Opombe
Pričujoča doktorska disertacija govori o ljudeh, ki so po travmatskem dogodku zaradi poškodbe, razvoja bolezni ali posledic zdravljenja pridobili oviranost. V nalogi preučujem obdobje, ki sledi travmatskemu dogodku. S pomočjo študij primerov biografskih intervjujev s posamezniki osvetlim njihov boj z lastnimi ovirami in ovirami okolja, s katerimi so se soočali ali se soočajo v tem obdobju, pa tudi njihovo spoprijemanje s priložnostmi na poti okrevanja, na kateri se večina ljudi na začetku počuti nemočne, z občutkom obupa, včasih tudi brezupa. Na takšne situacije ljudje nismo pripravljeni, saj nimamo vgrajenih nadomestnih vzorcev ravnanja in spopadanja, kot jih imamo za nekatere druge vrste težav ali bolezni. Ko človek zboli, začasno pridobi vlogo bolnika, ki s seboj prinaša tudi razumevanje in tolerantnost okolja. Ko človek ozdravi, se ravnanje z njim, njegove pravice in dolžnosti povrnejo v stare tirnice. Ko pa človek pridobi oviranost in s tem eno od trajnih diagnostičnih kategorij, s tem vstopi tudi v trajno in nepovratno vlogo osebe z oviranostjo (formalni status invalida ali kroničnega bolnika), ki vključuje tudi pričakovano ravnanje in posebno ravnanje okolja. Namen naloge ni iskati rešitev le v spremembi organizacije in ravnanja okolja, temveč tudi v spremembi paradigme oziroma temeljnega razumevanja obdobja okrevanja. V ta namen uporabljam teorijo življenjskega poteka kot osnovni interpretativni miselni okvir za raziskovanje procesa okrevanja ljudi, ki jim po travmatskem dogodku ostane trajna pridobljena oviranost. Teorija življenjskega poteka omogoča raziskovanje, kako odnosi, skupni življenjski prehodi, socialne spremembe ter značilnosti oseb, s katerimi oseba živi, in okolja, v katerem biva, oblikujejo življenje te osebe ter njenega življenjskega poteka pred travmatskim dogodkom in po njem. Pri preučevanju oviranosti upošteva, da se številni pogoji in konteksti vzpostavljajo že pred nastopom pridobljene oviranosti (v obdobju od otroštva do travmatskega dogodka). Ti pogoji, konteksti in izkušnje pogojujejo, kako se bodo travmatski dogodek in tudi preostali, z oviranostjo povezani življenjski dogodki, kot tudi vse iz njih izhajajoče posledice, umestili v obstoječo kompleksnost življenja in novo identiteto posameznika, kot tudi njegove socialne skupine (družina, partnerska zveza, bivanjska skupnost). Pri tem razvoj interakcij in odzivov ne poteka nujno v jasnih, zaporednih obdobjih, ampak na tekoč in dinamičen mrežni način v neposredni interakciji z družbenimi dejavniki (kulturo in družbenoekonomskim položajem) in okoljskimi vidiki (npr. univerzalnimi storitvami in enakimi možnostmi) skozi celotno življenje. Takšen kompleksni mrežni preplet elementov soustvarja različne poti okrevanja in zato prinaša različne stopnje pridobljene oviranosti v času okrevanja, kjer ne igrata vloge le stopnja telesne oviranosti in oviranost sama, temveč tudi ali predvsem kontekst, v katerem ta proces poteka. Raziskava je pokazala, da se dejavniki okrevanja po travmatskem dogodku, katerega posledica je pridobljena trajna oviranost, pojavljajo na treh glavnih področjih, in sicer (1) odnos okolja do posameznika (kontekst človeka, ki okreva), (2) zdravje in rehabilitacija (oblike pomoči in samopomoči) in (3) posttravmatski stres in rast (odnosi in nevrokognitivni procesi posameznika). Na področju odnosa okolja do posameznika se pojavljajo tri skupine dejavnikov, in sicer (1) strukturne oblike organizacij (struktura in konstrukcija družbenega okolja, v katerih delujejo pomagajoči), (2) implicitne sheme ljudi (paradigme, koncepti, modeli, miselni konstrukti, družbene opredelitve, definicije človeka s pridobljeno oviranostjo) ter (3) socialnovarstvene, zdravstvene in druge družbene politike (zakonodaja in predpisi, ki definirajo oblike pomoči in način dela organizacij ter konceptualne in paradigmatske oblike dela, metode in procedure dela). Na področju zdravja in formalne rehabilitacije se pojavljajo dejavniki (1) strokovne pomoči, (2) pomoči pomembnih bližnjih oseb ter (3) samoaktivnosti in lastne skrbi za zdravje. Gre torej za vplive ravnanja strokovnjakov, ravnanja pomembnih bližnjih oseb in ravnanja človeka samega. Na področju posttravmatske rasti kažejo izkušnje intervjuvancev na pet skupin dejavnikov v procesu okrevanja, ki sem jih skladno s konceptom posttravmatske rasti poimenoval spoštovanje življenja, osebna moč, nove možnosti, odnosi z drugimi ter eksistencialne in duhovne spremembe. Gre za vplive, ki so izid doživljanja travmatskega dogodka in posledic, ki jih ta dogodek pusti. Intervjuvanci ne doživljajo travmatskega dogodka in njegovih posledic le negativno, ampak tudi pozitivno, ter posttravmatsko rast opisujejo kot razvoj in pridobivanje novih veščin, ki so odziv na travmatski dogodek in njegove posledice. Medtem ko je tradicionalni teoretični koncept travme usmerjen predvsem na patologijo in zdravljenje le-te, izkušnje intervjuvancev ponazarjajo, da lahko travmatski izkušnji sledijo koristne prilagoditve in da človek skozi proces travmatskega stresa oziroma življenjskega prehoda razvije nove osebnostne lastnosti, nove vrednote, nove temeljne življenjske sheme, drugačen življenjski slog, ki dvigne raven kakovosti njegovega življenja. Običajno se razvijejo nove sposobnosti na ravni kognicije, čustvovanja, delovanja v odnosih in pogosto tudi drugačne duhovne in eksistencialne vrednote. Osnovni cilj pričujoče doktorske naloge je bil pridobiti vpogled v življenjski prehod, ki je v tem primeru proces okrevanja, ter podrobneje raziskati dejavnike, ki vplivajo na ta proces. S kombinacijo analize relevantne literature in zbranih empiričnih podatkov, profesionalnih in prvoosebnih izkušenj, povezanih s procesom okrevanja, ter na podlagi izsledkov raziskave sem izdelal model okrevanja in posttravmatske rasti po pridobljeni oviranosti. Model zajema mrežno povezanost različnih vplivov na potek okrevanja. Prikazuje večdimenzionalni kontekst, kot so vzporedni procesi na različnih življenjskih linijah oziroma področjih in hkrati časovni procesi v različnih življenjskih obdobjih, ki vplivajo na potek okrevanja. Z vzporednimi procesi imam v mislih tako medsebojne vplive kot tudi samostojne procese znotraj posameznega življenjskega področja (družina ali institucija, šolanje ali služba, prijatelji, interesi, telo, osebnost). S časovnimi procesi pa mislim na sinhrone vplive (aktivnosti in struktura iz sedanjosti) ter diahrone vplive (aktivnosti in struktura iz preteklosti), ki vplivajo na proces okrevanja v kateremkoli trenutku v sedanjosti. Model vključuje tudi točko preobrata (travmatski dogodek), ki preusmeri potek življenja (»nič ne bo več tako, kot je bilo«). Poleg tega model omogoča tudi osvetljevanje različnih možnih oblik transformiranja travmatske izkušnje, kot so na primer izkustveno učenje in odpornost (po katerem ostanejo spoznanja in spomin na travmatski dogodek), duševne motnje in psihosomatska obolenja ali pa posttravmatska rast. V doktorski nalogi sem si prizadeval uporabljati teorije in koncepte, ki so v raziskavi in bodo tudi kasneje pri aplikaciji v prakso omogočali celosten vpogled v proces okrevanja oziroma v svet človeka, ki je v tem procesu. Gre za celostno razmišljanje kot transdisciplinarni pristop, ki ga bo, upam, omogočil omenjeni model okrevanja in posttravmatske rasti po pridobljeni oviranosti. Predlagam, da bi se omenjeni model uporabljal kot skupni miselni okvir pri obravnavi človeka ne glede na znanstveno vedo ali stroko, ki pomaga človeku v tem obdobju njegovega življenja. Menim, da je za kvalitetno pomoč pri integriranju njegove identitete ter opolnomočenju za večjo samostojnost in neodvisnost treba človeka v času okrevanja razumeti kot celoto oziroma holistično in zato z njim sodelovati v okviru transdisciplinarnega tima, četudi ali prav zato, ker posamezen strokovnjak deluje na lastni mikro oziroma specializirani ravni. S tem bi človeku vrnili človeškost, znanosti pa humanost.