Šrilanka je edina država, v kateri se je teravadski budizem, potem ko se je po začetku v Indiji začel z misijami širiti v tujino, uveljavil in ohranil do danes. Po Tretjem budističnem koncilu so bili misijonarji poslani v devet držav, kjer naj bi širili teravadski budizem, kar je zgodovinsko dejstvo. Zgodovinskih dokazov, ki bi potrjevali, da je ta veja budizma še kje drugje kot na Šrilanki preživela skozi stoletja in se ohranila v svoji izvirni obliki, pa ni. Šrilanka si lahko šteje v čast, obenem pa pripiše tudi vse zasluge, da je tako dolgo središče teravadskega budizma.Pričujoči članek obravnava izjemni prispevek Šrilanke, da se je teravadski budi-zem kot edinstvena tradicija budistične filozofije uveljavil, ohranil in razcvetel. V tem pogledu je avtorjeva pozornost usmerjena predvsem na eksegetsko gradivo teravadske tradicije, ki podrobneje osvetli tako njene teoretične kot praktične vidike. Šrilanška skupnost menihov vélikega budističnega samostana (mahavihare) je bila zadolžena za pripravo obsežne eksegetske literature, ki vključuje komentarje, ko-mentarje komentarjev, komentarje komentarjev komentarjev in priročnike, teme-lječe na teravadskem kanonu, ki je bil prinesen na Šrilanko. Prvi zapis teravadskega pa?ijskega kanona na Šrilanki je bil edinstven dogodek za zgodovino budizma, s katerim je Šrilanka ključno prispevala k ohranitvi kanona v izvirni obliki. Šrilanka je poleg tega navdihnila tudi druge dežele, v katerih je bil nekoč razširjen teravadski budizem, da so svojo obliko budizma poživile v duhu bolj tradicionalne teravade.

Pravice