ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 4.	V Ljubljani 1. aprila 1887. Leto XVII.
Zima in vzpomlad.
fže vzpomläd je prisvetila ) Nam s prejasnega nebä ; Ptice pevke privabila V radost našega srca.
Toda gozde še in polje Mrzli je pokrival sneg: Kdo pač dobre bil bi volje? Kdo se šetat hodil v breg?
Duh moj vedno k višku sili, K vzòrom vzpeti se želi; A telò mu tare krili, Ura in voljo mu slabi.
Stvarnik! ti mi daj krepósti, V dušnej zimi vzbüjaj nad, S tabo zmorem vse slabósti, Da zašije mi vzpomlad.
Fr. Krek.
Pot v nebesa.
bi poznali, otroci dragi, sedemletnega Bašličevega Pavleka! Ta je bil pravi vzor pobožnega in pridnega dečka. V cerkvi se je takó lepo obnašal in v šoli takó izvrstno odgovarjal, da je po večkrat prinesel razveseljenim starisem podobico ali kako knjižico od gospodov učiteljev v dokaz svoje pridnosti. Zato ga je pa tudi vse ljubilo, najbolj pa, se vó da. starisi in njegova dobra sestra, ki je imela bratca rajši nego li samo sebe.
Najljubša zabava so mu bile — sani. Kako mu je veselja utripalo srčice, ko se je spustil na sanóh po hribu nizdolu, in mu je mrala sapa brila v lepo-rudeči liei l — Za god je dobil od krstnega kuma lepe, nove sani. „To bode veselje," dejal je, „na teh se voziti!"
Ali siromak ravno takrat hudo oboli. Žalostni čnjejo pri bolnikovej postelji njegovi domači. Ali mladi bolnik ima vedno le sani v mislih ; moral jih je imeti poleg sebe pri postelji, da jih je gledal . . .
„Kaj nè, da bodem skoraj okreval in se potem na sanéh vozil?" popra-ševal je bolni Pavlek.
„Se vé, da bodeš, ako le dobri Bog dà!" tolažita ga oče in mati. „Da se pa to zgodi, mirno zaspančkaj, ker to ti bode največ k zdravju pripomoglo."
Slednjič mn vender zalisne dobrodejni spanec milobne oči. — Imel pa je naš Pavlek té-le sanje: Zdelo se mu je, kakor bi bil popolnem ozdravel. Misli si: „Kaj, ko bi šel v — lepa nebesa!" — Mož beseda! Bes vzame slovó od starišev, drage sestre in tovirišev ter sede na sani . . . Glej čuda I sani gredó same naprej I — Urno se pelje Pavlek mimo njiv, travnikov, gozdov in gorà; ali danes nima časa opazovati naravine lepote, temveč misli le na nebesa, zlata nebesa. —
Brez zaprek se pripelje na konec sveti. Kar mu pot zastavi — bela smrt s koso v roci. Kaj bode zdaj? „Kam hočeš iti?" vpraša ga smrt z votlim glasom. Ali naš junaški Pavlek se je nič ne ustraši, temveč glasno zaupije: „v nebesa!" požene z vso močjo sani ter tako srečno uide smrti na óni svet. Tam so še le hitro drčale sani! Kmalu se pripelje pred zlata nebeška vrata. Močno potrka nanje in sv. Peter mu pride odpirat. Začuđeno pogleda Pavleka, ki je urno smuknil s sanmi v lepo razsvitljeni nebeški dòm.
„Kdo si ? Kaj bi rad?" vpraša ga hitro nebeški vratar.
„Bašličev Pavlek sem iz P. domi ter bi rad tu ostal pri angelcih v nebesih," odvrne ta v svojej otročjej priprostosti.
Kesno pravi na to sv. Peter: „Pavlek ljubi! Veš li, da se morajo nebesa zaslužiti? — A ti do sedaj zanje še nisi ničesar storil. Idi torej nazaj k starišem in sestri, pa jim delaj vedno veselje in radost! Bodi pa tudi vedno tako dober in poslušen, kakor si bil do sedaj ! Le takó bodeš srečen na zemlji, in kadar umrješ, prideš pa zopet tù sem in užival bodeš nebeško veselje, katero si bodeš zaslužil s svojimi dobrimi delil"
Voljno se v to naš Pavlek udi, poljubi čestitljivo roko velikemu svetniku ter otide iz nebeškega dvora. Zunaj sede zopet na sani, in te so ga nesle kakor veter proti domu. Tudi smrti ni zdaj srečal več. — Vže je na domačem pragu. V hiši vidi, kako domači plakajo po nje m, tožeč: „Kje je naš dobri Pavlek? Zakaj nas je tako naglo zapustil?" — „Oho! saj sem tukaj; zdaj bodem pa vedno pri vas, vedno priden in pobožen!" oglasi se veselo Pavlek. Zasmijó se mu nato stariši, a on stegne nedolžni ročici, da bi je poljubil in — v tem hipu se prebudi.
Urno pové čuječima roditeljema sanje; ta dva pa rečeta: „Le giej, ljubček, da bodeš delal, kadar ozdraviš, po opominu sv. Petra !"
„Bodem, bodem," obetal je bolni Pavlek, katerega so mati poljubili na vroče čelo . . .
*
* *
In res je Pavlek ozdravel; veselo se je zopet vozil na sanéh ter moško spolnoval dano obljubo, — In vse je hvalilo pridnega, nadepolnega Bašliče-vega Pavleka.	gojmir.
Vzpomladančice.
i.
Sinoči Še burja je brfla Krog voglov ostró, A danes vže solnčece sije Pred prag nam gorkó.
n.
Trto obreži,
H kolen priveži,
Naj se nikar ti ne smili.
Potlej v jeseni
Grozdi te njeni
Bodo pokušat' vabili.
in.
Polje preorano,
Žito je vsejano,
Žtiljave roké so naše.
Kakovšno nam žetev
Bo prinesla setev,
Danes pač niliče ne zna Še.
Otroci hitijo veseli Pod milo nebó; Pozabljajo zimo in Žalost Pevaje glasnó.
Ak' ne uboga Brezi odloga, Kazen občuti naj dete. Gledal pozneje Dobre izreje Bodeš sadóve neštete.
A v molitvi vroči V Boga upajoči K viSkn dvigamo pogléde. Ti naš mili Oče, Polje varuj toče, Zléga varuj nas in béde!
Fr. Krek.
Trije trgovci.
J^.rije trgovci z živino pridejo ob nekem seranji h krčmarici, ter jo Wjfji Pr0SÜ0' da jim v tein, ko bodo ogledovali živino, spravi veliko vsoto denarja, s pristavkom, da denarja ne sme posameznemu izmed njih odšteti — nego samó takrat, kadar bodo vsi trije skupaj. To rekši otidejo. Kmalu pa se jeden vrne in zahteva denar v imenu svojih tovarišev, češ, da so sklenili kupiti živino in denarja potrebujejo. Komaj mu krčmarica denar odšteje, vže se izgubi mej gnječo. Vrneta se tudi ostala dva in zahtevata denar od krčmarice. Ker pa ta zatrjuje, da je vže prvemu dala ves denar, zaènè se tožba. Krčmarica zgubi pravdo, ker sta trgovca odločno povdar-jala, da je bilo izgovorjeno, da denarja ne sme dati — ako niso vsi trije skupaj. — Kadar to imenitni pravdnik Nay izve, gre k ženi, ter jej svetuje, naj se pritoži pri višjem sodišči, on sam hoče biti njen zagovornik. Ko se je presoja začela, povdarja on. da so vsi trije skupaj denar odšteli in da žena po lastnem izjavljenji tožnikov, sme samó takrat denar odšteti, kadar bodo vsi trije skupaj prišli po denar. Denar je pripravljen, in če pridejo vsi trije, takój se jim odšteje. Zna se, da krčmarici ni bilo treba skrbeti za denar, ker prvega ni bilo nazaj.	J. M.
J
Žalosten večer.
Tako nekako pred devetimi leti je bilo.
Večerni mrak se ulega po prostornoj izbi in mrači vže tako dovolj mračne obraze Mladičeve hiše. Samó trije obrazi so v njej, a vže na jednem se bere toliko britkosti, kolikor jih le more nositi zlato materino srce. Druga dva obraza — recimo raje obrazca — pa sta posnela svoje britkosti raz materini obraz — a ne vesta, zakaj ? In to je še težje! Solze na otroških licih — nič nenavadnega! A solze iz materinih oči — vsaka nosi v sebi na stote bolósti ! In da teko solze iz oči — to je še dobro. Hudo je še le najhujše, kadar silijo solze na dan, a srce jim brani. In če ubrani vsem, gorjó srcu! Dobro je, da se ne razpoči. — In tako je danes Mladičevej materi pri srci.
Skopo vzpomladansko solnce je vže davno pritisnilo zadnji poljub na lice materi zem{ji. Noč vže pošilja svojega glasnika in terja svoje — a njega od nikodar ni. Saj pride vselej z nočjo vred — ako prej ne, a danes še ni očeta. Kolikokrat je vže tekel Francek po cesti gledat, če vže gredó oče, a vselej je pritekel sam nazaj. In mati! Vsak čas stopijo na prag, potekó k sosedu, piašajo mimogredoče, pošiljajo Francka, a očeta le ni. In pa še danes! Drugekrati so potrpeli laže — saj so prišli oče vselej, malo prej ali malo pozneje. Danes pa se zdi vsem. da jih strašno dolgo ni. „Mama. očeta ni!" kliče Francek otožno-zveneče, kakor bi šel od tamkàj, kjer se suje prst na zemeljske ljudi. In mati ne ve odgovora. Anica se ihti na njenem naročji, a mati je ne more potolažiti. Bog se usmili!
In morda je vender res, kar je pravil Črkov Tone! Mladičeva mati tega ne mogó verojeti. O vojski se je pač govorilo vže vso zimo sèm, a kaj vse se ne govori! ('rkov Tone zna brati, tako za silo, da se vé, pri čem smo, a nemškega jezika ne umeje. In ta Jistek, ki ga je prinesla potovka — dali so ga jej pri županu — pisan je nemško. „Na očeta je, to je gotovo, ker je njegovo ime zapisano na Jistku," tako je modroval učeni Tone, a kaj je vse na njem, tega ni mogel povedati. To pa je rekel, da je videl vže več takih lističev v svojem življenji, vsaj tiskane črke so vse zasuknene takó po jednem kopitu. In to je bilo za Toneta dovolj. Rad bi bil povedal še marsikaj Mladičevej materi — a smilili so se mu. In Mladička je obračala tisti pisani listič in ga kazala drugi\p, a nihče je ni mogel ni razveseliti ni uža-lostiti — še bolj kakor je bila.
Vas je bila majhena in raztresena — daleč tam v gorah.
In vender! Pes je zalajal, a precej obmolčal. Dobro znamenje to! „Oče gredò!" pomoli izza postelje Francek svojo objokano in zaspano glavico. In precej so vsi trije po konci. Mati vzamejo na roćje Anico — vzbudilo se je revšče. In Francek se prime za materino krilo. Vèn mislijo, na dvorišče, a stopinje bližajočega se vže čujejo pri vratih. Kljuka pri ključanici zastoče, dveri se odpró — v izbo stopijo oče. Hodili so delat v bližnjo vas k nekemu kmetu.
Navadni pozdrav, običajna govorica o vsakdanjih stvareh, ljubkovanje otrok — vsega tega ni danes. Obličjo očetovo je preplašono in skrbi polne črte na njegovem razoranem čelu poznajo se celò v lem pólumraku. Mati hité pravit, kaj je donesla potovka od župana.
„Od župana V" ponove oče z zategnenim glasom in ves sum zgine na mah iz njihovega srca. O da ne bi bil zginil ! Roki razpnè mladi mož in ju zvija tako krčevito, kakor bi prišle va-nje bolečine vsega svetà. Nè, vsakako še ni mogoče! Šo jeden žarek šine v njegovo razdrapano srce. — A solnee je vže davno zašlo.
„Pokaži mi tisti listek! morda me toži Lulek zavoljo tistih denarjev?" In žena pokaže listek; tisti očetov „morda" jo dime nenavadno.
Oče ogledujejo pisane in tiskane črke, obračajo mali papir, a nič ne morejo najti na njem, kar bi ugajalo. Imé svoje poznajo, a drugega ne mogó iztolmačiti. In to je hudo !
„Le spat pojdite, jaz se vrnem kmalu," deje po malem premisleku mladi mož in pograbi za klobuk. t
A žena rau braui, otroka se jočeta. Ko pa povó, da misli iti poprašat še nocoj k županu, ustavi žena svoje proseče besede. Le otroka jočeta — a ne vesta zakaj. A po odhodu očetovem ju potolažijo mati, da gresta spat. In Aničic-a je zaspala, a Francek nè. Pač je bil pod odejo, a zaspati tudi njemu ni moči. „Oče, kam pa greste?" zaklical je za očetom, a oče vže niso slišali njegovih besed. lu ko bi jih bili čuli, pač bi se bili še jedeukrat obrnili, tako milo proseče so bile te besede. In mati? Niti večerje niso ponudili očetu — takó jim je blodil po glavi ta neuganljivi listek. Zdaj se še le spomnijo, a vže je prepozno. Oče so otišli — —
Dolga pot! Po grdej poti in grdem vremenu! Dve dobri uri štejejo do župne vasi. A Mladiča to ne zadržuje. Zvedeti mora nocoj, pri čem da je.
Doma pa sedè mati na postelji in čakajo. Oj, težko je tako čakanje! Molek drže v roci in v jedilo mer se pregibljejo ustnice, kakor bi bil to zadnji večer. Ura zdrkne »na steni, kmalu zabije dvanajst, ustnice prenehajo za nekoliko časa, obrvi pokrijejo trudne oči, smrtna tišina prevladuje po skromnoj izbi, a iz ust lijó v presladkih globokih vzdihih tolažljive besede: Zgodi se tvoja volja! — Pes zalaja zunaj, a Francek zakliče izpod odeje : „Vže gredo!" in v hipu je po konci. Pes utihne, duri zapokajo. Oče stojó sredi izbe. Mati govoré in izprašujejo mnogo, a oče samó odgovarjajo: „Bo vže kakò!" Vsi so drugačni. A mati ne dadó mirü, zvedeti morajo. In zvedeli «o.
„Vojska je, in v štirinajstih dneh grem od vas, ljubi moji !" ---Vzpomlid
in žalost — kakò se ujema to dvoje!
In šli so. Pol leta ni bilo domòv očeta.
In zopet so prišli. Jesen je vže bila. Takrat pa je. bilo'reliko veselje pri Mladičevih — še večje kakor nekdaj žalost. Jesen in veselje — kako se ujema to dvoje 1 In vender se in se ujema!	b—c.
>. - g	Kaj si kdo želi.
^jjgpilo j6 vzpomladnega dne minolega leta. Tolpa večjih dečkov koraka jfji^ po cesti v učilnico. Pomaknivši se nekoliko naprej, ustavijo se, a kmalu zopet mahajo dalje po cesti. Danes imajo posebno zanimiv razgovor med seboj.
Vsak pripoveduje kaj bi bil najrajše.
Blažek bi bil najrajše: papež; Milče: cesar; Janko: general; Miško: imovit graščak i. t. d.
Zdajci se oglasi tudi Šapljev Zdravko in reče: „Veste, kaj? naš gospod župnik so nam 6no nedeljo v cerkvi prepovedovali, da pod solncem ga ni človeka, ki bi bil popolnem srečen in zadovoljen. Cim imenitnejšega stanu je kdo, tem več ima skrbi, dolžnosti, odgovornosti, težav in sitnosti, — večkrat tolike, da niti spati ne more mirno. Nii, če bi bilo meni vender kaj na izbiro, bil bi jaz najrajše hitra lastovka," pristavi Zdravko.
„Oj, oj! kakšno veselje bi bilo to meni! Letel bi križem svetil tako naglo, kakor misel iz jednega kraja v drugi. Vsako vzpomlad in jesen hi preletel vso lepo italijansko zemljo, a vscdši se na vrh velike 138 metrov visoke cerkve sv. Petra, nagledal se svetega rimskega mesta.
Zacvrčavši svoj „flič, flič!" vzletel bi potlej v slovenske zemlje — v svoj rojstni kraj. Od tii bi mahnil po zračnem potu daleč tjà čez hribe in doline naravnost na Dunaj na zvonik sv. Štefana 137 metrov visokega. Oj, kako krasen mora biti razgled čez ves Dunaj in óno imenitno „rotundo" 85 metrov visoko, ki je ostala za spomenik iz svetovne razstave 1873. leta!"
Po Dunajskih dolgih in širokih ulicah bi si nalovil nekoliko sladkih mušic in komarčkov — in potlej — „frk!" naravnost v Pariz na Francosko. Ko bi si to veliko mesto dobro ogledal — „frk!" v največje evropsko mos to — v London. Videl bi tam 111 metrov visoko cerkev sv. Pavla; videl čudovito mnogo tovarcn in različnih umeteljnih strojev.
Od tam bi zafrčal v Kolin (Köln). Videl bi tii pri stolnej c-erkvj velikanska stolpa, ki sta vsak po 156 metrov visoka.
Ko bi se tii nekoliko oddahnil in si ogledal mestne znamenitosti „frk!" naprej v prestolno nemško mesto Berolin, kder bi videl lep 61 metrov visok „pobédni spomenik" ; 26 metrov visoka „liraniborska vrata" in še mnogo drugih znamenitih zgradb.
Iz Berolina pa — „frk!" preko Varšave in Smolenskega naravnost v Moskvo na Ruskem. V Petrograd se mi zdi malo predaleč, zato bi se pa Moskve bolje nagledal.
Zna se, da bi se tii do dobrega odpočil na zvoniku „Ivana Vélikega", kateremu je ves vrhovni krov s čistim zlatom prevlečen. Ta zvonik je ukazal zgraditi car Boris Godunov 1600. 1. Oj kakšen vam je to lesk v solnčnem
svitu! — Nil, na fl!) metrov visokem zlatem krovu sedeti, kakšna bi bila to meni čast in sreča! In tako sedeč bi poslušal „novi zvon" tehtajoč 1440 centov, v katerem visi 42 centov težek kembelj. Niže doli pred cerkvijo pa je videti že dosti večji zvon z dolgo Škrbino v krilu. Ta zvon velikan tehta &500 centov. Videl bi tudi velikansk top ali „Car puSko", ki tehta 2425 centov in dvakrat več cerkev nego jih jo v Rimu.
Ko bi se takó uagledal prelepe Moskve pa — „frk!" preko Karpatov v Huda-Pešto, od tam v Zagreb, iz Zagreba v Ljubljano, potem nazaj v moj slovenski rojstni dom pod Ca ven v mehko gnezdice pod Draginavo streho."
Ko Zdravko preneha, oglasi se Klenckov Tonče: „Vender bi jaz ne hotel biti lastovka, da-si je urna kakor misel.
Na jesen, kadar se zbere mnoga lastovičina drobnjav v veliko jato, takrat je še nekaj veselja, kadar pa odrine preko širokega morja v daljno Afriko, takrat pa je v velikej opasnosti (nevarnosti), često nastane velik morski vihar, ki leteče lastovke pomeče v razburjeno morsko valovje, kder žalostno poginejo. Taka opasnost jim tudi preti, kadar se vračajo v Evropo, leteč preko srednjega morja.
Res je, da brzokrila lastovka lahko preleti mnogo širnega sveta, a vender si vsega sveta ne upa ogledati. Tii je morje preširoko, tam zopet ledeni séverni ali južni tečaj, kder ni dobiti lastovičinemu želodčeku niti mušice niti mastnega komarčka.
Tudi jaz bi rad videl mnogo svetä in prav zato bi bil rajše zlato solnčece nego li urna lastovka. Pregledoval bi si svet na vse strani od sévernega do južnega tečaja. Zna se, vsakih 24 nr bi se zemlja zavrtela pred mojim okroglim rumenožarečim licem, da bi si v pravo zabavo vso zemljo ogledal. Plaval bi veličastno po jasnem nebn. To bi bilo veselje vsega veselja."
Zdajci poprime besedo Čibejev Tomažek, rekoč: „Vse je res, Tonče moj dragi, kar si povedal o solnčecn. a vedeti moraš, da solnčece vidi po svetu tudi mnogo zléga in britkosti. Žalostno gleda krvave vojske mej človeškim rodom ; vidi prepir, neslogo in sovraltvo. Ker ima čistosvetle oči, vidi vse prav na drobno, zato mu je toliko britkeje. Odkritosrčna mi izpoved: Jaz bi bil vender-le rajše srebrna luniea nego li zlato solnčece," — pristavi Tomažek. „Plaval bi mirno in tihotno v noči po jasnem nebu, kakor svetil srebrn hlebec: Tudi bi tako na drobno ne gledal vseh zemeljskih nadlog in nesreč kakor bistroóko solnčece. Zna se, kar je kraljica vsemu narodu, to bi bil jaz mej zvezdami. Oj, kako krasna je noč, kadar jej sveti prijazna luna I Kako mirno in sladko bije človeku srce ob njenem srebrnem svitu !"
„Veš kaj, Tomažek moj ! jaz pa bi ne hotel biti srebrna lunica," zavrne ga Godiuov Videk. „filmica je meni premalo svetla; še dobro čitati ne morem pri njej. Meni tudi ni lepa zato, ker se vedno izpreminja: zdaj se manjša in manjša do nič, — a zopet se vekša in vekša do okroglega hlebca. Za trenotek ni nič stalnega na njej. Nespametnemu človeku večkrat pravijo ljudje: „luna ga vozi!" ali pa: „luna ga trka!"
Rajše kakor srebrna lunica hotel bi jaz biti biserna zvezda." Imel bi na jasnem nebu brezbrojno družbo. Prijazno in ljubeznjivo bi druga drugo gledale in se v zabavo kaj pogovarjalo. Gledal bi tudi doli na zemljo in vlival revnemu srcu sladko tolažilo. Oj kako prijetno bi to bilo I Saj vže neka pesenca pravi :
„Zvezda zvezdi je soseda, Njih za nas števila ni; Droga v drugo svetlo gleda, Vsaka v božjo čast gori."
„Videk moj dragi!" odvrne mu RepiČev Vladko: „O zvezdah nam se res tako zdi kakor bi prav blizu blestele druga pri drugej, — zdi se nam, kakor bi se prijazno gledale in se na tihem kaj pomenkovale i. t. d. a vse to je le slepilo našim očem.
Zvezde so velikanske svetle oble, ki se stalno sučejo v nebesnem prostoru po svojej določenej dragi ali črti. Zdé se nam kakor svetle lučiee ali svetla očesca, a to zaradi tega, ker so silno daleč, daleč od nas. Zvezde pa so si primeroma toliko sesede, kolikor naša zemlja k solnei ali luni. Vsi ti migljajoči, blesteči se in okrogli svetovi, ki jim pravimo zvezde, manjši so ali večji; bliže ali dalje od nas; manj ali bolj svetli: zato so tudi zvezde videti manjše ali večje, manj ali bolj svetle. Ti nebesni svetovi so predaleč od nas; zvezda bi jaz vže ne hotel biti."
„Stokrat rajše kakor vse drugo, kar ste si zaželeli, hotel bi jaz biti: „angelček božji" reče dobrosrčni Vladko.
„Temu je dve leti, kar so mi umrli ljuba mati. O koliko dobrega so mi storili; kako verno za-mé skrbeli! Koliko hvaležnosti jim dolžujem!
Nu, ako bi bil jaz „angelček božji", takój bi vzletel naravnost k materi v nebesa. Tam bi jih našel. Prigovarjal bi jih da se vrnejo k meni na zemljo; ako pa bi tega ne hoteli storiti, ostal bi še jaz gori v nebesih pri svojej dobrej materi.
Zna se, da bi potlej ne mogel več z vami v šolo hoditi in se z vami pogovarjati."
Dečki svoj pogovor pretrgajo in umolknejo, tlrneje stopajo, da bi v šolo ne zamudili.
Vladko se je s srčno ljubeznijo in hvaležnostjo spominal svoje ljube matere, zato je pa tudi svojo pravo željo razodel, kaj bi bil on najrajše, samó da bi mu bilo videti inaler, na katero je vedno mislil.
Takih dobrih otrok, ki ljubijo svoje stariše, Bog nikoli ne zapusti ; Bog je vodi in čuva po vseh potih njih mladega življenja.
Otroci moji zlati! Najljubši in najdraži naj vam bodo stariši; zato je radi slušajte in delajte jim veselje, da se vam bode dobro godilo na zemlji.
J. Volkov.
Vodena kaplja.
(Basen.)
-aplja je pala iz visokih oblakov v globoko morje, — „Jejmina!" vzdih-nila je, „kaj sem vender zdaj tit mej to brezštevilno nerazpregledno množino? — Nič! skoraj da še inanj, nego li nič." Školjka je čula te besede, odprla svoji lupini ter zajela skromno kapljo vase. V njej je kaplja postala neprecenljiv biser, ki se zdaj blesti v kroni perzijskih kraljev in je lepši nego li vse druge dragocenosti jutrove dežele.
M.
Fran Erjavec.
Reseca januvarja tekočega leta smo izgubili jednega onih velezaslužnih pisateljev slovenskih, ki delajo vse svoje življenje v to, da bi pridobili daleč po širokem svetu čast in spoštovanje slovenskemu imenu in narodu. Ta plemeniti naš pokojnik, čegar delovanje je bilo za našo književnost rekel bi največje važnosti in koristi, čegar ime se bode proslavljalo, dokler koli bode poštenih Sloveneev v našem narodu, bil je — Fran Erjavec.
Da uvidiš- tudi ti, mila slovenska nost in kako daleč dožene človek, ako ti „Vrtec" prav ob kratkem -življenje toli zaslužnega moži.
mladina, kaj znači pridnost in vztraj-vže zgodaj pridno dela in se uči, podaje in delovanje tega za naš ubogi narod
Fran K rjaveč se je porodil v 9. dan septembra 1834.1, na Poljanah v Ljubljani. Oče Miha mu je bil izobražen mož, ki je zvršil sest latinskih Sol ter je bil vojak, pozneje mejač. Mati se mu je zvala Eliza Bezljaj, ki je spajala v sebi vse telesne in dušne lepote dobre in skrbne matere. Početne nauke in latinske šole je Fran Erjavec zvršil v Ljubljani, višje šole pa na Dunaji. Učil se je na Dunaji od jeseni 1865. 1. do jeseni 1859. leta. Poteui je bil jedno let na Dunajskem Terezijšči za prefekta, od koder je 1860. 1. otiäel v Zagreb na realko za profesorja. V Zagrebu je služil deset let ter 1871. leta otišel za profesorja na višjo realko v Gorico, kder nam ga je nemila smrt pobrala v najkrepkejšej dobi njegovega življenja.
Fran Erjavec je delal v slovenskej književnosti na leposlovnem in pri-rodopisnem polji. Se kot dijak je priobčeval svoje prve duševne proizvode v tako zvanih „Vajah" a njegov prvi natisneui spis je bil „Mravlja" v Janeži-čevej Koledi za 1858. leto. Ta njegov sestavek stoji kot vzgled posebno lepega in zanimivega popisovanja. Mnogobrojni so Erjavčevi spisi, ki se nahajajo po raznih slovenskih časopisih in katere bode treba zbrati ter v posebnih samostojnih zvezkih izdati, da se dostojno oceni pisateljsko delovanje in velike zasluge Erjavčeve za našo slovensko književnost. Tu naj navedemo samo nekatera večja samostojna književna dela Erjavčeva, ki dovolj pričajo, kako neumorno je bilo njegovo delovanje na slovstvenem slovenskem polji iu koliko je zgubila slovenska znanstvena, ukovita in zabavna književnost s takim možem, kakeršen je bil naš Fran Erjavec. Leta 1863. je izdal v Celovci „Kitico An-dersenovih pravljic"; dalje knjigo „Živalstvo" (prevod A. Pokornega: Das Thierreieh), katero je izdala dražba sv. Mohora 1864. 1. Pozneje je prišla ta knjiga vsa predelana na svitlo z naslovom : „Prirotlopis živalstva s podobami" in 1883. 1. v tretjem natisku zopet predrugačena, ki je zuana vsakemu slovenskemu dijaku. Znana vam je tudi njegova izvrstna knjiga „Naše škodljive živali" in kdo ne pozna najlepše knjige, ki jo imamo v slovenskem slovstvu z naslovom „Domače in tuje živali" (izdala dmžba sv. Mohora). Velike vrednosti so tudi Erjavčeve knjige „Prirodopis rudninstva ali mineralogija" (1883. 1.), ki se rabi kot šolska učna knjiga, in prevod Woldfichove „Somatologie" (1881. 1.). Iz Scbödlerjevega spisa „Knjige prirode" je zdelal Erjavec „Botaniko" in „Zoologijo", kar je oboje izdala Matica Slovensko 1875. I. Vse to nam kaže kako neumorno in pridno je delal Frau Erjavec za našo slovensko književnost. In koliko bi bili še dobili iz njegovega spretnega peresa, ako bi nam ne bila neusmiljena smrt pokosila tako uzornega slovenskega pisatelja v njegovih najboljših letih. Razven tega je bil Erjavec zvest narodnjak, zna-čajen mož, najboljši soprog in skrben oče, zatorej bodi nam v posnemo.
In ti, slovenska mladina, uči se od njega pridnosti in delavnosti ter se pazi, da ne izgubiš nobenega dne, marveč trudi in uči se, da si pridobiš vže zgodaj óno znanje, s katerim moreš pozneje koristiti domovini in sebi.
t.
Pisma mlademu prijatelju.
XV.
£	Dragi!
uka Jeràn (Svitoslav) se je porodil 1818. 1. v Javorjah nad Loko; posvečen 1845. 1. v mašnika je kapelanoval v Horjulu, pri sv. Petru v Ljubljani, od koder je šel 1853. 1. za nekaj časa v Afriko za misijonarja. Povrnivši se, kapelanoval je v Trnovem v Ljubljani, kder je prevzel uredništvo „Zgodnje Danice" ter je sedaj častni papežev komornik in kanonik v Ljubljani. — Jeràn je bil mej prvimi budilei o preporodu slovenske književnosti ter je pisal in pesnikoval po „Novicah" in drugod, a najbolje krasi njegovo ime vse letnike „Zgodnje Danice" ; vse njegovo književno delovanje je tesno združeno s tem listom — saj je bil malone ves čas urednik njegov — in kar sem dejal o „Zgodnjej Danici", to stoji v obilej meri o njegovih spisih. Kar je bil Bleiweis „Novicam", to je Jeràn „Zgodnjej Danici". V primeri z drugimi nabožnimi (ne vselej v snovi in jeziku srečno in najbolje izbirajočimi) pisatelji je pisava njegova jedernata, krepka in stvarna, a vender domača, poljudna in prisrčna. In da ugajajo ljudem njegove knjige, pričajo nam pomnožene in ponovljene izdaje.
Poleg brezštevilnih spisov in spiskov in pesnij po „Danici" je spravil na svitlo vže od 50. leta sem mnogo nabožnih knjig in knjižic, vzlasti molitve-nikov. Zdaj je spisal kaj za šolo (zgodbe sv. pisma), zdaj kot velikodušen in radodaren m lad i no ljub kaj za mladež (Mladenček Dominik Savio, Rože in Koprive . . . Čast Bogu [molitvenik]), zdaj zopet je skrbel za cerkveno petje (svete pesmi — z Volčičem vred), zdaj za device (Lilija v Božjem vertu — skupno z Zamejcem), zdaj za razne bratovščine (poduk o v. skapulirja, Serce M. prečiste Device), zdaj zopet za vse ljudi (Jezus in Marija dvoje najsvetejši Serce — z Zamejcem vred). Celo slovenskih vojakov ni pozabil (Sveti Juri seréni vojšak, keršanski junak [molitvenik]) ; a posebno so še spomina vredne njegove priljubljene „Šmarnice", katerih je napisal več letnikov. Tako se imenuje namreč navadno knjiga (z molitvenikom vred), katere snov se nanaša na življenje in češčenje Marije in se čita navadno vsako leto majnika meseca, ki je posvečen Mariji. Prvo tako knjigo je spisal (prevel) M. Stojan (Marije rožen cvet [1855]) in zdaj pridejo vsako leto na svetlo kake take „Smarnice".
Kakor ti je vže znano, jel je izdavati 1849. I. Fr. Malavašič politično-poučen in zabaven časopis za bolj priprosti narod „Pravi Slovenec", ki je izhajal v osmerki po jedenkrat. na teden. Po gmotnej in dnšovnej slabosti opešavši je prenehal koneem leta.
Istega leta je tudi izdavalo slavjansko društvo v Trstu poučen list „Slav-janski rodoljub", ki ga je urejeval carinski priglednik Ivan Oerer in je prenehal mej lelom. — Bodoče leto (1850) pa je ustanovilo rečeno društvo hrvatko-8loven8k mesečnik „Jadranski Slavjan", ki je tudi zaspal vže meseca avgusta. Uredoval gaje učeni in rodoljubni Simon Rudmaš, duhoven in šolski nadzornik (f 1858).
Tudi na nekak leposloven list so vže mislili takrat slovenski rodoljubi. Ivan Drobnič, duhovnik in naposled učitelj slovenščine na graškej gimnaziji
(t 1861, ki je spisal tudi ilirsk rečnik, slov.-nemško-talijanski besednjak in več slovenskih iger), jel je dajati v dćžel vsak teden v Celji zabavno-poučen listič „Slovenska čbela", ki pa je morala zaspati v tretjem meseci svojega življenja zavoljo nedostatne gmotne podpore. — Še tisto leto (7. julija) pa je začela rojiti v Celovci Janežičeva „Slovenska bčela", ki je izhajala ravno tri leta ter je prenehala (7. julija 1853. 1.) zavoljo nedostatka naročnikov. Ta list je prinašal v vseslavjansko uzajemnem duhu raznovrstnega leposlovnega in poučnega berila, s katerim so ga zalagali zvečine pisateljski prvenci. „Slov. bčela" bi se mogla imenovati prvi slovenski lepoznanski list, a vender je bil še prezgoden čas za tak slovensk časopis in „Slov. bčela" je bila le nekaka pripravnica za poznejši Janežičev „Glasnik", ki slovi kot prvi slovenski bele-tristični (leposlovni) časopis v pravem pomenu besede.
Leta 1852. je začel izhajati v Celovci „Šolski prija tel", ki ga je urejal in izdaval zaslužni Andrej Ein Spieler. Ta dobri listje bil namenjen za šolo in dom, prinašajo raznovrstnega berila o načinu poučevanja in vzgoji, zabavne in ukovite sestavke za učitelje in učence. Leta 1856. je jel skrbeti poleg šole in domu tudi za cerkev, pretvorivši se v „Slovenski prijatel" in je postal s časom popolnoma duhovsk list, kakeršen je izhajal tjà do 1883. 1., dovršivši svoje 32. leto. r»Slovenski prijatel" je donašal vsako leto propovedi (pridige) za vse nedelje in praznike in za posebne prilike v letu, krščanske nauke, katehetiške in druge podobne sestavke in naznanila ter je ogromno obogatil slavensko nabožno, vzlasti propovedniško literaturo. Objavil je dolgo vrsto in lepo število cerkvenih govorov zvečine v poljudnej, gladkej besedi; da-si tvarina ali oblika nekaterih propovedij ni da bi se hvalila, vender so govori nekaterih propovednikov tako jedernati, duhoviti, umno izvedeni in dovršeni po snovi in obliki, da se prištevajo prvim slovenskim propoved-nikom. „Slov. prijatel", vzlasti v prvem in drugem desetoletji, koristil je čuda mnogo slovenskim duhovnikom, da so se privadili polagoma propovedovati v lepej slovenščini. kakeršna je dostojna visokemu predmetu. ter odstranjevati tuje spake, katerih so se nalezli nehote vzlasti v nemških propovednikih. „Slovenski prijatel- je prinašal svojim naročnikom tudi priloge, katerih nekatere so uprav stalne vrednosti v slovenskoj cerkvenej književnosti (Razlaga krščansko - katoliškega nauka. Razlaga srednjega in najvećega šolskega katekizma --).
Andrej Einšpieler (Svečan) jo zagledal luč sveta 1813. 1. v Svečah v rožnej dolini na Koroškem, postal duhovnik in učitelj veronauka in slovenščine na Celovškej realki in je sedaj profesor v pokoji, konzistorijalni svetnik in fcrudoljubiv odbornik družbe sv. Mohorja, deželni poslanec in urednik „Mira". — Einšpieler se je vže zgodaj unel in unemal druge za dično materinščino ter je bil mej prvimi budilci slovenskega naroda v tožnem Korotanu. Dopi-saval in pisal je krepke članke v „Slovenijo", sodeloval pri Janežičevej „Slov. bčeli" s poučnimi spisi o šolah iu slovanske) ideji (misli) in stal povsod mej prvoboritelji slovenskimi v besedi in pismu. Ljubezen do slovenske mladine ga je napotila na izdavo „Šolskega prijatla", ki ga je urejal in zakladal z jedernatimi sestavki in mnogo koristil z njim na probujo slovenskega učitelj-stva in šole. In kar sem pisal zgoraj o „Slov. prijatlu", to stoji v obilej meri o Einšpielerji. Kot urednik njegov si je nabral neven lj i v ih zaslug za slovensko
cerkveno govorništvo. Spisal je tudi kratek, a jedernat in izvorno osnovan krščanski nauk (Jedro katol. nauka 1873).
Iskra svobode, kije vzplamtela 1848. 1. na slovenskem obzorji, zatemnela je kmalu in neprijazen nam vladni absolutizem je d uši I vsestranski razvoj slovenskega naroda vse desetoletje tjà do 1860. 1., ko nain je dal naš cesar novo ustavno vlado, kakeršna je še danes. In tedaj je stopil naš Eiušpieler zopet na politično polje in branil neustrašeno kakor lev naše narodne pravice in svetinje in je brani še danes kot štiriinsedemdesetleten starček. Potegoval se je za vero in narodnost v zborih in na taborih, poučeval na propoveduici in na katedri, unemal in boril se za narodno, svetinje v slovenskem in nemškem jeziku v slovenskih in nemških listih. Poleg tega, da je izdajal nemške liste v slovenskem duhu na pouk Nemcem (Stimmen aus Innerösterreich, kariitner-hlatt, Kärntner Volksstimmen), priobčeval obdobne, politične in poučne knjižuro (Političen katekizem I860, 1873), spravil je v dežel tudi takrat jedini slovenski politični list „Slovenec", ki je izhajal v Celovci po dvakrat, pozneje trikrat v tednu od 1865. I. do 1867. I. (25. aprila), ko je moral prenehati radi neprijazne tiskovne svobode. Ta izvrstni časopis v lepej slovenščini (in to je mnogo pri naših političnih listih) je hranil krepko tedanja slovenska politična načela in težnje, urednik pa mu je bil Ivan Božič, naposled duhovni oskrbnik v Kortah na Koroškem (-f 1884), ki je dopisaval vsestransko v „Noviee", „Vedež" in drugod, ter je prevel več del iz tujih literatur (Stric Tomaž, Kriton in apologija, Vodilo grešnikov I.).
V zadnjih časih (1882) je ustanovil še vedno čvrsti in pogumni Ein-špieler krvavo potrebni list „Mir", ki izhaja po dvakrat na mesec v Celovei in je vže mnogo storil za probujo in zavedanje slovenskega naroda onkraj Karavank. Ta za priprosti narod jako izvrstno nredovani list odbija navale brezobzirnih nasprotnikov po domače, a krepko in neustrašeno brani svetinje slovenskega naroda v tožnem Korotanu, kolikor jih še niso odnesli neprijazni vetrovi ---
In ta neupogljivi mož jeklenega značaja in trdnega upanja, ki dela vže toliko let za blagostanje tlačenega roda. ki vodi in se bori po levje za pravice in težnje ubogih Slovencov, ki je posvetil vse svoje bnrno življenje slovenskemu narodu, ta mož zasluži po vsej pravici ime „staroste koroških Slovencev".
Pozdravlja Te	P. B.
Kralj Matjaž.
^p	vii.
iromašna deklica, katera ni imela ne očeta ne matere več, našla je na ßfir« starega leta dan veliko votlino. Takój gre notri. Pri mizi vidi kralja Matjaža, ki je slonil ob mizo in je spal. Njegove dolge mustače (brki) bile so omotane okolo mizinih nog.
Zagleda pa še drugo votlino. Tudi v to gre pogumna deklica. Tu vidi vojake in konje njihove. Vse je spalo. Nekateri vojaki so ležali, a drugi so sloneli ob steni. Oblečeni so bili po starem kroji. Okolo konj je ležalo po tleh obilo lepega sena. Deklica ga nekaj pobere in dene v zastor (predpasnik.)
Kadar seže drugič po sénu, prime za konjske verige. Počasi jih izpusti na tla, ali vender so zazvenčale takó glasno, da se je vse streslo. Kralj Matjaž vzdigne glavo in globoko vzdihne. Deklica se prestraši in zbeži iz votline. Zvunaj se ozrè, pa ne vidi nikakeršne votline več; samo golo skalovje je bilo.
Komaj pride domóv, zapazi, da ima nekaj težkega v zastoru. Hitro pogleda. Namesto sena vidi samo suho zlato.
Od tega časa se votlina ni odprla nobenemu človeku več, da-si vže vsak čaka, da bi se odprla. Samó onemu se bode odprla, ki si pogostoma želi, da bi prišel vže skoraj kralj Matjaž, če bode prišel na starega leta dan pred to skalo, še sam ne bode vedel, da je prišel tjà. (j. Freimu/eid « „Kresu* 1884. i.)
Razpis častne nagrade
za povest, za.scxaa.en.j exi.o slo-verLslri irtla-dizii.
Razumniki vseli omikanih ndrodov poznim očesom motrijo razvoj tistega dela književnosti svoje, kateri je v prvi vrsti nam&njen mlademu narastaju, ter vestno skrbé za to, da se mladini podajajo v roke -po obliki in vsebini dovršene, čistim peresom in plemenitim srcem pisane zabavne in poučno, knjige. Tudi v Slovencih se je že večkrat poudarjalo, kako potrebujemo mladini svoji primernega berila in razna učiteljska in pedagogijska društva naša so večkrat ukrepala o tem in obravnavala vprašanje, kako bi se zadelala ta praznina v književnosti slovenski.
To uvidevši je znani rodoljub češki in prijatelj mladine slovenske, blagorodni gospod Jan Lego v Pragi, po Županu ljubljanskem podpisanemu odboru izročil
Medeni «-osarsi»ili cekinov
v plemeniti namen, da ž njimi nagradi najboljšo povest, namenjeno slovenski mladini od dvanajstih let dalje.
Navedeni znesek sedmih cesarskih cekinov pa je samó častna nagrada, katera se izplača pisatelju povesti; vrhu tega gospod Jan Lego poskrbi še za to, da pisatelj nagrajene povesti prejme za spis svoj še navadni pis at el j ski hon or a r.
nam v svoji povesti naslikaj vzornega slovenskega mladeniča, odičenega z vsemi krščanskimi in državljanskimi vrtinami ; od tiste dobe, ko začne hoditi u šolo, sprèmi ga do moških let, ko stopi v praktično življenje, opiši ga živo in plastično brez moralizovanja, da bode mlada duša, videča pred seboj junaka povesti, hrepenela po njegovem vzvišenem vzgledu izpolnovati vse dolžnosti, katere narod, cerkev in država zahtevajo od poštenega moža.
Alco pisatelj takšno životopisno povest postavi v zgodovinsko zanimiv čas ter njeno dejanje oprii na take domače kraje, ki se odlikujejo po prirodni lepoti svoji, bode tem večja zasluga njegova.
Povest obsezaj šest tiskovnih pol male osmerke, natisnene z navadnimi garmondskimi črkami.
Rokopisi naj se pošiljajo do konca tekočega leta načelniku podpisanega odbora, kateri tudi povesti prisodi darilo ter pisatelju njenemu uroči častni honorar.
V Ljubljani 1. aprila 1887.
Peter Grasselli,	Prof. Fr. Leveč,
iupui Ljubljanski,	urednik .Ljubljanskega Zvona",
načelnik.	načelnikov namestnik.
Prof. Janez Gnjezda,	Ivan Tomšič,
predsednik družbe katoltfkib rokodelskih pomočnikov.	c. kr. vadniSkl učitelj In urodnik „Vrtiev*.
im cvetja
Nesrečni šcinkovec,
Iti kaj sem ti storil? Mi deček povfej, Saj nisem te žalil Ne zdaj ne poprèj.
Si zrnja natrosil, In zanjko pripél, Da bórega ptička Si mene ujél.
In v kletki preživel Sem ure hudé, Pa Še me čakalo Je hujše gorjé.
Kar tebi najdraže — Pogled si mi vzel; Se čudim, da moreš Še biti veseli
Kaj bodem ubožec Na svetu začćl? V bridkostih življenja Bom pesence pél.
Da zlato bi solnce Še gledal kedàj, OČij potrebujem; Oh, daj jih nazaj !
Pod milim bi nebom Rad pesence pél, Tovdriše, solnce, Pozdravljal vesél.
ŽalObno zdaj pojem, Ne veš li zakaj? Pogled ker mi vzel si Oh, daj ga nazaj!
Roža Kòaova.
Uganke.
1)	Trije igralci igrajo vso noč, in ko igrati nehajo so vsi trije na dobičku. Ugani kako je to?
2)	Po dnevi spim, po noči kričim. Kdo sem?
3)	Lepa sem in krasna; po leti me vidiš, po zimi pa nikoli in da-si sem tako lepa in krasna, prijeti me vender ne moreš. Kdo sem?
4)	Kdo Živi od sape ali vetra?
5)	Kaj se ne da za ves svet kupiti ?
6)	Kdo gre črn v ogenj in pride rudeč nazaj?
7)	Kje ne more tat ničesar ukrasti ?
8)	Kdo je po nedolžnem obešen?
(Odgonetke uganek v prihodnjem lUta.)
Obelislv
na grobu slovenskega pisatelja.
(PriobčH Jer. Rnjar.)
		f		
a	d	n	0	r
a	a	1	s	v
c	e	e	II	v
e	e	1	m	s
a	e	il	r	s
a	e	e	j	z
a	a	e	1	v
c	e	e	P	v
e	e|l		P	v
a	o	i	i	0
a	0	P	r	r
e.	t	r	n	
a	g	1	o	s
a	a	f	k	r
a e I n I s t a I i I r j r s
a I g 1 1 I o s
a mru v I a I i 1 k j n j p r | v|
I e i k 1 I n o 1 s 1 s I v I I a e ' e , h , i 1 j 1 1 ' p j s 1 t | v |
Zamenjajte črke v posameznih vrstah obeliska takó med seboj, da dobite v vsakej vrsti po jedno besedo. Crke v srednjej nao» pičnej vrsti, ako je čitate od zgoraj nizdolu, povedo ime, priimek in stan slovenskega pisatelja. — V zadnjih treh vrstah pa zamć-njajte črke takó. da dobite njegov značaj, s kojim se je odlikoval do zadnjega trenotka svojega življenja.
(Relitev in imen» roiilcev v prihodnjem listu.)
Rešitev arJtmogrifa, demanta, zabavne naloge in odgonetke uganek v 3. „Vrtčevem" listu
1. Rešitev aritmogrifa: Fatima
K ji d i v o j	' .
Arabci	I f,
Nadir	». *
Prag»	* «
Rheins	» *
Egipćani	£ a
* fi i p	- Ä
E z d r »	J * Kastislav ^ E r a t o Neptun
II. Rešitev d emanta:
1 e d e u I
r j e e « t oko
III. Rešitev zabavne naloge
1	1 T		!
1	i	i	I
1	I	!	
(Prereže se po debelej črti in lehko je sostaviti pravilen kvadrat!)
Vse tri naloge so prav rešili : Gg. Ant. Petelin, duh pom. v Tornaji; M. Rant, naduč. na Dobrovi; Voliinec, učit. v Kresnicah; A. K. v Komendi sv. Petra; Zvonimir Guus, učit. v Gornji Rečici (Stir.); Iv. Zarnik, učit. v Nevljah; Egid. Fux ? Metliki; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Stir.) ; Rik. Honigschmidt. uč. v Ljubljani; M. Homer, N. Krajne, A. Moneti, A. Burja, H Kar-ničnik in A. Gati. učenci pri Dev. Mariji v puščavi (Štir.). — Marija Pavčič v Vel. Laščah.
Aritmogrif in demant so prav rešili: Gg. Ir. Tomniii, učit. na Tinti (Štir.); Iv. Kraševec, učit. v Bilji pri Gorici; V. Žener, B. Sterne». R Lun d er, R. Keriu. uč. mešč. šole v Krškem ; Leo Grasselli, Em. Ferlinc in Fr. Bregant, učenci v Ljubljani ; Julijana Južna, učenka v St. Jurji na Taboru (Štir .J.
Demant in zabavno nalogo so prav rešili: Gg. Fr. Vilhar, učit. v Vel. Žabljab in Feliks Bénedek, uč. v Planini.
Demant so prav rešili: Gg. Jernei ■ Rajar, naduč. v Sempasu (Gor.); Bogumil Kosér, uč. v Idriji; Jan. Ratej in Fr. Brduik, I učenca pri sv Venčeslu (Štir); Rob. Golii, uč. v Radovljici; Iv. Vrščaj, uč. mešč. šole v Krškem in Pavel Smolej. učenec v Ljubljani; — Josipina Pollak in Antonija Jeglič, j učenki v Tržiču; Antonija Berdnik in Mica j Juhart, učenki pri sv. Venčeslu (Štir.).
Aritmogrif so prav reSili: Gg. Rajko Rutnik v Gradci (Štir); Jan. Habjan in Fr Blatnik, učencu v Št. Jarji na Taboru (Štir.) in Kristijau Hodnik, realec v Ljubljani.
Odgom>tke uganek: 1. Péta (pet a); 2. Sv. Matija, ki ima Žago ; 3. Strežnik, ker pogleda mašnika pod plašč; 4 V cerkev^ker imajo ljudje podkovane erevlje; 5. Dveh hribov brez doline; 6 Zrcalo (ogledalo); 7. Kadar mesa ne dobé; 8 Kadar teče preko strnišča; 9. Veter; 10. Kožuh; 11. Pridigar na leci (propovednici); 12. Mokroto; 13. Mačka; 14. To, kar vidi ; 15. Senca; 16 V Neotovej ladiji.
Novo knjige in listi.
*	Priče božjegabitja ali slučaji, ki niso slučaji. Po dr. Kellerju z dovoljenjem poslovenil J. B. III. zvezek. Ljubljana. 1887. 8°. 72 str. Cena 25 kr. — Kar smo o prvih dveh zvezkih rekli, isto stoji tudi za tretji zvezek, katerega priporočamo našemu priprostemu ljudstvu in odraslej mladini v pouk m zabavo.
*	Koroške bukvice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas izdaja in zaklada Filip Haderlap. 1. snopič. Tiska J & 11. Bertschinger v Celovcu 1887 8°. 32 str. Cena snopiču je 15 kr. — Gospod Haderlapov novi pravo-
Eis, ki se tudi nahaja v tej knjižici, nam ni-akor ne ugaja, pa bi ga tudi nikomur ne priporočevali v posnemo.
Vabilo na naročbo in prošnja.
„Zgodovina pedagogije1', ki se tiska v „Učiteljskem Toväriäa", izide v posebnej knjižici, ki bode stala 70 kr. Dovoljujem si vabiti, da bi si jo naroČili gg. učitelji in šolski prijatelji. — Pri tej priliki prosim, da bi mi óni gospodje, ki so dobili od mene kako knjigo na ogled, vrnili jo na moje troške, ako je ne nameravajo obdržati.
V Krškem, meseca marca 1887.
Iv m m gjapamje.
„Vrt«c" itbaj* 1. dni vaaeegm neun, io sloji m m leto 8 gl. 60 kr.; a« pol let* 1 gl. SO kr. N MpU; V r eäa iitr o „VrtieTO." meilal trg, I ter. 23 v LjnblJjinJ {Ldlwcli).
lidatelj, zaloinik in urednik Ivan Tomšič — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.