Opis
Namen pričujočega članka je pokazati, da je koncept diskurza lahko ključ za rešitev problema, kako v izobraževalnem procesu (ki poteka bodisi v umetnostnih muzejih in galerijah bodisi v okviru umetnostne vzgoje v šolah), pojasniti učencem, kaj so bistvene značilnosti zbirke in kataloga umetnin. Stoichita, ki pojmuje zbirko kot specifično vrsto diskurza, poudarja, da je za vsako zbirko bistveno prav to, da predpostavlja določeno montažo oziroma kombinacijo predhodno selekcioniranih elementov v skladu z izbranimi kriteriji klasifikacije. Ti kriteriji se lahko spreminjajo, nikakor pa ne morejo povsem izginiti, ne da bi bila s tem izničena tudi zbirka kot zbirka. Kriteriji klasifikacije vnašajo neki serialni mehanizem, v katerem najde vsak element določen odnos s celoto, ki ga vsebuje in opredeljuje. To velja tudi za zbirke slik, kjer je tak element posamezna slika, celota pa galerija, kabinet, ali muzej. Za katalog, razumljen kot diskurz, ker so v njem razvrščeni predmeti, označeni z besedami: slike , gravure , kipi itd., pa je (v nasprotju z inventarjem, za katerega je značilna diahronična urejenost predmetov) bistveno, da v njem ti predmeti niso urejeni kronološko, temveč po načelu sinhronije. Tudi če so v njem predmeti označeni s številkami, črkami ali s kakšnimi drugačnimi znaki, ti znaki vedno kažejo na razvrstitev predmetov v prostoru, in ne v času.