955 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 4, 955—973 Besedilo prejeto/Received:08/2022; sprejeto/Accepted:11/2022 UDK/UDC: 27-1:1Ušeničnik A. DOI: 10.34291/BV2022/04/Zalec © 2022 Žalec, CC BY 4.0 Bojan Žalec Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Ušeničnik’s Vision of Social Renewal, Its Context and Origins Povzetek: Aleš Ušeničnik (1868‒1952) je bil v 20. stoletju – do konca 2. svetovne vojne – glavna katoliška filozofska in ideološka avtoriteta na Slovenskem. Pri - spevek se ukvarja z njegovo vizijo prenove slovenske družbe: predstavlja njene glavne sestavine in namene; postavlja jo v širši kontekst in osvetljuje njene iz- vore; na koncu podaja njeno oceno. Ušeničnikova vizija prenove ima dva glav - na dela: socialno prenovo, katere cilj je rešitev socialnega vprašanja, ter duhov- no prenovo po poti krščanskega verskega in moralnega preporoda, kar za Uše - ničnika konkretno pomeni (re)katolizacijo slovenske družbe. Ušeničnik je bil prepričan, da je duhovna prenova nujen temelj vsakršne uspešne rešitve soci - alnega vprašanja. Prispevek orisuje relevanten širši kontekst in ideje, ki so na Ušeničnika vplivale. Med temi poudarja papeške (socialne) enciklike. Posebno pozornost posveča okrožnici „Rerum novarum“. Ugotavlja pravilnost Ušenični - kovih temeljnih socialnih usmeritev, kljub temu da je Katoliška cerkev ,korpo- rativizem‘ za katerega se je zavzemal Ušeničnik, upravičeno opustila. Kot manj posrečeno ocenjuje Ušeničnikovo zamisel krščanske harmonične družbe. Ključne besede: Aleš Ušeničnik, vizija družbene prenove, kontekst in izvori vizije, gospodarska in socialna prenova, duhovna prenova, družbeni nauk Katoliške cerkve, ocena Ušeničnikove vizije Abstract: Aleš Ušeničnik (1868‒1952) was the main Catholic philosophical and ideological authority in the 20th century until the end of World War II in Slo- venian lands. This article deals with his vision of the renewal of Slovenian so- ciety. It presents its main components and purposes. It places it in a wider context and sheds light on its origins. In the end, the author gives its asses- sment. Ušeničnik’s vision of renewal has two main parts: social renewal, the goal of which is to solve the social issue, and spiritual renewal along the path of Christian religious and moral revival, which for Ušeničnik concretely means the (re)Catholicization of Slovenian society. Ušeničnik was convinced that spi - ritual renewal is the necessary foundation for any successful solution to a so- 956 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 cial issue. The author outlines the relevant broader context and ideas that in- fluenced Ušeničnik. Among these, he highlights papal (social) encyclicals. He pays special attention to the encyclical “Rerum Novarum”. The author notes the correctness of Ušeničnik’s fundamental social directions, despite the fact that the Catholic Church rightly abandoned the “corporatism” that Ušeničnik advocated. He assesses Ušeničnik’s conception of a Christian harmonious so - ciety as less felicitous. Keywords: Aleš Ušeničnik, a vision of social renewal, context and origins of the vi- sion, economic and social renewal, spiritual renewal, social teaching of the Catholic Church, assessment of Ušeničnik’s vision 1. Uvod 2 Aleš Ušeničnik (1868–1952) je bil v 20. stoletju do konca 2. svetovne vojne glav - na katoliška filozofska in ideološka avtoriteta in na neki način ,nevralgična točka‘ dogajanja na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja (do l. 1945). 3 Bil je naslednik radikalnega zagovornika ločitve duhov Antona Mahniča. Verjel je – utopično (Pirc 1986, 312) – v možnost katoliške prenove vseh področij in podsistemov sloven- ske kulture in družbe. Pri tem je politično zagovarjal krščansko demokracijo (310). Gospodarsko je zagovarjal zadruge in korporacije, zavračal pa gospodarski libe - ralizem (kapitalizem) 4 ter materialistični socializem oz. komunizem. Pravo pot je imenoval krščanski socializem oz. krščanski solidarizem oz. krščanski socialni sis - tem (Ušeničnik 1910a, 457ff). O Mahniču je Ušeničnik tudi po njegovi smrti govoril kot o »velikem duhu« in »vso dobo presegajoči veličini« (1921, 161). Leta 1912 mu je postavil lep spome- nik s knjigo Več luči, v kateri je zbral Mahničeve ,epohalne razprave‘ ( 2000, vi) iz revije Rimski katolik in napisal uvod. Toda Mahniča ni samo hvalil. V posebni šte - vilki revije Čas iz l. 1921, ki je bila posvečena Mahniču, je bil do njega tudi kritičen (1921, 161–166) – tako kot še nekateri drugi pisci v tej številki, npr. Josip Srebrnič 2 Prispevek posvečamo prof. dr. Alešu Ušeničniku ob sedemdesetletnici njegove smrti. Nastal je v okviru raziskovalnega programa „Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe (P6-0269)“ ter raziskovalnih projektov „Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kultur - nega boja do komunistične revolucije (J6-3140)“ in „Holistični pristop k spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu – reforma slovenske in mednarodne pravne ureditve (J5-1790)“, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 3 Za biografske podatke in celostno osvetlitev njegovega življenja in dela z različnih vidikov prim. Pirc 1986; Ogrin in Juhant, ur. 2004; Debeljak, ur. 2018; Trontelj 2019; Tominšek 2004; Juhant in Trontelj 2019; Strle 1968. 4 Izraz kapitalizem v prispevku uporabljamo za liberalni kapitalizem (če ni drugače izrecno pojasnjeno). Ušeničnik ni zavračal kapitalizma kot takega, ampak liberalno obliko kapitalizma, ki je prevladovala v Ušeničnikovem času – in tudi še danes. Ni pa zavračal kapitalizma v smislu gospodarskega sistema, ki temelji na kapitalu v smislu sodobnih naprav in sredstev (veliki stroji, tovarne itd.) in je predpogoj za veliko sodobno produkcijo, ki se ji ne moremo in ne želimo odpovedati. V tem smislu je izjavil, da kole - sa razvoja ni mogoče zavrteti nazaj. Še več, menil je, da je naloga države skrbeti za čim večjo produkci - jo, a to mora dosegati na moralen način – kar pa za liberalni kapitalizem ne velja. 957 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori (Srebrnič 1921). Vendar pa je kljub nekaterim razlikam Ušeničnik bil naslednik Mahniča in glavni predstavnik Mahničeve smeri – na drugi strani je obstajala Kre - kova smer. Kar se tiče krščanskega socialnega gibanja, Albin Kralj (Kralj 2004, 137– 138) govori o treh rodovih: prvi rod najbolje predstavlja Ušeničnik, drugega Andrej Gosar, tretjega pa že predstavniki mladinskega gibanja pod Krekovim vplivom (Ju - goslovanska strokovna zveza s Krekovo mladino, križarji), od katerih so se mnogi vedno bolj približevali marksizmu in sprejemali marksizem kot doktrino za eko- nomsko analizo. Srečo Dragoš slovensko krščansko socialno gibanje deli na štiri smeri: 1. krščanski solidarizem (Janez Ev. Krek in Aleš Ušeničnik), krščanski social- ni aktivizem (Andrej Gosar), krščanski socializem (p. Angelik Tominec) ter socialis- tični kristjani (Edvard Kocbek) (Dragoš 1998 229–243; 1993; Kralj 2009, 174–175, op. 299). 5 Ob tem velja nekaj besed povedati o izrazu ,krščanski socializem‘. Ta termin sta nekaj časa uporabljala tudi Ušeničnik in Gosar. Najpomembnejšo pre- lomnico v tem pogledu predstavlja okrožnica papeža Pija XI. „Quadragesimo anno“ (1931), v kateri je papež krščanski socializem obsodil na podlagi ugotovitve, da sta krščanstvo in socializem nezdružljiva; pri tem je mišljen marksistični socializem. Gosar je tako kot Ušeničnik menil, da je dolžnost katoličana, da sledi vodstvu Cerkve – zato je Gosar za svoje stališče izraz ,krščanski socializem‘ opustil in v glav - nem delu Za nov družabni red: sistem krščanskega socialnega aktivizma (1933– 1935) raje začel uporabljati izraz ,socialni krščanski aktivizem‘. Ušeničnik je svoje socialno stališče v Sociologiji (1910) označil kot krščanski solidarizem (izraz je pre - vzel od nemškega jezuita Heinricha Pescha), vendar je v dvajsetih letih za pravilno stališče uporabljal tudi izraz ,krščanski socializem‘ (npr. leta 1925 v delu Socialno vprašanje), ki pa ga je opredelil kot nasprotje materialističnega socializma. Že iz zgoraj povedanega izhaja, da je proučevanje Ušeničnikove socialne misli za slovensko (intelektualno) zgodovino izrednega pomena. V prispevku se bomo osredinili na njegovo vizijo prenove slovenske družbe in njen kontekst. Ta vizija zajema tako gospodarsko kot tudi duhovno prenovo. Glede prve je pomembna Ušeničnikova kritika kapitalizma in zamisel preseganja delitve med delom in kapi - talom. Preseganje omenjene delitve si je Ušeničnik zamišljal kot korporativno or - ganizirano gospodarstvo, katerega ključni gospodarski obliki bi bile zadruge in korporacije. Glede drugega dela prenove je imel v mislih (re)katolizacijo celotne slovenske družbe. Krščanski socialni misli je pripisoval zelo velik pomen (Ušeničnik 1907; Granda 2004, 26), zato ji je posvetil »okrog 50 oblikovno različnih spisov, ki predstavljajo po obsegu dobro tretjino celotnega opusa« (Pirc 1986, 176), krščan- ska socialna načela in delovanje v skladu z njimi pa označil kot »apologijo krščan- stva« (Ušeničnik 1910b), »kar je vsekakor izredna misel, ki tudi danes ni izgubila aktualnosti« (Pirc 1986, 177). 5 Glede utemeljitve terminov za omenjene smeri prim. pravkar navedeni referenci na Dragoševi deli. 958 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 2. Socialne enciklike, še posebej „Rerum novarum“ Ušeničnik ni razvijal kakšne izvirne, lastne družbene teorije. Bil je zvest družbene- mu nauku Cerkve, ki ga je razlagal in presajal v slovenski prostor ter v njem uve- ljavljal. Za njegovo misel so še posebej pomembne tri papeške okrožnice. Prva je „Rerum novarum“ (1891) Leona XIII. Drugi dve je objavil Pij XI: „Quadragesimo anno“ (1931) in „Divini redemptoris“ (1937). QA je pomembna zaradi obsodbe socializma kot s krščanstvom nezdružljivega in zaradi ,promocije korporativizma‘. DR je pomembna zaradi obsodbe komunizma. RN je temeljna okrožnica družbenega nauka Cerkve, ki je imela izjemen vpliv ne samo na Slovenskem, ampak v celotnem katoliškem svetu in širše. 6 Predstavl- ja izhodišče za drugi dve. Zato jo bomo v nadaljevanju orisali malce podrobneje, ker bomo tako lahko bolje razumeli tudi Ušeničnikovo razmišljanje in ravnanje. RN je prva od tako imenovanih socialnih enciklik. Izraz ‚socialne okrožnice‘ se nanaša na enciklike, ki se ukvarjajo z gospodarskimi in političnimi vprašanji vsakdanjega življenja. Gre torej za vprašanja, s katerimi se ukvarjajo tudi družbene ideologije in politika – zato ima RN v tem smislu ideološki značaj. Kot pove že njen naslov, se ukvarja z novimi stvarmi, ki v času njene objave niso bile več nove, ampak so obstajale že kar nekaj časa. Vsekakor pa je bil nov pristop ter odnos do družbenih vprašanj in situacije, ki ga je enciklika razglasila in ,ustoličila‘ tudi na najvišji ravni. Toda pojdimo po vrsti. Najprej orišimo ,nove razmere‘, na katere se enciklika nana- ša, zatem pa bomo orisali še nov pristop Cerkve, ki ga predstavlja. 2.1 Zgodovinsko ozadje V 18. in 19. stoletju je v Evropi na področju gospodarstva prišlo do velikih spre - memb. Te niso delavcem prinesle nič dobrega. Kot dejavnike oz. sestavine te spre- membe lahko omenimo merkantilizem, zapiranje samostanov in občinskih zemljišč ter nastanek novega družbenega razreda: ,tlačanov‘ brez zemlje, proletarcev, ki so bili odvisni od plač. Merkantilizem je bil posebna kombinacija zasebnih privilegijev in vladne moči, katerega posledica je bilo izrazito povečanje bogastva trgovcev. Z zaprtjem samostanov in občinskih zemljišč so ljudje ostali brez zemlje. Zemlja se je obravnavala le še kot nekaj ,zasebnega‘ – njeni vidiki skupnega dobrega so bili, z iz- jemo plačevanja davkov, neupoštevani. Po novi ekonomiki so bile plače neodvisne od potreb. Delo je postalo blago kot vsako drugo. V teoriji sta njegovo ceno določala ponudba in povpraševanje – in omejevala marginalna koristnost ter zakon marginal- ne produktivnosti, 7 dejansko pa so jo določala razmerja moči. Posledica je bila, da so se evropske družbe razslojile oziroma vse bolj razdeljevale na dve skupini: bogate in izredno bogate na eni strani ter revne in skrajno revne na drugi. Zlasti delavci so bili v zelo slabem položaju in so živeli v nemogočih razmerah (Médaille 2007, 110). 6 Za strnjen prikaz izvorov, vsebine ter odmeva RN, tudi v slovenskem prostoru, prim. Juhant 1994a, 15–16; 1994b. 7 Glede teorije marginalne koristnosti in zakona marginalne produktivnosti – ki predstavlja razvoj zakona rent (Médaille 2007, 174) – ter za kritiko zakona marginalne produktivnosti prim. Médaille 2007, 63–71, 174–184. 959 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Takšna situacija je bila nekoliko paradoksalna, kajti novo gospodarstvo je nedvomno zvišalo produkcijo na do tedaj praktično nepredstavljivo raven. Vendar pa so bili proizvodi razdeljeni nepošteno: velika revščina za množice in bogastvo za razmeroma majhno število. Vprašanje dobe je postalo: zakaj je ob tako velikem bogastvu toliko ljudi revnih? (111) Če zagovorniki prevladujoče ekonomske teori- je marginalne vrednosti niso mogli odgovoriti, pa so to znali socialisti: lastnina je tatvina (Proudhon). Privatizacija lastnine je tista, ki je povzročila vse probleme. Socializem v 19. stoletju ni bil enoten, ampak zelo raznolik: cehovski socializem, socializem sindikatov, utopičnih komun itd. (Krek 1901, 3–7, 268–573; Marx in Engels 2009, 124–141; Engels 2009, 78). Vendarle pa je bila proti koncu 19. sto- letja prevladujoča značilnost socializma prepričanje, da bi morali vso lastnino na- dzirati in upravljati »občinski ali celo državni oblastniki« (RN, tč. 3). Najbolj strašl- jiv je bil marksistični socializem, ki so ga njegovi zagovorniki poimenovali znan- stveni socializem (Engels 1977) oz. komunizem (2009, 78). Obljubljal je popravo stanja in nastop komunizma. In po nizu dejanskih revolucij v Evropi v l. 1848, ki jih niso podpirali le nižji razredi, pač pa tudi srednji, je bila vzpostavitev socializma, ali pa še česa slabšega, realna grožnja (Médaille 2007, 111). 8 2.2 Odziv Katoliške Cerkve Na poslabšanje položaja delavskega razreda je Cerkev najprej odgovorila, kot da bi šlo za problem karitativnosti, redko pa se je spraševala o vzrokih nenadnega pora- sta revnih ljudi. Spregledala je nastanek novega razreda in novih razmer, skratka – spregledala je nastanek novih struktur (Médaille 2007, 111). Zato je zavezništvo delavskega razreda izgubljala (Murphy 1993, 8). 9 Vendar pa sta se odnos in razumevanje Cerkve sčasoma spremenila. V času re- volucije l. 1848 so francoski škofje opozorili na neobčutljivost delodajalcev in po - zvali k reformam, ki bi vodile k občutku partnerstva med delavci in lastniki (9). Bistveno delo pa je opravil »utemeljitelj socialnega katolištva« (9), Wilhelm Em - manuel von Ketteler (1811–72), škof v Mainzu, ki ga je Leon XIII. imenoval »za svojega velikega predhodnika« (Juhant 1994a, 15). Ketteler je učinkovito opozarjal na strukturne probleme gospodarskega sistema in napačno intelektualno podlago, ki ga je podpirala. Nadalje je je vztrajal pri pravici Cerkve, da se ukvarja s tosvet- nimi zadevami in jih presoja z moralnega vidika (Murphy 1993, 10). Poleg Kette- lerja lahko rastočo zavest o socialnih problemih zasledimo tudi pri drugih (promi - nentnih) klerikih in vernikih: kardinal Manning v Angliji, kardinal Gibbons v Zdru- ženih državah Amerike, baron von Vogelsang v Avstriji, in še bi lahko naštevali (11). Brez dvoma je bila ena glavnih spodbud za ukrepanje naraščajoči vpliv socializma (Médaille 2007, 112). 8 Glede odnosa Leona XIII. do socializma prim. Krek 1901, 573–592. 9 Granda opozarja, da »je Cerkev pri naravnavanju svojega odnosa do socialnega vprašanja, zlasti onega, ki ga je sprožil kapitalizem, nemalo zamudila« in da je bil Ušeničnik »izjemno aktiven pri odpravljanju zamude« (2004, 176). 960 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 2.3 „Rerum novarum“ Okrožnica je (že z naslovom) priznala obstoj novih razmer, ki v času njene objave (1891), kot že omenjeno, seveda niso bile več nove. Začetne točke okrožnice go- vorijo o posledicah novih razmer. V t. 2 papež ugotavlja, da so v novih razmerah delavci ostali sami in nepovezani, vsak sam zase – in (zato) nemočni, izročeni ne- človečnosti delodajalcev in nebrzdanemu pohlepu tekmovanja, tako da je peščica bogatih ljudi brezštevilni množici delavcev brez lastnine nadela skoraj suženjski jarem. Papež ugotavlja, da so po propadu starega sistema oz. sistemov delavci ostali brez zaščite, solidarnosti in lastnine oz. premoženja (Médaille 2007, 112). Kot ključne točke strategije RN lahko posebej izpostavimo tri teme: pravična razdelitev zemlje, pravična plača in združenja (delavcev) (115). Prvo točko lahko bolj v skladu z današnjo situacijo razumemo kot pravično razdelitev lastnine, če - prav po drugi strani lastništvo zemlje danes znova vse bolj pridobiva veljavo (sa- mooskrba, strateški pomen hrane, naraščanje svetovnega prebivalstva, ekološka kriza in spremembe itd.). Leon je socialistično idejo odprave zasebne lastnine za- vračal kot za delavce škodljivo (RN, tč. 3). Lastnina je pravica človeka, ki ne izvira iz države, ampak iz narave človeka (tč. 5; 47). Državni zakoni so lahko pravični samo, če so v skladu s to pravico (tč. 5–8). Cerkev mora ljudi podučiti in jim daja - ti navodila, smernice ter regulirati moralo vseh družbenih razredov (Médaille 2007, 113). To lahko stori samo Cerkev (RN, tč. 22; 24) – in od tod izhaja pravica Cerkve, da posreduje tudi v gospodarskih zadevah (Médaille 2007, 113). Dolžnost Cerkve je, da delavce zaščiti, država lahko v tem pogledu deluje v omejenem okviru. Dolž- nost Cerkve je, da oblikuje vest ljudi (RN, tč. 26), in dejansko lahko družbo ozdra- vi samo vrnitev h krščanski veri in morali (tč. 45). Leon je menil, da so razlike med ljudmi naravne (tč. 14; 17; 34) ) in da je teles- no oz. človekovo delo neizogibno oz. nujno (tč. 14; 44). Vendar pa si bogati in rev - ni oz. proletarci ne smejo stati nasproti kot nasprotniki, saj drug drugega potre- bujejo (tč. 15 – dolžnost delavcev je, da opravijo dogovorjeno delo, da lastnine delodajalca ne poškodujejo ter da se vzdržijo nasilja in izgredov (tč. 16). ,Največja od vseh dolžnosti‘ delodajalcev je dati delavcem pravično plačilo. Pri tem morajo delodajalci ,tankovestno‘ paziti, da plačilo ne bi bil zmanjšano niti z oderuštvom niti s silo niti s prevaro (tč. 17). Okrožnica delodajalcem nalaga spoštovanje dosto- janstva delavcev kot oseb (tč. 16), tudi skrb za moralo in duhovnost delavcev, kar vključuje primerno versko življenje: »Zares sramotno in nečloveško pa je, če zlorabljamo ljudi kot blago za dobiček in jih ne cenimo več, kot velja moč njihovih mišic in telesnih sil. Prav tako je zapovedano, da moramo skrbeti za verske zadeve in dušni blagor delavcev. Zato je dolžnost gospodarjev, da uredijo, da more delavec dovolj svojega časa posvetiti verskim dolžnostim, da ga ne izpostavljajo vabam zapeljivosti in mikom greha niti ga s kakim pregovorom ne odvračajo od skrbi za dom in od ljubezni do varčevanja. Ne smejo mu nalagati bremen, ki bi presegala njegove moči, niti takega dela, ki ne bi bilo v skladu z njegovo starostjo in spolom.« (tč. 17) 961 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Zelo pomembno je, da pravično uporabo premoženja razlikujemo od pravične posesti (tč. 19). Medtem ko stvari zasebno – kot našo naravno pravico – lahko po- sedujemo, pa jih moramo uporabljati, kot da bi bile skupne, in jih biti pripravljeni deliti s tistimi, ki jih potrebujejo oz. ki so v stiski. 10 Ta dolžnost ne izhaja iz pravič- nosti, »ampak iz krščanske ljubezni, ker jih ni moč zahtevati z nobenim zakonskim pravilom« (tč. 19). Druga ključna tema okrožnice in njene strategije je pravična plača (tč. 34‒35; Médaille 2007, 114‒115). Kot že rečeno, je zelo pomembno, da imajo delavci svo- jo lastnino. Cilj poudarjanja pomena lastnine delavcev je, da delavci dosežejo last - no neodvisnost. Tudi zato je treba zasebno lastnino zaščititi in zagovarjati. Leon je posebej poudarjal pomen lastnine zemlje. »Razdelitev zemlje je srce strategije in pravična plača je srce razdelitve zemlje.« (Médaille 2007, 115) Tretji – in odločilen – del strategije okrožnice so združenja oz. organizacije (de- lavcev) (RN, t. 36–44; Médaille 2007,115–116). Leon XIII. jim je pripisoval velik pomen – v največji meri delavskim (RN, tč. 36), ki morajo skrbeti za interese de- lavcev ter izboljšanje položaja in blaginje delavcev in članov delavskih družin (tč. 41). Kadar so v stiski, jim morajo pomagati (tč. 36). Država mora taka združenja, ki so ustanovljena na pravni podlagi, ščititi, vendar pa naj se ne vmešava v »njih - ove notranje zadeve in življenjski red«, saj njihova »[ž]ivljenjska moč izhaja […] iz notranjega počela in jo zunanji poseg lahko le zaduši« (tč. 41). Država takih zdru- ženj ne more oz. ne sme prepovedati ali razpustiti, razen kadar »zastopajo tak temeljni cilj, ki je očitno v nasprotju s poštenostjo, s pravičnostjo in z blaginjo dr - žave«. Pri tem je potrebna »največja previdnost, da ne bi vzbujala vtisa, da krši pravice državljanov. Prav tako naj se varuje pod pretvezo skupne koristi odrediti nekaj, česar pamet ne odobrava.« Zakone smo namreč dolžni spoštovati samo, če so v skladu z zdravo pametjo in božjim zakonom (tč. 38). Vendar pa je bil Leon prepričan, da so delavska združenja njegovega časa pod vplivom ,tajnih voditeljev‘, ki uporabljajo metode, ki niso v skladu niti s krščanstvom 11 niti z javno blaginjo. Zato je krščanske delavce spodbujal k oblikovanju njihovih lastnih sindikatov in združenj, da »odločno odvrnejo nepravično in neznosno nasilje«. Lastna, krščan- ska združenja delavcev so potrebna, če nočemo »izpostaviti človekove dobrine najbolj očitni nevarnosti« (tč. 40). Čeprav je sicer Leon imel v mislih nekaj, kar je bolj podobno (srednjeveškim) cehom kot današnjim sindikatom (Médaille 2007, 10 Janez Pavel II. je o pravici do lastnine zapisal: »Krščansko izročilo ni te pravice nikdar zagovarjalo kot nekaj absolutnega in nedotakljivega. Nasprotno, vedno jo je razumevalo v širšem okviru skupne pravice vseh, da uporabljajo dobrine celotnega stvarstva: pravica do zasebne lastnine je podrejena tisti pravici do uporabe stvarstva, ki je skupna vsem; dobrine so namenjene prav vsem.« (LE, tč. 14.1) Temu stališču sta utrla pot že Leon XIII. in Pij XI. Danes ga imenujemo ,splošna namenskost dobrin‘ in je bistvena sestavina družbenega nauka Cerkve. Zasebna lastnina mora služiti vsej človeški skupnosti (Stres 1991, 142–148). 11 Združenja je treba organizirati tako, da bodo kar najbolje služila svojemu temeljnemu namenu, »da posamezniki prek njih dosežejo kar največ telesnih, duhovnih in premoženjskih dobrin.« (RN, tč. 42) Pij v isti točki dodaja: »Kaj sicer koristi delavcu, če si prek društev zagotovi veliko materialnih dobrin, če pa je ob pomanjkanju duhovne hrane v nevarnosti duša na poti v zveličanje? ›Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi‹ (Mt 16,26; Mk 8,36).« 962 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 115), 12 pa je povsem pravilno domneval, da so sindikati na evropskem kontinentu v veliki meri socialistični – in skušajo zrušiti obstoječi družbeni red in krščanstvo, ki je bilo po mnenju socialistov in komunistov zgolj ideologija oz. sredstvo za ohra- nitev obstoječega reda. Vendar pa, kot že rečeno, ni zanikal pravice in potrebe, da se delavci združijo, da svoje interese zaščitijo in se zanje sami pogajajo. Prav na- sprotno, želel si je, da bi združenja prevzela bremena, ki so jih tako kapitalisti kot tudi socialisti želeli preložiti na ramena države. Leon je zagovarjal pomen vmesnih, posredovalnih, intermediarnih institucij v življenju družbe. Državi je sicer pripiso- val pomembno vlogo, ki pa je bila omejena. Treba je zaščititi pravice vseh, še po - sebej najrevnejših – država je pri njihovi zaščiti zadnji izhod v sili. Njene interven- cije, zlasti v družinsko življenje, morajo biti omejene in ne smejo trajati dlje, kot je nujno. Podobno velja za ekonomske ukrepe države: ti se morajo omejiti na tisto, kar je nujno za zaščito dobrega reda (115–116). 2.3.1 ,Revolucionarnost‘ „Rerum Novarum“ Po eni strani RN deluje kot konservativna okrožnica: zasebno lastnino poudarja kot naravno pravico in neposredno obsoja socializem ter pozive k revolucionarnemu in nasilnemu delovanju (Médaille 2007, 116). Po drugi strani okrožnica premore lastno ,revolucionarnost‘: 1. Zahteva plačo, ki je v skladu s potrebami delavcev. Samo taka plača je pravična. To je bilo v nasprotju s prevladujočim mnenjem, da plačo določa ponudba in povpraševanje na prostem trgu, ne glede na potrebe de - lavcev. S tem se začne polemika, ki traja vse do danes. Vsekakor je pravična plača z RN postala jedro, hrbtenica družbenega nauka Cerkve (116); 2. Pripisovanje po- mena subsidiarnim ustanovam. S tem je RN nasprotovala tako individualizmu, ki je poudarjal zgolj posameznika, kot tudi tistim, ki so ,vse‘ stavili na državo (socialisti); 3. RN je revolucionarna v tem, da je Cerkev pri obravnavi ekonomskih problemov premaknila s čisto dobrodelnega in karitativnega vidika k obravnavi v smislu struk - turnih problemov. Odziv Cerkve ni več omejen na pozivanje k (večjemu) doniranju dobrodelnim organizacijam – terja tudi kritičen premislek in da se postavijo pod vprašaj same strukture, organizacija družbe in gospodarstva (Door 1992, 29). V naslednjem stoletju je razprava primarno zadevala strukture (Médaile 2007, 117). Z RN je Cerkev na najvišji instanci – izrecno in tudi na polju teorije (gospodar- stva in pravične družbe) – zavzela določnejšo in dejavnejšo socialno in družbeno držo ter se bolj neposredno vključila v družbene in kulturne konflikte in boje svo- jega časa. Eno je pozivati k dobrodelnosti in karitativnosti, svariti pred revolucijo in nasiljem. To je vendarle še vedno razmeroma pasivna drža. Drugo pa je začeti raziskovati in opozarjati na krivičnost določenih družbenih struktur in predlagati njihovo spreminjanje, preobrazbo ali celo ukinitev in nadomestitev z drugačnimi – ob kritiki določenih družbenih modelov ali (utopične) vizije in organizacije ter 12 Vsekakor se je papež zavedal potrebnosti prilagoditve sodobnim razmeram, tako na splošno, kot smo že poudarili, kot posebej glede delavskih združenj in organizacij: »Spričo napredka znanja, sprememb družbenih navad in večje množine stvari, potrebnih za vsakdanjo rabo, je nujno prilagoditi organizacijo delavcev sedanjim potrebam.« (RN, tč. 36) 963 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori zagovarjanju drugačnih rešitev. 13 To naredi neposrednega družbenega akterja – kar velja tudi za Cerkev. 3. ,Ušeničnikova‘ vizija družbene prenove V času, ko je bila RN objavljena, so socialna, družbena in politična vprašanja vse bolj stopala v ospredje. Ta trend je zajel tudi Cerkev. Vrhunec je dosegel je v 30. letih 20. stoletja, 14 zato se ni čuditi, da je bil to hkrati eden od vrhuncev družbe- ne in politične polariziranosti in (s tem) kulturnega boja. Ušeničnik je bil eden glavnih ideoloških akterjev tega trenda na Slovenskem. Papeške okrožnice so v njegovem pisanju in ravnanju pustile velik pečat. QA in DR je prevedel in obe kar obširno komentiral (Ušeničnik 1940; 15 1937). Ukvarjal se je z oblikami delavskega (so)lastništva, pa z združenji delavcev in primerno obliko ,korporativizma‘. Prevzel je idejo o celoviti katoliški prenovi družbe, brez katere rešitev socialnega vpraša- nja ni mogoča. Okrožnice so bile podlaga njegove obsodbe socializma (QA) in ko- munizma (DR). To so samo nekatere od najpomembnejših stvari, lahko pa bi jih našteli še mnogo več. Ušeničnik je menil, da je zasebna lastnina oz. lastninska pravica utemeljena na naravnem pravu. Njena najgloblja etična podlaga je dejstvo, da je človek oseba (Ušeničnik 1920, 82), pomembna pa je tudi kot dejavnik ljubezni do dela (93). Prav tako ni nikjer zavračal tržnega gospodarstva kot takega. A kapitalizem po Ušenič- niku ne more biti pravičen sistem. V njem se je na eni strani nabralo ogromno bogastvo, na drugi pa velika revščina. To po njegovem ni mogoče brez izkoriščan- ja (1925, 41). Materialistični socializem po mnenju Ušeničnika ni prava alternativa kapitaliz - mu. V nasprotju z materialističnim krščanski socializem temelji na prepričanju, da brez krščanstva ni rešitve na nobeni ravni, torej niti na socialni in gospodarski ne. 13 Pri tem pa moramo upoštevati besede Pija XI.: »Cerkev ni nikoli podala kakega podrobno izdelanega tehničnega načrta za gospodarsko-socialno delo, ker to ni njena naloga. Podala pa je poglavitne obrise in smernice, ki jih je kajpada mogoče uporabiti na razne načine, primerno časom, krajem in narodom, ki pa vendar kažejo varno pot, po kateri morejo države dospeti do kulturnejšega in srečnejšega obdob - ja.« (DR, tč. 34). Gl. tudi Stres 1991, 21–23. Za podrobnejše pojasnilo tega, kaj družbeni nauk Cerkve »lahko je in kaj ne more biti« (23), prim., 23–28, 260–261. 14 Filozof France Veber je v knjigi Idejni temelji slovanskega agrarizma ugotavljal, da so trideseta leta čas prehoda v novo, šele porajajočo se kulturno dobo, ki bo izrazito antropocentrična. Kulturno zgodovino je razdelil na štiri obdobja. Razlikovalna značilnost je pojmovanje človeka: naravno (antika), onstransko (krščanstvo), prehodna doba (vključuje trideseta leta 20. st.) in četrta, nastajajoča doba, ki bo človeka motrila predvsem s socialnega stališča oz. v aspektu odnosa človek – človek (ne več človek – narava (antika) in človek – Bog (krščanstvo)). To bo doba uveljavitve socialnega vidika, zato ni nenavadno, da so tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja socialni in politični vidiki postajali vse pomembnejši. Seveda so bili prisotni že prej, vendar so bili podrejeni drugim težnjam (Veber 1927, 9–10; Žalec 2002, 50). Ušeničnik je v recenziji tega Vebrovega dela (Ušeničnik 1927/1928) njegovo periodizacijo zavrnil. Poleg tega mu je očital, da je pri navajanju glavnih družbenih enot pozabil na Cerkev. Veber je to kritiko upoš - teval že v svojem ,prelomnem‘ delu Filozofija (1930) (Žalec 2002 50, op. 37). 15 Ušeničnik je svoj prevod QA objavil takoj po izidu okrožnice v reviji Čas (Pij XI. 1930/1931) in dodal 22 strani opomb (Ušeničnik 1930/31). Knjižna izdaja prevoda iz 1940 je malce spremenjena – upošteval je namreč pripombe Ernesta Tomca in Ignacija Lenčka (Ušeničnik 1940, 12). 964 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Po Ušeničnikovem mnenju je bil »[o]če krščanskega socializma« Ketteler (78), ki je bil prepričan, da »[je] Kristus edini pravi Odrešenik delavskega ljudstva tudi v časni bedi« (79). Ketteler je zahteval ureditev varstva delavcev (zlasti žensk in ot - rok) in organizacijo samopomoči delavnih stanov: »tu je prva beseda: organizaci- ja (strokovna, zadružna itd.; cilj pa mora biti korporativna organizacija) (Prim. A. U., Sociologija, 462–473).« (79) Kettelerjevo delo in ideje niso naletele na plodna tla samo v Nemčiji, temveč so se od tam razširile v druge dežele (Avstrijo, Franci - jo ipd.), na koncu pa jih je papež Leon XIII. razglasil kot prave. Kettelerjevi učenci so zagovarjali stališče, da mora vsekakor tudi država skrbeti za podrejenost gos- podarstva socialni blaginji in s svojimi posegi, npr . z uveljavljanjem delovnega pra- va in drugimi ukrepi, kapitalizem omejiti. Vendar so se dobro zavedali, da to ni dovolj. Zato so začeli oblikovati različna krščansko-socialna združenja, organizaci- je v podporo delavskim stanovom, hranilnice, posojilnice itd. Za slovenski prostor je bilo bistvenega pomena krščansko socialno gibanje v Avstriji. Tu velja izposta- viti dunajskega župana Karla Luegerja (župan med leti 1897 in 1910) (Ušeničnik 1910a, 507–508; 1925, 82). Iz Avstrije, natančneje Dunaja, je krščanske socialne ideje in gibanje na Slovensko, pa tudi na Hrvaško, prinesel Janez Ev. Krek in sprožil njihov razmah (1925, 82–84; 1910a, 508–513). Ušeničnik je zagovarjal pomen osebnega interesa v gospodarstvu in obenem opozarjal, da je njegova odsotnost ena od največjih hib komunističnega gospo- darstva boljševiškega tipa. Kljub temu osebnemu interesu postavlja omejitve, saj mora biti vendar podrejen skupnemu dobremu. Na podobni (moralni) podlagi nasprotuje socializaciji boljševiškega tipa. Taka socializacija ni pravična, saj gre za samovoljno razlaščevanje, uzurpacijo, ki ne temelji na socialni pravičnosti in razlaščenim ne daje odškodnine (1925, 115). Ušeničnik je, kot že omenjeno, zelo poudarjal pomen prispevka papeža Leona XIII. na področju socialnega vprašanja. V svojem delu Sociologija je tako izpostavil tri njegove okrožnice: „Quod apostolici munertis (Adversus socialistarum sectas)“ (1878), „Rerum novarum (De conditione opificium)“ (1891) in „Graves de com - muni re“ (1901). Prvo je izdal takoj v prvem letu svojega pontifikata. V njej je opo- zoril na velik pomen krščanskih idej na socialnem področju in veliko nevarnost materialističnega socializma. V tretji je poudaril, »da vsak v svojem področju iz- kuša pomagati delavskemu ljudstvu, češ da je stvar silno nujna« (1910a, 482). Najpomembnejša je, kot že rečeno, druga – o delavskem vprašanju – v kateri je orisan krščanski socialni program za delavske stanove. V tej okrožnici papež ugotavlja, da je za pomoč delavcem potrebna združena pomoč Cerkve, države ter delodajalcev in delavcev samih. In končni sklep: »Vsi takoj na delo! – Predvsem potreben religiozno-nravni preporod. – Prvo počelo socialnega dela: caritas.« (485) Cerkev mora črpati iz evangelijev – pri zagovarjanju in uveljavljanju pravičnosti, ljubezni in bratstva. Država mora s primerno zakonodajo omogočati socialno bla - ginjo ter braniti pravice vseh državljanov, posebej delavcev, ker se sami ne more- jo. Delavci si morajo sami pomagati s primernimi organizacijami. Najpomembnej- ši pa je moralno-krščanski preporod. Brez tega, poudarja – sledeč Leonu XIII. – Ušeničnik, je vse socialno delo zaman (1925, 81). 965 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Ušeničnik je menil, da zlo sodobnega gospodarskega sistema izvira iz ločenosti dela in kapitala, kar omogoča prilaščanje dela drugih. Gospodarski obliki, v katerih naj bi se ta delitev presegla, sta korporacija (1920, 128–129) in zadruga (130). V korporacijah so združeni delodajalci in delavci, v zadrugah pa sploh ni več ,gospo- darjev‘. Gre torej za neke vrste samoupravno rešitev, ki pa je ne smemo zamenje- vati s socialističnim samoupravljanjem Kardeljevega tipa, saj temelji na bistveno različni osnovi. Končni namen socialnega gospodarstva, kot se je zanj zavzemal Ušeničnik, ni le posedovanje dobrin, ampak blaginja in ugodno življenje, ki ga daje (u)poraba oz. uživanje, potrošnja dobrin (1926, 112). Temu namenu ustrezajo vrhovni zakoni socialnega gospodarstva, ki so naslednji: 1. tudi v vsem gospodarstvu morajo vla- dati božji zakoni (dekalog je tudi za narodno gospodarstvo najvišji zakonik); 2. gospodarstvo mora imeti pred očmi ljudi in njihove potrebe, in ne dobiček (človek mora spet postati središče vsega gospodarstva); 3. gospodarstvo mora skrbeti za blaginjo posameznika na tak način, da blaginja posameznika prispeva k blaginji vseh (krščanski socializem in solidarizem morata zavladati povsod). Le takó člove - štvo izpolnjuje voljo Stvarnika, ki je – ko je ustvaril človeka – dejal: »ustvarimo človeka po svoji podobi in naj gospoduje nad vso zemljo.« 16 Le tako se ravna po Kristusovih besedah: »kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, dušo pa izgubi.« (123) 17 3.1 Korporativizem 18 ter avtoritarna gibanja 19 in ureditve Iz izhodišč (slovenskega) konservativnega političnega katolištva, ki mu je Ušeničnik pripadal, je razvidno, da določene afinitete konservativnega političnega katolištva s fašizmom ter drugimi avtoritarnimi gibanji in režimi v Evropi so obstajale. Hkrati pa se moramo tudi zavedati, da se je odnos katoličanov do teh pojavov spremin- jal. Odločilni dejavnik pri tem so bili pogledi in objave papeža Pija XI. Pij XI. je imel Mussolinija za ,moža previdnosti‘ in je bil do leta 1935 razvojni težnji evropskih držav v desno (Salazar na Portugalskem in Dollfuß v Avstriji, da ne omenjamo Špa- nije) naklonjen. Razlog za to je, da so imele omenjene vlade nekatere značilnosti, ki jim Cerkev ni nasprotovala. Temeljile so namreč na avtoriteti, redu, hierarhiji, zagovarjale ,korporativizem‘; ,spoštovale‘ so družino ter napadale prostozidarstvo in komunizem (Aubert in Rogier 2000, 205). Kljub temu je Pij XI. svoj odnos sča - soma spremenil. Nekrščanske težnje, kot so pretirani nacionalizem, brezpogojna zahteva, da naj interesi države prevladajo nad vsemi drugimi (ki jih je spodbujala Action française, ki jo je papež obsodil leta 1926), in rasistična blaznost (ki jo je 16 1 Mz 1,26. 17 Mt 16,26. 18 Glede zgodovine korporativizma prim. Wiadra 1997 in Pinto, ur. 2017. Za jedrnate informacije o korpo - rativizmu v medvojni Jugoslaviji prim. Petrungaro 2017. Za korporativizem na Slovenskem glej n. d., 241–242; Zver 1992; Pelikan 1997, 68‒95. 19 V prispevku se z Ušeničnikovim odnosom do marksizma, socializma in komunizma ne ukvarjamo pod - robneje. Gre namreč za obsežno temo, ki presega prostorski okvir tega prispevka. O njej so nekateri že pisali: Pirc 1986; Stres 1998; Kos 2004; Griesser-Pečar 2004. 966 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 obsodil Sveti oficij leta 1928), ki pa so fašističnim gibanjem in državam lastne, so postale vse bolj očitne. Marca 1937 je Pij izdal dve okrožnici, eno proti komunizmu (DR), drugo proti nacizmu (MbS). Začel je javni boj proti totalitarnim težnjam tako na desnici kot na levici. S tem je začel novo obdobje svojega pontifikata. Njegova svarila pred komunizmom niso bila nova, so pa napredek sovražne propagande proti veri v Sovjetski zvezi v tridesetih letih 20. stoletja, ponovna oživitev nasil - nega preganjanja v Mehiki od leta 1932, napredek komunizma na Kitajskem in v Indokini, odločitev Kominterne iz leta 1935 o uvedbi ljudskih front, kjer je bilo le mogoče, taktično ponujanje roke v Franciji, predvsem pa španska državljanska vojna od julija 1936 dalje, temu vprašanju dali novo težo in razsežnost (Aubert in Rogier 2000, 205). Vse to pa se je odražalo tudi v pogledih slovenskega konservativnega politične - ga katolištva na gospodarstvo. Osnovna skupna značilnost je zavračanje tako libe- ralnega kapitalizma kot tudi socialističnega gospodarstva. Fašisti v Italiji, Salazar na Portugalskem, Dollfuß v Avstriji in (slovensko) konservativno katolištvo so zato iskali drugačno rešitev. Slovenski konservativni katoličani so tako v tridesetih letih 20. stoletja precej podrobno proučevali italijanski fašistični korporativizem, saj so menili, da je fašizem korporativistični model uresničil v dotlej največji meri – in najbolj konkretno (Žebot 1939). 20 Usmerjenosti v korporativizem je nedvomno dala velik zagon okrožnica Pija XI. „Quadragesimo anno“, ki je povzročila nejas- nosti v razumevanju (Stres 1991, 21–23, 259) in tekmovanje v interpretacijah, saj papež ni izrecno navedel, katere kritike fašizma, ki jih je v okrožnici omenil, sam sprejema (Dragoš 1998, 189). Svojo razlago papeževega stališča je Ušeničnik pre- cej podrobno predstavil v opombah k svojemu prevodu QA (Ušeničnik 1940). Tu ni podal zgolj kritike fašističnega korporativizma v Italiji (174–175; 177–178; 181), 21 temveč tudi pogled na korporativizem na Portugalskem in v Avstriji (178–182). 22 20 Žebot navaja razloge, zakaj se s Portugalsko ni ukvarjal podrobneje (Žebot 1939): 1. Portugalska je daleč od Slovenije; 2. manjši politični pomen; 3. Portugalska »še ni neposredno spremenila svojih ekonomskih zakonov.« Zadnji razlog sovpada z Ušeničnikovo ugotovitvijo, da sta Portugalska in Avstrija korporativi - zem načeloma sprejeli, v praksi pa ga dejansko še ne izvajata (glej spodaj). 21 Fašizem je kritiziral tudi v drugih svojih besedilih, na primer v knjigi Obris socialnega vprašanja iz leta 1938. Po Ušeničnikovem mnenju pri fašizmu prevladuje država/državni interes, pri liberalnem kapita - lizmu pa individualni/sebični interes. Samo pravi korporativizem služi skupnemu dobremu, skupni bla - ginji. Skupna blaginja je tudi pravi namen oziroma funkcija države. Šele v korporativizmu država zares opravlja (in lahko opravlja) to funkcijo, zato je samo v korporativizmu država resnično lahko prava drža - va, vredna tega imena (Ušeničnik 1938, 66–67). 22 Za razliko med katoliško razumljeno korporacijo (Pij XI.) in korporacijo v avtokratskih ali totalitarnih režimih glej Stres 1991, 257ff. Bistvena značilnost združenj, tudi korporacij, v katoliškem smislu je, da je članstvo v njih svobodno – nikogar ni mogoče v nobeno združenje siliti. Ta poudarek je v primerjavi z združenji v avtoritarnih/totalitarnih družbah izjemno pomemben. Tako je na primer fašizem uvedel državne – obvezne korporacije in sindikate (Stres 1991, 257). Druga pomembna trditev katoliške dok - trine je, da korporacije same sindikatov kot združenj delavcev ne odpravljajo. Sindikati so še vedno potrebni, vendar morajo biti svobodni. Članstvo v njih mora biti svobodno in obstajati mora možnost različnih sindikatov (Stres 1991, 258). Katoliški družbeni nauk torej načeloma svobodo združevanja v korporacije zagovarja – ta odnos je stalnica od RN do danes. Moramo pa dodati, da je svoboda na področju korporacij po besedah Pija XI. vseeno lahko omejena, če tako zahtevata pravičnost in splošna blaginja (QA, tč. 87). Na to točko – pa tudi na RN (tč. 38), ki državi dovoljuje, da združevanje v določene organizacije prepove, če je to v očitnem nasprotju s poštenostjo, pravičnostjo in blaginjo države – se sklicuje Ušeničnik, ko trdi, da iz papeških enciklik ni razvidno, da korporacije pod nobenim pogojem ne 967 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Ušeničnik je trdil (1940, 174–175), da je Pij XI. v QA podal vsaj posredno kritiko fašističnega korporativizma z navedbo očitkov oziroma strahov nekaterih, ki jih je strnil v tri točke: 1. da bi država nadomestila svobodo delovanje; 2. da bi bilo v no- vem sindikalnem in korporativnem redu preveč birokratskega in političnega duha; 3. da bi ta ureditev služila bolj specifičnim političnim namenom kot pa obnovi in vzpostavitvi boljšega družbenega reda (QA, t. 95). Ušeničnik je opozoril, da se papež s fašističnim korporativizmom ni želel neposredno soočiti, očitno pa naj bi se z na- štetimi očitki oziroma bojaznimi strinjal (Ušeničnik 1940, 175). Ušeničnik je ugotovil, da so vsi dosedanji sodobni poskusi korporativizma (fašistična Italija, Dollfußova Avstrija in Salazarjeva Portugalska) bolj ali manj avtoritarni (Ušeničnik 1940, 177– 178). Kritiko fašističnega korporativizma je strnil v tri glavne očitke: 1. neupoštevanje načela subsidiarnosti; 2. birokracija; 3. celoten sistem je preveč podrejen fašizmu kot politični stranki. Opozoril je, da so to ,bistvene notranje‘ pomanjkljivosti sistema (175). V fašističnem sistemu ni svobode in (demokratičnega) samoupravljanja (177). To ni v skladu s papeževim stališčem, da brez samouprave in svobode pravega kor - porativnega sistema ni (175). Ob tem ne smemo prezreti Ušeničnikovega opozorila: »Papež podaja le osnovna načela. Iz vsega, kar je papež povedal o korporativnem gospodarskem in družabnem redu, je vidno, da on kot vr- hovni voditelj krščanstva naglaša le korporativno načelo in osnovne zahte- ve tega načela. Podrobnosti so stvar drugih.« (Ušeničnik 1940, 176) Leta 1933 je Avstrija QA načelno sprejela in načeloma tudi priznala samoupra- vo gospodarskim družbam. Vendar pa je morala zaradi velike moči komunizma svobodo podjetij precej omejiti (178). Na Portugalskem so izbrali podobno pot kot Avstrija – načeloma je demokratična, samoupravna organiziranost korporacij ob - stajala, a so bile zaradi komunistične nevarnosti korporacije pod velikim avtoritar - nim pritiskom. Oblast je gospodarske družbe sama ustanavljala, določala njihove oblike in delo, jih združevala v podjetniške zbornice – dokler ne bodo ljudje dovolj zreli in osvobojeni komunističnega vpliva, da si bodo lahko vladali sami (178). Po Ušeničnikovem prepričanju bi moralo biti v čisti korporativni državi – v ožjem pomenu besede – celotno javno življenje (politično, gospodarsko, socialno in kul - turno) organizirano v korporacijah. Gospodarske korporacije bi bile torej le en del celotne korporativne organizacije družbe. Drugi del bi sestavljale negospodarske organizacije: javna uprava, obramba, Cerkev, šolstvo, umetnost, zdravstvo. Po svo- jih predstavnikih bi vse te organizacije izvajale tudi polno zakonodajno oblast (v deželnih zborih in državnem zboru) (Ušeničnik 1940, 181). Ušeničnik je sklenil, da korporativna država v ožjem pomenu še ne obstaja – obenem pa napovedal, da bodo korporacije najbolj značilne za državo prihodnosti (182). bi smele biti obvezne (Ušeničnik 1940, 176). Nadalje trdi, da bo še posebej pri korporacijah vsaj začas - no potrebna ‚neka obveznost‘, ker sicer zaradi odpora komunistov in komunistično naravnanih delavcev korporativnega reda sploh ne bo mogoče izvajati (177). Naj dodamo, da so se takrat za obvezno zdru - ževanje – drugače kot Gosar – zavzemali tudi drugi predstavniki uradne katoliške linije na Slovenskem: Krek (njegovo stališče iz knjige Socijalizem (1901, 93) omenja sam Ušeničnik (1940, 177)), Ciril Žebot in drugi (Dragoš 1998, 205, op. 6). 968 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 4. Ocena Ušeničnikove vizije družbene prenove Ušeničnik je bil vrhunsko izobražen in je kot tak lahko bistveno pripomogel k dvi- gu filozofske, teološke ter splošne intelektualne in akademske ravni v slovenskem prostoru. Nedvomno je bil eden intelektualno najbolj sposobnih in delavnih Slo- vencev, kar jih je kdaj bilo – briljanten um, ki je s svojimi sposobnostmi osupnil tako domovino kot tujino. Gledano z vidika intelektualne zgodovine lahko reče - mo, da je bil otrok in akter katoliškega prenovitvenega gibanja, ki ga je spodbudil papež Leon XIII. To gibanje je na Slovenskem doseglo svoj vzpon in vrhunec pred prvo svetovno vojno, z zmago komunistične revolucije leta 1945 pa svoj zaton (Pirc 1986, 435). Ušeničnik se je zvesto ravnal po nauku matere Cerkve, kar velja tudi za družbeni nauk. Sprejel je vse glavne ideje (socialnih) okrožnic in jih po- skušal implementirati v slovenskem prostoru. Iz RN lahko zlasti poudarimo spo- znanje, da je za socialno vprašanje potrebna tako gospodarska kot tudi duhovna (torej verska in moralna) reforma. Glede prve sestavine je sprejel spoznanje o pomenu družbenih struktur, (so)lastništva delavcev in njihovih združenj za reši- tev socialnega vprašanja. V drugem pogledu se je zavzemal za katoliško prenovo slovenske družbe, ki da edina lahko prinese uspeh. Iz QA velja posebej omeniti idejo ,korporativne‘ organicistične stanovske družbe in države, iz DR pa obsodbo komunizma. Glede komunizma so se svarila izkazala več kot upravičena. Kar se tiče korpo- rativizma, je stvar bolj zapletena. Cerkev s papežem Pijem XII. na čelu se je termi- nu korporativizem odpovedala, češ da korporativistična vizija (Pija XI.) ni izvedljiva, pa tudi zaradi njegove kompromitiranosti, ker je bil povezan s fašističnim in dru- gimi avtoritarnimi režimi (Stres 1991, 23; 258). To pa še ne pomeni, da se je treba odpovedati vsem vsebinam korporativistične usmerjenosti in motivom zanjo oz. »popolnoma prezreti vrednote, ki jih zagovarja cerkveno učiteljstvo, ko govori o korporacijah« (258); poudarja se velik pomen poklicnih združenj in različnih pa- nožnih povezav (prav tam). Vsekakor moramo težiti k premagovanju ločenosti dela in kapitala, k nesovražnosti med delavci in delodajalci, k poštenemu sodelovanju in (socialnemu) dialogu med obojimi. Prizadevati si moramo za zaščito in organi - ziranost delavcev, (so)lastništvo delavcev v podjetjih ter zadružno in korporativno (v katoliškem smislu te besede) gospodarstvo, če je to le mogoče. Ena od dobrih poti do poštene plače delavcev je vsekakor ta, da so delavci (so)lastniki podjetij, v katerih delajo. Delavci potrebujejo lastnino oz. uporabo dobrin, ki jim omogoča- jo, da se neugodnim delovnim pogojem lahko izognejo. Ključ je v obnovi prednos- ti, ki so jih omogočale občinska zemlja in skupne dobrine. Morali bomo odkriti in izkoristiti vrednosti skupne uporabe lastnine in ustrezne načine njene širše razde- litve. Že strategija RN vključuje širšo razdelitev lastnine – in sicer produktivne last - nine. Za Leona XIII. je to pomenilo predvsem zemljo, ker je bila v njegovem času večina ljudi še vedno odvisna od kmetij ali je prihajala iz družin, ki so bile od ze- mlje odvisne. V našem času pa je zemljo kot primarno sredstvo bogastva nado- mestil »kapital« (Médaille 192 ,2007). Zato vključevanje delavcev v lastništvo pod- jetij, kjer delajo, obsega tudi ,vizija‘ Janeza Pavla II. (LE, tč. 14.5). 969 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Zavedati se moramo, da je glavni vir gospodarske rasti ‚človeški‘ in ne toliko fizični kapital. Ekonomist Theodore W. Schultz je že pred več kot šestdesetimi leti dokazal, da lahko z rastjo kapitala pojasnimo manj kot polovico ekonomske rasti (Schultz, 1961, 6; Mueller 2010, 83–84). Od kod torej preostali del rasti? Schultz je ponudil hipotezo, da iz »človeškega kapitala«. 23 Gre za rast populacije in njenih veščin (Médaille 2007, 165): delavci so si pridobili znanje in veščine, ki imajo eko- nomsko vrednost, kar je povezano z vlaganjem v izobraževanje in zdravje delavcev in z notranjimi migracijami – da imajo ljudje možnost priti do boljše službe (Schul- tz 1961, 1; 3; Mueller 2010, 84). To hipotezo je John W. Kendrick, pionir ekonom - skih meritev (Mueller 2010, 84), formuliral kot hipotezo totalnega kapitala (ang. total capital hypothesis (84)) in jo tudi potrdil (Kendrick, Lethem in Rowley 1976; Kendrick 1994, 16). Dokazal je, da sta vzgoja in izobraževanje otrok odgovorna za 63 % rasti, neotipljivi kapital (raziskovanje in razvoj) za 5 %, otipljivi kapital pa za 32 % rasti (Mueller 2010, 84–85). To se dobro ujema z naukom (Katoliške Cerkve), 24 da je vir vse vrednosti človeško delo, kapital pa le golo sredstvo – kar je neposred- no nasprotje tega, kar uči z utilitarizmom prežet ekonomski neoklasicizem (Mé- daille 2007, 165). Že dejstvo, da je glavni vir gospodarske rasti človeški kapital, terja pošteno plačo delavcev, ki naj bo taka, da lahko delavci poskrbijo tudi za svoje družine ter za vzgojo in izobrazbo svojih otrok, ki sta za oblikovanje človeškega kapitala potrebni. Zato z vidika gospodarske uspešnosti družina ni nekaj poljubnega, ampak odločilen in nepogrešljiv gospodarski dejavnik, saj lahko na sociološko relevantni ravni oblikovanje človeškega kapitala omogočijo le družine. Iz vsega tega izhaja, da moramo ne le zaradi morale, ampak tudi zaradi gospodarske uspešnosti razvijati gospodarstvo, ki je usmerjeno v skupno dobro, ne pa zgolj v ,dobro‘ države (fašizem, nacizem, socializem) ali posameznikov oz. posamičnih skupin (liberalni kapitalizem). Etika in uspešno gospodarstvo se ne izključujeta, temveč dopolnju - jeta. Gospodarstvo kot celota je lahko uspešno le, če je etično, tj. družbeno pra- vično in usmerjeno v skupno dobro. Z vsem navedenim se sklada družbeni nauk Cerkve od RN pa vse do danes – in vse te trditve je prevzel tudi Ušeničnik. Kot manj realistična in manj primerna se je izkazala zamisel popolne rekatoliza- cije (slovenske) družbe. To spoznanje je dozorelo tudi v Cerkvi – in se artikuliralo na drugem vatikanskem cerkvenem zboru, »ko se Katoliška cerkev s svojim spo - ročilom ne obrača več le na vernike in na krščanske dežele, marveč na vse ljudi dobre volje« (Potočnik 2004, 162). Drugi vatikanski koncil zemeljskim stvarnostim nadalje priznava njihovo lastno delovanje, kar v Ušeničnikovem času še ni bila izražena drža (162). To pa še ne pomeni, da Cerkev po drugem vatikanskem kon - cilu pomena moralnih dejavnikov ne poudarja več. Tudi danes se čuti v tem pogle - 23 Prav Schultz je tudi skoval izraz človeški kapital (Mueller 2010, 151). 24 Janez Pavel II. v tem pogledu opozarja: »[M]oramo [se] spomniti predvsem na eno načelo, ki ga je vedno učila Cerkev: načelo prednosti ‚dela‘ pred ‚kapitalom‘. To načelo se tiče samega proizvodnega procesa, pri katerem je delo vedno prvenstveni tvorni vzrok, medtem ko ‚kapital‘ kot skupek proizvod - nih sredstev ostane le orodje ali orodni vzrok. To načelo je razvidna resnica, ki izhaja iz vse človekove zgodovinske izkušnje.« (LE, tč. 14.2) 970 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 du posebej odgovorna, vendar pa svoj prispevek in pripravljenost pomagati »po - nuja« (CA, tč. 60; Potočnik 2004, 162), kar je drugačna dikcija od tiste, ki je pre- vladovala v Ušeničnikovem času. Podobna sta tudi drža oz. prepričanje sodobnih mislecev (post)sekularne dobe, npr . Jürgena Habermasa (prim. Reder et al. 2010), ki se jasno zavedajo predpolitičnih temeljev svobodne demokracije (Ernst-Wolf - gang Böckenförde) – in religije kot enega od njenih pomembnih virov. Religija je lahko v tem smislu zelo dragocena, vendar pa mora biti družbeni model, v katerem je prisotna, vključevalen – in to tako do nje same kot tudi do drug(ačn)ih. Edino taka ureditev je v sodobni (post)sekularni družbi realno možna in sprejemljiva. 5. Zaključek Ušeničnikova vizija družbene prenove je imela dve sestavini: socialno in duhovno, saj je pravilno dojel, da kriza ni samo socialna, temveč tudi duhovna. Prepričan je bil, da brez duhovne prenove ne more biti uspešna nobena socialna prenova. Od Leona XIII. je prevzel, tako kot že pred njim Mahnič, ideal ,nove krščanske družbe‘ – postopnega ponovnega pokristjanjenja celotne družbe (Pirc 1990, 122). Ušenični- kove temeljne socialne in gospodarske usmeritve lahko ocenimo kot pravilne, kljub temu, da je Cerkev korporativizem upravičeno opustila: družbo je treba razvijati v smeri preseganja delitve med delom in kapitalom, poštenega sodelovanja med delavci in delodajalci ter (so)lastništva delavcev v podjetjih. Potrebna je samoza- ščita delavcev (delavska združenja in organizacije), prav tako pa mora za njihovo zaščito v razumnih okvirih skrbeti država. Manj posrečena je Ušeničnikova utopič- na organicistična zamisel družbe, ki naj bi svoje konflikte in nasprotja reševala »le znotraj krščanske religije oziroma Katoliške Cerkve« (Potočnik 2004, 163) in tako dosegala (organsko) usklajenost. Ušeničnik »je [sledil] utopiji, da je še mogoča harmonična, integristična krščanska družba« (163). Ta vizija zaradi modernizacije in sekularizacije že v Ušeničnikovem času ni bila niti sprejemljiva niti izvedljiva, saj ne upošteva dejanske neodpravljivosti vrednotne in nazorske heterogenosti moderne družbe 25 in pomena spoštovanja pluralizma. 26 Prava in dejansko možna pot ni integrizem in prizadevanje za homogenizacijo (Taylor 2007, 771–772), tem- več spoštovanje in gojenje vrednot pristnosti, dialoga in poštenega sodelovanja med različnimi (Žalec 2022) – kar predpostavlja pluralizem (Jamnik 2017) ter držo 25 Charles Taylor govori o nepovratnosti, nereverzibilnosti sekularne dobe v predsekularno (Taylor 1989, 401; Abbey 2000, 199). To pa ne pomeni, da je sekularna doba končno stanje – Taylor je prepričan in upa, da prihaja postsekularna doba (Žalec 2019, 417). Pojmi, ki so primerni za opis postsekularne drže in ki so Taylorjevemu razumevanju blizu, so verjeti znova (W. H. Auden), vera po ateizmu in druga na- ivnost (Ricoeur), krščanstvo brez religije (religije v smislu ozko konservativne in samonanašajoče se in - stitucije ((Bonhoeffer)), anateizem (Kearney) (Kearney 2010; Kearney in Taylor 2016, 77; 79; 90–91; Platovnjak in Svetelj, 2018). 26 Po mnenju Benedikta XVI. je kulturni pluralizem najpomembnejše dejstvo sodobne družbe, ki ga mora upoštevati vsak, ki jo želi izboljšati. Benedikt mu ne nasprotuje in si ga ne prizadeva ukiniti, zavrača pa agregatni pluralizem, v katerem različne kulture ena poleg druge zgolj soobstajajo – brez pravega med - sebojnega odnosa. Benedikt se namreč zavzema za dialog med njimi, za odnosno in dialoško pluralnost (Žalec 2022, 114). 971 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori (spoznavne) ponižnosti in odprtosti (Muršič Klenar 2020, 583; Strahovnik 2018; Jamnik 2021, 820). Kratice CA – Janez Pavel II. 1994b [Centesimus annus]. DR – Pij XI. 1994b [Divini redemptoris]. LE – Janez Pavel II. 1994a [Laborem excercens]. MbS – Pij XI. 1994a [Mit brennender Sorge]. QA – Pij XI. 1940 [Quadragesimo anno]. RN – Leon XIII. 1944 [Rerum novarum]. Reference Abbey, Ruth. 2000. Charles Taylor. Teddington: Acumen. Aubert, Roger, in Ludovicus Jacobus Rogier. 2000. Zgodovina Cerkve. Zv. 5, Od cerkvene države do svetovne Cerkve (od 1848 do drugega vatikan- skega koncila). Ljubljana: Družina. Debeljak, Majda, ur. 2018. Iskalca resnice: Aleš Uše - ničnik in njegov brat Franc . Poljane nad Škofjo Loko: Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane. Door, Donal. 1992. Option for the Poor: One Hun- dred Years of Catholic Social Teaching. Ma- ryknoll, NY: Orbis Books. Dragoš, Srečo. 1993. (Eks)centričnost katoliških modelov na Slovenskem. V: France M. Dolinar, Joža Mahnič in Peter Vodopivec, ur. Cerkev, kul- tura in politika 1890-1941, 34–47. Ljubljana: Slovenska matica. – – –. 1998. Katolicizem na Slovenskem: Socialni kon- cepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: Krtina. Engels, Friedrich. 1977. Razvoj socializma od utopije do znanosti. V: Karl Marx in Friedrich Engels. Izbrana dela. Zv. 4, 547–636. Prevedel Mirko Košir. Ljubljana: Cankarjeva založba. – – –. 2009. Predgovor k tretji nemški izdaji. V: Karl Marx in Friedrich Engels. Komunistični mani- fest, 72–79. Ljubljana: Sanje. Granda, Stane. 2004. Ušeničnikov pogled na socialne in gospodarske razmere njegovega časa na Slovenskem. V: Ogrin in Juhant 2004, 25–38. Griesser-Pečar, Tamara. 2004. Odnos Aleša Uše- ničnika do komunizma in komunistične revolu - cije. V: Ogrin in Juhant 2004, 167–196. Jamnik, Anton. 2017. Medkulturni dialog ima temelje v verskem pluralizmu. Bogoslovni vestnik 77, št. 2:279–287. – – –. 2021. Med upanjem kot darom in iluzijami samozadostnega subjekta. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:807–824. Janez Pavel II. 1994a. Laborem exercens [O člove - škem delu]. Okrožnica. V: Juhant in Valenčič 1994, 471–513. – – –. 1994b. Centesimus annus [Ob stoletnici]. Okrožnica. V: Juhant in Valenčič 1994, 562– 610. Juhant, Janez. 1994a. Sto let katoliškega družbe - nega nauka. V: Juhant in Valenčič 1994, 9–35. – – –. 1994b. Predstavitev. V: Juhant in Valenčič 1994, 37–38. Juhant, Janez, in Rafko Valenčič, ur. 1994. Družbe- ni nauk Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. Juhant, Janez, in Nik Trontelj. 2019. Aleš Ušenič- nik – soustanovitelj in sooblikovalec UL. V: Bogdan Kolar, ur. Učitelji Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani, 221–244. Ljubljana: Teološka fakulteta. Kearney, Richard, in Charles Taylor. 2016. Tran - scendent Humanism in a Secular Age: Dialogue with Charles Taylor. V: Jens Zimmermann in Richard Kearney, ur. Reimagining the Sacred: Richard Kearney Debates God, 76–92. New York: Columbia University Press. Kendrick, John W. 1994. Total Capital and Econo- mic Growth. Atlantic Economic Journal 22, št. 1:1–18. Kendrick, John W., Yvonne Lethem in Jennifer Rowley. 1976. The Formation and Stocks of Total Capital. New York: National Bureau of Economic Research. Keraney, Richard. 2010. Anatheism: Returning to God After God. New York: Columbia University Press. 972 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Kos, Janko. 2004. Aleš Ušeničnik in kritika marksiz - ma. V: Ogrin in Juhant 2004, 167–177. Kralj, Albin. 2004. Ušeničnikov odnos do predvoj - ne katoliške levice in Gosarja. V: Ogrin in Ju- hant 2004, 127–143. – – –. 2009. Teologija osvoboditve in slovenski katoličani. Ljubljana: Nova revija. Krek, Janez Evangelist. 1901 Socijalizem. Ljublja- na: Slovenska krščansko-socialna zveza. Marx, Karl, in Friedrich Engels. 2009. Komunistični manifest. Prevedel Božidar Debenjak. Ljublja - na: Sanje. Médaille, John. 2007. The Vocation of Business: Social Justice in the Market Place. New York: Continuum. Mueller, John D. 2010. Redeeming Economics: Rediscovering the Missing Element. Wilming- ton: ISI Books. Leon XIII. 1878 Quod apostolici muneris. Enciklika. Vatikan. 28. 12. https://www.vatican.va/con- tent/leo-xiii/en/encyclicals/documents/hf_l-xi- ii_enc_28121878_quod-apostolici-muneris. html (pridobljeno 29. 7. 2022). – – –. 1901. Graves de communi re. Enciklika. Vatikan. 18. 1. https://www.vatican.va/con- tent/leo-xiii/en/encyclicals/documents/hf_l-xi- ii_enc_18011901_graves-de-communi-re.html (pridobljeno 29. 7. 2022). – – –. 1994. Rerum novarum [Nove stvari]. Okro- žnica. V: Ogrin in Juhant 2004, 37–65. Mahnič, Anton. 2000. Več luči!: iz ‚Rimskega katolika‘ zbrani spisi. Ljubljana: Jutro; Nova Gorica: Branko. Murphy, William. 1993. In the Beginning: Rerum Novarum (1891). V: George Weigel in Robert Royal, ur. Building the Free Society: Democracy, Capitalism and Social Teaching, 1–30. Grand Rapids: Eerdmans. Muršič Klenar, Matjaž. 2020. Možnosti dialoga v sodobni sekularni družbi. Bogoslovni vestnik 80, št. 3:575–584. Ogrin, Matija, in Janez Juhant, ur. 2004. Aleš Ušeničnik, čas in ideje: 1868–1952. Celje: Mo- horjeva družba. Pelikan, Egon. 1997. Akomodacija ideologije poli- tičnega katolicizma na Slovenskem. Maribor: Obzorja. Petrungaro, Stefano. 2017. Inter-war Yugoslavia seen through corporatist glasses. V: Antonio Costa Pinto, ur. Corporatism and Fascism: The Corporatist Wave in Europe, 236–271. New York: Routledge. Pij XI. 1930–1931. Okrožnica papeža Pija XI. o obnovi socialnega reda po evangelijskih nače - lih ob štiridesetletnici okrožnice Leona XIII. „Rerum novarum“. Čas 25, št. 8–9:313–359. – – –. 1937. Divini redemptoris [Božanski odreše - nik]. Okrožnica. Prevedel dr. Aleš Ušeničnik. Domžale-Groblje: Misijonska tiskarna. – – –. 1940. Quadragesimo anno [O obnovi druž - benega reda]. Okrožnica. Prevedel Aleš Ušenič - nik. Domžale-Groblje: Misijonska tiskarna. – – –. 1994a. Mit brennender Sorge. Okrožnica. V: Juhant in Valenčič 1994, 109–127. – – –. 1994b. Divini redemptoris [Božanski odreše - nik]. Okrožnica. V: Juhant in Valenčič 1994, 131–158. Pinto, Antonio Costa, ur. 2017 Corporatism and Fascism: The Corporatist Wave in Europe. New York: Routledge. Pirc, Jožko. 1986. Aleš Ušeničnik in znamenja časov: Katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana: Družina. – – –. 1990. Rimski katolik in ločitev duhov. V: Edo Škulj, ur. Mahničev simpozij v Rimu , 109–126. Celje: Mohorjeva družba. Platovnjak, Ivan, in Tone Svetelj. 2018. Anatheism – an incentive to discover the importance of discipleship in Christianity. Bogoslovni vestnik 78, št. 2:375–386. Potočnik, Vinko. 2004. Ušeničnik in sociologija. V: Ogrin in Juhant 2004, 155–164. Reder, Michael, Josef Schmidt, Jürgen Habermas, Norbert Brieskorn in Friedo Ricken. 2010. An Awareness of What is Missing: Faith and Reason in a Post-Secular Age. Cambridge: Polity Press. Schultz, Theodore. 1961. Investment in Human Capital. American Economic Review 51, št. 1:1–17. Srebrnič, Josip. 1921. Metoda Mahničevega javne- ga nastopanja. Čas 15, št. 3–4:204–224. Strahovnik, Vojko. 2018. Spoznavna (ne)pravič - nost, krepost spoznavne ponižnosti in monote - izem. Bogoslovni vestnik 78, št. 2:299–311. Stres, Anton. 1991. Oseba in družba: Pregled katoliškega družbenega nauka. Celje: Mohorje- va družba. – – –. 1998. Neosholastična kritika marksizma. Bogoslovni vestnik 58, št. 4:505–524. Strle, Anton. 1968. Ob stoletnici rojstva doktorja Aleša Ušeničnika (1868–1952). Bogoslovni vestnik 28, št. 3–4:168–211. Taylor, Charles. 1989. Sources of the Self: The Making of Modern Identity. Cambridge: Cam- bridge University Press. – – –. 2007. A Secular Age. Cambridge; London: The Belknap Press of Harvard University Press. Tominšek, Mateja. 2004. Dr. Aleš Ušeničnik (1868- 1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec. V: Ogrin in Juhant 2004, 13–24. 973 Bojan Žalec - Ušeničnikova vizija družbene prenove, njen kontekst in izvori Trontelj, Nik. 2019. Aleš Ušeničnik (1868-1952): profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Bogo - slovni vestnik 79, št. 1:71–82. Ušeničnik, Aleš. 1907. Pomen krščanske sociologi - je. Čas 1:403–411. – – –. 1910a. Sociologija. Ljubljana: Katoliška bukvarna. – – –. 1910b. Sociologija in socialno delo: apologija krščanstva. Društveni govornik 2:99–109. – – –. 1920. Uvod v krščansko sociologijo. Ljublja- na: Slovenska krščansko-socialna zaveza. – – –. 1921. Dr. Anton Mahnič kot filozof. Čas 15, št. 3–4:147–167. – – –. 1925. Socialno vprašanje: osnovni nauki v vprašanjih in odgovorih. Ljubljana: Društvena nabavna zadruga. – – –. 1926. Socialna ekonomija: osnovni nauki v vprašanjih in odgovorih. Ljubljana: Društvena nabavna zadruga. – – –. 1927–1928. Slovanski agrarizem. Čas 24:276–279. – – –. 1930–1931. Opombe. Čas 25, št. 8–9:359– 380. – – –. 1937. Pripombe in pojasnila. V: Pij XI. 1937. – – –. 1938 Obris socialnega vprašanja. Domžale- -Groblje: Misijonska tiskarna. – – –. 1940. Razlaga. V: Pij XI. 1940. – – –. 2000. Uvod. V: Anton Mahnič 2000, v-viii. Veber, France. 1927. Idejni temelji slovanskega agrarizma: Programatična socialna študija. Ljubljana: Kmetijska tiskovna zadruga. – – –. 1930. Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu. Ljubljana: Jugoslo- vanska knjigarna. Wiadra, Howard J. 1997. Corporatism and Compa- rative Politics: The Other Great ‚Ism‘. Boston, MA: M. E. Sharpe. Zver, Milan. 1992. Korporativizem v slovenski politični misli v 20. in 30. letih. Časopis za kritiko znanosti 20, št. 148–149:37–45. Žalec, Bojan. 2002. Spisi o Vebru. Ljubljana: Štu- dentska založba. – – –. 2019. Between secularity and post-seculari- ty: critical appraisal of Charles Taylor‘s acco - unt. Bogoslovni vestnik 79, št. 2:411–423. – – –. 2022. Pošteno sodelovanje, racionalnost in religija: solidarni personalizem kot družbena filozofija. Ljubljana: Družina. Žebot, Ciril. 1939. Korporativno narodno gospo- darstvo: korporativizem, fašizem, korporativno narodno gospodarstvo. Celje: Družba sv. Mo - horja.