Filogeografija in populacijska biologija navadnega polha (Rodentia: Gliridae: Glis glis) na jadranskih otokih : doktorska disertacija

slovenski

doktorska dela

2015

biogeografija   citokrom b   disertacije   ekologija živali   filogenija   filogeografija   genetska raznolikost   Jadransko morje   navadni polh   otoki   populacijska dinamika

Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko

Navadni polh, Glis glis, je vrsta glodavca, ki je splošno razširjena v Evropi, severni Turčiji, na Kavkazu in v severnem Iranu. Areal vrste se večinoma prekriva z območjem listopadnega gozda. Polh je hibernator, občutljiv tako na klimatske kakor tudi druge okoljske dejavnike, zatorej je pomemben bioindikator okoljskih sprememb. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v biologijo otoške populacije navadnega polha in analizirati filogenetsko strukturo šestih otoških populacij v Jadranu. Zanimalo nas je ali so otoške populacije podvržene t. i. otoškemu efektu. Za primerjavo smo uporabili podatke dolgoročnega monitoringa vrste na Kočevskem rogu. Grobe značilnosti populacij so bile zelo podobne, saj smo pri obeh opazili pojave absentizma, izpada razmnožavanja in zimske hibernacije. Populacija z otoka Cres kaže jasne znake otoškega efekta: višjo populacijsko gostoto, nižji reproduktivni vložek po posamezniku (vključujoč manjše velikosti legla) ter počasnejše pridobivanje teže pri juvenilnih primerkih. Opažene so bile manjše razlike med aktivno dobo, celotna telesna teža pa se med populacijama skoraj ni razlikovala. Pri filogenetskem delu raziskave smo analizirali strukturo jadranskih populacij navadnega polha, ki so bile ločene od celine po glacialni transgresiji pred približno 10 kya. Navadni polh je dobro vgnezden v širok arhepelaški biogeografski sistem, predvidoma zaradi svoje in-situ preživetja v času izolacije celotnega sistema. Če je temu tako, genetski profil otoških populacij ni bil izpostavljen učinku ozkega grla pred 2 kya, ter je tako obdržal genetsko diverziteto celine. Hipotezo smo preverili z analizo fragmenta gena za citokroma b pri 50 polhih s šestih otokov, 10 primerkih z vzhodnojadranskih polotokov (Istra in Pelješac), ene lokacije v Srbiji ter treh lokacij iz Makedonije. Dva nova haplotipa iz Makedonije sta sovpadala z makedonsko filogeografski linijo, medtem kot je preostalih 9 haplotipov tvorilo nepodprto podlinijo (Jadranska haplo-skupina) znotraj široko razširjene Evropske linije. Šest jadranskih haplotipov je bilo endemičnih za določen otok in samo en haplotip je bil prisoten tako na otoku kakor na celini. Zgolj 1-2 mutacijska koraka sta ločila endemične otoške haplotipe od Evropske linije. Predpostavljen časovni okvir ločitve (i. e. 2 kya) otoških populacij polha ne sovpada z okoljsko dinamiko Jadranske regije v času zadnjega glacialnega vrhunca.

08.08.2023