Opis
Po večdesetletni degradaciji, to je spreminjanju naravne drevesne sestave, so oblikovali glede lesa visokoproduktivne gozdove. Te aktivnosti so pripeljale do gozdov z rastišču neprimernimi iglavci in zmanjšanju vrstne pestrosti. Veliki stroški dela in nizke cene lesa srednje kakovosti so oslabile ekonomskerazmere v gozdarstvu. V istem času pa je porastel interes za neproizvodne funkcije gozdnih ekosistemov. Dandanes pa potrebuje družba trajnostno gozdarstvo, ki ima poudarek na biotski pestrosti ter sonaravno gospodarjenje z gozdovi. Spreminjajoče potrebe zahtevajo širši pogled in nove poti v gospodarjenju z gozdovi. Manjšinske vrste kot so divja češnja, veliki jesen, gorski javor ter vrste iz rodov: Alnus, Carpinus, Castanea, Juglans, Malus, Pyrus, Sorbus, Tilia in Ulmus lahko pripomorejo pri doseganju teh spreminjajočih se ciljev. Te drevesne vrste so razmeroma redke, pogosto potrebujejo za svojo rast veliko svetlobe, dobro uspevajo na najbolj produktivnih rastiščih in imajo kratko življenjsko dobo - vsaj večina njih. Zato potrebujejo zgodnejšo in močnejšo sprostitev krošnje in različne svetlobne režime pri pomlajevanju. V večini evropskih držav znaša njihov deležmanj kot 5%, tako po površini kot po lesni zalogi. Večinoma rastejo posamično ali pa šopasto primešane v mešanih gozdovih. Ker te vrste prispevajok raznolikosti in pestrosti gozdov, kakor tudi k produkciji visokokakovostnega lesa v relativno kratkih dobah, so zanimive z ekonomskega kakor tudi ekološkega vidika. Ekonomski rezultati gospodarjenja z minoritetnimi vrstami so odvisni od kakovosti lesa in dimenzije debel. Ključnidejavnik pri kakovosti je vejnatost debel oziroma grčavost lesa. Z namenom, da povečamo učinkovitost gospodarjenja, moramo naše delo usmeriti v tiste ukrepe, ki povečajo vrednost proizvodov. Naravno pomlajene minoritetne drevesne vrste v mešanih gozdovih nudijo pogosto podcenjen potencial za produkcijo visokovrednega lesa. V primeru, da te vrste sadimo, pa potrebujemo majhno število genetsko visokovrednih in rastišču primernih sadik. Kot zelo uspešen se je izkazal dvofazni sistem obravnave gozda, in sicer: v prvi fazi pospešujemo obvejevanje vej oziroma čiščenje debel od vej, v drugi fazi pa pospešujemo priraščanje v debelino. Različnost rastišč, različnost v lastništvu, ekonomskih in socialno-kulturnih razmerah v Evropi zahtevajo različne strategije gospodarjenja z gozdovi, ki morajo biti prilagojene lokalnim potrebam. Manjšinske drevesne vrste lahko prispevajo k zadovoljevanjuvse večjega ekološkega, ekonomskega in socialnega pomena gozdov v Evropi, kot tudi v ostalih delih sveta.