Bartolove kratke zgodbe delujejo kot spretno napisane male mojstrovine, po drugi strani pa jih lahko beremo tudi kot ›variacije na temo‹, kot ›vaje v slogu‹, kot epizode, ki ilustrirajo osnovne teze ali vidike avtorjevega filozofskega in poetičnega nauka. Nič drugačna ni kratka proza, objavljena v tejle knjižici: ob manj poglobljenem in prenaglem branju se utegne komu zazdeti celo kot posrečena alegorija na zavoženost zdravstvenega sistema v naši sodobnosti, ki je na skoraj čudežen način prestala 90-letni preskus časa; toda tudi Pisma iz blaznice prav lepo sledijo vzorcem, ki jih nasploh izkazuje Bartolova pisava sredine tridesetih let prejšnjega stoletja in že ves ta čas spretno-izmuzljivo balansira po ločnici med modernizmom in postmodernizmom.

Pravice