v Sloveniji iz leta v leto slabšajo. Oljna repica se je morala umakniti z naših polj in nadomestila jo je sladkorna pesa. Travniške paše so omembe vredne le na območjih, na katerih zemlje ne gnojijo z umetnimi, zlasti dušičnimi gnojili. Kostanja je vedno manj. Ajda ne medi iz istih razlogov kot travnik, čeprav v zadnjem času priporočajo njeno pridelavo. Tako nam resnično ostaneta le še gozd in škržat na Primorskem. Za nas, starejše čebelarje pa se ta prepočasi širi proti notranjosti Slovenije, zato prav gotovo ne bom dočakal, da bi se razširil do Prekmurja. Ker sem že omenil starejše čebelarje, jim priporočam vsakodnevno uživanje cvetnega prahu, pomešanega z medom. Le tako se bodo izognili težavam s prostato, ki greni življenje številnim starejšim moškim. Priporočam cvetni prah - izkopa-nec, saj je bolj kakovosten in nima primesi poapnele zalege. Ker verjetno nekateri še niste skušali izkopavati cvetnega prahu, naj vam povem, kako to delam sam. Za to delo potrebujete dve deščici, debeli 12 mm. Ena naj bo velika toliko, kot je zunanja mera AŽ panja ali druge mere satnika, druga pa toliko, kot je notranja mera. Prvo pribijemo na satnik s cvetnim prahom, podložimo papir na kolena in satnico na- slonimo poševno na mizo. Z večjim ostrim nožem zarežemo celo vrsto satnih celic do prahu, tako da cvetni prah nekoliko olupimo. Izkopavamo z majhno žličko, ki jo lahko naredimo sami iz primernega žeblja. Žebelj zabijemo v leseno držalo, mu odš-čipnemo glavo in mrzlo kujemo do velikosti satne celice. Nož in žličko moramo nekoliko ovlažiti. Ko smo izkopali prvo stran, uporabimo manjšo desko in tako izkopljemo še drugo stran. Satnica je seveda uničena. Cvetnega prahu se za prodajo ne splača izkopavati, ker njegova cena ni dosti višja kot cena osmukanca. Sam ga zato izkopavam le za lastno uporabo. Doslej še nisem omenil sončnega topilni-ka, ki naj bi ga imel vsak čebelar. Uporabljamo ga lahko vse poletje in z njim pridelamo zelo lep vosek. Nekateri čebelarji v njem topijo tudi stare satnice, vendar je iz-plen zelo majhen. Primeren je predvsem za medene pokrovce in izrezane gradilnike. Pri točenju medu imam vedno pripravljenega nekaj rezervnega satja, tako da satje sproti vračam v panje. Dobro je, če je ob točenju še kaj paše, da čebele ne stikajo okrog točila. Po tako slabi pomladi vam želim vsaj dobro medenje na smreki in hoji. Čeprav je župnik Lakmayer leta 1908 v svoji knjigi napisal, "da ta ni najboljše vrste", ga bomo vendarle zelo veseli. ČEBELARJEVA OPRAVILA V NAKLADNEM PANJU V JUNIJU JOŽE ŠIMEC Junija cveti zelo veliko cvetlic in čebele imajo stalen dotok cvetnega prahu in medičine. Navadno hladnejše vreme v začetku junija nekoliko zavre razvoj družin, vendar to ni nič hudega, če so družine že močne. Družine v nakladnih panjih moramo vedno tako pripraviti, da ob deževnih dneh ne nastavijo matičnikov. To dosežemo tako, da vstavljamo eno naklado nad plodišče. Naklada mora imeti štiri do pet izdelanih satov, drugo pa naj bodo satnice, ki jih bodo gradile doslej nezaposlene čebele. Tako bomo imeli dovolj časa za druga opravila in ne bomo letali za roji. Za vsak primer pa imejmo pripravljenih nekaj naklad s satnicami, v katere bomo ob sončnem zahodu stresli morebitne ogrebene roje. Satnice, ki smo jih že utrli v satnike, naj bodo v hladnem prostoru, da se ne ukrivijo. Če pa se to vendarle zgodi, jih zravnamo tako, da položimo satnice med dve leseni deščici in ju narahlo stisnemo. Tik preden dodajamo satnice v medišče ali plodišče, jih nekoliko ogrejemo. Približno za dve minuti jih postavimo na sonce, nato pa jih orosimo s sladkorno raztopino. Tako bo roj dodane satnice tudi vse izdelal. Polno naklado satnic dodamo samo rojem, ki so težji od 1,8 kg. V mesecu rožniku je še vedno čas za narejanje novih čebeljih družin, tako ime- novanih rezervnih družin z mladimi maticami. Družinam, ki po akacijevi paši nazadujejo, moramo obvezno zamenjati matice ali pa jih združiti s srednjemočnimi družinami. Združujemo jih takrat, kadar nimamo rezervnih matic ali matičnikov oziroma kadar nimamo časa. Kdor želi, naj ob slabem vremenu čebelje družine krmi s sladkorno raztopino. Za to krmljenje uporabimo pitalnike, ki imajo v pokrovu osem do deset luknjic s premerom največ 2 mm. Tako bodo imele družine vsaj teden dni stalen dotok hrane. Pri nakladnih panjih je zelo preprosto jačanje družin. Panj z močno družino postavimo na mesto slabšega, tega pa na prostor močnejšega. To delamo vedno ob toplejšem vremenu in v pašni dobi, sicer bi v celotnem čebelnjaku spodbudili splošen rop. Panje lahko zamenjamo bodisi zvečer bodisi zgodaj zjutraj. Kaj več o tem bom napisal v drugi rubriki. To metodo lahko uporabimo tudi kot proti-rojilno metodo, vendar ne pozabimo na to, da mora biti v naravi kar izdatna paša. J 1 KRMLJENJE ČEBEL PRI ŽRELU JANEZ GREGORI Čebelarje nas vedno preganja misel, kako bi čim bolj učinkovito krmili svoje čebele in jim pri tem prizadejali čim manj nasilja, povezanega s predelavo navadnega sladkorja. Čebelarim v ostrih podnebnih razmerah, zaradi katerih morajo biti čebele odete dolgo v pomlad. Pred leti sem jim v skrbi, da ne bi gladovale, dodal zgodaj spomladi tekočo hrano. Nalil sem jo v standardne pitalnike, nameščene v vrat-cih. Naslednjega dne sem zgrožen opazoval, kako so čebele iz panjev nosile mrtvice, utopljence iz pitalnikov. Čebele so se odpravile iskat hrano, hlad v zadnjem delu panja pa je opravil svoje. Razmišljal sem, kako bi čebele spomladi hranil na drugačen način in jim, če druge- Izdelava škatel, na katere poveznemo kozarce s krmo, je preprosta in hitra. ga ne, na primernem mestu ponudil vsaj vodo, tako da jim ob neugodnem vremenu ne bi bilo treba izletavati iz panjev. Odločil sem se, da jih bom krmil pri žrelu. Verjetno za marsikaterega čebelarja ne bo nič novega, kar bom povedal. Mogoče pa bo le koga zanimalo in bo poskusil tudi sam. Primerno je tako za majhna kot srednje velika čebelarstva, velika pa tako že imajo svoje, ustaljene načine krmljenja. O izdelavi sami bo več povedala priložena slika kot kopica besed. Naj povem na kratko. Odrezal sem dve lesonitni deski, veliki približno 9x12 cm, in ju pritrdil na dober centimeter visok okvir, ki je proti žrelu odprt. Nato sem na eno stranico dodatno pribil letvico iz tršega (jesenovega) lesa ter jo proti žrelu podaljšal in zožil, tako da sega v notranjost žrela. Ker je iz trdega lesa, zlahka nosi težo polnega kozarca. Nato sem na zgornji strani zvrtal luknjo premera približno 3 cm. Od žrela mora biti oddaljena toliko, da poveznjenega kozarca pri AŽ panju ne moti veranda. Tako pripravljeno škatlo pristavim k žrelu. Da imajo čebele lažji dostop vanjo, sem spodnji rob škatle pri žrelu nekoliko posnel z rašpljo. Z namestitvijo škatle lahko določam velikost odprtine žrela glede na moč družine. Kozarec je lahko poljubno velik, Pročelje čebelnjaka s krmo, ponujeno v poveznjenih kozarcih. navadno uporabim pollitrskega, lahko pa je tudi večji. Pokrov kozarca je plastičen in mora dobro tesniti. Na sredini zvrtam primerno luknjo in jo pokrijem z bakreno mrežico, kakršno uporabljajo pri mlinarskih sitih. Prek luknje jo položim z notranje strani, nato pa jo pritrdim preprosto tako, da vzamem večji žebelj, njegovo glavo segre-jem na plamenu, nato pa ga na nekaj mestih narahlo pritisnem na mrežo, tako da se ta ugrezne v plastiko. Še preprosteje pa je, če v pokrovček naredimo s segretim žebljem luknjice. Primerni so žeblji, kakršne uporabljamo za zbijanje satnikov. S številom luknjic lahko odmerjamo količino dostopne krme. Treba je poskusiti in se odločiti za želeno število luknjic. Ko kozarec napolnim s krmo, ga skrbno pokrijem s pokrovom, obrnem in namestim tako, da so mrežica ali luknjice na zvrtani luknji zgornje strani lesonitne škatle. Čebele imajo tako do krme dostop samo z notranje strani, podaljšek stranske letvice, ki sega v žrelo, pa zagotavlja, da do krme ne bo prišla nobena nepovabljena čebela od zunaj. In kaj naliti v kozarce? Če imajo čebele v panju dovolj hrane, lahko nalijemo samo vodo. Računati pa moramo, da zgodaj spomladi večkrat prek noči zmrzuje in led lahko raznese kozarec. To težavo rešimo z dodatkom sladkorja, saj na ta način znižamo zmrzišče. Če slutimo, da čebele nimajo dovolj hrane, damo v kozarec primerno raztopino sladkorja in vode. Seveda pa je najbolje, če v kozarec dodamo že invertirano hrano, tako da jo čebele lahko uporabijo brez truda. Krmljenje na žrelu je primerno ker nam ni treba odpirati panjev. Posebno pri manjših panjih, kot so petsatarji, lahko neopazno popravimo napako, ki smo jo mogoče naredili jeseni, ker smo dodali premajhno količino hrane. Prednost takega krmljenja je tudi, da čebelam ponudimo hrano ne glede na vreme. Jemale jo bodo, če bo temperatura količkaj primerna. Mirno bomo spali tudi, če bo vreme slabo med cvetenjem jablan, ko sicer že pregovorno najbolj močne družine umirajo od lakote. NAREJANJE ROJEV prof. dr. JOŽE RIHAR Odkar imamo varoo, naj nam bo prvo Prednosti narejencev so: pravilo, da vsako leto napravimo 50 do 60 odstotkov rojev glede na temeljno število čebeljih družin. Roje delamo maja in junija, med glavno pašo ali po njej, ko se pojavlja rojilni nagon in imamo zanje na voljo rojne matičnike, neoplemenjene ali ople-menjene matice. 1. Čim manjše so čebelje družinice, hitreje se razvijejo in več zalege pride na enoto čebel. Najhitreje se razvijejo in povečujejo družinice z 2.300 do 4.500 čebelami, seveda če so ugodne tudi vremenske in pašne razmere (Harbo, 1987). 2. Če so razmere za razvoj čebelje dru- žine ugodne, se število čebel povečuje za 90 odstotkov hitreje kot število varoj. Narejena', ki se v ugodnih razmerah ali s krmljenjem nenehno hitro razvijajo, bodo dobro prezimili, tudi če jih ne zdravimo (Skripnik, 1986). Omenjeni raziskovalec je naredil naslednji poskus. Štiri z varoo zelo okužene družine - v vsaki družini je bilo le še po 50 do 100 gr zelo okuženih čebel z matico - so oskrbovali v ugodnih razmerah in jim preskrbeli veliko količino hrane. Varoze niso zatirali z nobenim zdravilnim sredstvom niti niso družin krepili. Razvijale so se izključno na podlagi izjemno dobrih razmer. Ob koncu leta, ko je matica nehala zalega-ti, so imele te družine po 2 do 3 kg čebel. Stopnja napadenosti je bila manj kot 10-odstotna in čebele so dobro prebile zimo. Narejanje rojev v praksi Z narejenimi roji dosežemo popoln učinek, če vanje vključimo lovilni sat. V odkrito zalego lovilnega sata se namreč usmerijo varoe, ki so na čebelah. Ko je zalega v lovilnem satu pokrita, jo odstranimo in na-rejenec postane čist. (Več o lovilnem satu glej spodaj.) Opisujemo dva načina narejanja rojev, ki sta v Rusiji sestavni del uradnih navodil pri zatiranju varoe (Karpov, 1996). Po prvem načinu pri čebelarjenju v AŽ panjih vsadimo narejenca v sedemsatne panje polovičarje, pri nakladnem panju pa v novo naklado. Pri nakladnem panju imamo pri drugem načinu možnost, da nare-jencu obrnemo izletišče v nasprotno smer. 1. Način. V prazne čiste panje vstavimo dva medena sata in enega z zalego. Razpostavimo jih 1 do 1,5 m stran od družine, ki smo jo določili za odvzem čebel. Na desko pred žreli panjev oziroma v sipalnik ometemo iz določene družine čebele z vseh satov, razen s sata z matico. Hkrati vstavimo v gnezdo narejenca sat z odkrito zalego. Ta bo "lovilec varoj". Čez dve do tri ure vstavimo v narejenca zrel matičnik ali matico, potem pa ga prepeljemo 5 do 7 km stran. Narejenec ne sme zasedati manj kot 4 do 5 ulic. Omogočimo mu kar najboljše možnosti, da se razvije v polnovredno družino. Gnezdo odenemo, dopolnimo zalogo hrane na 6 do 8 kg, odpelje- mo ga na pašo. Sat - lovilec varoj vzamemo iz gnezda, ko je zalega pokrita. Mislim, da narejanja rojev - z vključitvijo lovilnega sata - ne bo težko uvesti v našo prakso. Prevažalci, na primer, navadno s paše na ogrščici ali pozneje z akacije odpeljejo narejence domov. Skrbeti morajo samo za to, da odstranijo lovilni sat, ko bo na njem zalega pokrita. Narejenci se bodo še bolje razvijali, kot bi se sicer. 2. Način. Vso pokrito zalego ločimo od družine z matico. Postopamo takole: Roj naredimo v drugem oddelku panja. Iz prvotne družine prestavimo v drugi oddelek (naklado) vso pokrito zalego, razen enega sata, ki še nima pokrite zalege. Ta prevzame vlogo lovca na varoe. Matico pustimo v nižjem oddelku. Namesto odvzetih zaleže-nih satov vstavimo v prvotno družino lepe sate in dve - tri satnice. Drugi oddelek (naklado) postavimo na panj, na pregrado, z žrelom na nasprotni strani. Vse izletne čebele bodo izletele in se vrnile v prvotno družino, v kateri so možnosti za normalen razvoj. Narejencu vcepimo zreli matičnik ali nesprašeno matico. Ko se vsa zalega poleže, vstavimo vanj sat - lovilec varoj. Kdaj uporabljamo LOVILNI SAT? V satu, ki lovi varoe, lovilnem satu, so tri do štiridnevne ličinke. Tak sat vstavimo: - v družino brez zalege, - v narejeni ali naravni roj, - v družino, ki smo ji odvzeli vso zalego (glej zgoraj). Varoe se iz celotnega panja usmerijo na ta sat. Zlezejo v celice z ličinkami in tam odlagajo jajčeca. Ko je zalega pokrita, sat odstranimo iz gnezda. Kaj z njim? - Bube v pokriti zalegi uničimo. To storimo z vilicami za odkrivanje medenega satja. Tudi bube ali ličinke v celicah moramo poškodovati. - Sat damo močni družini, s katero postopamo prav tako. - Z zalego okrepimo šibke družine. Znano je, da nekateri čebelarji že več let zatirajo varoo v svojem čebelnjaku z lovilnim satom (Sulejeva, 1984). Po njihovem mnenju je postopek manj zamuden kot večkratno dimljenje s kemičnimi sredstvi. POMOČ LESICE PRI DODAJANJU NOVE MATICE MARJAN DEBELAK Opisal bom domislico, ki sem jo sam preizkusil lani. Ker je bil poskus uspešen, sem se odločil, da bom odslej vedno uporabljal tak način dodajanja novih matic čebeljim družinam. Morda pa se bo zanj ogrel še kakšen čebelar. Tako bo osmiš-Ijeno tudi delo članov naše komisije za tehnologijo in drugih čebelarjev, ki objavljamo tehnološke novosti za našo čebelarsko prakso. Ob vsakem, še tako dobro zamišljenem in izveden dodajanju nove matice v čebeljo družino se pojavljajo nekatere težave. Predvsem gre za veliko negotovost, ali so čebele novo matico v resnici sprejele ali je niso morda stisnile v klopčič ter jo s tem umorile. Čebele namreč matice ne pičijo, kot se pikajo med seboj, če so si sovražne. Vedno nas mika, da bi v tej negotovosti čim prej pokukali v panj in se prepričali, kako je s sprejetjem. Vemo pa, da tega ne smemo storiti, če se želimo izogniti tragediji, namreč da bi čebele ne uničile že deloma sprejete matice. To storijo zaradi preplaha, ki nastane, ko odpremo panj in razdiramo gnezdo, ko iščemo matico ali njeno zalego. Če pa predolgo odlašamo s pregledom, se nam lahko zgodi, da je družina takoj po dodajanju zavrnila ponujeno matico, mi pa smo zaradi nevednosti zamudili veliko časa, zato družine nismo rešili brezmatično-sti in jo čim hitreje uredili. Vemo, da vsaj nekaj dni ne smemo odpirati panja družine, ki smo ji dali novo matico. Najbolje pa toliko, da začne nova matica obilno zalegati. Do tedaj celotna družina res dobro sprejme matico, traja pa morda teden ali dva. To neprijetnost je nekoliko nepričakovano, vendar povsem v skladu z možnostmi, pomagala rešiti lesica. Bistvo lesice je namreč matična rešetka, nameščena praviloma pred žrelom panja, ki ne dovoljuje odhoda matice - žal pa tudi ne trotov - iz panja, kadar čebelar to želi. Z uporabo lesice se čebelar predvsem lahko zavaruje pred velikimi napakami pri čebelarjenju, ki lahko povzročijo nepriča- kovano in nezaželeno izrojitev družin in pobege rojev. Poleg tega pa imamo vedno natančen vpogled nad "staležem” matic v panju. Kadar je neka matica v panju odveč ali nezaželena, jo čebele mrtvo privlečejo pred žrelo, da bi jo odnesle na piano. Ker pa skozi matično rešetko ne morejo niti žive niti mrtve matice, čebele mrtve matice puščajo na notranji strani rešetke v lesici. Če imamo lesice opremljene s predali, vse mrtve matice najdemo tam. Sicer pa, kot rečeno, jih bodo pustile tik za matično rešetko, ki je nameščena pred žrelom oziroma verando panja. Čebelarju ni težko pogledati, kaj se je v lesici nabralo. Tam lahko že prvi dan po dodajanju najde tudi matico, če jo po nesrečnem naključju čebele niso sprejele. Tu je rešitev opisanega problema pri dodajanju matic: Ob dodajanju nove matice namestimo pred žrelo lesico! Že naslednji dan potem, ko je po naših računih dodana matica prosta med čebelami, lahko zvemo, ali je matica sprejeta ali ne, ne da bi odpirali panj. Če je sprejeta, je čebele niso mrtve privlekle v lesico, v nasprotnem primeru pa bomo mrtvo našli v lesici in bomo hitro vedeli, pri čem smo. Kako pa z najmanjšim tveganjem dodajamo nove matice? Z odgovorom na to vprašanje se ukvarjamo vsi čebelarji. Popolnoma varnega načina dodajanja matic za vsako brezmatično družino menda še niso odkrili. Sam ravnam tako, da na novo dodano matico pustim toliko časa zaprto v matičnici, dokler se čebele na njej do matice v matičnici ne vedejo popolnoma prijazno. Matičnico namestim vedno na sredino gnezda in zalege. Da so čebele prijazne do matice, spoznamo po tem, da se ne oklepajo več matične mrežice, prašijo se na matičnici in z lahkoto jih odstranimo, če se jih dotaknemo s peresom. Takrat čebelam dovolim, da matico osvobodijo iz matičnice, in sicer tako, da počasi pospravijo čep iz precej suhega sladkornega testa, ki matici zapira izhod iz matičnice. Žnideršiči v čebelnjaku avtorja prispevka so opremljeni z lesicami. V lesice vstavimo matične rešetke, če želimo čebeiariti brez protirojnih ukrepov ali če ne zaupamo v celoti našim ukrepom. Morebitni roji se ob pomoči lesice sami vračajo ali pa nas čakajo. Lesice omogočajo tudi odlično orientacijo čebel in matic ob prahi. Uporabne so kot smukalnik, med drugim pa jih uporabimo tudi za kontrolo sprejetja dodane nove matice v družino, kot je opisano v pričujočem sestavku. Več o iesici berite v Slovenskem čebelarju, številka 10/95, pa tudi v številkah 11/95, 10/94 in 12/92 istega avtorja. Foto: Marjan Debelak Vse skupaj lahko traja dan ali pa tudi dlje. Dokler so čebele na matičnici sovražne, je spuščanje matice pogubno. Prijaznost pa je morda včasih tudi pri čebelah hlinjena ali pa je ne prepoznamo, kdo ve? Zato pri dodajanju matic še ni stoodstotne zanesljivosti in zato si pomagajmo tudi z lesico! V KRANJSKI GORI ZNOVA O VAROI MILAN MEGLIČ - Čebelarsko društvo Kranjska Gora Čebelarsko društvo Kranjska Gora, ki ga vodi predsednik Franci Kraševec, je 13. marca letos za svoje člane pripravilo posvet, katerega osrednja tema je bilo zatiranje varoe. Na srečanje so povabili tudi predstavnike nekaterih sosednjih čebelarskih društev z Jesenic in iz Bohinja, kot predstavnik Veterinarskega zavoda Slovenije oz. njegove območne enote Kranj pa se ga je udeležil tudi veterinar dr. Janez Jelenc. Čebelarji Čebelarskega društva Kranjska Gora so že vnaprej pripravili ogled videokasete o varoi ter nekatere teme, kot so odbira, razmnoževanje varoe, zimske in poletne čebele, reinvazija in različni načini zatiranja varoe z mravljinčno kislino. Vrhunec srečanja pa je bilo predavanje dr. Janeza Jelenca. V uvodu je najprej spregovoril predsednik društva Franci Kraševec. Poudaril je pomembnost pridobivanja najkakovostnejših čebeljih pridelkov, brez ostankov, ki jih v panju in pridelkih pušča uporaba kemičnih sredstev za zatiranje varoe. Prav zara- di tega smo pred dvema letoma začeli va-roo zatirati z mravljinčno kislino. Izrazil je obžalovanje, ker smo na lanski dopis sedmim institucijam s področja veterine in kmetijstva v Sloveniji glede uporabe mrav-Ijinčne kisline v čebelarstvu prejeli samo dva odgovora, pa še ta dva nista bila zadovoljiva. Za tiste, ki čebelarijo v neonesnaženi naravi, mednje prav gotovo sodi tudi Triglavski narodni park, je pridobivanje najbolj kakovostnih čebeljih pridelkov prav gotovo izziv. Pridelavo neomadeževanih čebeljih pridelkov smo zapisali tudi v ustanovne akte Čebelarskega društva Kranjska Gora, torej je to tudi naša dolgoročna usmeritev. Čeprav so količine pridelanega medu izjemno majhne, so po drugi strani lahko toliko bolj kakovostne, seveda, če bomo čebelarji znali izrabiti to naravno danost. V prvem delu smo si ogledali najnovejšo videokaseto o razvoju varoe v čebelji celici. Znanstvenikom z inštituta v Liebefeldu v Švici je uspelo izdelati metodo, s katero so lahko spremljali razvoj in razmnoževanje varoe v pokriti čebelji celici, v katero doslej nismo imeli vpogleda. Predvsem jih je zanimalo, kako se slepa varoa orientira v popolni temi. Raziskave švicarskih znanstvenikov so usmerjene predvsem v iskanje biološkega načina zatiranja varoe kot prihodnjega končnega cilja boja proti varoi. V drugem delu so kranjskogorski čebelarji v svojih prispevkih obravnavali vprašanja, povezana z varoo, in boj proti temu zajedavcu. Tako je Janez Gregori poudaril, da bosta odbira in vzreja čebel, odpornih proti varoi, verjetno postali prihodnji sestavni del zatiranja varoe. Z dosedanjimi načini zatiranja varoe s kemičnimi sredstvi smo čebelam onemogočali, da bi razvile svoje lastne obrambne mehanizme. Na podlagi testiranj, ki smo jih pri večini kranjskogorskih čebelarjev opravili lani, smo ugotovili, da je okuženost z varoo različna, včasih se spreminja celo od panja do panja. Glede na to naj bi v prihodnje odbirali predvsem tiste družine, ki kažejo večjo sposobnost samoobrambe. V zvezi s tem je omenil nemške znanstvenike, ki so pri poskusih te vrste dosegli nekaj pomembnih uspehov. Pri selekcioniranju se opirajo predvsem na odstotek varoj, ki so jih poškodovale čebele, to pa kaže, da je čebela sposobna varoo poškodovati. Z nadaljnjo odbiro v tej smeri naj bi dobili takšne čebelje družine, ki bodo same sposobne obvladovati razvoj varoe. Ob tem pa je tudi omenil, da zadnje ugotovitve strokovnjakov dokazujejo škodljivost izrezovanja tro-tovine pri zatiranju varoe. Milan Meglič: V poznem poletju se začne čebelja družina pripravljati na zimo. Čedalje manj je kratkoživih poletnih čebel, povečuje pa se izleganje dolgoživih zimskih čebel, ki bodo morale preživeti zimo in nato skrbeti še za prvi spomladanski čebelji zarod. Zelo je pomembno, da so te čebele tudi zdrave. Če je družina že v poznem poletju hudo okužena z varoo, je poškodovanih tudi veliko zimskih čebel. Zaradi tega je njihova življenjska doba krajša in družina lahko že zgodaj spomladi propade. Zaradi okuženosti z varoo zimska generacija čebel ni sposobna izročiti štafetne palice kratkoživi poletni generaciji čebel. APIDEA Znano švicarsko podjetje Apidea je izdelala novo obliko hlapilnika za mravljinčno kislino iz plastike. Foto: Milan Meglič Glede na to bi morali zatirati varoo že takoj po končani paši, tako da bi dolgožive zimske čebele zazimili nepoškodovane. Tako bi bila prezimitev in začetek nove sezone spomladi gotovo boljša, kot če bi zazimili že poškodovane čebele Poleg fluvalinata, temu pa so dnevi šteti, lahko z drugimi zdaj znanimi kemičnimi sredstvi (apitol, perizin itd.) in tudi nekaterimi organskimi kislinami (npr. oksalna in mlečna kislina) zatiramo varoo samo takrat, kadar v panju ni več zalege. Omenjena sredstva so res učinkovita in uničijo varoo. Njihova velika napaka pa je, da poškodovanih čebel ne ozdravijo. Poškodovane zimske čebele so invalidi z manj življenjske energije. Kakšno je prezimovanje čebel invalidov, pa čebelarjem ni treba posebej razlagati. Na grafikonih in tabelah smo si ogledali burno razmnoževanje varoe. V obdobju zaleganja je v panju vsak mesec še enkrat več varoj. Če je npr. februarja v panju 30 varoj, jih je marca 60, aprila 120, maja 240, junija 480, julija 960, avgusta 1920, septembra 2840, oktobra pa 5680. Ta primer nam nazorno prikazuje, kako pomembno je zatiranje varoe takoj po končani paši, npr. v začetku avgusta ali celo konec julija. Reinvazija je vnos varoe iz sosednjih panjev ali sosednjih čebelnjakov, in to bodisi z naletom čebel (zaletavanje čebel v sosednje panje) ali z vsemi oblikami ropanja. Na grafikonu je bilo prikazano, da je reinvazije v spomladanskih in poznojesenskih mesecih skoraj ni. Največja je po končani paši, julija in avgusta, ko lahko prispe v panj 50 ali celo do 300 novih varoj na dan. To pomeni; da je morebiti že ozdravljena družina znova hudo okužena, tako da se lahko naslednje leto zgodi katastrofa, če ne ukrepamo. Najpogosteje se to zgodi, če v svojem čeblenjaku v neki družini pozabimo zatirati varoo ali če sosednji čebelar ne zatira varoe (zato je zelo pomembno izvajanje dogovora o območnem zatiranju varoe). Zlasti pa je ta problem žgoč pri prevažalcih, ki se po končani paši vračajo s hudo okuženimi čebeljimi družinami na domače območje. Franci Kraševec je poudaril pomembnost testnih vložkov pri zatiranju varoe. Najboljši so takšni, pri katerih čebele nimajo dostopa do odpadlih varoj. S testnimi vložki ugotavljamo, kolikšen je naravni osip varoe. Če na dan povprečno odpade ena varoa, je v panju približno 120 varoj. Rezultati testnih vložkov nas usmerjajo v našem nadaljnjem ravnanju pri zatiranju varoe. Uporabljamo jih tudi med zatiranjem, saj z njimi ugotavljamo njegovo uspešnost, prav tako pa ob koncu zatiranja, ko testiramo uspešnosti le-tega (npr. test z amitrazom), da že znane uporabe vložkov čez zimo niti ne omenjamo. Prikazal je vzorec doma narejenega testnega okvirčka z mrežo in plastični testni vložek iz Nemčije, sestavljen iz dveh delov. Različne oblike dosedanjih hlapilnikov. Foto: Milan Meglič Sledilo je zelo zanimivo in praktično predavanje dr. Jelenca. Zaradi odpornosti varoe na fluvalinat, ugotovljene na nekaterih območjih Slovenije, bo treba zamenjati zdravilo. Opisal je različna sredstva za zatiranje varoe, od kemičnih sredstev do naravnih substanc, in opozoril čebelarje, naj jih uporabljajo strogo po navodilih, predvsem pa naj zavarujejo tudi sebe. Nestrokovna uporaba zlasti kemičnih sredstev povzroča hitrejši pojav odpornosti varoe in čebelje pridelke po nepotrebnem preveč obremenjuje z ostanki. Milan Meglič je ponovil prednosti uporabe mravljinčne kisline pri zatiranju varoe. Le-te so v tem, da mravljinčna kislina ne pušča škodljivih ostankov v vosku in medu, da varoa nanjo ni odporna, predvsem pa v tem, da zatiranje lahko opravimo, ko je v panju še zalega, takoj po končani paši, npr. konec julija ali v začetku avgusta. Ker mravljinčna kislina deluje na varoo tudi v pokriti zalegi, zimske čebele (čebele, ki naj bi preživele zimo) ne bodo poškodovane. S tem je zmanjšana tudi možnost drugotnih okužb, katerim so sicer izpostavljene poškodovane čebele. V prvem obdobju uporabe alternativnih sredstev je bilo še veliko neznanega, zato tudi rezultati niso bili najboljši, uspavala pa so nas tudi sredstva na podlagi piretroi-dov, saj so omogočala zelo preprosto zatiranje varoe tudi tedaj, ko je bila v panju še zalega. Zaradi pojava odpornosti varoe na fluvalinat, bayvarol itd. in tudi zaradi čedalje večje osveščenosti čebelarjev glede neljubih ostankov, ki jih puščajo v medu kemična sredstva, so alternativna sredstva nenadoma postala nepogrešljiv pripomoček za uspešno čebelarjenje. Med alternativna sredstva štejemo mravljinčno kislino, oksalno kislino, mlečno kislino in pripravke na podlagi eteričnih olj. V Srednji Evropi (Švica, Nemčija in Avstrija) se čebelarska stroka zdaj najbolj ogreva za uporabo mravljinčne kisline. Postopke za njeno uporabo stalno izboljšujejo tudi čebelarske raziskovalne ustanove po vsej Evropi, zato se le-ti zelo hitro izboljšujejo, zlasti glede večje učinkovitosti ter preprostejše in varnejše uporabe. Prikazal je različne pripomočke za uporabo mravljinčne kisline, npr. plošče lller-tissen, Klaemerjeve plošče in različne izvedbe hlapilnikov, ki jih razvijajo in tudi uspešno uporabljajo v nekaterih sosednjih državah (Nassenheiderjev hlapilnik in Bur-meistrov hlapilnik v Nemčiji, hlapilnik APIDEA v Švici ter nam že dobro znani domači hlapilnik Medja). Vsi novejši pripomočki, razen plošč lllertissen, povečini temeljijo na dolgotrajnejšem nadzorovanem izhlapevanju mravljinčne kisline. Pojasnil je tudi časovni potek zatiranja varoe, kakršnega propagirajo v Švici, in podoben postopek, kakršnega propagirajo predvsem čebelarski strokovnjaki v Nemčiji. V omenjenih postopkih je ključnega pomena mravljinčna kislina, kemična sredstva pa uporabljajo le po potrebi, in to tedaj, ko v panju ni več zalege. Za njihovo uporabo se odločajo na podlagi rezultatov testiranja. Na podlagi dosedanjih raziskav in prakse, predvsem pa kot prihodnja usmeritev, se v čebelarski strokovni literaturi čedalje pogosteje pojavlja nov koncept zatiranja varoe. To je tako imenovani integrirani koncept zatiranja varoe, sestavljen iz štirih delov: - biotehnični ukrepi za zaviranje razvoja varoe, - selekcija in vzreja, - testni vložki, - minimalna uporaba vseh vrst zdravil. Ta koncept gradi časovni in tehnološki most za dosego dolgoročnega cilja - čebelarjenje s čebelami, odpornimi proti varoi. Ob koncu srečanja smo si ogledali še videokaseto g. Koplana. Na ta način je prikazal pospeševanje razvoja čebeljih družin. Že januarja oz. februarja začne pred žrelo dodajati majhne količine medu (par kapljic), pozneje pa majhne količine sladkorne raztopine (na narobe obrnjen pokrovček). S takšnim draženjem želi doseči, NARAVNI ODPAD VAROE -TESTNI VLOŽEK! 3 varoe dnevno = 350 varoj v družini 6 varoj dnevno = 700 varoj v družini 30 varoj dnevno = 3.500 varoj v družini NARAVNI ODPAD VAROE V OKTOBRU - TESTNI VLOŽEK! 1 varoa dnevno =120 varoj v družini POTREBNO DODATNO ZATIRANJE (Liebiq, 1994) RAZMNOŽEVANJE VAROE Fe. Mar. Apr. Maj Jun. Jul. Avg. Sept. 10 20 40 80 160 320 640 1280 30 60 120 240 480 960 1920 3840 100 200 400 800 1600 3200 6400 12800 Duži- na urre da se čebele prej razvijejo in so zato učinkovitejše. Ob koncu so v razpravi sodelovali vsi čebelarji, kajti brez dvoma je največji problem čebelarstva zdaj varoa SKLEP: Na podlagi dosedanje prakse, testiranj in pogovorov so kranjskogorski čebelarji ugotovili, da bodo varoo lahko obvladovali z mravljinčno kislino (dokler ne bo na razpolago boljšega sredstva) in da bodo kemična sredstva vključevali v program zatiranja varoe samo po potrebi, morda vsako drugo ali tretje leto, za to pa se bodo odločali na podlagi testnih rezultatov. Na ta način bodo kolikor mogoče zmanjšali vsebnost škodljivih ostankov v vosku, medu in propolisu, to pa bo vsekakor ena od temeljnih zahtev prihodnjih predpisov o pridelavi zdrave hrane oz. najbolj kakovostne biohrane. Svoja hotenja pa bodo laže in hitreje uresničili tudi zato, ker med njimi ni prevažalcev, še vedno pa velja dogovor, da je Gornjesavska dolina zaprta za vnos tujih čebel (predvsem zaradi ohranitev ekotipa kranjice). Čebelarsko društvo Kranjska Gora Predsednik: Franci Kraševec ŠE NEKAJ INFORMACIJ O AKARICIDU APILIFE - VAR V marčni številki Slovenskega čebelarja smo v prispevku dr. J. Matavža o alternativnem načinu nadzorovanja varoe na strani 73 lahko prebrali tudi krajšo informacijo o italijanskem akaricidu apilife-VAR, ki je registriran tudi pri nas in ga nekateri čebelarji že uporabljajo. Kratko tehnično poročilo o tem sredstvu najdemo po zaslugi podjetja Vetconsult, Ljubljana, Gosposvetska 13, v lanski decembrski številki Slovenskega čebelarja na strani 255. Omenjeno podjetje je uvoznik tega akaricida. Redkokateremu čebelarju pa je najbrž znano, da sta dva naša ugledna strokovnjaka, dr. Aleš Gregorc z Veterinarske fakultete in dr. Janez Jelenc iz Veterinarskega zavoda za Gorenjsko, v posebni raziskovalni nalogi preizkušala učinkovitost sredstva apilife-VAR in jo primerjala z učinkovitostjo bayvarola. Po končani gozdni paši leta 1995 sta avgusta in septembra izvajala poskuse v 14 družinah medonosne čebele. V družinah, ki so imele bodisi to leto nove matice ali pa so bile njihove matice stare eno leto, je po zdravljenju odpadlo 78,9 odstotka varoj, v družinah z dve in tri leta starimi maticami pa je povprečno odpadlo 53,8 odstotka varoj. Povprečno je v poskusnih družinah po enkratni ponovitvi poskusa odpadlo 66,4 odstotka varoj. V družinah, zdravljenih z bayvarolom, je po 33 dneh odpadlo 95,7 odstotka varoj. Apilife-VAR je torej kot zdravilo z naravnimi substancami dobro predvsem za zmanjševanje stopnje okuženosti čebelje družine. Študijo z naslovom Zatiranje varoe v družinah medonosne čebele z zdravilom apilife-VAR sta avtorja v angleščini objavila v Zborniku Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, 33(1996)2, 255-9. Čebelarje pa ob tej priložnosti seznanjam še z rezultati skromnega poskusa, izvedenega v dveh panjih pri čebelarskem sosedu, tri kilometre proč od mojih čebel. O tem poskusu sem poročal tudi na predavanju, ki sem ga imel februarja letos za ČD Center. Panj št. 1 Datum kontrole Št. varoj 6.-11. 10. 95 183 11.-15. 10. 95 208 15. 10. -26. 11. 95 1510 Skupaj odpadlo 1901 varoa Panj št. 2 Datum kontrol Št. varoj 6.-11. 10. 95 4 11. -15. 10. 95 4 15. 10.-26. 11. 95 77 Skupaj odpadlo 85 varoj Kot je razvidno, je bil prvi panj hudo okužen in tudi zelo oslabel, vendar se je po zdravljenju zelo okrepil in se spomladi dobro razvijal. Druga družina pa v primerjavi s prvo sploh ni bila občutno okužena. Tudi ti rezultati, dobljeni že pozno jeseni, potrjujejo mnenje obeh omenjenih strokovnjakov, češ da je apilife-VAR učinkovito sredstvo za zmanjševanje stopnje okuženosti čebelje družine. Ob uporabi pa seveda niso zaželene previsoke temperature, na kar opozarja tudi navodilo, v katerega vsebino se tu ne spuščam. Najtemeljiteje so učinkovitost sredstva apilife-VAR že I. 1994 preučili na Zveznem raziskovalnem inštitutu v Liebefeldu v Švici. Gledano v celoti, je torej o tej snovi kar nekaj koristnih podatkov. prof. dr. Jurij Senegačnik Literatura 1. Matavž, J.: Alternativni način nadzorovanja varoe. Slov. čeb. 1997, št. 3, 70-75. 2. APILIFE-VAR - Hlapne ploščice vermikulita za uporabo v čebelarstvu. Slov. čeb. 1996, 12. str. 355. 3. A. Gregorc, J. Jelenc: Control of Varroa Jacobsoni in Honeybee Colonies Using Apilife-Var. Zbornik Vet. fak. Univ. Ljubljana 1996, 33(2)255-9 4. Imdorf, A., Bogdanov, S., Kielchmann, V., Maquelin, C.: Apilife-Var - ein Varroabekämp-fungsmittel mit dem Haupwirkstoff Tyrol. Schweizerische Bienen-Zeitung, 117, (1994) 326-333. OKSALNA KISLINA - POMEMBNA NOVOST ! dr. JOŽE RIHAR V prvih mesecih tega leta so objavili dve novosti, ki bosta - po mojem prepričanju - nad vse ugodno vplivali na zatiranje varoe. Sekcija za čebelarstvo pri raziskovalnem inštitutu za mlekarstvo v Liebefeldu v Švici je po večletnem preizkušanju izdelala preprosto in za več let uporabno napravico (25 cm x 25 cm x 16 cm ), » dispanser« mravljinčne kisline. Pod nazivom »FAM Liebefeld« ga je aprila dala v prodajo. Druga, morda še bolj spodbudna novost je nov, poenostavljen način rabe oksalne kisline. Konec februarja je inž. Franc Šivic na predavanju v Polhovem Gradcu med drugim povedal, da so v Italiji začeli na nov način uporabljati oksalno kislino. Čebel z njo ne zaprašujejo, temveč jo dodajajo v sladkorni raztopini ter krmijo čebele v pitalnikih ali jo kapajo na čebele. Na varoe ne deluje kontaktno temveč sistemsko, prek hemolimfe. Povedal je tudi, da bo ta način preizkusil v svojem čebelnjaku. Odtlej sem skušal o tem najti podrobnejše podatke oziroma dobiti recept, zlasti zato, ker je bila oksalna kislina tako zame (1987, 1997) kot za druge še posebej zanimiva ( Pavlin, 1995, Jenko Rogelj, 1996, in prevod dr, Matavža, 1997). To je namreč organska kislina, ki ne pušča sledov v čebeljih pridelkih, varoe pa nanjo ne morejo postati odporne, vsaj tako trdijo. Svoj prispevek v Slovenskem čebelarju sem končal takole: »Kot je razbrati, uporabe oksalne kisline ne moremo svetovati vsakomur«, ali po domače povedano, da jo odsvetujemo. Z uporabo novega postopka so se prvotni pomisleki razblinili, skratka oksalna kislina postaja zanimiva za vsakogar. Povzemamo podatke skupine raziskovalcev deželnega zavoda za čebelarstvo v Hohen-heimu v Nemčiji ( R. Gerlich, dr. G. Liebig, C. de Marco ) ter notici dr. W. Ritterja (ADIZ 3,5/97). Decembra 1996 je čebelarski inštitut iz Bologne poročal o poenostavljenem načinu uporabe oksalne kisline, pri katerem na čebele kapljamo sladkorno raztopino, v katero je vmešana ta kislina. 100 grmov oksalne kisline (to odgovarja 140 g dihidrida oksalne kisline) zmešamo z litrom vode in 1,2 kg sladkorja. Za čebeljo družino potrebujemo približno 50 ml. sladke raztopine. Tako sladkano kislino kapljamo na ulice s čebelami. V Hohenheimu so jo to zimo uporabili dvakrat v 20 čebeljih družinah brez zalege. Prvič je odpadlo približno 70, drugič, po presledku sedmih dni , pa 26, skupaj 96 odstotkov va-roj. Močno kisla raztopina ima pH vrednost manjšo od 1, a jo čebele kljub temu dobro prenašajo. Ne sme pa priti v stik s kožo. (Enako velja za mravljinčno kislino. Opomba J.R. ) Treba je opozoriti na pazljivost pri pripravi sladkorne raztopine z oksalno kislino. Kristali kisline ne smejo priti v stik s kožo ali očmi. Ne smemo jih vdihavati. Pri tem opravilu moramo nositi gumijaste rokavice, varovalno dihalno masko in varovalna očala (Glej Slovenski čebelar, 1997/1:15). Novi način uporabe oksalne kisline ima še naslednje odlike: Gre za organsko kislino, ki jo najdemo v številnih rastlinah nekaj pa tudi v medu. Tudi pri dosedanjem načinu uporabe v medu in vosku niso ugotovili nikakršnih ostankov. Gre torej za ekološko izredno čist akaricid. Oksalna kislina je enako uporabna kot mravljinčna kislina, če ne celo bolj, saj jo lahko uporabljamo ne glede na temperaturo ozračja. Deluje kot sistemik, to je preko čebelje krvi, podobno kot akaricidi perizin, apitol, zvarek KAS. Pripis. Oba citirana avtorja navajata, da je novi način uporabe oksalne kisline še v fazi preizkušanja. Tudi nekateri naši čebelarji so minulo jesen, to zimo in pomlad preizkušali številne načine zatiranja varoe, da bi rešili svoje čebele. Mednje prištevam tudi nekaj dolenjskih čebelarjev, ki so v začetku aprila v Dolenjskih Toplicah poslušali moje predavanje. Takrat o tem novem načinu nisem imel natančnih podatkov. Zato naj bo ta prispevek nekakšno dopolnilo. Tako kot je inž. Šivic obljubil, da bo poročal o svojih izkušnjah, sem prepričan, da bodo novo metodo preizkusili tudi drugi čebelarji, želim, da bi o tem poročali tudi oni. 'x flašiznani čebelarji 1 iY, MOJI ČEBELARSKI SPOMINI prof. EDI SENEGAČNIK (nadaljevanje) Prijateljstvo pa je ostalo tudi po vojni, ko smo spet začeli in tokrat množično, voziti cele vlake v Subotico in njeno okolico. Tudi ko sem pozneje, čez kakih 30 let, začel voziti čebele na sončnico, so mi našli dobro pasišče v Bajmoku pri Subotici. Akacijeva paša je bila odlična in zdaj je bilo treba panje iztočiti in čebele prepeljati domov. Vedel sem, da je treba tako storiti. Neki ljubljanski čebelar pa mi je svetoval, naj prepeljem domov polne panje, tako dela tudi on, kajti doli ni bilo tako pripravnega prostora za točenje. Mož me je pregovoril, in čeprav sem bil v velikih skrbeh in celo slutil, da se lahko kaj zgodi, sem ga poslušal in čebele vozil podnevi kar v veliki majski vročini. No, doslej sem govoril o sreči, ki me je vedno spremljala. Tokrat pa mi je obrnila hrbet. Ko smo pripeljali čebele v Ljubljano, je iz nekaterih panjev, ki smo jih iz vagona nakladali na avto, že curljal med. Nekateri panji so kar onemeli in nehali bučati. Zadaj za okenci pa so bile zadušene čebele. Vse so pritisnile na okenca in zaprle zrak čebelam v notranjosti panja. Polni medeni sati so se ogreli in med je začel curljati po čebelah. Nesreča je bila tu. Dobro se še spominjam, kako smo z vso naglico nakladali čebele na tovornjak in jih prepeljali v takratni veliki društveni čebelnjak v Podkraju, ki je stal na vzpetini nad Anzelčevo domačijo. Tam je bil potem žalosten "pogreb". Kdor je kdaj videl zadušene panje in mrtve, počrnele in z medom zamaščene čebele, ta tega prizora ne bo nikdar pozabil. In če je potem še videl, kako smo te čebele ometali iz panjev kar v samokolnice in jih potem pokopali v bližnjem gozdu! Najbrž bo rekel, da raje ne gre nikoli več s čebelami na pot, kot da bi se mu kaj takega zgodilo. Mislil sem, da bo po meni, ko smo ugotovili, da se nam je zadušilo kar 22 panjev od 60, kolikor smo jih peljali na pašo. Nekaj takega sem moral letos gledati pri čebelnjaku svojega dobrega prijatelja Toneta, saj so mu na škržatovi paši na Primorskem zastrupili 35 panjev. Prepričan sem bil, da te nesreče ne bom preživel, zlasti pa se ne bo potolažil moj oče, da te nesreče ne bom preživel, zlasti pa se ne bo potolažil moj oče, ki me je s tako dobro voljo in tihim pričakovanjem nagovoril za ta prevoz v Subotico. Ko je videl, kaj se je zgodilo, je žalostno pogledati s svojimi očmi, sem in tja sem ozrl tudi name, toda iz njegovih ust ni prišla "beseda žala". Takrat sem se spomnil na grško mitologijo, na očeta Dedalusa, ki je svojemu sinu izdelal krila, da bi poletel pod sinjo nebo. Ko je poletel, pa so topli sončni žarki raztopili voščene vezi na njegovih perutih. Vpričo očeta je padel v morje in se utopil. Preklel je svojo umetelnost in žaloval za sinom ter ga zaman klical: "Ikar, kje si?" Bal sem se, da bo tudi oče preklel tisti dan, ko je začel čebelariti in zdaj doživel tako nesrečo. V tej tragediji sicer jaz nisem izgubil življenja, čitil pa sem, da sem pravzaprav sam kriv za nesrečo. S podvojeno pridnostjo sem potem kmalu nadomestil izgube in napolnil prazne panje. Takrat so namreč že junija sejali na Barju prašno ajdo, na kateri so si čebele zelo opomogle, in potem sem jeseni že prepeljal čebele na pravo ajdovo pašo na Krško polje. Na to tragedijo, ki sem jo doživel pri svojem prvem večjem prevozu, nisem nikdar pozabil. Sicer sem vozil čebele iz Ljubljane v Krško, cilj pa sem vedno dosegel v eni noči, tako da so bile čebele v jutranjih urah vedno na svojih stojiščih. O vsem tem in o dolgih prevozih sem premišljal leta in leta, zlasti sem imel za to veliko časa v nemškem vojnem ujetništvu. Včasih sem ponoči, ko zaradi lakote dolgo nisem mogel zaspati, mislil tudi na take prevoze. Pri tem pa sem ugotavljal tole: Nikdar ne vozi čebel podnevi, ampak samo ponoči do zgodnjih jutranjih ur. Takrat je treba panje odpreti, če smo že na pasišču. Če so se pri prevozu pojavile kake nevšečnosti, mi pa še nismo na cilju, je treba panje razložiti, jih takoj odpreti, pot pa nadaljevati prihodnji večer. Tako smo po vojni tudi delali, zlasti še, ko smo čebele prevažali z vlakom. Na dolgi in nevarni vožnji v Liko smo panje čez dan razložili na rampi v Karlovcu ali pa v Zagrebu v botaničnem vrtu. Ko pa smo vozili iz Mačve, smo jih razložili včasih v Rumi ali pa v Vinkovcih. Ne bom omenjal, koliko je bilo pri tem truda in nevšečnosti, toda to je bilo hitro pozabljeno, saj smo vozili brez vsakršnih izgub in na pasišče prispeli z neprizadetimi družinami. Naj omenim, da so tudi po vojni nekateri prevažalci doživeli podobne tragedije kot jaz. Na dolgi vožnji v Liko so nekoč zadušili nekaj sto panjev čebel, ker so jih vozili podnevi. No, kako srečni smo danes slovenski prevažalci! Omislili smo si prevozne čebelnjake, ki sojih čebelarji prav smotrno preuredili iz že rabljenih tovornjakov. Zdaj ni nobenih skrbi glede varnih čebel. Vedno vozimo ponoči. Ce pa na cilj nismo prispeli v zgodnjih dopoldanskih urah, potem lahko obstanemo kjer koli, zavijemo na stransko pot in tam odpremo panje. Naj povem še to, da so nekateri naši podjetni prevažalci po dvakrat ali trikrat takole raz- Čebele na akacijevi paši. Foto: E. Senegačnik tovarjali, ko so vozili svojo žival v južno Dalmacijo in na tamkajšnje otoke. Po tej nesreči, ki me je močno prizadela in potrla, pa me je spet obiskala sreča. Dobil sem službo v Ljubljani. Začelo se je novo življenje. Kot mlad profesor sem se ves posvetil svojemu pedagoškemu delu in študiju, ostal pa sem doma pri svojih starših in - čebelah. Zanje sem vedno našel čas. Pri njih sem že takrat dobival tisto življenjsko energijo, ki me je potem napajala, da sem bil vedno zdrav in zadovoljen, dobre volje v šoli pri svojih dijakih. Številni mi zdaj pravijo, da jim ni bilo nikdar dolgčas, najlepše pa jim je bilo takrat, ko sem tudi jaz kot njihov učitelj "prešprical" kako urico in jim govoril o čebelicah. OPOZORILO IN OBVESTILO ČEBELARJEM Zaradi obvestil, predvsem iz Primorske, da so to pomlad ponekod čebelje družine odmrle zaradi varoze, pričakujemo, da se jeseni in prihodnjo spomlad to lahko zgodi tudi v notranjosti Slovenije. Čebelarjem svetujemo naj, maja in junija vzredijo več rezervnih družin z mladimi maticami. Če jih sami ne boste potrebovali jih boste verjetno brez težav prodali. Upoštevajte navodila veterinarjev, da ne bi imeli večjih izgub čebeljih družin zaradi varoze. Uredniški odbor Hitro in po konkurenčnih cenah Vam oblikujemo in izdelamo nalepke za kozarce z medom, za steklenice z medico ali medeno žganje, za propolis in kozarce z mešanicami čebeljih pridelkov in nalepke vseh vrst. Telefon 061 - 267 049 zvečer. Električni pogoni za točila za 3,4,5 in 6 satov, samo 17.900 SIT , priklop možen na akumulator ali 220 V. Vrtenje levo in desno od 0 do 430 obratov in žica za žičenje. Pošljemo tudi po povzetju. AGROLIT d.o.o. Graška c. 25/a, LITIJA , telefon 061 662 - 136 Čebelarska družina Maribor Tabor je od novembra lani do februarja letos izgubila dva zaslužna čebelarja. Oba sta bila soustanovitelja naše čebelarske družine, oba sta čebelarila več kot 50 let, oba sta čebelarila z več kot 70 AŽ panji in oba sta za svoje nesebično delo za napredek in razvoj čebelarstva prejela odličja Antona Janše III., II. in I. stopnje. KARLO MAČEK Nenadoma smo novembra lani izgubili dolgoletnega in vzornega blagajnika naše družine Karla Mačka. Bil je eden od redkih čebelarjev, ki je znal pridobivati vse, kar pridela čebela, v okusni embalaži pa je znal vse tudi prodati. Na njegovih prodajnih policah v domači hiši je bilo prav vse, kar čebela pridela in kar lahko iz čebeljih pridelkov naredimo. Rodil se je leta 1925 v Prekmurju. Končal je gostinsko šolo, leta 1946 pa je začel čebelariti. Redno je prevažal čebele na različne paše. Pogosto so ga vabili tudi v osnovne šole, da je mlade seznanjal z lepoto čebelarjenja in čebeljimi pridelki. Zahvaljujemo se mu za vse, kar je storil v dobro čebelarstva in čebelarjev. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Čebelarska družina Maribor Tabor JOŽE PLIBERŠEK Februarja letos se je nepričakovano poslovil naš dolgoletni in nadvse prizadevni gospodar Jože Pliberšek. Desetletja je skrbel za družinski čebelnjak z 20 panji. Rodil se je leta 1929 v Jur-šni vasi - Tinje na Pohorju. Komaj 7 let je bil star, ko mu je umrla mati. Nepreskrbljenih je ostalo devet otrok. Po materini smrti je živel pri rejniški družini in tam je začel že z 12 leti, leta 1941 čebelariti. Hkrati seje tudi izučil za tkalskega mojstra. Čebele je dolga desetletja prevažal na različne paše. Vedno je bil pripravljen pomagati drugim čebelarjem. Zgubili smo dobrega čebelarja in skrbnega družinskega gospodarja. Spominjali se ga bomo kot skromnega in vzornega čebelarja. Čebelarska družina Maribor Tabor FILIP LAVRIŠA Čebelarji Čebelarske družine Smlednik smo se februarja letos poslovili od našega dolgoletnega člana Filipa Lavri-še. Filip je bil vzoren čebelar in prizadeven član naše družine. Čebelaril je z večjim številom panjev, bil je tudi prevažalec. Rodil se je leta 1909 v Horjulu, kjer je začel čebelariti. Leta 1940 se je poročil in preselil na Podrečo pri Mavčičah, kjer je čebelaril do smrti. Za vzorno in prizadevno delo v čebelarstvu je prejel odličja Antona Janše III. in II. stopnje. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Čebelarska družina Smlednik ANTON HREN Februarja letos smo se poslovili od dolgoletnega čebelarja, člana Čebelarskega društva Zreče, Toneta Hrena. Rodil se je leta 1927 v Zla-kovi pri Zrečah v delavski družini. Po vojni si je zgradil svoj dom in ob njem postavil čebelnjak. Leta 1955 je tako začel čebelariti. Ob delu v tovarni UNIOR je vedno vzorno skrbel tudi za čebele. Udeleževal se je predavanj, pa tudi drugim čebelarjem je rad pomagal z nasveti. Bil je dejaven član Čebelarske družine Zreče, za svoje delo pa je prejel odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Za njegove čebele bo odslej skrbel njegov sin. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Čebelarsko društvo Zreče ALOJZ VRBNJAK Na pragu pomladi, tedaj, ko se za nas čebelarje začne čebelarska sezona, je nenadoma ugasnilo življenje 81-letnega Alojza Vrbnjaka iz Se-govcev 32. Rodil se je v Moravcih v Slovenskih goricah. Življenjska pot ga je zanesla v Apaško dolino v Segov- ce, tam pa je poleg službe in družine našel čas tudi za čebelarjenje. Leta 1951 se je včlanil v čebelarsko družino Apače in pozneje v Čebelarsko družino Gornja Radgona, zdaj Čebelarsko društvo "Peter DAJNKO" Gornja Radgona. Vsa leta je bil zelo dejaven, večkrat tudi član upravnega odbora društva. Pridobljene izkušnje je z veseljem prenašal na mlade, zlasti začetnike. Za svoje delo je prejel pisno pohvalo in odličje Antona Janše III. stopnje. Od Alojza smo se poslovili številni čebelarji z društvenim praporom in poslovilnim govorom. V spominu ga bomo ohranili kot dobrega čebelarja in prijatelja. Čebelarsko društvo "Peter Dajnko" Gornja Radgona JUSTIN LOGAR A Za prijatelje, ki jih ni bilo malo, je bil Logarjev Justi. Izučen čevljar, rojen leta 1909, vendar ni dolgo čevljaril, saj je postal tovarniški delavec v Tovarni kos. V mladih letih je med vrstniki, med katerimi je bil zelo priljubljen, rad zapel in prešerno zavriskal. Srečno je preživel vihro druge svetovne vojne, doživljal pa jo je po vsej Evropi. Po vojni sta si z ženo skoraj iz nič zgradila lastno hišo in takrat, leta 1950, se je začela tudi njegova čebelarska pot. Pri vseh dejavnostih čebelarskega društva je bil Justi med prvimi, ki je poprijel za delo. Prvi je delal v čebelarski trgovinici, ki oskrbuje čebelarje s čebelarskimi potrebščinami. Ko je zaradi starosti in bolezni čebelarjenje opuščal, si je za vsako družino, ki jo je dal od hiše, obrisal kakšno solzo. Po številu družin ni bil velik čebelar, velika pa je bila njegova ljubezen do čebel in dela v čebelarskem društvu. Prijatelji in čebelarji ga bomo pogrešali. ČD Slovenj Gradec STANE PLANTARIČ V 65. letu starosti se je za vedno ustavilo plemenito srce Staneta Plantariča iz Tržišča. Bil je ustanovni član ČD Šentjanž in njegov tajnik. Za svoje zasluge v čebelarstvu je prejel odličje Antona Janše II. stopnje. Ves prosti čas je Stane posvetil napredku svojega kraja. Svoje čebele je znal Stane ob pravem času pripraviti do vrhunca razvoja, tako da so mu prinesle veliko medu in izrabile vsako najmanjšo pašo. Imel je 360 družin. Bil je pionir prevažanja na Slovenskem. Kot najstarejši otrok v številni kmečki družini je bil vajen trdega dela. Ni mu bilo prenaporno voziti čebele na pašo v Gorski Kotar in Liko. Njegova poročila Medexovi svetovalni službi o pašnih razmerah so koristila številnim preva-žalcem ali jih obvarovala škode. V imenu slovenskih čebelarjev se Ti zahvaljujemo za vse. Tih, miren, skromen in pošten ni nikoli silil v ospredje. Najlepši spomin pa so dobra dela, ki jih pri Tebi ni bilo malo. Vzorno si skrbel za svojo družino in ji bil zgleden oče. Da je bil Stane znan in cenjen, priča množica čebelarjev iz vse Slovenije, ki ga je 4. februarja pospremila k večnemu počitku. Rože na Tvoji gomili bodo vabile čebele. Naj le prihajajo obiskovat prijatelja, ki jim je posvetil velik del svojega življenja. Ob tej veliki izgubi in bolečini pa nam je v uteho, da bosta še naprej čebelarila sinova Miloš in Primož. Iz roda v rod - in prav je tako. Za svet Posavskih čebelarjev Viktor Kladnik LOJZE KRMELJ Konec novembra, ko so naše čebele že počivale, smo k zadnjemu počitku pospremili našega dolgoletnega čebelarja Lojzeta Krmelja. Rodil se je leta 1939 v kmečki družini. Pri hiši se je po domače reklo pri Godeša-nu. Še danes se veliko starejših Ločanov spominja maj-majhnega fantiča, Godešanovega Lojzeta, kako je z lepima rjavcema pripeljal v mesto polno naložen voz drv, da Ločanov pozimi ni zeblo. Njegova čebelarska pot se je začela, ko mu je "Firbarjev" ata podaril roj. Lojze ga je takrat naselil v kranjiča. Pozneje je AŽ panje prevažal z "gumiradlom", posutim z mivko, da so čebele imele udoben prevoz. Ko so začeli čebele prevažati s tovornjaki, je postal reden obiskovalec istrskih pasišč. Z ženo Marinko sta na Križni gori postavila nov dom. Okolica je njegovim čebelam dajala odlično celoletno pašo na travniku in v gozdu. Zato je nad hišo v Bregu postavil lep čebelnjak in tam se je tudi najraje zadrževal. Te dni pa smo zvedeli, da Lojzetov čebelnjak ne bo ostal prazen in zapuščen, saj bo njegovo čebelarsko delo nadaljevala njegova najmlajša hči Damjana. Loški čebelarji ji bomo radi pomagali in se tako Lojzeta še pocjosteje spominjali. Čebelarska družina Škofja Loka mfrm KAREL POREDOŠ JANKO ČEŠAREK Ko se je leta 1996 življenje v panju začelo na novo, ko so čebele začele obletavati prvo spomladansko cvetje in dajati sadnemu drevju novo življenje, smo se na pokopališču na Gorici poslovili od staroste Čebelarskega društva Puconci Karla Poredoša. Čebele so mu bile zdravje in za svojih 90 let se ima zahvaliti tudi tem drobcenim in marljivim živalicam, ki so mu postale življenjske sopotnice. Čebelaril je za svoje lastno zadovoljstvo, kmalu pa je začel razmišljati tudi o organiziranju čebelarske dejavnosti v svojem okolju. Bil je pobudnik in ustanovni član Čebelarskega društva Puconci leta 1952 ter vse do leta 1981 njegov dolgoletni predsednik. Za zasluge pri organiziranju in razvoju čebelarstva je prejel več priznanj, med drugimi tudi odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Leta 1986 ga je Čebelarsko društvo Puconci izvolilo za svojega častnega člana. Njegove zasluge za čebelarstvo so velike. Od njega smo se učili, uporabljali njegovo bogato znanje in izkušnje, upoštevali njegove nasvete. Za vse to smo mu hvaležni in dolžni tiho spoštovanje. Čebelarska družina Cerklje na Gorenjskem FRANC FRANKO Junija lani smo se na pokopališču v Puconcih poslovili od 70-letnega Franca Franka, člana Čebelarskega društva Puconci. Od njega so se poslovili številni prijatelji in tudi njegovi občudovalci, saj so ga povsod, kjer je delal, krasile vse tiste lastnosti, ki jih sicer pripisujemo čebelam: prid- nost, delavnost, gospodarnost, redoljubnost, skromnost, ljubezen do narave... Svoje bogato znanje o čebelarstvu in čebelah je nesebično razdajal tudi članom društva. Nenehno je poudarjal pomen organiziranega čebelarstva in zato je veliko vlogo namenjal društvenemu življenju. Za zasluge na področju čebelarstva je prejel odličje Antona Janše III. stopnje. Čebelarji smo z njim preživeli čudovite trenutke in vsakomur od nas je pustil svoje sledi. Za vse smo mu dolžni trajen spomin in večno hvalo. Čebelarsko društvo Puconci Med čebelarji se ohranjajo nevidne, vendar trdne vezi prijateljstva in pripadnosti vzorom čebelje družine. Iz naših vrst je vdan v svojo usodo tiho odšel 73-letni Janko Češarek. Janko je odraščal v naravnem okolju in tam si je ustvaril družino. Narava ga je privabila tudi med čebelarje. Samostojno je začel čebelariti pred 30 leti. K čebelam ga je že pred šestdesetimi leti privabil France Gradišar, ki bo letos dopolnil 92 let. Na njegovem prvem stojišču v Lepovčah se je zvrstilo več čebelarjev, in ker zgledi vlečejo, ostajajo na pokojnikovem dvorišču čebele dveh čebelarjev. Pokojni Janko je ljubil čebelji vrvež, poslikaval je panjske končnice, kar desetletje pa je bil tudi blagajnik Čebelarskega društva Ribnica. Februarja letos smo se čebelarji s hvaležnostjo poslovili od njega in se mu zahvalili za vse, kar je storil za napredek in ohranjanje čebelarstva na območju našega društva. Čebelarsko društvo Ribnica JANKO ERŽEN Čebele so legle k zimskem počitku, ko jih je skrbni gospodar nakrmil in pripravil za naslednje medeno leto. Takoj potem pa ga je zahrbtna bolezen prisilila, da je v 69. letu starosti klonil pod njeno težo. Že kot mladega fanta ga je doletela nesrečna usoda vojne, in ta ga je spremljala sko-skozi vse življenje. Kljub temu sta ga njegova močna narava in klenost vodili naprej. Ustvaril si je dom, družino in lepo število čebeljih družin, ki so mu bile, zlasti po upokojitvi, največje delovne prijateljice. Z njimi je po vsej domovini doživljal hude in lepe trenutke čebelarjenja, zato ni čudno, da je večkrat dejal: "Kaj bi brez čebel!" Veselil se je vsakega dne, ko je kramljal z njimi. Za svoje delo v čebelarski družini je prejel tudi odličji Antona Janše ill. In II. stopnje. Kot vzornega člana družine, njenega predsednika in člana nadzornega odbora smo ga tiho in s spoštovanjem sredi decembra lani pospremili na selško pokopališče. Janko je imel prav toliko energije, kot jo imajo čebele, zato naj nam bo za vzor. Čebelarska družina Cerklje na Gorenjskem & IVAN MURN IVAN KRANJC Kljub vsem željam in voščilom v novem letu je v veselo razpoloženje posegla smrt. Vzela nam je čebelarja Ivana, sicer člana Čebelarske družine Vojnik že od leta 1955. Rodil se je leta 1927 na Kolobju pri Dobjem, otroška leta je preživel v Šmarju pri Jelšah. Izučil se je za mizaria. Priselil se je v Vojnik in si ustvaril družino. Ce-belariti je začel s štiriindvajsetimi leti, leta 1951. V ČD je bil dejaven na več področjih in za njegovo delo mu je družina podelila odličje Antona Janže III. stopnje. Jeseni je zazimil štiriindvajset družin, njegovo delo pa bo nadaljeval zet Zvone. Pokojnega Ivana sta odlikovali prijaznost in odkritost do vseh ljudi, zlasti do čebelarjev. Čebelarska družina Vojnik Decembra lani smo k zadnjemu počitku na pokopališče v Dobje pri planini pospremili ustanovnega člana ČD Slivnica pri Celju Ivana Kranjca. Ivan se je rodil v kmečki družini v Pacidolu 26. novembra 1919. Kot mlad fant je bil mobiliziran v nemško vojsko, leta 1944 pa se je pridružil Osvobodilni fronti. Po vojni se je priženil na kmetijo pri Leskovšku, na kateri je kasneje kmetoval. Čebelariti je začel leta 1960 s čebelami v kra-njičih, ki so bile že prej pri hiši. Počasi jih je preselil v AŽ panje. Čebelaril je z dvnajstimi AZ panji. Odslej bo za čebele skrbel njegov cin Bojan, tako da čebelarstvo pri Kranjčevih ne bo zamrlo. Upamo, da bo tako tudi v bodoče. Pokojnega Ivana bomo čebelarji ohranili v spominu predvsem kot dobrega čebelarja in prijatelja. Čebelarsko društvo Slivnica pri Celju USTANOVLJENA ČEBELARSKA ZVEZA MURSKA SOBOTA Na letošnjem občnem zboru Zveze čebelarskih društev Murska Sobota so se predstavniki društev zbrali v prostorih murskosoboške Družbene prehrane. Doslej je bilo v zvezo včlanjenih 11. društev, že v začetku pa so medse sprejeli še na novo ustanovljeno Čebelarsko društvo Moravske Toplice. V zvezo je zdaj vključenih 226 članov, ki so lani iztočili 20.436 kg medu. Za čebeljo pašo na akaciji se je lani prijavilo 38 čebelarjev. Čebelarski krožki delujejo na treh osnovnih šolah in sicer pri Svetem Juriju, v Prosenjakovcih in Puconcih. Precej hudih besed je bilo na občnem zboru izrečenih o preoblikovanju dosedanje Zveze čebelarskih društev v Čebelarsko zvezo Murska Sobota. Predstavnik Čebelarskega društva Murska Sobota je bil prepričan, da bi morali pred sprejetjem sporozuma o združitvi oceniti premoženje vsakega društva, ki je zdaj postalo last na novo ustanovljene zveze. Tako so se dogovorili, da bodo to storili čim prej, le za način se bo še treba dogovoriti : ali bo ob lastninjenju obveljalo število članov oz. njihovih panjev ali če se malo pošalimo - število čebel. Ob koncu občnega zbora so podelili tudi odličji Antona Janše II. stopnje , prejela sta jih dolgoletna čebelarja Rudolf Perkič iz Murske Sobote in Janez Ficko iz Puconcev. Priznanja za dolgoletno aktivnost v zvezi pa so prejeli Matija Šerak, Nikolaj Ferenčič, Štefan Černi, Koloman Korpič, Karel Kološa in Ludvik Ružič. J.Ž. Matija Šerak prejema iz rok predsednika g. Plan-kerja posebno priznanje za dolgoletno delo v čebelarski zvezi Murska Sobota. Enako priznanje je dobil tudi Koloman Korpič. Foto: J. Mihelič MENGEŠKI ČEBELARJI SO NAGRADILI ŠOLSKE OTROKE ZA SPISE IN RISBE O ČEBELAH PROF. JANEZ MIHELIČ Čebelarsko društvo Mengeš je v sodelovanju z Osnovno šolo Mengeš organiziralo naravoslovni dan na temo »Čebelji panj domača lekarna ». Sodelovalo je preko 250 otrok iz drugih, tretjih in četrtih razredov OŠ Mengeš, ki so pisali spise , risali na panjske končnice, izdelali plakate in risbe. Člani čebelarskega društva so postavili tudi razstavo čebelarskega orodja , malo maketo čebelnjaka, stare in nove panje in še mnogo zanimivega ter poučnega, tako da so mladi lahko spoznali koristnost čebel in čebelarstva ter delo čebelarja. Dela je ocenila posebna komisija.. Nagrade v obliki kozarca medu je prispevalo ČD Mengeš. Mlade je v avli šole ob podelitvi nagrad nagovoril predsednik društva g. Matej Bleje in jim je čestital za izredno uspela dela, tako da se je komisija le težko odločila katera so najboljša in tako je nagrade prejelo veliko otrok. Nagrade sta nagrajencem podelila predsednik g. Matej Bleje in tajnik g. Jože Boštjančič. Za pisne prispevke so bili nagrajeni : Martina Furjan, Tjaša Oražem, Mateja Jerič, Matevž Mehle, Neža Skok, Domen Novak, Tina Štrumbel, Mateja Vahtar in Predsednik Čebelarskega društva Mengeš g. Matej Bleje in tajnik g. Jože Boštjančič izročata darila najboljšim učencem. Pogled na razstavo in šolarje, ki so napolnili avlo šole. Foto: J. Mihelič Tanja Pirc. Za risbe so prejeli nagrade: Tjaša Križman, Žiga Panjan, Ana Novak, Anja Jerič in Špela Korelc. Nagrado za strokovno, izvirno in domiselno izdelan plakat je dobila : Irena Gogala Nagrade za poslikane panjske končnice pa so prejeli: Ema Štokovnik, Anela Brkič, Urška Lamut, Nejc Bergant, Mojca Sršen, Marko Žnidar, Janez Habjan, Do- men Hren, Matej Zabret, Robi Mežnar, Gregor Korelc, Sanja šorn in Mateja Dodič. Vodstvo šole se je čebelarjem zahvalilo za dobro organizirano prireditev in za nagrade. Tako so mladi spoznali kako pomembna je čebela za človeka in okolje. Upam, da bodo to akcijo ČD Mengeš posnemala tudi druga društva po Sloveniji, saj so mladi tudi bodoči potrošniki čebeljih pridelkov. PREDSTAVITEV DEJAVNOSTI ČEBELARSKEGA DRUŠTVA "PETER DAJNKO" IZ GORNJE RADGONE Čebelarji Čebelarskega društva "Peter Dajnko" Gornja Radgona so se 12. januarja letos zbrali v gostišču Mencinger v Črešnjevcih na rednem letnem občnem zboru. Pregledali so svoje delo in aktivnosti v minulem letu ter sprejeli program za to leto. V društvu je 70 članov, še posebej razveseljivo pa je, da je med njimi 11 čebe-lark. Gospodarijo s 1200 čebeljimi družinami, sedem čebelarjev svoje čebele tudi prevaža, povprečno pa imajo po 80 panjev. Lani so po akacijevi paši peljali čebele na kostanj v Haloze in na Kozjak, v drugi polovici julija pa še na hojeva pasiš-ča na Notranjskem. Uspešno deluje tudi čebelarski krožek na OŠ Gornja Radgona pod strokovnim vodstvom g. Antona Novaka. Letos naj bi oživili čebelarski krožek tudi na osnovni šoli Apače. Dejavni so tudi na društvenem področju. Omenimo le organizacijo izleta za člane in njihove zakonce na Bizeljsko in po Beli krajini ter jesenski kostanjev piknik pri vinotoču člana društva g. Harija. Društvo se je vključilo tudi v akcijo ocenjevanja najlepšega in najbolj urejenega čebelnjaka in za ta namen imenovalo tričlansko ocenjevalno komisijo. Komisija je ugotovila, da imajo čebelarji zelo vzorno in skrbno urejene čebelnjake, za "naj" čebelnjak pa je izbrala in razglasila čebelnjak čebelarja in tajnika društva g. Franca Pižmohta. Na občnem zboru pa niso pozabili tudi na najbolj delovne in najuspešnejše člane društva. Za dolgoletno marljivo delo so podelili dve pisni priznanji, dva člana sta prejela odličji Antona Janše III. stopnje, deset čebelarjev pa odličja Antona Janše III. stopnje. ; gostišče Iz sprejetega programa dela za leto nalog pod predsedstvom g. Stanka Koroš- 1997 pa lahko razberemo, da bo društvo ca ne bi uresničili. tudi v tem obdobju zelo dejavno in delov- Za ČD "Peter Dajnko" no. Prav nič ne dvomimo, da zastavljenih D. Horvat ČEBELARSKA DRUŽINA DOLSKO SE PREDSTAVLJA Čebelarska družina Dolsko obsega vzhodni del Ljubljanske kotline, in to na obeh straneh reke Save. V njej je združenih 50 čebelarjev. Vsi smo naročeni na revijo Slovenski čebelar in čebelarimo s približno tisoč čebeljimi družinami. O tem, da so naši dedje čebelarili že v davnini, imamo tudi pisne vire. Če bo po sreči, bomo leta 1999 slavili 80 let organiziranega čebelarjenja. Poglavitna skrb naše Čebelarske družine Dolsko je, da bi imeli zdrave čebele, da bi pridelali veliko medu in da bi naše ljubljenke oprašile čim več sadnega drevja. Zato zdravimo in preprečujemo čebelje bolezni. Že vrsto let skrbi za zdravje naših čebel dolgoletni član naše družine, čebelarski mojster g. Martin Vidic. Zelo smo mu hvaležni za vsa navodila, strokovne nasvete, pripravo in delitev zdravil. Seveda se tudi strokovno izobražujemo, zlasti na predavanjih pri sosednih čebelarskih društvih, npr. pri društvu Ljubljana-Polje, s katerim dobro sodelujemo. Strokovna predavanja organiziramo tudi doma. Strokovno se izpopolnjujemo tudi z branjem čebelarske literature (knjige, Slovenski čebelar...) in strokovnimi ogledi čebel pri znanih čebelarjih. Lani smo obiskali če- belarja g. Franca Pečovnika v Ravnah nad Šoštanjem. Pri njem smo si ogledali njegovo stalno razstavo o čebelah. Tamkajšnji čebelarji so nas skupaj s predsednikom ČD toplo sprejeli in za vse gostoljubje se jim še enkrat zahvaljujemo. Za izobraževanje mladih čebelarjev smo kupili videofilme o čebelarjenju. Upamo, da bomo na ta način v naše vrste pritegnili tudi mladi rod. Nekoč so naši Zasavski hribi, ki z obeh strani obdajajo reko Savo, dajali bogato kostanjevo pašo. Žal je danes drugače. Že vrsto let kostanj hira zaradi kostanjevega raka. Čebelarjev-gostov, ki so nekdaj vozili čebele na kostanjevo pašo, je vedno manj. Naša Čebelarska družina Dolsko je zadovoljna tudi z občino Dol pri Ljubljani. Lani so nam finančno pomagali s 50 tisoč tolarji za nakup zdravil za čebele in za izobraževanje čebelarjev. Očitno se tudi občinski možje zavedajo, da je čebelarstvo pomembna kmetijska dejavnost. Čebelarjem je naklonjena tudi osnovna šola Dolsko, saj nam že vrsto let dovoljuje uporabo njihovih prostorov. Sodelujemo pa tudi s KS Dolsko, gasilci PGD Dolsko in Lovsko družino Laze. Vsako leto prirejamo za vse občane "če- belarsko srečanje", na katerem se poveselimo skupaj z nečebelarji. Tako srečanje naj bi bilo v tem letu že 19. po vrsti. Za vse naše delo in skrb nam čebele hvaležno vračajo z opraševanjem sadnega drevja, medom, voskom in propolisom. Čebelarska družina Dolsko OBČNI ZBOR CD RADLJE OB DRAVI SREČKO VERDINEK Čebelarji občine Radlje ob Dravi, Podvelke ter Ribnice na Pohorju smo se 24. januarja 1997 zbrali na rednem občnem zboru. Po ustanovitvi novih občin smo se tudi čebelarji nenadoma razdelili na več občin. Ob nenehnem upadanju članstva so to novo upravno razdelitev najbolj občutile Čebelarska družina Ožbolt in Čebelarska družina Ribnica na Pohorju. Zaradi premaj- hnega števila članov sta se ti dve družini priključili Čebelarskemu društvu Radlje ob Dravi. Tako je zdaj v društvu 32 članov čebelarjev, s približno 600 čebeljimi družinami. Na zboru smo izvolili novo vodstvo društva in tudi vse organe društva. Žal je bilo poročilo blagajnika bolj skopo saj je blagajna društva skoraj prazna. Dotacij ni bilo od nikoder, delovanje društva je bilo bolj v senci. Novi predsednik društva g. Srečko Verdinek je pripravil kar obsežen program dela, želja vodstva je, da bi znova oživili delo društva. Občnega zbora se je udeležila tudi čebelarska pospeševalka Vida Lešnik dr. vet. med., ki nam je predstavila svoj pro- gram dela za to leto na našem območju. Skupaj bomo pregledali vsa stojišča, ali ni morda katero okuženo s hudo gnilobo, pobrali bomo zimske mrtvice za pregled na nosemo in pršico, ter odvzeli vzorce medu za pregled na spore hude gnilobe. Določili smo tudi poverjenike za pašo in datum, do katerega se morajo javiti čebelarji, ki vozijo čebele na pašo na naše območje. Tako bomo zadovoljni domači čebelarji in prevažal-ci. Tiste, ki se ne bodo prijavili naprej, bomo prijavili veterinarski inšpekciji, saj lahko z dovozom okuženih čebel še bolj prizadenejo že tako osiromašeno domače čebelarstvo. Upamo, da nas bodo podprle občine, gozdarske organizacije in tudi druge pristojne ustanove, kajti čebele so koristne za vse. Žal tega pogosto nočemo vedeti. Vse druge panoge dobijo ob nesrečah pomoč države in občin le čebelarstvo ne dobi skoraj ničesar. Upamo, da bo letos bolje in da bo tudi letošnja letina dobra. ČEBELARSKA DRUŽINA GRAD IN NJEN PREDSEDNIK Z oblikovanjem več novih, manjših občin so nastale takšne in drugačne težave. Nove meje so med drugim razbile tudi prene-katero čebelarsko družino. Ker posamezne občine različno sofinancirajo delovanje društev na svojem območju, so se čebelarji morali vključiti v družine na območjih občin, v katerih živijo. Tako se je zgodilo tudi ČD Grad. Izgubila je nekaj svojih starih članov in pridobila nekaj novih. Naša čebelarska družina deluje že več kot 60 let. Zato smo na občnem zboru sklenili, da jo bomo na novo registrirali in z vključevanjem mladih članov oživili naše delovanje. Izvolili smo novega predsednika in blagajnika. Predsednik je postal Alojz Sukič od Grada, blagajnik pa Štefan Gjergjek iz Kovačevcev. Le tajnik je še naprej ostal Ludvik Kočar od Grada. Vsi trije so po čebelarskem stažu mladi, a vneti čebelarji in gotovo bodo osvežili v naše vrste. Novi predsednik ima lepo urejeno domačijo v neposredni bližini osnovne šole in je med drugim pripravljen oživiti tudi delovanje čebelarskega krožka. Šolski čebelnjak je preselil k svojemu, ga uredil in naselil s čebelami. Da je skrben gospodar, ki ljubi red, dokazuje tudi fotografija z lepo urejenim stojiščem za njegov in šolski čebelnjak pred pristno goričko domačijo. Ponosen je na prijetno domovanje svojih malih prijateljic. Sicer pa jim namenja tudi ves prosti čas. Čebelje pridelke z lahkoto pro- da, saj se marsikdo rad ustavi pri njem in prisluhne njegovim besedam. Zelo pa ga razveseljujejo obiski otrok, ki jih s prijazno besedo navdušuje za čebelarjenje. Njegova velika želja je, da bi mu na šoli nekdo pomagal oživiti delovanje čebelar- Predsednik Alojz Sukič pred svojim čebelnjakom. skega krožka. Na šoli je precej literature, diapozitivov in čebelarske opreme, saj je krožek pred leti zelo uspešno deloval. Upamo in želimo, da bi bila njegova prizadevanja uspešna. Za ČD Grad Emil Kuzmič IGNAC JERNEJ -EDEN IZMED NAJSTAREJŠIH ČRNJANSKIH ČEBELARJEV MIRKO BERLOŽNIK Črna na Koroškem je gospodarsko in kulturno središče širše kmetijsko-gozdar-ske okolice v zgornjem delu Mežiške doline, zato ne preseneča, da je v tem stoletju tam zrasel rod čebelam vdanih ljudi. Eden izmed njih je tudi Ignac Jenej, ki je zadnji januarski dan tega leta praznoval svoj 83. rojstni dan. Rodil se je 31. januarja 1914 v Črni na Koroškem. Rod njegovih staršev izvira iz avstrijske Koroške, iz okolice Dobrle in Sinče vasi, nedaleč od Velikovca. V družini Jernejevih je bilo sedem otrok, pet hčera in dva sinova. Oče Rudolf je moral trdo delati, daje preživljal številno družino. Ignac je mlada leta prebil v domačem kraju, tam je končal osnovno šolo in leta 1928 odšel za pastirja h kmetu Motniku nad Mušenikom. Od tam je šel v uk za mizarja k mizarskemu mojstru Ivanu Kovaču v Črni. Uk je končal leta 1931 in nato delal kot mizarski pomočnik do odhoda na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi domov se je zaposlil pri Rudniku Mežica, najprej v jami, nato v mizarski delavnici na Glančniku in pozneje v Žerjavu. Leta 1957 se je zaposlil kot hišnik na osnovni šoli v Črni in opravljal dela gospo- darja na matični šoli in na podružničnih šolah v Koprivni, Zgornjem Javorju, Heleni in Žerjavu. Popravljal je šolski inventar in vzdrževal objekte. Upokojil seje leta 1971, vendar je na željo matične šole in občine delo honorarno nadaljeval vse do leta 1990. Ignac je ob očetovem čebelnjaku v Črni pod Tebrom že v rani mladosti spoznaval življenje čebel. Prvi roj čebel mu je podaril kmet Motnik, zavzet čebelar in naročnik revije Slovenski čebelar, katerega starejše letnike je Ignac rad prebiral na paši in si tako širil znanje o čebelah. Na svoje je začel čebelariti leta 1931 z AŽ panjem in po-lovičarjem. Prijatelj Brezovnjak, po domače Cestnik, mu je v svojem čebelnjaku odstopil mesto za čebelarjenje. Od tam je čebele preselil h kmetu Prčniku v Spodnje Javorje. Tam je čebelaril v domačem čebelnjaku in poleg svojih skrbel tudi za gospodarjeve čebele. Bližnji industrijski obrati so sčasoma okolje že tako onesnažili, da je moral čebele umakniti h kmetu Hrustu pod Sleme, kjer je zgradil svoj prvi čebelnjak. Na vrhuncu svojih moči je čebelaril največ z desetimi čebeljimi družinami. Konec sedemdesetih let so v žerjavski topilnici namestili filtre za očiščevanje dimnih plinov. Okolje v Spodnjem Javorju je postalo za čebele spet prijaznejše, zato je svoje čebele preselil nazaj h kmetu Prčniku. Na to odločitev so vplivale tudi naporne vožnje z mopedom pod Sleme, ki je približno deset kilometrov oddaljeno od Črne. Pri kmetu Prčniku je nato čebelaril vse dotlej, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Ignac se rad spominja, kako so črnjan-ski čebelarji pred drugo svetovno vojno prevažali čebele s konjsko vprego na gozdne paše v više ležeče dele Spodnjega Javorja (Počel), Ludranskega vrha (Pr-hanija), Koprivne (Zdovc) in tudi drugam. Skupaj z žerjavskimi čebelarji je v teh letih prevažal čebele tudi na ajdovo pašo v okolico Pliberka (Vogrče), po osvoboditvi pa na Holmec (Vogl). Čebele so bile zanj najdragocenejše prav med drugo svetovno vojno, ko so mu pomagale preživeti hude čase. V družini so bili trije otroci, hrana je bila draga, dobi- lo se jo je le na karte, zaslužek pa je bil "boren". Medene letine so bile pogoste, najslabša pa je bila leta 1943. Med je nosil na Pliberško polje in ga menjal za moko, meso, mast in tako oskrbel družino z najnujnejšim. Sladkorja je bilo pri hiši dovolj, saj so čebelarji v zameno za oddan med dobili čistega. Hude zime so po končani vojni pomorile veliko čebel, posebej, če so čebelarji prezimovali čebele na gozdnem medu, ker sladkorja zanje iz tega ali onega razloga ni bilo. Pojavljati so se začele tudi kužne bolezni čebel. Ignac je na javorskem in lu-dranskem območju kot čebelarski preglednik poleti leta 1953 pomagal dr. Kocijanu iz Ljubljane in prof. dr. Tomaševcu iz Zagreba jemati vzorce čebeljih mrtvic. Po preiskavah le-teh in dodatno odvzetih vzorcev zimskih čebeljih mrtvic so januarja 1954 v Ljubljani ugotovili pršičavost čebel na Koroškem. Ignac je bil več let tudi mentor čebelarskega krožka na osnovni šoli v Črni. Krožek nikoli ni prav zaživel, ker njegovega dela šolniki niso dovolj podprli. Sodeloval je tudi v povorki vozov na Koroškem turističnem tednu in na vozu "lojtrniku" prikazoval kmečko čebelarjenje. Pomagal je graditi čebelarski dom v Črni. Društvo ga je začelo graditi leta 1983, končalo in odprlo pa leta 1985. Ignac zdaj čebel nima več, ker ima težave z obolelimi rokami. Čebelariti je prenehal leta 1990. Vsak lep sončen dan obišče prijateljeve čebele v bližnjem čebelnjaku. Srečno jesen življenja preživlja v domu hčerke Gabrijele, poročene Tomše, v Spodnjem Javorju št. 6. S črnjanskim čebelarskim društvom ohranja trdno vez, saj se udeležuje občnih zborov, srečanj čebelarjev, prireditev, društvenega srečelova in drugih. Za prispevek k razvoju čebelarstva v Črni je društvo Ignaca odlikovalo s čebelarskima odličjema Antona Janše III. in II. stopnje, pred leti pa ga je imenovalo tudi za častnega člana društva. Koroški čebelarji čestitamo Ignacu k visokemu jubileju. Želimo, da bi ostal med nami še vrsto let čil in zdrav ter da bi se na vsakodnevnem sprehodu še naprej veselil srečanj s prijatelji, čebelami in čebelarji. OBVESTITE KUPCA O KAKOVOSTI VAŠEGA MEDU ! Zveza vam po povzetju ponuja naslednje reklamne letake: Reklamni list za prodajo medu 100 kosov 60,00 SIT Ekološki letak (škropljenje cvetja ) 100 kosov 500,00 SIT Čebelji panj ( vse o čeb. pridelkih ) 100 kosov 1.300,00 SIT O sestavi medu, peloda, mlečka 100 kosov 2.600,00 SIT Letake lahko naročite pisno ali po telefonu na št. 061 210 992, stroške poštnine po povzetju prištejemo k ceni letaka. ČZS ČEBELARSKI NASVETI NA PRVEM PROGRAMU RADIA SLOVENIJA V juniju bodo čebelarski nasveti na prvem programu radia Slovenija ob torkih in sicer: 10. junija - Dr. Aleš Gregorc iz Veterinarske Fakultete bo govoril o zdravstvenem varstvu čebeljih družin poleti, 11. junija - pa naš znani čebelar in vzrejevalec matic Janko Pislak govoril o vzreji in zamenjavi matic. Urednik VZREJA MATIC - DARKO GRM HUDE RAVNE 1. 1273 DOLE PRI LITIJI, TELEFON 061-872 145 Sprejemamo naročila za označene matice. Sprejem osebno ali po pošti po povzetju. Se priporočamo ! VZREJA MATIC - DEJAN BEZJAK VRTNARSKA 7, 2270 ORMOŽ telefon: 062 - 702 566 Od junija do konca avgusta lahko dobite čebelje matice. Kranjske sivke so od odbranih družin, pod nadzorom Kmetijskega inštituta Slovenije. Prosim kličite zvečer med 19,00 in 21,00 uro. PRODAM TAM 110 T 10, registriran do aprila 1998 z 62 AŽ 10 S naseljenimi panji. Prevzem septembra. Telefon 064 - 631 027 po 20 uri. VZREJA MATIC - LADISLAV VOZELJ DRAGOŠEK 18, 1275 Šmartno pri Litiji, telefon - (0609) 618- 786 Nudimo vam kvalitetne izbrane in označene matice kranjske pasme. Prednaročila sprejemamo vsak dan od 19 do 21 ure. Prevzem je možen osebno po dogovoru. Matice pošiljamo tudi po pošti, a le nad pet matic. VZREJA MATIC BUKOVŠEK Z NAJDALJŠO TRADICIJO V SLOVENIJI Nudimo vam kvalitetne, označene in priznane matice dama in v tujini. Vzrejamo čiste kranjske sivke od izbranih matičarjev pod nadzorom KIS. Matice dobite od konca maja do konca septembra po pošti ali osebno na naslovu : Alojz Bukovšek, Golo Brdo 19, 1215 Medvode, tel. 061 612 428 KUPIM 10 rojev, inf. 061 262 343 zvečer. PRODAM prestavljiv čebelnjak za 2 AŽ 10 S in 2 polovičarja 10 S, inf. 063 31 857. RODAM TAM 5000 s 54+10 AŽ 5, 10 in 11 S panji s čebelami, inf. 063 701 326. PRODAM TAM 4500 s 40 čebeljimi družinami v AŽ panjih, inf. 061 13 36 388. PRODAM tovorno vozilo TAM 80T letnik 87, s podaljšanim kasonom, nosilnosti 2420 kg, inf. 062 709 000. KUPIM prikolico (prevozni čebelnjak) za osebni avto za prevoz 12 ali 14 10 S panjev z naletnozavoro in po možnosti z atestom, inf. 069 21 974. PRODAM atestiran TAM 5000 za prevoz 60 AŽ panjev in dobro ohranjeno rezervno kabino inf 065 648 631. PRODAM čebelnjak - avto prikolico z 10 AŽ panji, inf. 067 79 190. VEČJE število družin na 10 AŽ satov, zdravih in močnih prodam, inf. 061 443 167. POCENI prodam dobro ohranjeno točilo za med na 3 sate, inf. 062 781 390. PRODAM avtoprikolico čebelnjak z 12 naseljenimi AŽ 10 S, inf. 069 22 857. PRODAM ročno točilo na 3 sate, inf. 061 50 335. V ROGAŠKI slatini, 2 km iz centra, prodamo parcelo 2250 m2 z objektom, elektriko, nasadom na sončni legi, primerno za čebelarjenje, inf. 9-11 uro 063 855 765, 17 - 19 855 755 in 19 -21 uro 814 235. POCENI prodam regalni čebelnjak za potniško prikolico, 10 AŽ na 10 S s čebelami in nekaj LR drudžin z rezervnimi nakladami ter satjem, inf. 064 245 058. UGODNO prodam ali dam v najem komplento, dobro vzdrževano čebelarstvo: 6 naseljenih LR panjev Korbarjeve izdelave, več praznih LR panjev, matične rešetke, pitalnike, satnice, kromasto točilo, topilnik in čebelarsko orodje. Cena po dogovoru, inf. 064 800 452. PRODAM 25 nakladnih panjev s čebelami, 25 rezervnih podnic ter ves čebelarski pribor, inf. 0601 81 518. ZARADI hujših zdravstvenih težav takoj prodam ali zamenjam za nepremičnino 575 panjev veliko čebelarstvo z vso najmodernejšo dodatno opremo, 450 zdravih in močnih čebeljih družin, 4 registrirane prevozne enote, 500 kg voska, 4 tone sladkorja, 4000 satnic, elektronsko opremo; družine imajo polna medišča. Nudim 2 leti od prevzema vso strokovno pomoč, inf. 061 266 123. ZARADI smrti J. Ahlina prodamo tovornjak za 72 panjev ter 60 zdravih družin s panji, inf 061 761 451. PRODAM nekaj čebeljih družin AŽ 9 S z nakladami, inf. 065 61 753. PRODAM avtočebelnjak TAM Tl 10 za prevoz 66 AŽ panjev; avto je v dobrem stanju inf 063 855 397. PRODAM STROJE za izdelovanje satnic po zelo ugodni ceni, inf. 067 32 000 po 19. uri. PRODAM nove tri 10 S AŽ panje, za 7 in 5 S panje sprejemam naročila, inf. 061 50 918. POVERJENIKI ZA PASIŠČA ČD/pašno območje poverjenik ČD IDRIJA Alojz Rupnik, Črni vrh 27 a, 065 77 132 ČD RADOVLJICA - za območje Jelovice Brane Kozinc, Hraše la, 4248 Lesce, 064 733 203 Franc Šolar, 4244 Podnart 6, 064 731 134 ČD CERKNICA - pisne prijave do 30.6. ali do zasedbe stojišč Edvard Vičič, Popkova I, 1380 Cerknica, 061 791 913 Alojz Klančar, Dol Jezero 4a, 1380 Cerknica, 061 793 812 ČD KAMNIK -za območje Črnicec - Ivan Galin, Zavrh 1, 1242 Stahovica za območje Tuhinjska dolina - Jože Bajde, Laze v Tuhinju, 1219 Laze RAKOVEC GUNCELJSKA 28/a 1210 LJUBLJANA ŠENTVID Telefon - fax: (061) 152 46 77 IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME IZDELUJEMO: - točila za med z ročnim ali električnim pogonom iz aluminija ali nerjaveče pločevine - kadilnike - lovilce rojev AŽ, LR, smukalce cvetnega prahu 330/280, matičnice - cedila za med - enojna in dvojna - posode za med 30, 50, 80 I - posode in stojala za odkrivanje satja - čebelarski pribor (vilice, univerzalne klešče, klešče za satnike, matične klešče) - oprema za panje (razstojišča AŽ 5 do 15 - nosilci matičnih rešetk, matične rešetke - matične rešetke haneman - LR sponke - zapahi - žica za žičenje satnikov NOVO! SMUKALCI ZA CVETNI PRAH Cene so konkurenčne se priporočamo! Logar Delovni čas: vsak dan od 8.00 do 12.00 ure in od 14.00 do 18.00 ure ob sobotah od 8.00 do 12. ure LOGAR TRADE, čebelarstvo, proizvodnja in trgovina, d.o.o. Zupanova 1, 4208 Šenčur, tel. (064) 411 663, faks: (064) 411 499 IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME IN TRGOVINA Čebelarji vabimo vas, da obiščete našo trgovino, kjer vam nudimo: - vse vrste točil za med iz nerjaveče pločevine - posode za med iz nerjaveče pločevine (tudi hermetično zaprte) - kuhalnike voščiti in sončne topilnike - razstojišča - pribor za označevanje matic - pribor za odkrivanje satja - grelce medu - ves ostali čebelarski repromatcrial Pridite in se prepričajte o naši ponudbi. APIS M & D.D.O.O. MARKO DEBEVEC ČUŽA 7 61360 VRHNIKA telefon: (061) 751-282 Odprto: od 9.-12. in 16.-18. ure PREDELAVA VOSKA V SATNICE PO UGODNIH CENAH l/se čebelarje in čebelarska društva obveščamo, da izdelujemo hladno valjane, nelomljive satnice vseh velikosti: • Urejeno imamo vso dokumentacijo in pogoje za izdelavo • Satnice izdelujemo na novih sodobnih strojih, velikost celic popolnoma ustreza naši kranjski čebeli • Vosek steriliziramo v oljnih sterilizatorjih pri 126 °C • Priporočamo vam, da se za nakup satnic dogovorite v okviru čebelarskih društev (ugodnejša cena), po dogovoru pa pridemo po vosek tudi sami (nad 300 kg) • Iz enega kilograma voska izdelamo po dogovoru od enajst do dvanajst AŽ satnic • Cene za predelavo voska v satnice so zelo ugodne • Po ugodni ceni odkupujemo pretopljen čebelji vosek • Nudimo satnike vrtane 6x, limane, zbite • Cena predelave voska je od 210 do 240 SIT/kg • odkupujemo vosek po 600 do 720.- SIT/kg ODPRTO IMAMO VSAK DELOVNIK OD 9.-12. IN OD 16.-18. URE, OB SOBOTAH PA OD 9.-12. URE. PRIZNANO VZREJAUŠČE MATIC APIS M & D.D.O.O. VRHNIKA sprejema prednaročila za kakovostne, izbrane in označene matice kranjske pasme. Konec maja in junija so na voljo čebelje družine na petih, sedmih in desetih satih. • izdelujemo beljakovinske povnovredne pogače za krmljenje čebel, po želji z dodatkom zdravil. Časopis Slovenski čebelar je ustanovilo "Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko Koroško in Primorsko" leta 1898. Izdaja ga Čebelarska zveza Slovenije, Cankarjeva 3/II, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 210-992, fax: 126-13-35. Časopis izhaja v Ljubljani vsakega 1. v mesecu in je oštevilčen z zaporedno številko meseca. Časopisni (izdajateljski) svet sestavljajo: Lojze Peterle, inž. Marjan Debelak, prof. Janez Mihelič, dr. Jože Šnajder, dr. Janez Poklukar, dr. Aleš Gregorc. Uredniški odbor sestavljajo: prof. Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, dr. Jurij Senegačnik, dr. Janez Poklukar, mag. Mira Jenko-Rogelj, inž. Marjan Debelak, dr. Aleš Gregorc in dr. Janko Božič. Glavni in odgovorni urednik: prof. Janez Mihelič. Lektorica: prof. Nuša Radinja. Letna naročnina za nečlane je za leto 1997 4.500,00 SIT. Posamezna številka stane 450,00 SIT. Članarina, skupaj z naročnino za Slovenski čebelar, je 4.000,00 ST. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu, vsako nadaljnjo besedo pa plačajo po veljavnem ceniku za splošne oglase. Cena reklamnih oglasov: cela barvna stran na ovitku 50.000,00 SIT, v sredini 30.000,00 SIT, pol strani 15.000,00 SIT, četrt strani 7.000,00 SIT. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10 odstotkov, za 5- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celotno objavo 30 odstotkov. Cena splošnih oglasov je 40,00 SIT za besedo, enako tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed. Številka tolarskega žiro računa pri APP v Ljubljani je: 50101-678-48636. Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije (23/39-92) je mesečnik Slovenski čebelar proizvod informativnega značaja (13. točka tarifne številke 3), za katere se plačuje 5-odstotni prometni davek. Tiska KURIR, d.d. Ljubljana, Parmova 39. Oblikovanje naslovnice: Boštjan Debelak. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. - NOVO! - Nudimo vam ves čebelarski repro material. si mi m ^ I.. .gg A Ju KOVINOPLASTIKA MEDJA Medja Frančišek Edvard s.t. Lipce 7/b, BLEJSKA DOBRAVA TEL. & FAX. (064) 874-037 4273 BLEJSKA DOBRAVA ČEBELARJI NUDIMO VAM - HLAPILNIK MED-JA Priporočamo Vam, da upoštevate naslednja navodila pri uporabi 85% mravljinčne kisline v hlapilniku MED-JA pri zatiranju varoze v vseh panjskih sistemih 1. Uporabljajte zaščitne rokavice in očala. Kislina ne sme priti v stik s kožo, oziroma jo takoj speremo s čisto vodo. Kislina je jedka in lahko poškoduje kožo in sluznice. 2. Hranite jo na hladnem mestu, najbolje v čebelnjaku izven dosega otrok. 3. Hlapilnik postavite v plodišče na mesto gradilnega satnika, med njim in zalego naj bo prazen sat. 4. Najbolje pa ga je vstaviti v medišče, ker so hlapi kisline težji od zraka in padajo navzdol skozi plodišče. 5. Vstavite ga v panj proti večeru, vendar dnevna temperatura ne sme biti nižja od 15 ° C. 6. Priporočamo uporabo hlapilnika v aprilu in po točenju avgusta in septembra 7. Hlapilnik lahko uporabite tudi v omari z satjem za zatiranje voščenega molja z 85% kislino. 8. Hlapilnik mora biti na satnik pritrjen z lesnima vijakoma, da ni nevarnosti, da se prevrne. 9. Hlapilna površina v normalnih pogojih in tem. od 15 do 20 0 C omogoča izhlapevnje od 8-12 ml na dan. Če je hlapnost premajhna izvlečemo stenj. Žrelo naj bo odprto, zadnja vratca pa zatesnimo s peno. 10. Po zdravljenju testiramo nekaj družin in v kolikor odpade več kot pet varoj ponovimo postopek. Če boste upoštevali gornja priporočila in nasvete področnih čebelarskih veterinarjev in v reviji Slovenski čebelar boste uspešno čebelarili v zadovoljstvo potrošnikov vaših čebeljih pridelkov. Spoštovani čebelarji in ljubitelji čebel ! NOVA KNJIGA! Konec junija bo pri založbi KMEČKI GLAS izšla knjiga z naslovom OD ČEBELE DO MEDU Avtorji knjige so : Šivic, Polajnar, Gregorc, Kresal, Senegačnik, Babnik, Meglič, Rihar, Božnar, Poklukar, Zdešar, Stark , Debelak , Božič, Jenko - Rogelj , Jelenc itd. Knjiga vsebuje vsa najpomembnejša poglavja o čebelah in čebelarjenju.od anatomije čebel do čebeljih bolezni, paš in trženja na podlagi najnovejših strokovnih ugotovitev priznanih strokovnjakov in čebelarjev praktikov. Knjiga bo opremljena z barvno prilogo. Obsegala bo 450 strani formata 14 x 24,5 cm. Priporočamo Vam, da se odločite za takojšnjo naročilo knjige v prednaročilu, po izidu bo cena knjige predvidoma 8.487 SIT.. Izpolnite priloženo naročilnico in nam jo pošljite do 15. JUNIJA 1997. Po prejemu naročilnice Vam bomo poslali položnico, Vi pa jo morate plačati v osmih dneh po prejemu. Takoj po izidu Vam bomo knjigo po pošti poslali na Vaš naslov. Čebelarska zveza Slovenije NAROCILNICA NAROČAM: ŠTEVILO CENA NASLOV OD ČEBELE izvodov ime in priimek DO MEDU _________ 55oo-sit _______________________ ULICA: Prednaročniška cena 5.500 SIT velja do 15. junija 1997 POŠTA: TELEFON: PLAČAL(A) BOM: - Po prejetju položnice v 8 dneh DATUM: PODPIS: Naročilnico izrežite in pošljite na naslov Čebelarska zveza Slovenije, Cankarjeva 3, 1000 Ljubljana. Lahko jo pošljete tudi po faksu na številko 061 -12 61 335.