Opombe
Tehnološki razvoj ter aktualne politične odločitve in okoljevarstvene zaveze predstavljajo gonilo za pospešujoče preoblikovanje distribucijskega omrežja električne energije. Tako se nekoč pasivni del elektroenergetskega omrežja, čisto porabniškega značaja, spreminja v aktivnega, ki z vedno večjim deležem sodeluje tudi pri proizvodnji električne energije. Z novimi zahtevami obratovanja omrežja se posledično pojavljajo novi aktivni elementi in nove storitve ter tudi potreba po naprednih algoritmih načrtovanja, nadzora, vodenja in optimizacije delovanja omrežja. Vse elemente omrežja, na katere lahko vplivamo in s katerim lahko sodelujemo pri obratovanju omrežja, oziroma elemente, ki lahko aktivno sodelujejo pri proizvodnji, shranjevanju in porabi električne energije (proizvodni viri, porabniki - odjemalci, regulacijski transformatorji, električna vozila, hranilniki energije, daljinsko vodena ločilna mesta itd.), označimo za aktivne elemente omrežja. Bistvo aktivnih elementov je, da lahko vplivamo na njihovo delovanje in da se na naše zahteve tudi odzivajo. Ob njihovem ustreznem delovanju lahko dosežemo večjo prožnost obratovanja omrežja in tudi nadzorovano obratovanje omrežja v skrajnih, še vedno dopustnih obratovalnih scenarijih, ki prinašajo številne ugodnosti s stališča izboljšanega delovanja omrežja. Hkrati pa bodo z načrtovano uvedbo naprednih merilnih sistemov na voljo natančnejši podatki o stanju v omrežju, ki predstavljajo vhodne podatke za delovanje algoritmov. Izgube električne energije v omrežju nastanejo zaradi tokov, ki tečejo skozi impedance določenih elementov in predstavljajo nezanemarljiv strošek obratovanja omrežja. Na primer v Sloveniji se red velikosti izgub v distribucijskih omrežjih na letni ravni giblje okoli vrednosti 0,6 TWh in v povprečju predstavlja 5 % prevzete električne energije. S povečanjem napetostnega nivoja je delež nastalih izgub manjši zaradi manjših tokov skozi elemente omrežja. Problem optimizacije obratovanja predvsem srednje- in nizkonapetostnih omrežij, v smislu zmanjšanja izgub električne energije, je zaradi tega bistvenega pomena. Izgube se lahko zmanjšujejo s številnimi ukrepi, kot so rekonfiguracija radialnega omrežja ali prehod na zazankano obratovanje, zamenjava vodnikov z vodniki večjih presekov, optimalna umestitev razpršenih virov in njihova optimalna generacija jalove moči, postavitev kompenzatorjev jalove moči, upravljanje porabe, izboljšanje energetske učinkovitosti naprav itn. V splošnem je na omenjenem področju možno zaslediti izjemno veliko število raziskav in objav. Ta doktorska disertacija je osredotočena na ukrepe in usklajene kombinacije ukrepov, vezane na rekonfiguracijo omrežja, delovanje regulacijskih transformatorjev ter umestitev in optimalno generacijo jalove moči razpršenih virov električne energije. Strehe objektov v urbanih okoljih predstavljajo velike, večinoma neizkoriščene površine, primerne za izkoriščanje sončne energije. Pričakovati je, da bodo te zaradi političnih odločitev in okoljevarstvenih zavez imele bistveno vlogo pri priključitvi fotonapetostnih sistemov v distribucijsko omrežje. Zaradi čim učinkovitejše umestitve je bistvenega pomena ovrednotenje sončnega potenciala (povprečno prejeto sončno obsevanje na izbrani površini) in fotonapetostnega potenciala, ki predstavlja električno energijo, ki jo je možno proizvesti na obravnavani površini, ob upoštevanju karakteristik izbranega fotonapetostnega sistema. Omejitev določitve solarnega in fotonapetostnega potenciala leži v dejstvu, da dobimo le podatek, koliko električne energije je možno dobiti na neki površini. Pri tem ne ovrednotimo, kako bi dodatni pretoki energije, kot posledica novih proizvodnih enot, vplivali na obratovalne razmere v omrežju. Optimalna umestitev fotonapetostnih sistemov je že bila omenjena v prejšnjih odstavkih, vendar izključno s stališča obratovanja omrežja, in sicer s ciljem minimizacije izgub električne energije. Zanimivo raziskovalno vprašanje, ki je postavljeno v ospredje te doktorske disertacije, je, kako izbrati tiste lokacije, ki bi bile ustrezne s stališča obojega: tako s stališča obratovanja distribucijskega omrežja kot s stališča največjega fotonapetostnega potenciala. Obstoječe raziskave se ne poglobijo v problem, na kakšen način ob znanem fotonapetostnem potencialu izbrati tiste lokacije, s katerim bomo dosegli največje koristi za distribucijsko omrežje. V disertaciji predpostavimo, da ovrednotenje fotonapetostnega potenciala ni zadosten kriterij pri iskanju strešnih površin, ustreznih za postavitev fotonapetostnih sistemov, in da ob hkratnem upoštevanju časovno odvisnega obratovanja distribucijskega omrežja znane konfiguracije lahko dosežemo boljše rezultate. Pri tem bomo tudi ovrednotili, kakšne koristi omrežju lahko prinese upoštevanje časovno odvisnega obratovanja naštetih aktivnih elementov.