O čem govorimo, kadar govorimo o "našem" pravu

slovenski

2014

Evropska unija   identiteta   pravna država   pravna načela   pravo   Slovenija   zaupanje

Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani IPP-PF

Vsakodnevni diskurz na zelo različnih ravneh je precej enoten: da je naš pravni red kaotičen, zapleten, birokratski, neživljenjski, nepravičen. Zaupanje v pravo, v pravno varnost in pravno državo naj bi bili imanentni odnosu do tistega prava, ki ga ljudje doživljamo kot legitimno, torej kot tisto, kar je, zelo poenostavljeno rečeno, sprejemljivo in upravičeno. Nezaupanje v pravo implicira krepko omajano zaupanje v državne institucije, torej v ljudi, ki pravo sooblikujejo, sprejemajo in izvršujejo. Razlika med odzivi na "pravo" in "naše pravo" je pričakovana in sploh ne presenetljiva. Če prava Evropske unije ne dojemamo kot "naše" pravo, s tem posredno ne računamo na vse tiste pravice in dolžnosti, ki iz tega izvirajo. In so vse prej kot nepomembne. Z nezavedanjem tega pomembnega dejstva izgubljamo priložnost za aktivacijo in mobilizacijo na tem polju, širše gledano pa to zanika ali vsaj rahlja že tako ubogo identifikacije s pripadnostjo Evropski uniji. Zgodba o zaupanju v pravo Evropske unije je najbrž podobna zgodbi o zaupanju v nacionalne predpise, pri čemer so nekateri elementi vendarle drugače poudarjeni in izpostavljeni. Pravo je nekaj relacijskega, obstaja v odnosih ljudi med seboj in do stvari. Z množično volilno abstinenco se odrekamo demokraciji, z množično družbeno apatijo se odrekamo vpetosti v družbeno stvarnost. Če želimo drugače kot danes, predvsem ne smemo molčati. Najbrž lahko vsak od nas prispeva kaj k temu, da se povrne spoštovanje in zaupanje v pravo.

06.12.2016