Po 51. členu ustave ima vsak med nami pravico do zdravstvenega varstva. Žal pa se ob tem prepogosto pozablja na zdravje kot neločljiv preplet človekovega telesnega in duševnega stanja ter v povezavi s tem tudi na vzporedno varstvo duševnega zdravja. In vendar je prav duševno počutje tisto, ki morda najbolj neposredno vpliva na kakovost bolnikovega življenja, ne glede na diagnozo. Glede na visoko stopnjo pojavnosti duševnozdravstvenih težav ob telesnih boleznih in ob upoštevanju negativnih vplivov motenj, kot je denimo depresija, na motivacijo, potek in učinkovitost telesnega zdravljenja pa problematike nikakor ne gre spregledati. Članek osredotočeno govori o skrbi za eno samo zdravje, z željo, da bi zdravstvena nega v tem duhu nekoč postala pravilo, ne zgolj dobrodošla izjema, v okviru standardne bolnišnične oskrbe. Nujni pogoj za to pa sta ustrezno razumevanje zdravja kot temeljne človekove pravice in zavedanje družbene odgovornosti pri zagotavljanju visoke stopnje zaščite te pravice.

Pravice